ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE xxiv 1929 1-2 IZDAJA ZGODOVINSKO DRUŠTVO V MARIBORU Vsebina. — Table des matieres. Stran. — P»Jfe. I. Razprave. — Dissertations. Ljubša Mat, Postanek srednjeveškega Celja — Les origines de Celje au moyen age ................1 Goršič dr. Fr., Zupani in knezi v jugoslovanski pravni zgodovini — Les »joupani« et les princes dans 1' histoire du id!rolt yougoslave.......16 Vatovec dr. Fr., Kolonizacija laškega okraja v luči krajevnih in ledinskih imen — La colonisation du canton de Laško etudiee d'aprds les noms des locaiites et du territoire................49 Baš Fr., Gospodarsko poslopje v Savinjski dolini — Les batiments d' exploitation dans la vallge de la Savinya............71 II. Izvestja. — Rapports. Dolenc dr. M., Dodatna pojasnila k vprašanju porekla vsobenjkov — Explications supplementaires se rapportant k la question des origines des >osebenjki«, vigneroms locataires, loges idlans des maisons, situdes au milieu des terrains viniferes ................90 Kotnik dr. Fr., Martinov nasad — Festin de la Saint-Martin......$5 Stele osebenjki«, vignerons locataires, logčs dans des maisons, situees au milieu des terrains viniferes ................90 Kotnik dr. Fr., Martinov nasad — Festin de la Saint-Martin......95 Stele dr. Fr., Varstvo spomenikov — La conservation des monuments ... 99 Ilešič dr. Fr., Miklošičev prevod »Lipe« Jana Kochanowskega — La traduction de la »Lipa« de Kochanowsky par Miklošič . ......104 Kotnik dr. J., Ivan Vrban, prvi slovenski prevajalec Shakespeare-ja — Ivan Vrban, le premier traducteur de Shakespeare chcz les Slovenes ..... 109 Brodar Sr., Potočka zijalka, višinska postaja aurignaškega človeka — La grotto »Potočka« de Solčava, station d' altitude de 1' liomnie d' Aurignac . . .113 Baumgartner F. — Travner dr. Vlad., Znamenit keltski novec kneza Nonnosa — Une monnaie remarquable du temps de Nomios, prince eeltique . . . .11 Kotnik dr. J., Še nekaj o Ivanu Vrbanu-Zadravskem in njegovi dobi — Encore quelques notes sur Ivan Urban-Zadravski et son temps..... Mravljak Jos., Marenberg 1257/59 in 1272. dvoje spornih vprašanj — Marenberg 1257/59 et 1272, deux points de controverse........ Ilešič dr. Fr., Miklošičev prevod »Lipe« Jana Kochanowskega — La traduction de la »Lipa« de Kochanowsky par Miklošič......... Stran. — Page. Karlovšek Jože, Slovenska hiša. Fr. Baš................119 Morocutti Camillo, GroBdeutschland—GroBsiidslavien. Fr. Baš. . 123 Soleh dr. Joh., Die Landformung der Steiermark. Fr. Baš.......126 Bachofen R. & Hoffer W„ Jagdgeschichte Steiermarks, II. B. J. Mravijak . . 127 Izkaz političnih in katastralnih občin mariborske oblasti- J. Mravljak . . . 129 - Kovačič Fr., Zgodovina Lavantinske škofije. (Odgovor na kritike.) Fr. Kovačič . 129 Mai dir. Jos., Slovenci v desetletju 1918—1928. Dr. P. Strmšek......205 Glasnik Muzejskega društva za Slovenijo. V. Bohinec.......210 Kontler — Kompoljski, Narodne pravljice iz Prekmurja. J. Glaser.....211 Probszt dr. Giinther, Die gepragten Schaumiinzen lnnerosterreichs. Dr. B. Saria 213 Reclierches a Salone. Dr. B. Saria.............214 Sakgzov Ivan, Bulgarische Wirtschaftsgeschichte. Fr. Baš......218 IV. Društveni glasnik. — Chronlque des Societes. Zgodovinsko društvo .................132 Muzejsko društvo v Mariboru ..............136 Muzejsko društvo v Ptuju ..............225 Imenik članov Zgod. društva v Mariboru ...........229 Postanek srednjeveškega Celja. Matija Ljubša. Celje. V obvladajoči legi, visoko nad rodovitno Savinjsko dolino, tam, kjei* Savinja zapusti široko kotlino, se naglo obrne na jug in sili v dolgo sotesko, štrlijo — 170 m nad mestom Celjem — iz svetlozelenega bukovja z bršljanom obrastli ostanki najslovitejšega gradu v celi Slovenski Štajerski, celjskega Starega gradu. Po še danes ohranjenih ostankih je bil ta grad najobširnejši in najbolj mnogooblikovit v deželi in na Spodnjem Štajerskem gotovo najmočnejši, da je istinito odgovarjal knežji moči svojih posestnikov. Ni enotno urejen in je bil v teku časa večkrat povečan. Na zapadu in jugu pada pečevje skoraj neposredno v globočino, da je bil od teh strani vsak napad popolnoma nemogoč. Samo od vzhodne in severne strani je bil dohod dosegljiv; zato imamo tukaj mogočen obramben in varnosten zid- Na teh straneh je tudi predzid, od začetka nenavadno močan in obširen, ki pa obsega sedaj samo obgradje. Ima štiri neenake strani in še obstoja samo radi svojega izredno močnega zida. Za predzidom je bil jako širok rov, čez katerega je bil dostop do pravega gradu mogoč le skozi tri zaporedna vrata. Kdo je trdnjavo zidal, je popolnoma neznano . . . 1 ako opisuje ostanke celjskega Starega gradu v propagandni knjigi »Siidsteiermark«1) dr. Fric Novotni. Ali ravno njegov zadnji stavek nas navaja, da poskusimo prodreti do postanka celjskega gradu in — mislimo — s tem tudi do ustanovitve srednjeveškega celjskega trga in njegove prve cerkve. I. Rimsko mesto Claudia Celeia, na mestu današnjega Celja, je ob času ljudskega preseljevanja, ker ob eni glavnih prog iz severa v Italijo, hudo trpelo, posebno, kakor se zagotavlja, pri pohodu Atile (452) in Odovakerjas). Gotovo pa si je nekoliko zopet opomoglo, ker je Celeja ostala škofov sedež do prihoda Slovencev. Zadnji škof Ivan je pred njimi zbežal v Italijo, na Gradež, in je pozneje bil škof v Istri. Slovenci so mesto ') Str. 90. Knjigo je uredil bivši celjski učitelj Hausmanm. ONB (= Zalm, Ortsnamenbuch der Steiermark im Mittelalter) 96. požgali, kakor nam pričajo izkopnine. Savinja, ki je v starem veku tekla bolj ob severni strani, je razvaline preplavila s svojo usedino in pokrila ruševine nekdanjega rimskega mesta. Tako je Celeja zginila za nekaj sto let. Ime je pač ostalo v spominu novih priseljencev, ki so kmalu po odhodu Longobardov prišli v Savinjsko dolino3) in se naselili na obronkih hribov, ki jo obdajajo. Da bi se takoj tudi naselili na starih razvalinah, nimamo nobenih dokazov. Zato pa tudi ni verjetno, da bi Madjari kraj Celje razdejali, ker ga — ni bilo. Pač pa so Madjari gotovo opustošili vso obljudeno okolico. Da si pa ta ni kmalu opomogla, priča pač to, da je še 1. 1015. celo po Furlaniji po madjarskih navalih bilo vse razdejano4). Če je bilo še takrat tako opustošenje v gornji Italiji, kako je moralo takrat izgledati pri nas, v bližnji sosedščini Madjarov. Gotovo se je pri nas nova kolonizacija počasneje vršila, kakor v Gornji Italiji, s tem pa tudi misijonsko delovanje; zato pa ni čudno, da o cerkvenem življenju in o organizaciji župnij v naših krajih pred 1. 1146. nič ne zvemo5). Ali kaj je s Celjem? Gubo pravi v svoji knjigi »Geschichte der Stadt Cilli« str. 55, da so se Slovenci naselili takoj na rimskih ruševinah, kar nam priča, da sta longo-bardska vojvoda Tasso in Casca v začetku 7. stoletja vso slovensko pokrajino v okraju »Zellia« — kar je seveda Celje in Savinjska dolina — sebi usužnjila. Zopet se Celje kot »Zellia« imenuje v listini Ludovika Pobožnega 1. 824.8) V začudenje veže Gubo Privinov »Mosaburch« z Mozirjem v Savinjski dolini in piše: »Njegov sin Chezilo (Kocelj) se je neki na zopetni zgradbi kraja Celje bistveno vdeležil . . .« »L. 899. so Madjari po stari rimski cesti šli skozi Celje v Italijo«; ali so ga zrušili ali ne, ne omeni. Pozneje (po 1. 976.) so imeli mejni grofi Savinjski iz rodbine Breže-Selče svoj sedež v kraju Celje7). Okoli 1. 1060. je kraj Celje (po smrti Ažvina Planinskega) prešel na sorodne grofe Vovbrške. Ko je Gunter bil grof Savinjski (1123—1140 t), je svoj sedež gornji grad v Celju utrdil in spodaj ležeče selo zavaroval.8) *) Prim. W. Schmid v »Siidsteiermark« 24. *) Dr. Kovačič, Zgodovina Lavantlnske škofije, 44. 6) Na o. m. 54. ") Gubo, 56 citira: »in looo Zellia in finibus Sloviniae in partes Karaintanas at-que inferioris Pannoniae«. Gr. (= Kos, Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku) II, 78, str. 68, citira to mesto (v izvlečku): »in finibus Sclaviniae in loco, qui dicitur Zellia manentes viginti«. St.UB (= Zahn, Urkundenbuch des Herzogtums Steier-markl) I te listine ne navaja, drugih virov pa imimam pri roki. Mislim, da je Gubotov citat pokvarjen. O »Zellia« govorim pozneje. 7) Na o. m. 58. 8) Na o. m. 59, pa brez navodila virov. Drugi nemški pisatelji pa stavijo nastanek Celja v čas po bitki na Leškem polju <1. 955.). Tako beremo n. pr. v Gawalowski-jevi knjigi Steiermark, Hand- und Reisebuch") [*]: »Na (celjskem) grajskem hribu je na vsak način kmalu po bitki na Leškem polju (955) nastal grad, središče Savinjske doline«. Za slovenske zgodovinarje je merodajen Kosov regest v Gr. II, št. 78. L. 824., januarja 21., je podaril cesar Ludovik oglejski cerkvi del svoje lastnine v vasi Muzzana in 20 stanovalcev v območju Slovenije v kraju, ki se imenuje »Zellia«.10) Prvi kraj je na Furlanskem, drugega pa določa dr. Kos v imeniku Gr. II, str. 509: »Zellia gl. Celje«, in str. 425: »Celje (Zellia), mesto na Štajerskem, 78 (I)«. Označba v oklepu »(I)« pomeni, da se ime navaja že v prvem zvezku Gradiva, akoravno tam znač-nico »Celje« v imeniku zastonj iščeš. Značbo: Zellia = Celje so, kakor prej že Gubo, novejši zgodovinarji si osvojili. Dr. Gruden piše v knjigi »Zgodovina slovenskega naroda«,11) da so imeli Savinjski mejni grofi iz rodbine Selče-Breže v Celju svoj sedež že okoli 1. 976, celjski grad pa je že več sto let pred začetkom Celjskih grofov stal. Dr. Milko Kos pravi z ozirom na navedeni regest svojega očeta, da je na ozemlju sedanje Štajerske dobila oglejska cerkev že 1. 824. v last dvajset kolonov v Celju.12) In dr. Kovačič trdi v knjigi »Slovenska Štajerska in Prekmurje«,13) da je bilo Celje 1. 980. središče Savinjske marke. Oglejmo si ime »Zellia«. Pavel Dijakon pripoveduje v svoji »Historia Langobardorum«1'), da sta po smrti furlanskega vojvoda Gisulfa njegova sina Taso in Kako prevzela vlado. »Hi suo tempore regionem quae Zellia appellatur usque ad locum qui Medaria dicitur possiderunt.« Zato so do časa vojvoda Rachtisa oni Slovenci Furlanom plačevali davek. To bi se zgodilo okoli 1. 610. in bi odvisnost Slovencev trajala do 1. 740.1®) Po Gubo-tu je ta Zellia kajpada Celje in po Kosu, Gr. II, str. 425, bi isto pričakovali. Ali dr. Kos navaja16) raznolična mnenja mnogih zgodovinarjev glede »Zellia« in »Medaria« sem od Mucharja, ki iščejo »Zellia« v Celju, »Medaria« pa v Mariboru, v Ziljski dolini, v Istri i. t. d. Tukaj navedemo še dva pisatelja, katera je dr. Kos prezrl. ") Graz 1914. Str. 449. 10) Latinsko besedilo gl. op. 6. ") Str. 123 in 256. iS) CZN (= Časopis za zgodovino in narodopisje) XIII (1917), 27. 13) Str. 137. ") IV, c. 38. 15) Gr. I št. 146. "') Tam str. 188 v opombi. Bivši ravnatelj štajerskega deželnega arhiva, dr. Zahn, opozarja na dveh mestih svojega časopisa »Steiermarkische Zeitschrift« in sicer I, 12S proti Miihlbacherju in II, 57 proti Kammelu, da »Zellia« ni štajersko Celje, ampak se mora ta kraj iskati v Ziljski dolini. Zato pa je omenjeno mesto [— ki sicer tudi ni listina — namenoma v St. UB., I in] v ONB str. 96 pod »Cilli« z letnico »824« izpustil. Malo pozneje je S. Rutar v »Ljubljanskem zvonu«, III17) tej zadevi posvetil daljši članek. Najprej zavrača one, ki iščejo »Zellia« v našem C e-1 j u, in »Medaria« v Mariboru, ker furlanska oblast v onem času ni mogla segati tako daleč; potem pa dokazuje, da nam je iskati omenjena kraja v Kanalski dolini na Koroškem. Po čedadskem zgodovinarju Nicolletiju (t 1596) je bilo ime »Zeglia« v Kanalski dolini še znano v 14. stoletju; »Medaria« pa bi bila po Rutarju Medgora, nemški Malgern, v isti dolini. Sicer pa dr. Kos na omenjenem mestu18) sam dokazuje nemožnost, da bi bila 1. 610. omenjena kraja na Štajerskem. Sam svojega mnenja ne izreče, vendar še mu navidezno ugaja najbolj trditev Strakosch-Graftman-na, da bi bila navedena kraja kje blizu Kormina. Zato nam ni razumljivo, zakaj dr. Kos v Gr. II, str. 425 pod značnico »Celje« kaže na Gr. I, ne pa pod značnico »Zellia« str. 509, kjer bi bilo to lažje razumljivo. In če oporeka kraju »Zellia« v sedmem veku, da bi bi bila štajersko Celje, zakaj pa Zellia istoveti s Celjem 1. 824? Saj vendar ne obstoji težkoča v tem, da Pavel Dijakon rabi izraz »regio« = pokrajina, listina 1. 824. pa »locus«? Ako se je cela pokrajina imenovala »Zellia«, zakaj se ne bi imenovalo glavno selo pokrajine enako? Če pa »Zellia« Pavla Dijakona ni bila na Štajerskem, tudi središče te pokrajine ne more biti tukaj. Po listini iz 1. 824. je dobila oglejska cerkev v »kraju Zellia« dvajset kolonov. V Celju ali bližnji okolici pa ne najdemo nikjer posestev, oziroma kolonov oglejske cerkve; tudi nobena listina ne poroča o kaki prodaji ali oddaji komu drugemu. Še le okoli 1. 1140. je dobila oglejska cerkev pri nas polovico gornjegrajske graščine in ob tistem času je imel točaj oglejske cerkve neka posestva pri Konjicah v zajem. Obe posestvi pa sta že tako daleč od Celja, da jima res ne pristoja izraz »in loco Zellia«. In ko je oglejska cerkev, bržčas še le v 12. stoletju, pri nas uvajala cerkveno-pravno urejene župnije, je pač zelo nenavadno, da ni ustanovila pražupnije za ta del Savinjske doline tam, kjer je imela svoje kolone, na sedežu Savinjskih grofov, v Celju, ampak vsaj tri ure više gori v Savinjski dolini. Dr. Kovačič mora sam priznati, da se je iz ruševin starega celjskega mesta le polagoma razvila majhna naselbina in jo je 17) Letnik III, str. 56. ,8) Glej op. 16. 10) Po njem je tega naziranja tudi I. Orožen, Zgodovina Celja, II, 8, op. naselbina pri Sv. Petru prekašala.20) In vendar bi naj bilo Celje središče celjskih mejnih grofov, ki so že 1. 1140. prenehali! Celjska župnija je bila izločena iz pražupnije na Žalskem polju, torej še le po nastanku pražupnije; njeni patroni so bili vedno posestniki celjskega gradu in nikdar oglejski patrijarhi. V prepiru med oglejskim patrijarhom in stiškim opatom 1. 1319. pa ni šlo za patronat nad celjsko cerkvijo, ampak za nadpastirske pravice (ne za »praesentatio« ampak za »collatio« ad pa-rochum.21) In še nekaj. Ako bi bilo Celje središče Savinjske mejne grofije, katero zasledimo izrecno prvikrat 1. 980.,22) bi se mejni grofi vendar imenovali po svojem glavnem sedežu. A tega naslova pri njih ne zasledimo. Imamo Rajhenburžane, Pilštanjčane, Planinske i. t. d., edino zadnji mejni grof Savinjski med 1. 1123. in 1137. nastopi prvi kot »marchio de Cylie«, celjski mejni grof.23) Janko Orožen24) sklepa iz tega priimka, da je Gunter, »marchio de Cylie«, prebival v Celju. O bivališčih njegovih prednikov — pravi ■— ni mogoče reči ničesar gotovega. Morda so prebivali tudi že tu ... Da bi se Celje, bodisi grad, bodisi selo, kot njihov sedež dve do tristo let nikdar ne imenovalo v listinah in drugih istočasnih virih, je tako izredna prikazen, da dejstva ne moremo razumeti in iz tega moramo sklepati, da še je le Gunter ustanovitelj Celja. Pri nas so začeli zidati gradove iz opeke in kamenja še le okoli leta 1100.25) Ne listine ne drugi pristni viri ne omenjajo za to pri nas gradov pred 12. stoletjem. Gradovi, katerih postanek nam je časovno skoraj do letnice poznan, n. pr. Dravograd, Maribor, Cmurek, Marenberg in dr. so vsi nastali v 12. stoletju. Ni torej nobenega povoda, da bi morali ravno za Celje, ki se prvič imenuje tudi še le v 12. stoletju, zahtevati višjo starost. Če je mogoče prej na mestu celjskega gradu stala kakšna lesena zgradba, ne vemo in ne najdemo nobenega potrdila. Srednjeveška gospoda se je imenovala po svojih glavnih posestvih, če pa si je ustanovila nov grad z graščino, si je nadela priimek po novi ustanovi. Bernhard »Koroški« se imenuje tudi »Trušenjski« po svojih koroških gradovih; ko je proti sredini 12. stoletja sezidal (gornji) grad mariborski,20) se je po njem tudi imenoval »de Marchburch«. Po pridobitvi novih posestev si dajo nov priimek. Trije bratje Žovnečani imajo vsak drug priimek, vsak po svojem gradu. Sicer pa — pravi dr. Tangi27) 20) Slov. Štajerska itd. str. 141. al) Orožen, Das Bistum . . . Lavant, III, 30. Gr. II, 470. 23) Gr. IV, 70a. Zgodovina Celja II, 14. 26) Dr. Kovačič, Slov. Štajerska itd. 109. 2°) Dr. Kovačič na n. m. str. 99. J7) MHVSt (= Mitteilungen des historischen Vereines fur Steiermark) VI. 85. — je vladala še v začetku 12. stoletja taka nestalnost v rabi priimkov, da so se sinovi istega očeta redko posluževali istega priimka, ampak večinoma raznih, ker se je vsak Imenoval po svojem gradu. To se je zdelo potrebno opomniti z ozirom na osebo celjskega mejnega grofa Gunterja. II. Mejni grof Gunter se nam predstavlja kot živ samo enkrat in tokrat kot »marchio Cylie«, mejni grof Celjski. Admontski letopisec nam k 1. 1137. poroča,1) kako je Gunter napadel admontskega opata Wolfolda zaradi njegove reformacije v ženskem samostanu pri Sv. Juriju na Jezeru (Koroško) 1, 1134,2), ga vjel, zvezal ter na sramoten način na kljusetu od-vedel drugam. Wolfold je moral na svoji osebi in časti toliko pretrpeti, da je bilo zaradi tega uničeno njegovo zdravje. Opat je umrl 1. 1137., ali po Mucharju dne 2. novembra 1138.3) V zadoščenje tega zločinstva in za odvezo iz izobčenja je mejni grof dal gotova posestva solnograški cerkvi, Admontu pa cerkev sv. Martina pri Strassgangu in spodaj ležečo vas ter si je izbral svoj grob v imenovanem samostanu. Vse druge listine govorijo o našem Gunterju še le po njegovi smrti. Iz njih izvemo, da se je 1. 1140. bojeval na strani avstrijskega vojvoda v Reznu (Regensburg), kjer je bil v neki bitki težko ranjen. Ko je v Reznu bolan ležal in spoznal, da se mu bliža smrt, se je spomnil na svoje zlodej-stvo proti opatu Wolfoldu in admontskemu samostanu. Da bi se rešil izobčenja, je hotel škodo popraviti s tem, da je admontskemu samostanu sporočil več posestev. Po smrti ga je njegovo moštvo prepeljalo po Donavi do Aniže, kjer so ga sprejeli samostanski bratje, ga s trudom spravili v Admont in ga tam pokopali.") Iz predaje raznih srednještajerskih posestev admontskemu samostanu 1. 1144., maja 14. v Upnici") zvemo za Gunterjevo p o k o 1 e n j e. Prva listina imenuje njegovega očeta plemenitaša Pilgrima: »quidam nobilis natus vocabulo Piligrimus et f i 1 i u s e i u s nomine Guntherus marchio de Soune«; druga pa pravi »marchio Guntherus de Hohenwarte . . . pater eius Piligrinus de Hohenwarte.« Tukaj zvemo, da se je Savinjski mejni grof Gunter, naš marchio de Cylie, imenoval tudi »de Hohenwarte« po svojem očetu Pilgrimu Hohenwartskem. Pilgrim pa si je navzel svoj priimek po po njem ustanovljenem gradu Hohenwart (»Visoko«) na Ko- ') Gr. IV, 70a str. 42: Ann. Admunt. ad a. 2) MHDC (= Jaksch, Monumenta historica ducatus Carinthiae) I, 76, str. 107. a) MHVSt. VI, 95; Arch. (= Archiv ftir Kunde Ssterreichischer Qeschiclitsquel-len, Wien) XIX, 69. *) Prim. Št. d. a. (= štajerski deželni arhiv; listina št.) 116b; St.UB 11, 285, str. 290; 220 str. 232 itd.; Gr. IV 199 str. 114. 8) Gr. IV, 198, 199 str. 113, 114. roškem med Vrbskim in Osojskim jezerom. O tem gradu pa poroča neka druga listina iz 1. 1162., da je dobil ta grad Hohenwarte krški škof Roman od koroškega vojvoda Hermana, kateremu je grad daroval gospod »Pilgrimus de Potsul«.6) Tu imamo nov priimek za Gunterjevega očeta Pilgrima Hohenwartskega: »de Potsul«. Ker je Pilgrim posestva svojega sina izročil drugi gospodi in tudi svoj zajem pri Konjicah moral odstopiti štajerskemu vojvodu, predal pa tudi svoj grad Hohenwarte na Koroškem, je opustil tudi svoj priimek »de Hohenwarte«. S priimkom pa, katerega zvemo 1. 1162., ko je bil Pilgrim že mrtev, »Potsul«, še zasledimo »Pere-grinus de Pozul« 1. 1147. v neki furlanski listini za možniški samostan v taki zvezi, da je to le naš »Pilgrim de Hohenwarte«.7) L. 1149., maja 8. v Huminu priča v listini za isti samostan »Pelegrinus de Puzol«8) in še istega leta v neki oglejski listini.') Nato izgine iz zgodovine. Če pomislimo, da je njegov sin Gunter vsaj že L 1100. moral biti rojen, ga moramo 1. 1149. smatrati že za dobrega 701etnika! Zasledujmo, če najdemo Pilgrima že tudi prej, pred 1. 1144., ko nastopi s priimkom »de Hohenwarte«. In res, 1. 1126., aprila 6. ob Soči, priča »Pilgrimus de Butsul«;10) 1. 1122., julija 2. v Čedadu med grofi »Pellegrinus« brez priimka,11) smemo ga istovetiti z našim Pilgrimom. Že 1. 1103. je daroval »Peregrinus de Puzul« rožanskemu samostanu v Furlaniji vas Jenkovo na Goriškem.12) Različne pisave, kakor Puzul, Butsul, Puzol, Pozul, Potsul, nas ne smejo motiti; pisarji so pač imeli vsak svojo pisavo za imena. To je ime za grad in graščino Pozzuolo (»Stu-denček«) nekako eno uro južno od furlanskega Vidma (Udine). Posestnik tega gradu je bil pred časom cesar Berengar, kateri ga je podaril 1. 921. oglejskim patrijarhom, ki so bili pravi oz. glavni posestniki tega gradu še mnogo časa. L. 1210., novembra 8., Fiumicello: Oglejski patrijarh Volf-ger podeli glavni cerkvi v Ogleju župnijo in župnijske dohodke v Pozzuolo. Po tem gradu se je imenoval naš Pilgrim, ki je bil tudi točaj oglejskih patrijarhov, torej gotovo ugledna oseba. Bil je pač tam doma in je prišel v naše kraje še le, ko je sin Gunter postal mejni grof Savinjski. Poiščimo še dalje; mogoče še zasledimo kako osebo s priimkom de Pozzuolo. L. 1107., februarja 13. v Ahtenu (Atins), podeli vdova mejnega grofa Burkarda, Acika, skupno s svojim sorodnikom »W i 1 e 1 m u s 6) Št. idL a. 160; MHVSt. VI, 87; Gr. IV, 441 str. 224. *) MHDC II, 844, str. 330; Gr. IV, 234 str. 130. Kakor 1. 1144., je tudi tukaj prisoten njegov nečak Ulrik Vovbrški; sorodstvo bodemo pozneje pokazali. 8) MHVSt. VI, 88; MHDC III, 875 str. 339. ») MHVSt. VI. 84. l°) Gr. II, 353, str. 273. ") Gr. V, 164 str. 90. ") MHVSt. VI, 86: po letu 1106. pa pred 1112; MHDC III, 541 str. 219: Gr. IV. 24, str. 14. de loco Puzol o«, svoji hčerki Matildi in njenemu soprogu Konradu vse, kar je dobila po svojem očetu, svoji materi ali svojem možu Bur-kardu v italskem kraljestvu, na Bavarskem, Koroškem ali Avstrijskem, za nek protidar od njih. Iz darilne, oziroma menjalne listine sklepamo, da je moral biti Viljem »de loco Puzolo« nekak solastnik podarjenih posestev in jako bogat, ne samo v Furlaniji, ampak tudi v naših krajih. Da rodbina ni bila v Furlaniji od pračasov, ampak se je tam naselila, kakor mnogi drugi tamošnji plemeniti posestniki, je jasno; ali kdaj so prišli Viljemovi predniki tja, se ne da določiti. Samo toliko se sodi, da je Viljemov oče oni »Gero comes«, ki je pričal 1. 1070. v neki pogodbi med brižinskim škofom Ellenhardom in briksenskim škofom Altvinom,13) ker se 1. 1072. v neki listini oglejskega patrijarha Siegharda med pričami navaja tudi »Willi-halmus filius Ger(onis)«,14) in sicer na tako odličnem mestu, da je ta Ge-ron gotovo tudi grof in torej tudi njegov sin Viljem. Iz enakega priimka smemo sklepati, da je Viljem, ki se zadnjikrat imenuje 1. 1107., bil oče Pilgrima, katerega smo zasledili od 1. 1103. do 1149. Tako bi imeli rodovnik Gunterja do 1. 1070. nazaj. Še zasledimo kake sorodnike? L. 1103., januarja 7., podari koroški vojvoda Henrik II. samostanu St. Lambrecht na Zg. Štajerskem Lind pri Knittelfeldu i. t. d. Med pričami najdemo na četrtem mestu pred mejnim grofom Savinjskim Star-chandom pričo »Willehalmus de Hunenburcli«.15) »Hunenburch« v raznem pravopisu, poznejši Hcunburg se imenuje grad oziroma razvalina na Koroškem, slovenski »Vovbre«, nekako severno od Velikovca; kraj pišejo danes: »Haimburg«. Bil je to sedež mogočne in bogate grofovske družine z enakim imenom skozi dve stoletji. O njej razpravlja obširno Tangi v XIX. in XXV. letniku Arch. O vovbrških grofih govorimo mogoče drugikrat, saj so bili skozi dvesto let posestniki Celja; prvi Zovnečan — Celjski grof Friderik I. je bil sin vovbrške grofice Katarine; lahko torej rečemo, da je Celje tudi še pod Celjskimi grof' iz žovneške rodbine — sicer so se tudi nekateri člani Vovbržanov imenovali po Celju, — ostalo v isti rodbini, četudi pod drugim imenom. Nas zanima dalje listina iz 1. 1135., ki je sicer nepristna, napravljena okoli 1. 1217., vendar priče odgovarjajo času okoli 1. 1135.18) V Ogleju pri predaji nekega posestva »per manus comitis Popponis de Celsach« pričata tudi »Pilgrimus et frater eius Poppo comes de Huniburc«. Tangi govori o vovbrškem grofu Pilgrimu, kar pa po listini ni popolnoma 13) MHVSt. VI, 110; Arcfli. XIX, 63. ") Arch, na n. m. 159 Št. d. a. 61a; St. UB I, 94, str. 110;MHDC III, 516 str. 207: bržčas iz 1. 1107?; Gr. IV, 7, 8, str. 4, 5. ") MHDC I, 79, str. 109: Gr. IV; 125, str. 76, jo imenuje »kopijo« iz 13. stoletja. pravilno. Ako listino natanko razmotrivamo, opazimo, da ista imenuje od bratov samo enega grofa Vovbrškega, namreč Popona, v drugem slučaju, ako bi bila oba brata »grofa Vovbrškega«, bi pač moralo stati »co-mites« ne pa »comes«. Pilgrim je torej imel drug priimek. Ker pa v tistem času nismo našli nobenega drugega uglednega Pilgrima v naših listinah, kakor Gunterjevega očeta, smo bili prepričani, da mora biti Pilgrim brat Vovbrškega grofa Popona istoveten s Pilgrimom »de Hohenwarte«, še preden smo imeli Tanglovo razpravo o Savinjskem grofu Gunterju v MHVSt. VI. in o Vovbrških grofih v Arch. XIX. in XXV. v rokah. In če je Pilgrim Hohenwartski istoveten s Poponovim bratom Pilgrimom, bode pač Viljem de loco Puzolo iz 1. 1107. istoveten z Viljemom de Huneriburch iz 1. 1103. Isto dokazuje verjetno tudi Tangi v MHVST. VI. 110 nasi., verjetno, ker popolni dokaz zaradi pomanjkanja listin ni mogoč. Viljem Pozzuolski nastopa istočasno, kakor Viljem grof Vovbrški (1107. 1103), Pilgrim Pozzuolski istočasno kakor Pilgrim grof Vovbrški (1126, 1135). Iz te istočasnosti se sme sklepati na istovetnost oseb. Dalje sledi, da so gospodje Pozzuolski istovetni z Vovbrškimi grofi, da je torej Gunter iz vovbrškega rodu in potem je popolnoma razumljivo, da je Ulrik L, grof Vovbrški, ki nastopa v listinah, zadevajočih Pilgrima Hohenwart-skega 1. 1144. in 1162. vedno prva priča ter v listini 1147. kot Pilgri-mov sorodnik neposredno za njim, svojemu bratrancu Gunterju, mejnemu grofu Savinjskemu, ki ni imel potomcev in bržčas vobče ni bil poročen, sledil v posestvu celjske graščine in je Celje v posestvu Vovbrških grofov ostalo do smrti zadnjega moškega potomca te rodovine. Ob enem pa je s tem dognano, da je tudi vovbrška gospoda k nam prišla iz Furlanskega, kar nam razsvetljuje še nekatera dejstva. Zanima še nas vprašanje, kako je prišel mejni grof Gunter do svojih posestev na Štajerskem, katere je posedal po dednem pravu, kakor nam pričajo n. pr. ravno listine o njegovih srednještajerskih posestvih. Po očetu jih ni mogel dobiti, ker je drugače nerazumljivo, zakaj je moral oče po sinovi smrti ta posestva, katera si je prilastil, zopet izročiti. Zato je najbolj verjetno, da je vse to podedoval po svoji materi, katere imena pa ne zvemo. Srednještajerska posestva je Gunter imel deloma skupaj s Konradom Pilštanjskim, deloma poleg njegovih, kakor dokazuje Tangi.17) Iz tega pa sklepa imenovani zgodovinar, da so posestva Gun-terja in Konrada Pilštanjskega prej tvorila celoto, ki se je razdelila po dedovanju, to se pravi: Konrad Pilštanjski in mati Gunterjeva sta si razdelila skupno dediščino. To pa je le razumljivo, ako sta si bila Konrad in Gunterjeva mati brat in sestra. Torej je bila Gunterjeva mati rojena Pilštanjčanka! I7) MHVSt. VI, 101 nasi. Gunterjev oče Pilgrim je lahko našel svojo soprogo na Furlanskem. Pilštanjska rodbina je imela na Furlanskem zajme, tako »grofijo v Čedadu« in Latisano in bržčas kot zasebno last Tarcento v bližini Vidma in — Pozzuola.") Zahn19) je celo mnenja, da oni mož Acikine hčere Matilde, Konrad, mogoče ni nihče drugi kakor Konrad Pilštanjski. Pilštanjci so namreč na dosedaj še nepojasnjeni način prišli do posestev na Furlanskem. Po svoji materi je bil Gunter v sorodstvu z mejnim grofom Avstrijskim, Štajerskim in s koroškimi vojvodi Sponheimci.20) Ni torej čudno, da je še primeroma mlad dosegel čast mejnega grofa. Na Koroško, oziroma Štajersko je prišel še le kot mejni grof Savinjski. Mati mu je bržčas že prej umrla. Za sinom pa je šel na sever njegov oče, katerega še poznamo 1. 1123. s priimkom de Pozzuolo. III. Stari Slovenci niso poznali zgradb iz kamenja in opeke. Zato so morali plemenitaši, ki so začeli v začetku 12. stoletja pri nas zidati gradove, rokodelce za svoje zgradbe iskati drugod. Ako so imeli na svojih drugih posestvih že izvežbane delavce, so jih priklicali od tamkaj, drugače pa, kjer so jih ravno dobili. Za stroke, za katere med svojimi podložniki niso imeli izurjenih moči. so klicali samostalne, proste obrtnike, kajpada za potrebno nagrado in plačilo, ki pa ni toliko obstalo v denarju, ampak v drugih dajatvah. Kar nam n. pr. Anoymus Salisburgensis v svojem za zgodovino Slovencev v 8. in 9. stoletju izredno važnem spisu: »De con-versione Bagoariorum et Carantanorum libellus«1) vil. poglavju pripoveduje o škofu Liupramu, kako je vojvodu Pribinu iz Solnograda v Bla-tograd poslal za zidanje nove cerkve raznovrstne rokodelce2), se je enako dogajalo še tudi pozneje in so gospodje morali rabiti za stavbe svojih gradov i. t. d. tujerodne ljudi. Za take zgradbe je bilo potrebno raznih vrst rokodelcev. Navadno pa še ni bilo potrebnih stanovanj. Delavci so si morali najprej še le preskrbeti svoja bivališča. Da bi pokazali svojo (deloma) neodvisnost, so si poiskali za svoje selo kak pripraven kraj ne neposredno okoli gradu >— tam so bili naseljeni nesvobodnjaki — ampak od gradu nekoliko oddaljeno, pa vendar še v zaščiti gradu. Stavbeni prostor je prepustil graščak; mnogo zemlje ljudje niso zahtevali, ker so bili pred vsem rokodelci, ki so tudi po dovršeni stavbi še v gradu imeli dovolj opravila, stavili so pa tudi nove manjše zgradbe za druge ljudi. Nastal je zaokrožen, »zaprt« 1H) Arch. 57 zv., str. 322—323. ") Istotam. so) Arch. XIX 69. Prim. Ljubša, Die Christiamisierung der heutigen Diozese Seckau, str. 1—7. 