Zapiski, ocene in poročila
RUBEN IVANOVIC AVANESOV V SLOVANSKEM JEZIKOSLOVJU
(ob sedemdesetletnici)
Profesor moskovske državne univerze in dopisni član sovjetske akademije znanosti R. I. Avanesov je v rusističnem in slavističnem jezikoslovju znamenita osebnost. V svojem polstoletnem znanstvenem in učnem delu je ta učenjak »osvojil« kar štiri obsežna jezikoslovna področja: teorijo jezika, rusko dialektologijo, zgodovino ruskega jezika ter fonetiko (in fonologijo) sodobnega ruskega knjižnega jezika. Z nenavadno delavnostjo in kljub deloma neprijaznim življenjskim okoliščinam se je povsod prebil v prvo vrsto, v ruski dialekto-logiji pa je že več kot dve desetletji prvo ime v Sovjetski zvezi, tako da ga lahko uvrstimo med eminentne predstavnike ruske dialektologije, kot so bili Sobolevskij, Sahmatov, Dumovo in Seliščev.
Profesor Avanesov se je rodil 14. februarja 1902; univerzitetne študije je končal v Moskvi v nemirnih letih po oktobrski revoluciji, ki pomenijo sicer veliko gmotno stisko, a so na drugi strani sprožila v književnosti in umetnostni teoriji številne nove zamisli, tako da so bila to za mlade nadarjene izobražence najbolj razgibana, skrajno intenzivna in plodna leta. Tudi mladi Avanesov se je najprej ukvarjal s književno teorijo in zgodovino (Dostojevski]), vendar se je že sredi dvajsetih let preusmeril v jezikoslovje. Kot triindvajsetletni diplomant je postal sodelavec in član Moskovske dialektološke komisije, ki je pozneje spreminjala svoje ime, sicer pa je bila to osrednja ruska dialektološka ustanova. V njenem okviru je Avanesov deloval do začetka tridesetih let, ko je postal predstojnik katedre za ruski jezik na moskovskem mestnem pedagoškem inštitutu (MGPI).
Že sredi dvajsetih let je bil Avanesov član tkim. skupine DARS (Dmitriev, Avanesov, Reformatskij, Sidorov), ki si je naložila težko nalogo napisati »revolucionarno« knjigo o osnovah jezikoslovja. Čeprav delo ni izšlo, pomenijo ideje DARS zarodek »novo-moskovske šole« (tako se je imenovala glede na prejšnjo »moskovsko šolo« Fortu-natova), katere jedro je sestavljala pozneje »štiriperesna deteljica« Avanesov, Kuzne-cov, Reformatskij, Sidorov, in je po letu 1950 znana kot Moskovska fonološka šola.
Po zaslugi Avanesova se je na katedri za ruski jezik MGPI sredi tridesetih let razvilo močno žarišče idej novomoskovske šole, saj so se tu poleg imenovanega fono-loškega jedra zbirali jezikoslovci kot S. I. in S. B. Bernštejn, A. M. Suhotin, G. O. Vinokur in dr. »Moskovski« pogledi na fonem so dobili ostrejše in enotnejše obrise na konferenci, ki so jo na tej katedri organizirali leta 1935; v marsičem so bila v tej diskusiji prisotna fonološka načela, ki jih je Avanesov (s Sidorovom) izoblikoval v svoji razpravi Reiorma orlograiii v svjazi s problemoj pis mennogo jazyka (RJaSS 1, 1930, 110-18).
Novo stopnjo v razvoju novomoskovskih fonoloških zamisli pomeni knjiga R. I. Avanesova (s Sidorovom) Očerk grammatiki russkogo literaturnogo jazyka (1945), v kateri je prikazan celoten sistem ruskih fonemov. (Delo je bilo napisano in postavljeno že pred drugo svetovno vojno.) S teorijo fonemov se je Avanesov ukvarjal tudi prvo desetletje po vojni, čeprav je v tem obdobju največ časa posvetil dialekto-logiji.
