HJO O MA S
ZGODOVINSKI ZBORNIK.
PRILOGA
MK „LAIBACHER DIOECESANBLATT-U."
Izhaja v nedoločenih, obrokih. »»» - .
Prvo leto.
X.jubljana, meseca novembra 1888.
Številka 1.
POZIV!
Ze ob svojepi ustanovljenji 1. 1875, pod po-Jkojnim knezoškofom dr. J. ZA. Pogačarjem, stavil si je »Laibacher Diocesanblatt« nalogo, v svojih
ganze Entwicklung- derselben von der
Gestaltung des der ein-
predalih gojiti tudi škofijsko zgodovino. Dotični odstavek v »prospektu« slove tako-lq:
»Das Diqcesanblatt wird auch eine stehende Rubrik fiir die Geschichte der Diocese enthalten; es wird die
Grtindung des Bisthums bis zur heutigen Bestandes im Allgemeinen und zelnen Pfarrsprengel ini Besonderen darlegen.« (Dicic.-Bl. Nr. 1, de *x875.)
Vresnieevati se je mogla začeti ta misel še le '1. 1880, in' sicer z- objavo kronike trnovske fare na Notranjskem. Tej sledila je 1. 1882. objava rokopisa Thalnitscherjevega< » Historia Gathedralis Ecčlesiae Labacensis«-; na to vrstile so se 1. 1-883 >n 1884 kronike posameznih fara.
Ker je pa želeti, da se domača zgodovina marljiveje in bolj vsestranski goji, in ker v naši ožji domovini ni ne jednega lista, ki bi se posvetil tej stroki, hoče se »Laibacher Diocesan-blatt«-u dodajati posebna priloga z imenom ,,Zgodovinski zbornik'*, ki bode izključno temu smotru odločen. Glavna Svrha pri tem je-z vestnim r a z is k a v a n j e m z g o d o v i n s k i h .v i r o. v položiti temelj škofijski zgodovini.
»Zgodovinski zbornik« bode tedaj služil v to, da bode zbiral £e nenatisnene listine .ter
prinašal znamenite, v redkih knjigah (ali pogrešno) objavljene rokopise. Želeti so dalje krajši cer-kveno-zgodovinski sestavki, životopisi, a tudi popolne kronike. posameznih fara v slični obliki, kakor jih že imamo od nekaterih fara kranjske 111 sosednjih dežela. Na posebno željo oskrbeli bi se tudi ponatisi posameznih takih kronik.
Mnogo dragocenih zakladov .zgodovinske tva-
•0-0	.	o
rine leži pač še nepoznanih in raztresenih po raznih arhivih. Te rešiti pogube, objaviti • in tako podati zgodovinski vedi, bila bi naloga te naše priloge.
• Vabi se tedaj preprijazno častna duhovščina in vsi prijatelji domače zgodovine, naj pomagajo vresničiti to misel po svojih močeh osobito s tem, da zbirajo in pošiljajo prepise listin, regeste (posnetke listin), kronike, zgodovinske sestavke itd.
Ker morajo podajati ponatisnene listine zgodo-piscu zanesljivega zgodovinskega gradiva, prosi se, naj se prepisu -priloži vselej tudi izvirna listina (original) in pošlje oboje ordinarij atu, ki hoče skrbeti, da se prepisi z listinami natančno primerjajo, izvirniki pa vestno vrnejo. Kjer bi pa ne bilo možno vposlati izvirnikov, pove naj se vsaj arhiv in posebni znak, pod katerim se izvirna listina hrani.
Znesek za napravo te priloge je za letos določen na 50 kr.; »Diocesanblatt« s to prilogo stane toraj 3 gold. »Zgodovinski zbornik« bode za-se celotno delo in zato posebej paginovan. More se torej tudi posebej nanj naročati. A za
farne pisarne se mora »Diocesanblatt« skupno s to prilogo, seveda na račun cerkvenega premoženja, naročiti in skrbno v farnem arhivu hraniti.
Oni gospodje, ki žele »Zgodovinski zbornik« še posebej dobivati, naj radi določbe števila iztisov to svojo željo kmalu naznanijo knezo-škofijski ordi-narijatni pisarni ter ob jednem prilože znesek 50 kr.
Diplomatarij.
Pod tem naslovom zbiral in prinašal bode naš list razne listine in regeste ter je podajal s tem zgodo-piscem v porabo. Seveda ne obetamo, da bode tvarina sistematično vvrščena, to bi presegalo skromne moči, katere so nam na razpolaganje. Kar bode imelo količkaj zgodovinske vrednosti, bode se objavilo, kadar nam pride v roke. Skrbelo pa se bode za marljivo sestavljeno kazalo, katero bode storilo zbirko kolikor mogoče porabno.
1.*)
Ferdinand, nadvojvoda avstrijski itd., potrdi na prošnjo ljubljanskega škofa Tomaža Hrena vse od svojih sprednikov ljubljanskim škofom podeljene pravice iH svoboščine.
Gradec. 1 oktobra 1599 *).
Wir F erdinand von Gottes gnaden
Erhertzog zw Ossterreich, Hertzog zu Bur-gundi, zu Brabandt, zw Steyr, zw Kharndten, zu Crain, zu Luxemburg, zu Wierttemberg,
*) Posamezne v diplomatariju ponatisnene listine zazname-navali bodemo s zaporedoma tekočimi arabskimi številkami. Gel nastopni obširni dokument imel bode tedaj le eno čislo; zaradi razpre-glednosti pa bodemo pristavili vsaki v ta »transsumpt« sprejeti listini velike latinske črke.;
‘) Za začetek podajamo tu listino, ki je za ljubljansko škofijo posebne važndsti. Je namreč večkraten trarissumpt, obsegajoč vse od nadvojvode Ferdinanda 1. oktobra 1599 ljubljanskim škofom potrjene svoboščine. Listina je tem zanimivejša, ker nam podaja ob jednem tudi drobec zgodovine ljubljanskega škofijskega arhiva.
Izvirnik hrani se v knezo-škofijskem arhivu ljubljanskem. Obsega 19 močnih, belih pergamentnih listov (17 jih je popisanih) v čveterki s zlato obrezo, velikost je 34’2 cm. X 27-5 cm. Po štirje listi so skupaj dejani, tedaj »qnaternioni«, in vsi listi so obdani s platnicami, katerih zunanja stran je prevlečena s zelenim žametom, notranja pa obložena s pergamentom. Cel zvezek s platnicami vred pa je zvezan s precej debelo vrvico, spleteno iz več stremenov, kateri so sestavljeni iz rumenkasto-belih svilnatih nitij, ovitih s pretanko srebrno, a pozlačeno ploščevino.
Na tej vrvici visi okrogel pečat nadvojvode Ferdinanda, mereč v premeru 85»™. Na spodnjem koncu je že zelo oddrobljen, takd, da celega napisa ni moči čitati. Pečat je narejen iz debele skledice, vlite iz belega, a sedaj nekoliko začrnelega in orumenelega voska; v to skledico je vlit rudeč vosek in vanj je vtisnen pečat. Napis oh robu, kolikor ga ni odkrhanega, se čita:
FERDIH A 1)G■ ABCHJ1) VXA..................
■ • • wurreoMST yroet goiut-
Natančnejši opis pečata za sedaj opustimo.
Pisan je kodeks s pisavo Iti. stoletja. Oblika je jako elegantna, ker so ob vseh straneh puščeni široki robovi (več kot polovica prostora je praznega); zgornji in spodnji (spodnji rob je naj-širji) robovi izpolnjeni so deloma z jako zavitimi črtami.
Besede, ki so v rokopisu pisane s posebno velikimi pismenkami, označene so tildi v tisku z večjimi, bolj očitnimi črkami.
Ober vnnd Nider Slesien, Fiirst zu Schwaben, Marggraue des Heilligen Romischen Reichs zu Burgau, zu Marhern, Ober vnd Nider Lausnitz, Befiirster Graue zu Habspurg, zu Tyrol, zu Phierdt, zu Khiburg, vnnd zu Gortz etc. Landtgraue in Elsass, Herr auf der Windischen March zu Portenau vnnd zu Salins etc.
Bekhemien offendlich mit disem BriefT, vnnd thuen khund menigclich, das vnns der Ehrwiirdig Fiirsst, vnser Rath vnnd lieber andeehtiger Thomas Bischouc zu Layhach, furgebracht, ainen Confirmatiori Brief, seines Stiffts fundation vnnd Freyhaiten von weillend vnsern geliebten, geliebten ahnherrn vnnd Herrn vattern, Khayser Ferdinanden, vnnd Carin Ertzhertzogen zu Ossterreich, beed seligster gedechtnussen auch einen andern, darinnen sein Khay: Mt: vnnd C: ainen yeden Bisehouen daselbst zu Lavbach, mit der Ehr vnnd Wiirde des Fiirsten Titls, auch andern angehengten gnaden fiirgesehen vnnd begabt hat, von wortt zu wortt also lauttende.
Wir Carl von Gottes gnaden, Erhertzog zu Ossterreich, Hertzog zu Burgundi, zu Brabandt, zu Steyr, zu Kharndten, zu Crain, zu Luxenburg, zu Wierttemberg, Ober vnnd Nider Slesien, Fiirst zu Schwaben, Marggraue des Heylligen Romischen Reichs zu Burgau, zu Miirhern, Ober vnnd Nider Laussnitz, Gefursster Graue zu Habspurg, zu Tyrol, zu Vfierdt, zu Khiburg, vnnd zu Gortz etc. Landtgraue in Elsass, Herr auf der Windischen March zu Portenau vnnd zu Salinss etc. Bekhennen offendlich mit disem Brieff, vnnd thuen khund menigclich, das vnns der Ehrwiirdig Fiirsst, vnser lieber andeehtiger Petrus Bischoue zu Lavbach, fiirgebrach! ainen Confirmation-brieff, seines Stiffts fundation vnnd Freyhaiten, von weillend vnserm geliebten Herrri vnnd Vattern, Khayser Ferdinanden, hochloblichister gedechtnus, auch ainen andern, darinnen sein Khai: Mt: etc. ainen yeden Bisehouen zu Lavbach mit der Ehr vnnd Wiirde, des Fiirsten Titls,
mit andern angehengten gnaden fiirgesehen vnnd begabt hat, von wortt. zu wortlen also lauttendt.
FERDINANDYS Dei gratia Hungariae, Bohemiae, Dalmatiae, Croatiae etc. Rex, Infans Hispaniarum, Archidux Auštriae, Dux Burgundiae, Styriae, Carinthiae, Carniolae, YViertembergae etc. Landgrauius Alsatiae, Princeps Sueuiae, Comes in Habspurg, Tyrolis, Goritiae, Ferretis, et in Ky-burg, Marchio Sacri Romani Imperii, super Anasum et Burgouiae, Dominus Marchiae Sclauonicae, et portus Naonis etc.
Recognoscimus tenore praesentium et notum facimus Vniuersis. Etsi cunctarum Ecclesiarum in terris nostrae ditionis existentium, fundationes,' libertates, et Priuilegia, ad laudem, honorem, et gloriam omnipotentis Dei, eiusque coelestis militiae tueri et conseruare cupiamus. Illarum tamen profectibus et commodis prospicere magis debemus, quae rite a maioribus et praedecessoribus nostris Serenissimis Archiducibus Austriae, erectae, et institutae existunt. Constitutus itaque coram nobis Venerabilis Christophorus Episcopus Labacensis, et Administrator Secouiensis Princeps et consiliarius noster, deuotus, dilectus, quasdam literas confirmationis, Innoua-tionis, et de nouo concessionis a laelicis recordationis, Diuo Maximiliano, Romanorum Imperatore semper Augusto, domino et Auo nostro charissimo emanatas et gratiose concessas, in quibus olim FRIDERICI, etiam Romanorum Imppratoris Abaui nostri, Bulla primeuae fundationis, erectionis, gratiarum, et Priuilegiorum concessionis ipsius Ecclesiae Labacensis inseritur. Quae superioribus annis fortuito, et communi incendio ignis exusta, et consumpta esse perhibetur, exhibuit. Quarum quidem literarum confirmationis, tenor de uerbo ad uer-bum sequitur, et est talis.