2) Gr. II, 167; Ljubša na n. m. 135. kraj, ki je takoj ali vsaj kmalu dobil od zemljiškega gospoda posebne — trške pravice. K rokodelcem so se kmalu naselili drugi stanovi: trgovci, krčmarji i. t. d. Taka navadno mahoma umetno se razvijajoča sela se vedno razločujejo od sel, ki so se polagoma razvijala iz priproste kmet-ske ali ribiške naselbine. Umetno ustvarjena mesta imajo vedno bolj ali manj od začetka pravokotno obliko. Novi naseljenci v 12. veku so bili že vsi kristjani. Zato je bila prva njihova skrb, da so dobili tudi svojo cerkev, posebno če je žup-na cerkev bila od nove naselbine precej oddaljena. To tem bolj, ker je cela rokodelska organizacija temeljila večalimanj na cerkveni podlagi. Cerkev pa je potrebovala za svoje potrebe gotove dohodke, katere pa ji je nudilo takrat samo zemljišče. Zato so zgradili cerkev nekoliko v stran od svoje naselbine, da je imela okoii sebe dovolj potrebnega zemljišča. Odtod občna prikazen pri vseh naših starih trgih in mestih, da je cerkev zunaj prvotne zaključene naselbine; kajpada, pri rastoči naselbini in posebno potem, ko so trge in mesta obdali z obrambnim zidovjem, so cerkve postale sčasoma skoraj središča trga, mesta. Če ta cerkev ni postala že pri uvedbi župnega ustroja župna cerkev ali če je bila od župne cerkve bolj oddaljena, ji je pristojna gospoda dohodke v toliko povečala, da je bila zmožna vdržavati svoje duhovnike. Škof je podelil cerkvi župne pravice in razen trga, mesta še natanko obmejeni okoliš ž njegovo desetino3). Ko je mejni grof Gunter prišel na svoje zemljišče v Savinjsko dolino in je po ravno nastali šegi med plemenitaši si tukaj hotel zgraditi močen in trden grad, se mu je najpripravnejši za zgradbo zdel oni strmi hrib, kjer so zdaj razvaline Starega celjskega gradu. Za nameravano zgradbo pa ni mogel porabiti svojih tukajšnjih, bržčas zelo redko naseljenih podanikov. Poiskati si je moral rokodelce drugje. In kje bi našel sposobnejše ljudi, kakor v domovini svoje mladosti, na posestvu svojega očeta, na Furlanskem. Italijani, posebno Furlani so še zdaj priznani opekarji in zidarji. Kot dejstvo smemo torej smatrati, da so celjski grad zidali Furlani. Ko so ti ljudje iskali primeren prostor za svojo naselbino, niso mogli najti prikladnejšega prostora, kakor na ruševinah rimske Celeje. Kraj ni bil preblizu gradu, pa vendar še po njem zaščiten. Bil je skoraj popolnoma obkoljen od vode: od Savinje, Sušnice, Voglajne, Koprivnice, torej tudi v tem oziru dobro zavarovan. Stavbenskega gradiva so v obilni meri nudile ruševine. Za ljudi, ki niso bili poljedelci, kakor izbrano mesto! Ob »Dolgi ulici«, pozneje Gosposka ulica, ki je šla na najvišjem kraju, so si postavili svoje prve hiše. Razširjala se je naselbina proti Savinji po prihodu novih naselnikov. Da še v sredini 13. stoletja kraj, ki je Prim. ČZN XXIIF, 280/1. Kar o začetku trgov piše Jos. Mravljak v »Vuzenici v srednjem veku« str. 5, so bHe ,pač izjeme. Pravilno pa str. 28.! bržčas kmalu po postanku dobil trške pravice, ni segal čez današnjo Pre šernovo ulico, priča lega minoritskega samostana. V srednjem veku so si mendikanti postavljali svoje samostane tik ob meji trga ali mesta, pa tako, da je bil izven pomerija4). Ako nam zgodovina poroča, da sta 1. 1448., julija 4., Dolga in Mlinska ulica (ta danes: Na okopih in Pred grofijo) pogoreli,6) mislimo, da je bila po tem požaru prizadeta ravno prvotna naselbina Celja. Da se celjski trg ni razvil kot selo le počasi, ampak je bil umetno nastala naselbina, kaže nam njegova pravokotna oblika. Tako so bili Furlani stavitelji celjskega gradu in prvi naselniki celjskega trga. K njim so se priselili razni drugi ljudje iz okolice, kolikor so bili prosti, in od drugod. Furlanska govorica je na tem »otoku« vedno bolj zginjala, ker prevladavala je sčasoma nemščina kot govorica »boljših« in višjih stanov. Kajpada je slovenščina kot govorica okolice vedno tudi v Celju imela svojo veljavo. Ignac Orožen"3) in za njim Gubo mislita, da so v Celju bili še ostanki starih Rimljanov, ker večkrat srečujemo romanska imena. Ali to se pač da razlagati iz prvih srednjeveških naseljencev. Pa tudi pozneje, do najnovejših časov, nam kažejo matične knjige, da so v vseh časih se prise-ljevali ljudje z romanskimi imeni iz Italije, Furlanije, Istre k nam, katera pa navadno, vsaj po tretjem rodu, zopet izginejo. Iz imen pa, katera so si pridevali izobraženci v humanistični dobi in še nekaj časa pozneje, sklepati na stare rimske potomce, je vendar preveč. Celjski župnik Mihael Kupič in njegov brat Danijel imata na cerkvi dva latinska spomenika, kjer se imenujeta »Cupitiani«, »Cupitianus«. Iz teh imen sklepati na sorodstvo z rimskim Cupitianom, katerega ime se je našlo na nekem starem spomeniku, ne gre, ker se navajata oba brata v mnogih spisih vedno kot »Kupitsch« ali »Cupitsch«, po naši pisavi »Kupič«, katero ime še danes živi v okolici. Zato je tudi Orožnova pisava »Kupec« za župnika neopravičena. Neki beneficijat Mlakar — kolikokrat zasledimo pri nas to ime! — se je spreobrnil v »Lacunarius«, »Caesar-jev« pa v 16., 17. in v 18. stoletju na Štajerskem kar mrgoli! To le mimogrede. Da so ustanovniki Celja tudi ustanovniki prve celjske, sedanje ine-stnožupne cerkve, moramo sklepati iz njenega patrocinija ali zaščitnika sv. Danijela prerok a"b). ') Prim. Ljubša, Das alte Zunftwcsen, str. 7, 8. Gubo, Die Geschiclite der Stadt Cilli, str. 130. 6a) Orožen, Das Bistum . . . Lavant, III, 95. »Uvaževanja vredno je, da se je rodbina Kupec (der Kiiufer) ohranila v Celju iz rimskih časov do danes. Da Je že v riirtsikem času tukaj živela, dokazuje kamen, vzidan v cerkvi sv. Maksimilijana, ko so ga! (postavili v svojem 60. letu umrlemu Cupitianus«. ,b) Gubo nam opisuje v »Geschiclite der Stadt Cilli«, str. 177 do 178 najstarejši p^čat celjskega nresta iz 1. 1465. in mam ga nudi tudi v sliki str. 179. On pravi, da ščit Danijel je bil izmed štirih velikih judovskih prerokov zadnji. L. 655. pred Kr. je bil, še mlad, po Nebukadnezerju odveden z drugimi Judi v Babilon in tam na kraljevskem dvoru vzgojen. Po svojih izrednih zmožnostih je kmalu dospel do visoke časti. Njegov grob je bil po starih izročilih v Suzi, kjer so kralj Cir in njegovi nasledniki redno prezimovali. Po rimskem martirologiju se obhaja njegov spomin v Babilonu dne 21. julija. Iz Suze so prišli njegovi ostanki baje v Carigrad, po benečanskih izročilih pa v Aleksandrijo, od koder so je prepeljali v Benetke. V Benetkah je stala že vil. stoletju sv. Danijelu posvečena cerkev, ali čudno! danes ni v celi benečanski škofiji ne enega Danijelovega patrocinija. Iz Benetk je prišel bržčas večji del njegovih ostankov v Oglej. Zanimivo je namreč, da je kult sv. Danijela najbolj razširjen v nekdanjem oglejskem patrijar-liatu in spada med njegove najstarejše patrocinije, in sicer bolj v južnem delu, v sedanji videmski nadškofiji, po nekoliko tudi v ostalih delih nekdanjega patrijarhata, ki je segal od 1. 811. naprej do Drave.8) Tu pa razen Celja navadno v krajih, kjer je patrijarh imel tudi posvetno oblast. Nad Dravo, torej izven patrijarhata v (nekdanji) solnograški nadškofiji zasledimo eno cerkev sv. Danijela na Solnograškem, katero so ustanovili delavci iz juga, eno na Koroškem in zraven v Melski dolini (Molltal) Sv. Jurija na »hribu sv. Danijela«. Bržčas je bila tukaj prvotna cerkev posvečena sv. Danijelu in kraj morda lastnina oglejskih patri-jarhov, ker so mu bili pozneje goriški grofje patroni.7) Pod Dravo, v starem patrijarhatu, imamo sv. Danijelu posvečene cerkve tri na Štajerskem, štiri na Koroškem, tri na Kranjskem (sedaj pod italijansko oblastjo), tri na Goriškem; v videmski nadškofiji pa pet žup- (ožji grb mesta s tremi zvezdami) leži na mreži (ražnu sv. Lovrenca), drži nad njim plavajoča podoba v rokah trak z rcčenico (Spruchband), na katerem se vidita črki S. L. (Sanctus Laurentius). Pa ne na Oubovi sliki, ne na odtiskih pečata na listinah v mestnožupnem arhivu nisem tudi s povečalom našel teh črk. In če bi bili, bi moral »L« smatrati za del črke »D« (Daniel). Sv. Danijel je bil od začetka zaščitnik celjske župne cerkve in pač tako tudi celjske naselbine. Med sv. Lovrencem in celjskim mestom pa ni zaslediti najmanjše zveze ne v zgodovinskem ne v kakem drugem ozirti. Oni okrasek, kakor ga enako že imajo tudi grbi celjskih grofov, nam s svojim sijajem predočuje sv. Danijela; ona mreža, ako ima že res stik s podobo, pa je ravno tako lahko slika vhoda v levnjak, v katerega so vrgli sv. Danijela, kakor ražna, na katerem so pekli sv. Lovrenca. °) Prta. dr. Stegemšek, Cerkveni spomeniki lavantinske škofije. I. Dekanija gomjegrajska, str. 203—206. Tam, str. 204, op. 3, pripoveduje tudi dr. Stegenšek, da je celjski opat Matija Vodušek (1847—1872) dobil košček prerokove kosti iz Padove z av-tentiko z dne 4. maja 1871, katera izpričuje pristno prerokovo relikvijo, ki je bila prej že pripoznana v Benetkah. 7) Dr. Stegenšek na n. m. str. 204. nih in kuratnih cerkev, eno kaplanijo in pet podružnic, oziroma oratorij,*) kjer pa še Sv. Danijela Furlanskega nismo prišteli, ko je prvotno (od 1. 928.) bil tudi sv. Danijel župni patron in še je le pozneje prišel sveti Mihael na njegovo mesto.9) Mimogrede omenimo, da je blizu Pozzuola na Furlanskem, v sredi med tem krajem in Vidmom v župniji Zugliano. »Oratorio di S. Daniele Prof«10) V lavantinski škofiji imamo razen Celja še eno podružnico sv. Danijela pri Trbonjah. Cerkev zasledimo 1. 1436., a tamošnji »hrib sv. Danijela« že 1. 1408.11) Hrib pa je svoje ime dobil po cerkvi ali kapeli, ki je torej morala tam že stati pred 1. 1408. Ker je župnija Vuzenica bila nekdaj izločena iz pražupnije Sv. Martina pri Slov. Gradcu12) in je slovenjgraška pokrajina bila dolgo last oglejskih patrijarhov, postanek tega patrocinija ni težko razumeti. V isto gospoščino je pripadal tudi sv. Danijel v Razboru. Po cerkvenem letopisu lavantinske škofije za 1. 1928.13) bi bila ta cerkev zidana leta 1600. Janisch14) pa pravi: Kedaj in od koga je bila ta zelo priprosta cerkev zidana, se ne ve. Ker ima vse matične knjige iz 1. 1716., je ta župnija bila izločena iz starotrške že pred tem časom. Pri nameravani ustanovitvi dobrlovaškega samostana na Koroškem 1. 1106., je podaril oglejski patrijarh nameravanemu samostanu med drugim: ». . . quatuor plebibus et servitiis earum, quarum una est Ras, due Jun ad sanctum Cantium et sanctum Michaelem, una Graz.«15) Ko pa je bil samostan ustanovljen, je patrijarh Peregrin I. 1154., oktobra 20., darilo iz 1. 1106. potrdil, pa namesto župnij »Ras« in »Graz« se nahaja v darilnem pismu desetina v škalski župniji,1") pač kot nadomestilo omenjenih dveh župnij. Župnija s. Cantius je Skocjan v Junski dolini, s. Martinus pa Železna Kapla. Ti župniji sta, kakor tudi sv. Danijel pri Pliberku, spadali med 1. 1050. in 1065. k briksenski škofiji, kakor tudi Sv. Danijel nad Grobljo vasjo v župniji Sv. Vid v Junski dolini, nekdaj dobrlovaški podružnici.17) Briksenska škofija, kot pravna naslednica prejšnje v oglejskem patrijarhatu ležeče škofije Sabiona ali Seben,") je dobila omenjene B) Po »Stato Personale Ecclesiastico della citt& e arcidiocesi di Udine 1922«. ") Stcgenšek na n. m. 10) Stato Personale . . . . di Udine str. 30. ") ONB 125. ") Dr. Kovačič, Zgod. lav. škof. 109. ia) Šematizem lavantinske knezoškofije 1928, str. 77. ") Janisch, Historisch-topograptiisches Lexicon von Steiermark II, 651 ") MHDC 111, 534 str. 215—6. 1«) MHDC IN, 930 str. 361. ") Personalstand der DiOzese Gurk 1922, str. 89, 91, 94, 185. »Sv. Danijel blizu Kamna«, 1238; sodno oblast tam je imel dobrlovaSki samostan vsled podelitve oglejskega patrijarha. Gr. V, 691, 692, str. 330, 331. 18) Herder, Kirchem-Lexicon II, 1303. cerkve gotovo od oglejskih patrijarhov. L. 1106., oziroma 1154., pa je patrijarh vse te cerkve vtelesil dobrlovaškmu samostanu. Patronati sv. Danijela so nam torej v tem ozemlju razumljivi. Ali kaj je z župnijama iz leta 1106.: »Ras« in »Graz«. Da je zadnja takrat iz Sv. Martina že izločena starotrška župnija pri Slov. Gradcu, ni nobenega dvoma. »Ras« pa enači Jaksch (v imeniku) z Razborom pri Slov. Gradcu. Dr. Kovačič10) se sicer tej enačbi protivi in misli na Rož na Koroškem. Vendar v Rožni dolini ni ne Rožek, ne katera druga župnija, o kateri bi se dala dokazati zveza s samostanom v Dobrlivasi ali tudi kot lastnina oglejskega patrijarhata. Že župnija »Graz« nas napotuje na Razbor, akotudi drugače dosedaj nimamo nobenih dokazov za tako visoko starost te župnije. Pa ni izključeno, da je vendar že v 12. stoletju res v Razboru obstojal kak vikarijat, ki je bil v času protestantizma vsled pomanjkanja duhovništva mogoče ukinjen, pa v poznejših boljših časih zopet ponovljen. Za dokaz te naše trditve bi lahko navedli nekaj slučajev iz solnograške nadškofije na Štajerskem; mislimo pa, da južno od Drave niso bile boljše razmere. Za Celje nimamo nobenega dokaza, da bi kedaj bilo last oglejskih patrijarhov. Vendar nas mora patronat celjske župne cerkve, sv. Danijel, voditi na južni vpliv glede našega patrocinija, na Furlansko. Na to še kaže neko drugo dejstvo. Rimski martirologij obhaja spomin sv. Danijela preroka dne 21. julija. V oglejskem patrijarhatu pa se, kolikor nam je dosedaj znano, ta spomin obhaja povsod 28. avgusta. Vzroka za to razliko še nismo mogli dognati; mislimo, da se je prenos ostankov svetnikovih iz Benetk v Oglej vršil 28. avgusta. V Celju se obhaja že od pamtiveka patrocinij sv. Danijela dne 28. avgusta. Vuzeniški opravilnik iz 1. 1668. ima: In festo s. Danielis patro-cinium ad s. Danielem (e s t 28. a u g.).30) Tolminski opravilnik iz sredine 18. stoletja81) navaja k 28. avgustu: Danielis et S. Augustini dant lib. 3. To velja za župno cerkev v Volčah.22) »Proprium Diocesis Aquilejen. a Parte Jmperii« iz leta 1738.") navaja med prazniki, ki se v oglejskem patrijarhatu obhajajo »iz navade« za 28. lavgust sv. Danijela preroka. V videmski škofiji se je obhajal prerok Danijel dne 28. avgusta do nove reformacije brevirja po papežu Piju X., še le takrat je izginil iz videmskega cerkvenega koledarja. 10) Zgod. Lavant. škofije, str. 108. ™) Jos. Mravljak, Nadžupnija in dekanija Vuzenica, str. 64. S1) Voditelj v bogoslovnih vedah XIV (1911), str. 12. M) Tam str. 27. ') Objavil župnik Langerholz v »Vzajemnosti« 1927, št. 31, 4, str. 21. Prim, tudi dr. Stegenšek, Dekanija gornjegrajska, str. 204. Ako povzamemo cilj naše razpravice, mislimo, da je naša domneva trdnih dokazov za njo radi pomanjkljivega gradiva kajpada ni mogoče navesti, dovolj potrjena, namreč: 1. da je ustanovitelj starega celjskega gradu mejni grof Gunter med leti 1123. do 1140; 2. da je Gunter, kakor vobče vovbrški grofje, prišel k nam iz Furla-nije in je celo verjetno od tam poklical graditelje svojega gradu; 3. da so srednjeveško celjsko naselbino ustanovili Gunterjevi delavci iz Furlanije, ki so sezidali tudi prvo cerkev tukaj, namreč župno cerkev sv. Danijela. H koncu še omenimo naziranje dra. Sturma, po katerem namreč ni izključeno, da so Slovenci besedno obliko »Celje« za keltiško-rimsko »Keleja—Celeja« dobili tudi od Furlanov.24) Župani in knezi v jugoslovanski pravni zgodovini. Dr. France G o r š i č (Ljubljana). Literatura: Alimpič D., Administrativna podela (Stanojevičeva Narodna enciklopedija, 1. sn.). Bogišič, Pisani zakoni na slavenskem jugu. Isti, Zbornik sadaš-njih pravnih običaja kod južnih Slavena. Dolenc dr. Metod, Dušanov zakonik. Gruden dr. Jos., Slovenski župani v preteklosti. Isti, Zgodovina slovenskega naroda. Jireček Herm., Prove. Jireček Konst., Staat und Gesellschaft im mittelalterlichen Serbien. Ji-reček-Radonjič, Istorija Srba. Kadlec-Taranovskl, Prvobitno slovensko pravo pre X. veka. Karadžic Vuk Stefanovič, Srpski riječnik. Kaspret, O večah (Časopis za zgodovino in narodopisje, 1907.). Kelemina dr. Jak., Nekaj o Dulebih na Slovenskem (Časopis za zgod. in nar., 1925.). Klaič, Povijest Hrvata. Kos, Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku, I. do V. Kostrenčič dr. Marko, Hrvatska pravna povijest. Lu-schln, Geschichte des altern Gericlhtswesens in Oesterreich. Isti, Oesterreichische Reichsgeschichte. Mažuranič, Prinosi za hrvatski pravnopovjestni rječnik. Mclik Ant., Zgodovina Srbov, Hrvatov in Slovencev. Miklošič, Lexicon palaeo-slovenico-graeco-latinum. Novakovič St., Zakon Štefana Dušana. Ortner dr. Stjepan, Pravna povijest Germana i Slavena. Prelog dr. Milan, Činovi i titule u starim našim državama (Stanojevičeva Narodna enciklopedija, sn. 4.). Rječnik hrvatskoga Mi srpskoga jezika (izdanje Jugoslavenske akademije u Zagrebu, Sv. 18., 1898., str. 110 nasi.). Rječnik hrvatskoga jezika (dr. F. Ivekovič in dr. Ivan Broz). Solovjev Aleks. V., Odabrani spomenici srpskoga prava. Šišič Ferdo, Geschichte der Kroaten. Isti, Povijest Hrvata u vrijeme narodnih vladara. I. Uvod. Zelo različni in mnogoštevilni so pri Jugoslovanih službeni in častni Čini, s katerimi je združen županski ali knežji naziv. Obe instituciji, i žu- 24) Prim, časoipis za slovenski jezik, književnost in zgodovino VI, str. 46, 49. panska i knežja, zlasti pa županska, sta preživeli poseben razvoj v vsaki večji državni in narodni zaednici na slovanskem jugu. Dočim je ob koncu srednjega veka pri Hrvatih in Srbih visoka knežja čast podlegla raztvorbi, je imel župan, zanimiv bolj ko knez že zaradi tega, ker je narodnega počela, ravno pri teh dveh narodih tu boljše tam manj ugodno napredovanje. Dvigu in menam te sa-mobitne in samorastle naprave sledi izven Srbije, toda ne povsod hkrati, razdrmanje in propad visokih županskih položajev. Nudi se nam prizor, da je županski čin ponekod še močan in ugleden, ko je drugje pozicija sodobnega istoimenega funkcionarja že podrejena in nizka. Tem raznim pripetljajem županske časti nalikuje usoda kneštva, ki se s svojo tekmovalko včasi kar zravna in izenači. To sovpadanje učinja v oči bijoč paralelizem teh dveh institucij. Naslovoma župan in knez podeljujejo zdaj tu značaj sličnosti, zdaj tam lice mnogoobraznosti elementi, ki so krajevno in časovno zelo disparatni. Knežjemu nasloyu je likovna pestrost v tem, da je knez glavar plemena, državni vladar, visok plemič, državni uslužbenec in dostojanstvenik, plemič vobče, častni pridevek za vsakogar, starejšina sre-zov in sel. Župan je plemenski glavar, državni vladar, visok plemič predstvenega ali pa običnega čina, dvorjan, član sabora, sodnik, načelnik bratovščin, upravnik večjih okrožij in malih naselbin, graščinski gospodarski nameščenec, kmet zaupnik fevdnega gospoda, vaški predstojnik in sodnik, načelnik občinskega odbora. Sledovi županstva segajo tja gori v sedaj že trde nemške dežele, kjer so nekdaj bivali Slovenci, na Zgornje Koroško in Zgornje Štajersko (Suppan, Suppanleut, Suppanhaus). Županski naziv je, tako pravi Mažuranič, najbolj razširjen naziv od izvira Save in Drave daleč tja doli do vzhoda po vsem našem Primorju. Iz te pisane mnogoobraznosti se po prvi skupni dobi odraze trije liki jugoslovanskega župana: slovenski, hrvatski in srbski lik. II. Slovenci. Ni moči misliti, da stari Sloveni niso imeli nikakih višjih političnih ustrojb že v dobi, ko so se v sedanjih deželah naseljevali. Morda so jih imeli celo že prej. Toda usoda je tako odločila, da so bili dalje časa del političnih organizacij Gotov in Avarov. Zato se s svojim pravim imenom pozno pojavljajo v zgodovinskih spomenikih. To temno dobo so živeli v plemenskih zaednicah pod župani in v zaednicah, ki so predstavljale višjo oblast nego županstvo, pod knezi. Eksistenca župana je v zgodovini prvič izkazana po napisu na grški vazi v gepidskem, tako zvanem Atilovem zakladu iz III. stoletja: ^oanav t;wamxv. Županski naslov je brez dvojbe prastaro slovan- sko oznamenilo za starejšino župe. Ko v svoji osmeroknjižni zgodovini ugotavlja, da žive Slovani (Sloveni in Antje) kot demokratski narod, ne pa pod samodržcem, meri Procopius Caesarensis, najvažnejši zgodopisec grškobizantinske dobe, na župni sestav in zadružni značaj starih edinic v sredini 6. stoletja (552. do 554.) tudi na slovanskem jugu. Ker nam za otalo prvo polovico srednjega veka tja do X. stoletja in še potem na žalost nedostaja zgodovinskih virov, se nam je često treba posluževati regresivnega zaključevanja in privzemati k pretresovanju s previdnostjo po tako zvani metodi naličnosti ali analogije tudi prava severnih Slovanov. Združbi najbližjih sorodnikov, ki so bivali v skupnosti ter skupno obdelovali svojo nedeljivo imovino, zadrugi, je načeloval starejši-n a. Kadar se je osnovna zadružna zaednica preveč razmnožila, si je del zadrugarjev ustanovil poseben dom, toda nova zadruga je bila s svojo matico v daljnji tesni zvezi ter se je zvala, krajevno pojmovana, s e 1 o ali vas, narodoslovno pojmovana pa bratstvo,' čigar skupni rekviziti so bili pradedov priimek, paše, šume, žrtvenik in groblje. Od č e 1-n i k o v vodena sorodna bratstva so tvorila višjo zaednico, narodoslovno pleme, krajepisno ž up o (= Sippe, ista beseda!), ki so jo poimenovali po reki ali kakem kraju, najčešče po kraju, kjer je bil grad. Župa je sklad več sel, pleme sklad več bratstev, ki so med seboj krvno zvezana, a na čelu tega sestava je župan. Verjetno je, da sta se naziva starejšina in župan tudi pri južnih Slovanih včasi brez razlike, vzajemno, rabila, saj so bile župe kaj različne, često obširna ozemlja več raz-rastlih bratstev in zadrug, včasi pa le skupek nekoliko sosedov ali — kakor pravi Bogišič — bližnjih domarjev. Za velikost okoliša in število ljudi so bile merodajne zemljepisne, naselbinske in različne organizacijske prilike. Oblika ž j u p a n se nahaja že v staroslovenskih cerkvenih spomenikih. Posvedočena je tudi po starobolgarski kompilaciji, zvani Zakon sudnij ljudem ali Sudbenik cara Konstantina. Po jezikovnih posebnostih tega pravnega spomenika so sklepali, da mu je moral biti prototip v koncu IX. ali v začetku X. stoletja, ko je samo v Bolgarski že cvetela slovanska knjiga. V začetku IX. stoletja je izkazan naziv župan po sta-robolgarskih napisih na spomenikih, ki jih je bil kan Omortag (814. do 831.) postavil svojim rajnim županom, ki so bili že tedaj na visokih položajih (Courav in %6navoj). Etimološko izvajajo besedo župan iz indoevropske besede * g e u p a = pašnik, gospodar na pašniku, ki ji je matica staroindska podstava g op a = čuvar in go pay at i (glagol) = on čuva, odkoder da je pomen: stražar, branitelj, potem bram-ba, kraj brambe. Morda tiči tudi v tem prvotni osprednji pomen županove funkcije v župnem vojnem krdelu. Župan kot glavar plemena je bil vrhovni sodnik in vojskovodja. Gotovo je, da je dedno županstvo velikih žup zametek slovanskega plemstva. Poveljevanje župni četi, utrjanje in bramba gradišča, dogovori in izvedbe bojnih pohodov, osebna vrlost in odličnost v bojevanju in poveljevanju, ti in taki pogoji, dalje pa tudi okoliščine kakor n. pr. zemljepisna zaokroženost, včasi kar zaključenost ali celo od-ročnost dotičnega predela ali ozemlja, so na vidno višjo stopnjo moči in ugleda povzdignile kako posamezno bratstvo, v le-tem kdaj tudi le neko odlično zadrugo, da se je, sprva po volitvi, kasneje po načelnem pravu, dvignila nad vzporejena bratstva in zadruge. Ta procedura nudi priliko, da se prične snovati dednost starejšinstva v dotičnem bratstvu ali zadrugi. Dedno županstvo je prvo plemensko plemstvo. Rimski cesar in pisatelj Mavricij (582.—602.) poroča, da je bilo mnogo glavarjev ( pr/y&v ), ki so živeli v neslogi in se dali podkupovati z obljubami in darovi. Sedaj se pojavijo v zgodovini znaki, po katerih se da sklepati, da so si južni Slovani ustvarili tudi že višje politične organizacije od župe. Leta 593. je Mavricij potolkel kneze Radogosta, Mužoka in Pirogosta. Slično kakor se je bilo prej vzpelo nad druga bratstva, se je bilo med tem najbolj ugledno bratstvo povzpelo nad več plemen. A r h o n t a, vladarja, imenuje po grško tega veljaka car Konstantin VII. Porfirogenet (905. do 959.), ki sicer nazivlje i vojvodo i bana kar s tema slovanskima naziva-loma v pogrčeni obliki, a ne pove slovanskega izvirnega oznamenila za rečenega glavarja višje vrste. Kako so južni Slovani arhonta v svojem jeziku imenovali, ne moremo torej pozitivno vedeti. Izraz veli ali veliki župan za to dobo ter za Slovence in Hrvate sploh ni izpričan, le za Srbe, o čemer bo itak še govor. Naziv župan, izkazan za poglavarje nad več plemeni zopet le pri Srbih, je zato manj verjeten, ker se je glavar, ki je bil po činu že vladar, bržčas tudi glede svojega naziva odločil od plemenskih in župnih županov. Zgodovinarji se tej negotovosti najrajši tako izognejo, da prevedejo besedo dux, kadar pomeni glavarja v tem višjem činu, najčešče z besedo »vojvoda«, a primeroma malokrat z besedo »knez«, dasi ni tajiti, da se včasi opazi gibanje v prilog kneza. Naziv »vojvoda« gotovo toliko ni napačen, kolikor je bil pomen teh knezov na bojnem polju, a preko te črte ne izčrpa pojma, ki ni bil zgolj neki občasni zaednici adekvaten, marveč prilagoden kneževini, ki je pravo sodržavje po federativnem načelu. Tako uči neka dosedanja teorija, da so se male plemenske edinice na slovanskem jugu, dotlej od Avarov zavisne, v borbah okrepile in pod germanskim vplivom zložile v organizacije višjega reda pod vodstvom zelo odličnih mož, brez dvoj be plemenskih županov, ki so si nadeli knežji naslov in privzeli svet žu-p a n o v, t. j. načelnikov plemen in žup. Nesporno je vsekakor,. da je germanski vpliv na nastajanje in obrazovanje slovanskih držav evidenten. Ko se n. pr. leta 640. v zgodovini pojavi prvi slovenski knez Valuk (Wallucus dux Winedorum), vlada Slovanom kralj Samo (623.—658.), ki je pač vrhovni vladar nad svojim zaveznikom, slovenskim knezom. Ako primerimo, da Konstantin Porfirogenet celo za sredino desetega stoletja ne pozna niti pri Jugoslovanih niti pri ostalih Slovanih drugih vladarjev, ko župane starce, mora biti vsakomur jasen stva-riteljski učinek germanskega kneštva na vznik Samove slovanske države in občasnih slovanskih sodržavij. Ta vpliv je še bolj evidenten, ker je pri vseh Slovanih, a pri Hrvatih in Srbih še v IX. in X. stoletju, veljalo načelo delitve države, pa skupne vlade pod starej-šinstvom najstarejšega brata, popolnoma germanski princip, ki je najbolj sporno točko nasledovanja, vladanje, proglašal za skupno stvar, očetno baštino pa za predmet dejanske razdelitve. Ugovor, dalistinskih dokazov za obstoj naziva knez nimamo za to dobo, ampak šele za drugo polovico XI. stoletja, ne more proti gornji teoriji imeti več uspeha, odkar je vseuč. profesor dr. Jakob K e 1 e-m i n a objavil svojo razpravo o staroslovenskih kneštvih in o knežjih naslovih, izza katere postaja paralela župan-knez, prej upoštevna le za poznejšo dobo, sedaj aktualna tudi za prvo dobo slovenske srednjeveške pravne zgodovine. Že poprej je bilo etimološko dognano, da so Slovani od Germanov prevzeli stvn. chuning, got. kuniggs = homo de stirpe ž e v dobi svojega skupnega p 1 e m e n s k je g a življenja ali najkasneje v dobi, ko so bila nj i h o v a plemena še v zelo tesni zvezi. Le tako se da namreč razlagati, da je knez (prvotno k'hneg'fc, potem ki>nenzt>, končno starosl. ktngnže) vsem slovanskim narodom enako znan kot starejšina, poglavar, znamenitnik. Obilica krajevnih imen, ki so izvedena iz besede knez, nam daje gotovost, da je bil ta naziv pri Slovencih, ko so se naseljevali in urejali, mnogo bolj v rabi, kakor se je mislilo. Knežjega naslova Slovenci niso rabili kar slučajno, marveč so ž njim označevali oblastnika, ki je imel večjo oblast ko župan. Kele-mina je i>o Arnulfovi listini z dne 9. marca 891. 1. (Kos, II. št. 297) dognal dve staroslovenski kneštvi, dulebsko in zagorsko. On sodi, da je razmeroma obsežno ozemlje dulebskc »grofije« v spodnji murski dolini utegnilo prvotno obsegati več kneštev. Čim stoji, pravi, da je bila vojaška bramba knežjih gradov naloga tistih svobodno rojenih in hkrati plemenitih ljudi, ki so jih zvali kaseze (Edling) in so predočevali nekakšno nižje plemstvo, tedaj je dovoljen zaključek, da je moral k n e ž-j i s e d e ž b i t i p o v s o d t a m, k j e r so izkazani kasezi, obratno pabivališčekasezovpovsod, kjer je izkazan knežji grad, kakor n. pr. Kneždol kot center zagorskih knezov. Kelemina navaja znatno število krajev, ki se zovcjo po knezih in so bili bržkone se- deži tega višjega plemstva. Sledovi knežje oblasti in knežjih rodbin se gajo od Blatnega jezera do Tirolov, od Zgornje Avstrije do Soče. Knezi niso samo med zahodnimi alpskimi Slovenci, kjer so — po Peiskerju — vladali kmetski knezi, temveč tudi na Spodnjem Štajerskem, kjer so po Peiskerju bivali zgolj župani. Zato je krivo, istovetiti knežjo, večjo, pa župansko, manjšo čast. Naglasiti je zlasti, da so bila kneštva tudi v županskih okoliših na Zgornjem Avstrijskem, kamor hrvatska invazija ni dospela, ker je to dokaz, da slovensko kneštvo ni hrvatskega, ampak skupnega slovanskega proizhoda. Pri Slovencih so že pred IX. stoletjem obstajale knežje oblasti poleg županskih. Ker so Hrvatje, kamor so prodrli, s seboj dovedli svoje aristokrate: Pi-ričiče od plemena Mogorovičev, Mohliče od plemena Stupičev in druge, ki so si svoj aristokratski položaj bržčas očuvali še tja v nemško dobo-, je bila doselitev Hrvatov pač utrditev slovenske knežje oblasti ter knežjih dvorcev in gradov v Slovencih. Ti posledki so nam otvorili nov pogled. Že prvi Slovenci s o poznali kneštvo. Ono jim je predstavljalo od županske oblasti odraže-no, plemiško oblast, morda baš čin, ki je prehodni tip k vladarskiknežjioblasti. Sredi VIII. stoletja so iz avarske stiske zabredli pod bavarsko nadoblast in s tem v sfero pradomovine knežjega naziva. Verjetno je dalje, da sta se vsaj Borutova (745.) krščena naslednika, sin Gorazd (750.