GLASILO OSVOBODILNE FRONTE ZA OBMURSKE OKRAJE Štev. 3 — Leto IV. Murska Sobota, 17. januarja 1952 Cena din 6.— Ureja uredniški odbor — Odgovorni urednik Jože Petek — Naslov uredništva in uprave: Murska Sobota. Trg zmage 5 — Poštni predal 52 — Čekovni račun: Narodna banka M. Sobota 641-90332-2 — Naročnina: celoletna 300 din, polletna 150 din, četrtletna 75 din, mesečna 25 din — Tiska Mariborska tiskarna Izhaja vsak četrtek Pomenki zadružnikov soboškega okraja pred občnimi zbori V gospodarstvu Je že tako, da se je treba od časa do časa ozreti nazaj na svoje poslovanje ter narediti obračun svojega dela. To velja predvsem za večje socialistične obrate, med katere spadajo tudi naše kmečke delovne zadruge in ekonomije. Za letošnje občne zbore bodo morali pripraviti točno analizo gospodarskega in političnega stanja zadruge — to zahtevajo vsi pošteni zadružniki, katerim ni vseeno, kakšno finančno stanje bo prikazala njihova zadruga. V soboškem okraju zadružniki že dalj časa živahno razpravljajo o zaključnih računih, o delu upravnih odborov, o novem gospodarskem računu in še mnogih drugih problemih, ki jih zanimajo. Če bežno pregledamo letošnje uspehe in pomanjkljivosti zadružništva v okraju, ni mogoče trditi, da zadruge niso dosegle uspehov — le-ti so se pokazali tam, kjer so zadružniki upoštevali zadružna pravila, opustili stare metode dela ter ga zamenjali z intenzivnim gospodarstvom. V teh primerih lahko pričakujejo zadružniki pošteno nagrado za svoje delo. Vse drugače pa je tam, kjer upravni odbori niso sproti reševali tekočih nalog in kjer so imeli zadružno demokracijo zaprto v predalin. Tu bo pač tudi letos dokaj težko prikazati pravo sliko zadruge in njene proizvodnje, še težje pa zasigurati plačilo pridnih članov zadruge. Občni zbori morajo tudi v takih primerih narediti temeljito preokretnico v dosedanjem poslovanju, ožigosati razdirače in lenuhe ter izvoliti novi odbor iz najboljših zadružnikov. To delo pa bo mogoče izvesti le s Širokim sodelovanjem frontnih in partijskih organizacij na vaseh. čas in razmere v katerem se nahajajo naše zadruge v tretjem letu svojega gospodarstva, še posebej zahteva budnost pred peščico vaških reakcionarjev in njim sličnih, ki poizkušajo vplivati na omahljive zadružnike. Koliko to škoduje zadružništvu, bi lahko potrdili zadružniki v zadrugi Gornji Petrovci, kjer je nekaj vaških nasprotnikov — žal so se zakrivali z zadružnim plaščem — pripravilo zadružnike do tega, da so vložili 13 izstopnih izjav. Sele ko so bili krivci razkrinkani in obsojeni so zadružniki sprevideli, da so nasedli, ter umaknili izjave. Podobno omahovanji je bilo med letom opaziti tudi v Hodošu, Krplivniku in še nekaterih drugih zadrugah. Vsi ti brezplodni poizkusi pa imajo tudi eno dobro stran — dokončno razkrinkujejo nasprotnike, ki že tretje leti rovarijo pod zadružnim plaščem. V vsako zadrugo gospodarski račun! O uvajanju gospodarskega računa v naše kmečke delovne zadruge, je zadnje čase mnogo govora med zadružniki kakor tudi ostalim kmečkim prebivalstvom. Mnenja so dokaj različna, eni se navdušujejo, drugi imajo zopet pomisleke, češ če smo tri leta izhajali brez teh novotarij, bomo tudi v naprej. Odkrito rečeno, zadružniki so na splošno še dokaj površno seznanjeni z novo organizacijo dela in poslovanja. Sama uvedba gospodarskega računa se jim zdi zamotana, ter le težko izvedljiva. Predsodke imajo predvsem v zadrugah Hodoš, Krplivnik, Petrovci in Moravci, kjer vsa leta gospodarijo kot individualni gospodarji, pri Čemer izkoriščajo pomanjkljivo evidenco v lastne namene. Poedine zadruge so celo brez knjigovodij, samo da poedinci laže gospodarijo po svoje. Ker so imeli ta leta »večji« zadružniki, kjer se Je koncentrirala proizvodnja, mastne dohodke, se le-ti danes upirajo uvedbi gospodarskega računa, ker menico, da bo nova organizacije dela prekrižala njihove račune. Vsekakor bi bilo zgrešeno, če bi občni zbori spregledali te posameznike in ne bi zahtevali obračun dela Tu bo na mestu tudi pravilna finančna politika, ki naj v takih primerih primerno obdavči tudi zadružnike. Z novim gospodarskim računom bo seveda takšna špekulacija onemogočena, saj bodo zadružniki plačani po efektu dela in po izkazani proizvodnji. Nova organizacija dela pa bo imela za cilj preusmeriti proizvodnjo tako, da bo zadruga kot kmetijski obrat čim bolj rentabilna. V tem se Je v prejšnjih letih v naših zadrugah mnogo grešilo. Zadruge so pogostokrat sprejemale togo izdelane plane, ne da bi zadružniki podrobno razpravljali o rentabilnosti planiranih kultur in ostalega dela. Z dobro izdelanim gospodarskim računom bodo te napake že načeloma odstranjene, kar bo prineslo zadrugam trdno finančno stanje, s tem pa dvig življenjskih pogojev. To so stvari, ki bodo dokončno izključile izkoriščanje zadružnika po zadružniku, kar se je doslej skoraj v vseh primerih dogajalo. Ostane le odprto vprašanje, v kakšnem času je mogoče uveljaviti novo organizacijo dela in kakšne ukrepe je treba najprej podvzeti. Kakor smo že omenili, je potrebno široko sodelovanje vseh zadružnikov in množičnih organizacij. Tu bodo veliko pripomogli tudi okrajni strokovnjaki. brez katerih bo težko začeti. Da bo gospodarski račun stekel, pa morajo biti tudi gotovi pogoji, katere pa bo potrebno — če drugače ne gre — tudi revolucionarno pripraviti. Čas je, da ovržemo stare mejnike..! Osnova za gospodarski račun je dobro uveden kolobar, združena živina, skupna skladišča, evidenca nad proizvodnjo in delovno silo itd. Prve težave, na katere bodo naleteli zadružniki, je splošna razdrobljenost zemljišč. Kjer v teh letih niso izvedli arondacije — te razen v zadrugah Kramarovci in Fikšinci ni bilo v nobeni v soboškem okraju — tudi kobar a nimajo. Primer v zadrugi Hodoš, kjer leži 130 ha njiv na 500 parcelah Zato so zadružniki imeli ta leta tudi nesorazmerno visoke proizvodne stroške, tako da so ti stroški večkrat presegli prodajno vrednost pridelkov. Ta splošna razdrobljenost zemljišč zahteva sorazmerno visoko število delovne sile, ki bi jo z uvedbo mehanizacije lahko zaposlili drugje Povprečno odpade v naših zadrugah na eno delovno moč 1,5 ha ornih površin kar je ob sodobni obdelavi zemlje s stroji obsolutno premalo. Če pa računamo, da so poedine zadruge (Kramarovci, Puconci, Tešnovci) uvedle trak- torsko oranje in mehanizirale ostala dela, pridemo do zaključka. da je v naših zadrugah delovne sile preveč. Gospodarski račun bo dokončno pokazal, kakšne so te številke. V navedenih primerih Je treba takoj pristopiti k arondaciji — če ta ni možna vsled nizkega odstotka kmetov-zadružmkov v vasi, pa si zadružniki lahko pomagajo z medsebojno zamenjavo, poravnavanjem mejnikov In podobno. Tako bi v Hodošu brez težave zmanjšali sedanjo razdrobljenost na 100 parcel Takrat bi lahko uporabili stroje, ki bi Jim omogotili obdelati vse površine, ne pa tako kot lani. ko so pustili 11 ha nezasejanih njiv Zadruge v soboškem okraju imajo vse objektivne pogoje, da postanejo visoko produktivna gospodarstva — to jim omogočajo tudi stroji, katerih so zadruge nakopičile lepo število. Več skrbi za dobro plemensko živino Brez dobre in produktivne živinoreje ni plodnega kmetijstva Zato imajo zadruge v soboškem okraju vse pogoje od pašnikov, travnikov pa do bujno uspevajočih krmnih rastlin. Trenutno stanje pa je še vedno nezadovoljivo, ne toliko v nizkih številkah, kakor v pomanjkljivi selekciji živine. Sorazmerno najbolje so okrepili živinorejo v zadrugah Kramarovci, Puconci in na poedinih ekonomijah, kjer so zgradili večje hleve ter združili živino. Povečan prirastek živine in mlečne proizvodnje, ki so jo dosegli zadružniki v nekaterih primerih, odločno pobija mnenje, češ da v skupnih hlevih z večjim številom zadružne živine proizvodnja pada. Zadružniki v Dokležovju so takoj prvi teden po združitvi krav opazili, da se je proizvodnja dvignila. Lepe uspehe imajo tudi v Domajincih in Kramarovcih. Seveda tudi tukaj niso brez napak in pomanjkljivosti. Živinorejci pogostokrat opuščajo pašo, Sivina dobiva pomanjkljivo krmo itd. Seveda tukaj je treba zagotoviti primemo krmo, kar so n. pr. v Kramarovcih rešili z gojenjem lucerne. Nasprotno pa v Hodošu zadruga ni pokazala uspeha z združitvijo živine; to pa iz enostavnega razloga, ker so si poedini zadružniki zadružno krmo prisvajali z namenom, ustvariti pomanjkanje krmil, kar bi zadrugo primoralo ponovno razdeliti živino. To se jim je vsled nebudne kontrole in pa namerne sabotaže poedinih članov upravnega odbora tudi posrečilo. V podobnih primerih bo treba ostrejših ukrepov, saj pogostokrat taki neuspehi zavrejo ali ovirajo združitev živine tudi v ostalih zadrugah. Po letošnjih proizvodnih planih, se bo v zadrugah, predvsem v onih, ki imajo dobro krmno bazo, živinoreja občutno povečala. Več skrbi bo treba posvečati selekciji živine ta le namreč v večini zadrug mešanih pasem, ki dajejo nizko proizvodnjo mleka. Tu je treba omeniti tudi svinjegojstvo, katero bo v bodoče donašalo našim zadružnikom glavni vir dohodkov. Grajati pa je treba poedine upravne odbore, ki v živinoreji še vedno vidijo postransko gospodarsko panogo, za katero je dobra tudi slabša delovna sila. Z uvedbo gospodarskega računa bodo postavljeni boljši plačilni pogoji in primerne nagrade za preseženo proizvodnjo — zato bodo zadruge morale nameščati k živinoreji najboljše zadružnike. Danes se v marsikateri, zadrugi upirajo združitvi živinoreje, iz razumljivih razlogov, ki smo jih že skoraj ugotovili V takih primerih se Je treba posluževati zadružnih pravil dosledno ter krivce tudi kaznovati. Primer na ekonomiji Dokležovje, kjer zadružnik Erjavec odločno odbija združitev živine, čeprav liha ekonomija že postavljen hlev in združeno vso ostalo živino. Končno je treba grajati tudi nezanimanje, ki je prevladovalo v poedinih zadrugah, za rejo malih živali, predvsem perutnine, le-ta bi lahko dajala zadružnikom precejšnje dohodke. O letošnji intervenciji V preteklem letu so zadruge soboškega okraja večkrat uspešno intervenirale s svežim mesom v Soboti in na mariborskem tržišču. Skupno so prodale okrog 7000 kg mesa po intervencijski ceni 180, 160 in 140 din kg. Prodale so tudi večje zaloge krompirja, pšenice in drugih proizvodov. Ker zadruge niso imele lastnih prevozov, je intervencijo ter prodajo organiziral zadružni sklad za mehanizacijo. V letošnjem letu imajo zadruge še več pogojev, kar bo omogočila višja proizvodnja, da stalno in v večjem obsegu znižujejo cehe na primerno višino. Vinarska zadruga v Radgoni je odkupila 20 vagonov vina Od odkupljenih 20 vogonov vina je zadruga doslej prevzela le 13 vagonov letošnjega vinskega pridelka. Trgovina bi bila še bolj živahna, če bi zadruga imela več kredita. Računajo, da bi tako lahko odkupila najmanj 80 vagonov vina. Zadrugi pa so povzročali škodo tudi razni prekupčevalci, ki so v tekmi za zaslužkom kupovali po različnih cenah. Ker so nekateri prevažali nezatrošarinjeno vino, so ga tudi dražje plačevali. Podjetje »Vino-sadje« Ptuj Je plačevalo 32 do 40 din liter. Dočim je podjetje »Slovenija-vino« kupovalo po 28 din liter. Tako nakupovanje