MAXIMILIANUS2) diuinafauente clementia, Romanorum Ilex, semper Augustus, ac Hungariae, Dalmatiae, Croatiae etc. Rex, Archidux Austriae, Dux Burgundiae, Lotringiae, Brabantiae, Styriae, Carinthiae, Carniolae, Limburgiae, Lucenburgiae et Geldriae, Comes Flandriae, in Habspurg, Tyrolis, Ferretis, in Khiburg, Arthesii, et Burgundiae, Palatinus Hanoniae, Holandiae. Zelandiae, Namurcii, et Zutphaniae, Marchio Sacri Romani Imperii
■) V kapitulskein 'arhivu ljubljanskem hrani se transsumpt cesarja Maksimilijana I, ki obsega le ustanovno pismo ljubljanske škofije. Ta listina obstoji iz 6 močnih, rumenkastih pergamentnih listov v čveterki (velikost 35-5c» X 2(J cm). Zunanja dva lista sta prazna ter služita mesto platnic. Listi so sešiti z vrvico, spleteno iz trobojne svile: bele, modre, in rudeče. To so deželne barve kranjske krouovine. — V tem mnenji me potrjuje Leist (Urkunden-lehre, Leipzig, 1. 1882), ki pravi na str. 303, da se državni knezi od časa cesarja Friderika III. drže pravila, da sestavljajo pečatne vrvice iz dotičnih dvornih in deželnih barev. — Pečata ta listina nima, je popolnoma odtrgan.
et Burgouiae, Landgrauius Alsatiae, Dominus Frisiae, Marchiae Sclauonicae, Portus Naonis, Salinarum et Mech-liniae. A Deo omnipotente, pro sui arbitrio, uoluntatis, cuncta disponente, ad Sacri Regalis culminis, tronum sublimati, prout ex alto nobis permittitur, ad ea libenter attendimus, per quae Ecclesiarum praesertim Cathedra-lium, a progenitoribus nostris erectarum, tranquilitati consulatur, Ipsarum lura, libertates, et Priuilegia, a Diuis Romanis Imperatoribus et Regibus necnon Illustribus Archiducibus et Ducibus Austriae, praedecessoribus nostris eisdem clementer indulta, ut a peruersorum conatibus illaesa conseruentur, nostrae confirmationis et innoua-tionis robur, ac prout. Regalis officii nostri debitum exposcit, efficacis defensionem subsidii, libenter impendimus, prout earum statui, et tranquillitati, salubriter conspicimus expedire. Cum igitur Venerabilis Christophorus Episcopus Labacensis, deuotus noster dilectus, lamentabili nobis insinuatione, significauit maximum se, et Ecclesiam suam, damnum atque detrimentum, ex fortuito ignis incendio passos fuisse, omniaque ipsius Ecclesiae Priuilegia, literas, Instrumenta, dotationes atque lura exusta, et igne comsumpta esse. Nobisque humiliter supplicavit ut ex Registris Cancellariae nostrae, sumptis tenoribus atque copiis eadem, sibi et Ecclesiae suae innouare, approbare, confirmare, et de nouo ex Regali clementia nostra concedere dignaremur. Nos igitur ipsi Episcopo, et Ecclesiae Labacensi, succurere uolentes ex praefatis registris nostris huiusmodi literas extrahi, et, transscribi jussimus, tenoris subsequentis.
A.
Cesar Friderik III. (IV.) ustanovi ljubljansko škofijo. — Gradec, 0. decembra 1461.
In Nomine Sanctae, et indiuiduae trinitatis faeliciter Amen. Fridericus diuina fauente clementia, Romanorum Imperator, semper Augustus, Hungariae, Dalmatiae, Croatiae etc. Rex, ac Austriae, Styriae, Carinthiae, Carniolaeque Dux, dominus Marchiae Sclauonicae, et Portus Naonis, Comes in Habspurg, Tyrolis, Ferretis, et in Khiburg, Marggrauius Burgouiae, et Landgrauius Alsatiae. Ad perpetuam rei memoriam. Quoniam humanum genus per arbitrium liberae uoluntatis in peccatum, et mortis poenam prolapsum, resurgere, et liberari nequiuisset, nisi misericordiarum Pater Deus, superni dispensatione consilii, inter tremendum Iudicium, ubi de omnibus, quae in corpore gesserimus, reddituri sumus rationem; et animas nostras misericordiae indeficibilem fontem, gloriosissimam Virginem Mariam Sanctosque Apostolos, Martires et Confessores, ac Electos omnes, pro nostra liberatione mediatores, et Aduoeatos piissimos ordinasset. Idcirco dignum, debitumque existit, ut homc
1*
quilibet, liane beneficentiam diuini muneris recognoscens, Deo qui cuncta condidit, per quem omnia facta sunt, et subsistunt, cuius Maiestas, nec incipit, nec desinit in saeculum, quas poterit agat grates, Et memoratam gloriosissimam Virginem, Angelorum Imperatricem, Matrem Dei clarissimam, Coeli Sedibus Empirrei sublimatam, peccatorumque Sedulam aduocatam praefa(c)tosque3) Apostolos, ipsius Altissimi amicos, et sibi tamquam palmiti adhaerentes, quorum fructus in aeternum permanens, non marcescit, ac illos, qui proprium sanguinem pro cuncti potentis amore, fundere non dubitarunt, Eosdemque qui suis sanctis doctrinis, et conuersationi-bus fidelium corda, quasi imbribus Coelestibus irrigare studuere. Vt. inde existimabiles bonorum operum, fructus foeliciter afferri potuerit. C.aeterosque electos omnes iugiter ueneretur. Hinc est quod ad laudem superbene-dictae trinitatis, Et in honorem dictae gloriosae Vjrginis Mariae, Beatorumque Petri et Pauli Apostolorum, Christo-phori, Hermachori, et Fortunati Martyrum Martini et Nicolai Pontificum, Sanctorumque omnium, pro diuini cultus augmento, nostraeque et progenitorum ac Haeredum et Successorum nostrorum praefatorum, Principatuum, Ducum, et omnium fidelium animarum salute, Cathedram Episcopalem, seu Ecclesiam Cathedralem, et in ea Episcopum, Praepositum, Decanum, et decem Canonicos, ac quatuor ipsorum Canonicorum Vicarios in Ecclesia Sancti Nicolai Oppidi nostri Labacensis, nunc
3)	c je v tej besedi prečrtan; kapitulski rokopis ima pa: pretactosque.