—753.) in nečak Hotimir (753. do 769.) kneza zvala, ker opažamo tudi na slovanskem jugu, da pride s pok r i s t j a nje njem knez za vladarja, tako na Hrvatskem, o čemer bo še govor1, prav tako tudi na Bolgarskem, kjer je v prvi polovici IX. stoletja naslednik kanov kristjan in knez Mihajl Boris I. Ker meni Gruden, da so bili slovenski vladarji VII., VIII. in IX. stoletja župani, bi se mu dalo očitati isto, kar so svoj čas oponesli Smičiklasu, ker je bil za bane nazval hrvatske kneze (ta naziv je pri Hrvatih že nesporen!), ki so vladali v oni prvi dobi, ko še ni bilo kraljevskega naslova. Na Grudnovi trditvi je točno le to, da ima oblast slovenskih knezov svoj i z v o r v županstvu. V ostalem pa gre sedaj že za kneštvo, za dedno plemstvo, ki so ga vzporejali s frankovskimi grofi (c o-m i te s). Slovenski knezi VIII. in prvih desetletij IX. stoletja, Volkun, Ingo, Pribislav, Semika, Stojmir, Edgar ter Vojnomir, katerega reklamirajo Hrvatje, češ da je panonskohrvatski knez, so svoj daljnji, še dosti ugoden položaj s tem rešili in utrdili, da so se Frankom prostovoljno podvrgli ali k o m e n d i r a 1 i. Okrnjena samostalnost, katero jim je bil še Karol Veliki pustil, je trajala samo do 1. 820., ko so bili Slovenci v vstaji kneza Ljudevita Posavskega od umikajočih se frankovskih vojsk oblasti cesarja Ludovika Pobožnega zopet podvrženi ter jim je bilo vzeto pravo, da imajo svoje domače kneze. Le-te je cesar nadomestil z nemškimi grofi, in Slovenci so bili trajno podjarmljeni. Knezi se od tistih dob imenujejo le zunaj slovenskih mej (Pribina in Kocelj v Slovaški Nitri po 836. 1., Ra-timir, vazal Bolgarov v Panoniji, 829.—838. i. t. d.). Ko so v IX. stoletju Slovenci prišli pod frankovsko oblast, je dobilo tudi poslovanje njihovih županov svojo zakonito o b 1 i k o, katero je potem imelo skozi več stoletij. P r v i č se v pravni zgodovini pojavi naziv j o p a n 1. 777. — okoli pol stoletja pred Omorta-govimi napisi — v darilni povelji bavarskega vojvode Tasila, s katero je bila kremsmiinsterskemu samostanu med drugim podarjena tudi dekani-ja (župa, sestoječa se iz 10 razrastlih bratstev kot kraljevskih kmetij, regales mansus) tistih Slovencev, ki so živeli v mejah, katere je bil s prisego razkazal župan Physso (nejasno, morda vendarle slovensko ime?), in ki sta pri njih javne posle vršila dva nameščenca (actores), po imenu Taljub in Sparuna, brez dvojbe Slovenca. Ali je tej slovenski ž u p i ali d e k a n i j i, ki je bila novemu upravnemu sistemu v slovenskih deželah priravnana, jopan Physso v istimi n a č e 1 o v a 1, to je vprašanje, ki ga konstrukcija »ille jopan, qui vocatur Physso« nič kaj točno ne podkrep-lja. A celo če bi bilo tako, da je bil Physso župan nad vso to župo, kakor menita Gruden in Kos, bi ne smeli tega župana imeti za vladarja — obsežno ozemlje, katero sta nadzorovala kar dva uradnika, naj ne moti — nego zgolj za župana obične župe, ki je bila zbog redke naseljenosti obširen teritorij. Povsod, kjer so Slovenci bivali, na Zgornjem Avstrijskem, Koroškem in Kranjskem, so bili v grofijah sod nou p ravni okraji d e k a n i j e, ki so drugod pri Nemcih neznane. V dobi, ko so nemški grofje slovenske kneze izpodrivali, je pomenila latinska beseda c o m e s i te i one, le da se grof iz latinščine ni več prevajal z besedo knez, temveč samo z besedo grof. Morda je kak posamezen slovenski plemič svoj ugodni položaj s knežjim činom vred prerešil v nemško dobo, morda je s tem uspel comes Trdogoj (1023., Kos III., št. 55.), ako ni bil komendiran grof, toda dosti bolj verjetno je, da je tudi naslov nekdanjih knezov zatrt, saj nam je mnogo komendacij izkazanih i iz dobe frankovskih vladarjev, n. pr. comes Vitogoj (1. 859., Kos II., št. 162.) ali, kakor meni Lyschin, oni Svetopolk, ki ga listina kralja Arnulfa imenuje »progenie bonae nobilitatis exortum« in je bil vazal mejnega grofa Luitbalda, — i iz nemške dobe, n. pr. Mojmir comes (926.), Svetopolk »nobilis vir« (932.), Negomir, vazal kralja Otona I. (965.) i. t. d. Skratka, upravičeno se sme trditi, da je bila komendacija ono taktično sredstvo, s katerim so Nemci domače plemstvo do kraja pogubili. Mesta nekdanjih slovenskih knezov so zavzeli grofje in druga inorodna svobodna gospoda. Slovenci so poznali od tedaj le germanske državne kneze, svetno in cerkveno visoko plemstvo. Kasneje (za Friderika I.) so se knezi tudi od grofov kot poseben stan odločili. Hlepeč po tako zvanerr-deželnem gospostvu, so se državni knezi slednjič (1231. 1.) dokopali do popolne vladarske oblasti. V novem pojmu deželni knez = princeps, dominus terrae, Landesfurst, je vzniknil Slovencem nov vladarski naziv, ki je Hrvatom in Srbom neznan, ker vežejo oni vladarstvo le na ostala dva naziva tujega porekla: na cesarja, krajše carja in kralja. Po izgubljeni državni samostalnosti je bil županu razvoj v nav-zgornji črti in vstop v plemstvo seveda zabranjen, saj tuja vlada ni mogla biti naklonjena napravi, ki je kazala najtesnejšo zvezo z zadružnim sestavom. Odpravilo pa fevdno gospostvo županske oblasti le ni, nego jo je zgolj izdatno omejilo. Doba rušenja županske časti v drugi polovici srednjega veka je potekla precej drugače ko pri Hrvatih. Potem ko so se župani izvesten čas držali kot starejšine dekanij, nemškim grofom podrejenih, se je proces preokrenil v navzdol-njo smer in se na etapah razsežno razprostrl. Gruden loči tri faze: 1. župane (sodnike) plemičarjev; 2. župane kot sodnike in upravnike večjih okrožij, deloma pa malih naselbin, ter 3. župane kot nižje gospodarske uradnike ter vaške predstojnike in sodnike. Glavno delovanje slovenskih županov je bilo v tej dobi preloženo na pravosodno poprišče. Personalno pravno načelo, ki je • velelo pravico deliti vsakomur po njegovem pravu, je terjalo, da so bili sodniki in prisedniki istega prava pripadniki, kakršnega so bile stranke ali obtoženec. Listine govore o slovenskem pravu, katero imenujejo s c 1 a ve n i c a i n s t i t u t i o in consuetudo Sclavorum. To slovensko pravo je veljalo mnogo stoletij kar naprej. Kontinuiteto pa je vzdrževal slovenski župan sodnik s svojimi županskimi sodbami pod lipo ali na kakem drugem javnem mestu. Tako so se oliranila slovenska sodišča z najprej voljenimi, a kasneje od nemške gosposke postavljenimi župani. Skratka, sodniki župani s svojimi dvanajstijami so v pravosod-stvu našli novo svojo domeno, deloma kot i u d i c e s sive decani, deloma kot š e f o n e s, s o d i n i, s o jje v c i in s o d j e. Od 16. stoletja nastopajo župani kot člani veče mlajšega tipa, ki se namesto dotedanjih občinskih zborov sestaja vsake kvatre (zato k v a t r n i sod) pod predsedstvom graščinskega sodnika ali oskrbnika. Veče županov so sodile po običajnem domačem pravu, ki se je močno razlikovalo od nemškega in rimskega prava. V Beli Krajini in Istri so se županske sodbe ohranile do XVII. stoletja. V vinorodnih dolenjskih gospostvih je slovensko pravo svoje zadnje zatočišče dobilo v g o r s k i h zborih, katerim je načeloval sodnik, imenovan gorski župan. Na p o 1 i t i č n o - a d m i n i s t r a t i v n e m položaju pa se županu ni dobro godilo. Staro pozicijo si je mogel župan trdno obdržati zgolj kot načelnik plemičarskih in svobodniških občin. Z vseh ostalih pozicij nekdanje kmetske avtonomije se je moral pod tujinskim pritiskom neustavno umikati. Župan kot upravnik večjega okrožja se le še spora- d i č n o pojavi kot zadnji spomin na Slovensko župo n. pr. na loškem gospostvu in na dolenjskih posestvih brižinskih škofov, kjer je uprava bavarskih priseljencev čisto drugačna, in v gospostvu Laško, ki je bilo razdeljeno na štiri okrožja. Poleg teh županov večjega formata, ki so načelovali okrajem s po 70 do 100 in več kmetijami, najdemo manjši tip županov, ki so bili predstojniki malih naselbin in vasi. V listinah poznega srednjega veka se omenjajo župani kot vaški predstojniki in sodniki ter kot nižji gospodarski uradniki graščin. Izjema in lepa reminiscenca na župno organizacijo sta velika župana landar-s k i in m j e r s i n s k i, katerima so podrejeni župani v furlanskih s o s e d n j a h (decani grandi oz. decani). Redoma pa je nekdanji ugledni župan starec od fevdne gosposke potisnjen na skromni položaj vaškega zaupni k p, ki služi gospodarju kot zvezni člen s podložnimi kmeti in dobiva za svojo službo plačilo v obliki užitka parcele »županice«. Tako se zaključi karijera slovenskega župana s tem, da mu preostanejo le še posli gospodarskega uslužbenca zemljiške gosposke. Ko še ta izgine, se župan pojavi kot občinski predstojnik naše dobe, katera mu nakloni kasno in skromno zadoščenje s tem, da ga prevede za »Burgermeistra« mesta in trga. Po pravici povzema Gruden, da pri Slovencih županska oblast ne kaže vnanjega sijaja, zato pa je vtisnila vsemu našemu socialnemu življenju vidne sledove v imenih krajev in oseb, ki so izpeljana od besede župan (Zupanovo, Županje njive, pa Zupan, Županič, Zupančič itd.). III. Hrvatje. Hrvatje imajo za nazivalo župan inačico špan. Berneker domneva, da je bila prehodna oblika ž p a n in da so si le-to Madžari kot ispan (hispanus) usvojili. Ispan je bil (Du Cange in Bartal) že hunski naziv za kapetana Atilove vojske, kar je nov dokaz za veliko starost županskega naziva, pa tudi za prvotno udejstvovanje županov kot poveljnikov vojnih krdel. Na Erdeljskem so še dosti pozneje prav tako na-zivali neko vrsto vojaških najemnikov. Ali sta bila sploh kdaj in kako sta bila pojmovno izdiferencirana župan pa špan, to vprašanje bodo etimo-in dialektologi javalne dognali. Vsekakor špan ni ostal posebnost panonske zemlje, marveč se je udomačil po vsem Hrvatskem, kjer pomeni vobče toliko, kolikor župan. Gori omenjeno hipotezo »žpan« podpira tudi Bartal (Glossarium mediae et infimae latinitatis regni Hungariae, Lip-siae 1901.), ki se sklicuje na neki zelo star ogrski vir neznanega izvora in časa, v katerem je posvedočeno, da so imenovali panonski Hrvatje in Slovenci svoje starejšine »spane« (plures capitanei, qui lingua coriun spani vocabantur). Miklošič (Slavische Elemente im Magyarischen) izvaja besedo ispan = načelnik komitata od slovenske besede župan. Vzlaz med plemstvo je bil županskemu nazivu usojen v Hrvatski, ki je od začetka IX. stoletja živela pod domačimi vladarji in leta 881. postala popolnoma nezavisna in samostalna država. Tu se je povzpel župan od načelništva v župi do starejšinjevanja nad več župani. Bilo je to v dobi, ko so, po izporočilu Prokopijevem (VI. stoletje), Hrvatje v demokraciji živeli. Oblast nad več župani je bila, kakor vse kaže, prehodni lik k oblasti nad veliko zaednico, na katere čelo so stopali poe-dini župani, ki so se bili bolj ko drugi odlikovali. Ne da bi bilo že tisti-krat državno in politično edinstvo kar izrazito, ko so se Hrvatje naseljevali na teritoriju bizantinskega carja, so bili razdeljeni na posamezna mnogovejna, ljudnata plemena z močnimi rodovi na čelu. Razpadali so v 7, kasneje v več (do konca XI. stoletja že v 12) nezavisnih plemen, katerim so najprej tudi župani načelovali. Župani so bili starejši ne velikih plemen, a tudi žup. Nazivni d u a 1 i z e m, ki se vleče skozi več stoletij, nastopi torej zgodaj. Car Konstantin VII. Porfirogenet deli zemljo Hrvatov na 11 ž u p a n i j, purama?, ter jih po imenih našteva. Še preden je konec VIII. stoletja prišel frankovski naval, nastanejo na slovanskem jugu pod vodstvom posebno energičnih mož oblasti velikega obsega. Deloma notranji boji, ki naj bi dovedli do nadvlade enega plemena nad drugim, deloma zunanji sovražniki, ki so ogražali vsa plemena skup, povzročijo, da se začno i največja plemena zbliževati in stap-ljati v višje politične enote, dočim tvori vseskozi do konca XI. stoletja temelj države gentilni ali plemenski sestav kot edini izvor služb in časti. Hrvatsko plemstvo ni nastalo po milosti vladarjev, ampak je saniobitno vzniklo in se razrastlo po pravu plemenske pripadnosti. Razprtije uglednih in skoraj samostalnih plemen so na kraju in koncu privedle hrvatsko zemljo pod tuje vladarje. Hrvatje so se v dobi narodnih vladarjev od zapadnih držav razlikovali v tem, da niso imeli fevdnega plemstva. Gentilnost je pa v sebi nosila dednost. Sočasno z nastajanjem državne zaednice se je obrazovala dednost plemstva. Navadnega župana volijo še žup-ljani, župan višje vrste pa je že dedni plemič, velmož, čigar dejanja se ne razlikujejo dosti od vladarskih ukrepov. Na ta način je razlagati n. pr. izporočilo iz dobe prvega hrvatskega kneza, čigar ime nam je izporo-čeno, krščenega Višeslava (okoli 800. 1.), da je župan Godeslav sezidal cerkev sv. Križa v Ninu in dal na njej vklesati napis, ki je najstarejši doslej znani napis iz hrvatske dobe: »Godeslav i u p p a n u s qui isto do mo construxit«. Domnevati se sme, da gre tu za mogočnega ninskega župana, ki je bil v vrstnem redu kmalu za knezom, morda prvi dvorjan, gotovo pa ^dnn prvih med velikaši. Gotovo je, da je županstvo že visoko dedno plemstvo. Velikaši, morda tudi dvorjani, so bili župani Kojičin, Predilo, Nemisl, Žarketa in Ludovik, ki so bili v spremstvu knezaTrpimirana dvoru v Klisu. V najstarejšem nam dosedaj znanem listinskem spomeniku slovanskega juga čitamo namreč, da je Trpimir dne 4. marca 852. leta iz-posloval zaradi potrditve lastništva splitske cerkve »commune consilium meis cum omnibus i u p p a n i s«. Zaključno fazo tega prvega razvoja županske časti opazimo konec IX. stoletja pod najmlajšim Trpimirovim sinom, knezom M u t i mirom. V povelji z dne 28. septembra 892. I., v kateri je Mutimir potrdil očetno darilno poveljo splitski cerkvi, župani niso več izrečno navedeni kot stan med stanovi, ki tvorijo »commune consilium cum meis cunctis fidelibus et primati-b u s populi«. Bogišič je prvi opozoril, da je tu videti izredno močni položaj višjega plemstva, ki je kneza držalo v odvisnosti ne samo v važnih državnih stvareh, ampak tudi v administrativnih poslih. Knez je v onem času vladal sporazumno z dvorskim viječem; v važnih vprašanjih pa in, kakor vidimo, tudi v zadužbinskih zadevah, se je posvetoval z narodno skupščino, za katero je naziv sabor sicer mnogo kasneje izkazan, a se sme zanjo že v tej dobi domnevati ime sbor ali shod. Vsekakor so bili med primati naroda tudi oni župani višje vrste, ki so tvorili visoko plemstvo in hkrati načelovali posebno uglednim plemenom. Tako se v tej listini navajajo župan Hlijevnega (Livnega) Zelimir (iupano Chleunae), župan kliški Lelcdrag (iupano Clissiae) ter župan Peter in njegov sin Pribitjeh. Upravna državna oblast so bile župe, katerih nam je v Hrvatski znanih 19, v Slavoniji — a stoprv v XII. in XIII. stoletju — 21, dočim o župah v Bosni ter med Gvozdom in Dravo pred XIII. stoletjem ni podatkov. Tudi župno županstvo postane dedna čast, s katero je spojena civilna, sodna in vojna oblast, to je plemstvo nižje vrste. Takle župni župan stolu je v središču župani je, gradu, s svojim pomočnikom (podsup), s satniki (sitinic = stotnik) kot nižjimi upravnimi uradniki in s pristavi kot sodnimi izvrševalnimi organi. — Mutimir je, bolj po frankov-skem ko bizantinskem zgledu, vzdrževal sijajen dvor v Biačili pri Tro-giru ter imel v svojih višjih dvornih službah župane, ki so predočevali pravo pravcato dvorno in visoko i^lemstvo: dvorski župan (iupano palatino) Budimir, župan buzdovanar (iupano maccechario) Priština, župan konjušnik (iupano cavallario) Želist, župan peharnik (iupano pincernario) Želidjed, župan ščitonoša (iupano armigero) Tugina, dalje komorni župani: prvi Boljedrag, drugi (camerario secundo) Kreso-misl in tretji (camerario tertio) Stjepan, sin dvorskega župana Budimira. V spremstvu kneginje neznanega imena (comitissa) sta bila dvorski župan ali meštar (iupano comitissae) in buzdovanar (macecharius cornitis-sae). Stopnje teh dvorjanov med seboj so določene po vrstnem redu naštevanja. Glede položaja napram županom velikašem pa je težko kaj reči. Bržkone je častno stopnjo določeval plemenski ugled. Toliko je gotovo, da župani dvorjani in župani velikaši niso bili strogo Točeni v dva stanova, temveč so kot velikaši, torej kot župani svojih plemen, kumulirali dvorno službo, kadar je tako naneslo. Nadaljnja izporočila o županih iz prve dobe kraljev so pičla, toliko, da vemo, da se je županska čast velikašev dalje držala. Sabor kralja Tomislava v prvi četrtini X. stoletja tvorijo »Croatorum atque Serborum proceres convenientes«, in komaj toliko spomina je, da je za kralja Kresimira omenjen župan ninski Bolemir (1029). KraljPeterKresimir (1058.—1074.) saboruje »in Nonensi cae-naculo resideus una cum nostris jupanis, comitibus atque b a n i s. capellanis etiam nostrae regalis aulae . . .«, torej v zboru županov, knezov in banov. Razmere na dvoru so sedaj precej drugačne. Kralj obdaruje 1. 1069. na dvoru v Ninu samostan sv. Krševana (Chrisogona) v Zadru kot zaščitnika glavnega mesta carske Dalmacije v prisotnosti: biskupa Stjepana zadrskega in državnega kancelarja (aulae regis cancelarius), Anastazija kninskega ali hrvatskega (sc. škofa), županov Adama Nin-skega, Vukca luškega, Budca bribirskega, Petra sidraškega in Drago-mira cetinskega, dalje priorja belgradskega Andreja, carskega protospa-tarja in katepana »vse Dalmacije« Leona — tu je carski zastopnik zadnjič na Hrvatskem omenjen — in končno dvornih dostojanstvenikov Bo-leslava tepčije (comes curialis), Voleše deda (maior domus), Petra dvorskega sudca (regali curiae iudex), Studca vinotoča (regalis pincerna), Ivana dvornega kapelana (regius capellanus), Želislava ninskega sudca in Adama, opata samostana sv. Bartola pri Kninu. Tu vidimo velike izpremembe, ki zadevajo župane. Najprej opazimo, da so vsi dvorni častniki odložili županski naziv. Najvišji svetni dostojanstvenik na dvoru, dvorski župan, se sedaj imenuje tepčija (tepči, tepačija). Tudi vsi ostali dvorjani imajo nove nazive. Njihovo vrsto bi lahko pomnožili s comesom ščitonošo, ki ima v tej dobi zelo ugleden položaj, s comesom posteljnikom (cubicularius), comesom volarjem itd. Županski naziv je rezerviran za visoko plemstvo, ki ima svoje mesto za duhovnimi velikaši, oziroma za državnim kancelarjem kot prvim dvornim in državnim dostojanstvenikom in pred dvornimi dostojanstveniki s tepčijo na čelu. Županske časti zopet ne podeljuje dvorna služba, to je kralj, ampak plemensko počelo. Kakršen je pač položaj plemena in v dotičnem plemenu dedni položaj rodu, tak čin prevzame naslednik od prednika. Včasi je plemstvo višje, včasi jo nižje. Včasi je zvezano z upravo večje oblasti, včasi z upravo manjše, .lasno je, da podeljuje uprava večje oblasti višji ugled, visoko plemstvo. Nekateri so začeli dvomiti, ali je gentilni sestav veljal tudi vso dobo hrvatskih kraljev kot edina in izključna osnova plemstva. Mažuranič meni, da županstvo ni bilo več čisto plemensko, ampak da so že takrai obstajala kraljevska utrjena mesta in da so pojedinim rodovom svojih velmož kot knezom podeljevali kralji s pravom nasledstva kake poedine župe že n a f e v d n i podlagi, to je proti dolžnosti bojevanja in vzdrževanja utrdb. Mažuraniču n. pr. ni verjetno, da je bil Vinodol, ki je bil na udarcu Nemcem, tudi v dobi močnih hrvatskih kraljev župa s samostal-nostjo starih plemenskih bratstev. Že 1. 1193. da je dal Arpadovec, krali Bela HI., krškemu knezu Bartolu (kasnejši rod so Frankopani) župo Mo-druše. Sploh so — to je istina — ogrsko-hrvatski kralji kasneje hrvatskim velmožem hrvatske župe podeljevali na način, ki je bil v Madžarski ne samo neobičajen, ampak po čl. 15. zlate bule kralja Andreja II. iz leta 1222. naravnost zabranjen. Toda celo tedaj, ako bi bilo gotovo, da so hrvatski narodni kralji župe podeljevali, bi smeli po našem mnenju govoriti le o i z j e m a h, ter bi morali za p r a v i 1 o te dobe proglasiti tezo, da je bil kriterij, kdo spada k višjemu plemstvu, zgolj p 1 e-m e n s k a pripadnost, ne kraljevo imenovanje. Najimenitnejši med župani, knezi in primati, ki so obkrožali kralja, je bil ban. Zdi se, da so bili za banom na najuglednejšem stališču župani, ker po kraljevem zgledu tudi oni obdarjujejo samostane. Tako obdari samostan sv. Krševana v Zadru z zemljo v Ob-rovcu sidraški župan Peter s bračom Slovinom, Desimirom, Grimlom in Slavcem (1072. 1.). Sploh pripadajo županom znamenite uloge. Tudi dvorjanske službe že zopet prevzemajo. Budac, bribirski župan, je hkrati comes posteljnik (Budac postelnic Berberisticus iupanus). Omenjajo se v tej dobi — razen prej navedenih — tudi cetinski župan Vu-čina (1070.), sidraška župana Mutimir in Ljubomir (1070.—1078.), ninska župana Desina in Juro (1070.), luški župani Prvaneg, Vukomir in Kozma (1060.—1070.) in drugi. V bivši neretljanski oblasti, ki se sedaj zove Pri-morje (Maronia), je županoval »morski župan«, ki se je hkrati zval tudi knez P rim orača (dux Marianorum, morsticus sc. iupanus), n. pr. župan Rusin, brat kralja Slavca iz plemena Kačičev (1074.—1075.). Kralja Slavca so 1. 1074. v Omiš spremili ban Peter, župan Zaruba, tepci Budimir in satnik Vukan. Župan ima tu svojo častno stopnjo med banom in tepčijo. Po izvolitvi Dmitri j a Zvonimira za kralja, »synodali et con-cordi totius cleri et populi electione« (1076.), se pojavi nadaljnja bistvena razlika, da se slovanski naziv župan (iuppanus) odslej č e s t o nadomešča z besedo comes, a tudi z besedo bar o. Darilni povelji knezov Trpimira in Mutimira je Zvonimir dne 9. oktobra 1076. 1. potrdil v navzočnosti svojih prelatov in velmož »et aliorum nostrorum com i tu m et baronu m«. Za tepčijo (comes curialis) si je vžel Dominika, za komornika Višana in Črnca. Poedinim županijam so načelo-vali župani — iuppani, comites —: Dobralj (Hlijevno), Pribina (Cetina), I jubomir (Sidraga), Jurina (Knin), Adamac, kasneje Jure (Nin), Srezinja (Bribir), Desimir, kasneje Desila (Krbava), Prvaneg (Luka) in Vučina (Zagorje). Zemljo med Dravo in Gvozdom so upravljali kralju vdani plemenski župani. Torej zopet d u a 1 i z e m. Kajti prej navedeni župani so velikaši, ti-le pa niso. Na splitskem saboru oz. sinodi je sredi med tepčijo Dominikom in komornikom Višnom naveden župan Črne. L. KFS. ima župan Vučina mesto za cerkvenimi velikaši in knezom Primorcev Jakovom, pa pred splitskim priorjem Dujmom, a v darovni povelji kralja Dmitrija Zvonimira iz istega leta splitski cerkvi je stopnja določena nastopno: hrvatski biskup Grgur, tepčija Dominik, knez Primorcev Jakov, cetinski župan Pribina, ninski župan Adamec, bribirski župan Slrezinja, krbavski župan Desimir, in nato slede šele ostali člani kraljevega spremstva. Župan višjega reda ima torej v tem času mesto velikaša za tepčijo in knezom. Pod poslednjim kraljem hrvatskega rodu Štefanom II., ki je stopil 1. 1089. na prestol »omnibus Chroaciae et Dalmaciae nobilibus collau-dantibus«, izvemo zopet, da prehajajo župani velikaši v dvorno službo. Štefanovo darovnico z dne 8. septembra 1089. 1. so podpisali nadbiskup Lovro, trogirski biskup Ivan, splitski arhidakon Peter, splitski svečenik Peter, knez Primorcev Jakov, tepči Ljubomir, kije bil pod Zvonimirom župan vSidragi, Strezinja župan bribirski, Višen župan cetinski, ki je bil Zvonimirov komorni k, Dra-goslav župan zagorski, Ozren župan dridski, in od dvornih častnikov Desimir ubrusar, Vratina komornik in Tolemir namestnik tepčije (tep-kica). Župan se torej nikakor še ni umaknil grofom, ki na Hrvatskem nikoli ne prodro tako, kot v nemških deželah. Še v Kolomanovem spremstvu na potovanju na Hrvatsko so poleg jegarskega in zagrebškega škofa župani Izak, Peter, Kledin, Saul, Arnej, Toma, Andrija, Kuzma, Buhan in Dionizije, a v Kolomanovem dogovoru je bilo kot onih 12 županov, ki s o b i 1 i predstav-n i k i p 1 e m e n (t r i b u s), navedenih naslednjih dvanajst velikašev: Jura (de genere Kačiči), Ugrin (Kukari), Mrmonja (Šubiči), Pribislav (Čudo-miriči), Juraj (Svačiči), Petar (Mogoroviči), Pavel (Gusiči), Martin (Ka-rinjani in Lapčani), Pribislav (Polečiči), Obrad (Lačniči), Ivan (Jamo-metiči) in Mironja (Tugomiriči). V dobi Arpadovcev izginejo plemenske župe in župani, ker se p o ogrskem zgledu osnujejo upravna okrožij ki obsegajo po več žup. Tem ž u p a 11 i j a m, ki so imele vsaka svoj županijski grad pod upravo gradiščika ali kastelana, je župane imenoval kralj. Hkrati je nastopil proces p o f e v d e 11 j a plemenskega plemstva, ki se je zlasti v Slavoniji naglo razvijal. Konec 12. stoletja so podeljevali kralji velikašem cele žup an i je. Obdarjenci sedaj niso bili več župani, ampak grofje in knezi. V XII. in XIII. stoletju so kralji iz arpadovske dinastije po malem razdali vsa stara hrvatska kraljevska posestva različ- nim svetnim, posebno pa cerkvenim dostojanstvenikom in korporacijam, tako da se ta posestva že v času Anjouvincev v listinah nikjer več ne omenjajo. Bela II. (1172.—1196.) je po 1. 1180. podelil krškimi knezom mo-druško župo, županu iz plemenaŠubičev bribirsko župo in ž u-panuizplemenaBaboničev (kasnejših knezov blagajskih) ozemlje med Muro in Savo. Fevdi krških knezov in Šubičev so bili dedna last tudi za časa tega fevdalizma, ko so bile cele župe predmet darovanja zaslužnim osebam. Mogočni so bili tudi cetinski župani S v a-čiči in župani Kačiči, gospodarji Omiša in Primorja od Splita do Neretve. Že za ogrskega kralja Andreja I. 01.) (1205.—1235.) se je zlasti med Gvozdom in Neretvo plemstvo zelo ojačilo. Posamezni velikaši so skoro nezavisno vladali ter imeli močne vojske nižjega plemstva. Ta proces pofevdenja in, v nadaljnjem razvoju, osamosvojitve hrvatskega plemstva ima svoj začetek takrat, ko izginejo županski n a z i v i v e 1 i k a š e v, ter je prilično zaključen konec srednjega veka, ko nam corpus iuris hungarici Vladi slava H. iz 1. 1498. (čl. 44) predstavi novo župno plemstvo z besedami: unusquisque comitatus suum proprium comitem de comitatu eodem, de potioribus habet. Hrvatska ima novo fevdno plemstvo, ki je zavzelo položaje stare plemenske vlastele. Ker hrvatske županije prenehajo biti plemenska županstva, stopa pod tujimi vladarji naziv knez na mesto, ki ga je zavzemal naziv ž u p a n. Oba naziva se latinsko zoveta c o m e s, le da se ta beseda iz latinščine vedno manj prevaja z nazivom župan. Tako zvano Tro-polje (županija Hlijevno je prišla pod bosanskega bana Stepana Kotro-maniča šele sredi 14. stoletja) je dajalo naslov tudi hrvatskim velikašem, zlasti bribirskim knezom: Stefanus banus maritimus et c o m e s (= župan ali knez) Trium Camporum (1249., 1263.); isti, comes Trium Camporum et de Clissa (1264.); Perchinus comes Trium Camporum (1277.), prav tako Petrus (1277., 1278.); Paulus banus Croatorum una cum filiis Mladino, Georgio, Paulo et Gregorio Trium Camporum, Hlivnae et de Cetina c o m i t i b u s (1301.); Mladinus Trium Camporum et tocius terrae Hlim comes (1304.). Za dobe Anjouvincev se v XIII. stoletju navajajo n. pr. Brečko, knez otokom, Prvaš župan; Svojmir, župan v Omišu itd., dokaz je to, da se županska čast d r m a in rahlja ter se bliža dobi, ko znači razne stanove, dostojanstva in poklice. V XV. in XVI. stoletju se omenjajo n. pr.: špan vse zemlje Vr-basa (1455.—1497.); Orlovčič župan humski (1495., 1496.); kotar bisičski, španstvo ličko (1499.); na Dobri v Španiji zagrebačke medje (1573.); dalje naslovi kakor: »mi Juraj Zrinjski . . . zalajske gradske medje špan« itd. Zupan postane naziv tudi za izvoljenega načelnika cerkvenih bratovščin. Mnogo je hrvatskih gospostev, kjer so župani načelniki občin, a jim njihov naslov kmalu izmenjajo za naziv »s u d c i«, Ker jim pristoje tudi sodne funkcije. Ta proces živo spominja na nizhod slovenskih županov. Zasledovati ga je lahko zlasti v franko-panski in ozeljski gosposki. V Bakru je izkazan župan Gašpar i Čikada i sudac Mikula (1414.); v ozeljski gosposki »sudci« i »župani« (1433.); dalje župan bribirski Mikula (1467.); podknežin bribirski, a pod njim župan bribirski (1472.); špani i sudci; špan Jakov i sudac stola buškoga; špan stola kraljeva meju plemenitimi ljudi u Lici; špan meju pl. ljudi Bu-žani; špan rotili stola lučkoga; špan meju plemenitimi ljudi Mogoroviči u Lici (1455.—1497.); dalje v XVI. stoletju: odlučiše špan i suci; špan meju plemenitimi ljudi u topuškom vidiki; špan opatije topuske; . . . por-kolaba, sutca, pristava i špana; mome velikemu španu; špan crikve itd. Žuoani so načelniki p 1 e m i č a r s k i h občin n. pr. turopoljski župani. A ne samo v tem, da postane sodeč in selski načelnik, ampak tudi v tem je usoda hrvatskih županov slična usodi slovenskih tovarišev, da je končni zaključek njihovih služb graščinsko upravna služba, mesto grajskega oskrbnika, češče nižjega graščinskega gospodarskega uradnika, valpta, ki naganja kmeta k delu. Pri Hrvatih se pojavi naziv veliki župan kot prevod latinskega supremus comes šele v XVIII. stoletju v dvorni dunajski pisarni, kjer so bili tega velikaša tako krstili, da bi ga ločili od grofa, ki je bil comes. — Slični nagibi, kakršne smo bili pri Slovencih ugotovili, podpirajo i pri Hrvatih podmeno, da se mora njihov dux tudi za prvo polovico srednjega veka prevajati z besedo knez. Prvi jasni dokaz za eksistenco knežjega naziva nam nudi sicer šele pozno XI. stoletje, ko čitamo pri popu Dukljaninu, da je Bodin (okoli 1. 