pa so pozneje precej omejile še uradno znižane cene. Vinarska zadruga v Radgoni šteje 571 članov. Ti so držali redne poslovne stike s svojo zadrugo, ker vedo, da Jim taki prekupčevalci vina ne bodo nič koristili, čeprav bi trenutno ne- kaj dražje plačali njihovo vino. Zadruga pa bo skrbela, da bodo svoj pridelek lahko vnovčili v vseh pogojih in to po primernih cenah. Če bi zadruga zaradi spremembe cen ustvarila dobiček, bi od tega imeli korist tudi sami, ker bi jim zadruga doplačala na prvotno ceno, kot je že. Poleg tega jim njihova zadruga nudi kolje za vinograde in sicer na vsakih deset litrov prodanega vina so prejemali brezplačno po en kol. Zadruga pa jih tudi preskrbuje z galico in drugimi zaščitnimi sredstvi kot je žvepleni prah in druga. Ta sredstva pa bo zadruga poskušala poskušala poskrbeti svojim članom tudi takrat in predvsem takrat, kadar jih ni dobiti povsod. Zadružniki se držijo svoje zadruge, saj je njihovi in bo tem bolj njihova, čem bolj bodo vsi pošteni zadružniki uveljavili v njej svojo besedo. -jh. Vsi zapeljani se lahko vrnejo v domovino Na drugem izrednem zasedanju Ljudske skupščine FLRJ v drugi polovici decembra je podpredsednik vlade FLRJ in minister za notr. zadeve Aleksander Rankovič izjavil, da se bo vlada na vso moč trudila, da omogoči jugoslovanskim razseljencem vrnitev v domovino. Ko je odgovarjal na vprašanje ljudskega poslanca Milovana Batanoviča, je Aleksander Rankovič dejal: »Želim poudariti, da bo vsakomur, kdor se vrne, dana popolna možnost vključitve v gospodarstvo in normalno življenje prav tako kot drugim državljanom. Tudi je tem osebam nepotreben kakršen koli strah pred odgovornostjo, ker niso imeli, zapeljani, od sovražnikov naše države, dovolj ali sploh nobenih možnosti, da bi se seznanili z razmerami v svoji domovini in se zato do danes niso vrnili. Vsakomur, kdor se bo odločil za vrnitev, bodo diplomatska zastopstva Jugoslavije v dotični državi omogočila vrnitev.« — Minister Rankovič je izrekel upanje, da bodo ta prizadevanja Jugoslovan, vlade podprle vlade držav, v katerih živijo ti jugoslovanski razseljenci. Ta izjava ministra Rankoviča velja za vse razseljence, pripadnike bivše jugoslovanske vojske, ki so bili zaradi izdajstva državnega in vojaškega vodstva stare Jugoslavije ujeti po sovražniku in ki se po osvoboditvi niso vrnili, nato za civilne osebe in pripadnike vojaških formacij, ki so se vojskovali na okupatorjevi strani in zbežali v tujino, niso pa storili vojnih zločinov. Računajo, da je takih oseb približno 50.000 in da so pen večini v Nemčiji in Avstriji, so pa v manjših skupinah tudi v drugih državah. »Razumljivo je,« je rekel na koncu tov. Rankovič, »da takšna svobodna vrnitev v državo in takšno ravnanje s tistimi, ki se bodo vrnili, ne more veljati za tiste izdajalce domovine, ki so bili hudi vojni zločinci in v tujini organizatorji sovražne delavnosti zoper novo Jugoslavijo, pa naj so že obsojeni od jugoslovanskega sodišča ali pa še ne, kakršni so n. pr. Ante Pavelič, Artukovič, Slobodan Jovanovič, Vladko Maček, Dragiša Cvetkovič, Miha Krek, Živko Topalovič, Rožman, Dobrosav Jevdjevič, Momčilo Vujič in podobni. Ti in njim podobni pomagači kot tudi njihovi kominformovski sobrati se ne ne bodo mogli izmakniti obsodbi ljudskega sodišča za zločine in izdajstvo, ki so jih zagrešili.« Protest madžarske narodne manjšine zaradi izzivanj madžarske vlade V Molu V Bački so se zbrali predstavniki madžarske narodne manjšine v naši državi, ki so obsojali najnovejše primere madžarske sovražne in napadalne politike. Posebno so pri tem poudarjali značilnost agresije na Muri ter v svoji reso- luciji, ki so jo poslali podpredsedniku in zunanjemu ministru vlade FLRJ Edvardu Kardelju, , zahtevali, naj naša vlada še nadalje pred vsem miroljubnim svetom razkrinkava sovražne nakane madžarskega režima. Kako so sodili našim ljudem v Bolgariji V bolgarskem mestu Plovdivu so v dneh od 27. do 30. decembra organizirali tajno sojenje skupini šestih jugoslovanskih državljanov, katere so obtožili vohunstva. Dva obtoženca so obsodili na smrt s streljanjem, enega na 20 let, dvema pa so prisodili po 10 let robije. Poleg tega je bil navidezno obsojen na pet let ječe še neki provokator, ki je bil edina priča na procesu. Tajni proces v Plovdivu Je toliko pomembnejši, ker je bil organiziran na tak način kot že nekoliko takih procesov v Madžarski in Bolgariji - obtožbe so bile od kraja izmišljene. Toda tudi v tem primeru tožiteljem, ki so s tem hoteli vtisniti strah v kosti domačinom, ni uspelo zakriti, da je proces potvorjen. Tako se je zgodilo, da so na smrt izmučeni in pretepani naši državljani na koncu v zaporu že priznali neke »krivde«, medtem pa pred sodniki javno povedali, da so priznali krivdo le zaradi pretepanja. Julija Karecova je celo pokazala sodnikom, da so ji izbili tri zobe, za kar pa se sodniki niso zmenili. Nasprotno pa je vse po vrsti priznaval provokator Oremovič, katerega so nedavno ujeli kot tatu in si je pri tem, da je pristal na vlogo provokatorja, rešil kožo Tako Oremovič ni niti bil v zaporu, temveč »iz zdravstvenih razlogov« v bolnici. Zanimivo je tudi, da so nekatere obtoževali zato, ker so sodelovali pri gradnji mladinske proge v Bosni, oziroma da so izrazili željo da se vrnejo v Jugoslavijo. Posluževali pa so se tudi drugih nepravnih me- tod, tako da ta proces spet spada v vrsto najbolj sramotnih strani v pravništvu v sovjetom podvrženih deželah. Jugoslovansko ministrstvo za zunanje zadeve je poslalo v zvezi s tem procesom protestno noto bolgarski vladi, s katero protestira proti insceniranemu tajnemu procesu in se zavzema za nedolžne jugoslovanske državljane. NaSa vlada zahteva ponoven javni proces z možnostjo obrambe, sicer pa bo stvar izročila Organizaciji združenih narodov. Razorožitev V soboto je Višinski po dvournem govoru na zasedanju Generalne skupščine Združenih narodov končno pristal na predlog skupine držav, da naj razorožitev obsega skupno klasično oborožitev ter prepoved atomskega orožja. Prej se Je SZ zavzemala predvsem za prepoved atomskega orožja, ne pa za splošno razorožitev, kjer SZ še vedno prednjači. Potem ko sovjetski delegaciji ni uspelo, da prepreči takozvano kolektivno varnost in ukine komisijo OZN za premirje v Koreji, je to pomemben dogodek oziroma uspeh Združenih narodov, ki res postajajo iz dneva v dan pomembnejša organizacija. Načrte o razorožitvi so sedaj izročili komisiji OZN za razorožitev, ki jo sestavljajo predstavniki 12 držav — tudi Jugoslavije — v razpravljanje Pričakovati je — seveda če predlog Višinskega le ni propagandni manever — da bo letos poleti prišlo do svetovne razorožitvene konference. BEOGRAD. V Beogradu je bila mednarodna konferenca donavskih brodarstev Jugoslavije, Avstrije in Zah Nemčije, na kateri so zastopniki omenjenih držav podpisali pogodbo o medsebojnem poslovnem sodelovanju na Donavi. Naše vasi ob tromeji Prijazna Je dolina, kjer ležijo ob cesti vasi Dol. in Gor. Slaveči, predvsem pa Kuzma, Dolič in Matjaševci, ki leže tik ob naši severni tromeji. Čeprav so zaenkrat prometne zveze do teh vasic še slabe, vendar jih marsikdo rad obišče. O zimskem spanju pri njih ne more biti govora, saj se ljudje pridno udeležujejo izobraževalnih tečajev, ki so v Gor. in Dol. Slavečih in Kuzmi Predavatelji, ki prihajajo iz Sobote in Gor. Lendave, so zadovoljni s svojimi poslušalci Pa ne samo izobraževalni tečaji. Pred kratkim so končali kuharski tečaj v Doliču, katerega se je udeležilo šestnajst deklet iz Doliča, Matjaševec in Kuzme. Pod spretnim vodstvom tov. Marjete Tomori so se de- kleta marsikaj naučile in so bile zelo zadovoljne s svojo »učiteljico«, kakor tudi ona z njimi. Tudi kulturnoumetniško društvo v Kuzmi dela. Člani dramske skupine se vneto pripravljajo za nastop Šahovska sekcija je dosegla pomembne uspehe. Tudi pionirji-šahisti so zelo delovni, saj jih je kar 30. Kakor je predvideno, bo Kuzma postala sedež bodočega LO. Vaška frontna organizacija z delovno predsednico tov Emo Fartek in sekretarko Marjeto Tomori si vneto prizadeva, da bi nudila vso pomoč LO pri njegovem delu. Seveda bo treba še marsikje pošteno pljuniti v roke Vendar bodo brez dvoma premagali vse težave, kakor so jih že doslej. V Dol. Slavečih so v lanskem letu dozidali in pokrili lep zadružni dom Sklenili so. da bodo delali naprej, dokler ne bo dom popolnoma dograjen Prav tako v Doliču, kjer imajo lep zadružni dom. nadaljujejo z delom do popolne dograditve Tudi v Kuzmi nameravajo čim prej popolnoma opremiti dvorano. Stran 2 »LJUDSKI GLAS« Murska Sobota, 17. fantiarja 1952 Pravice madžarske narodnostne manjšine Z ureditvijo enakopravnosti naših narodov Je bila urejena in zagotovljena tudi svoboda in pravica manjšin, ki živijo v naši državi. Zato se v novi Jugoslaviji ne more gotovo nihče izmed tukaj živečih pripadnikov madžarske manjšine pritoževati, da bi mu ljudska oblast ali množične organizacije kratile njegove pravice. Če pa bi se pri tem pregrešil kak posameznik, so ljudska oblast in množične organizacije nastopile ostro proti takim primerom. In še več! V vseh odborih, od vaških pa do okrajnih, je zastopana tudi madžarska manjšina po svojih članih. V vaških odborih po vaseh s prebivalstvom madžarske narodnosti pa so skoraj sami njihovi odborniki. Zato se v nobenem uradu do okrajnega odbora ni zapostavljalo njihovega materinskega jezika. Sicer so bili primeri, da nekateri uslužbenci niso obvladali madžarskega Jezika. Gotovo pa se ni dogodil primer, da bi uslužbenec ali član kakega odbora namenoma ne. hotel govoriti madžarsko. Tako ravnanje je po naši Ustavi tudi edino pravilno. Pripadniki madžarske manj- šine so se svojih pravic zavedali in nihče jim jih ni kratil. Pa tudi v bodoče jim jih ne bo. Kakor pa Slovenci po državnih in javnih službah spoštujejo pri nas živeče Madžare, enako jim ti morajo vračati. Nekateri primeri pa govorijo drugače. Sicer ni naš namen metati krivdo za izpade posameznikov na celotno madžarsko manjšino Te stvari objavljamo le zaradi tega, da bi njihove množične organizacije o tem razpravljale in proti takim ljudem zavzele svoje stališče. In kadar se bodo njihove organizacije Fronte uveljavile v javnem življenju, takrat bo njihovo stališče tudi odločilno in take nepravilnosti bodo odpravljene ali vsaj močno omejene. Pri Splošni kmetijski zadrugi v Dolnji Lendavi je zaposlen trgovski nameščenec Ludvik Dolgoš, bivši trgovec. Ob neki priliki, ko ga je MLO Dolnja Lendava klical v svojo pisarno, se je po svoji hčerki izjavil, da »sploh ne gre na mestni ljudski odbor, dokler se bo v uradu govorilo slovensko«. Se več! Tako ni nastrojen le en nameščenec te zadruge, temveč jih je gotovo več med vodilnimi ljudmi te zadruge, saj so odbili predlog namestitve bivše blagajničarke Knjigovodskega centra v Dolnji Lendavi z utemeljitvijo, da »ne obvlada madžarskega jezika, zato ne more biti pri njih v službi«, NI naš namen, jim oporekati pravico, da njihovi nameščenci obvladajo madžarščino. Vendar če zadevo objektivno ocenimo, moramo ugotoviti, da to ni edini vzrok. Če vsi nameščenci KZ Dolnja Lendava in vsi odborniki obvladajo slovenščino, potem bi se z eno nameščenko, ki madžarščine slučajno ne bi obvladala, lahko sporazumeli. Če pa ne obvladajo vsi slovenščine, kako morejo in smejo potem zahtevati, da bi morali vsi njihovi nameščenci obvladati madžarščino? Po kaki logiki bi madžarski jezik moral imeti prednost? Saj so Člani KZ tudi Slovenci in njih število ni majhno, ne le pripadniki madžarske manjšine. S kako pravico je potem pošta v Dolnji Lendavi zaposlila nameščenko, ki slovenščine ne le ne obvlada, temveč je ne razume in govori le madžarsko. Dvomimo, da bi to bilo res. Resnica pa je, da je zadnje dni v novembru lanskega leta bila na tej pošti pri telefonski centrali ženska oseba, ki je po-štarici pri Trojici v Slov. gor. odgovarjala le madžarsko, čeprav je ona ni razumela. Dvomimo, da ne bi znala slovensko, prej smo mnenja, da ni hotela govoriti slovensko. Ce pa ni znala slovensko, pa je krivda tamkajšnje ustanove, da jo je zaposlila, kajti pošta, predvsem pa telefonska centrala, ne poslujejo le za Madžare. Saj Je v samem mestu gotovo polovica prebivalstva Slovencev in drugih Jugoslovanov. S tem pa nimamo namena oporekati, da nameščenci te pošte ne bi smeli rabiti tudi madžarščino v razgovoru s pripadniki madžarske manjšine. Na podobne primere naletiš v trgovinah prej navedene zadruge v Dolnji Lendavi. Če prosiš kako stvar v slovenskem ali srbohrvaškem Jeziku — delavci z juga naše države, ki so zaposleni pri podjetju Proizvodnja nafte — ti prodajalci odgovorijo madžarsko. Se bolj zanimivo pa je to, da je ena nameščenka izmed teh slovenske narodnosti (a žalostno za njo in njene starše, da ne spoštuje svojega materinskega jezika! Ati pa ji je morda kdo tako ukazal?) Take stvari se dogajajo v trgovinah in upravi KZ. Kaj pa pravijo k temu člani? Ne le Slovenci, ampak vsi pošteni Madžari? Zato smo v začetku omenili, da o tem morajo razpravljati ljudje, predvsem pripadniki madžarske manjšine. Dobro je, če se o tem pomenijo najprej na frontnem sestanku, nato pa nastopijo enotno na letnem občnem zboru KZ. Zadeva pa ima gotovo še temnejše ozadje, kakor smo doslej ugotovili. Ti ljudje niso le nasprotniki prijateljstva med Slovenci in pripadniki madžarske narodnostne manjšine, temveč imajo še druge namene. Ti ljudje ne marajo Slovencev, v kolikor so ti zavedni, da ne bi prodrli v skrivnosti njihovega poslovanja in odkrili kake nerednosti. Zato niso hoteli zaposliti Jožeta Žagarja in tudi drugih, ki so doslej bili na odgovornih mestih in svoje naloge izpolnjevali pošteno in zadovoljivo. To je najbolj jasno prišlo do izraza pri Trgovskem podjetju splošnih kmetijskih zadrug v Dolnji Lendavi. Tam nekateri Odkupovalci zaslužijo pretirane vsote; tako odkupovalec Bot prejema mesečno preko 20.000 dinarjev. Taki Odkupovalci tudi pri eni glavi zaslužijo nad 1000 dinarjev. Menda ni treba razlagati, v čigavo škodo. O tem je razpravljala partijska organizacija pri tem podjetju in predložila upravi podjetja, naj prepreči tako izkoriščanje. — Uprava pa je odgovorila tako, da se je hotela takih nameščencev, ki se ne strinjajo z dobičkom njihovih nakupovalcev, iznebiti. Zaposlujejo pa ljudi kot na primer Feherja, ki so pripravljeni z njimi trobiti v en rog in še sami ustvarjajo lastne dobičke. Ko bodo pripadniki madžarske manjšine' te stvari ocenjevali povezano, ne bodo nasedali nacionalističnim izpadom takih špekulantov, ki s tem hočejo prikriti svoje špekulacije. Mnenja smo, da sta slovenski in madžarski jezik po svoji uporabi v Dolnji Lendavi enakovredna in bosta tudi ostala. Špekulante pa je treba odstraniti z njihovih položajev, pa naj so po narodnosti Slovenci ali Madžari — da se ne bodo pod krinko »zavednih« pripadnikov madžarske manjšine skrivali špekulanti. Kar so sejali, to bodo želi... Zima je. Ljudje imajo več časa kakor kdajkoli med letom. Zato ni čudno, da se razne norice hitro širijo od vasi do vari. Seveda ljudje takim novicam marsikaj pridajo, da so potem bolj zanimive. Tako zadnje dni lahko v marsikateri vasi v soboškem okraju prisluhneš zanimivemu razgovoru. Največ se razgovarjajo o kmečkih delovnih zadrugah, zadružnikih in davku, ki ga bo menda moral plačati vsak zadružnik tako kakor privatnik. Povedati vedo, da so »financarji«, kakor pravijo, že obiskali zadruge v Hodošu, Krplivniku, Moravcih in drugod ter ugotavljali dohodek zadružnikov Seveda ne manjka takih, ki na ta račun napeljujejo vodo na svoj mlin in vse skupaj hočejo prikazati, češ, vidite, sedaj je pa konec zadrug. Bes, te govorice niso kar tako iz trte zvite; toda Če hočemo vedeti, kdo in zakaj bo plačal davek, moramo pogledati stvari kakršne so. Znano Je, da so kmečke delovne zadruge v soboškem okraju, predvsem nekatere, dosegle in dosegajo lepe uspehe. So pa tudi zadruge, ki kljub vsej pomoči niso pokazale še nobenih uspehov. Da v teh zadrugah ni tako, kakor bi moralo biti, je jasno vsakemu« Ni nobena skrivnost, da zadruga v Hodošu, ki kljub temu, da ima samo njiv nad 100 ha, še ni pokazala nobenega napredka. Ne samo, da ne zasejejo vsega pravočasno, tudi ostala dela ne opravljajo pravočasno. Zato je pridelek slab. Čeprav se nekateri zadružniki trudijo, ni in ni zaželenih uspehov. Seveda to ni nič čudnega, če pa drugi »zadružniki« zavirajo delo. Imajo »svoje« delo, ki nima nobene zveze z delom v zadrugi, pač pa skrbijo samo za svoje osebne koristi. Poglejmo samo primer bivšega predsednika KDZ v Hodošu Franca Kerčmarja. Kot ve- lok kmet je vložil v zadrugo okrog 22 ha zemlje. Ko je bil on predsednik, niso zasejali 10 ha z ozimnimi žiti. Temu pa se ni čuditi, če pogledamo, kako je pomagal in delal v zadrugi minulo leto. Zadruga je zasejala oljno repico. Na njivah, ki so bile prej njegova last, je repico pospravil, zamenjal za olje in to pridržal zase. V hlevu je imel zadružno telico, ki jo je prodal in seveda denar spravil v svoj žep. Enako je naredil z merjascem in prašički. Iz gozda, ki ga je tudi vložil v zadrugo, je prodal precej drv in denar obdržal zase. Zadružne krave, ki so pri njem v hlevu, kar niso hotele imeti mleka. Vsaj oddal ga ni razen malenkosti. Njegova žena je preteklo leto bila pcslovodkinja zadružne gostilne v Hodošu. Obračuna pa še danes ne more narediti, kajti kdo ve, kam je šel denar. Za 30 kg sladkorja sploh ne ve, kam je izginil. Seveda to ni vse, pa naj bo dovolj. Poglejmo, kako Je »gospodaril« zadružnik Andrej Bakoš. Tudi on je vložil v zadrugo okrog 20 ha zemlje. Za njega je bilo delo v zadrugi španska vas. Seveda, saj mu ni bilo treba delati, ko se je pa brez dela dalo lepše živeti. Telico in svinje je prodal, denar pa seveda v svoj žep. Drva iz zadružnega gozda je prodajal kakor svoja, denarja pa zadruga tudi ni videla. Zadružne konje, ki so pri njem, je vpeto uporabljal za prevoze, seveda povečini nezadnižnikom, in denar nalagal v svojo omaro. Da ni potrebno delati v zadrugi je mislila tudi Julija Konje. Zakaj je tako mislila, nam bo takoj jasno, če izvemo, da je prodala kar dve telici, prodajala zadružna drva, tudi zadružno mleko je nekam šlo, denar za vse skupaj pa v njen žep. Lep zgled je dal tudi član upravnega odbora Viktor Rituper. Prodana telica, teme črne detelje, drva, svinje, vse je bilo zadružno, denar pa je pridržal zase. Tem so se pridružili še nekateri drugi zadružniki. Ali se naj potem čudimo, da pri takem delu zadruga v Hodošu ne pokaže nobenega napredka. Tudi v sosedni zadrugi Krplivnik ni manjkalo takih zadružnikov, še več, tu so gospodarili po privatnih metodah pod okriljem zadruge, zato se v teh letih res niso imeli pritoževati. Oddali so kaj malo, kajti izgovor »letina je bila slaba« je bil vedno na jeziku, davka pa tako ni bilo treba plačati. Da so tako gospodarili, ni nič čudnega, saj jim je najlepši zgled dajal sam predsednik Evgen Jeneše. V hlevu Je imel zadružnega konja. Kaj bi z njim, saj jih ima še več. Prodal ga je. Lepe denarce je varno spravil zase. Tudi svinje so se pretopile v denar. Zadruga je pridelala precej semena črne detelje. Predsednik Jeneše s trgovsko žilico Je prodal 103 kg semena. Odpeljal ga je kar v KZ Sebeborci, da bi tako ostalo vse čim bolj prikrito. 31.000 din Je spravil v svoj žep. Zadružne krave v njegovem hlevu so imele kaj čudno bolezen. Do aprila meseca so dajale še nekaj mleka, potem pa naenkrat ničesar več. Samo kdo mu naj to verjame! Njegov bližnji sosed Aleksan- der Žiško je svojega predsednika vneto posnemal Iz zadružnega gozda je zmanjkalo precej lesa, k Žišku pa je pritekel denar. Bolezen od Jeneše se Je razširila tudi v njegov hlev, kajti zadružne krave niso Imele mleka od aprila naprej. V Krplivniku pa je vse posekal »zadružnik« Stefan Laco. Kaj bi v hlevu s telico. Prodal jo je Ludviku Zelka iz Dobrovnika kar okroglo za 10.000 din. Kdo mu naj zameri, če je dva voza zadružnega sena zamenjal za vino s privatnikom Kolomanom Balajčom iz Krplivnika. Bil je tudi vnet lesni trgovec. Abrahamu Eleku iz Hodoša Je prodal 12 prm drv tudi kar za okroglo 10.000 din. Štiri prostominske metre drv je prodal nakupovalcu Potrošnika iz Sobote. Zadružni pridelek koruze je prodal Heleni Matuš, ki pa mu še do danes ni plačala. Zadružni kravi, ki jih ima v svojem hlevu, sta dali preteklo leto 78 litrov mleka! Toliko ga je oddal. Ker je dobro vedel, da ga bodo vprašali, kje Je zadružni pridelek belih žitaric, se Je dogovoril s privatnikom Josipom Kovačem iz Krplivnika, da bo pri njem skril pšenico v 200 litrskem sodu. Da za vse prodano blago zadruga ni videla denarja, je jasno. Druščino tem delajo tudi nekateri zadružniki v Moravcih. Posebno agilen pri takem trgovanju je bil Janez Kardoš. Veselje je bilo pogledati zadružno telico, ki jo je imel v hlevu. Daleč na okoli ni bilo take telice. Toda kar na lepem je telica zmanjkala iz hleva, Kardoš je pa zadovoljno spravil težke jurje, saj je telica tehtala nad 600 kg. Tudi zadružna kobila je kar na lepem zmanjkala is hleva, denar pa izginil v njegov žep. Slična usoda je doletela svinje, V njegovem hlevu so tri. zadružne krave. Vendar mleka niso imeli V preteklem letu kaj prida. Le okrog 600 litrov. Sosed Rudolf Benčec ni sicer trgoval tako na veliko, vendar so tudi pri njem iz svinje, belih žitaric in drugega postali »jurji«. Zadružne krave v njegovem hlevu tudi niso hotele dati mleka. V Moravcih je še nekaj takih zadružnikov, ki delajo sramoto ostalim poštenim, kateri so vlagali ves svoj trud, da bi zadruga dosegla čim lepše uspehe. Sličnih primerov je še nekaj v KDZ Sebeborci, Bakovci, G. Petrovci in še v nekaterih drugih zadrugah. Če se sedaj vprašamo, kako je mogoče priti do takih stvari v zadrugi, nam bo takoj jasno na primeru v Hodošu in Krplivniku, kjer so člani upravnega odbora in celo predsednik dajali ostalim zadružnikom zgled pri takem »delu«, Ali Je potem res kaj čudnega, če take zadruge niso dosegle uspehov? Kdo naj zagovarja take »zadružnike«, ki so, namesto da bi pošteno delali v zadrugi, prodajali zadružno lastnino. Ali ni pravilno, da se te obdavči tako, kakor so si to zaslužili s svojim delom. Brez dvoma bodo to odobravali vsi pošteni zadružniki, na račun katerih