Aquileiensis Diocesis erigere et fundare decreuimus, de certa quoque nostra scientia praesentium tenore erigimus et fundamus: Volentes ut idem Episcopus, Praepositus, Decanus, Canonici, una cum Vicariis perpetuis futuris temporibus, iuxta ordinationes, et statuta per eos edenda, et statuenda, officium quinque horarum Canonicarum, uidelicet, Primam, Tertiam, Sextam, Nonam, et Completorium, in dicta Ecclesia Sancti Nicolai, quotidie decantent, ac Matutinas per praefatos Vicarios, et aliquem seu aliquos ex eis, prout ipsi super hoc'statuent. Necnon Vesperas per Scolares eiusdem Oppidi decantari procurent. Ad haec qualibet die duo officia, Vnum de Beata Virgine, secun'dum de tempore aut Festo, prout occurret, per 'ipsos Canonicos, et Vicarios, et a Scolaribus ad finem cum sequentiis, Simbolo praefatione et Oratione dominica, plenarie iuxta cuiuslibet temporis exigentiam et Bubricam Aquileiensem decantentur. Dicti etiam Episcopus, Praepositus, Decanus, et Capitulum in qualibet Angaria anni, in refrigerium nostrae, ac nostrorum Praedecessorum, Haeredum, et Successorum, ac omnium fidelium defunctorum animarum, Vigilias mortuorum, una cum offitio pro defunctis, ultra praedicta duo officia, decantare debebunt. Fiantque alii cantus, lectiones, et Processiones, cum caeteris Ecclesiasticis, Ceremoniis, quemadmodum haec omnia iuxta ordinem Bubricae, seu Breuiarii Aquileiensis Ecclesiae, et statuta, de quibus infra fit mentio, pro quolibet tempore anni fuerint obser-uanda.	(Nadaljevanje	prih.)
Stare pisane mašne bukve
kranjskega farnega arhiva. *)
(Donesek k zgodovini javne službe božje na Kranjskem.)
Deželna razstava prazgodovinskih, rimskih, srednjeveških in novejših znamenitostij Kranjske — prirejena v Ljubljani 1. J 883 povodom navzočnosti Nj. Veličanstva, presvitlega cesarja Franca Josipa I. — je med drugimi za cerkveno umetelnost in življenje jako zanimivimi rečmi pokazala prvikrat širjim krogom staro knjigo, ki vsakakor zasluži pozornost čast. duhovščine naše škofije: ne toliko
Carniolia . . . non solum fidem christianam, sed etiam morem officia divina celebrandi, el unirer sam liturgiam ecclesiasticam ad normam liturgiae romanae uh ecclesia Aquilejensi accepit.
Prooemium in Kituale Labacenso, od. 1844.
zaradi svoje — sicer precejšne — starosti, temveč zaradi svoje vsebine.
Knjiga ta je namreč spomenik obreda, po katerem se je ob koncu 15. stoletja v imenitni župnijski cerkvi na Gorenjskem vršila daritev sv. maše; je pa tudi spomenik, ki v mnogo starejšo dobo od one, v kateri je bila pisana, nazaj v starejša stoletja kaže na
*) Dosedanja literatura o njih (kolikor je meni znana) se	f. Krain«, Jahrg. 185G, S. 24: »Eben daselbst (Pfarrarehiv zu Krain-
opira na sledečo notico, kojo je priobčil velezaslužni kranjski zgo-	burg) befindet si c h aueh ein ge s chri e h ene s Missale auf Per-
Uovinar, dekan P. Hitzinger, v »Mittheilungen d. histor. Vereines	gament in Grossquart, wahrsclieinlich von derselben Hand (wie die
stan in razvoj liturgije v naših krajih, ter nam »vedoči, da se je dežela naša že tedaj tesneje oklepala rimskega obreda, kakor marsikatera druga.
Knjiga omenjena so pisane mašne bukve farnega arhiva kranjskega.
Priznati sicer moram, da ne morem2) neovrgljivo dokazati, da je ta rokopis od začetka bil svojina kranjske farne cerkve in v njej v rabi. Vendar pa mislim, da ni nobenega pravega vzroka, o tem dvomiti. Ker namreč kranjski farni arhiv razun našega rokopisa hrani i sorodni mu veliki oglejski antifonarij iz 1. 1491, in še drugo veliko 1. 1410. v kranjskem župnijskem dvorcu pisano knjigo, se sme pač misliti, da je tudi ta mašna knjiga bila že izvirno v lasti kranjske cerkve. — Ugovor, dajo je znabiti exci s ter c i j en e c Auguštin Sluga (roj. 1753, ord. 1778, župnik v Kranji 1801,. umrl 1842) kot zavtžek iz zatiške ali kostanjeviške bukvarne v Kranj seboj prinesel, je kratko odpravljen z opomnjo, da se v nji ne nahaja praznik sv. Bernarda, kije »ord. Cisterc. amplificator»; tudi cistercijenci nikdar niso sprejeli sekvenc, katerih pa je v našem rokopisu obilica.
Kranjsko mesto bilo je v dobi, v kateri je nastala naša knjiga, okoli 1. 1500., brez dvoma zraven Ljubljane najlepše mesto Kranjske. To nam spričujejo tri lepe gotske cerkve, ki je še sedaj dičijo. Farna cerkev sv. Kancijana & Soc. M. bila je leta 1491. prezidana3), in ravno istega leta so si Kranjci omislili dragocen antifonarij, ki sem ga že poprej omenil. Preskrbeli so svoji .farni cerkvi tudi dve lepi- podobi, trpljenje sv. farnih patronov predstavljajoči, ki ste prej ko ne zaljšali veliki
dortigen Moralia B. Gregorii aus dem J. 1410) gefertigt. Eine Jahres-zahi stetit nicht dabei, wohl aber ist die Schrift der vorherange-fulirten gleich, namlich gothisch mit Abkiirzungen, gemalten und vergoldeten Initialien, doeli ohne Vignetten; nur vor dem Canon steht ein Bild des gekreuzigten Heilands mit Maria und Jobannes zur Seite, dessen Malerei mit jener im vorgenannten Buche ahnlieh ist.« — Ta notica je prešla potem skoraj doslovno v Dimitz-evo Geschichte Krains 1/1 str. 257. In nič novega ne pove Ed. R. v. Strahi, Die Kunstzustiinde Krains in den vorigen Jahrhunderten, Graz, 1884, str. 6, o našem rokopisu. — Da ta missal pripada oglejskim obrednim knjigam,-sem površno omenil v opisu cerkvenih umetnin na deželni razstavi 1 1883 v »L^ibacher Zeitung« 1883, Nr. 174.