1089.) Bosno podjarmil in tamkaj postavil Stephanum k e n e z i u m. Polatinjena oblika »k e n e z i u s« se pojavlja potem tudi v XII. stoletju, n. pr.: ego Nikola kenezius Ale-myissii (Omiša). Ker se dux v hrvatskih listinah izraža z izrazom knez v polatinjeni obliki, trdi Sišič, da je več ko podmena, da so Hrvatje svoje vladarje n a z i v a 1 i za kneze, dokler si le-ti niso nadeli kraljevskega naslova. Že pri Slovencih je bil govor o tem, da so tudi Hrvatje zgodaj poznali knežjo oblast in da so s svojim prihodom utrdili pozicijo slovenskih kneštev. Pojem starejšine, ki se je lahko izobličil s pomenom velikega ali pa malega plemiča, se je tu preciziral pač v pomen princeps = fiirst, in verjetno je, da so Hrvatje z nazivom tega starejšine, namreč kneza, nazvali svojega vladarja, ki je bil manjši ko c e s a r a 1 i k r a 1 j, in ki ga narodna pesem iz zgornjega Primorja dobro pogaja z besedami: »biskup popovima, a knez vlastelama, kape-tan sudama«. Kot prvi, že krščen hrvatsko-dalmatinski knez se okoli 1. 800. pojavi V i š e s 1 a v (Wissasclavus dux), ki je stoloval v Ninu, in čigar sin, knezBorna (810.—831.) je bil sodobnik panonskohrvatskemu knezu L j u d e v i t u (810.—823.). Leta 827. so bolgarske čete iz dolnje Panonije in iz panonske Hrvatske prepodile kneze (duces), ki so jih bili ondi Franki postavili. Knezi so Vladislav (821.—835.); Mislav (835.-845.), ki je stoloval v Klisu (pod nadvlado kralja Italije); vazal bolgarskega kana Omortaga panonski knez Ratimir (830.), dalje knez n e r e 11 j a n-skih otokov Družak (839.) in njegov sin Ljudislav. Knez Trpi-m i r (845.—864.) je začetnik vrste domačih vladarjev, ki so vladali do konca XI. stoletja. On se imenuje »z božjo pomočjo knez Hrvatov« — prva opomba hrvatskega imena v zgodovinskih spomenikih —, in obdajajo ga župani, o katerih je bil že govor. Za njegove dobe je v Panoniji k n e z P r i b i n a (t 861.) kot nemški vazal, a sin mu in naslednik k n e z K o c e 1 j se bojuje že na strani Frankov (876.). Knez =5pxwv je tudi prvi krščeni bolgarski vladar Mihajlo Boris (852.—889., t 907.). Na hrvatskem prestolu slede k n e z D o m a g o j (864.—876.), ki mu pravi papež Ivan VIII. gloriosus dux (874.), dočim ga beneški anali nazivajo pessimus Sclavorum dux; potem le-tega so>vladar in sin knez 11 j ko (876.—878.), ki je Hrvate osvobodil frankovskega gospostva; dalje Trpimirov sin Z d e s 1 a v (878.—879.), na nagrobnem spomeniku v Biskupiji pri Kninu nazvan gloriosus dux; potem le-tega ubijalec, knežBranimir (879.—892.), morda sin Doma^ojev, pravi ustanovitelj nezavisne hrvatske države (881.), i>riznane po bizantinskem carju Vasiliju; končno najmlajši Trpimirov sin M u t i m i r (892.—910.), tisti, ki si je ustvaril sijajen dvor z župani dvorjani in ki mu je bil naslednik sin T o-mislav (910.—928.), od leta 925. dalje kralj hrvatski. V panonski Hrvatski se v tej dobi imenuje frankovski vazal knez Braslav (880.—900.). Pod hrvatskimi kralji se pojavi naziv knez kot oznamenilo za visoko plemstvo že kar sredi XI. stoletja za kralja Petra Kre-simira IV., čigar sabor tvorijo župani, knezi in bani. V tej dobi omenja zgodovina primorska kneza Rusina, brata hrvatskega kralja Slavca, ter pod Zvoniinirom in tudi še pod Štefanom II. kneza Jakova (1080., 1089.). Tu imamo lep primer, kako se je naziv knez z nazivom župan zravnal, saj pomeni dux Marianorum prav isto kot Morsticus iuppanus. Vendar pa si prav v tem času nadene bivši Kresimi-rov ban Dmitar Zvonimir naslov d c i g r a t i a d u x C h r o a t i a e D a 1-matiaeque, preden ga na splitskem saboru — sinodi ne izvolijo za kralja (1076.). Dux pomeni tudi toliko kot h c r c c g, n. pr. herceg Almoš (1091.), ki se je s tem naslovom zadovoljil, odrekši se kraljevskemu naslovu. Istočasno se začne v listinah pojavljati polatinjeni »k c n e z i u s«. V XII. stoletju se nazivi župan in špan ter grof, knez in herceg s pomočjo vseobjetnajočega latinskega naziva comes, ital. conte, izenačijo in se nekako na položaju nemškega grofa i z n i v e 1 i r a j o, čigar naziv pa pri Hrvatih nikdar ne postane tako splošen kakor pri odvisnih Slovencih. Človek, ki mu pristoji naziv c o- m e s ali c o n t e, je vzvišen nad navadnim plemstvom, kot visok plemič, ki mu pristoji pridevek »p r e v z v i š e n i« (e x c e 11 e n s). Tako se morajo pojmovati knez Kosmat (1100., 1120.), knez Brečko (1185.), dux Kachetorum (Kačičev) Malducus (1220.), Brečko knez otokom (1250.), knez Albreht Metlike in Pazina (1275.), knez Dujam (1309.), knez Dujam Banič (1441., 1449.), knez lički Šimun Slavkovič itd. Knez se naravnost istoveti z italijanskim plemičem conte: knez Jovan Todorič, četiri kneza Oršič itd., ter pomeni grofa (Graf): knez Bernardin (Frankopan, 1499.); knez palatinski jistvinonosac; Godi-fred i Balduin brata, galatski knezi; Gospodin Djurd, knez Zrinski; Rudolf, prvi komeš ili knez od Ašpurg; Mladin knez Bribira; Vukoslavič, knez od Vareš, ban od Huma; Mihalj brat mu knez, nazvani od palače itd. Z nazivom knez se označuje predvsem plemič ali vlastelin, ki je podložen samo vladarju. Vobče pa je knez visok plemič: poslaše kralju ugarskomu izabravši 12 knezova; knez Hot-kovič Ivan; vojevode, knezi i bani; radovilski knez itd. V XV. stoletju se knezov čin ne da več dobro razbrati. Je po priliki človekvdržavnislužbii n časti: knez stola lapačkoga (1448.); knezi i oficijali njihovi; knez šibenski; mi Petar Malic, knez plemenitoga stola kraljeva u Lici (1445.). V Zagrebu je comes občinski prise-ž n i k. V Dubrovniku je na čelu mesta. V Poljicah je v XVII. stoletju veliki knez vladar, dočim so knezi poglavarji sel in katunov, o čemer bo govor v naslednjem poglavju o Srbih. Na Hrvatskem stopi knez na čelo gradov plemenskih žup in mest v Priinorju (rector, p o t e s t a s, comes). Tudi je višji poveljnik v gradu ali trdnjavi (gradišči k, k a s t e 1 a n): knez na Ugrih šolgovski (1368.); Novak, castellanus de Salgo (1377.); knezom našim irmanskim (rmanjskim, 1431.); knez kliški (1506.). Vesnik, načelnik kmetske občine, pa se na Hrvatskem ni imenoval seoski knez, marveč v hrvatskih urbarjih se zove on sudac. Kakor v poznejšem času ban ni več samo dux in praefectus regni, marveč tudi nazivalo za častnike in glavarje nižjih kategorij, sčasoma pa sploh za vse boljše ljudi malega in nizkega stanu, prav tako služi v XVI. in XVII. stoletju knez zgolj kot vljudnostni naslov za uglednega grajana, predialista, svobodnjaka ali o p r o d o, ne da bi se hotel pri tem označiti stan naslovljenčev, nego izraziti se hoče le to, kar pove besedica »gospodin«, »go-spon«. Potem pa se odlični knežji naziv še bolj zmaje ter se hkonci ustali kot počastilo vsakega svobodnega mestnega, a celo kmetskega človeka. Juraj Križanič toži, da po zgledu Madžarov Hrvatje počaščajo z nazivom knez Ivan, knez Pavel, knez Miloš unum -quemque sutorem, vsakega čevljarja. S IV. Srbi. Največjo veljavo je zadobil naziv župan pri Srbih, ki so prav tako, kakor ostali južni Slovani, imeli župno ustavo. Župe so bile prava upravna edinica ne samo v dobi naseljevanja, ampak tudi še za kraljev iz Ne-manjevega rodu, ko se je močno organizirana država delila na oblasti in zemlje, zemlja na župe in mesta ter župa na poljedelska sela in gorate katune kot najmanjše upravne tvorbe. Županovanje v župi je bilo izhodišče in začetni položaj sijajnega razvoja županske časti, katero so najprej vezali na načelovanje vsemu plemenu, a kmalu tudi na načelovanje zvezi več plemen. Srbska plemena so, močnejša nad slabejšimi, zavlado-vala druga nad drugimi. Za oblastnike z oblastjo nad več plemeni gre vsekakor že tedaj, ko so se, kakor nam zgodovina poroča, borili srbski in bosanski župani med seboj in s sosednjimi vladarji. Ti vladarji prvih političnih višjih zaednic pri Srbih so obdržali svoj županski naziv, kakor da naj bo on viden znak njihovega demokratskega izvora. Ta konservativna, patriarhalna poteza postane kasneje predstvoRaške.kisene loči od vladarsko-županske časti niti tedaj, ko se v drugih srbskih državah udomače drugi vladarski nazivi, v Bosni ban, v Zahumju knez. Zupani so v Raški nazvani ne samo prvi »arhonti« VIII-in IX. stoletja, Višeslav, Radoslav, Prosigoj, Vlastiinir in Mutimir, ki so vladali od 780. 1. do 891. 1., ampak tudi še Mutimiroviči Peter Gojnikovič, Pavel Branovič in Zaharija Prvosavljevič, in menda stoprv z vladarjem Časlavom Klonomirovičem (931.—960.), ki je Srbijo osvobodil izpod bolgarskega jarma, se prebije — pod hrvatskim, bolgarskim in germanskim zgledom — naziv knez, ki ostane v veljavi tudi v dobi zetske nadvlade Štefana Vojislava (1035.—1050.) in le-tega sina Mihajla (1050.—1082.), dokler Mihajl od papeža Gregorja VII. ne dobi naslova rex Sclavorum (1077.). Toda še za ustanka Štefana Vojislava je poslal grški car svoje odposlance »i u p a n n o Rassae et bano Bosnae et principi regionis Chelmanae (Hum)«, da bi jih z darovi pridobil in pridružil bizantinski vojski. Mihajlov naslednik, kralj Konstantin Bodin (t 1101.), je v Raški postavil Vlkana za velikega župana. Ta naziv postane sedaj v 1 a -darski naslov raških vladarjev, ko jim koncem XI. stoletja podleže Zeta. Vlkan je kar ostal veli ali veliki župan, kakor se je bil zval kot Bodinov namestnik, in za njim se tega naslova drže oba Uroša (Bela I. [II.] Arpadovec je bil oženjen s hčerjo Uroša »magni iuppani«), Desa, Tihomir in Štefan Nemanja, ustanovitelj Srbije in doma Nemanjičev. Kot gotovo smemo smatrati, da sta bila najprej vladarjev namestnik, potem vladar, radi tega poimenovana z adjektivom veli (mega, magnus), da sta se ločila od ostalih županov, ki so bili delo- ma na uglednih dvornih in službenih položajih, deloma pa v župnem na-čelništvu. Zgodovinarji uče prav, ko pravijo, da je bilo v Srbih mnogo županov, malih in velikih. Spomniti se nam je treba, da so se konec XI. stoletja knezi Primorcev (Rusin 1. 1074., Jakov leta 1080. in 1089.) imenovali — očividno pod raškim vplivom — i u p p a n i M a r i a n i oz. morstici, tako da vidimo ob tem primeru, da je bila knežja čast že izenačena z župansko častjo. Ni navaden župni župan n. pr. i u p p a n u s Cirdeša v Zahumju, ki je izpričan za 1. 1151. V dogovoru z dne 27. septembra 1186. 1., ki ga je Nemanja z Dubrovnikom sklenil, beremo, da je k dubrovniškemu knezu Krvaši (Gervasius) prišel »Neudalus iupanus et Drusinna Semitia, Vidossi filius ex parte magni iupani Nemanne et fratrum eius c o m i t i s Strazimiri et (comitis) Miroslavi«. Podpisala sta listino »veli župan« (sc. Nemanja) in »k n e z« Miroslav, ki ga je bil bizantinski car Manuel postavil v Zahumju (dočim je imel tretji brat, knez Stracimir, pokrajino okoli današnjega Čačka). Ko sklene humski knez Miroslav dne 17. junija 1190. 1. tudi še samostalen dogovor s knezom Krvašo, odpošlje v Dubrovnik kot svoja poslanca »Maurum i u p a n u m et Sergium«. Misliti si moramo, da ti župani poslanci niso bili kar navadni župni župani, marveč ali najbolj ugledni med njimi ali pa tudi že vlastelini, katerim je visok položaj dajalo gentilno poreklo. Vsekakor imamo pred seboj že dobro vidne zametke srbskega visokega plemstva, ki pri Srbih vse do dobe Nemanjičev ni bilo dobro razvito. Tembolj je bilo treba, da se je vladar že kar po naslovu odločil od teh velmož. V povelji, s katero je obnovil manastir Hilandar, je izrekel Štefan Nemanja (1198. ali 1199. 1.) v začetnih besedah: Iskoni st^vori Bogi> nebo i zemljo i človeky na nej, i blagoslovi je, i dastb imfc vlastt na vse tvari svojej, i postavi o v i care, drugijekneze, inivladiky, ikomuždedasttpastistado s v o j e . . .« in potem »Ipostavimeveljegažupana. . .« Tudi še Nemanjev sin Štefan je magnus iuppanus, ko piše 1. 1199. papežu Inocenciju, in gospodin Štefan, ko daje 1. 1205. svoboščine Dubrovčanom, a 1. 1217. postane »Štefant k r a 1 t i s*> Bogomt samo • drfcžecfc srtpski«. Odslej se naziv župan ne rabi več za srbske vladarje. Županstvo je poslej visoko plemstvo. Vsekakor vplha na navzgornji razvoj županske časti tudi vzrok, da pride v dobi Nemanjičev oznamenilo župan kot označba za predstojnike žup in malih oblasti iz rabe. Prejšnje županske postojanke zavzemo bi-zantinsko-grški nazivi, sevast v župi, kefalija v mestu. Županska čast ostane le še upraviteljem velikih oblasti. Demokratsko srbsko plemstvo, ki od sebrov ni bilo nepremostljivo ločeno — saj je smel meropah še pod Dušanom tožiti samega carja, carico in vlasteline —, se je začelo poboljarjati. Ta poaristokratba s,e prične pri potomcih starih županskih (vladarskih) rodbin, sorodnikih (stranskih panogah) vladarjev in onih najvišjih državnih uradnikih, ki stopijo z vladarjem v svaštvo. Župani se zovejo zetski Balše, po tanki krvi Nemanjevega rodu, pri katerih postane po smrti carja Uroša (t 1367.) Balša I. začetnik vladarskega doma Balšičev (zadnji knez Balša III., 1405. —1421.). Za Dušana je bil župan oni rudniški velikaš Nikola Altomano-vič, ki ga je knez Lazar skupno z bosenskim kraljem Štefanom Tvrtkom 1. 1374. pogubil. Nikolov oče Altoman je imel naslov veliki župan. Kot visok plemič po položaju pred ostalo vlastelo je župan s tem zaključil svojo karijero. Z izgubo državne samostalnosti premine tudi županski naziv popolnoma, saj je preveč častit, da bi bil prikladen za vsakdanjo reč in rabo pod tujo vlado. Stoprv v kraljestvu Srbov, Hrvatov in Slovencev so Srbi obudili naslov veliki župan, ki je izza vidovdanske ustave iz 1. 1921. načelnik oblasti v novi državi ter tvori reminiscenco na sijajno dobo srbskih vladarjev v srednjem veku. — Preidimo k naslovu knez. ki je bil Srbom prav tako znan, kakor vsem ostalim Slovanom, v pradobi kot oznamenilo za uglednega starej-šino ali poglavarja, kasneje pa kot označba za vladarja, ki je manjši ko car ali kralj. Tako pojmovanje odseva iz gori navedenih besed Štefana Nemanje. Zelo mogoče je, da je Konstantin VII. Por-firogenet naziv knez podvedel pod pojem a r h o n t. Ker je naziv knez prastar, prevajajo srbski, a tudi hrvatski zgodovinarji arhonta včasi tudi z besedo knez, ne kar izključno z besedo župan. Zlasti označujejo za kneze stare raške vladarje IX. in X. stoletja, vsekakor pod vplivom kneštva hrvatskih Trpimirovičev in Domagojevičev ter dejstva, da se je za kneza začel nazivati tudi bolgarski kan. Nesporen je knežji naslov za Tomislavovega sodobnika Mihajla Viševiča, ki ga Porfiro-genet imenuje antipata in patricija Mihajla, sina Viševiča, v 1 a d a 1 c a ( 5pxovTos ) Z a h u m 1 j a n o v, dijakon Ivan pa (konec X. stoletja) v svoji beneški kroniki »S c 1 a v o r u m d u x«. A n d r i j a, v e 1 i k i k n e z h u m s k i, omenja v svojih aktih iz 1. 1254. večkrat »stari zakont koji estb medu Dubrovnikom^ gradomt i medu k n e ž b s t v o H1 t m i> s k o«. Sicer pa čitaš prav tako v dobi Štefana Uroša I. (1243.—1276.) za hum-skega kneza naslov »Radoslav, župan kneštva humskega« — pač pod vj)livom Raške, kjer je bil župan, kot vladar, po položaju višji ko knez. Kakor že vemo, je bil že N e m a n j e v brat h u m s k i knez. Še celo v naslovu zadnjega potomca Hrani-čevega rodti, Štefana Kosače, ki prejme od cesarja Friderika IV. naslov hercega od svetega Save, čitamo poleg naslovov »gospodar humski in primorski in veliki vojvoda rusaga bosenskega« tudi naslov »knez d r i n s k i«. Tudi pri Neretljanih, proslulih gusarjih, v tako zvani Paganiji, je za 1. 839. izkazan knez Družak, dasi najdemo to deželo kasneje v oblasti velikega župana Petra iz Desnice. Tu se križata srbski pa hrvatski vpliv. Naziva župan in knez tekmujeta tudi v Tre-binju (Travunia), ki je po Porfirogenetu arhontija, katere vladar Krajna (Krajina), sin »trebinjskega župana« Bele, dobi za ženo hčer srbskega župana Vlastimira (835.—850.), a Vlastimir, hoteč zeta odlikovati, ga napravi za arhonta in vrh tega tudi še za nezavisnega. Zdi se, da sta se Krajni, njegovemu sinu Hvalimiru ter Cucimiru Hvalimiro-viču naziva župan in knez slično oba hkrati prilegala, kakor v XI. stoletju Rusinu in Jakovu. Tudi v Zeti, kolikor je bila sa-mostalna, srečujemo kneze. Tako nam je za začetek XI. stoletja znan knez Ivan Vladimir, sorodnik srbskega kneza Časlava Klonimi-roviča. Knez je bil Štefan V o j i s 1 a v, sin trebinjskega župana Dra-gomira (1035.—1050.), ki je zavladal nad Zeto in Raško, in ki sta mu sledila knez, kasneje (1077.) kralj Mihajl (1050.—1087.) in pa kralj Bodin, ki je bil že od 1. 1072. car Bolgarov (t 1101.) Neman je v sin VIkan je postal zetski veliki knez. Po izumrtju Nemanjičev zavladajo Zeti knezi Balšiči, za temi pa knezi Štefan Črni (1423.) in knezi njegovega rodu Crnojeviči, dokler 1. 1516. zadnji ne odide v Italijo. Knez postane v državah izven Raške carju z manjšim položajem vzporejeni vladar: »Bogt ottjemtljej duhy i caremfc i kniezemt« (1330.). Toda knez je, kakor srno videli, hkrati tudi naslov vladarjevih bratov in sinov. V tem pomenu se knez, a od XII. stoletja vobče, v latinščino prevaja z izrazom comes, v italijanščino z izrazom c o n t e, v nemščino z izrazom Graf. Sčasoma se izcimi v tem okviru nazivov pomen za v 1 a s t e 1 i n a, ki upravlja neko deželo (zemljo) ali ima neko državno ali dvorno višjo službo, skratka za v e 1 i-kaša, visokega plemiča. Nivo teh časti se da presoditi, ako se primerjajo knežji položaji Nemanjevih bratov, zlasti pa Nemanjevega sina Vlkana, ki ga Nemanja, izročivši vlado sinu Štefanu Prvovenčane-mu, napravi za »k n e z a v e 1 i j a«, za kneza nad knezi, kar je ostal tudi še potem, ko mu je bil brat kralj. Dalje je bil knez tudi sin bosenskega kralja Tomaša (1451.), Štefan. Nad vse zanimiv je vzpon kneštva za dobe zadnjega carja Srbije, kneza Lazarja Pripče-viča (ali Hrebeljanoviča) — ital. il conte Lazzaro —, ki mu je bil naslov kralja Srbov in naslednika Nemanjičev preotel bosenski kralj Tvrtko. Tako je Lazar ostal pri svojem naslovu, dasi je bil kot »samodrbžavBnij gospodint SriftljemB i Podunaviju« dejansko na carskem položaju, izdatno višjem, nego sta nemška Herzog in Fiirst. Vendar se je sam podpisoval »knezB«, in tako so ga nazivali tudi drugi. To je lepa paralela k hrvatskemu knezu Zvonimiru (1076.). Po očetovi smrti se je kneza zval tudi Štelan Lazarevič, dokler ni 1. 1402. prejel despotskega naslova. Brat njegov pa je bil samo »gospodinB«. V dobi po Kosovski bitki je bilo pri Srbih več vladalcev, ki so se zvali knezi, n. pr. Konstantin Dejano-vič in drugi. Car Štefan Dušan je bil knežjo čast visoko postavil. V njegovi povelji z dne 22. januarja 1333. 1. na primer, s katero je Dubrovniku podelil Stonski rt, je za prizrenskim episkopom Arsenijem, kaznacem Baldovinom, vojvodo Gradislavom, kot svedok naveden župan Vratko, tik za tem pa je ime kneza Grgurja Kurja-koviča, za katerim slede stavilac Miloš, vojvoda Dejan Manjak in drugi velmožje, nazadnje pisec listine arhidijak. Marin- Na tem temelju se je v drugi polovici XIV. stoletja knežji naziv razmahnil. Bosna, po Porfirogenetu del Časlavove (t 960.) srbske države (razpadle 971. L), je 1. 1089. od carja Konstantina Bodina dobila »Stephanum k e n e z i u m«. V dobi banov in kraljev se omenjajo knezi, tudi v e-1 i k i knezi, in župani. Vojvode in knezi so upravljali cele oblasti. Župani so jim bili podrejeni, saj je bila oblast v župe razdeljena. Toda vse kaže, da je postala županska čast zgodaj dedna. Dednost je bila vzrok, da se je županski naziv plemiških rodovin kmalu povišal, kajti zdi se, da so se bosenski župani kot najnižji na častni lestvi vojvoda — knez — župan s knezi in vojvodi brzo do malega izenačili. V listinah se navajajo včasi župani pred knezi, včasi pa ti pred onimi. Darilu bana Štefana Kotromaniča knezu Vukoslavu Hrvatiniču n. pr. so leta 1322. svedočili »dobri BošBUane«; teptčija RadoslavB, k n e z b Dabiša, k n e z b DragošB, ž u p a n b KrBkBša, ot Zagorija ž u-p a n b PoznanB, ot Rame k n e z b Ostoja, ot UskopBlja HrBvatinB VIbčb-kovičB, ot Usore voevoda Vojko, BranošB ČeprBničB, ot Soli (t. j. Tuzle) ž u p a n b BudošB, čelBnikB HlapB, ot TrebotičB županB IvahnB, vsi z bratiomB. V povelji istega bana z dne 15. avgusta 1332. 1. (potrditev starega miru Dubrovniku) je med svedoki »ovomuzi pisanju« na prvem mestu naveden županB Krekša, dalje je za velikim vojvodom Vladi-slavom Galešičem in drugimi veljaki kot dvanajsti v celotni vrsti imenovan odB ZavrBšja županB IvahanB PrBbilovikB (isti kot prej), potem pa v kopi 8 imen kot predzadnji knezB Pavlo HrBvatinikB. Potrjujoč Du-brovničanom pravice in dogovore srbskih in bosenskih vladarjev, daje kralj Štefan Tvrtko dne 10. aprila 1378. 1. skupaj z materjo Eleno in s kraljico Dorothijo »i sb izbranBnimi vlasteli kraljevBstva mi« obljubo, »a tu beliu pri kraljevBstve mi v las te le: županB Branko PribinikB, dvorB'ski VlBkosav StefkovikB, DobrašinB ŠtefanovikB. vojevoda Vlatko VlBkovikB, knezB VlBkašinB MilatovikB, knezB Pri-boje MBstnovikK, župan b BelijakB SMH>kovikB, stavilec TvrBtko Vla-gijevikB, VlBkcB VladislalikB«; dalje čitaš: »... prisegosmo... s našimi vlasteli simizi i simizi: vojevoda VlBkcB HrBvatinikB, knezB VlBkota PribinikB, knezB HegenB DragoslalikB. Vlatko VojevodikB, županB Vlbkcb Črbnugovikb,... župani Dimica«. Potrjujoč Dubrovniku župo Konavlje, prisega dne 16. avgusta 1420. 1. kralj Tvrtko Tvrtkovič: »i na vse više pisanno azB gospodinB kralB Tvrtko TvrtkovičB i s v e 1 &-možami kralevstva mis voevodomB VukmiromB, z ž u p a-notnB Dragišomb, s k n e z e m b Juriem VojsaličemB, s k n e z o ru b PrebičemB, s knezom RadičemB RadoevičemB, s k n e z o m & JuriemB DragičevičemB, s knezomB PetromB KlešičemB, s voevodomB IvB-komB, s voevodomB PavlomB JurievičemB rotismo se na svetomB evan-deliju . . .« Iz teh in drugih listin se da sklepati, da so postali tudi župani upravitelji oblasti, in da so se potem med kraljevimi vel-možmi v isto vrsto stavili s knezi in vojvodi, kar je vse-kako proces, ki se popolnoma razlikuje od položaja županov na srbskem dvoru. V listinah kralja Dabiše (1392., 1395.) je od Donjih krajev (ki so nekdaj Hrvatski pripadali) in od Usore naveden po največ en vojvoda z b r a č o m, pa za vsakim vojvodom poenknezzbračom. Naziv knez, ki prehaja često od očeta na sina, v Bosni niti v Srbiji ne pomeni vladarja, marveč vlastelina, ki upravlja kako zemljo. GrBdB kBnezB, ki je kot prvi naveden med vlaškimi podpi-sovatelji povelje kralja Štefana Prvovenčanega iz 1. 1220., s katero je bil ustanovljen manastir Žiča, je bil menda tudi tak knez nad Vlahi, Tudi c e t i n s k i m Vlahom je načeloval knez, ki je bil gospodinu odgovoren, in treba je bilo gospodinovega pritrdila, da so kneza izmenjali. Kneza imenujejo često čelnika nad skupino katunov. Toda to je izjema. Običajno so mišljeni knezi vlastelini, kadar je rečeno »kneze svoje«, »kneze zemBlji svoje, iže nadB vlastBmi«, »slav-nijihB svoihB velBmožb i kneze svoje« itd. Kot državna služba, ki je združena z oblastjo nad neko deželo, se nam kneštvo predočuje n. pr. pri že omenjenem humskem knezu Andriji za dobe Nemanjičev Štefana Vladislava in Štefana Uroša L, pri krajinskem knezu Družimiru (1247.) in pri captatskem knezu Črnomiru, ki se je (1. 1253.) pri dubrovniškem knezu Jurju Mersili pritožil, da so mu zarobili in prodali njegove ljudi. Na dvoru bosenskega bana smo spoznali že celo vrsto takih knezov, katerih število bi se dalo pomnožiti n. pr. s knezi Ugrinom, Radonjo itd. Sčasoma se funkcija upravljanja dežel (ne mest, ki zanjo niso prišla v poštev) izprevrže v funkcijo upravljanja državnih prihodkov. Zlasti je vplivalo na takšno izpremembo to, da je bil car Štefan Dušan finančno upravo ločil od ostalih državnih agend. Car Uroš omenja (1357.) imeni dveh finančnih upravnikov »Baseta i Tripeta, ukuc-nuju vlastelinu (gen. duala!) carstva mi«. Leta 1360. se omenjajo »knezovi' carstva mi koji drže to kuču carstva mi«. Herceg Štefan zapoveduje (1461.) »vojvodam, knezovom, županom, carinikom, globarom, katu-narom i vsakoga stajanja ljudem, slugam našem«, bosenski kralj Štefan Tomaševič (1461.) pa »slugam kraljevstva mi, vojevodam, knezovom, županom, carinikom«. Vendar je v tem času knežji naziv še vedno naslov vladarjevih bratov. Tako je knez carja Uroša brat Vojislav (1360.). Toda isti naziv dobivajo v tej dobi ne le sinovi knezov, marveč vse njihovo pleme. Vojvoda Hrvoje Vukčič je bil »herceg splet-ski« in »knez Dolnjeh kraj« (1400.). Imel je sina Balšo, ki je bil za očetovega življenja knez (1400., 1404., 1405.). Brata Vukac in Vuk Hraniča, a tudi daljnja rodbina, so bili pod vojvodom Sandaljem Hraničem knezi v Zeti (1405., 1419., 1433.). Vojvode Radovana Pavloviča ded Radin Ja-blanič, oče Pavel Radinovič in še ne 141etni sin Ivaniš so bili knezi, takisto, in sicer istodobno, dva Ivaniševa brata, Peter in Nikolaj (1433., 1442.). Tako se je raba knežjega naslova med plemiči posplošnjevala. N a koncu ni bilo nobenega vlastelina več, ki se ne bi bil zval kneza. Ze okoli 1. 1400. so v poveljah bosenskega kralja Ostoje prevladovali knezi nad vojvodi in župani, ker sta se ta dva naziva opuščala. Vsak veljak je knez. V neki Ostojevi povelji je navedenih 8 prič, a vsi so knezi. Ker nastopi potreba po diferenciaciji, se pojavi kot nova čast tako zvani bose n ski knez, ki opravlja službo na vladarjevem dvoru. Taka kneza se navajata dva: pri kralju Tvrtku Tvrt-koviču (1433.), pri katerem je od treh pritegnjenih svedokov prvi vojvoda, drugi dvorski, tretji pa »knez bosanski Tvrtko Borovinič«, ter pri kralju Tomažu Ostojiču (1466.), pri katerem je med 14 pričami, vojvodi in knezi tudi eden z imenom »knez bosanski Radič Mogolič«. Tako je knez v dvorni službi ločen od običajnih knezov vlastelinov. Poljički kneževini — Poljica so Bogišiču (po Valentinelli-jevem zgledu) samostalna država, ne municipij ali svobodna občina — je načeloval veliki knez, dočim so se zvali kneze njemu podrejeni starejšine. O starejšini dubrovniške republike (1189., knez Krvaša = comes Gervasius) je bil že govor. Njegov knežji naslov je prišel preko italijanskega conteja iz Benetk, ki so imele velik vpliv na to državo. Dubrovniški rektorji ali knezi so bili spočetka zastopniki beneške oblasti in načelniki mestne uprave (1205. do 1358.), ki so bili voljeni na dve leti, a od 1. 1358. dalje samo za mesec dni. Dubrovnik, dasi kneštvo, je plačeval z a h u m s k i m in t r c b i n j s k i m knezom davek »mogoriš«. Knez (comes, c o n t e) se je zval tudi v 1 a-stelin, ki jc v kakem kraju izven Dubrovnika starej-šinjeval: »knezfc u Stonu« ali »knez ston^ski« (1405., 1420.), »knezt u Konavlahi>« (1422.), knezfc šibenički (1402.). Herceg Hrvoje je imel takega kneza na Hvaru (1407.), vojvoda Radoslav pa več takih knezov v Sokolu (1427.). Semkaj spada tudi »knezfc i kapetanb kotorski«, ki ga je postavila beneška republika (1454.). Za kneze nazivajo dubrovniške poslance n. pr. kralj Tvrtko Tvrtkovič (1375., 1382.), Durad gospodin zetski (1386.), vojvoda Radič Sankovič (1391.), Hamza beg (1472.), carica Mara (1451., 1487.). Vojvoda tvaniš naziva za kneze tridubrovniškevlasteline, k i s o b i 1 i cariniki (1448., 1449.). Kralj Ostoja naziva za kneza celo dubrov-niškega zdravnika Bartola (1417.). A tudi sami Dubrovčani dajejo svojim poslancem knežji naslov, enkrat pišoči vojvodi Hrvoju, dvakrat pišoči despotu Štefanu (1400., 1422.). V poslu s tujo gospodo označujejo 1. 1466. tudi štiri svoje sodnike za kneze. Proces napreduje v nizdolnjem pravcu. Kmalu sepomennaziva knez ne da več točno določiti. Knez je sedaj pač človek v državni službi ali časti ter administrativni uradnik v župi ali vobče uradnik vsake stopnje: knez stola lapač-koga (1448.), knez šibenski, knezi i oficijali njihovi itd. Car Štefan Dušan je bil časti županov in knezov povzdignil na višja častna mesta, nego so jim bila prej pristajala. Ti velikaši so izginili s samostalnostjo države vred. Car Štefan Dušan pa je v svojem zakoniku kot kneze potrdil in utrdil starejšine homogenih žup (čl. 141.), dočim so takozvanim smesnim župam načelovali kefalije (čl. 157.). Predočiti si nam je treba, da se je srbska administrativna delitev glasila tako, da so deželam (zemljam) načelovali veliki župani (despoti, cesarji, sevastokratorji, vojvode), mestom kefalije (obenem načelniki v smesnih župali), župam pa župani. Dušanova preuredba je torej zopet primer, da je knez izpodrinil župana, tu na položaju žup nega načelnika. Še večji pa je knežev nizhod, ko se pojavi njegov naslov — poleg naslova primičur na grški strani — v carskih selili kot naziv za starejšino sela in k a t u n a (pastirskega sela) — pozneje se prikažeta tudi naziva čelnik in predstojnik —, dočim se zove starejšina v cerkvenih in vlastelinskih selih vladalca (čl. 146.), torej slično, kot je bilo ime mestnim sodnikom (čl. 176.). To posplošnjenje in ponižanje naziva knez ugledu Dušanovega velmoža kneza ni škodilo, saj je bil ravno Dušan svojo vlastelo, ki se je imenovala župane in kneze, postavil na mnogo višja dostojanstva, v čemer bi mogli videti odškodovanje za to, da so se v dedno plemstvo umaknili oblastni in župni upravniki pred onimi zavisnimi uradniki, ki je ž njihovo pomočjo car svojo moč utrjeval. Dušanovemu podemokračenemu knežjemu tipu pa je bilo usojeno, da se je obdržal in držal pod turško vlado še tja v dobo po prvi vstaji (1804.). V beograjskem pašaluku (v Srbiji despota Brankoviča, povečani z Beogradom, Šabcem in južnim Posavjem do Bosne) je bilo 12 nahij. Na-hije so se delile na k n e ž i n e, k n e ž i n e na sela. Po Vuku Štefano-viču Karadžiču (beseda knez 2. in 3., str. 289) je bil knez v dobi do prve vstaje načelnik k n e ž i n in sel, torej v dveh različnih ulo- g; a h. Knežinski knez se je imenoval oborknez, vilajetski knez, ponekod tudi bašknez in v e 1 i k i k n e z, aberatlijale tedaj, kadar je imel carski berat (diplomo). Tvoril je zvezo med vezirjem in narodom vselej in povsod. Vezir je naložil davke nahijam, zbor knezov jih je repartiral na knežine, knez s kmeti (kmetovi) na sela, kmet s seljaki na može. On sam je bil seljak in je sodil v malotnih stvareh, a brez izvršilne oblasti. Po prvi vstaji so nahijskim in knežinskim starejšinam nazive izpremenili v vojvode in komandante. Skupščina je 9. decembra 1. 