so taki dobro živeli, delali pa v nekaterih primerih skoraj ničesar. Brez dvoma bo to njihovo »delo« pravilno ocenjeno in bodo za to tudi »nagrajeni«. Motijo se tisti, ki misijo, da bodo zato zadruge razpadle. Ne, nasprotno, to bo le utrdilo zadružno misel pri poštenih zadružnikih, kajti takih zadružnikov trgovcev in Špekulantov naše zadruge ne rabijo, Zadruge niso za to, da bi se v njih skrivali špekulanti. Revolucionarji v Indokini spet v akciji Iz francoske kolonije Indokine v južno vzhodni Aziji, ki ima kar dve vladi — Bao Dajeva je naklonjena Francozom, Ho Ši Minhova pa predstavlja revolucionarne sile — poročajo, da se Ho Ši Minhove Čete ponovno pripravljajo na akcije. Tako letala že nekaj dni opažajo velika premikanja čet Ho ši Minhovih enot proti velikemu mestu Hanoju v pokrajini Tonkin. Pričakujejo, da bodo te čete stopile v ofenzivo, čim bo nastopila deževna doba, ki traja več tednov in onemogoča delovanje francoskim letalom. Borba v Indokini ali kakor se sam imenuje tudi Vietnam, traja že več let, ne da bi se v tem času zgodile kakšne večje spremembe. Ho Ši Minhove čete imajo oporišča predvsem ob kitajski meji ter v goratem področju, medtem ko imajo Francozi in Bao Dajeve čete še vedno v rokah središča pokrajin in vsa večja mesta. Tla v Indokinl so vsekakor vroča in se lahko zgodi, da bodo tudi tam pričeli posredovati Kitajci, v kolikor že sedaj materialno ne podpirajo revolucionarjev. Zaradi bojazni glede tega posredovanja mnogi kapitalisti zapuščajo svoje delnice v Indokini, pa tudi zapadne velesile so že opomnile vlado v Pekingu, naj si izbije iz glave posredovanje v Indokini, Vse- kakor se lahko zgodi, da bo prišlo v prihodnjih mesecih v Indokinl do težjih bojev in morda celo do prave frontne vojne. Računati je namreč treba s tem, da bi v slučaju kitajske intervencije močneje posegle vmes tudi zapadne velesile, ki imajo v tej deželi precejšnje interese. Indokina bi namreč odprla Kitajski in SZ pot do Indije izza hrbta, predvsem pa na malajsko in indonezijsko področje. Na Češkem ,,čistijoʻʻ med generali Po »čiščenju v vladi od prevratnih in titolstičnih elementov« so sedaj na Češkoslovaškem prešli na čistko v vrsti generalov češkoslovaške armade. Prvi Je prišel na vrsto divizijski general Hruško, ki so ga zaprli, medtem ko je on pred meseci zapiral še druge visoke oficirje. Novih 25 milijonov dolarjev pomoči Jugoslaviji Vlade ZDA, Vel. Britanije in Francije so v soboto sporočile naši vladi, da so odobrile Jugoslaviji predujem na račun pomoči v prvi polovici tega leta v znesku 25 milijonov dolarjev ali 7,5 milijarde din v novi valuti. Večji del pomoči so dale ZDA 16,25, Velika Britanija 5,75 in Francija 3 milijone dolarjev. Končni znesek pomoči bo objavljen naknadno. Kako rešiti britansko-egiptovski spor V Egiptu je prišlo zadnje dni vsak dan do spopadov, v katerih so sodelovali že tudi tanki. Zaradi resnosti položaja ob Sueškem prekopu so posegli vmes že tudi predstavniki ZDA. Kralj Saudske Arabije je predložil egiptovskemu kralju predlog za rešitev spora, v katerem predvideva sklenitev mednarodnega varnostnega pakta, oskrbovanje z orožjem držav srednjega Vzhoda od strani zapadnih velesil postopen umik britanskih čet s področja Sueškega prekopa ter kompromisno rešitev glede Sudana. Churchill še vedno v Ameriki Churchill se s spremstvom še vedno nahaja na službenem potovanju v ZDA in Kanadi. Izmed rezultatov razgovorov so britanski časopisi objavili vest, da je med drugim prišlo tudi do sporazuma glede zamenjave surovin med Ve! Britanijo in ZDA. Končni uspeh razgovorov še ni znan in bo verjetno najvažnejši del tudi ostal v tajnosti. BONN. Z Zahodno Nemčijo je Jugoslavija sklenila nov. trgovinski sporazum, po katerem bomo uvažali iz Zah. Nemčije koks, premog, razne surovine za kovinsko industrijo itd. Jugoslavija pa bo izvažala les, razne rude, tobak, poljedelske pridelke in konopljo. Tudi 1943, leta smo tiskali časopis »Bova danes pisala?« je vprašal Tone pred trgovino stoječega Zvonka. »Vsekakor bova. Morava. Tako je naročilo. Sto izvodov mora biti danes izdelanih. Pridi ob devetih! Toda zagotovo!« mu je odgovoril in naročil Zvonko ter izginil v hišo. Začel se je pripravljati. Izvlekel je pisalni stroj iz skrivališča, iz odprtine na tleh, katero je potem skrbno zadelal. Iz omare je potegnil razmnoževalni stroj, ki je bil sicer star, toda uporaben. Papir mora prinesti Tone. Sam je imel ta večer važen sestanek, zato je pripravljal tudi snov za novo številko. Začelo se je mračiti. Moral bi iti še na večerjo. Toda če med tem časom pride Tone s papirjem In bi postajal pred Senčarjevo trgovino, bi utegnilo biti še sumljivo. Pa ga gotovo ne bo pred deveto uro On pa mora na sestanek. Tone je med tem časom pri- pravil zadostno količino papirja, nemškega papirja za novo številko »Slovenskega poročevalca«. Prinesel ga je v aktovki Zvonko ga je pričakal pred stanovanjem. »Pridi da ti pokažem! Vse sem pripravil,« ga je sprejel Zvonko in ga peljal v sobo. Vse je bilo pripravljeno; delo je čakalo le pridnih, hitrih rok. »Pazi, bodi oprezen!« mu je naročal Zvonko. »Basle, nemčur v Senčarjevi trgovini, je izdajalec. Opravi skrbno! Ko se vrnem, ti bom pomagal razmnoževati. Zdravo!« Zvonko je hitro izginil. Šel je mimo šole v dolino in zavil v gozd.,. Tone ni delal tega prvič. Zato ni prav nič premišljeval, temveč je zastri okno, pod pisalni stroj je položil vzglavnik, da se tipkanje ne bi slišalo preglasno iz hiše in začel z delom S posebnim peresom je na matrici izdelal glavo »Slovenski poročevalec — glasilo OF, št. 12.«. Na- to Je matrico skrbno položil v stroj in začel prepisovati rokopis. Za članke je poskrbel Zvonko. Pisanje je zahtevalo precej truda, saj je pisal časopis, ki mora na obeh straneh imeti rob. Zmotiti se ne sme, ker se pomota težko in le s posebnim sredstvom lahko popravi. Kljub temu je prva matrica bila kmalu napisana. Potem je pisal drugo, tretjo, četrto, peto... Bližala se je polnoč. Zvonka še vedno ni bilo. Morda se mu je kaj zgodilo? Jih je kdo izdal? Take misli so rojile Tonetu po glavi, ko je končal zadnji list partizanskega časopisa. »Tonček, odpri! Rok zunaj.« Tone se je razveselil, spoznal je glas, kakor je tudi poznal to ilegalno ime. Hitro je odrinil zapah na vratih. »Kako gre?« je vprašal Zvonko zasopljen. »Poglej! Pet listov bo imela ta številka. Precej bo branja.,. Pozno je ie, začniva z razmnoževanjem!« Zvonko Je bil hitro pripravljen in že so iz stroja drseli pisani listi. Lepo je bilo gledati, kako Je rasel kup pisanega papirja, bodočega časopisa. Potrebnih je bilo 500 listov. To je precej, pa ga le ni zmanjkalo. Tone je hitro zlagal pet različnih listov skupaj, jih spel in nova številka časopisa je bila pripravljena za bralce. Kopica teh številk je naraščala. Kazalci na uri so kazali že čez polnoč. Se nekaj izvodov in nocojšnje delo bo končano. Tone je bil že utrujen, pa je kljub temu vestno opravljal svoje delo. »Sedaj pojdi! Sam pospravim,« Je pretrgal molk Zvonko, ko sta končala. Tone Je naglo oblekel plašč, pozdravil ter odhitel proti domu. Bila je lepa jesenska noč. Lahki vzhodnik je leno vrtel klopotce v vinogradih. Na drugem bregu je bil eden precej glasen. Tone je hitel po cesti. Klopotanje klopotcev mu Je bilo vsakdanje. Se nekaj dni in vinogradi bodo oživeli. Slišala se bo slovenska pesem, čeprav Jo Nemci ne slišijo radi Naslednji večer se je pri Zvonku oglasil mož z nahrbtnikom. Vanj je zložil časopise in Jih odnesel. Tudi Malonedeljča-nj niso ostali brez časopisa. Večkrat je zjutraj našel kateri »Poročevalca« v oknu ali med vrati. Skrbno ga je prebral, nato pa oddal zanesljivemu sosedu. Tiskanje se je nadaljevalo. Tedensko je izšla nova številka Slovenskega poročevalca, »Tiskarna« je delala nemoteno, čeprav v zelo težkih pogojih. Nemški orožniki in njihov podrepnik Lupša so stalno prežali in stikali. Vodja Heimatbunda je sproti izdajal Gestapu najmanjšo stvar, ki jo Je iztaknil. Zato je včasih bilo v Zvonkovem stanovanju nemogoče pisati, ker je bilo ob cesti in bi se lahko slišalo ven. Tone se je zatekel k zanesljivim ljudem na sosednji hrib. Toda nikjer ni bilo varno. Enkrat je Tone celo srečal orožnika Belšaka, ko se Je pozno ponoči vračal s pisalnim strojem v roki. Sreča, da Toneta ni spoznal. Videti je bil pijan in se je opotekal po cesti kot staro kolo. Gotovo se je vračal od ljubice iz Drakovec. Trgatev je minila. Ljudje so pospravili pridelke s polja. Pripravljali so se na zimo ter si želeli konec vojne. Decembrski dnevi pa so bili usodni za »Malo nedeljsko tiskarno« in njene delavce. Nekaj dni pred božičem je Gestapo iz Ptuja aretiral Zvonka Čebina, Toneta Hanžela, sodelavca Stanka Pintariča in Špindlerjevo. Izdajalec je opravil svoje umazano delo. Zvonka, Toneta in Stanka so odgnali v zapore. Toda tovariši ki so ostali še na svobod! niso počivali. Fašistični priliznjenec in sovražnik naprednih Malonedeljčanov ni ušel kazni. Za njegovo klavrno smrt pa Je okupator pripravil nov zločin: dolina pri malonedeljskem pokopališču je bila oškropljena z nedolžno krvjo 19 mladih fantov-talcev. Kljub temu pa fašistom ni uspelo zatreti slovensko govorjeno in pisano besedo. Fašizem je doživel svoj zlom, naša beseda, beseda slovenskih delovnih ljudi, pa je ostala in jo danes lahko brez strahu in skrivanja Širimo ter beremo v naših časopisih in knjigah. Feliks. Murska Sobota, 17. januarja 1952 »LJUDSKI GLAS« Sran 3 VESTI IZ OBMURSKIH KRAJEV Drobtinice iz življenja Runčanov O prebivalcih Runeče v ljutomerskem okraju smo že marsikaj slišali; tudi v našem frontnem glasilu jih večkrat srečamo. Navzlic dobrim in kritičnim vestem smo jih v poslednjem času obiskali na domačem pragu Na prvi mah bi človek mislil, da se v tej odmaknjeni vasici v povojnih letih ni ničesar spremenilo. Vendar bi se zmotil, če bi s to mislijo zapustil skromne kmečke in viničarske bajtice, ne da bi slišal rahlo, toda pritajeno utripanje src, ki si postopoma osvajajo pot k napredku. Revolucija v šolskem poslopju Nekoč, ko so Runčani odhajali v mesto po opravkih, so občudovali nevidno prijateljico meščanov: elektriko. Nikdar jim ni prišlo na misel, da bi jo srečali v svoji vasici. Toda, glej! Lani so pametni možje in učitelji iztuhtati, da bi se jo splačalo napeljati v šolsko poslopje, kjer se zbirajo otroci in odrasli vaščani. Sola je kulturno središče Bunčanov; zato se večina ni zmenila za jadikovanja redkih nazadnjakov, ki so menili, da bo elektrika prinesla večje davke. Kaj preprost odgovor jim je dala mladina: odšla je v gozdove, posekala debla in postavila 14 drogov po položnem gričku do sosednje vasi. Elektrifikacijska dela naglo napredujejo; skoraj bo napočil čas, ko bodo v šolskem poslopju zasvetile električne žarnice. Mladina je igrala „Vdovo Rošlinkoʻʻ Plamena pohvala, ki so jo mladinci z veseljem sprejeli, je zasluženo priznanje mladinski organizaciji. Ne, niso se zmotili! Golarjeva »Vdova Rošlinka«, ki so jo mladinci oživeli med vaščani, mladi šahisti, pomoč mladincev pri proslavah in Novoletni jelki, dopisovanje z mladinci, ki služi]o v Armadi, redni sestanki