Globoke pretrese je enotnost moskovskih fonoloških načel doživljala v letih 1952-53, ko je poznejši vodilni strukturalist S. K. Šaumjan sprožil debato o vprašanjih fono-logije (Izvestija AN SSSR OLJa — K dis-kussii po voprosam ionologii). Avanesov je v teh razpravah nastopil proti Šaumjanu, ki se je (poleg drugega) po zgledu Bühler-ja in Trubeckoja zavzemal za ločitev fonetike od fonologije, in odločno branil tezo o eni vedi fonetiki, ki obseže v svoji višji stopnji tudi nauk o fonemih. Čeprav je Šaumjanov napad veljal predvsem »ščer-biansko« usmerjenim leningrajskim fonetikom (Zinder, Matusevičeva), ki so pojmovali fonem kot glasovni tip in niso priznavali soodvisnosti fonemske in morfemske ravnine, je vseeno prizadel tudi Avanesova in njegove somišljenike, ki so bili še najbliže praški fonološki šoli (hiperfonem — arhifonem, nevtralizacija, pozicija, itd.), saj so se eni in drugi bolj ali manj naslanjali na Baudouina de Courtenayja, medtem ko se je Sčerba s svojimi učenci umikal v arti-kulacijsko-akustično območje.
160
v naslednjih treh letih (1954-56) se je Ava-nesov oddaljil od nekdanjih skupnih fonoloških stališč četvorice in se s svojimi glasovnimi »prevlekami« (zvukovaja oboloč-ka) ter šibkimi in krepkimi fonemi vsaj navidezno približal leningrajski šoli. Te svoje novosti je avtor strnil v knjigi Fonetika sovremennogo russkogo literaturnogo ;azy-ka (1956), ki je imela kljub številnim ugovorom močan odmev v slavističnem svetu.
Z rusko dialektologijo se je Avanesov ukvarjal od začetkov svojega znanstvenega delovanja. Sprva je zbiral narečno gradivo kot sodelavec MDK, opisal nekaj govorov in v širših razmerjih analiziral nekatere narečne pojave. Po vojni je postal glavni organizator dialektoloških raziskovanj, pripravil je izčrpne vprašalnike in navodila za dialektološko delo, ki je bilo usmerjeno k izdelavi lingvističnega atlasa ruskega jezika. Več razprav Avanesova iz tega časa zgovorno dokazuje, da je moral sam reševati nekatera osnovna vprašanja lingvistične geografije. Svoje dvajsetletne dialektološke raziskave in teoretične postavke je leta 1949 združil v knjigi Očerki lusskoj dialektologii. To res ni pregleden učbenik za študente, zato pa je v knjigi najti poleg historiata vede, klasifikacije ruskih narečij in analize glavnih pojavov tudi osnovna metodološka načela za dialektološko delo; v njih odklanja avtor takšen pristop k oljdelavi narečij, ki izhaja od knjižnega jezika in obravnava vse narečne pojave samo v odnosu do te jezikovne plasti; prav tako se mu zdi postopek primerjanja današnjega stanja z nekdanjimi (rekonstruiranimi) stanji neustrezen; narečja morajo biti vedno samostojen predmet jezikoslovnega opisa, saj je le tako mogoče zajeti vso njihovo pisanost.
Po desetih letih načrtnega zbiranja in obdelave narečnih podatkov je Avanesov s svojimi sodelavci leta 1957 izdal pri sovjetski akademiji znanosti prvi zvezek atlasa (Atlas russkih narodnyh govorov centiaV-nyh oblastej k vosloku ot Moskvy) s priloženo knjigo komentarjev in gradiva. S tem so bile vsaj za del ruskega jezikovnega ozemlja uresničene davne sanje ruskih dia-lektologov. Vzporedno so pod pokroviteljstvom Avanesova tudi beloruski dialekto-logi pripravili in izdali svoj atlas za celotno belorusko ozemlje v SSSR (1963).
