L O Dolenc: Na vasi. »Ali greva, srčece?« je dejal še enkrat, in ona se je zavedela. Ustrašila se je njega in sama sebe, da stoji tu pred njim; stresnila je z ramo, da je njegova roka spolzela z nje, zatem pa urno in molče se obrnila ter odhitela od njega. Nekoliko osupel je stal on, zaklel robato med zobmi in gledal za njo. »Fletno dekletce! Skoda! — E, čemu — kakor ne bi bilo drugih.« In drugo jutro je zopet stopala v malo predmestno prodajalnico v oguljeni obleki lačna — a poštena. — <*3 n o, to bilo v vasi spet je govorice! Stikale so glave žene in device . . Na vasi. » » Sama se vmorila!«« »Bog nas čuvaj greha!« »»No, da me smo boljše, to nam je uteha.«« »Ni še mesec celi — mesec menda bo —« ,Ne v nedeljo bode, da je vzel slovo.' v »Sel je v svet.« — ,Odpusti greh ta naj mu Bog!' »»Ha — naj raje bode mu kaznitelj strog!«« »Revo je zapustil — samo je s sramoto.« ,Ej, in starši kleli, tepli so siroto . . .' »»Kaj siroto! — Dekle ni ničvredno bilo . . .«« ,Toda, kdo bi mislil, da bo to storilo.' ,Toda starši . . . starši. . . mati se mi smili.' »»Kdo je kriv? — Bi hčerko Boljše odgojili!«« »Ze pred letom jaz sem rekla in dejala, da ta stvar pač slabo bode se končala.« ,Milosten siroti Bog dobrotni bodi!' »»Kaj . . .? Po njenih delih jo Pravični sodi . . .«« Mnogo so in strogo ženske govorile — Da bi svoje raje madeže umile . . . Dolenc.