in druge uresničene obveznosti aktiva, odmerijo spečnost frontovcev, ki še ne poznajo v decembru izvoljenega odbora. Najlepše pa se sliši da so mladinci poiskali svoje mesto v izobraževalnem društvu in v ključarevski gasilski četi, kjer se izobražujejo in usposabljajo za vestne čuvarje ljudskega premoženja. Kar so lani zamudili, bodo letos nadoknadili Na zadnjem članskem sestanku Izobraževalnega društva so člani obračunali s preteklostjo in odločno povedali: Nič več ne bomo poslušali očitkov, da se naše društvo ne more nikamor premakniti. Odbor, v katerem to mladinci, učitelji in izkušeni prosvetarji, je članstvu pripravil presenečenje: na oder bodo postavili tri drame dosedaj nepoznanih avtorjev, povabi v goste člane SKUD »Angel Besednjak« iz Maribora in sosede iz Stare ceste. Ko so govorili o kakovosti prireditev, so skle- nili, da se bo sedanja režiserka udeležila posebnega tečaja v Ljubljani Pogledali so tudi v knjižnico. Lani je katastrofalno padlo število izposojevalcev knjig, zato bodo poskrbeli, da bo postala slovenska knjiga prijateljica vseh vaščanov. Koliko ljudi imajo v društvu, so ugotovili s pobrano članarino in razdeljenimi članskimi izkaznicami ... Mladi mojstri Pionirji včlanjeni v odred »Jožeta Kerenčiča«, so v krožku za ročna dela pričeli s pletenjem cekarjev. Okusno izdelana prvenca sta dober začetek! Mladi tehniki imajo svoj detektor (sestavili so ga sami!), v mizarskem krožku so izdelali modele za cekre, cvetlične zabojčke in podstavke, šahisti pa tekmujejo za naslov prvaka v odredu. Ko sedijo pri šahovnicah, to prav posebno ponosni na sotovariša, ki je lani v okrajnem šahovskem tekmovanju postal pionirski prvak. Mladi pevci in igralci so se letos zavrteli okrog novoletne jelke. Šli so se palčke in škrateljčke, zaigrali igrico »Pod novoletno jelko«, zaplesali narodna kola, recitirali pesmi in poslušali uganke ter pravljice. Dedek Mraz je s tresočo roko obdaril nad 400 pionirjev in cicibančkov ... Oh, ta preklicani žir... Lani so pionirji pridno zbirali odpadke, zdravilna zelišča, koruzno ličje in bukov žir. V odrediti blagajni se je nabralo lepo število dinarčkov, katere štedijo za spomladanski izlet Posebno veseli so knjižne nagrade, ki so jo prejeli kot priznanje za uspešno nabiranje žira. Kadar se runečki učitelji spomnijo na vse, kar smo pisali o nabiranju žira, postrežejo prišlecu s trdoglavimi podatki pionirske blagajne. V blagajniški knjigi je zapisano, da so 16. novembra oddali kmetijski zadrugi na Seniku 162 kg žira in prejeli zanj 2916 dinarjev. Denarci so v pionirski blagajni. A nedolžno jedilno olje? Bes, kupili so ga 3 litre s svojim denar jem za potrebe učiteljske menze. Vse kaže, da je zgodbica o žiru kaj malo resnična in da je avtorju člančiča »Pionirji uganite« tokrat spodrsnilo. Protislovje članku je tudi bogata knjižna nagrada. Pionirji so jo skrbno spravili v svojo knjižno omarico... še o mladih strelcih Mladinec Bokalič je lani zbral okrog sebe številno družinico strelcev. Dobili so puške in začeli vaditi. Čeprav so še mladi, so se lani šestkrat pomerili v streljanju, še prej pa se naučili opisati puško. Kadar se zbero runečki mladinci v družbi z najboljšim strelcem Bobnaričem in začne pokati v dolini pri Stanovnem, se okoliški prebivalci pogovarjajo: »Runečki mladinci so spet na nogah!« Teden slepih v ljutomerskem okraju Pretekli petek je bila v ljutomerskem Domu kulture svečana akademija, posvečena spominu izumitelja pisave za slepe — Louisa Brailla. Na akademiji je govoril o pomenu Tedna slepih tov. dr. Kaukler in v jedrnatem poročilu nanizal uspehe, ki smo jih dosegli v naši državi na področju zaščite in vključevanja slepih v družbeno življenje. V kulturnem delu sporeda so nastopili: pionirka Bojana Sršenova z recitacijo pesmice domače slepe Ženice Verone Žižkove »Slepi otrok svoji mamici« in pevski zbor pionirjev nižje gimnazije z ganljivo pesmijo »Le enkrat bi videl ...« Dramatska skupina SKUD »Ivana Kavčiča« je v dobrobit slepih nastopila s pravljično Gasperijevo Štiridejanko »Divji mož« v režiji Slavka Stoparja. Prireditvi, ki je zadovoljivo uspela, je prisostvovalo številno občinstvo. V nedeljo so poslušali junake »Divjega moža« tudi slepi molje in žene. Na Glavnem trgu so slepi iz Koga razstavili okusno izdelane pletarske izdelke, V Tednu slepih so člani okrajnega vodstva obiskali slepe na podeželju in jim poklonili darila. Na Kogu, kjer imajo slepi svojo pletarsko delavnico, so obiskali dramsko predstavo Finžgarjevega »Divjega lovca«. Novi svet V Razkrižju bodo v kratkem upokojili stare petrolejke in jih zamenjali za električne žarnice. Mnogim se to zdi, kakor da bi spreminjati stari svet Zato ni čuda, če je pobuda za elektrifikacijo prišla prav od mladine, ki se je za to zavzemala že pred dvema letoma. Koncem 1949. leta so mladinci postavili na Muri dinamo na vodni pogon. Elektrika, ki jo je ta proizvajal, pa je lahko razsvetljevala le nekaj hiš v Razkrižju. Zato niti najmanj ni bilo misliti, da bi sl s tem lahko pomagale vse vasi KLO Razkrižja. Treba je bilo misliti na večji vir elektrike. To so lahko dobiti le z daljnovoda velikih elektrarn. Mladina je sprožila tudi to zamisel, za katero so se sčasoma navduševati tudi odrasli. Sklicali so množični sestanek in si kar izvoliti pripravljalni odbor, kateri ima precej zaslug, da jim bo v kratkem zasvetila električna luč. Z delom so pričeti lansko pomlad. V začetku so imeli precej težav; ker še niso bili vsi navdušeni za elektriko, zato niso hoteti delati. Kljub temu so graditi transformator in postavljati drogove. Sedaj pa le še napeljujejo žice. Elektrika bo vsem dobro služila, zato je na delo prihajalo vedno več ljudi. Sčasoma se ljudje prepričalo o vsem. M. I. Ivan Muhič, najboljši dopisnik našega lista v ljutomerskem okraju. Dobra evidenca — dobro gospodarstvo Letošnji statistični popis živine bodo tudi v radgonskem okraju opravili po določenem načrtu. Okrajna popisna komisija je pripravila vse potrebno, da bo potek izveden, kot določajo za to izdana navodila. Po vseh krajevnih ljudskih odborih obstojajo tri- do petčlanske komisije, ki imajo nalogo organizirati in pravilno izvesti popis. Okrajna popisna komisija je izvedla pred dnevi inštruktorske sestanke na več centrih. Na teh so člane krajevnih popisnih komisij seznanili z nalogami Dobro so uspeli sestanki v Gor. Radgoni, Apačah in Tratah. Izvedbo popisa bodo podprle tudi množične organizacije, ki članstvu pravilno prikazujejo pravi namen popisa. Od vseh Štiridesetih KLO se za popis najmanj zmenijo v KLO Podgorje, kjer sploh niso postavili popisne komisije, po brezuspešnih urgencah je bila Okrajna popisna komisija primorana odgovorne funkcionarje predati disciplinskemu sodišču. Malo zanimanja za pravilno izvedbo popisa sta pokazala tudi KLO Gor. Radgona in Črešnjevci, ki na seminar nista poslala članov svojih popisnih komisij. V zvezi z letošnjim popisom so se ponekod razširile bedaste parole o ponovni uvedbi odkupov živine ter o namenu popisa za odmero davčne osnove itd. Te in podobne parole, ki jih posamezniki širijo, so brez osnove in je dolžnost vsakega kmetovalca, da svojo živino pravilno prijavi. Dajanje netočnih podatkov je kaznivo. jh. V Zg. Ščavnici so odprli poslovalnico državnega trgovskega podjetja Nedavno Je Državno trgovsko podjetje iz Lenarta v Slov. gor. ustanovilo trgovsko poslovalnico v Zg. Ščavnici. To ustanovitev Je podprl KLO Zg. Ščavnica, ki je uvidel, da trgovski odsek tamkajšnje KZ zaradi slabe organizacije ne more zadovoljiti potreb prebivalstva niti zadružnikov. —jh. Besede naših bralcev Več dela, pa bo manj kritike Iz Gornje. Lendave smo brati že več poročil, toda vsa so bila bolj kritična. Bralci gotovo mislijo in ugibajo vse mogoče. Smo Lendavčani pač taki, da se ne hvalimo radi, temveč rajši kritično ocenjujemo svoje dela Kljub temu pa delamo v naših množičnih organizacijah predvsem za ljudsko izobrazbo. Mimogrede omenjeno, s svojim delom smo sl zaslužiti tudi nagrade in pohvale, ki so jih prejele posamezne organizacije kot OF diplomo v trajno last, KUD denarno nagrado 22.000 din, RK diplomo in 1000 din nagrade. Izobraževalni tečaj se je v Gornji Lendavi začel že 15. novembra in sicer na pobudo partijske organizacije, OF in KUD. Vsak torek zvečer so v zadružnem domu predavanja. Za predavatelje nam ni ravno težko, ker imamo sami zdravnika, živinozdravnika, kmetijskega strokovnjaka, profesorja, že znanega predavatelja tov. Beloglavca. Včasih pa nas obiščejo tudi predavatelji iz Murske Sobote. Je pa nekaj drugega, s čimer se, ne samo ne moremo pohvaliti, temveč moramo samo kritizirati. To je premajhna udeležba poslušalcev. Doslej je prihajalo na predavanja od 30 do 40 ljudi, kar je za Gornjo Lendavo občutno premalo. Med temi je večina ljudi, ki so več ati manj razgledani. Prav zaradi tega čutijo potrebo še za nadaljnjo izobrazbo. Tudi ostalim kmečkim ljudem bi bilo treba to zanimanje zbuditi. Toda ka- ko? Priporočati bi jim, da bi prišli vsaj enkrat in slišali ta zanimiva predavanja. Gotovo bi jih pritegnila, kajti prepričali bi se, da marsikaj še ne vedo, kar v življenju rabijo. Gotovo bi mnoge zanimalo o uporabi umetnih gnojil ter drugem obdelovanju zemlje, o negi sadnega drevja in vzgoji mladega sadovnjaka, o delu v vinogradu, o živinoreji in podobno. Tisto, kar se človek nauči le od očeta, je največkrat premalo, kajti tudi v kmetijstvu znanost hitro napreduje. Gornjelendavski kmetje bi si pri tem lahko vzeli za vzgled svoje sosede iz Gornjih Slaveč in Motovilec. Edino dva kmeta redno obiskujeta predavanja, in sicer Semler in Majal. Tudi člani raznih vaških odborov, ki so sklenili, da bodo redno prihajali, na predavanja, so pozabili na svojo obljubo. cc. V Gornji Lendavi smo navajeni bolj kritiziranja kot pohvale. To se ponavlja skoro na vseh sestankih in občnih zborih. Zato smo se tem bolj razveselili, ko je predsednik Rdečega križa poleg kritične ocenitve dela razglasil še sledeče: »Za uspešno izpolnjevanje svojih nalog in obveznosti v počastitev 10. obletnice JLA nam Okrajni odbor Zveze borcev v Murski Soboti kot priznanje poklanja diplomo. Poleg Beltinec smo jo dobili; a-mo še mi. Obesili jo bomo v zadružnem domu, da bodo ljudje videli, da v Gornji Lendavi še živimo in delamo.