“) Knjiga namreč' sama o tem ničesar naravnost ne pove, in manjka mi tudi do sedaj še kakega dnizega direktnega spričevala; znabiti se najde še kak star inventarski list kranjske cerkve, ki nam o tem kaj sporoči.
3)	Opazka našegašematizma: »Ecclesia gothicostylo exstructa a. 1491« tii natančna. Pogled na čisti križasti svod v presbiteriju, pa na bogato zvezdasto rebrovje v cerkveni ladiji, jasno kaže, da je presbiterij gotovo dobrih 100 let starejši ter zidan v 14. stoletji; enaka doba je tudi zvoniku odmeriti. Le ladij a cerkvena bila je torej predelana leta 1491. Dobro se spominjam, da so se 1. 1804. zadej na stolpu še razločno videli sledovi stare cerkvene strehe.
(Fliigel-)altar, in pa prelepi gotski kelih4). Da so me-ščanje ljubljanski in k r a n j s k i 1.1495. v Oahenu (Aachen) ustanovili pri tamošnji preimenitni romarski cerkvi beneficij sv. Cirila in Metoda za slovenske romarje, je obče znano. To vse kaže imovitost in veliko vnetost prebivalcev kranjskega mesta za službo božjo. — Manjkalo jim pa tudi ni gorečih in učenih duhovnih pastirjev, kar svedoči že omenjena, v farnem arhivu še ohranjena imenitna moralna in pastirska knjiga »Moralium B. Gregorij P. 11. XXXV,* ki je bila 1. 1410. pisana »procurante Domino Cholomanno de Mannswerd, p le ban o in Krainburga, per Jacobum dictum Ghatzpeck, tune praefati Domini Colomanni familiarem continuumque co m men sa le m«.
Pripadala je kranjska farna cerkev ob koncu 15. stoletja k oglejski metropoliji, in sicer neposredno pod oglejsko škofijo. Leta 1507. pa jo je cesar Maksimilijan I. podaril ljubljanskemu škofu. Pristojnost k oglejski cerkvi je brez dvoma uplivala pri izbiranji cerkvenega patrona, Ss. Cantiani & Soc. M., imenitnih oglejskih mučenikov; odvisnost od Ogleja pa se tudi jasno kaže pri naših starih mašnih bukvah. Nikakor sicer ne smemo reči, da se te popolnoma strinjajo z missaloin, ki je, bil ta čas v oglejski cerkvi v rabiB); našli bomo veliko več pri primerjanji prav važne razlike, ki nam svedočijo, da missal kranjski stoji v marsikaterem oziru bližje mis-salu »Romano« B): a pri vsem tem se vendar nahaja
4) Ako je namreč la (v deželni razstavi 1. 1883, sub Katal. C. Nr. 6 navedeni) kelih original, in ne poznejša posnema, kar se pa pod steklo ni dalo razločiti. Dozdevno pozneje spoijaj privarjena srebrna ploščevina kaže, da je izvirno delo, iz najboljše gotske dobe.
5) Razun rokopisov (v Ogleju in zlasti v Čevdadu — Gividale) ohranil se nam je tudi še tiskan oglejski missal z naslovom: »Missale Aquileyensis ecclesiae cum omnibus requisitis,• atque figuris (sekirice), nuper quam emendatissime perlustratum. Anno 1517. Die 5. Augusti. Venetiis ex officina litteraria Petri Liechtenstein « Oblika mu je mala 4", velikost le 22 C1“ X 16 cm, črke so gotske. Župnijska cerkev na Selih pri Kamniku ga je ohranila, pa žal le polovico (namreč le sprednji del, do praznika Ss. Corporis Christi); drugo se je pogubilo. — Pred kakimi 40 leti se je tudi na Gorenjskem baje še eden tak missal nahajal. (Zelo je obžalovati, da so se ravno stare liturgijske knjige najraje uničevale, ter vporabljale za vezanje novih, kot zalftpilni pripomoček pri orgijah i. t. d.) — K sreči pa je de Riibeis v svpji knjigi (katere naslov takoj v tekstu navedem) priobčil zelo obširen pregled in posnetek iz ravno tega tiskanega oglejskega missala (1. c. p. 167. sqq.) Na podlagi tega posnetka mogoča nam je primera tudi za oni'del,-ki se nam je zgubil. — Zgoraj omenjeni Petrus Liechtenstein je tudi’dotiskal »Venetiis, anno 1507. die 8. Novembris« »Missale de tempore et sanctis secundum ordinarium Archiepiscopatus altne
ecclesie Pragensis« . . . . »expensis honesti et providi viri Wenceslai Kaplitzer Bohemi.« Fol In 1. 1515. je dovršil »Missale Saltze burgense«.
’’) Naslov »Missale Romanum« je bil že pred reformacijo mašne knjige (jussu et auctoritate Pii V. P. a. 1570) v rabi za
v njem toliko podrobnostij, sličnih oglejskim navadam (»usus«), da je upliv oglejske cerkve zadosti očiten.
Da bomo pa to primerjanje bolje razumeli, ne bode odveč, poprej nekoliko poseči v liturgijsko zgodovino oglejske cerkve same. Poslužujem se tu knjige, kojo je izdal 1. 1754. J. F. B. de Rubeis pod naslovom: »De vetustis Liturgicis aliisque sacris Ritibus, qui vigebant olim in aliquibus Forojuliensis Provinciae Ecclesiis«. Venetiis, 4°, str. 163—472,
Obče znano je, da je po starodavnem in nepretrganem izročilu ustanovil oglejsko stolico sv. Marka, katerega je sv. Peter sam v to tedaj preslavno mesto 7) odposlal krščansko vero oznanjevat, in da je imel naslednika sv. Hermagora, kateremu je na tej stolici sledilo potem nad 90 škofov, izmed katerih so bili posebno sloveči v starejši dobi sv. Valerijan in Kromacij, in v 8. stoletji sv. Pavlin. Popolnoma naravno je, da je oglejska cerkev vsled tega rimskega apostolstva tudi sprejela rimske litur-gijske obrede, ki so bili v oni dobi v navadi; de Rubeis to dokazuje (I. c. p. 220—23), pa tudi priznava, da je Oglej pri tem pač mogel imeti še kake posebne, nebistvene navade.