Zaradi tako obsežnih izkušenj in neizpodbitne znanstvene avtoritete v teoretično-metodološki sferi in v praktični organizaciji dela je mednarodni slavistični komite poveril prav Avanesovu doslej najzahtev-
nejšo skupno slavistično nalogo — izdelavo slovanskega lingvističnega atlasa. Pri tem velikanskem znanstvenem podjetju, za katero je načelna izhodišča in načrt razložil Avanesov na moskovskem mednarodnem slavističnem kongresu leta 1958, sodelujejo vsi najpomembnejši slovanski dia-lektologi (deloma tudi neslovanski); večina gradiva je že zbranega, tako da bo za varšavski slavistični kongres (1973) predvidoma izšel poskusni zvezek lingvističnih kart.
Tretje delovno področje Avanesova, ki je neposredno povezano z dialektologijo, je zgodovina ruskega jezika v najširšem smislu. Na osnovi današnjega narečnega gradiva in starih izpisov je skušal ugotoviti narečno podobo vzhodnih Slovanov v več starejših fazah. Pri tem se ne opira samo na glasoslovje, ampak tudi na druga jezikovna območja, posebno na leksiko. Pred nekaj leti je izšla poskusna knjiga staro-ruskega slovarja (Slovar' drevnerusskogo jazyka XL—XIV., 1966) v redakciji najvidnejših ruskih jezikovnih zgodovinarjev, ki ji predseduje prof. Avanesov. Slovar naj bi podrobno in izčrpno prikazal vso staroru-sko (tj. vzhodnoslovansko) občnoimensko leksiko in tako vsaj za to obdobje daleč presegel slovar Sreznevskega. Staroruski slovar bo tudi trdno skupno izhodišče za nacionalne historične slovarje (ruski, ukrajinski, beloruski) od 14. stoletja naprej.
Profesor Avanesov pa se z veliko ljubeznijo loteva tudi normativnih vprašanj sodobnega ruskega knjižnega jezika. Sicer se je s praktičnimi vprašanji ruskega jezika ukvarjal že v tridesetih letih, ko je sestavljal učbenike ruščine za odrasle, vendar je večino del o ruskem naglasu in pravorečju objavil v petdesetih letih. V več izdajah sta izšli njegovi knjižici Russkoe literatur-noe proiznošenie in Udarenie v sovremen-nom russkom Uteraturnom jazyke. Nekateri kritiki so Avanesovu ob teh delih očitali, da bolj registrira in opisuje dejansko jezikovno stanje, namesto da bi predpisoval in normiral, toda za pazljivega bralca je zmeraj razvidno, kateri naglas ali izgovor ima avtor za »najbolj normalen«. Praktični rezultati navedenih del so združeni v slovarju Avanesova-Ožegova Russkoe literatur-noe proiznošenie i udarenie. Slovar'-spra-vočnik (1959).
V zadnjem desetletju srečamo Avanesova največkrat kot glavnega redaktorja različnih jezikoslovnih zbornikov; to je nedvomno dokaz velikega znanstvenega zaupanja, na drugi strani pa mu jemlje preveč dragocenih moči.
161
Težko je na kratko označiti tako kompleksnega učenjaka, kakršen je Ruben Ivano-vič Avanesov. Kdor ga je videl, kako pozorno posluša svojega slušatelja, ki mu v raztrganih stavkih pripoveduje o diplomski nalogi, kako temeljito odgovarja kandidatu na njegova vprašanja, se ne bo začudil, da je Avanesov eden tistih redkih učiteljev, ki imajo veliko število resnično ustvarjalnih, razgledanih in delavnih učen-
cev. In ti učenci ga ne malikujejo, ne sprejemajo njegovega nauka kot dogmo, ampak brez predsodkov in strahu ob njem iščejo in utirajo nova jezikoslovna pota. Samo v tej luči lahko doumemo velikansko ustvarjalno in organizacijsko moč Avanesova, saj so le ob tako harmoničnem sodelovanju mogoči tako presenetljivi delovni rezultati.
Franc Jakopin Filozofska fakulteta v Ljubljani
162