« Ljudje so jo navdušeno sprejeli, saj je k uspehu doprinesel vsak po svojih močeh, posebno pa še odbor, ki Je spretno organiziral Teden rdečega križa. Poleg številnih predavanj smo Okrajnemu odboru RK v M. Soboti poslati lepo vsoto 10.406 din, zbranih v Tednu RK. Na občnem zboru so se člani seznanili z delovnim načrtom prihodnjega leta. Sprejeli so ga brez oklevanja. Ko bodo ostale organizacije in društva tako prijele za delo, bo gotovo več pohval in manj kritiziranja. Mn. Skrb za vodnjak K članku »Kako izvaja sanitarni tehnik zdravstvene predpise v svoji družini« smo prejeli še dodatno pojasnilo, ki govori o razmerami na dvorišču v Kerenčičevi ul. 4. Sicer prizadeti tov. Kovač zanika nekatere trditve v zgoraj navedenem članku. Ker pa pravi, da se bo oseba, ki je zahtevala komisijski pregled, morala v kratkem zagovarjati na sodišču in ker komisijskega pregleda še ni bilo, bomo končne rezultate objavili takrat, ko bo zadeva dokončno raziskana. O higienskih razmerah na dvorišču Kerenčičeve 4 v Gor. Radgoni se lahko vsakdo osebno prepriča. Ob samem vodnjaku leži kup starih smeti. KLO Gornja Radgona je že pred enim letom dobil nalog za čiščenje in popravilo tega vodnjaka. Pa Se do danes ni bilo ničesar narejenega. To lahko potrdi tudi uprava menze, ki Je že intervenirala za ureditev vodnjaka, toda brez uspeha. Od prebivalcev, ki uživajo to vodo, bi se tudi lahko izvedelo, da ima ob deževnem vremenu voda duh po petroleju. Svojčas je namreč KLO Gor. Radgona določil klet zraven vodnjaka za skladišče petroleja. Q komunalni nedejavnosti pa se je razpravljalo tudi na zadnjem občnem zboru Fronte. Posnemajte jih Svet za lokalno industrijo v M. Soboti je podaril okrajnemu odboru Rdečega križa v M. Soboti 30.000 din in Tovarna perila v M. Soboti 6000 din. To so prispevali iz svojega sklada za potrebe te človekoljubne množične organizacije. Želeti je, da bi jim sledila še druga podjetja, ustanove in organizacije. Okrajni odbor RK mora s 1. januarjem 1952 kriti vse izdatke iz svojih lastnih sredstev. Zato so mu potrebna precejšnja denarna sredstva za nakup zdravil, za organizacijo raznih zdravstvenih tečajev, za podpore v morebitnih elementarnih nezgodah, za letovanja Socialno šibkih podmladkarjev v času šolskih počitnic, pa podpore posameznikom in drugo. Cim več podpore bo dobil, tem večje možnosti bo imel pomagati pomoči potrebnim. Najboljše gasilsko društvo V Ivanjkovcih je najboljše gasilsko društvo Ljutomerske gasilske zveze, to je ljutomerskega okraja. Po poročilu na zadnjem letnem občnem zboru, ki je bil pretekli teden, ima društvo 70 aktivnih članov. Izmed teh je: 10 mladincev, 9 članic in 12 pionirjev. Izurjene imajo tri desetine. V lanskem letu so imeti 23 vaj. Kupili so si nov gasilski avto in preuredili gasilski dom. Na sektorskih vajah so si priborili prvo mesto s 534 točkami, prav tako na okrajnih in zaslužiti zvezno prehodno zastavico. Na zboru so sklenili, da jo s svojim delom hočejo obdržati v trajni lasti. Posebno skrb so posvečali strokovnemu dvigu članstva. — Društvo ima tri gasilske častnike, tri podčastnike ter več strojnikov s potrebno kvalifikacija V društvo so včlanjeni ljudje najrazličnejše starosti, od sivolasega blagajnika in nekaj še živečih članov, ki so društvo ustanoviti, do najmlajšega pokolenja — pionirjev. Gotovo bodo njihovo delo posnemala tudi druga gasilska društva. jb. V Radencih pripravljajo padalski tečaj S 1. februarjem bo Okrajni odbor Ljudske tehnike v Gor. Radgoni organiziral v Radencih dvomesečni padalski tečaj, katerega bo posečalo 30 tečajnikov, predvsem mladincev. Končno izvajanje padalskih skokov bodo tečajniki posečali v Murski Soboti. Omenjeni tečaj ima namen večanja obrambne sposobnosti naše domovine z vzgojo dobrega kadra padalcev. -Jh. Ptica — ribič Pelikan, ki živi skoro po vseh kontinentih, je ribič v živalskem svetu. Ta ptica ima dolg in globok, vreči podoben kljun. Uporablja ga kot nekakšno mrežo, ki lovi ribe. Pelikani love ribe tako, da se jih zbere mnogo v polkrogu. Ko plavajo po vodi, močno mahajo s krili in tako pode ribe proti bregu, kjer je voda plitka. Ribe obkolijo, kakor da so jih zajeli ribiči v mreže. Ko jih naženo k bregu, Jih s kljuni polove. ,,Razvalina življenjaʻʻ v Ženavljah Poleg izobraževalnega tečaja v Ženavljah mislijo tudi na kulturne prireditve. V decembru so uprizorili Finžgarjevo dramo »Razvalina življenja«, katera je v glavnem dobro uspela. Dramo Je pripravila dramatska sekcija IZUD, ki je najdelavnejša med vsemi sekcijami. Režiral jo je tov. Rihard Ovček, šolski upravitelj. Glavno vlogo, očeta Urha, Je podal Viljem Šebjanič. Na odru je bil precej okreten, pri vsem podajanju vloge pa mu je manjkalo očetovske skrbi za svojo hčer Lenčko. Na koncu prvega dejanja, ko je ujel Ferjana z Lenčko, ni pokazal zadostnega razburjenja, kot bi pravilno predstavljanje očeta to zahtevalo. Tako razburjenje bi bilo naravno, Lenčko je Jolanka Blažek zelo dobro igrala. Ostati igralci kot Martin, ki ga je igral šolski upravitelj Rihard Ovček, Tona — Sida Sebjanič, Ferjan — Karel Gomboc, Sirk — Jožef Ropoša, Mica — Kristina Kozar so tudi dobro podati svoje vloge. Potrebno pa jim je še več vaj in odrskih nastopov, Ljudje so bili z igro zadovoljni, kar dokazuje, da si žele še več takih predstav. IZUD je za Novoletno jelko pripravil za pionirje otroško igro »Dedek Mraz«. Do zadnjega kotička napolnjena dvorana pionirjev in staršev je navdušeno sprejela to igro. Pionirji so si zaželeli več podobnih predstav. IZUD pa spet pripravlja veseloigro za pust. Ljudje si želijo iger, saj jim je to edino razvedrilo poleg izobraževalnega tečaja. Uredili so si tudi knjižnico. Knjige si izposoja precej ljudi, največ pa še pionirjev. Ljudje radi bero knjige, saj se iz njih marsikaj lepega in koristnega nauče, obenem pa sl krajšajo čas ob dolgih zimskih večerih. Kmetijska šola v Križevcih pri Ljutomeru Med vasmi, kjer je letos uspelo organizirati dobro kmetijsko Šolo, so tudi Križevci pri Ljutomeru. Prejšnja leta nikakor niso mogli ustanoviti tako šolo, čeprav je bilo že vse pripravljeno. Kakor se je letos pokazalo, tudi mladina ni bila brez zanimanja za nadaljnjo izobrazbo. S sodelovanjem mlajših prosvetnih delavcev križevske gimnazije se je že pred nastopom zime prijavilo čez 60 mladincev križevskega okoliša. Ob pričetku rime je kmetijska šola v Križevcih res zaživela in jo ves čas redno obiskuje 40 učencev. Predavatelji na kmetijski šoti so dobro podkovani kmetovalci-zadružniki, ki imajo kmetijske šole in mnogo prakse bodisi v poljedeljstvu, živinoreji ati sadjarstvu. Predavatelje pa pošilja tudi Okrajni svet za Ljudsko prosveto v Ljutomeru. Njihovo predavanja so namenjena tudi ostalim prebivalcem, ne le rednim obiskovalcem kmetijske šole. Za predavanje se zanimajo tudi mnogi odrasti. Mladina, ki obiskuje kmetijsko šolo, pa skrbi tudi za kulturno prosvetno delo, zlasti jo veseli petje in igre. Ustanovili so že mladinski pevski zbor, za zaključek šole pa so pričeli vaditi Nušičevega »Navadnega človeka«. V okviru kmetijske šole bo tudi poseben tečaj za gospodinjstvo in šivanje. V marcu pred zaključkom šole pa ti bodo učenci ogledali državno posestvo pri Kapeli in ti na dvo- dnevnem tečaju izpopolniti svoje znanje v vinogradniški stroki. Teh 40 mladih ljudi z veseljem prihaja vsak teden trikrat po blatnih okoliških cestah v staro poslopje križevske osnovne šole, ki je hkrati tudi nižja gimnazija. Vendar pa ima kmetijska šola tudi svoje težave. Nekako proti ravnateljevi volji je zasedla »najlepši« gimnazijski razred, ker drugje ni bilo zanjo prostora niti biti ni mogla. Ker ji ravnatelj prej ni mogel odreči uporabo prostora, skuša izrabiti semestralne gimnazijske počitnice, da bi lahko kmetijsko šolo »deložiral« z izgovorom, da bodo razrede čistili. Ker pa ima kmetijska šola le dvakrat tedensko pouk, se bo brez dvoma čiščenje razredov dalo vskladiti z delom šole. Tako upajo, da semestralne počitnice ne bodo razbile delo, ki je doslej že pokazalo uspeh. eks. V radgonskem okraju ustanavljajo občinske odbore Zveze borcev Nedavno so v Apačah ustanovili občinski odbor ZB za dosedanje področje krajevnih zvez Lutverci, Apače in Nasova. Podobne odbore bodo voliti po vseh ostalih centrih, dočim bodo po dosedanjih sedežih krajevnih zvez osnovati pododbore. Po vseh krajevnih zvezah zaključujejo s končnim sprejemanjem članov v organizacija -jh. Za elektrifikacijo zbrane prispevke nameravajo vračati Medtem ko so v minulem letu dosegle okoliške vasi Kapele, Vidina, Cerkvenjaka in Apače lep napredek v razširitvi električnega omrežja, se elektrifikacijski odbor pri Ani ni zganil, dasi so za zbran denar že pred leti nabavili drogove za napeljavo električnega voda. Te drogove so pustiti dobri dve leti ležati razmetane ob cestah in kolovozih izpostavljene trohnenju in propadanju. Naenkrat pa so se vodilne osebe v tem odboru spomnile, da je treba drogove prodati in denar vrniti ljudem, ki so ga prispevali S tem je elektrifikacijski odbor za daljšo dobo pokopal načrt o elektrifikaciji teh vasi -jh. V spomin delavni članici 7. januarja letos so pospremili k zadnjemu počitku na cankovsko pokopališče mlado, 24-letno ženo Albino Stotič, rojeno Sakovič. Na zadnji poti jo je spremilo mnogo ljudi. Matičarji soboškega okraja so ji pokloniti venec, saj je pred boleznijo bila tudi sama matičarka v Rogaševcih in Kuzmi. Vence pa so ji poslati poleg drugih tudi uslužbenci Notr. poverjeništva v Murski Soboti in člani sindikalne podružnice OLO M. Sobota. To dokazuje, kako priljubljena je bila med svojimi kolegi in znanci. Pokojna Albina je bila delavna članica v raznih društvih in organizacijah. Bila je članica KP, OF, KUD in do poroke pred enim letom tudi članica LMS. Vsi, s katerimi je skupaj delala in sodelovala, jo bodo ohraniti v najlepšem spominu. MALI OGLASI RAZVELJAVLJAM izgubljeno delavsko knjižico na ime Anton Jerič, Melinci. PODPISANA ANA BEŽAN, posestnica v Gornji Lendavi 55, obžalujem vse žaljive besede, ki sem jih izrekla dne 6. dec. 1951 proti Francu Bačiču, posestniku v Gornji Lendavi 139, in se imenovanemu zahvaljujem, da je odstopil od kazenske tožbe zoper mene. -Ana B e ž a n. PODPISANI KOLOMAN VAS, posestnik, Kukeči štev. 45, izjavljam, da Štefan in Olga Vaš nista upravičena kakor koti razpolagati s posestvom v Kukeči in njega donosom in inventarjem, ter svarim vsakogar pred kakršnimi koli nakupi, ker bom vsako prodajo izpodbijal in tudi zahteval odškodnino. — Murska Sobota, dne 9. jan. 1952. — Koloman Vaš. POPRAVEK! V oglas v zadnji številki se je vrinila tiskovna napaka, in bi namesto: Prodam po ugodni ceni triletnega psička, moralo stati: Prodam po ugodni ceni tri mesece starega psička ... Stran 4 »LJUDSKI GLAS« Murska Sobota, 17. Januarja 1952 V zimskih dneh na svetinjski šoli Sonce je pošiljalo tople žarke na položen hribček. Na strehi poslopja osnovne šole v Svetinjah so se kakor diamanti lesketale snežinke. Stal sem na šolskem dvorišču in prisluhnil vrvežu otrok, ki so pravkar zapuščali šolske klopi. Hitro so se porazgubili po številnih stezicah, hiteč na svoje domove... Pred šolskim pragom sem srečal dvoje mladih deklet. Bile so praznično oblečene, v rokah so držale zvezke in knjige. »Kam ste namenjene, deklice?« sem jih radovedno povprašal. »Kaj, še ne veste, da pri nas tudi odrasli mladinci hodimo v šolo? Tudi midve sedive v šolskih klopeh,« sta se smejale. Saj res! Kmetijska nadaljevalna šola .. Pridružil sem se dekletoma in vstopil v šolski hodnik, katerega stene krasijo slike naših pisateljev In pesnikov, nad njimi pa stoji blesteč napis: »Z učenjem pomagamo pri socialistični graditvi«. Tovarišico Pučkovo sem našel sredi šolskega dela v drugem razredu kmetijske nadaljevalne šola Pripravljala se je na šolsko uro, ko bo predavala mladincem iz slovenščine, računstva in drugih splošnih predmetov. Zamaknjena v učne pripomočke nas je skoraj prezrla. »Slišali smo, da ste lani zgledno organizirali kmetijsko nadaljevalno šolo. Bi nam lahko povedali, kako gre letos?