Ko je papež Gelazij (492—96) rimski obred nekoliko predrugačil, sprejela ga je i oglejska cerkev in se ga posluževala tudi za časa žalostnega razkola (zaradi »tria capitula«); značijo ga mnogoštevilne molitve pred berilom in velika množica prefacij. — In ravno tako je sledila hči svoji materi, ko je slavni papež Gregor Veliki (590—604) slednjič še nekoliko spremenil dosedanji gelazijski obred (Joh. Diaconus, Vita 1. 2., o tej
mašne bukve rimskega obreda tudi zunaj rimskega mesta. Priča temu mnogoštevilni »Missale Romanum«, ki so se v Benedkah in Lijonu tiskali pred označeno dobo. L. Rosenthal-ov antikvarijat v Monakovem jih n. pr. pred dobrim letom ni nič manj kot 10 (tiskanih 1. 1501., 1519., 1545 do 1560) ponujal na prodaj. Naj pristavim tu naslov enega izmed njih (Rosenthal, Catal. XLI., n. 5741 a): »Missale Romanu, noviter ipressu” | cu annotationibus in margine | etc.« In tine: »Accipite optimi sacerdotes Missale juxta morem Romane | ecclesie expletu: solertique diligentia revisum et castigatum: Jus | suque et impensis nobilis viri Lucantonii de Giunta l>'lo | rentini . . . anno a nat. Dni l MCCCGCXVI1IJ. (1519) nonas januarii in alma | Venetiarum urbe impressum.«
’) Takrat imenovano »altera Roma« Julij Caesar zove Akvilejo claustrum ac propugnaculum Italiae, Strabo pa Illyricarum gentium emporium; in Ausonij peva: »Nona inter claras Aquileia celebris urbes«. Tabula Peutingeriana (4 stoletje) jo stavi na 5 ali (i, mesto. — V svoji najboljši dobi je Oglej imel neki 120.000 prebivalcev; in sedaj? — Ker je imela oglejska cerkev tako' preslavnega ustanovitelja, je lahko urneti njena velika cerkvena veljava v vseh dobah. Ughelli, Italia sacra, t. V. col. 16. piše o tem: »Sedes Aquilejensis in Italia, si Romanam Apostolieam Sedem excipias, et originis vetustate, et Patriarcharum dignitate, priscaque potentia ac claritudine, et dioecesis amplitudine & suffraganeorum Episcoporum multitudine, longe aliis omnibus est illustrior.«
spremembi pravi: Gregorius »multa subtrahens, pauca convertens, nonnulla vero superadjiciens«); znači la obred le po ena molitev (oratio, secreta in postcommunio). Naslanjajoč se na »Capitularia Caroli M.« 8), trdi de Rubeis 1. c. p. 226, da, ako ne že prej, bil je ob koncu 8. stoletja za časa patrijarha Pavlina (776—804) vveden v frijulsko 9) ali oglejsko cerkev »ritus Gregorianus«; vendar pa ne čist, ampak namešan z gallikanskimi, gela-zijskimi in nekaterimi novejšimi obrednimi dodatki. — Taka posebnost gallikanska je n. pr., da ste se brali o mnogih praznikih po dve lekciji, prva iz stare, druga iz nove zaveze 10). Poznejšim dodatkom pa so prištevati mnogobrojne sekvence in nekateri prazniki, katere so sprejeli v svoje mašne bukve patrijarhi oglejski, in to po takrat še manj e strogem liturgijskem pravu. Jasno se razvidi iz srednjeveških missalov oglejskih (iz 14. stoletja in 1. 1517) ter frijulskih (Ordines Missales secundum consuetudinem Majoris Ecclesiae Civitatis Austriae, Aquilejensis dioeceseos, iz začetka 14. stoletja in 1. 1403), daje njihov obred »oido Romanus & Gregorianus«. Tako
8)	Pravi namreč Karol Veliki, Libr. Carolin. I. cap. 6: »Nostrae partis (t. j. Francije) Ecclesia ... in Officiorum celebratione, venerandae memoriae genitoris nostri . . . Pipini Regis cura & industria, sive adventu Reverendissimi & Sanctissimi Viri Stephani (11.) Romanae Urbis Antistitis, est ei etiam in psallendi ordine copulata .... Quod quidem et nos (Carolus Magnus) collato nobis a Deo Italiae Regno (a. 774) fecimus . . Reverendissimi Papae Hadriani salutaribus exhortationibus parere nitentes: scilicet ut plures illius partis Ecclesiae, quae quondam Apo-stolicae sedis traditionem in psallendo suscipere recusa-, bant, nunc etiam cum omni diligentia amplectuntur . . . Quod non solum omnium Galli arum Provinciae, et Germania, sive Italia, sed etiam Saxones, et quaedam Aquilonaris plagae gentes, per nos, Deo annuente, ad verae fidei rudimenta conversae, facere noscuntur.« (Apud de Rubeis 1. c. p. 194 ) Karol Veliki sicer tu le govori o sprejemu rimskega »psallendi ordo« in »Aposto-licae Sedis traditio in psallendo« v vseh njemu podložnih deželah — in k tem so spadali tedaj tudi naši kraji; smelo se pa trdi, da pri najožji zvezi officija s sveto mašo je sprejemu »Romani psallendi ordinis« naravno hitro sledil tudi sprejem »Romani celebrandi ordinis«.
Oglejs.ki patrijarhi so bivali v Givitas Forojulii (seu Civitas Austria, Cividale, Cevda-d) od časa patrijarha Kallista (730—770); zaradi tega so se tudi dalje časa imenovali »patriarchae de Foro Julii« (Ughelli, Ital. sacr. t. V. 18). Preselili so se potem zopet v Oglej, in okoli 1. 1222 za časa patr. Bertolda v Videm, kjer so bivali do patr. Ludovika a Deck (nemškega rodu) 1. 1420. Odsihmal so imeli stolico v Benedkah. — Ostali pa ste dve »ecclesiae collegiatae«: ena v Cividale del Friuli, druga v Vidmu.
