VidaFrohlich:
Radi imamo svoj poklic
Ko sem razmišljal, drage moje bralke, kaj naj vam napišem za osmi marec, da ne bo zvenelo izumetnično, v smislu »samo da je«, da ne bi nekaj pleteničil o emancipaciji žensk in o vseh ti-stih stvareh, ki jih sicer moški ob osmem marcu imamo polna usta, naslednji dan pa kar poza-bimo, sem prišel na zamisel, ne sicer čisto novo: nekaj konkret-nega, nekaj, kar se nekje in z nekom vsak dan dogaja, pa gre to kar tako mimo nas, ne da bi to opazili.
Ni naključje, da sem za ženski praznik povabil na klepet Vido Frohlich, šefinjo carinske izpostave na Ijubljanski pošti. Večkrat sem jo prej videval, kako v carin-ski uniforrfft tobačne barve z resnostjo in dostojanstvom opravlja svoje delo, .a hkrati s človeško toplim nasmeškom re-šuje zamotana carinska vprašanja in ustreže, če je le mogoče in v okviru zako-na, vsaki stranki.
Srečala sva se v njeni pisarni. Pogovor je sprva stekel nekako zadržano, skoraj-da uradno, toda bolj ko je tovarišica Vida postajala to, kar je, bolj je odlagala svojo strogost in na koncu sva bila oba to, kar sva: človeka, ki se srečata, da se marsikaj pogovorita. Pogovor je potekal bolj in bolj kot klepet, neformalen, človeški, dia-log skratka.
»Štiriintrideset let je tega, kar nas je deset mladincev, med katerimi smo bila tri dekleta, odšlo po nalogu takratne re-publiške vlade na enoletno carinsko šolo v Zemun«, je pričela Vida Frohlich. »Te-daj sem delala kot pripravnik na davčni upravi in kar določili so nas, da bomo postali cariniki. Lepf in tudi hudi časi so bili takrat. Zvezna uprava carin ni razpo-lagala z mladim kadrom, delo carinikov so opravljali starejši Ijudje, med katerimi, za tedanje pojmovanje, niso bili vsi druž-benopolitično neoporečni. Bili smo prva generacija mladih carinikov, iz vse drža-ve skupaj nas je bilo triinštirideset na šolanju. Istočasno smo bile tri mladinke prve carinice v novi Jugoslaviji in z veli-kim ponosom srho po kohčanem šolanju oblekle uniforme, ki so bile tedaj modre
barve. Bilo je podobno kot v vojski. Čisto nič nismo mogli izbirati, kam nas bodo postavili na službena mesta. Za sebe lah-ko rečem, da sem imela srečo, ko so me poslali na carinarnico na Reki. Tam sem se spoznala s svojim poklicem, starejši kolegi so bili do mene izredno tovariški, pomagali so mi, kjer se je le dalo in prav počasi sem tako vzljubila svoj poklic, da mi je prirasel k srcu. Za noben denar ne bi hotela biti drugo kot carinik'in če bi še enkrat izbirala svoj poklic, bi se odločila za istega. Nagnjenost do tovrstnega dela je ostala enako velika vse do današnjega dne.«
»Veste, takrat po vojni, v časih obnove domovine, stvari še zdaleč niso bile rož-nate, še najmanj pa v našem poklicu,« je nadaljevala tovarišica Vida. »Naši osebni dohodki, takrat smo temu po domače rekli plače, so bili med najnižjimi, živ-Ijenjski pogoji so bili izjemno slabi, dela pa toliko, da smo praktično garali od jutra do večera. Spominjam se dobro, kako je bilo z našim stanovanjskim vpra-šanjem. Zelo slabo.Tudi po pet carimkov je spalo v eni sami sobi. In zamislite si, da so tako slabe razmere v naši carinski službi trajale vse do leta 1974, ko smo se
tudi mi nekako izenačili z drugimi pokli-ci, kar zadeva osebne dohodke in druga vprašanja. Toda odnehali nismo. Marsik-daj, velikokrat, smo se morali odpovedo-vati svojemu zasebnemu življenju, svojim malim radostim, zaradi službe, ki smo jo opravljali.'
No, končno so me po treh letih službo-vanja na Reki premestili v obmejno cari-narnico na Jesenice, kjer sem podobno kot na Reki ostala tudi tri leta. Jesenice so pač obmejna carinarnica in tako sem se tudi tukaj ogromno novega naučila in veliko videla ter dobila bogate službene izkušnje. Povsem normalno je bilo, da sem si želela priti v Ljubljano in čim bliže svojega doma; sem namreč doma iz Lo-ža. Trudila in trudila sem se, ter naposled bila le premeščena v Ljubljano leta 1953, kjer sem opravljala vse mogoče carinske posle in še bolj poglobila strokovno zna-nje ter izkušnje. Leta 1962 sem bila po-stavljena za vodjo splošnega odseka ca-rinarnice, pred šestnajstimi leti pa na me-sto, kjer sem sedaj. Pod moj delokrog spada Ijubljanska carinska pošta z vsemi svojjmi opravili, vsi carinski posli v zvezi z železniškim prometom in pa opravila carinskega značaja na Gospodarskem razstavišču. Prostori, ki nam jih je dalo podjetje za ptt promet Ljubljana, so čisto udobni, a so še vedno provizorij. Ko bo urejeno urbanistično vprašanje okrog nove avtobusne postaje in vsega, kar je okrog nje, se bodo tudi naši delovni po-goji in prostori posodobili, tako kot se
spodobi vsaki carinski službi po svetu.« »Maloprej ste me vprašali, kako moja družina gleda na poklic, ki ga opravljam. Lahko rečem, da z vsem razumevanjem, mogoče tem bolj zaradi tega, ker nisem mogla biti z njo toliko, kot ženske drugih poklicov. Povsod so potrebne žrtve, na eni in na drugi strani. Toda v vsem tem je nekaj lepega in mladim šolanim dekle-tom ne bi čisto nič oporekala, ko bi se odločile za poklic carinika. Tako zanimiv, pester itrJep je, da človeka vsega priteg-ne. Ob osmem marcu ne bi hotela izreka-ti velikih besed, hotela bi le reči, da je kljub vsemu delo ženske izredno napor-no in težko, prav tako njeno življenje, če ga vzame s primerno resnostjo in ko go-vorimo o enakopravnosti, naj bi se moški tega v popolnosti zavedali.«               i
Ob koncu pogovora tovarišica Vida ni mogla, da ne bi dodala nekaj, kar je kani-lo kot kapljica pelina v čašo njene Ijubez-ni do svojega poklica. »Veste,« je dodala nazadnje, »boli me, ko vidim, da nas Iju-dje gledajo postrani, se nas boje in nas-ploh imajo carino za velik nebodigatreba. Tudi mi smo samo Ijudje, predstavljamo državoin tej družbi smo resnično potreb-ni, samo da vsi tega ne uvidijo tako, kot bi bilo treba. Če govorim o naši carinar-nici, še vsakomur smo naredili uslugo, storili smo vse, kar je bilo v naših močeh, nismo se vedli nikdar birokratsko, imamo najmanj reklamacij. In tako bomo počeli vselej, ker smo najprej Ijudje in šele natp cariniki.«                                  Tadej Bratok