« sem jo vprašal. »Mi učitelji smo dolžni, pomagati pri izobrazbi kmečkih ljudi« je odgovorila skromno in nadaljevala: »Učni program smo tudi letos prilagodili stopnji izobrazbe obiskovalcev šole, ker menimo, da je to najboljša pot do zaželenih učnih uspehov. Lahko rečem, da so v njem upoštevani tudi naši predlogi, nastali iz izkušenj lanskega dela, ki smo jih poslali pedagoškim strokovnjakom.« Pobrskali smo po podatkih. Tovarišica Pučkova je razgrnila pred nas zanimive številke, rekoč; »Pred kratkim smo brali v časopisju članek o naši šoli, vendar nismo zadovoljni s pretiranimi številkami udeležencev pouka, ki jih navaja avtor Članka ... Resnica pa je takšna: v prvem razredu imamo 51 učencev, drugi razred pa obiskuje 20 učencev. Trije mladinci so med poukom izstopili iz šole, ker so uvideli, da se ne moremo sprijazniti z neopravičenim izostankarstvom.« »V bližini Je vinogradniška delovna zadruga. Ali tudi zadružna mladina obiskuje šolo?« »Da, 22 mladih zadružnikov imamo med vpisanimi učenci Vodstvo zadruge v Vinskih vrhovih nam pridno pomaga. Pa tudi ostali obiskovalci zelo redno obiskujejo pouk.« Tako je ugotovilo vodstvo šole. Na seznamu izostankarjev najčešče čitamo imena: Viktor Težak, Marica Prelog, Ivanka Vogrinec, Dora Tušek, mladincev državnega posestva v Jeruzalemu, Oto Žinkovič in še nekaj podobnih. Ko sem slišal očitke, ki so padli na rovaš mladincev državnega posestva, sem se spomnil tamkajšnje mladinske organizacije. Skoraj nisem mogel verjeti, da je tako delavna mladina po zadnji »bitki« na Maleku zaspala. Ali ni žalostno, da svetinjski prosvetarji ugotavljajo nezadostno skrb množičnih or- ganizacij za vzgojna vprašanja na šoli? Poglejmo v Veličane: Fronte ni nikjer opaziti zaradi tega, ker se novoizvoljeni odbor še ni sestal čeprav so ga člani izvolili 1. decembra na svojem občnem zboru. Denimo, da bi bila mladinska organizacija v Jeruzalem na nogah, Fronta v Veličanah delavna — ali se ne bi tudi udeležba mladincev izboljšala? Da, prav tod pogrešajo prosvetarji svojih pomočnikov... Viharjeva Trezika je najboljša učenka Mnogo lepše zveni ugotovitev tovarišice Pučkove: »Večina mladincev se pridno uči in bo odnesla iz šole mnogo koristnih napotkov in nasvetov za umno gospodarjenje« Prav zanimiva je zgodbica o učencu, ki je prosil vodstvo šole, da preko zadružnega odbora prepriča njegove starše, kako koristna je šola za mladega človeka. Mladi zadružnik je uspel in zdaj pridno obiskuje pouk. In dalje: Viharjeva Trezika, ki je že prestopila leta šolske obveznosti, je najbolj marljiva učenka. Pohvalila je tudi dekleta, ki prihajajo v šolo iz okoliša Stare ceste, brata Rajha, Milana Pučka in še mnogo drugih učencev, katerih zasluga je, da so v decembru začrtali na grafikonu 90-odstotno udeležbo obiskovalcev pri pouku. Copate — nov izdelek mladih šivilj Kako živahno je ob četrtkih med 40 mladinkami, bi povedala Tončka Rajhova, ki vodi šiviljski tečaj. Mnogi so občudovali dekleta, ki so prihajale v šolsko poslopje, noseč v cekrih stare cunje in platno, ki so ga same kupile v bližnji trgovini. Nekatere potrebščine so celo poiskale v Mariboru in Ljubljani. Tončka jih je, kot dobra mamica, naučila šivati na stroj, krpati staro obleko, raznih ročnih del in izdelovanja copat iz klobučovine ter starih odpadkov. Mnogo lepega je nastalo pod gibčnimi rokami mladih šivilj. Vse, kar so se naučile v tečaju, bo najlepši spomin na urice mladostnih let, ki so jih kot bodoče gospodinje preživele v svetinjski šoli. Se ta mesec se Jim bodo pridružile kuharice. Voditeljici tečaja, tov. Zajčevi, se je priglasilo 35 mladink, ki se bodo v prihodnjih dneh sukale okrog štedilnika... Sinček pripoveduje očetu... Dober glas o svetinjski šoli je prodrl tudi v kmečke hrame. Oče nekega učenca se je oglasil na šoli in pripovedoval: »Odkar moj sinko hodi v šolo, se je docela spremenil. Zvečer, ko krmiva živino, mi pripoveduje, kako je mogoče spoznati dobro molznico, kako se krmi govedo, katere rastline lahko surove polagamo svinjam, katere je treba kuhati itd No, tov. Pučkova se mu je veselo nasmehnila, vedoč, da je te koristne nasvete presadil v mlada srca domačin in izkušeni strokovnjak tov. Štampar, ki lahko ob vsakem času popelje učence na vzorno urejeno posestvo in jim pokaže plodove svojih dolgoletnih izkušenj in vzornega gospodarstva. Ko sem zapuščal svetinjsko šolo in jo mahnil po polžki cesti proti Ivanjkovcem, se mi je ždelo, da še vedno slišim besede tov. Pučkove: »Sem učiteljica, moja dolžnost je, da vzgajam mladino.« Tem skromnim besedam bi pristavili pravtako skromen izrek: »S ponosom boš lahko čez nekaj let pogledala po ledini, ki si jo zorala v družbi s Štamparjem in drugimi domačimi predavatelji!« Pletenje cekarjev prinaša lepe dohodke Prebivalci Gaberja, Petišovec, Kapce in okoliških krajev znajo dobro izkoristiti dolge zimske večere; iz koruznega »ličkanja« pletejo košarice, damske torbice in copate, mnogi pa se bavijo s tkanjem domačega platna iz lanene in konopljine preje. To — razmeroma zelo donosno opravilo — se je razmahnilo leta 1945 po vseh vaseh, naseljenih z madžarsko manjšino, leto dni kasneje pa so proizvodi zasloveli širom naše domovine — od Triglava do Dubrovnika in Skoplja Medtem, ko so gospodinje za časa okupacije pletle cekarje za domačo uporabo, jim Je osvoboditev odprla vrata v svet, kamor danes le prodajajo svoje, zelo iskane in kakovostne izdelke. Ko so le-ti zasloveli na domačih tleh, so se kmalu oglasili naši izvozniki »Doma« iz Ljubljane in skupaj z domačimi strokovnjaki proučili možnosti izvoza cekarjev v inozemstvo. Od leta 1950 delajo naši domači obrtniki zgolj za potrebe izvoza, izdelujejo le določene asortimente, ki so jih spravili na takšno kakovostno višino, da so že danes domala iskani v vseh zapadnih državah in celo preko velike »luže« Zaenkrat izdelujejo 10 vrst cekarjev in torbic. Dobro plačilo za domače iz- delke — kos namreč velja od 70 do 200 din, poleg tega pa dobi proizvajalec za vsakih 100 prodanih cekarjev posebno nagrado v obliki nakupa industrijskega blaga z 90% popustom — je zelo vzpodbudilo tamkajšnje prebivalce, ki so se množično lotili pletenja. Prve pionirje posnema danes čedalje več vasi in tudi nekateri kraji s slovenskim prebivalstvom (Hotiza, Renkovci). Starejši pletarji osvajajo nove asortimente. Tako so v Petišovcih pogruntali svoj »patent« cekarja, ki se odlikuje po okusni izdelavi in večbarvnih ornamentih, ter ga pošiljajo na Švedsko. Vsak uvoznik naših cekarjev ima poseben okus: v Angliji imajo najraje damske kopalne torbice, v Avstriji, Ameriki, Švici itd. zopet druge vrste izdelkov. V letošnji sezoni so poslali za izvoz 3500 raznovrstnih izdelkov, ki po svoji kakovosti nadkriljujejo vse dosedanje pošiljke. Z največjo proizvodnjo se ponaša družina Petra Šimonke iz Dol. Lakoša, v kateri pletejo vsi — od najmlajšega do najstarejšega — in vsakih 10 dni prodajo trgovski poslovalnici po 60 do 70 cekarjev. Pri pletenju »švedskih« cekarjev je zelo vešče 16-letno dekle Julika Gerenčerjeva iz Tri mlinov, o kateri pravijo, da je mojster svojega dela. Zares! Kdor se ustavi v lendavskem skladišču ob skladovnici okusno izdelanih torbic s privlačnimi ornamenti, se ne more načuditi veščim rokam pletarjev in iznajdljivemu iskanju načina boljše proizvodnje. Naj še omenimo, da že izdelane cekarje belijo v kadeh s pomočjo plina, ki ga izločajo žveplene tablice (vinogradniki jih uporabljajo v kletarstvu!). Tkalci domačega platna so letos dobili od države dokajšnjo količino bombažne preje in izdelujejo na primitivnih tkalnih napravah prvovrstno platno iz kombiniranih lanenih in bombažnih vlaken; Tudi platno Je zelo čislano na domačem trgu. Škoda le, da jim primanjkuje barvanih bombažnih vlaken, kajti naši poznanci so vešči tudi v tkanju platna z najrazličnejšimi ornamenti, ki so posebnost teh krajev in izvirajo iz motivov domačih narodnih noš. Težko je natančno ugotoviti, koliko koristi je prinesla domača obrt pletenja cekarjev poedincem in skupnosti; vendar lahko s približno oceno ugotovimo, da gre za lepe milijone. Spričo teh koristi bo treba pospešiti njen razvoj s prenašanjem izkušenj na druge kraje, s strokovnimi tečaji, predava- nji o pletenju v kmetijskih izobraževalnih tečajih itd. Doslej je bilo v tem pogledu premalo storjenega — razen nekaj predavanj v vaseh, kjer je obrt razširjena, in odhoda neke tovarišice v Bačko, je bilo nagrajevanje skoraj edina vzpodbuda za razmah pletenja cekarjev. Zadnji čas pa so tudi Tolminci in prebivalci Rajhenburga, ki se želijo naučiti pletenja, povabili k sebi najboljše pletilje iz lendavske okolice in jih zaprosili za strokovno pomoč. Vendar se marsikje pojavlja cehovska zaprtost in nepripravljenost posameznikov, da bi svoje znanje posredovali drugim. S političnim pojasnjevanjem in tolmačenjem skupnih koristi, bi gotovo tudi te ovire odpadle. Pletarji lendavskega okraja kujejo s svojimi izdelki tudi devize, potrebne za pospeševanje krajevnega gospodarstva. Samo zadnje pošiljke so prinesle nad 30.000 deviznih dinarjev, s katerimi bo podjetje »Dom« nabavilo v Avstriji šipke za okrajno dežnikarno v Lendavi, ki je prav zaradi pomanjkanja te surovine morala ustaviti proizvodnjo v naši državi zelo iskanih dežnikov. Za vsakega nekaj Bom začel kar pri Ljutomeru, ker nanj imam še slabe spomine s silvestrovanja. Tako je naneslo, da sem prav zadnji dan v starem letu proti večeru prišel v Ljutomer. Ker sem do doma imel predaleč, prometne zveze pa so slabe, oziroma tisti večer ni bilo več nobenih, sem sklenil da bom v Ljutomeru pričakal Novo leto. Iskal sem primemo mesto, kjer me ne bi premagal spanec pred 12. uro. Končno sem ga našel, čeprav s težavo — namreč s težavo sem našel stol na katerega sem se lahko vsedel Pa za mene to ni bilo tako hudo, ko sem navajen na vse dobro, a še bolj na slabo. Huje je bilo za tiste Ljutomerčane, katerih živci ne prenesejo takih »malenkostih«. Jezili so se, zakaj okoličani prihajajo na njihove zabave delat gnečo. Jaz pa sem menil da bi bilo pametneje, če bi organizirali zabavo za vse, saj bi se v Ljutomeru menda našli potrebni prostori. Menda ja ne bomo ločili meščane od vaščanov in zadnjim odrekli gostoljubnost. Pa ne mislite, da sem bil užaljen, ker so tudi mene smatrali za vaščana in jim zaradi užaljenosti hočem deliti svoje nauke. Bil sem namreč oblečen v svojo popotno, lahko bi trdili prej športno kot salonsko obleko, kar je nekaterim dražilo živce. Toda kdo me more zaradi moje obleke obsoditi na spanje? Sem mar jaz kriv... Mislim, da so tisti časi mimo, ko te je pred vhodom sprejel vratar z vljudnimi besedami: »Ker niste primemo oblečeni, ne smete vstopiti.