1815. obdržala to delitev, a prekrstila je načelnika nahije za glavnega kneza, načelnika knežine pa za knežinskega kneza. V začetku I. 1830. je bil naziv knežina odpravljen in nadomeščen z označbo kape-tanija, od 1. 1834. dalje pa z besedo srez. V drugi svoji funkciji se je zval naš veljak s e 1 s k i knez. Bil je vaški načelnik zgolj po imenu, pa še to le od davi do drevi, saj so ga često le tedaj postavili, kadar je bilo treba pri ljudeh pobrati davke, potem mu pa naziva nihče več ni priznaval. Za Miloša so bili ti knezi ukinjeni. Ostali so samo kmetje (kmetovi), kakor so še dandanes na čelu sel. L. 1815. se je z glavnimi in knežinskimi knezi v selih zopet pojavil s e 1 s k i in celo tudi s r e s k i k n e z, toda le za kratko dobo, kajti že leta 1821. so selske in sreske kneze kot vaške predstojnike odpravili. V Sre-mu, Bački, Banatu in tudi v Boki so za kneze nazivali občinske predstojnike. Tu je knez opravljal službo, ki jo upravlja pri Slovencih župan. V Orni gori je imelo vsako pleme kneza, ki je bil za serdarjem kot prvim in vojvodo kot drugim tretji po položaju v plemenu. Miloš Obrenovič, ki je bil sam knez rudniške nahije, ko je II. aprila 1815. 1. sprožil drugo vstajo, je, kakor smo videli, knežinske kneze obdržal in še uvedel je glavne kneze ter dovolil, da so se novi s u-d i j e po n a h i j a h imenovali kneze, n. pr. knezovi suda Bio-gradskoga, knezovi velikoga suda i. t. d. Prva leta svojega vladanja se je nazival vrhovnega kneza in se tako podpisoval. Na koncu svoje vlade je odpravil naziva knez in knežina popolnoma. Preimenoval je knežine za sreze, knežinske starejšine za kapetane, nahijske starejšine za serdarje. Skratka, zatrl je vse, kar je dišalo po k n e z u in k n e š t v u, ker mu je bilo na poti, odkar je bil 1. 1830. od sultana dobil dedno k n e ž j o č a s t. Njegovi pisarji in drugi lizuni so ga celo pregovorili, da si je nadel ruski naziv »knjaz« in se s tem oddelil od navadnih knežjih nazivov. Ni to edini primer v jugoslovanski pravni zgodovini. Bogišič poroča v Zborniku (str. 523.), da se je za »knjaza« proglasil tudi črnogorski Danilo (1851.—1860.), ki je bil prvi svetni vladar po skoraj treli stoletjih vladanja vladik. On je v Brdih in Črni gori prepovedal knežji naslov, ki ga odslej ni smelo več biti. lznebili so se sumnega knežjega naslova v Srbiji 1. 1882., ko je narodna skupščina kneza j)rogla- sila za kralja, v Črni gori pa 1. 1910., ko si je knez Nikola (t 1918.) nadel kraljevski naslov ob petdesetletnici svojega vladanja. V. Pripisek. Vsepovsod sili paralela župan—knez k vrhu. Oba naziva sta, kakor smo videli, pri Slovencih, Hrvatih in Srbih največ men in različic doživela v srednjem veku, kjer bi se dale nekako tri periode razločevati, prva do 900., druga do 1200., tretja do konca 15. stoletja. V novem veku nam je zabeležiti skorajda le rezultate srednjeveškega gibanja. Vsakemu od obeh naslovov je v novem veku dodeljen kar s t a 1 e n a 1 i pa sploh noben položaj. Pregledno sliko gibanja obeh institucij v Jugoslaviji nam nudi tabelarični pregled na naslednji strani, ki nam bodi priročno pomagalo pri zaključevanju. Od izhodišča, ki je vsem Jugoslovanom skupno, s položaja starej-šine v župi, zabrede župan pri Slovencih v raztvorbo že v sredini srednjega veka, čim se nadvlade nad Slovenci polaste Nemci. Le-ti v slovenskih zemljah sicer ne uvedejo, kakor drugod, svojega okrožnega sestava (Gauverfassung), pač pa prilagode župe kot dekanije svoji upravi in inopravni hierarhiji. Daljnji nizhod županov gre preko čina upravnika in sodnika, najprej sporadično še večjih, potem vseskozi malih okolišev, v nagnjeni smeri doli na skromno dno vaškega starejšine, gorskega župana, graščinskega valpta. Pod tujo vlado je domača, iz zadružnega prava vznikla institucija na vso moč ponižana. Ta proces se da točno izraziti le s terminom razsulo in upodobiti z m a n j š a j e m (—). Prav tak končni posledek moramo ugotoviti tudi v razsnutku županskega naziva p r i H r v a t i h, le da pri njih, ki so živeli v samostalni državi, ni moči govoriti kar o takojšnjem razkrajanju, nego prva perioda županovega razvoja je naopak pot navzgor, dosti vstrmljen vzpon do dvornih časti in plemstva. Glede županovega čina med plemstvom velja, da se je vzpel v visoko ali le med nizko plemstvo, kakor se je pač rodovom (nobiles) nekega bratstva (generatio) posrečilo, da so si ustvarili bolj ali manj ugledno mesto v plemenu (tribus). Oba, manjši župni župan in večji župan vlastelin, se pod tujimi vladarji, ko prične nizhod, s težavo prerešita na različne nove položaje. Manjši tip se pretvori v sudca t. j. upravnika, ki ima tudi sodniške funkcije. Če premotrimo vso krivuljo od izhodišča do tu, vidimo, da je vzgon tu že izprevržen v padajoči del parabole, odkoder gre zdrk navpik na dno. Dve tretjini pota gibanja v srednjem veku odpadata na vzlaz, zadnja tretjina na strmi propad. Sila tega gibanja se da upodobiti nekako s kombiniranim znakom, sestavljenim iz večaja in manjša-j a (+). ■s ? « CD N o) Zupan pri Knez in župan pri Jugoslovanih Srbih Hrvatih Slovencih Srbih Hrvatih Slovencih I. kakor zgoraj II. vladar zunaj Raške iT to K" O ■t N «} 0 1 S. I. starejšina, višji od župana II. vladar I. kakor zgoraj II. vladar v Raški I. starejšina v župi in plemenu II. dvorjan starejšina v župi (dekaniji) 476.-900. 900,—1200. Srednji vek - I. vladar II. vladarjev brat in sin III. upravnik oblasti I. vladar II. vlastelin visoko germansko plemstvo I. vladar (veliki župan) II. upravnik a) župe b) oblasti I. starejšina župe II. plemič a) nižjega i , , ... , plemstva b) višjega j r upravnik (sodnik) a) večjih okrožij b) malih naselbin to I. vlastelin, tudi vladar (Lazar), sploh plemič II. a) drž. uslužbenec b) starejšina župe ali sela I. višje plemstvo II. državna služba in čast I. kakor pod 2 II. vladar (deželni knez) I. vlastelin II. upravnik a) župe b) oblasti I. dostojanstvenik v raznih činih II. upravnik (sudac) a) vaški predstojnik (sodnik) b) nižji graščinski uradnik N- S 1 £ < N. OS I. a) knežinski i b) seiski ( knez c) glavni i II. vrhovni / obči časten naslov kakor pod 3 1 a) nižji graščinski utad-nik b) seiski starejšina S o —__ r E. in £ K 9 X! TJ 3 n. D- ^ S- w Ji D" vr Novi vek 4- Pri Srbih je župan zgodaj povišan za vladarja. Na vladarskem položaju je kot veliki župan že v začetku XIII. stoletja. Vzkraj te nepretrgane vrhunske pozicije zavzema župan (tu iuppanus v protistavi k iuppanus magnus) prav tako trdno i čin starejšine plemena i župe. Skratka, v svobodni Raški in Srbiji se županska čast z vstrmljeno tendenco bohotno razcvete ter z vladarsko krono doseže zmagoslavje zadružnega in župnega sestava. Sijajen ostane županov čin tudi pod kralji in carji. Z nižjega položaja župnega starejšine se sicer župan umakne, prepuščajoč starejšinjevanje v župi knezu. Zato pa se učvrsti na položaju upravnika oblasti. Ta položaj ga za Nemanjičev uvrsti med velmože. Car Štefan Dušan mu podeli vrstni red najvišjega svetnega plemstva, po tanki ali debeli krvi sorodnega kraljevskemu domu. V bosenskem kraljestvu pripade županu položaj vlastelina, vojvodam in knezom do malega istorodnega. Ko potegne zlom srbskih držav v pogubo vse srbsko plemstvo, pa spomin na vzvišeno zvanje v sijajnih stoletjih nikdar ne dopusti, da bi se častiti naziv županov pod tujim jarmom onečastil za vsakdanje svrhe. Stoprv v naših dneh (izza vidovdanske ustave 1. 1921.), je naziv veliki župan oživel kot ime načelnika oblasti. Ves novi vek je pri Srbih županska čast vakantna. Vzlet in razmah županskega naziva do konca srednjega veka se da upodobiti glad-kosplusom (+). Kneštvo je pri Jugoslovanih izprva večja oblast od županske oblasti, toda kmalu se vzpne na čin plemenskega vladarja, zunaj Raške na čin vladarja državne zaednice. Prvi izgube Slovenci domače kneštvo. Ukinejo jim ga že kar v začetku IX. stoletja za kazen radi Lju-devitevega upora. Toda knez, po poreklu itak germanska institucija, jim ostane očuvan kot visok inorodni plemenitaš, kot državni knez, a od XIII. stoletja dalje jim z nazivom deželni knez celo kot vladar zavlada. S teh visokih inopravnih činov se naziv knez pri Slovencih do osvobo-jenja (1918.) prav nič ne gane. To nepremično vztrajanje na-zivaknezjetrebapoočititizvečajem (+). Na Hrvatskem je knez proti koncu VIII. stoletja že vladar. Ko se le-ta v prvi četrtini XI. stoletja pokralji, se začne pod knežjim nazivom razvijati vlastela, ki je sredi XI. stoletja vzkraj županov in banov že v se zaključen plemiški stan. Položaj kneza vlastelina, po latinsko zvanega kenezius, se sčasoma razmaje. Najprej se zravna z župani, potem se knežji naziv kot comes, conte poistoveti izprva z grofi in vlaste-lini sploh, končno pa s plemičem vobče. Sedaj pride nazadnje knez kar kmalu tudi do pomena: človek v državni službi in časti. V novem veku, v končnem stadiju procesa, postane predikat, ki je enak nagovoru »gospod«. Knez mora pretrpeti raztvorbo v navzdolnji smeri, toda za nazive činov v kmetiškem sloju mu ni treba služiti, nego posplošnitev knežjega naziva se zaustavi pri činih maloplemiškcga in meščanskega stanu. Srednje ugodni razvoj se da ponazoriti z znamenjem (±). Dekadenca knežjega naziva pri Srbih ima v vseh njihovih državah, do konca XIV. stoletja tudi v pokosovski Srbiji, svoj pričetek pri vladarskem položaju, poleg katerega je razsnutek dobro naznačen po upotrebljanju naziva knez za dostojanstvo vladarjevih bratov in sinov ter zgodaj tudi njihovih rodov, potem! za vlasteline in upravnike velikih oblasti, a celo tudi že za uradnike finančnega resora in uradnike sploh. Car Štefan Dušan je sicer čin knezov vlastelinov na visokem položaju utrdil, vendar je pa prav on sankcioniral tudi župne in selske kneze. Zato utrditev vlastelinskih knezov razsula knežje časti kar nič ni zavrla. Čim je ob propadu države izginilo srbsko plemstvo, je zibnila prav tako tudi knežja vlastela, preostal pa je zgolj podemokračeni, na kmetiških položajih učvrščeni knez, ki se je — z nazivom knežinski in selski knez — obdržal tudi v upravi pašaluka pod turško vlado. Po večstoletnem robstvu je knežji naziv brez ugleda. Slednjič je tako profaniran in kompromitiran, da se ga branita vrhovna kneza obeh srbskih držav XIX. stoletja. Popolno razsulo se da upodobiti le z manjša-j e m (—). Vrhunec županske časti tvori pri Slovencih s t a-rejšinstvo v župi (—), pri Hrvatih visokoplemstvo (+), pri Srbih vladarski čin (+). Knežja čast je pri Slovenci h na sicer inopravni, a vendar vladarskipoziciji (+), toda p r i Hrvatih in Srbih opeša in razpade, manj pri Hrvatih, kjer doseže razkroj le maloplemiški in meščanski sloj (+), bolj pri Srbih, kjer se konča razsulo na spodnji ničelni stopinji (—). Iz rečenega se nam/ poda shema, kjer so p o s 1 e d k i, dobljeni za naziv župan, v obratnem razmerju k posledkom, dobljenim za naziv knez. Gibanje naziva župan knez pri Slovencih — + „ Hrvatih + ± „ Srbih + — Po tem razkazku so nam ad oculos predočeni nekateri važni zaključki. Pri Slovencih si je aristokratski položaj očuval ino-pravni knez, ker so tu vladali Nemci po inem pravu; pri Srbih pa je aristokratske čine neprenehoma držal domopravni župan, ker germanski vpliv tu ni bil tako močan. Obratno je županstvo, institucija domačega prava, na slovenskih tleh pod tujo nadvlado p o-polnoma propadlo; priSrbihje istausoda zadela institucijo inega prava, kneštvo. Pri Hrvatih so se živo kresale obojne sile. Bili so pod vplivom inopravja že zaradi tega, ker so geografsko pomaknjeni v sosedstvo Nemcev in Ogrov, ki so jih venomer ogražali. Vendar pa so do približno tretje tretjine srednjega veka živeli pod domačimi vladarji. Po stiku domačih in tujih sil se je izcimila nekakšna srednja poslednica pri obeh institucijah, i pri županstvu i pri kneštvu. Ta poslednica ni ista, ampak le slična. Zakaj županstvo se je imenitno držalo, d o-klersovladalidomačivladarji, propadlo pa je prav tako, kakor pri Slovencih, čim so zavladali vladarji tujih dinastij. Kneštvu, katero je bilo toliko časa služilo za vladarski naziv, je bil visokoplemiški čin siguren tudi še pod tujimi vladarji, dokler ga ni v živo zadel pohujšljivi zgled Madžarov — isti zakon inopravja, le od drugod —, pod čigar učinkom se je kneštvo najprej na občnem plemiškem staležu izniveliralo, potem pa ugrez nilov vsakdanjost obič-nih pridevkov. Opisane zgodovinskopravne činjenice goni narodnopsihološ-ki zakon, da so domači pravni instituciji pogoji normalnega razvoja dani le v lastni državni z a e d n i c i, v kateri ima inopravna institucija za svoj razvoj toliko manj pogojev, kolikor manjši je vpliv matičnega prava. Mero učinka podeljujejo mednarodno-politični razlogi, izdatno pa tudi geografska daljina, torej območje in obližje. Na sedanjem teritoriju Jugoslavije so bila tla tem manj županstvu ugodna, čim bolj so proti severu, obratno pa so bila tem manj kneštvu ugodna, čim bolj so proti jugu. Na dotikališču teh dveh navzkrižnih razmerij, v geografski sredini, pri Hrvatih, so obojne struje zmasirane v dve glavni sili: prva, ki pelje navzgor, in druga, k itišči navzdol, učinjujeta vrtinec, iz katerega vzžene primarna sila županski naziv kvišku med plemstvo, a sekundarna sila ga strmoglavi za valpta. Obratno dvigne ta-le sila knežji naslov na vladarski ščit, ona pa ga izplehni v pridevek za splošno rabo. Ti dve sili sta povzročiteljici še dveh drugih pojavov: d u a 1 i z m a, ki obstoji v tem, da služi isti naslov ob istem času dvema različnima stanovoma, često plemstvu in neplemstvu, pa izenačbe obeh nazivov na istih ali sličnih položajih in činih istega naroda. O županskem dualizmu ni da bi na tem mestu posebej govoril, ker sem ga pri nadrobnem pretresu sproti podčrtaval. Tudi je dualizem i županstva i kneštva iz tabele kar razviden. Glede izenačenja ob£h nazivov naj dodenem, da opažamo krepko izenačitev v zadnji periodi srednjega veka, pri Srbih, tudi v Bosni, na torišču visokega plemstva, pri Hrvatih na nekaj, kasneje v pribežališču državnih služb, torej globlje, nižje. Kadar se pod tujo vlado prične razsnutek, tedaj se je prej al> slej treba domači pravni instituciji čisto umakniti iz politične uprave, obdrži pa se lahko še dolgo časa v nižjem stanovskem sodstvu in upravstvu. Še vedno deluje i tu ona prva sila, ki smo jo nazvali primarno. Ona se očituje sedaj kot podemokratba, ki ugaja celo gospodarju, ker mu posredno utrja moč, saj s čuvanjem neprenehljivosti domačega prava tu doli ne škodi dosti, a dela podložnikom življenje znosno. Resume. Die sicli manclhmal von selbst ergebend'e Parallele (I) hat den Verfasser zu ein-geliender Vergleichung der mit den Titeln Župan und Fiirst bekleideten Stellungen bei den drei Volkern im heutigen jugoslavischen Staate veranlaBt- Aus den Details ware hervorzuhebeira, daB der Verfasser, gestiitzt auf die Sprachforschungen und die Riick-schlusse des Universitatsprofessors Dr. Jakob Kelemina, fiir die derzeit allgemein als Herzoge bezeichneten Stamineshaupter der Slovenen des VIII. und IX. Jahrhunderts den Titel Fiirst reklamiert. Die in einer Tabelle zusammengefaften analytischen Er-gebnisse betreffs der Slovenen (II), Kroaten (III) und Serben (IV) Iiefern den Nach-weis, daB die mit den Titeln Župan und Fiirst verbundenen Wiirden der Siidslaven die weitaus meisten Wandlungen im Mittelalter durchgemacht haben, so daB letzteres zwecks besserer Vcranschaulichung im drei Perioden (bis 900, dann 900—1200, schlieB-lich von 1200 an) geteilt wurde. Den Hohepunkt der Zupanskarriere biidete bei den Slovenen das Župenvorstandsamt, bei den Kroaten der Hodhadel, bei den Serben die Herrscherstellung. Das fremdrechtliche Fiirstenilnstitut behauptete sich auf seiner ur-spriinglichen hohen Position nur bei den Slovenen, nicht so bei den andern Siidslaven, wo es im Gegenteil bei den Kroaten empfindlich, bei den Serben sogar voll-kommen dem Verfall amheimfiel. Wahrend sich laut des symthetischen Schemas (V) die Wiirden Župan und Fiirst bei den Kroaten gewissermaBen die Wage hielten, ergeben sicli in betreff der Slovenen und Serben einander selir entgegengesetzte Erscheinun-gen. Bei den Slovenen, die unter fremder Herrschaft lebten, behauplete sich die Fiir-steneinrichtung in ausgesprochen aristokratischen Stellungen, bei den Serben bingegeti fiel idSeser Rang, dank dem geringem germanischein EinfluB, der Zupanswiirdc zu. Um-gekehrt war auf slovenischem Boden das heimatrechtliche Žuipansinstitut dem Unter-gange preisgegeben, wahrend bei den Serbeai das gleiche Los der fremdreahtlichen Fiirstenwiirde beschieden war. Dem WandlungsprozeB wolinen iiberall zwei Gegen-krafte inne, deren Kreuzung beispielsweise bei den Kroaten beziiglich beider Einrich-tungen eine gleichgeartete mittlere Resultante auslost, wornach sich einerseits die Zupanswiirde vorerst glanzend bewiihrt, nach Abtritt der 'htimischen Herrsclier jodocli rasch verfailt, und andrerseits die Fiirstenwiirde unter dem Aergernis bereitenden Beiispiel der Magyaren, deinnach nach gleichem, nur von anderer Seite angewandteri Grundsatz, dem Niedergange zum Opfer fallt. Diese Tatsachen scheinen vom voiker-psychologischen Gesetz beherrsoht zu sein, wornach fiir ein heimatrechtliches Institut die notigen Entwicklungsbedingungen nur im heimischen Staatsverband gegeben sind, wohingegen fiir ein fremdrechtliches Institut dortselbst desto weniger Entwicklungs-mogiichkeit besteht, je weniger das von auBenpolitischen Gesichtspunkten geleitete Mutterrecht einzuwirken vermag. Das Entgegenarbeiten der Krafte bekundet sich so-wohi in den versehiedensten Wandlungen der beiden Institute, als auch ganz besonders in zwei weiteren Erscheinungen, einmal im Duaiismus, demzufolge ein und derselbe Titel mitunter zweierlei Stellungen, nicht selten dem Aidel und einem unadligen Rang, gemeinschaftlich dient, und zweitens im Ausgleich beider Titel im selben Rang oder doch in gleichartigen Stellungen desselben Volkes. Unter fremder Herrschaft weicht das heimische Rechtsinstitut aus der politischen Verwaltung in das niedere Gerichts-und Verwaltungswesen, woselbst der ZersetzungsprozeB innehaiten kann, falls die Demokratisierung des Rechtsinstitutes aus Griinden der Konzessionspolitik und Rechts-kontinuitat dem Unterjocher konveniert. Kolonizacija laškega okraja v luči krajevnih in ledinskih imen. Dr. Fran V a t o v e c, Maribor. Poleg zgodovinskih činiteljev je dala kolonizaciji laškega okraja značilno obliko prirodnost tal sama, ki se prikazuje kakor pester in valujoč panorama dolov in gora, hribov in klancev, gričev i i rebri. Konfiguracija in plastika laškega kompleksa ima namreč povsem izrazito lice; v geografsko-geološkem oziru sestoji iz treh sestavnih delov:1) a) iz takozvane laške antiklinale; b) iz trboveljske sinklinale; c) iz litijske antiklinale, oziroma njenega nadaljevanja proti vzhodu. Južno od Celjske kotline se namreč razteza laška a 111 i k 1 i n a 1 a, ki ima svoje početke že pri Medvodah na Kranjskem in ki sega s svojimi grebeni, visokimi 800—1100 m (Velika planina 1206 m, Mrzlica 1051 m, Gozdnik 1092 m, Toust 838 m, Mrzla planina 757 m), preko Savinje na vzhodu tja do Pudence (687 m). V geološkem oziru pa sestavljajo to laško antiklinalo karbonske in permske plasti ter triadni apnenci (werfenski skladi, školjkoviti apnenec, apnenci svetle barve, srednjetri-adni dolomiti, skrilavec in paleocojski drobniki — Grauwacken —, ki jim tvori krov školjkoviti apnenec). Dočim nahajamo v nižjih legah perm-ske in karbonske plasti, prevladujejo v višjih legah visokogorske oblike, "■) Krebs N., Landerkunde Idler osterreichischen Alpen, Stuttgart 1913 (Bibliothek landerkundlicher Handbucher) str. 418/9; Geološka špecijalka Celje—Radeče (cona 21. kol. XII.); izd. F. Feller. Nekatera geološka-geomorfološka terminološka pojasnila mi je dal dr. I. Rakove, asisltent v geogr. institutu na ljubljanski univerzi. ki jih sestavljajo formacije triadnega apnenca; in dočim se ti asimetrični grebeni triadnega apnenca odlikujejo po tem, da uspevajo tukaj gozdovi v obilni meri, kaže sinklinala, ki sledi na jugu, oblike prijaznega gričevja (Mittelgebirgsform), ki ga pogosto prekinjajo mnogoštevilni jarki. To je terciarno trboveljsko gričevje ali trboveljska kotanja, ki dosega povprečno višino 500 m, je južno Trbovelj zelo ozka, se pa onstran Savinje med Gračnico na jugu ter Lahomšico na severu vedno bolj širi. Geološko podlago temu gričevju tvorijo premoške plasti iz oligo-cena, na katerih leže plasti nulipornega apnenca (spodnji miocen!), srednjega miocena (plasti morske sivice in laškega laporja) in gornjega mio-cena (sarmatska sivica). Da je pa segala ta terciarna sinklinala dalje na jug nego danes izpričujejo preostanki nulipornega apnenca, ki ga zašle dimo v okolici Zidanega mosta. Trboveljsko sinklinalo pa oklepa na jugu vzdolž Save litijska a n t i k 1 i n a 1 a ter njeno nadaljevanje. Po svoji geološki sestavi sliči ta antiklinala docela laški antiklinali. Tu prevladujejo ziljski skrilavci in triadni apnenci (skriljava glina temne barve, »Dunkle Schiefertone-;, lapor, grohasti peščenjak, Tuffsandstein, werfenski skladi školjkoviti apnenec, apnenec svetle barve in srednjetriadni dolomiti), ki pa ne kažejo ostrih, asimetričnih oblik, tipičnih za grebene laške antiklinale, marveč vstvarjajo planotaste višine. Ti triadni apnenci oklepajo na ozemlju med Radečami in Sevnico karbonske in permske formacije, katerih kopam pa tvorijo krov apnenci. Litijska sinklinala prehaja na jugu in sicer ob črti Grosuplje—Višnja Gora v kraško ozemlje, na vzhodu pa v rajhen-burško terciarno gričevje. Zrcali pa se kolonizacija na tem zaokroženem laškem ozemlju kakor vsaka kolonizacija sploh — v sistemu naselbin, v zemljiški razdelitvi, v zemljiški odmeri, v tipu hiš, v krajevnih in ledinskih ter v rodbinskih in hišnih imenih. Glede prvih treh kolonizacijskih elementov sem že razpravljal v svoj tiskani disertaciji;') v kolikor pa se odraža kolonizacija laškega okraja specijelno v krajevnih (= naselbinskih) in ledinskih (= poljskih) imenih, to pokazati bodi namen pričujoče razprave. V sistemu in okvirju teh imen se kaže predvsem prirodnost tal v mnogoterem pogled u.3) s) Vatovec Fr., K starejši upravni in gospodarski zgodovini laškega okraja. Ljubljana 1927. 3) Pri razlagi krajevnih imen sem se oziral predvsem na tozadevna že podana tolmačenja naših jezikoslovcev, ki jih v posameznih slučajih navajam. Kjer ine navajam literature, sem se oziral na Pleteršnika ter dragocena ustmena pojasnila, ki mi jih je dal prof. dr. Breznik. Krajevna imena sem zbral po specijalki ter na podlagi krajevnega repertorija; ledinska imena pa na osnovi katastralnih map. gradiva, ki ga je bila svojčas zbrala Slovenska Matica, ter informacij, ki sem jih dobil potujoč po laškem okraju 1- Z ozirom na relief. Na desnem bregu Savinje. Občina Sv. Krištof. S e 1 i š č a (vasi, soseske, zaselja, dvodvorci in samotni dvorci): Brezno; Debro (= dolina, vallis);4) Gorica; Koretno (korito = Trog, Mulde) ;6) Kovk (= gorska kopa); Kupča ves (= vas na kupčastem t. j. valovitem terenu); Krnice (kotlina); Strmce (leže na strmini). Občina Dol. a) S e 1 i š č a. Dol; Zgornji Kal; Spodnji Kal (kal = plitva globel), v kateri se nabira deževnica); Brniška Reber (po potoku Br-nici); Mala Raven; Žlebinje; Kovk (gorska kopa), b) Poljska (Flur-namen) in druga imena: Reber") (gozd, Kal); Reber (vngr. — Dol); Dolgi vrh. Občina Trbovlje, a) Selišča. Brdar,7) Strmca (Sv. Marko); Griči (Jesenova ravan); Draga, tudi Marija Draga (draga = debr — kotanja — globel); Klek (več gričev skupaj); Ojstro; Planina, Ravne, b) Poljska in druga imena. Dolina (tr., Klek); Dol (tr., Klek); Reber (gzd., Klek); Klanec (nj., tr., vngr., Retje); Gomila (gzd., tr., Retje); Dno (nj., tr., sv. Marko); Dolina (nj., tr., sv. Marko); Breg (nj., Dobovce); Reber (nj., Jesenova ravan); Rupe (rupa; tr., Ravne); Dole (tr., nj., Ravne); Dolene (gzd., tr., Svine); Ravan (tr., Svine—Zadobje); Ravnina (nj.), Reberca (nj.) in Brege (breg., tr.) v Gaberskem; Rupe (nj., tr- rupa!), Dol (tr., nj.) in Doli (tr., nj.), Prapretno; Globel (gzd., Ojstro); Jam-če (jama, nj., Rovte); Ostenk (hr., ostnik iz oster; ojstri vrh, Scharfen-berg8); Špičuk (špica, hr., Sv. Marko); Sv. Planina; Križka planina; Reberca (hr., Limarje); Strmca (pl., Rovte); Visoko (hr., Prapretno); Veliki hrib (Limarje); Klečica (skala, Trbovlje, dem. od kleč-i); Če rje je (skl., Ojstro; čer-i!); Miza (ravnina pri Hrastniku); Globušak (dolina — Limarje; globoko, globel, globuša, globušak, globasnica); Jamče (tr-, Studence). Občina Loka (desni breg Savinje), a) Selišča. Dolenje (dol, dolina), Kernice (tolmačenje gl. pod svetokrištofsko občino), Kovk (= gorska kopa; naselbina se res nahaja na vrhu hriba), Suha dol; naselbina leži namreč na rebri, ki je revna na vodi. b) Poljska in druga imena. Grče (nj., severno od Kernic; guča!) — U grič (pš., Šavna peč), Doline (gzd., Šavna peč), Grabe (Sp. Brezno), Hude jame (nj., Savna peč). *) Orožen I., Das Bistiium und die Diozese Lavant. IV (Das Dekanat Tiiffcr): 1881; str. 12. ") Orožen, ibid. str. 203. ") Okrajšave: nj. == njiva; tr. = travnik; vngr. = vinograd; gzd. = gozd; lir. = hrib; skl. = skallovje; pš. = pašnik. 7) Orožen, n. o. m. sltr. 12; Posestvo samo se imenuje Brdo, odtod Brdar. ") Tako tolmači g. prof. dr. Breznik. Na levem bregu Savinje. Občina Sv. Lenart, a) S e 1 i š č a. Gora, Globoko, Krničica (dem. od krnica = kotlina, kotanja), Razborje. Razbor znači sicer isto kar razor ali brazda; izgleda pa, da je spričo lege kraja samega pomen drugačen. Razborje imamo tudi nad Loko pri Zidanem mostu. Bolj radi zanimivosti samega načina informacije omenjam, da sem našel razlago tega imena med drugim tudi v kroniki šentjedertske župnije nad Laškim, kjer spravlja pisec ime Razborje v zvezo s silnimi, razburjenimi viharji, ki tam vedno razsajajo. Sedanji župnik v Razborju nad Loko pri Zidanem mostu pa mi je podal to-le razlago tega krajevnega imena: Razborje stoji čisto na prostem (grič 483 m); burja razbere vse vetrove, se tepo, se tako razburijo, da vse odneso- Torej v bistvu isto kakor prva razlaga. Občina Sv. Rupert, a) Selišča: Mali dol, Veliki dol. Rebre, Rt (Art); b) Poljska in druga imena: Gorski dol (gzd, Loke pri Trobnem dolu); Dolinjak (gzd.; Lajše pri Trobnem dolu); Doline (Trobni dol); Tratinski dol (Trate pri Trobnem dolu); Gorce (dem- od gora-gor-ca, Stegne ravne pri Trob. dolu). Občina Jurklošter. a) Selišča: Dežno (morda od deža, kar pomeni isto kot kotanja, rupa, kadunja ali korito); Dol; Drage pri Pane-čah; Gorica pri Mrzlem polju; Grabne; Goča (Guča) ves. Isto deblo imamo pri Gotni vasi (Novo mesto) in Gočah pri Vipavi. Pred Pintarjem se je izvajalo to ime iz Goče tj. gošče, goščave — gostega grmovja oziroma iz pridevnika gost (densus). Nasproti temu mnenju pa vidi Pintar izvor temu krajevnemu imenu v »gati«, kar pomeni — »zagraja, jez, zagata ali sploh tesnina, globel, tokava t. j. ozka dolina z obeh strani zaprta, zajezena in zagačena. Gačo imamo tam, kjer v kako dolino za-klinjeno brdo tvori razsoho dveh ožjih dolinic, ali kjer takov brdni za-klinek ukrivljeno dolino takorekoč prelomi v gorenjo in dolenjo zagato«"). L. 1460. se n. pr. navaja med Ober in Unter Zirknitz na Zgornjem Štajerskem poljsko ime Gacz, o čemer domneva tovariš dr. Blaznik v svoji nenatisnjeni domači nalogi o »Sledovih Slovencev v krajevnih imenih po Gornji in Sr'ednji Štajerski«, da je ista tvorba kakor gača. In očividno isto deblo nahajamo še v oblikah: Gatschberg ob izlivu i)otoka Solk v Anižo, poljsko ime Gatschberger ob Aniži (zahodno od hriba Gritschen-berg), zaselje Gatschen in Gatschenberg blizu izliva potoka Golling v Anižo, Gatschenberger na levi strani Aniže pri Admontu in vas Gatscli-ling na levi strani potoka Palten. — Grdodol (mala dolinica, globel nad strminami ob treh straneh), Peč, Polje pri Panečah, Poljane pri Marijini vasi, Ravno in Reber, b) Druga ime n a. Grič (pšnk. pri Marofu), Gra- ") Gl. Izvestja Muzejskega društva za Kranjsko 1909; str. 127. beri (vzh. od Lajš) in Voluška gora (po naselbinah Zgornji in Spodnji Voluš). Občina Marija Gradec, a) Selišča. Dol, Goričica, Globoko, Ojstro, Planica, Na vrlieh in Zabrež (za bregom, tudi pobočje ob vznožju vinograda), b) Poljska in druga imena: Ravnice (pri Leskovcu), Pekel (skala nad Vodiškem) in Brde (grmičevje, Vodiško). Občina Loka (levi breg Savinje), a) S e 1 i š č a. Breg (leži na bregu), Dol, Polana (Radež), Jame. Na Jamah so v bližini Rude pred 100 leti kopali svinčeno rudo; ime od svinčenih jam (rudokopov, iz katerih se je kopal svinec10). Razborje. b) Druga imena. Gorica (vngr., Okro-gelca), Gomila (vrh pri Lokavcu). Občina Svetina, ki je spadala v XIII. stol. pod laški okraj, a) S e-lišča: Brde, Ravne, Vrhovsk. b) Druga imena: Slemene (sleme), Rovce (tr., Svetina — rov?), Veliki vrh (Polšenca). 