10) De Rubeis 1. c. p. 193 omenja še druge razlike, ki so pa za našo knjigo brez pomena: »Proprios, eosque brevissimos, ad singulas fere Missas Canones habebat ritus Gallicanus ... At unus ab Ecclesia Romana adhibitus Canon, servatusque semper.« — Samo ob sebi se razume, da beseda »Gallicanus« v tej stari dobi nikakor nima tistega proti-rimskega pomena, kakor žalibog v poznejših časih.
dokazuje de Rubeis 1. c. p. 251, ki pa tudi večkrat povdarja, da so bile v posameznih škofijah oglejske metropolije v rabi v mnogih rečeh različne oglejske mašne bukve ; tako posebno v kollegijatni cerkvi frijulski (F o roj ul.), katere primerja z onimi ecclesiae Aquilejensis. Konečno pravi: »Invicem isti (Codices ma-nuscripti Forojulienses) ac illi (cod. mss. Aquilej.) comparati diversas offerunt in utraque Ecclesia olim vigentes proprias consuetudines; quas attamen (Forojulienses intelligo, antiquioresque) si quis habeat pro Aquilejensibus, abs vero fortasse non abludet. L. c. p. 472.
Hočemo si vse to zapomnili, ter pozneje na našem rokopisu preiskavah, se li v njem nahaja kak sled do-sedaj rečenemu.
V kakšni razmeri da je missal oglejski z leta 1570 po papežu Piju V. reformovanim »Missale Roma-num« (»quod ceteris omnibus proximius et conformius esse germano ritui Gregoriano« adnotat Lebrunus), kratko pove de Rubeis 1. c. p. 251: »At Missale Pianum, et Aquilejensia & Foroj uliensia nostra invicem si comparentur, diversa admodum reperiuntur, ad initium Missae quod attinet, ad Prosas (sekvence) post Alle-luja, ad Offertorium, ad praeces communioni praemissas, ad aliosque similes ritus, ac etiam interpolationes: quibus attamen Gregorianum Ordinem minime laedi, nemo non videt.«
Toliko o zgodovini in bistvu liturgije (obreda) v oglejski cerkvi, smemo pa tudi reči v oglejskem
------
p a trij ar h atu, ki je bil zelo obširen. Obsezal je namreč škofije: Bellunensis, Cenetensis, Civitatis Novae, Comensis (!), Concordiensis, Feltrensis, koparsko, sedanjo ljubljansko (pred 1. 1461 celo, potem pa še dalje časa njeni dve tretjini), poreško, Pataviensis, Petenensis, puljsko, Travisinensis, tržaško, tridentinsko (!), Veronensis in Vin-centinensis n).
Gotovo je prešlo več ali manj oglejskih obrednih posebnostij tudi v navedene škofije; in ker je, kakor sem uže omenil, dežela kranjska skoraj vsa (izvzemši Pivko) pripadala neposredno pod oglejsko metropolijsko cerkev, sme se pač slutiti, da se v liturgijskih knjigah, v srednjem veku na Kranjskem rabljenih, nahajajo podrobnosti, ki so oglejskega izvira, ki spominjajo na to našo starodavno metropolijo.
Sedaj je naša naloga, preiskavah, kaj nam v tem obziru podajajo stare mašne bukve iz farnega arhiva kranjskega. Smem tu precej izreči, da preiskava krepko potrjuje vvodne besede našega ljubljanskega rituvala, katere sem predstavil kot motto začetku tega spisa: da smo namreč Kranjci sprejeli »liturgiam ecclesiasticam ad normam liturgiae Romanae ab ecclesia Aquilejensi«.
n) Uglielli, Ital. sacr. V. c. 23. opomni glede prostranosti pa-trijarhata: »Dioecesis Aquilejensis amplissima est, quippe in tres nationes longe, lateque diffusa, Italicam, Sclauonicam (v petnajstem stoletji bila je tudi še Furlanija z Vidmom in Gevdadom slovenska) atque Germanicam; politico jure in duos divisa principatus, Venetum A Austrium, ut alios minores Principatus omittamus.«
(Nadaljev. prihodnjič.)
Slovstvo.
Sveti Viktorin,
škof Ptujski, cerkveni pisatelj in mučenec.
(Njegovo življenje in delovanje na podlagi najstarejših virov in po najnovejših pripomočkih spisal dr. Mihael Napotnik, c. kr. dvorni kapelan, kn.-šk. konzistorijalni svetovalec Lavantski, ravnatelj c. kr. zavodu za višjo vzgojo duhovnikov pri sv. Avguštinu na Ihtnaji.)
I.
Pod gorenjim naslovom izšla je meseca avgusta h 1888, pri Keiss-u na Dunaji v založbi gospoda pisa telja 278 stranij v. 8U obsegajoča knjiga. Posvečena je Nj. ekscelenciji prem. gosp. knezo-škofu lavantskemu Jakobu Maksimilijanu prigodom petdesetletnice inašništva in petindvajsetletnice škofovanja. Vsebina jej je zgodo-
vinska in cerkveno-slovstvena disertacija ali študija o sv. Vik tori n u, prvem po imenu znanem ptujskem škofu.
»Sodim,« piše g. pisatelj v predgovoru o razdelitvi knjige, »da hoče naravno biti in stvari povsem primerno, ako ves sestavek razdelim v dva glavna dela. V prvem oddelku hočem kolikor toliko doslovno objaviti raznih učenjakov razna poročila o našem Viktorinu; to pa zato, da prihodnjim življenjepiscem prihranim pretruda-polno iskanje in stikanje po redkih, dragocenih knjigah, ki govore o našem izvrstnjaku cerkvenem. Predobro vem, da se bode vsled tega marsikaj ponavljalo.«
Temu načrtu dosleden rešelh gospod pisatelj v 1. delu razna poročila najmanj 70 pisateljev: slovenskih in tujih, novejših in starejših. Izmej slovenskih navede
■■ ■ - .	- r  .........—
in dene na natančno tehtnico poročila Krempl a1), dr. M uršca 2) in Slomška 3); dalje Macuna 4), Fekonje5), dr. Križaniča6) in Lapajneta7). Ni posebno častno, kar povč h konci o poročilu slovenskih pisateljev, ki govore o sv. Viktorinu: »Ni ga pač preroka v lastni domovini. Tuji historiki (zgodovinarji) gošče in lepše pišejo o vrlem Ptujčanu, nego domači.* (Str. 11.)
Pač lep kos zgodovine cerkvenega in svetnega slovstva razgrne se nam potem pred očmi, ko se naštevajo pisatelji raznih narodov in raznih vekov, govoreč o sv. Viktorinu, razdeljeni tako-le: Pisatelji posebič o Rajarji govoreči, tuji pisatelji, najstarejši pisatelji.