« Sicer tudi sam rajši opazujem lepo oblečene ljudi in ženske v plesnih haljah kot hlačah. Kljub temu pa menim, da nam take malenkosti ne bi smele greniti zabave. Bolj kot silvestrovanje pa me je vznemiril dvobrazdni traktorski plug, ki rjavi na ljuto- merskem »glavnem« kolodvoru. Gotovo je vreden lepe tisočake, za katere se ne zmeni nihče. Ali nima lastnika? Ali se bo lastnik šele takrat spomnil, da je resnični lastnik, ko ga bo rabil, ali ko bo treba plačati račun zanj? Spotoma mi je potožil nek kmet, da bi rad kupil toplomer, da bi meril toploto v kleti, pa ga nikjer ne dobi. »Morda jih bo kak iznajdljiv trgovec kje iztaknil,« sem ga potolažil. Seveda tako na ponudbo jih pa še ni kot drugih stvari. Martin Belec iz Šalinec pa se boji revizije z okraja ali zadružnega sklada, kakor so mi povedali njegovi sosedje, ker ima preveliko ohišnico in si neopravičeno prilašča zadružne pridelke. »Tovariš zadružnik, to pa ni prav,« sem ga hotel posvariti, pa ga nisem dobil doma; »delaj pošteno, pa se ti ne bo treba bati revizije. Če ne, pa ti bo revizija enkrat Se zagodla.« V Šalamencih pa sem bil priča ljubezenske tragedije. Kdo ne bi žaloval, če mu izpred nosa premestijo ljubljeno osebo v daljni kraj! Tako neusmiljeno so storili s poslovodkinjo trgovine KZ v Šalamencih. Hude težave je imel predsednik KZ, ko je to izvedel. V žalosti je celo sklenil, da bodo trgovino zaprli in novega poslovodjo odslovili. Ta načrt je odbor tudi izvedel. Ali je res vredno trgovino žrtvovati za poslovodkinjo? Katere koristi so važnejše: zadružne ali predsednikove. Take stvari bi se pa že dale pametneje urediti in ne bi bila potrebna taka demonstracija. In »novi« šalamenski poslovodja. Kaj drugega je hotel kot pobrati svoje stvari in se vrniti, od koder je prišel. Tudi jaz sem odšel, zato ne vem, kako se je ali se šele bo tragedija končala. V Rakičanu sem naletel na zadovoljne ljudi. Pravkar so končali svoj »»sestanek«, katerega je vodil zastopnik Mlekoprometa v Murski Soboti. Pa ne mislite, da so se veselili, ker bi jim govornik rekel, da jim ni treba oddajati mleka. To je danes njihova stvar. Razložil pa jim je, zakaj je njihovo mleko tako poceni, oprostite, zakaj je bilo tako poceni Kdo bi si mislil, da se cena mleku lahko na enem samem sestanku zviša za en do dva dinarja pri litru. Pa se je in sicer zato, ker je ta dinar ali dva doslej shranjevala zbiralka mleka v vasi v svojo blagajna Kmetovalcem pa je rekla, da je njihovo mleko zato tako poceni, ker ima malo maščobe. Mleko se namreč plačuje po maščobi, kar prebrisanim oziroma nepoštenim zbiralcem prav pride. Ampak kmetovalci se ne puste dolgo časa izkoriščati Mlekopromet v Murski Soboti pa je pripravljen sumljive primere raziskati in vsakemu dati, kar mu gre. Zato so takega sestanka lahko bili-veseli. Tudi sam sem se veselil z njimi. Našim ljudem pa bi predlagal, da bi s podobnimi koristnimi sestanki lahko odpravili marsikatero napako ali izkoriščanje. Letošnja zima ne bo huda Tako pravijo vremenoslovci. Svoje napovedi sestavljajo po opazovanju vremena več desetletij. Trdijo, da na vreme vplivajo zračni tokovi. Vendar tudi ozračje pozna obdobja, ko ne gre vse tako, kakor ponavadi. Take spremembe nastajajo v presledkih 60 do 100 let To Je meja med najtoplejšimi in najmrzlejšimi zimami. Za naše podnebje je značilno, da nekaj zaporednim toplim zimam sledi nekaj zaporednih mrzlih zim. V zadnjih 30 letih je bil pri nas najbolj mrzel Januar med 1890 in 1900, najtoplejši pa med 1920 in 1930. V januarju se pri nas temperatura navadno najbolj spreminja. Najbolj mrzli zimi v zadnjih sedemdesetih letih pa sta bili 1879—1880 in 1890—1891. Lanska zima pa je bila ena najtoplejših. Po statističnih podatkih zadnjih 50 let pa lahko sklepamo, da bodo prihodnje zime še toplejše in da bo snega še manj. V letošnji zimi pa vremenoslovci pravijo, da bo peta zaporedna brez hudega mraza in snega. Nekoliko ostrejši mraz napovedujejo za januar, ki pa ne bo dolgo trajal Zdravilna moč posameznih vrst zelenjave Ohrovt Je zoper glavobol; dobro deluje tudi na želodec in vranico. Špinača je zlasti zdravilna za slabokrvne in pospešuje delovanje obisti. Zelena je dobra zoper revmatizem in je koristna za vse živčevje. Paradižniki pospešujejo delovanje jeter. Repa dela tek. Kumare človeka osveže; če jih položimo na čelo, omilijo glavobol Češenj dela tek in je dober tudi zoper sklerozo. Čebula s sladkorjem Je izvrsten pripomoček zoper kašelj. Čebulni sok čisti ledvice in razkraja ledvične kamne. Zelje, sveže kakor kislo, surovo ali kuhano, je zelo zdravo. Redkvica. Njen sok je izvrsten zoper želodčne kamne. GRIČKI VANČ: 3 BRATOVA KRI Tedaj ga je Peter potegnil k drugemu oknu in mu pokazal v sobo. V kotu je opazil nevesto v beli obleki in z vencem na glavi. V njej je prepoznal Anico. Ob njej je sedel ženin, katerega pa ni poznal. Srce mu je stisnila bolečina, toda skozi grlo ni mogel spraviti nobenega glasu. Taka nesramnosti Njemu piše, naj se vrne čim prej, obenem pa se poroči z drugim V onemogli jezi je dvignil obe pesti in tako strašno udaril po oknu, da je z enim udarcem razbil vse šipe Fantje so se mu zakrohotali, da mu je v ušesih kar zazvonilo. Zakrohotali pa so se mu tudi svatje v sobi. Hotel je zbežati in pobegniti nazaj v tujino, od koder je pravkar prišel pa so se po njem iztegnile vse roke. da se niti ganiti ni mogel Na srečo se je takrat prebudil in tako pregnal najhujše muke. Te sanje pa ni mogel nikakor pozabiti Med razmišljanjem je še bral bratovo in Aničino pismo ter iskal besed, ki bi vsaj malo nakazovale možnost takih dogodkov Čudno se mu je zdelo, zakaj mu Anica na zadnje pismo. Id ji ga je pisal pred tremi tedni ni odgovorila. Pisal ji je, da se bo vrnil k Novemu letu — ali ga čaka ali se mu je v sanjah prikazala resnica? ... Tudi brat je pisal: »Piši takoj in pridi...« Torej najprej piši, čeprav v pismu stoji tudi, pridi takoj. Se je mar zgodilo kaj takega, kar mu v pismu ni hotel opisati, da ga ne bi preveč prizadel? Pri vsaki pomisli so se mu vzbujali novi sumi nezaupljivost in nesigumost. Ko bi že srečal kakega znanca, ki bi mu vedel povedati resnico! Toda ne! Kaj če je resnica taka, kot jo Je doživljal v sanjah? Ljudje bi se mu smejali, če bi vedeli zakaj se vrača. Rajši ne, samo da nihče ne bi vedel, da se je vrnil le zaradi Anice. Saj niti bratu niti staršem ni utegnil pisati, da se vrača. »Pred večerom ne grem domov.« je sklenil, ko se je sopihajoč vlak bližal zadnji postaji. »V mestu počakam, da se zmrači in bom šel šele po temi, da me ne bo nihče opazil Kovčke lahko pustim v mestu. Doma pa ml bo brat že vedel povedati resnico Takrat se lahko odločim, kaj mi bo storiti Morda sanje ne pomenijo nič in bo vse dobro. Če ne, pa se lahko pri priči odpravim nazaj... Da v mestu le ne bi srečal kakih znancev.« Ko je izstopil se je, neozirajoč se okrog, zatekel s kovčki v bližnjo gostilno. Natakarja je zaprosil, da bi mu shranil kovčke do prihodnjega dne. Nato je šel v posebno sobo. Ko ga je natakar opozoril da ni zakurjena, je dejal: »Nič ne de; če bom na toplem, bom zaspal.« Naročil si je še kosilo in cel liter vina. Tako je pričakal večer, saj se je ob štirih že mračilo. Alkohol je začel delovati in mu dajati pogum. Čeprav ga je mučila zaspanost, se je čutil močnega. Moči pa Je tudi potreboval, saj je pred njim bila dolga pot In še potem — kdo ve, kaj ga čaka šele potem?!... Spotoma se je ustavil še v neki vaški gostilni. Srce mu Je močno utripalo Vsled zavžitega alkohola in še bolj Vsled nestrpnosti. Vendar se ni napil toliko, da ne bi vedel, kaj hoče in kaj dela. Saj nikoli ni bil tak strasten prijatelj alkohola; sedaj pa se je še zavedal da je ta večer prevažen. morda celo odločilen zanj. Zato se ne sme čezmerno vdati pijači. Piti sme le toliko, da mu bo vino dajalo moralno in telesno moč. Kljub temu bi ga alkohol skoraj prevaril Pa so se mu na ostrem, zimskem zraku kmalu razbistrili možgani in osvežili živci. Tako se je v Jožetovih občutkih mešalo veselje s strahom; veselje nad povratkom v rojstni kraj, ki ga gotovo čuti poslednji zemljan, in strah pred nečesim neznanim ali vsaj nejasnim. m. Z mrakom se je nad pokrajino prikradla tudi megla. Mraz se je stopnjeval, zato so se ljudje, Čim so nakrmili živino, zapirali v hiše in posedali ob pečeh. Iz vasi se je slišal le pasji lajež in fantovsko petje. Tak mraz menda ni nastopil še nikoli, da bi se ga fantje v Podbregu zbali in ne bi odpeli skozi vas nekaj znanih pesmi. Korenčkov Jože Je prišel do rojstne hiše, ne da bi koga srečal Pojočim fantom se je lahko izognil Kljub temu je iz previdnosti zavil po sadovnjakih, čeprav se mu je pod nogami udiral sneg. K sreči ga je bila le tanka plast in to večinoma le tam, kjer sonce ni moglo do njega. Ko Je pred Jožetom zrasla iz megle rojstna hiša, je za trenutek obstal čutil je, da mu srce razbija huje kot vso pol ko je mislil na ta trenutek. Za trenutek se mu je pojavila neumna misel: »Ali naj sploh vstopim ali ..« »Neumnost!« si je dejal in zamahnil z roko kot bi hotel pregnati vse zle misli »Mi je mar vse drugo več kot starši? Kaj me brigajo ljudje! Kadar sem hotel, sem šel v svet, in kadar se mi zljubi se lahko vrnem O Anici bom pa kmalu izvedel resnico.« Pospešil je korake. Pri srcu mu je bilo tako čudno, da sam ni vedel, se li povratka veseli ali boji. Veselje mu je še vedno motila negotovost in strah pred presenečenjem. Kljub temu je veselje zmagalo nad vsemi pomisleki. Ker so veža vrata bila zapahnjena, je potrkal na okno. Sele takrat je pogledal skozi okno, če ni pri hiši morda kak povasovalec. Tisti trenutek mu je bilo vseeno, naj ga vidi, kdor ga hoče. »Kdo je?« je vprašal Korenčkov gospodar počasi, ko se Je prepričal da nekdo trka. »Odprite! Jaz sem,« je odgovoril Jože in opazoval skozi okno. Gospodar, njegov oče. Je vstal in počasi šel odpirat. Mislil je, da je zunaj kak sosed ali vaščan, saj je ura kazala komaj osem Po glasu ni spoznal sina. »Kdo je?« je oče vprašal še enkrat ko je odprl vežna vrata. »Oče!« Je vzkliknil Jože in skočil k njemu. »A — ti Jože!« je komaj izustil starec v presenečenju in mu stiskal roko. Od veselja ni vedel kaj početi. Vzkliki so privabili na sobni prag šestnajstletno dekle Marico. Ko je odprla vrata, je bleda luč od petrolejke priletela iz sobe v vežo na očeta in brata. Marica je bila z enim skokom pri bratu. »Jože!« »Sestrica, kako si že velika !« »Pa v hišo stopite! Zunaj je mraz,« je povabila mati iz sobe. Od veselja se ni mogla ganiti Z napol predse iztegnjenimi rokami Je le čakala sina. »Mati!« je vzkliknil Jože in bil na mah pri njej. »Hvala bogu, da sl se srečno vrnil!« je dejala mati veselo, potem pa umolknila, kakor da bi se iznenada nekaj spomnila. »Nismo te pričakovali tako hitro,« je pojasnil oče. »Zakaj nisi pisal da prideš, pa bi te prišli na postajo počakat.« »Cim nenadnejše srečanje je, tem veselejše je,« je odgovoril Jože, da mu ne bi bilo treba takoj povedati zakaj je prišel Delal se Je veselega Toda svoje zaskrbljenosti ni mogel popolnoma prikriti. »Kovčke sem pustil na postaji« Je nadaljeval »Saj bom imel še čas jih pripeljati domov. Le tega malega sem prinesel... In tu imam nekaj za vas...« Vsi so se trudili biti vedeli. Vendar njihovo veselje razen Maričinega, ni bilo pristno ker so čutili temen oblak nad seboj. Pa ni nihče upal sprožiti tega, kar je vse težilo, dokler ni Jože vprašal: »Kje pa le Ivan?« (Nadaljevanje sledi)