2. Z ozirom na položaj in obliko. Na desnem bregu Savinje. Občina Sv. Krištof, a) Selišča: Bložje (Gorica; = ob-ložje, ob logu); Kraj (Slivno); Malič (dem. od mali11); Na gradu in Na vodi (Zg. Rečica); Na colu (Sv. Jedert); Podgoričnica (Sv. Jedert; pod gorico!); Prečnica (Gorica); Pod Kaljem (Zg- Rečica); Zagorica (Sp. Rečica); Za gajem (Sp. Rečica); Za greben (= za grebenom), Zamalč (= za Ma-ličem); Zavrate; Vrteče (= vrtinec; Vrteče so namreč tik ob Savinji, kjer se nahaja znan vrtinec, ki je zelo nevaren); Velo (Veliko? Belo?); Ogeče (Oglče? Zaselje leži namreč ob cesti Šmarjeta—Toplice; ravno tu pa tvori cesta vogel — torej Voglče — Oglče — Ogeče12); Oznanile. Ze Pintar je dognal, da niso Oznanila v Škocjanski občini mokronoškega okraja nič drugega nego, »Znojila« oziroma Znojile. Ta slednja oblika namreč stoji v matrikah 18. stol. škocjanske fare. Pintar je hkrati opozoril na spačeno obliko »Snanille« za Znojile v občini Krka, ki jo rabi >ln-telligenzblatt zur Laibacher Zeitung Nr. 15« (21. februarja 1815). Tudi Oznanile v svetokrištofski občini ne morejo biti po P. mišljenju drugo nego metatezirana in potvorjena oblika iz prvotnih »Znojil«. Znojil pa je na Slovenskem precej: v lukoviški občini, v občini Podhruška, Ko-tredež (litijski okraj), Krka (stičenski okraj), v Grahovski občini na Tolminskem ter pri Okroglici nad Loko pri Zidanem mostu. Po Pintarju 10) Tega mnenja je učitelj Jurko, ki je zbral za Slovensko Matico tozadevno kra- jevno-imemisko gradivo. ") Breznikova razlaga. ") Tako si razlaga to ime šentjedertski župnik č. g. Lončarič, ki me je na to opozoril. znači Znojilo »solnčni vročini izpostavljen kraj, solnčnat holm (Sonnko-gel), solnčnata ravan (Sonnenau), solnčnato brdo (Sonneck)«. Izvaja Znojilo (Znojile) od glagola znojiti (t. j. na solnčni vročini pariti, greti, sušiti, solnčiti) — Znojilo znači torej »solnčnat ali proti solncu obrnjen kraj sploh (regio solibus ostenta) ali pa s posebnim namenom za sušilo žita in sadja pripraven kraj (solarium frugibus insolandis) Sonnenlehne, sonnige Terrasse«13). b)poljskaindrugaimena. Dolge njive (Velo), U hribe (vngr., senožet; Ogeče); Na dolini (tr., Ogeče), U hribe (gzd., Senožeče), Sevški ogradi (pri Sevcah ob cesti iz Rimskih toplic v Laško; ograd = zagrajen prostor). Za bregom (pš-, Sevce), Na hribu (pš.. Turje), Na devcih (nj., Tremerje), Na lažeh (nj., Tremerje), Osounik (gzd., Sv. Marjeta) t. j. isto kar Osoje, Osojnica itd. S tem se označuje kraj, kjer sobice zgodaj zahaja in kjer je mnogo sence — brezsolnčna reber (locus opacus"). Obči n a Dol. a) Selišča: Na Leših, Pod Slatno, V Ravneh, Za-grebnik, Za Kostanjem, Pod Brdom, Zalesnik, Podškala. V Doleh, Za hribom, Za loščem (= Za logom, Za ložičem dem. od log15). Na selih, Na Tratili, Pod Kovkom, Na Blatih, b) D r u g a i m e n a: V steno (gzd., Hrastnik); Zapečje (za pečjo, gzd., Hrastnik). Občina Trbovlje, a) Selišča: Pekel, V Plazi, Na njivcah, Na hribu, Pod škalo, Na njivi, Za cesto (v rudarski koloniji Trbovlje), Zaverše (Za vrhom), Na brodu, Pri Savi, Na peski, Podmeje (Pod mejo), Prečna (= kraj, ki se razprostira preko česa1"), Zadobje (za dobjem, za dobom). Gorenjce (ker leži nad naselbino Ravne), Dolenjce (ker leži pod naselbino Ravne), Za hribom (Ojstro), Za planinami (Ojstro). b) Pol j-ska in druga imena: U Zagozdu (gzd., Studence), Na planino (Klek), Na površju (nj., Klek), Pod dolino (nj., tr., Klek), Za gorico (nj., tr., Klek), Med potoki (tr., Klek), Pod pečmi (tr., Retje), Konci (Na konceh; nj., pš. — Retje), Na kupičku (gzd., Sv. Marko), Vrtače (tr., nj., — Jesenova ravan). Vrtača predstavlja po Pintarju kraj, kjer se večkrat pojavi kak vrtinčast, viharen prepih (ciklon). Rep (= konec; tr., Ravno), Za leso (tr., nj., Knezdol: lesa — ograja); Vrtače (nj., Rovte); Na ukrozu (= 11a ogrokli njivi; nj., Knezdol), Vrtače (nj., tr.. Prapretno); Devce (nj., tr., Prapretno). Delci (devci) predstavljajo poseben sistem poljske razdelitve (Flurverfassung), ki odgovarja naselitvi po vaseh. Značilno za to poljsko razdelitev na delce (Gewa'nnflur) je, da so v posameznih velikih in navadno geometrično (četverokotno) oblikovanih poljskih kom- ") Pintar, L. Z. 191 l/I. str. 494/7. ") Štrekelj K., Prispevki k poznavanju slovenskih krajevnih imen po nemSken* Štajerju- Časopis za zgogovino in narodopisje, 1904/1. str. 84 Pintar, L. Z. 1913/XXXIIL str. 547 in 549. lS) Dr. Breznikova razlaga. ") Dr. Breznikova razlaga. plcksih razdeljene posamezne parcele, pripadajoče poedinim posestnikom, v obliki več ali manj podolgovatih prog, ki so v tem ali drugem kraju različne širine in dolžine. — Dolenji Travnik (tr., Sv. Marko), V Bregu (nj., Sv. Marko), Pod Drenom (tr., Sv. Marko), Pod Grčo (tr., isto-tam), Na ciglarni (tr., istotam), V jezeru (tr-, nj. — istotam). Kadar opeKo. Za gradiščem (tr., istotam), V jezeru (tr., nj. — istotam). Kadar nastopi deževje, se nabere tu obilo vode. Za Drago (tr., nj., vngr., gzd. — - sv Marko), Grča (gzd., sv. Marko), Na Ravnem (gzd. — sv. Katarina), Kot (gzd., istotam), V Lesovju (tr., istotam), Na Ločici (tr., Do-bovce); na Ločici je deminutiv od loka, kar pomeni močvirnat kraj. Za Hrastjem (nj., Dobovce), Pod Bregom (nj., gzd. — Jesenova ravan), Za bregom (nj., tr., — istotam), Za lipo (nj., istotam), Za dolino (nj., Govej potok), Zahrib (nj., Čeče) = za hribom, Zapotoke (gzd., istotam) = za potokom. Za Močilom (nj., Svine17), Na ločiših (nj., Svine — loka!), Pod trnom (nj., Svine), Zaloka (nj., tr. — Za loko), Pod vasjo (nj., tr., Za-dobje), Za jelšo (tr., gzd., istotam), Sredek (nj., tr., Zadobje) = v sredi. Za mlako (nj., istotam), V jezu (tr., Svine — Zadobje), Na ukrozu (tr-, istotam) = na okroglem prostoru; V brodu (tr., Gabersko), Na pesku (nj., istotam), Široko (tr., Rovte), V mejah (nj., Rovte), V potočku (nj., Rovte), Zakotje (nj., Draga — Hrastnik) = za Kotom, Za Klancem (gzd.. istotam), Pod ribnikom (nj., tr., Prapretno), Pod reberjo (nj., tr., istotam), Na klancu, (nj., tr. — istotam), Za jezom (nj., tr., istotam), V lazu (nj., Ojstro), Na groblji (nj., Studence); groblja je kup kamenja, pobranega z njive18). Na gorici (nj., Studence), V resju (tr., Studence), V jelševju (tr., Studence), Pod skalo (tr., istotam), V vrheh Limarje), Na cestah (ka-menolom — Limarje), Velika njiva (nj., sv. Marko), Okrogla njiva (nj., istotam), Mala njivica (nj., istotam), Velika dolina (pšnk., gzd., — istotam), Spodnja gmajna (gzd., istotam), Dolnje njive (nj., Sv. Katarina na potoku), Dolga njiva (nj., Jesenova ravan); Sloka njiva (nj., istotam); Okrogla (nj., istotam), Mala njiva (nj., istotam), Velika ravan (ravnina, Gorenjce — Dolenjce), Veliki graben (dolina, Čeče), Dolga njiva (Prapretno), Male in Velike vrtače (gzd., Plesko), Dolnja peč (skl., Ojstro), Spodnja in Zgornja peč (skala, Studence), Velika dolina (gzd., Svine), Dolgi travnik (tr., Zadobje), Mila ravan (gzd., Draga). Na levem bregu Savinje. Občina Svetina. Selišči Podjavornik (= pod naselbino Javornik) in Na ravni ter dolina Po grabej (po grabi, po jarku). Občina Sv. Lenart. Selišči Podgorica (= pod Gorico) in Prekladje = pre in Kladje. Pre je menda, vekšalni' kakor ga imenuje Pintar, to 17) O razlagi imena Močilo, Močile itd. pozneje. l") Pleteršnik. tolmači krajevni imeni Predole in Prevale ter ima pomen latinskega valde10); g. prof. dr. Breznik pa me je opozoril, da bi moglo Kladje pomeniti tudi sklad zemeljskih plasti. Občina Sv. Rupert, a) Selišča: Zapotok (za potokom), Podgorje, Podkrajelo (pod krajem) in Podklančnica (pod klancem), b) Vrtačka (hr., vrtača, vrtačka). Občina Jurklošter. a) S e 1 i š č a. V Bregeh (Blatni vrh), Porebre (po rebri), Podpeč, V Lašah (Laše pri Blatnem vrhu), Počerenje (= pod čerenje, pod čerjo!, čer, čerenje). Tu pod visoko skalo stoj mlin; skozi skalo pa se vali Gračnica z bobnečim šumom.20) Pod hribom, Zapleš (za plešo; pleša je gola, prazna zemeljska ploskev)."1) Na hrib, na borštu (Paneče), Na ravnem (Paneče), Malše (Lahov graben); očividno demi-nutiv od malo, ker je tukaj na gričku mala kmetija. Podsele, Podlesje, Za logom (Marijina vas), Prevole (isto kar Prevalje; zemlja se prevali, klanec je!22) Predole; pre = valde; isto kar Quertal, Zwischental, Ne-bental.2,1) Hinina. Isto deblo imamo pri krajevnem imenu Hinje (Suha Krajina). Pintar domneva, da bi »hina« (chyna) pomenilo toliko kot breg, reber, pobočje, sploh poklonjen ali položen svet (Neigung, Lehne, Ab-liang).24) Hinina bi bila potemtakem deminutivna oblika od hina; svet je tukaj v resnici tak, da odgovarja docela tej razlagi. b) Poljska i n druga imena. V kot (tr., Marof), Osonek (gzd., Paneče; = Osounik gl. pod sv. Krištof); Na njivah (severno od Laziš — Mrzlopolje), V Reber (Laziše — Mrzlopolje), Podkamen (Podpeč —Marijina vas), Pod babjo pečjo (gzd. pri Rudniku — Marijina vas), Zgornje njive (nj., Blatni vrh — Mrzlopolje), Podkamen in V grabnih (okoliški imeni pri Marofu); Nemško Podpečje (mesto Marofa). Občina Marija Gradec, a) Selišča. Konc (na koncu), Na Gračnici, Podhum (pod Humom), Podvin, Podpeč, Povčeno. Ljudsko izročilo pravi, da je zemlja počila na tem kraju radi potresa. Povčeno se namreč res nahaja na popolnoma razbitem terenu, čemur pa ni morda iskati vzroka v potresu, ampak v plazovitem svetu, ki se kruši in udira. Strenjsko (Stransko). Kraj leži namreč na pobočju hriba, ki tvori obenem poševno »stran« reke Savinje. Poimenovanje kraja se je najbrže izvršilo s stališča druge strani (t. j. desnega brega) Savinje. Zapuš (= za pušo; puša je neobdelano polje, tudi huba), Žagaj, Zahum. b) Poljska in druga imena. Naklanc (= na klancu, Lahom-šek), V jevšah (gzd-, Gabro — Zikovca), V vrbje (Dol), V grcdali (Laze '") Piritar, L. Z. 1913; str. 548/9. 2°) Orožen, n. o. m. str. 334/2. sl) Pleteršnik. ") Dr. Breznikova razlaga. 33) Pintar, n. o. m. str. 548/9. ") Pintar, Izvestja Muzejskega društva za Kranjsko. 1909 str. 127. — Vodiško), Pod gredami (istotam), Okroze (= okrogel del zemlje; nj., Žikovca —- Podvin); Na primcah (Dol — Vodiško). Pač isto kar Prim-skovo pri Kranju in pri Št. Vidu pri Stični. Primsko zemljišče je takšno zemljišče, ki se nahaja v dednem zakupu"'5). Zalog (tr., Vodiško), Zablate (tako pravijo domačini ozemlju, ki se razteza čez šmiklavško in šentle-nartsko župnijo, ker je zelo plazovito; blatno in se radi tega ugreza). Občina Loka (levi breg Savinje), a) Selišča: Čelovnik. Zaselje ima svoje ime po hribu. Tako imamo tudi pri Limarju v trboveljski občini hrib Cele, v bohinjskem kotu pa 1227 m visoko Čelo. Ime prihaja pač od čelnate oblike hriba). Na križ; Okrogelca (po obliki izsekanega gozda); iz Razborja se vidi namreč ta kolonizirani del kot pookroženo ozadje. Podvine (vinogradi!), Razborje, Znojilo (razlago glej pod svetokriš-tofsko občino); Zagrac (= za gradcem; Sv. Jurij na polju; selišče je pod nekdanjim gradom, ki je menda stal v rimski dobi nad seliščem). Podra-dež (vngr., pod Radežem!), Zalipno, Zatreb (za trebljenim krajem ali pa morda Zatišje — Erdwinkel ?), Pod jamo, Pod Rudo, Na dolih, Osredek (Selišče pod Razborjem sredi hoste); Bočje (bok, na bočju = na pobočju: Račica). b) P o 1 i s k a i n d r u g a i m e 11 a. Ukroz (nj., okrogla njiva, Loka); na Lokah (nj., Loka), Za podom (nj., Loka), U stuk (nj., Loka); poljskih imen te vrste je na Slovenskem posebno veliko; pomeni isto kakor v delce (Stiick!), Srednji deli (nj., Loka), V dolini (Loka), Na ločici (nj., Loka — skozi njivo teče potok Ločica), Na travnikih (okrogelca), Na ravneh (Razborje), Na kračah (Radež; krača je po Pleteršniku prečni razgon na koncu njive), Radeški deli (Radež), Zgornje polje (Briše), Spodnje polje (Briše), Na mlakah (okrogelca); ime od mnogih luž in obile mokrote, ki nastane radi mnogih izvirkov, ki se tod nahajajo. Na Mo-čijleh (= Na močilih; tr., Račica. O razlagi imena pozneje). Na desnem bregu Savinje nahajamo naselbino Veliko Širje. Orožen spravlja to krajevno ime v zvezo z glagolom širiti. Dobesedno tolmači on:» eine breite Flache oder Ebene, von širiti, ausbreiten«26). 3. Imena po gozdovih, travnikih in rastlinah. v Na desnem bregu Savinje. Občina Sv. Krištof, a) Selišča: Bezovo (bezeg27), Bukovca (bukev), Klenovo; Orožen izvaja to ime od samostalnikov klen ali maklen (acer campestre). Isto deblo vidi on tudi v imenu Meklenburg28). Trno (Trnovo; od trn, trnje); Senožeče (senožet). J5) Na to me je opozoril g. prof. dr. Breznik. J") Orožen, n. o. m. str. 492. ") Orožen, ibid. str. 203. ") Orožen, ibid. str. 362. b) Druga imena: Javornik (Šmohor), Cerovo (cer, Sp. Rečica), Steničnik (Wanzenkraut29), Veliki gaj (gzd., Velo) Dobrova (= dobrava, Sv. Krištof), Turje hoste (gzd., Turje), Pesarje (Debro; pesa!), Gozdnik (gora), Gaj (Belo), Gaj (Sp. Rečica), Borovke (bor, gora pri Sv. Marjeti). Občina Dol. Hrastnik (hrast), Javorje (javor) in Slivno (sliva). Občina Trbovlje, a) Selišča: Doberna (dob = hrast; Orožnovo mnenje, da je nastala oblika Doberna iz staroslovenskega debr — t. j. kotlina — bržčas ne bo držalo); Dobovec (Dobovce; tudi od debla dob),. Gabersko (gaber), Jevše (Jelševje, jelša), Jesenovo (jesen — fraximus. excelsior), Log, Prapretno (praprot), Limarje (= Limbarje; limbar — lilija30), Robidje (robida = rubus fruticosus, Trbovlje), Trate (Čeče), Ši-benik; očividno odtod ima gozd v bližini ime Šibenšca. G. prof. dr. Breznik misli, da ima morda ta kraj svoje ime od šib, ki predstavljajo' na Notranjskem po svojem pomenu smreke. Bukova gora (gora, Trbovlje) ; Bukova gorica (nj., Retje). b) Poljska in druga imena. Grintovec (tr., Sv. Marko; morda od grintavec = scabiosa arvensis — nem. Grindkraut31); Repovše (nj., Retje; repa!), Dobrova (nj., Retje) t. j. dobrava, Resnica (tr., Hrastnik; od vresje!32), Trata (tr., Jesenova ravan), Breznik (tr., gzd., — isto-tam; breza), Brezovica (nj., Svine — Zadobovje; breza, brezov, brezo-vica), Jablonica (nj., istotam; jablan!), Dobovec (tr., istotam; dob, do-bov), Pelinovec (tr., Čeče, pelin!); Bezgovec (gzd., Čeče; bezeg!), Brezje (breza, Gabersko), Topolovše (11 j., Loke — Topol!), Hrastov je (gzd., sv. Marko), Golovec (gzd-, sv. Marko). Pintar izvaja to ime od golij, t. j. mladih in gibkih debel (Golovec pri Ljubljani, Golica, Golnik!53). Jelševje (pšnk., sv. Marko — jelša!), Jelovca (gzd., Jesenova ravan), Robidnik (nj., istotam; robida), Repe (tr., Rovte; repa!), Javor (gzd., istotam); Resnica (tr., Draga pri Hrastniku; vresa — v pred r namreč rad odpade!5'), Bršljan (gzd., istotam). Vreševje (tr., istotam; oreh, orešje!), Oreš-nica (nj., Klek pri Trbovljah), Leše (tr., istotam; leska!), Koprivnica (tr., istotam; kopriva!), Brinjevec (vngr., istotam; brinje — juniperus communis); Češnice (tr., nj., gzd. — Prapretno; češnja!); Vrbje (tr., Ojstro; vrba!), Drenovje (tr., Čeče; dren — cornus maseula). Občina Loka (desni breg Savinje). Zgornje in Spodnje Brezno (breza) ter Lukovca. Lukovec pri Mirni je isto; Pintar pravi, da je lukovec *') Orožen, VIII., str. 291. *>) L. Z. 1912, str. 365—369. ") Gl. Pleteršnik. 3*) Dr. Breznikova razlaga. 33) Carniola 1913; str. 74: L. Z. 1912, str. 51; 1915, str. 132—135. M) Na to me je tudi opozoril g. prof. dr. Breznik. lukov zelnik, lukovo polje »Lauchfeld«, lukovica pa lukova njiva »Zwie-belacker«38). Na levem bregu Savinje. Občina Svetina. Selišči Leše (Lejše) in Javornik (javor) ter poljsko ime Tisovce (od tis — die Eibe — taxus36). Občina Sv. Lenart, a) Selišča: Gozdec, Male gorelce, Velike ;gorelce (morda ima kraj svoje ime po gorelcih, t. j. debelem vejnatem listu37), Male Grahovše (grah; grahovišče!). b) Poljsko ime Rak i t je (gzd., Podgorica); rakita = eine Art Bachweide37). Občina Sv. Rupert. Bezgovje, Spodnje Bezgovnice, Gornje Bezgov-nice, Mala Breza, Velika Breza, Dobje (dob), Velike Grahovše, Log, Mačkovec — nima prav nobene zveze z mačko; ime moramo izvajati od mačkovca = salix caprea (Sahlweide), salix montana (Bergweide) ali ononis spinosa (Hauheckel37); Olešče (= vo-lešče; v leščevje) dokaz temu tolmačenju je oblika, ki jo nahajamo v urbarju iz 1. 1300., kjer se Olešče naziva Velleschitsch. Verbov (vrba), Trate. Občina Jurklošter. Jesenik (jesen); Tisovec (tisa — taxus), Voluš (Spodnji in Zgornji Voluš; ime po neki zdravilni rastlini, ki tod raste). Občina Marija Gradec, a) Selišča: Brstovnice (plodna zemlja; ime od bujnega brstenja), Brstnik — ravnotako, Bukovje (bukev), ja-goče (jagoda, jagodiče), Gabro — tudi Gaberno (gaber), Leskove (leska). b) Poljskaindrugaimena: Brinje (nj., Vodiško); na tej njivi se koplje boksit. Travnik (tr., Zikovca — Podvin), Stolica (nj., Vodiško). Deblo je isto kakor pri Stolniku v kamniškem okraju ali Stolu. Po Pin-tarju je izvajati to ime od besede stvol, kar pomeni cevasto steblo. Občina Loka (levi breg Savinje), a) Selišča: Boroše (bor), Boršt (okoli in okoli pogozden grič, na vrhu pa kmetija), Cerovce (Okroglica; cer = quercus cerris31), Jevše (jelša), Mekote. Dvojna razlaga je možna glede tega: 1. od meke (Weide, salix), ki tu baje radi vlage bujno poganja; 2. mekota pomeni po Pleteršniku njivo oziroma poljski kompleks določene površine in sicer nekoliko manjše od enega orala; v ožjem smislu pomeni ledino, prelog, neobdelano polje39). Žirovnica (žir, bukov ali hrastov), Dobje (dob!). b) Poljska in druga imena: Mala Breza (gzd., Sv. Jurij na polju), Velika Breza (gzd., Poljana-Radež), Ješivec (hrib, 837 m visok; je-šivec = z jelkami poraščen hrib). L. Z. 1914/XXXIV., str. 565. *•) 01. Plcteršnik! ") 01. Pleteršnik in Pintar, L. Z. 1914 str. 569. M) Izvestja muzejskega društva za Kranjsko, 1909, str. 185. '") Orožen, n. o. m. str. 43. 4. Imena po vodi in močvirjih. Na desnem bregu Savinje. Občina Sv. Krištof, a) Selišča: Slatna pri Marnem. Po izročilu se je med tamošnjimi prebivalci ohranil spomin, da je voda nekdaj tukaj bolje tekla ter da so jo kmetovalci v okolici rabili za to, da so jo mešali z vinom, ki je radi tega začelo vreti. Ta vrelec pa je že popolnoma usahnil. — Slatina v Zgornji Rečici: — Toplice (se od 1. 1840. naprej nazivajo Rimske; ob rimskih najdbah se je namreč izkazalo, da so že Rimljani poznali blagodejen vpliv teh toplic). — Zgornja in Spodnja R e č i c a (dem. od reka40) ter U d m a t. Udmat je pač isto, kar gor-nještajerski Admont. Nasproti dotedanjim razlagam, ki so izvajale Ad-mont iz latinskega »ad montes«, iz adamas (diamant!), iz keltskega debla ag, ki pomeni hrib, ter iz nemškega osebnega imena, je Štrekelj prišel do čisto drugega zaključka. Ugotovil je, da imajo Admont, Vdmund (1093) in Vodmund41) pomen novoslovenske oblike vodmot (ljubljanski Udrnat!), »kar bi se glasilo staroslovenski vodomat. Beseda je zloženka iz voda »aqua« in mat »turbator« od matiti »turbare«, torej pravzaprav Wassertriiber, potok, ki vodo moti zlasti izlivaje svojo kalno vodo v drugo čistejšo vodo: strinja se torej o pomenu z imeni brnica, ilnica, timenica, blatnica, ki vse pomenjajo kalni potok, kalno reko«42). b) Okoliška imena: L oka (Velo), Ribnik (Sv. Mihael—Koret-no), Kaluže (Turje!). Občina Dol. Brnica (Brnca pri Podkloštru!). To zaselje je dobilo svoje ime po potoku Brnica, ki teče tod mimo. Štrekelj je označil — kakor smo ravnokar navedli — brnico kot potok s kalno vodo. Občina Trbovlje, a) Selišča: Potok (Sv- Katarina; se je ohranilo še samo v ljudski govorici), Plesko (tudi Naplesk); plešo, plesko pomeni jezero, močvirje, kalužo.43) Retje (Retje v ribniškem okraju in Retnje v tržiškem okraju!!). Rieger izvaja Retje od glagola vreti, kar je verjetno, ker v pred r rad odpade44). In tudi v »Zbirki bajeslovne in zgodovinske snovi pri proučavanju domovinoslovja v laškem okraju« čitamo, da je izviral pod Retjem (oziroma Vretjem) na desnem bregu Trboljšice v 4°) Štrekelj, Razlaga nekaterih krajevnih imen po Slovenskem Štajerju I. Časopis za zgodovino in narodopisje 111/1906; str- 56/7. *l) Današnji potok Črnica ali Črmanica med Remšnikom in Vodmatom, ki se v bližini mosta pod Sv. Ožbaltom izliva v Dravo. ") Štrekelj, Časopis za zgodovino in narodopisje. 1. 1904; str. 71/2; Lessiak, n. o. m. str. 9/10. 4a) Orožen, n. o. m. str. 202. ") Rieger H., Im Kohlengebiet von Trifail (Hausmann, Siidsteiermark; Graz 1925. Str. 388—395). resnici vrelec (22°).45) Studence (vse polno studencev!), Vode, Loke (loka = močvirnat travnik v dolini), Lakonca (morda isto kar Lokavnica?). b) Poljska in druga imena: Potočnica (tr., vngr., Klek), Potoki (gzd., sv. Marko), Potočje (tr., Dobovce), Ribnik (okoliško ime — sv. Marko), Mlake (tr., Klek), Mlake (nj., Ravne), Ločica (nj., Retje, dem. od loka), Loke (nj., tr., Čeče), Mlačica (gzd., Svine, dem. od Mlaka!), Loka (rj., Svine—Zadobovje), Loka (tr., Ojstro), Močile (tr. in studenec v Dragi pri Hrastniku); z Močili se je bavil že Pintar; mnogoštevilna močila, ki naletimo na nje na Slovenskem (Močila v ribniškem okraju; Močile v starotrški občini pri Črnomlju; Močila pri Hrast-nem; Močili pri Gorenjih Jesenicah; Močila v občini Anikova in Močile v občini Ajba), označuje on kot izraz, ki naj pomeni močvirne travnike.4") Občina Loka (desni breg): Potoki (krajevno ime — Širje), Lokavnica (Lokavnca, kraj pri Breznem; dem. od loka: močvirnata globel!). Mlake (tr., Šavna peč), Loka (nj., Šavna peč). Na levem bregu. Občina Svetina. Slatina in Slatna raven, selišči. Mlake (Zarnlake; gzd., Polženca). Občina Sv. Rupert, a) Selišča: Slatina, Reka (po potoku Reka, ki se izliva v Lahomšico). Dejstvo, da se ta majhni potočič imenuje Reka, a da se mnogo večji potok, ki teče skozi Rečico, nazivlje Rečica, je napotilo Orožna k domnevi, da bi morda ime Reka pomenilo isto kar Krka (od krčiti, trebiti).47) Vendar je ta domneva filološko neupravičena. — Loke pri Sv. Petru in Loke pri Trobnem dolu. — Mlačnica (tr., Sv. Rupert; mlake!). Občina Jurklošter. Selišče Loke (Kremen) in krajevni imeni Jezerce (močvirnat pašnik v hosti pod Zavratmi) ter Loke (Dežno — Mrzlopolje). Občina Marija Gradec, a) Selišča: Vodiško (obilo studencev!), Loke pri Globokem in Doblatina vas (blato, blatina; blato pomeni tudi močvirje.48) b) Zlateče (poljsko ime — Lahomno). Deblo je isto kakor Zlatenci in Zlatnik, kar kaže vedno na izvir vode. Občina Loka (levi breg), a) Selišča: Zgornji in Spodnji Slap (Na Slapu)- Potok, ki teče namreč skozi globoko sotesko, dela tukaj slapove. — Loka (= močvirje, mokroten kraj). Zupančič izvaja v svojem znanem 4_') Sestavili za Ijudiskošolski pouk Mihael Iglar, Janez Logar, Anton Gnus in J. Cetina. Izšlo litografirano I. 1902. "') L. Z. 1911/XXXI; str. 496 in 590. *7) Orožen, n. o. m. str. 11. ,s) Po prof. dr. Brezniku. potopisu krajevno ime Loka iz Log (gozd), kar pač ne drži.40) Lokave (dem. od Loka): mokrotno pobočje, b) Ribnik (jarek poraščen z gozdom; Razborc: svoje dni je bilo bojda tukaj jezerce z ribami); Močilo (grič z gozdom, Razborc; ob vznožju obilo vode). 5. Imena po prirodnih lastnostih. Govce (gol; goljava — obč- Sv. Krištof);tukaj se je 1. 1825. goljava razprostirala preko površine 19 oralov in 1415 kvadratnih sežnjev. Mu-lence (muliti, muljava); Tolsto (Tousto) v Spodnji Rečici — obč. Sv. Krištof. Nemara od tolste zemlje. Plaze (obč. sv. Rupert; plažo v je, plazovit svet, ki ga je tukaj prav veliko), Plazovje (plazovit teren, obč. Marija Gradec), Padež (istotam),60) Tousto (tolsta zemlja; Pleteršnik ima izraz tolsto rasti! V bližini se nahaja gora Toust), Plešje — tudi Pleše (obč. Loka); pleša pomeni po Pleteršniku gola in prazna zemeljska ploskev. Pleš imamo na slovenskem ozemlju sploh jako mnogo. Pri tej označbi gre navadno za hrib ali goro, ki je gola in brez gozda — torej plešasta. Razlago tega imena je dal tudi Štrekelj.61) Toda ne samo v imenovanih seliščnih, ampak tudi v nekaterih poljskih imenih se zrcalijo prirodne lastnosti: Golišče (goljava — Razbor), Mastne gorice (nj., Šavna peč), Puste njive (nj., Retje), Pusta njiva (nj., Sv. Marko nad Trbovljami), Na-puš, na pušči (Marija Gradec; pušča je pusta, neobdelana zemlja). Pod to poglavje bi spadala tudi ona krajevna imena, ki se v njih zrcalijo k 1 i m a t i č n e razmere gotovih naselbin. Seliščna imena Mrzlopolje, Mrzla planina (Zerovnica — obč. Loka) in Suhadol (pri Šavni peči) ter imena: Mrzla Draga (tr., Retje), Mrzlo polje (nj., Marof), Mrzlica (sev. vzh. od Trbovelj), Mrzla planina (obč. Svetina). Pa tudi tista imena, ki se v njih kaže geološka sestava tal, lahko uvrstimo semkaj. Škrlovje (po Orožnu iz škrilnika)62) v obč. Sv. Krištof, Sedraš (obč. Sv. Krištof; sedra, sadra = gips).53) Morda pa bi mogli v smislu tozadevne Pintarjeve razlage izvajati to krajevno ime iz determinativnega določila s e ter debla drag (draga), ki privzame s sufiksom —jrB obliko »draž«. Navajajoč krajevna imena Todraž, Sodraž-(ica), Hotedraž(ica), Sidraž i. t. d. je Pintar spoznal v prvem zlogu (to, so) zaimenska prislova sod (hac) in tod (illac), kar pomeni to stran, tostranski.") Če smemo »se« istovetiti s prefiksom »so«, potem bi kra- ™) Sup istem tipu hleva strnila tudi v etnografsko enoto. Slika 4. Kamenče I Gregi). Foto: K. Vollm«ier. Obenem s tem pa so izginile s kmetije razne pritiklinc, ki so se razen drvarnice združile pod eno streho s hlevom v eno enoto. Pa tudi pri starih moderniziranih hlevih (slika 2) se je v najnovejši dobi pod vplivom razširjenja prostorov povečal del, ki predstavlja že priključeno pritiklino, n. pr. uto, in sicer s tem, da se dvigne v višino ter s tem razširi nadhlev. Koncentracija prostorov pod eno streho pa je šla pri novih poslopjih tako daleč, da so nastali zlasti v bližini sušilnice tudi stanovanjski prostori; sobe predstavljajo višek stremljenja po koncentraciji prostorov, ki se je lažje izvedla z novimi hlevi kot pa z razširjanjem ali pre-novljenjem starejših zidanih hiš. S tem pa, da so nastale na hlevih sobe, so se na zunaj mreže morale umakniti oknom. Pod veliki plat se je pogosto namestila stiskalnica, znak vzporedno s hmeljem razvitega sadjarstva. Pri dosedanjih slučajih smo ugotovili dejstva, da razširi kmet pritiklino v sušilnico in da prizida sušilnico klevu in ga razširi s prireditvijo shrambe za hmelj; povsod pa obstoji težnja po koncentraciji prostorov. Ostaneta v bistvu še dve možnosti. Prva predstavlja slučaj, da je kmet hlevu prizidal sušilnico, ne da bi s tem poslopje razširil. V tem slučaju je uporabil tisti del nadhleva, kjer se je shranjevala slama, kot prostor za manipuliranje s hmeljem in s sušilnico. Lahko je to storil vsled tega, ker je z naraščanjem produkcije hmelja produkcija žit, kot rži, ječmena, pšenice padala in s tem tudi množina pridelane slame. Seveda razmerje novonastalih potreb iz hmeljarstva še daleko ni bilo izenačeno vsled manjše množine pridelane slame. Praktično manjša produkcija slame ne pomeni nobenega dobička na prostorih sploh, ker se je v dobi razvoja hmeljarstva močno stopnjevala produkcija detelje vseh vrst. Vsled tega je bilo potrebno najii prostor, ki bi nadomeščal v poznem poletju in zgodnji jeseni za hmelj uporabljeni škedenj in nadhlev sploh, in zato je kmet razširil tisto gospodarsko poslopje, kjer se črna krma radi zračnosti najlepše suši in obvaruje, to je kozolec. Na drugi strani pa je Savinjčan do zadnjega časa prideloval več vrst kvalitativno različnega hmelja, od katerih sta najvažnejša zgodnji (gol-ding) in pozni (tettnanški) hmelj. Radi očividne razlike je mešanje obeh vrst nemogoče in je vsled tega shranjeval eno vrsto hmelja na škednju ali na hlevu, za shranjevanje druge vrste pa je pripravil kozolec. Iz teh dveh razlogov se je konkretno razvil iz plašivca kozolec v ožjem pomenu besede ali široki kozolec (si. 5). Ta obsega dvoje vrst vzporednih les, med katerimi se je v višini plašivčevega podstrešja razvilo prvo nadstropje, zgoraj pod kozolčevo streho pa podstrešje. Podstrešje loči pod od nadstropja, tako da je nadstropje kot podstrešje enota za sebe. S tem pa, da je postal kozolec shramba za krmo in hmelj, je sedaj služil v isti meri trojnemu namenu: sušenju žita, kot shramba za poljsko orodje in vozove ter kot prvenstvena shramba za črro krmo in hmelj. Dosedanji kozolci so bili kot lesa samo za sušenje žita, detelje, zeli in krme, kot plašivec poleg tega še shramba za orodje in vozove, tako da začne kozolec šele kot široki kozolec služiti kmetu kot vsestransko uporabljivo gospodarsko poslopje. In ako se je kozolec že ? nastajanjem plašivca začel pomikati s polja h kmetiji in to ravno kot shramba za vozove in poljsko orodje, tako se je široki kozolec delinitivno preselil kot shramba za črno krmo, hmelj, vozove in poljsko orodje ter kot vsestranska sušilnica za poljske pridelke s polja h kmetiji. Slika 5. Kamenče (Baš). Foto: K. Vollmaitr. Kar pa se tiče druge možnosti, so redki slučaji, ko se prizida sušilnica k širokemu kozolcu, ali pa — kar je ravno tako redko — k hiši. Ako predstavlja kozolec poglavitno shrambo za hmelj, kar je precej pogosto, tedaj jo vrši kot široki kozolec, ki zamenja v razliko od zgoraj omenjenega slučaja svojo vlogo z vlogo škednja. Končno pa moram poudariti še izredno važnost psihološkega položaja savinjskega kmeta. Savinjčan je efektist v svojem umetniškem, zlasti oblikujočem gledanju in premotrivanju. Njegovo estetsko doživljanje razvija predvsem to, kar je impozantno, torej veliko, masivno in prostorno. Vsled tega tudi izpremcni, če mu in v kolikor mu to dovoljuje socijalno, oziroma gmotno stanje, svoja poslopja v duhu efektizma. To psihološko dejstvo pa je utemeljeno v ekstenzivnem gospodarskem stanju in stremljenju savinjskega kmeta, ki tako glede prostora, kot glede poslopij stremi in gleda, da ne bo »na tesnem«, ter da si ustanovi prostorno posestvo in na kmetiji prostorne stavbe. Tej prvotni, primarni težnji po prostornih stavbah šele sledi naslednja, razširjene prostore tudi okrasiti. In ko je hmelj v zvezi z zahtevami po prostoru gospodarsko omogočil izvedbo tudi v kmetski efektistični duševnosti zasidranega prostornega gospodarskega poslopja, takrat so se poslopja in prostori razširili ne samo z ozirom na faktično nujne potrebe, temveč pri manjših posestnikih enostavno po vzgledu večjih. Danes v Savinjski dolini izrazito prevladuje razen kozolca zidano, z opeko krito prostorno gospodarsko poslopje. Skoraj izginili so leseni hlevi in lese in v zvezi s tem podira danes veter zadnje plašivce- IV. Na osnovi prevladujočih velikih posestev in živinoreje se je v ob-savinjskem hribovju razvilo prostorno, v pritličju zidano in enonadstrop • no gospodarsko poslopje, ki je združevalo hlev in kozolec. Kot samostojna stavba se je kozolec razvil, kjer mu je to dopuščala morfologija terena. V dolini, z manjšimi posestvi s produktivnim poljedelstvom, se je razvil manj prostorni, leseni in enonadstropni hlev na kmetiji poleg hiše, kozolec pa kot lesa za sušenje žita na kmetiji ali zunaj na polju. V Savinjski dolini je kozolec vsled obilnih padavin geografska nujnost. V dobi, ko se uvaja v Savinjski dolini hmelj, se pritličja hlevov na večjih kmetijah podzidavajo in hlevi s tem širijo (si. 2), lese pa se preoblikujejo kot sušilnice za žito in shramba za vozove v plašivec (si. 1). S kulturo hmelja se je z racijonalnim sušenjem hmelja pojavila potreba, razširiti prostore gospodarskih poslopij. Hmelj je to razširjanje gmotno tudi omogočil, tako da so nastali v dolini hlevi z velikim platom (si. 4), ki so oblikovno združili tip hleva v hribovju s tipom hleva v dolini, obenem pa ustvaril koncentracijo pritiklin pod hlevovo streho. Hmelj je nadalje razširil in zgradil že obstoječe razširjene tipe hlevov (si. 2) kot zidane. Kjer se je sušilnica združila s pritiklinami, se je ta razširila in dvignila v enonadstropno poslopje (si. 3). Kozolec pa se je preko plašivca razvil vsled potreb po prostoru v široki kozolec (si. 5), kateri se je kot sušilnica za poljske pridelke in shramba za vozove, črno krmo in Innelj preselil s polja na kmetijo. Resume. Les batiments d'exploitatlon dans la vallee de la Savlnya. L' auteur a caracteris6 d' abord en peu de mots les colonies de la vallee de la Savinya, ensuite il a montre le developpement du hangar jusqu' a la forme que nous prčscntc la fig. 1, et le developpement de i' etable jusqu' a la forme presentee par la fig. 2. — Par la suite 1' auteur a ebauche 1' influence que la culture du houblon a exer-cee sur 1' architecture paysanne de la valloe nespretno« v citatu podčrtal pisec teh vrstic. to, da narod tiste ljudi, ki so se deloma kot priseljenci, deloma — in to v večji meri — kot nesrečni dolinski posestniki utaborili v hramih vinskih goric, pretvorivši dotične prostore v sobe, kar so slišali od uskoških priseljencev, imenovali vsobenjke baš po teh novi h u b i k a c i j a h, ne pa zato, ker bi bili »o sebi« živeli, še manj zato, ker so tujci, kolonisti, čudaki ali samosvoji lastniki, kajti vse to ne bi bilo res. Kot pravni zgodovinar si ne prisvajam nobene sposobnosti za rešitev jezikoslovne strani vprašanja, niti nisem interesiran na tem, ali je vprašljivi izraz, ko se izvaja od besede ,soba\ pravilno pisati »vso-benjek« ali »osobenjek«, ampak vem, da je take stvari največkrat uredil znani usus — tyrannus! Naj še navedem, da sem kot dolgoletni preiskovalni sodnik v Novem mestu slišal od preprostih ljudi, prič in obdolžencev, vedno »sabejek«, zapisati sem pa dal po usus-u knjižne slovenščine v protokol seveda vselej »osebenjek« ali pa »osebenjkar«. Znan mi je pa tudi še drug primer, v katerem je nekdaj živeča beseda za dolgo dobo postala žrtev pozabnosti, pa je v novejšem času zopet oživela. V brižinskem spomeniku I- se nahaja beseda — »pocazen«; poslej se je umaknila »peni«, »strafengi«, »kaštigi«, pa se je zopet pojavila kot lepa slovenska beseda »kazen« šele v Ravnikarjevem svetem pismu iz 1. 