Izmej pisateljev posebič o Štajarji govorečih, spominja najpoprej latinskega rokopisa, ki se hrani v ptujski proštiji, z napisom: »Schematismus Totius Venerabilis Cleri in Districtu Petoviensi. MDOCLV,« ter gla-sovitrh anal štajarskega vojvodstva od učenega avgu-štinca Akvilina Julija Cezarja8), kakor tudi njega državne in cerkvene zgodovine vojvodstva štajarskega fl). Zatem navede nekaj odlomkov iz obširnega rokopisa znanega Simona P o v o d n a 1 °).
Za Povodnom navede gosp. pisatelj črtice, ki jih imata o sv. Viktorinu Ptujskem v svojih knjigah: župnik Janez Krst. pl. Win ki er n 11), ter Anton Klein 12), profesor cerkvene zgodovine na vseučilišči Dunajskem, in pozneje kanonik metropolitskega kapitula pri sv. Štefanu.
‘) Dogodivšine Štajerske zemlje. V Gradci, 1845. Mimogrede naj omenim, da Anton Krempl ni bil velikonedeljski dekan, ampak tnalonedeljski župnik.
*) V Drobtinicah za novo leto 1848.
“) V Djanji Svetnikov Božjih. V Gradcu, 1853.
4) Književna zgodovina Slovenskega Štajarja. V Gradcu, 1883.
5) Letopis »Matice Slovenske« za leto 1882 in 1883.
°) Zgodovina sv. katoliške cerkve za slovensko ljudstvo. Izdala družba sv. Mohora. V Celovcu. 1883, 1. zvezek.
’) Politična in kulturna zgodovina Štajerskih Slovencev. V Ljubljani, 1884.
s) Annales Ducatus Styriae. Graecii. 1768.
9) Staats- und Kirchengeschichte des Herzogthums Steier-mark. Graz. 1786.
10) Rokopis, ki ima naslov: »Bilrgerliches Lesebuch, in wel-chem nebst der alten und neuen Geschichte der Romerstadt Pettau auch andere Gescliichten und Denkwurdigkeiten von allen Jahrhun-derten her bis auf das laufende Jalir lf-18 enthaUen und fasslich dargestellt vverden,« hrani se v ptujski proštiji.
u)	Biographische und literarische Nachrichten von den Schrilt-stellern und Kiinstlern, welche in dem Herzogthume Steiermark geboren sind und in oder ausser demselben gelebt haben und noch leben. Ein Beitrag zur National-Literargeschiclite Oesterreichs.
Gratz, 1810.
ia) Geschichte des Ghristenthums in Oesterreich und Steier-
mark seit der ersten Einfiihrung desselben in diese Liinder bis auf
die gegenw&rtige Zeit. Wien. 1840.
Da se niste mogli pozabiti monografiji:	Ferdinanda
Raisp-a 13), oskrbnika ptujskega grada, ter J. C. Hof-richterja 14), je lahko umevno. Istotako g. pisatelj ni prezrl J. And. Janisch-evega: »Topographisch-stati-stisches Lexicon von Steiermark«, ter patra Ludovika Peč ko-ta, arhivarja minoritskega samostana na Ptuji: »Minoriten-Chronik«.
In koriečno navede še kaj znamenite Ptuja likajoče se opazke vrlega učenjaka Žige Popovič-a v predgovoru dela: »Untersuchungen vom Meere«. Frankfurt u. Leipzig. 175Q.
Obširno dokazuje naš g. pisatelj, da se stari pisatelji vsi vjemajo v tein, da je bil cerkveni pisatelj, škof in mučenec Viktorin: škof Ptujski. (\\i-y.V.u)'izz, 1h-.zfi-ioz — ne: IIt/.Ta{3{wvoc, pr. str. 85.)
»Cezar Baronij« (* 1588 v Sori, mestu kampanij-skem, kardinal 1595, f 1607) — pravi gosp. doktor — »hoče pač prvi biti, ki je v svojih sicer vekovitih anaiah zapisal nesrečno neresnico, da Viktorin ni vladikoval v Petoviji, mestu Panonskem, marveč v Piktaviji (Poitiers), mestu Galskem. * (Sir. 100.) »To goropadno zmoto je za-: trosil celo (po svoji slavi) v rimski martirologij, (kateri pozna poleg, našega še 13 drugih Viktorinov), kjer še vedno stoji.« (Str. 104.) Še le profesor bogoslovja na pariškem vseučilišči, Launoy, je razbistril v posebni razpravi (1. 1653), da naš sv. Viktorin ni nikoli in nikdar škofoval v Piktaviji. mestu francoskem. Ta Lau-noy-eva, redko se nahajajoča razprava ali disertacija, ki je bila epohalnega pomena s pogledom na različna vprašanja o Viktorinovem životopisu, je s primernimi dodatki po kolinski izdaji iz leta 1731 v naši knjigi cela ponatisnena od str. 113—139.15)
1S) Pettau, Steiermarks alteste Stadt und ihre Umgebung, topographisch geschildert. Graz, 1858.
14) Luttenberg in Untersteier. Graz, 1850.
Ir>) Vedeti pa moramo (kar je naš g. autor brezdvomno zgrešil, sicer bi te disertacije gotovo ne bil dal ponatisniti), da je ta Lau-noy-eva (ali kakor se je pisal s polatinčenim imenom Launojus) razprava o sv. Viktorinu z dekretom z dne 29. maja 1690 vvrščena »in Indice librorum prohibitorum«, kakor tudi še 26 drugih njegovih del. Prim. »Index librorum prohibitorum«, editio novissima, Mech-liniae, 1887, -pg. 210 sq.
Nikakor se tudi ne vjemamo z g. dr. Napotnikom v hvali tega učenjaka. »Hesnicoljubiv«, »vrl«, »dobroglasen« Ivan Launoy (* 21. dec. 1603, f 10. marcija 1678) ni bil in ni. — Glej o njem in njegovih delih: Ur. H. Hurter S. J. »Nomenclator literarius« T. II. Fasc. I. n. 282, Oeniponti, 1874, pg. 176—186.
l/O0lil 110 1>UZiv ^ (J°jeniu škofijske zgodovine. — Diploma-VuuUiiiui tari j. — Stare pisane mašne bukve kranjskega farnega arhiva. — Slovstvo: Sv. Viktorin, škof Ptujski, cerkveni pisatelj in mučenec.
Izdajatelj in odgovorni urednik: Martin Pogačar. — Tiska »Katoliška Tiskarna« v Ljubljani.