1815."). Po mojem čvrstem prepričanju je imela isto usodo tudi beseda »soba«, samo da ni bila prodrla v vse slovenske kraje in da so se zato njeni derivati krivo razlagali. To je pač rajnki K a s p r e t odkril, ko mi je »osobenjkarja < prekorigi-ral v »vsobenjkarja«. (Prim. ČZN, 1928, str. 165.) Prišel je še en ugovor od strani znanega lingvista (prof. Koštial), namreč glede tolmačenja besede »aigen Rugh« ali »Roukhen«. Beseda »Rauch«. pravi ugovor, da se glasi v gornjenemških dialektih samo rauch ali racli, v dolnjenemških pa rok in rauk,; torej bi »Roukhen« pomenil vendarle »hrbet«. Temu ugovoru nasproti postavljam vnovič mnenje S t o w a s s e r j e v o, ne da bi šele preskuševal njegove vire, ki jih niti ne poznam, kot stvarno edino le mogoče in upravičeno. »Z lastnim hrbtom služiti« je grob nezmisel, ki ga nobenemu zakonodavcu ne moremo in ne smemo imputirati; z »lastnim dimom služiti«") pa je za dobo 15. in 16. stoletja zgodovinsko izpričano dejstvo, ne samo med Nemci, ampak tudi med južnimi in severnimi Slovani. To je tako gotovo, da bi bilo, če treba, veliko bolj upravičeno, uvrstiti dialektično obliko »Rugh« ali »Roukhen« v skupino »Rauch«, nego izpodbijati pravi zinisel navedenega pojma iz besednega zaklada pozno-sred-njeveške zakonodaje. Dr. M e t o d D o 1 c n c, Ljubljana. ") Gl. F r. R a in o v š, Izvor slovenske besede »kazen«. SI. Prav., 1- 1920, str. 2.10. ") Tudi tu gre v bistvu — za vprašanje ognjišča. Martinov ndsad. Na Martinovo se spremeni vinski mošt v vino. Martinovo obhajajo slovesno. Boljši kmetje v Zavrču priredijo zvečer obilno večerjo, obstoječo iz različnega mesa, raznih pogač in vina. Vse naložijo na mizo, da se kar šibi in hočejo s tem pokazati, da je bila obilna letina in da je gospodarstvo dobro. To imenujejo Martinov nasad. Muzikantje svirajo, gostje se veselijo in zabavajo do polnoči. Ko odhajajo, pustijo gostitelji vse na mizi naloženo, da bi bilo tudi prihodnje leto obilno1). Pri Sv. Barbari v Halozah obhajajo »Martin n a s a j a k« četrtek pred Martinovim. Takrat spečejo »haloškega ptiča«, purana ter se veselijo dobre letine. Zadnji mošt pijejo ženske, moški pa pijejo že vino. Zato pravijo: »Ženske so mošt spile«2). V Lancovi vasi so nekoč imeli veliki kmetje o Martinovem »do-mlatke«, domač praznik, ki so ga slovesno obhajali. Kar pride na mizo, imenujejo »Martin nasonjak«, ker je miza polna in zvrhana. Na mizo nanosijo vse žegne božje. Kmet se skaže s tem, kar je pridelal3). Sv. Martin vino krščuje. S pomočjo prsne kosti Martinove goske ugib-ljejo o tem, kaka bo prihodnja zima. Če je prsna kost svetla in čista, je to znamenje ostre zime, če je pa bolj temna, bo dosti snega*). Na M a r t i n j e povabijo v Beli Krajini znance in prijatelje v zidanice. Na mizo nanosijo suhega svinjskega mesa, spečenega petelina ali kokoši, ajdove potice, proste potice in kvasne potice, pogače in vina. Pri tej priliki vino slovesno krstijo. Gospodar nagovori zbrane, nakar stoje izpijejo vino. Prej je bil mošt, od tega trenutka je vino. Tudi duhovnika na Martinje radi vabijo. »Boste ga vi krstili«, nato ga peljejo od soda do soda in mora od vsakega pokusiti. Istotako morajo tudi vsi drugi gostje od vsakega vina pokusiti. Reveži, ki nimajo zidanic, si doma kaj malega spečejo in kupijo vina ali pa ga jim sosedje dajo, ker so pomagali v vinogradu. Ko gostje odidejo, puste na mizi v zidanici majoliko, napolnjeno z vinom in kozarce, da bi tudi verne duše v vicah bile deležne martinovanja, če bi se oglasile slučajno v zidanici. Martinje je v Beli Krajini velik praznik6). Ponekod v Slov. goricah gredo fantje na Martinovo z rešetom vina iskat. Hodijo ob cesti in iščejo, dokler ne najdejo steklenic z vinom, ki so si jih prej nalašč nastavili6). ') Poročilo nadučitelja v p. Antona Križa, 67 let starega, ki je 45 let učiteljevi v Zavrču. ') Poročilo Janeza Petroviča, Cerkljane 25- 3) Poročilo Antona Vogrinca, šcstošolca v Lancovi vasi pri Ptuju. *) Pajek, Crtioe str. 95 ln 192. ") Poročilo M. Malešiča iz Črnomlja. Poročilo Janeza Ev. Gašpariča v Mariboru. V Koprivnici na Hrvatskem se na Martinje krsti vino. Zberejo se v vinogradih, kjer pečejo gosko na ražnju in pijejo novo vino iz lesenih čaš.7) V Konavljih v Dalmaciji so v stari dobi sv. Martina zelo slovesno obhajali, tako da so ta dan nazivali »prvi Božič«. O sv. Martinu so načenjali sode z vinom, to je pokušali so prvo ali novo vino, zato: »O svetom Martinu navrču se bačvice«8). Kako je v meščanskih krogih v Varaždinu krstil predsednik varaž-dinske »Vile«, narodni zastopnik in javni beležnik dr. Oskar Kiš z zdra-vico vino, je opisal Ivan Milčetič9). Za obed spečejo gosko. Njeno drobovje jedo takoj za juho z mlinci. Med obedom so pili staro vino, ko pa so na koncu obeda prinesli pečeni kostanj, mu je domačin predal kupico mošta v roke, nakar ga je z dolgim nagovorom krstil, kumi pa so odgovarjali. Martinovanje je posebno razširjeno v vinskih krajih, a tudi društva po mestih in trgih prirejajo Martinove večere. Sv. Martina častijo Zagorci in drugi kajkavci kot zaščitnika imetja, sadnega drevja in goric. Saj pravi že Gasparotti10): »Hočeš imati obilnost vu imetku, pri sadu, u goricah? Zazovi sv. Martina; ar vu dohodku njegovom na biskupiju svoju iz Burgundie po zimi, vse drevje sadoveno je k mestu precvelo proti naturi, i obilen sad doprineslo. Z vodom pako od groba Sv. Martina donešenum vino zalejano, dvakrat je vu peharu povekšano«. Kat. cerkev je posvetila 11. november sv. Martinu, ki je bil sprva bojevit bojevnik pod rimskima cesarjema Konstantinom in Julija-nom, nato pa postal kristjan in mašnik ter vsled svoje verske gorečnosti škof tourski. Ko bi moral biti izvoljen za škofa — tako pripoveduje legenda — je baje zbežal iz ponižnosti v gosji hlev, kjer pa so gosi zagagale in ga izdale. Nato so ga poklicali iz skrivališča. Vsled tega je baje postal zaščitnik teh ptic; saj je v pratiki naslikan z gosjo. S časoma se je baje vsled tega razvila navada, da na njegov god jedo gosjo pečenko"). Umrl je okoli 1- 400. Sulpicius Severus je opisal njegovo življenje v knjigi »Vita S. Martini« in Gregor Tourski je spisal »Libri IV de 7) Narodna vjerovanja s bajanjem- 1.) Što narod priča o božanstvu i o svecima; što baje i što radi u ovo ili ono doba godine (nar. koledar), a) Koprivnica u HrvatskoJ. Priobčio R. Horvat. Zbornik za narodni život i običaje južnih Slavena. I. Zagreb 1896„ str. 240- 8) P. Bogdan BijelkS: Koledar. Zbornik XXIII., str. 318. ") Krštenje mošta. (Grad Varaždin). Zbornik XXIV (1919), str. 319—322. 10) P. Hilarion Gasparotti, Cvet svdteh ali živlenje i čini svetcev itd- IV. knjiga. Beč 1761., str. 355. u) Dr. Georg Buschan, Die Sitten der Volker. IV. Bd. Das deutsche Volk- Stuttgart, Berlin, Leipzig. Union. Deutsche Verlagsgesellschaft. Str. 114—116. virtutibus S. Martini«. Ti dve nabožni deli so ljudje radi čitali, vsled česar je razumljivo, da se je češčenje sv. Martina že v zgodnjem srednjem veku močno razširilo. Upodabljajo pa svetnika, kako sedi na konju in razdeli plašč z mečem ter en del nudi beraču, ki pred njim kleči ali stoji, ali pa kot škofa, ki ima poleg sebe gos. Toda zadnji slučaji so redki. Kiinstle12) navaja samo tri lesene podobe iz Bavarske. Kako pa je prišel sv. Martin do atributa gosi? Tudi v Nemčiji in Skandinaviji stoji na Martinovo dne 11. novembra pečena gos na mizi bogatina in reveža, če si jo le more kupiti. Tudi med avstrijskimi Nemci je Martinova gos in Martinovo vino običajno (Martini-trunk13). Stiki te živali z Martinom so stari. Že kronist iz leta 1171. nam poroča, da je Othelrich von Swalenburg (Ul-rich von Schwalenburg) opatije Korvei na ta dan daroval srebrno gos »za fraterniteto«, to se pravi, da so ga menihi vključili v svoje molitve"). Toda ti stiki so še starejši, razlaga Buschan. Gos, ptič boginje Freye, je igrala pri daritveni pojedini starih Germanov važno vlogo. Darovali so jo bogovom za dobro letino. V deželah pa, kjer je bilo vinogradništvo razvito, je obstojala daritev v vinu (moštu) uprav končane trgatve-Cerkev pa, da je razširila vsled tega legendo, da je sv. Martin na isti način ko Kristus spremenil vodo v vino- Kajkavski pridigar Gasparotti tega ne pripoveduje, pač pa pravi, da »z vodom pako od groba sv. Martina doneŠenum vino zalejano, dvakrat je vu peharu povekšano«. Ostanek te poganske daritve najdemo na Wiirtemberškem, kjer menihi 11. novembra vino delijo, in pa ob spodnjem Renu, kjer ta dan prvič mošt pokušajo. Ponekod pečejo Martinove rožičke (Martinshornchen) in preste (Trollbrezeln). Tudi kresijo ponekod (Martinsfeucr), da z lučjo in ognjem odpode demone. Cerkev je uporabila splošno priljubljenega svetnika, da je odpravila paganske šege. To razvidimo iz tega, da so se zgodaj združili z Martinovim ljudski običaji, na katerih se baje pozna starogermanski Wodanov kult. Martinov in Wodanov kult pa seveda nista identična. Običaj z Martinovim vinom in gosjo je bil starodaven. Cerkev, ki ga ni mogla odstraniti, ga je preložila na priljubljen ljudski praznik, na Martinovo in mu je odvzela poganski značaj"). Grki so darovali bogovom ob raznih prilikah tudi pijačo. To je bila loibe (libatio), daritev pijače, tudi ko so končali pojedine, so darovali bogovom pijačo. Rimljani so take daritve manj uporabljali. Pri Ger-manih pa so bile libationes bistveni del daritev. O teh pripovedujejo še ") Dr. Kari Kiinstle, Ikonograpliie der Heiligen. Freiburg im Breisgau 1926, str. 439. ") Geramb Viktor, Deutschcs Brauchtuin in Oesterreioli. Graz 1924. Str. 91. ") Buschan IV. 1. c. ") Kiinstle str. 440. življenjepisci nekaterih blagovestnikov. Sveti Kolumban je pri Švabih, bivajočih pod Bodenskim jezerom, naletel na poganski daritveni zbor. Na sredi je stal velik sod piva, ki so ga hoteli darovati svojemu bogu Wotanu. Kolumban je dihnil v sod, ki je takoj počil.16) Tudi Vita Emme-rani govori o daritvah pijače, ki so .iih že pokristjaneni Bavarci darovali demonom.17) Severni narodi so imeli iste običaje, kar izpričuje Grimm. Med latinskimi narodi so se dolgo ohranile daritve pijač, posvečene mrtvim. Saj so naše sedmine tudi še paganski ostanek. Pokristjanjeni Germani pa niso več pili na Wotanovo ime in na imena drugih božanstev, ampak na imena angelov in svetnikov. Tako so izgubljali polagoma običaji svoje pagansko lice.18) Misijonarji in škofje so navajali narod, naj pri pitju na spomin bogov časti namesto njih svetnike, ki so se mu posebno prikupili. Ti svetniki so bili nadangelj Mihael, Štefan, Janez Evangelist, Janez Krstnik, Martin, Jerca in Ulrik. To napivanje so imenovali minne. stvn. minnija, minna, prvotno spomin, ljubezen. In tak običaj je tudi napivanje sv. Martinu (Martinsminne), kakor je tudi šentjanževanje star in častit običaj. Že tekom razprave smo videli, da razlagajo Martinov običaj različno. Buschan pravi, da so darovali Germani gos boginji Freyi za dobro letino, Kiinstle pa trdi, da je ostanek Wodanovega kulta. Toda niti eno niti drugo se ne da dokazati. Martinovanje je pač ostanek paganskega običaja, paganske daritve, ko so vsi pridelki spravljeni in je mošt zavrel v vino, je daritev po končani žetvi bogovom, ki jim pa danes ne vemo več imen. Saj je običaj znan tudi Čehom in Jugoslovanom, Slovencem in Hrvatom doli v Dalmacijo. In če bi trdil, da je nastopil pri nas na mesto Kadegosta Martin, bi bila to smela trditev, kakor je smela, da je stopil pri Germanih na mesto Wotana 'ali Ereye. Pač pa bi trdil, da je Martinovo tudi pri nas predzimski praznik, ker se je začelo v starih časih novo leto že v pozni jeseni. Zato prorokujejo po goskini kosti, kaka bo zima10), zato pustijo v Zavrču jedi na mizi, da bi bilo tudi prihodnje leto obilno. Martinovo je praznik po žetvi, ko Haložan z Martinovim nasadom s hvaležnostjo pokaže in postavi na mizo, kar je leto dobrega rodilo- Martinovo je pastirski praznik, ker smejo pastirji od Martinovega črez in črez pasti in jim ni treba več živine zavračati.20) Gos, druge jedi in pijača pa 10) Adolpli Franz, Die kirchlichen Benediktioncn im Mittelalter. I. Bd. Freiburg im Breisgau 1909, str. 287 cit. Ionae vita Columbani I, 27 M. G. SS- rer. Merov. IV. 102. 17) Ibid. Prim, tudi Sepp Anal. Bolland- VIII. (1898). 226. ") O prehodu gl. Adolph Franz, Benediktionen I., str. 289. l0) Tudi Čehi tako prorokujejo; Prim. K. Machdček: Husy Martinskd- Češky Lid XXI. (1912), str. 152 in pa Navratil, Slov. narodne vraže in prazne vere. Ltp. M. SI-1892, str- 140. Navratilov članek obsega preocj gradiva o sv. Martinu (str. 139—142). ao) Prim. Fr. Kotnik, Narodopisne črtice. Šmarčica, pastirski praznik. Mladika 1923, str. 238. so mogoče simboli različnih žitnih in plodovitnostnih duhov ali božanstev, ki so se pri Slovanih imenovala tako, pri Germanih drugače. Kako pa, tega ne vemo in je vse ugibanje v tem pravcu bleda teorija. Gotovo pa je martinovanje ostanek paganske pojedine ob jesenski dobri letini in ostanek paganske libacije.21 D r. F r. K o t n i k. Varstvo spomenikov. Referat na proslavi 251etnice »Zgodovinskega društva« v Mariboru, dne 2. septembra 1928. leta. Z razvojem slovenskega zgodovinarstva po vojni je ozko zvezano delovanje Spomeniškega urada v Ljubljani, ki predstavlja vodilno centralo sa varstvo spomenikov za Mariborsko in Ljubljansko oblast- Kljub lepim uspehom posebno na polju raziskovanja naše umetnostne preteklosti, na podlagi katerih je danes mogoče že napisati cela nova poglavja v kulturni zgodovini Slovenije, pa se to delovanje ravno v svojem najvažnejšem, praktičnem delu ne more tako razviti, kakor bi bilo želeti. Posebno praktični strani stremljenj spomeniškega varstva, ki teži za ohranitvijo in nepopačeno izročitvijo svojih objektov bodočemu rodu, se namreč ravno v povojni dobi stavi na pot nebroj pogosto prav zares nepremostljivih nasprotstev. Važno ulogo igra v tem oziru pomanjkanje mate-rielnih sredstev, a so še drugi vzroki, ki bi jih tudi zadostna sredstva, ki bi bila uradu na razpolago, ne mogla odstraniti. Nepremagljiv nasprotnik cele velike in kulturno zgodovinsko vele-važne skupine spomenikov so povojne, za nekatere sloje temeljito spre- 21) Gostovanje ob Martinovem se po mnenju prof. dr. Fr. Kovačiča lahko tudi drugače razlaga. Bližnji povod, da se je Martinovo gostovanje tako splošno razširilo, je pač ta, da se je ob tem času začenjal adventni postni čas. Kakor marsikaj drugo, je tudi to pripisovati frankovskemu vplivu na naše dežele v -dobi pokristjanjevanja. Da je bila tu in tam v paganski dobi običajna kaka jesenska pojedina, je mogoče, a pozitivnih dokazov in razlogov za splošnost tega običaja — tudi med Slovenci — ni. Mesto ugibanj in domnev imamo pozitivno poročilo o cerkvenem izvoru Martinove gostitve. Gregor Tourski (Historia Francorum, 1. X., Migne, P. L. LXXI., str. 530.) poroča, da je škof tourski Perpetuus okoli 1. 480. naročil, naj se verniki od Martinovega do Božiča postijo vsak teden trikrat. Iz tourske škofije se je ta običaj razširil po drugih gaiskih škofijah ter je proti koncu 6. stoletja bil adventni čas sprejet tudi v rimski koledar, a se je pozneje skrčil v rimski cerkvi na 4 nedelje, dočim grška cerkev še danes začenja adventni čas s 14. novembrom. L. 481. je določila maconska sinoda, da se treba od Martinovega do Božiča postiti vsak teden v pondeljek, sredo in petek. V tem času so gosi najokusnejše in mlado vino med tem že prevre, zato je naravno, da so se pred začetkom adventnega posta ljudje mastili baš z gosjo in jo zalivali z novim vinom. Martinov večer je tedaj nekak jesenski pust, nalik onemu pred 40-danskim postom. Adventni post je bil uveden iz ascetično-moralnih motivov in celo naravno je, da so se ljudje pred tem postom hoteli gostiti. menjene socijalne razmere. Mislim na tisti sloj, ki je vzdrževal par stotin razkošnih gradov po Sloveniji. Navadno se vsa krivda pripisuje agrarni reformi, vendar pa premnogi konkretni slučaji uče, da je vsaj toliko kriva na neštetih polomih trdovratna neprilagodljivost posestnikov novim gospodarskim razmeram in življenje v okviru, ki je že zdavnaj ne-ostvarljiv. S stališča sedanjosti in bodočnosti je brezpomembna tragika teh pojavov, tragično pa je obenem, da ni nikogar, ki bi bil voljan in zmožen prevzeti njihovo dediščino, ker nova gorenja družabna plast s povečanimi premoženjskimi sredstvi še daleč ni dozorela do tistega življenjskega okvira, v katerem bi vedela z gradom kaj začeti. 'I udi sodobne demokratične samouprave, naj si bodo oblastne ali občinske, še daleč niso dozorele do razumevanja, da je pravzaprav njihova dolžnost, da se za take dediščine zavzemajo in tako rešijo nacionalno premoženje, ki ga s smotreno porabo lahko tudi kolikor toliko plodonosno upravljajo (važnost razvalin, gradov in drugih zanimivosti za tujski promet). Posebno v Mariborski oblasti, kjer je bilo blagostanje posestnikov gradov razmeroma večje kakor v Ljubljanski, se leto za letom opaža hitrejše propadanje mnogokrat arhitektonsko odličnih in z dragocenim pohištvom in zbirkami natrpanih gradov. Naj omenim saino, da je gradova Vurberg in Mrastovec rešil samo srečen slučaj, da so ju vzeli v najem ruski begunci. Zgodovinsko važni Branek pri Ljutomeru je pogorel in nato razpadel pred našimi očmi, grad Legen pri Slovenjem Gradcu je dal lastnik razkriti in je danes že popolna ruina. Opozarjam na usodo enega najlepših gradov Slovenije, Borla ob Dravi niže Ptuja, ki mu grozi razpad in se ljubitelju spomenikov kulturne preteklosti in naravnih krasot srce krči, ko pričakuje, kedaj se bo začela vdirati streha in se bo propad pokazal tudi na zunaj. Grad v Zgornji Radgoni, ki je bil po vojni restav-riran in napolnjen na novo z dragocenim starim pohištvom, je pred razprodajo in evidentno je, da se goli zidovi velikega gradu ne bodo mogli dolgo sami vzdrževati. In biser med slovenskimi gradovi, Statenberg, ki je najbolj odličen po plemeniti arhitekturi, in po svojih štukaturah in freskah, visi že par let med življenjem in smrtjo. Gospoda! Zavedam se z vami in tudi s tistimi, ki o vsaki priliki pov-darjajo, da je prav tako, ker so ta poslopja znaniki nekdanje naše narodne sužnosti, in naj le propadajo, da je sedanji položaj za ohranjevanje teh objektov skrajno neugoden, toda vseeno ponovno dvigam svoj glas in pribijam, da smo svobodni in demokratični dediči nedemokratičnih vladajočih stanov kljub temu obvezani, da čuvamo narodno premoženje, ki je zakopano v zidinah in opremah teh stavb. Povdarjam nasproti vsem, ki tega ne marajo ali ne morejo razumeti, da kolikor so ti gradovi, ki so značilna posebnost severo-zapadnega dela naše države, danes še balast, prav toliko bodo v nedaleki bodočnosti, ko se razmere, posebno soci- alne, ustalijo, zaželjena posest. Kot poletne rezidence dobro situiranih predstavnikov jugoslovanske družbe ali kot sedeži občekoristnih ustanov, bodo ti gradovi zopet vstali ne več kot simboli suženjstva, ampak kot z n a n i k i blagostanja dežele, v kateri tvorijo umetno dopolnilo njenih naravnih lepot. Prepričan sem, da jih bodo, če bodo v razvalinah, bodoče generacije kakor v Nemčiji druge polovice 19. stol., iz razvalin na novo pozidavale- S propadanjem gradov sta pa zvezani še dve drugi stvari: Propadanje smotre no nasajenih vrtnih nasadov in propadanje gosposkih arhivov. Prvo je važno bolj z lokalnega stališča in je navadno nepopravljiva škoda, ako se tak po privatni inicijativi v dobi baroka ali rokokoja ustanovljen dekorativni in zabavni nasad uniči. Posebno kričeč slučaj smo imeli v Sloveniji v ogromnem parku pri gradu Mokrice, o katerega usodi smo razpravljali na našem sestanku v Varaždinu. Takratni protest je imel začasen uspeh, pokazalo pa se je, da takih spomenikov, kjer ni trajnega zanimanja in sistematične nege zanje, ni mogoče trajno rešiti. Se hujša kakor ta, pa je zadeva ohranitve arhivov. Tak arhiv je namreč organizem, ki je stalno in določno reagiral na življenje svojega področja, in idealno bi bilo, da bi ga trajno hranili na mestu njegovega postanka. Dejanski položaj pa je navadno ta, da se arhiv nedotaknjen hrani, dokler je v posesti stare rodbine, ki ga čuva kot nekako svetinjo, kakor hitro pa preide lastništvo v nove roke, izgine nele vsaka skrb zanj, ampak tudi vsako dostojno čuvanje. Še najmilejše je, če ga vržejo v kak zaprašen kot, pogosto pa roma k trgovcu kot papir za zavijanje. Z uničenjem arhivov se pa ne uničujejo samo vidni dokumenti nekdanjih kultur kakor z uničenjem starih stavb, ampak važen del pisanih virov za domačo zgodovino. Drugi stalni sovražnik spomeniških vrednot, ki je posebno še po vojni pridobil na veljavi, je pohlep po denarju. Trgovina s starinami nudi dober in lahek zaslužek. Pohlep po denarju je prevzel vse sloje in vse stanove tako, da lahko rečemo, da je danes vse na prodaj in je postalo predmet špekulacije tudi tisto, kar so celi rodovi pietetno čuvali. Da prodajajo obubožani plemiči in veljaki predvojne dobe tudi tisto, kar jim je bilo nekdaj najdražje, je razumljivo in odpustljivo — življenje je pač prvo. Po večini padajo pa ti predmeti v roke prekupcev, ki služijo neizmerne procente. Hujše je da prodajajo dobro situirani podeželski ljudje vse, kar se v hišah nahaja starega in tako rapidno ginejo spomini na življenje prejšnjih rodov. Še hujše pa je, da se ta pohlep po denarju ne ustavlja niti pred posvečenimi pragi cerkva, ki so nekdaj tako ljubo- sumno čuvale svoje zgodovinske vrednote in da prav pogosto kupčujejo s cerkvenim inventarjem prav tisti, ki jim je poverjen v oskrbo, cerkovniki, ključarji, da, celo duhovniki. Prav pogosto se dogaja tudi, da po smrti župnikovi izgine iz župnišča vse, celo to, kar spada v podedovan inventar. Doslovno se je že zgodilo po vojni, da so cerkovnik in ključarji ponudili interesentu na izbiro vse, kar je v cerkvi. Ljubezen do mamona je tudi, ki vodi tiste neštete, ki danes iz špe-kulativnih namenov kupujejo vse, kar mislijo, da jim bo neslo kak dobiček, cele gradove z vsem inventarjem, da ga razprodajo na vse vetrove in nazadnje še zidovom samim ne prizaneso, ter prodajo opeko raz strehe, les oken in vrat, zidovje samo pa nazadnje za navadno malo vreden stavbinski materijah Sem spada tudi razvada, ki se vedno bolj širi, da vsak, kdor ima priliko, brska nekontrolirano po zemlji in izkopava stare grobove itd- z edinim namenom, da bi se obogatil. Tu se posebno občuti pomanjkanje spomeniškega zakona. Hud nasprotnik varstva spomenikov so pa dalje napačni nazori o njem in pa mešanje njegovih interesov z raznimi drugimi, posebno z interesi dnevne politike. Tako javnost pod restavriranjem in ohranitvijo kakega spomenika še vedno razume njegovo prenovitev in moderniziranje in vrednost ali nevrednost spomenikov presoja samo iz slučajnega dnevnega interesa. Kot izrazit primer napačnega pojmovanja spomeniških vprašanj navajam argument, ki se z vso resnostjo porablja v Ljubljani proti rimskemu zidu, češ da se z njegovo ohranitvijo daje Musso-liniju in sploh Italiji v roke materijal, s katerim lahko dokazuje opravičenost svojih aspiracij na slovensko zemljo. To bi bilo smešno trditi celo takrat, če bi uloga Emone v rimski državi in zgodovini ne bila itak znana iz vsake malo večje zgodovine. Ta stran vprašanja se mi zdi važna ravno v Mariboru, kjer se od časa do časa pojavljajo vprašanja, kakor zopetna postavitev Tegetthoffovega spomenika, vprašanje odstranitve kakega nemškega napisa itd. in se pri tem kliče za ali proti na pomoč spomeniško varstvo. Pri takih vprašanjih je treba vselej dobro premisliti, da se pravo zadene. Stališče spomeniškega varstva do Tegetthoffovega spomenika more biti samo to-le: Če se mariborski upravi zdi primerno, da ga postavi iz teh ali onih razlogov, ga radi spomeniškega varstva prav lahko postavi ali pa tudi ne postavi. Kajti danes je to vprašanje bolj nacionalno-politično kot pa spomeniško. Vpoštevati je treba tudi motive, iz katerih je bil ta ali sličen spomenik svoj čas postavljen. Prav tako je s spomeniki nadvojvode Ivana. — nenadomestljivih umetnin ž njimi niso nikjer odstranili; ako jih javno mnenje ne prenese, je boljše, da počivajo na dopustih po muzejskih dvoriščih in kleteh. Precej drugače je z nemškimi napisi. Kakor je smešno boriti se z zgoraj navedenimi argumenti proti Rimskemu zidu, prav tako je nekulturno, odstranjevati ali uničevati nemške ali sploh tujejezične napise kulturnozgodovinskega ali zgodovinskega značaja, če tudi so iz novejše dobe. Kdor bi n. pr. uničil napis na portalu hiše, kjer se tiska »Marburger Zeitung«, bi napravil težek kulturen greh. Ako je kje napis, da se je tu ali tu mudil kak vladar ali da je stavba nastala pod njegovim vladanjem, bi bilo brisanje vladarjevega imena prenapetost. Drugo je seve, če se nahaja nemški napis o posetu cesarice Zite na najvidnejšem mestu ob velikem oltarju, kakor n. pr- v kapeli ljubljanskega gradu — takrat pa ga z upravičenjem odstranimo in vzidamo na kakem malo dostopnem kraju, smešno pa bi bilo uničevati ga. Posebej je treba odsvetovati nadomeščanje nemških zgodovinskih napisov s slovenskimi prevodi. Taki prevodi, če original ni ohranjen, nimajo prav nobene vrednosti. Prav neprijeten je slučaj v lepi cerkvi sv. Roka v Šmarju pri Jelšah, kjer so bili svoj čas pod vplivom pesnika Aškerca nemški napisi uničeni in nadomeščeni s slovenskimi. Ime slikarja Gessorja, ki ga ti napisi vsebujejo, bi bilo, če bi bilo dokumentarično predano, velevažno, tako pa se vzbuja sum, da je le posledica nepravilnega čitanja originala. Gospoda, slika, ki Vam jo nudi moj referat, pač ni posebno razveseljiva; res je sicer, da sem se namenoma omejil samo na negativne strani, da bi vas opozoril na važnost mnogih prezrtih momentov, res je pa tudi, da vseh teh slabih strani razmeroma lepi uspehi spomeniškega varstva po vojni niti od daleč ne odtehtajo. K opisanim pomanjkljivostim se namreč pri nas pridružuje še zadnja in glavna, da je Spomeniški urad samo i n i c i j a t o r, da pa razen v naredbi, ki prepoveduje izvoz spomenikov in starin iz države, nima niti ene zakonite opore. Ko bi imel za seboj zakon o varstvu spomenikov, kakršne imajo že vse moderne države, bi bilo mnogo boljše. Tako pa obsega sedanja spomeniška uprava v Jugoslaviji samo urada v Ljubljani za Slovenijo in v Splitu za Dalmacijo, ki sla bila podedovana od Avstrije, vse druge dežele naše države pa so v tem oziru popolnoma neoskrbljene. Izdelan je sicer že več let zakonski predlog o varstvu spomenikov in ureditvi nadzorstvene službe, toda še vedno moramo čakati na njegovo uzakonitev in polovičariti naprej. Ta zakon je tak, da bi za dolgo dobo lahko popolno zadovoljeval naše potrebe. Predvideva sicer velika okrožja, tako da bi cela Slovenija tvorila eno samo spomeniško oblast, dopušča pa možnost zasedbe uradov z zadostnim osobjem, kar je glavno, in uvaja, kakor se s prav dobrim uspehom izvaja v Avstriji, tudi tehnične konservatorje, brez katerih se spomeniška uprava ne more povzpeti nad teorijo- Zakon predvideva tudi vse potrebne mere za zadostno kontrolo nad premičnimi in nepremičnimi spomeniki in proglaša varstvo vseh premičnih in nepremičnih spomenikov zgodovinskega, kulturno-zgodovinskega, umetniškega in prirodo-slovnega značaja in vseh objektov, ki imajo posebno znanstveno ali estetsko vrednost. Ker je spomeniški zakon bistven predpogoj za res uspešno spomeniško varstvo in so ravno v novi državi nevarnosti mnogo večje kot so bile pred vojno ter je interes celokupne zgodovinske vede, da se spomeniki vseh vrst čim popolneje zaščitijo, prosim slavni zbor, da vzame v pretres, odobri in sporoči gospodu ministru prosvete sledečo resolucijo: »Jugoslovanski zgodovinarji zbrani v Mariboru na proslavi pet-indvajsetletnice »Zgodovinskega društva«, ugotavljajo, po zaslišanju referata o stanju zaščite zgodovinskih in umetnostnih spomenikov, za narodno premoženje in znanost kvarno stanje, ki ga povzroča ne-uzakonjenost v vseh sodobnih kulturnih državah veljavnih načel spomeniškega varstva in prosijo gospoda ministra prosvete, da čimprej predloži Narodni skupščini Načrt zakona o muzejih in varstvu spomenikov, ki so ga izdelali strokovnjaki iz cele države na kongresu v Beogradu v januariju 1. 1928 ter s tem prekine zmešnjavo, ki jo povzroča neuzakonjenost načel spomeniškega varstva.« France Stele. Miklošičev prevod »Lipe" Jana Kochanovskega. V »Slovenskem berilu za peti gimnazijalni razred« (izdal dr. Fr. Miklošič, 1853), je Miklošič priobčil na str. 22. svoj prevod pesmi poljskega pesnika Jana Kochanowskega:1) »Lipa«. Prevod se glasi: Prijatelj, sedi se pod mene, in oidldalini si, Ne bo te tukaj gorko peklo solnce, veruj tni, Naj lih stoji nad nama; naj vse dreva senčico Ljudem, živalim potnim, zevajočim kratijo; Prijetno hladni vetri tukaj zmirom vejejo, Slaviči tukaj in škerjanci vedno pojejo, Marljive bčele s cvetja mojega dišečega Med zbirajo za mizo ljubega mi soseda, In s tihim svojim šumom delain dostikrat tako, Da v mili moji senci potniki zadremljejo; Res jabolk sladkih ne rodim, vendar me gospodar Časti kot verta hesperidskega naj lepši dar. ') »Po .1. Kohaiiovskomu poslovenil Fr. Miklošič« — Omenja prevod prof. Nah-tigal v »Ljublj. Zvonu« 1926, 566 in R. Kolarič v »Ljublj. Zvonu« 1928, str. 308. Poljski pesnik Jan Kochanowski (1530—1584) je lipi posvetil dve izmed svojih »frašek« (knj. II, 62) in III, 6,3) a sedenje pod lipo v njeni senci riše tudi v »Piesniach« II. 7.). Prva izmed teh dveh frašek, ona, ki jo je Miklošič prevedel, se glasi:4) Na lipe. Gošciu, siadž pod mym ifšciem, a odpocznij sobie, Nie dojdzie cie tu slonce, przyrzekam ja tobie, Ohoč si? nawyzej wzbije, a proste promienie Šciagna pod swoje drzewa rozstrzelame cienie. Tu zawzdy chlodne wiatry z pola zawiewaja, Tu slowicy, tu szpacy wdziecznie narzekaja. Z mego wonnego k.wiatu pracowite pszczoly Biora miod, ktory potem szlachci panskie stoty. A ja swym cichym szeptem sprawtf umiem snadnie, 2e czlowiekowi lacno stodki sen przypadnie. Jablek wprawdzie nie rodze, lecz mi? pan tak kladnie, Jako szczep najplodniejszy w Hesperyjskim sadzie. Primerjajmo prevod z originalom! Miklošič je izpremenil naslov (postavil je nominativ), in sicer ne na škodo stvari. — Mesto »sedi (se) pod mojim listjem« je Miklošič rekel: »sedi se pod mene«, z enega stališča bolje nego je v izvirniku. — Besede: »ne doide te tu solnce« (ne doseže te) je Miklošič zameni! z drugimi, ni videti zakaj. — Kochanowskega lipa obljublja, a Miklošičeva poziva prijatelja, naj ji verjame. — Poljski »nawyžej« je lahko: najviše, zato je Miklošič mogel govoriti o solncu, stoječem »nad nama« — Poljsko misel o »naravnost padajočih žarkih«, ki »bodo zvlekli pod svoja drevesa razstreljevane sence« (sence se bodo, umikajoč se pred strelami solnčnih žarkov, skoncentrirale pod drevesi, čisto blizu okoli njih) je Miklošič zamenil z drugačno mislijo; poljska slika je dosti baročna, Miklošičeva je bolj realistična. V 5. verzu je Miklošič izpustil »s polja«, zato pa vstavil »prijetno«. — Kochanowskemu »škorci milo tožijo (tarnajo)«, a Miklošiču »škrjanci vedno pojejo«; more biti se je Miklošiču zdelo, da škorci ne pojejo »milo« in da ne »tožijo« ? Mesto škorcev je uvedel škr-jance; ali pa so škrjanci kdaj v lipi? — Šlahčiču Kochanowskemu med »plemeniti (= kiti) gospodske mize«, a kmetskemu Miklošiču »mizo ljubega mu soseda«. — Kochanowskega lipa »zna napraviti z lahkoto, da človeku lahko sladek sen pripade«, a Miklošičeva »dela dostikrat tako«; morda se je Miklošiču zdelo, da se v poljski pesmi pojem »lahko« ponavlja (če tudi ne beseda), vsekakor ga je on izpustil ter vstavil nezna- s) »Dziela wszystkie«, II (1884), p. 364. 3) Ta »fraška« se začenja: »Uczony gošciu, ješli sprawa mego cienia — uchodzisz *) Ortografijo Kochanowskega sem zamenil z današnjo poljsko ortografijo. goracego letnidi dni promienia . . • « čilno besedo »dostikrat«; iz »človeka«, ki lahko zaspi v šumenju lipe, je Miklošič napravil popotnika (Kochanowski je sam počival pod lipo in o sebi je mislil, ne o kakšnem popotniku). — Kochanowski ceni iipo »kakor najrodovitnejšo mladiko (deblo) na Hesperidskem vrtu«, a Miklošič kot »najlepši dar« tega vrta (pač manj dobro, ker ne gre za sad drevesa). Kochanowskega lipa ogovarja »gosta« svojega, Miklošičeva pa »prijatelja« (menda popotnika). Morda bi mogli Miklošiča kot prevajalca pesmi, ozir. njegov prevod tako-le označiti: Prevodu manjka pesniške pile. Zabrisana je v njem osebna nota izvirnikova. Vidi se pa Miklošič tudi v tem prevodu kot realist, jasno misleč človek. Da prevodu manjka zadnje »pile«, se vidi tudi iz tega, kako je uva-ževana rima. Pri Kochanowskem se rimata po dve vrstici zaporedoma (ženska rima, kakor je v poljščini naravno: »sobie — tobie« [—č]), Miklošič pa prav za prav rime nima (l. in 2. vrstica: »oddahni si — veruj mi« ? — 5. in 6. ? — v 3. in 4. nekakšna asonanca (»senčico — kratijo«) ?; ravno tako v 7. in 8. vrstici (»dišečega — soseda«) ? — v 9. in 10. moška rima (»tako — zadremljejo« ?, kakor v 11. in 12-: »gospodar — dar«). Mislim, da je Miklošič hotel rimo nekako urediti; s tem bi si lahko tolmačili, da je v zadnji vrstici vstavil besedo »dar«, ki se stvarno baš ne prilega. Končno bi še opozoril na eno malenkost: pod naslovom »Lipa« stoji: »Po J. Kohanovskomu poslovenil . . .«, a v »Kazalu« je pravilno: »Po J. Kohanowskeni«; to je izrecno zabeleženo na koncu »Berila« med »Popravki«, ki jih je za šolsko knjigo precej mnogo. Enako je pod naslovom odstavka (str. 20.) »Delo in lenoba«: »Po J. Šniadeckomu poslovenil ....«, a v »Kazalu« in v »Popravkih« je: »Šniadeckem«. To dvoje ne more biti čisto slučaj.5) Kaj je bil Miklošiču povod, da je prevedel baš to pesem Kochanowskega?") Ali je bil vzrok notranji ali pa samo vnanji »slučaj«? Pri Kochanowskem je motiv lipe v tesni zvezi z načinom njegovega življenja one dobe. Ko se je Kochanowski naveličal dejanja in nehanja na kraljevskem dvoru v Krakovu, se je umaknil (1567?, 1569?) v idilsko Oboje se nahaja bolj v začetku »Berila«; pozneje imamo pravilno (na str. 50): »Po talijanskem«; — (str. 75) »Po Brodzinjskem«; — (str. 116) »Po Karpinj«kem«. ") V istem Berilu« je Miklošič priobčil še »Nekoliko poljskih pregovorov« (str. 6), ki jih je on tudi »zbral«- So pa v tem »Berilu« ša tudi druge poljske stvari, namreč: »Trije prijatelji. Po Brodzinjskem« (str. 75), »Mladi knez in slavič Po Karpinjskem« (str. 116); ali ni tudi to Miklošičevo? Sestavek »Delo in lenoba« (str. 20.) je »po J Šniadeckomu poslovenil J. Navratil«. — Poljske prošlosti se tiče sestavek »Piast, iz kmeta kralj«, ki ga je »spisal J. Navratil« (str. 113.). — Spisi Jana Šnjadeckega so izšli v Vilnu 1818. zatišje svojega skromnega dvorca v Črnem Lesu (Czarnolasu) — južno-vzhodno od Varšave — ter tam užival »selanko« (idilo) kresov, čebel, plesov in ljubezni, »procul negotiis«. Njegova črnoleška lipa ga je mileje gostila nego prej kraljevska dvorana. Poljski literati-romantiki iz prve polovice 19. stoletja, torej Miklo-šečevi vrstniki, so cenili Kochanowskega. Posebe je njegova lipa ostala v duši Slowackemu. Želeč bivati, kakor je bival Kochanowski v Črnem Lesu, je Slovacki 1. 1834. pisal: »Kako je ta Kochanowski bil miren in srečen v svoji kolibi z ženo, z otroki! Pod visokoraslo lipo Črnega Lesa je po obedu mogel nemoteno zaspavati in tej lipi je pisal tako lepe verze! Zares zavidam mu radi njegove bajte, lipe, žene, otrok in srečnih časov, v katerih je živel . . .«7) Iz enakega dušnega nastroja je istega leta pisal rodbini Januszewskih, ko se je odpravljala »na vas« (na kmete): »Kako Vam ne zavidati, da že z eno nogo stopata v vaška vrata; že Vam je videti golobnjak Vaše hiše, že je čutiti8) (?) vonj lip Vašega drevoreda. Naj Vam sadonosniki rode, naj čebele med dajo — kakor govori Kochanowski6) — skačite kakor gozdni favni, a če bo treba, Vam bom na flavti sviral preproste pesmi«.10) Želel si je s Shakespearejem in Dantejem, »tema dvema umrlima«, sesti pod kakšno lipo ali dob, pred svojo lastno bajto, v svoji domači zemlji .... — bilo je to takrat, ko se je Prešernu tožilo po »Vrbi, srečni, dragi vasi domači«.11) Tako se je lipa — ne brez spominov na Kochanowskega — nastanila v duši Slowackega in njegovi poeziji. Sploh je slovanska romantika ljubila lipo. Poljskemu romantiku A. Malčevskemu je v njegovi »Mariji« stari Mječnik »dumal« pod starimi lipami. Tudi našim jugoslovenskim pesnikom iz sredine prošlega stoletja je lipa rada zelenela in šumela »tam v dišečem gaju«. Prim- še nacional-no-politične »Lipe Slovanske« v letih 1848-49! Ali je torej tudi Miklošiča, ko je v mladih letih pač čul pesem svojega rojaka Volkmera »Lipa ali slatka krčma«,12) zganila srečna črno- 7) Mieczyslaw Hartleb v »Pamietniku Literackem« XXII—XXIII. 254, Lwow. H) »juž slychafi zapach lip Waszej alei«. ") V 12. pesmi »Sobotke«, idillske pesnitve, in sicer v kitici VI- 10) V isti idilski pesnitvi, v kit. 11. 11) Tudi v svojem »Potovanju na vzhod«, v pesmi VIII., pošilja Slowacki pozdrave »od dišeče lipe klasičnega Jana« (t. j. Kochanowskega), a v pesmi VI. posvečuje več ko dve kitici tej lipi, in sicer govori o njej baš z izrazi, vzetimi iz iraške Kochanowskega, ki jo je prevedel Miklošič (Hartleben, op. cit. 255), č'iš, ljubil sem lipo, ki je nad slavnim Janom senco razstreljeno zbirala pod sebe in vsako leto obdarila z vrčem meda . . . n) »Pusti, lipa, da zapoje — tvoj priatnik pesme svoje« — tako se začenja Volkmerova pesem. Opozarjam na »prijatnika«; Miklošič ima v svojem prevodu tudi »prijatelja« (mesto poljskega »gosta«). leška slovanska idila, da je Kochanowskega »Lipo« prestavil v šolo? Ali pa je pri tem deloval v glavnem le slučaj, n. pr. slučaj, da je imel morda pri sebi dela Kochanowskega? Brž po smrti Kochanowskega je njegova dela izdal (1585) Januszewski, a potem je bilo prvo popolno izdanje njegovih pesmi ono, ki je izšlo 1. 1803.13) (zopet 1825) in ki je Kochanowskega med poljskimi romantiki zelo spopuliziralo. Ali ga je dobil v roke morda tudi Miklošič (morda po Ostrovskem) ? Seveda mogla mu je služiti tudi kaka antologija14). Morebiti pa je Miklošič v roke dobil ono izdanje Kochanowskega, ki je izšlo v Lipsku 1. 1835 v priredbi Jana Nep. Bobrowicza. V založbi knjigarne Breitkopf i Haertel je namreč 1. 1834 v Lipsku začela izhajati »Biblioteka kieszonkowa klassykow polskich« (Žepna Biblijoteka poljskih klasikov), v majhnem formatu, namenjena pred vsem »lepemu spolu«. Izšlo je je 37 zvezkov. Prvi je izšel Ignacij Krasicki (zv. 1—10) 1. 1834, drugi Naruszewicz (zv. 11—13), a tretji Kochanowski, in sicer 1835 v 3 zvezkih (zv. 14—16)- Ta »Biblijoteka« je našim preporoditeljem vsekakor prihajala v roke. Stanko Vraz je imel n. pr. Krasickega v tem izda-nju, kakor kaže primerek zagrebške univerzitetske biblijoteke, in je čisto mogoče, da se je v Vrazovem - Miklošičevem krogu nahajal tudi Kochanowski v izdanju takrat nove in po mestu, kjer je izhajala, našim Gradčanom bolj pristopne »Žepne Biblijoteke«. Da so okoli 1. 1835 imele tudi dunajske knjigarne slovanske in med njimi poljske knjige in da je Vrazov - Miklošičev Gradec o teh knjigah korespondiral z Dunajem, to že vemo (»Časopis« XXIII, 51). L. 1838 je Miklošič imel n. pr. ti-le poljski knjigi: 1. »Wyprawa Igora na Po}owcow« (Biowski, Lvov, 1833) in 2. Poezye Aleksandra Grozy, (Wilno, 183616). Dr. F r. 11 e š i č. ") Bohomolec je 1767 izdal Kochanowskega, ali to izdanje ni bilo popolno. 15) Gl. o tem mojo razpravo: »Nekoje poljske knjige u univertetskoj biblijoteci u Zagrebu« v »Przewodniku Bibljograficznem«, serija II., tam VII, zv. 6, 1926 (Lvov), str. 250/251. ") L. 1834. je izšla (Lešno in Glog6w) antologija poezije in proze »Nowe wypisy polskie itd.« za šolsko mladino, in sicer I. del. Autor ji je bil Jan Poplinski (r. 1796, t 1839). L. 1841. je izšel ta del že v 2. izdanju (Lešno in Gnjezno). la prvi del antologije (izdanje 1841) se na'haja v zagrebški univerzitetski biblioteki; bil je last V. Ba-bukiča, kakor kaže njegov lastnoročni podpis iz 1. 1850. V tem I. delu je Kochanowski sicer dobro zastopan (str. 319 si., prim, tudi str. 40), ali pesmi »Na lipo« ni v njem. Drugi del antologije je izšel (Lešno in Gnjezno) 1. 1838.; tega dela ne poznam, ali po Estreicherju (»Bibliografia polska XIX. stolecia«, torn- 111.) je ta del obsegal »zgodovino poljske proze z izvadki«, torej ine pesmi. — Neka krestoinatija iz Kochanowskega za mladino (v 2 zvezkih) je izšla I. 1816. Ivan Vrban Za dravski, prvi slovenski prevajalec Shakespeare-ja. I. L. 1864. je izšla v Mariboru sedai že malo znana, 127 strani broječa knjižica z naslovom: Lada. Almanah za leto 1864. V r e d i 1 in izdal J. V. Zadravski. Vsebina te knjige je precej pestra: Uvodna pesem, življenjepis ruske pesnice Elizabete Kulmanove, nekaj izvirnih in ena prevedena nove-lica, odlomek iz »R o m e o i n J u 1 i j a«, vmes pesmi, ob koncu pa še spominek prezgodaj umrlemu uredniku Ivanu Urbanu-Zadravskemu. Torej prav čeden književni pojav za tedanjo dobo. Med sotrudniki je imenovati v prvi vrsti urednika Ivana Vrbana (Urbana), ki je prispeval iz nemščine prevedeno novelico »Ljubezen in domovina«, izvirno novelo »Angelj miru« ter prevod Shakespeare-jeve žaloigre »Romeo in j u 1 1 j 3.« (II. 2.). Prejkone je tudi »Životopis Elizabete Kulmanove«, ki je brez podpisa, izšel izpod peresa urednikovega. Ostali sotrudniki so bili iz večine dijaki višjih razredov mariborske gimnazije. S polnim imenom sta podpisana le dva, in sicer Flegerič, ki pa je 1. 1863. odšel v Varaždin, ter sedmošolec Krajnc, o katerem beleži uredništvo almanaha pod črto naslednje: »O. Krajnc bil je sedmošolec mariborske gimnazije, umrl je letošnjo pomlad za jetiko. V spomin njegov smo vzeli iz njegove zbirke ti dve pesmici (V mraku, Serenada).« Drugi sotrudniki so označeni le z začetnicami, n. pr. J. G., P(ajk) in J. Z(adravski) ali pa s psevdonimi: S. Pohorski, Podgorjanski, Rogački in Ločki. Pobuda za mariborski almanah je potekla bržkone iz Zagreba. Novice iz 1. 1862. prinašajo na 27. str. med slovanskimi novicami to-le -io-vost: »Lada — Gospod Krešic, izdavatelj priljubljenega nam časnika »Naše gore list« v Zagrebu na svetlo je dal k novemu letu malo ali prav priležno knjižico pod imenom Lada, to je slovanska Venera, tedaj kot malen dar za ženski spol. Kratke, večidel zanimavajoče povesti izmenjujejo se s pesmimi, semtertja prav mičnimi; proti koncu je veča pripo-vest in v poslednjem sestavku dano nekaj iz povestnice«. Iz pravkar navedenega citata sledi, da je mariborska Lada — mdi ime je isto — po vsebini precej slična zagrebški. Zagrebška Lada je bila mišljena kot »malen dar za ženski spol«. Prav istemu namenu naj bi služil tudi mariborski almanah, kar nam jasno izpričuje zadnja kitica uvodne pesmi, ki se glasi: Vzemi toraj cvetke male, boginja prekrasnih lic, vnemaj zanje srca zale naših milih lepotic! Isto potrjujejo tudi Novice z dne 27. julija 1864. I., str. 242., ko javljajo, da je izšla Lada, »ki ima tudi v roke priti našim domoljubnim Slovenka m«. II. Urednik mariborske Lade, I v an V r b a n (v zrelostnem izpričevalu U r b a n), se je rodil v Vuhredu, v Dravski dolini, dne 4. aprila 1841.1. Oče Ivan mu je bil gostilničar istotam. Deček je bil zelo bistre glave, kar dokazujejo njegova odlična izpričevala. Posebno se je odlikoval v jezikih tako v klasičnih kakor tudi v slovenščini in nemščini- Maturiral je 1. 1862. z vseskozi odličnim uspehom. Bil je p r i m u s, prvi med odličnjaki. dasi ga je v zadnjem letu bolezen (jetika) že hudo stiskala. Nato se je posvetil filologiji, a že 17. aprila 1864. 1. je moral v prezgodnji grob. Pokopali so ga v Vuhredu ob zelo lepi udeležbi. Čeprav ni bil več dijak mariborske gimnazije, so se pogreba udeležili odposlanci profesorskega zbora in učencev višjih razredov, kakor poroča letno izvestje mariborske gimnazije iz 1. 1864., katero obenem tudi omenja izredno talentira-nost bivšega učenca tega zavoda. Tudi Novice z dne 20. aprila istega leta javljajo njegovo smrt. V spominku pa, ki ga je napisal ob koncu almanaha P(ajk), čitamo med drugim o Zadravskem te-le vrstice: »Bogate zmožnosti so mu bile dane. Razen jezikov, ki se v šolah rabijo in učijo, je govoril lepo laški in francoski in prestavljal umno Šekspirove igro-k a z e. Enajst jezikov mu je bilo znanih. Prebiral je radostno časnike slovenske, poezije St. Vraza in srbske narodne pesmi so ga posebno navduševale. Njegova pisava, nemška kakor slovenska, je bila gladka, posebno krasno so donele njegove milonežne pesmice. Koliko smo ž niim gubili, naj dokazuje prva njegova slovenska novela, katero je še kot dijak spisal pod naslovom »Angelj miru«. Pred »Spominkom« je v almanahu še priobčena elegija umrlemu uredniku, ki jo je zložil M. Flegerič, posnemajoč obliko Prešernove elegije »V spomin Andreja Smoleta«. V zadnji kitici podčrtava zlasti dejstvo, da je prevajal Shakespeare-ja in pisal lepo slovenščino: »Ljubil si umno Šekspirjevo Vilo, večih jezikov sladkost si poznal, cenil najbolj si slovenščino milo, mlado življenje si Slavi podal.« III. V Ladi se nahaja med ostalimi pesnitvami tudi prevod drugega dejanja (2. prizora) Shakespeare-jeve tragedije Romeo in Julija. Kolikor je dozdaj znano, je to prvi poizkus te vrste. Slovenski jezik v tedanji dobi pač še ni bil dovolj razvit, da bi se kdoi mogel uspešno lotiti prevaja- nja nesmrtnih Shakespeare-jevih del. Zato se je tembolj čuditi, da se je spravil nad tega velikana dvaindvajsetletni mladenič, ki je jedva zapustil gimnazijske klopi. Ni nam znano, ali je Vrban-Zadravski prevedel samo odlomek, ki je natiskan v almanahu, ali pa je morda imel v rokopisu še kaj več. Po Flegeričevi žalostinki in pičlih življenjepisnih podatkih pa bi se dalo sklepati, da se je intenzivneje bavil s Shakespeare-jem. Koliko važnost so polagali takrat prav na ta prevod, sledi iz dejstva, da so za nekako vabo objavili ta odlomek še pred izidom almanaha tudi v dveh številkah l^o-vic 1864 (str. 87. in 93.). Zakaj se je odločil Zadravski baš za ta prizor? Bržčas zato, ker je pač idilični prizor v Kapuletovem vrtu najbolj ugajal »našim milim lepoticam«, katerim je bila Lada v prvi vrsti namenjena. Zanimivo je, da so tudi drugi prevajalci Shakespeare-ja začeli z Romeom in Julijo. Tako je n. pr. Schlegel najprej prevedel za poskušnjo iz Romea in Julije nekatere prizore v II. dejanju in jih objavil v Schillerjevih »Horah«. Med Slovenci je prevajal to delo J. P a j k v Zori 1875 in sicer iz II- dejanja 2. prizor in iz III. dejanja 2. prizor. Nadalje je kot prvi poizkus svojih prevodov objavil K. G 1 a s e r v »Ljublj. Zvonu« 5. prizor iz III. dejanja te drame. Dva prevoda Romea in Julije pa hrani v rokopisu ljubljansko gledališče. Tudi Cankar se je takoj za Hamletom lotil te velike tragedije ljubezni. Zadravski je po vsej verjetnosti prevajal iz angleškega originala Za tedanjo dobo je ta prevod še dosti gladek in točen. Navesti hočem poleg izvirnika kratek primer iz Vrbanovega, Pajkovega in Cankarjevega prevoda, da bo vidna razlika zlasti med prvim in poslednjim, ki sloni na nemškem prevodu. Shakespeare: Romeo: She speaks: — O, speak again, bright angel! for thou art As glorious to this night, being o'er my head, As a winged messenger of heaven Unto the white — upturned wondering eyes of mortals that fall back to gaze on him When he bestrides the lazy-pacing clouds And sails upon the bosom of the air. .Juliet: O Romeo, Romeo! wherefore art thou Romeo? Deny thy father, and refuse thy name; Or, if thou wilt not, be but sworn my love, And I'll no longer be a Capulet. Vrban-Zadravski (1864): Romeo: Zdaj govori! Govori dalje, sladki angelj moj, Ker veličastno mi to noč bleščiš, Kot krilat posel iz višin nebeških Vmrjočemu, ki kviško svoj pogled, Strme nasproti mu povzdigne in Opazi, kot skoz lene zdaj oblake Odtod vesla po zračnem polokrožji. O Romeo, zakaj li Romeo?! Odreci rodu se, odvrzi ime; Če ne, iprisezi večno mi ljubezen In dalje nisem Kapuletova. Govori! Govori dalje, angeljček, bliščeč Tak' blaženo to noč sim dol' na me, Kak' sel krilati dol' z nebes oboka Na strme, v vis obrnene oči Človeka, z glavo sklonjenega v zad, Da zre za n jim, kak' po oblakih lenih Se spina skoz zrakovje bočno. Julija: O Romeo! zakaj pak Romeo? Zataji rod svoj, zavrzi to ime! Če nočeš ti, prisezi pa ljubav mi, In jaz ne bom več Kapuletova. Cankar (1904): Romeo: Poslušaj — ona govori! Se enkrat govori, angelj! Ti, ki svetiš se nad mano v noči, ko krilat poslanec nebeški, ki prikaže se očem začudenim sinu človeškega, strmečega v mebo, ko na oblakih, na zraka nedrijih kipečih plava nebeško čudo. Julija: O Romeo, zakaj li Romeo? Roditelje zataji in imč! Če ne, pa reci, da si ljubček moj in jaz ne bom več Capuletova! Julija: Pajk (1875): Romeo: SI. J. Lobanja jamskega medveda. (Bazalna dolžina 46 cm; spodnja čeljust pripada drugi živali približno iste velikosti.) SI. 2. 1'odočiijuka jamskega medveda. (Skoro nar. velikost.) SI. 3. Spodnja čeljust z umetno izvrtano luknjo poleg živčevega vhoda. SI. 4. Kolenu sklediea, ki je služila /.u posodo. ('/, nar. velikosti.) SI. 5. 3 nadlahtnico (humerus) z umetno izdolbenimi luknjami. ('/d nar. velikosti.) SI. 6. 2^'preluknjani koleni sklediei. ('/, nur. velikosti.) SI. 7. 3 prečno prelomljene cevaste kosti, ki so služile najbrž kot ročaj. V levi še trdno tiči odlomek, v srednji se nahaja najdeno šilo, ki naj ponazoruje uporabo, desna kaže izvotleno sredino. SI. 8. 10 artefaktov i/, koatenine. ('/a mir. velikosti.) Če primerjamo navedene odlomke z angleškim besedilom, oziroma med seboj, opazimo na prvi pogled, da je med vsemi najbolj okoren Pajkov prevod, dasi je izšel 11 let pozneje kot Vrbanov, najbolj gladko se seveda čita Cankarjev, a pomisliti je, da je med Vrbanom-Zadrav-skim in Cankarjem preteklo ravno štirideset let. Vsekako pa je treba priznati, da je ta prvi poizkus, presaditi velikega Britanca na slovenska tla, precej posrečen in je le obžalovati, da Zadravskemu ni bilo sojeno daljše življenje, ker bi bili temu prvemu poizkusu sledili gotovo še drugi, popolnejši. Ob koncu še nekaj. Ivan Vrban-Zadravski je izšel Iz mariborske gimnazije. Na tem zavodu je študirala takrat cela vrsta znanih mož ki so se vsi bavili s Shakespeare-jem, oziroma z angleško literaturo. Navajam le imena Janko Pajk, Dragotin Šauperl, dr. K. Glaser, Flegerič in Turner. Slednji je po maturi celo odšel v London, kjer je prebil štiri leta. Zdi se, da je moral biti nekdo v Mariboru, ki je vse te dijake učil angleščine ali jih vsaj navduševal zanjo. Po zatrdilu edine žive priče iz takratnih časov, v Mariboru živečega notarja g. Firbasa, na gimnaziji sarni ni bilo takega učitelja- Tudi letna poročila mariborske gimnazije o tem nič ne govore. Biti je moral tedaj nekdo izven šole. Več kaj o imenovanih pre-vajavcih pa v posebnem članku »Shakespeare v slovenščini«. Janko Kotnik, Maribor. Potočka zijalka, višinska postaja aurignaškega človeka. (Začasno poročilo.) Radi kratko odmerjenega časa do izida te številke in ker vse g:a-divo še dolgo ne bo popolnoma pregledano in raziskano, se hočem omejiti v sledečem začasnem poročilu le na najnujnejša dejstva, ki se ticcjo gori omenjenega odkritja. Potočka zijalka jc že dolgo znana in v literaturi že večkrat omenjena jama. Nahaja se v višini približno 1700 m ob zaznamovanem potu iz Solčave preko Sv. Duha (1250 m) na goro Olševo, katere glavni vrh dosega 1930 m. Najdemo jo imenovano tudi v specijalni karti tik ob nekdanji deželni koroški, a sedaj državni avstrijski meji. (Z 20, K XI). 01-ševa pripada vzhodnemu delu Karavank, njena gmota, v kateri se nahaja tudi zijalka, je iz dachsteinskega apnika, a leži na mnogo starejoih plasteh. Južno jo obkrožajo karbonski in silurski skladi, katerim slede v dolini werfenske plasti, severno pa je obdana od eruptivnih kamenin in kristalastih škriljavcev. Smer zijalke je jug-sever. Vhod zaokrožen, do 15 metrov širok in 5 metrov visok. Dolžina jame približno 140—150 m, širina do 20 m in višina 4 do 7 m. Vse te navedbe so zaenkrat seveda samo približne-Sprednji del je svetel in precej raven, v drugi tretjini se tla naglo in strmo za več metrov dvignejo in tvorijo nekak hrib v jami. Ob obeh straneh tega skalovitega in peščenega stožca je mogoč dostop k zadnjemu delu jame, ki je popolnoma temen, zopet malce nižji ter omejen od skalnatega oboda. Natančna zgodovina odkritja v jami je za to poročilo preobsežna; zato le kratko: 1- avgusta t. 1. sem bil prvič v jami. Blizu vhoda, a že v notranjosti, sem ugledal veliko v skalo uklesano skledo, v kateri se zbira s stropa kainljajoča voda. Skala je popolnoma počrnela, kar priča, da mora biti skleda že zelo stara; edino na dnu je morala biti v novejšem času nekoliko poglobljena. Ogledoval sem še nadalje po jami in našel bolj v sredini še drugo podobno skledo, ki je gotovo mnogo mlajša od prve. Tako sem torej moral sklepati, da so v davni preteklosti nekoč dalj časa prebivali v tej jami ljudje. Ob isti priliki sem ugotovil v jami dilu-vijalne plasti in izrazil mnenje, da se nahajajo v njih tudi ostanki tedanjega živalstva in morda celo sledovi človeka. Drugič sem preiskoval jamo 6. septembra t. 1. v družbi s prof. Stantejem iz Celja in s pomočjo sredstev, ki mi jih je dal na razpolago celjski župan g. dr. A. Goričan. Ugotovila sva tedaj, da se nahajajo v zadnjem delu jame v ilovki ostanki jamskega medveda (ursus spelaeus R-). Istočasno pa sva tudi ugotovila, da ropa v tej jami tuj državljan. Rop se je vršil že dalj časa in v precejšnjem obsegu, kar seveda dejansko sliko ix)ložaja in presojo kvari in deloma popolnoma onemogočuje. Da se reši, kolikor se še rešiti da, sem stopil v stik z Muzejskim društvom v Celju. Izposloval sem si dopust in organiziral s sredstvi, ki sta jih stavila na razpolago Muzejsko društvo v Celju in oblastni odbor v Mariboru, majhno ekspedicijo, ki se je 16. septembra t. 1. napotila iz Celja v Solčavo. Pridobil sem akademika Diehla Vladimirja in Ravbarja Rudolfa, ki sta se pri delu prav dobro izkazala. V Solčavi sem najel dva inteligentnejša domačina, cerkovnika Ikovica Matevža in njegovega sina organista Ikovica Silvestra. Pridružil se nam je g. kaplan Kolman Vinko iz Solčave, ki je več dni pri delu tudi sam sodeloval, sicer pa vsestransko pomagal z nasveti. Vsa družba se je nastanila pri Sv. Duhu (1250 m) pri kmetu Strelcu. Od Sv. Duha do zijalke je bilo treba napraviti vsak dan dobro uro hoda. Vreme je bilo ves čas izredno slabo in so nekaj dni grozili celo snežni plazovi. Izkopavanje je trajalo tri tedne ter se je s povratkom v Celje 6. oktobra zaključilo. Gradiva smo nakopali 9 velikih zabojev. Vse je last Muzejskega društva v Celju in se nahaja začasno v prirodopisnem oddelku celjske drž. realne gimnazije. Kopali smo v zadnjem, t. j. višjem delu jame, kjer so nakopičene debele plasti jamske ilovice in se jama dejansko konča. Najprej smo i,e lotili dela na mestu, kjer je bil rov že začet. Gornje plasti se niso nahajaie več v prvotni legi, skoro pol metra v globini smo naleteli na ostanke sveč. Natančno presoditi tu lego plasti je bilo nemogoče, šele v globini nad ^ m so izgledale plasti nedotaknjene. Sledilo je druga drugi 4—5 plasti s kostmi jamskega medveda: deloma so bile s sigo ločene med seboj, vse pa v rjavi jamski ilovici, ki vsebuje tudi mnogo večjih in manjših apnenčevih skal, padlih očividno s stropa. Na tem mestu smo našli poleg velikega števila drugih kosti tudi nekaj razmeroma prav dobro ohranjenih lobanj. Toda čim bolj smo kopali v globino, tem bolj je postajalo stanje kosti slabše. V globini preko 2 metrov so bile kosti že tako slabo ohranjene, da so se drobile pri izkopu. Prekopali smo kakih 20 m2 in globlje nismo segli. Naleteli smo sicer tudi tu na kosti, ki jih je v pra-davnosti imel človek v svojih rokah, vendar je v tem oziru važnejše drugo mesto, ležeče le nekaj metrov od prvega. To mesto je bilo še nedotaknjeno in je bilo mogoče določiti razpored plasti: apneno mleko (siga) ca. 2—7 cm, rjava jamska ilovica ca. 40—80 cm, črna kulturna plast do 10 cm, rdeča jamska ilovica, ki ji nismo prišli do dna. Apneno mleko in rjava ilovica sta bila prazna in brez kosti. Le ob steni jame, kjer je bilo nakopičenih mnogo velikih kamnov, smo našli med njimi par medvedjih lobanj (n. pr. sprednji del glave z zgornjo čeljustjo, v kateri tiče še vsi zobje; slika 1). V sledeči črni kulturni plasti je ležalo nebroj kosti, ena na drugi, brez reda, kot bi jih kdo namenoma raz-metal. Le v dveh primerih smo naleteli po 5, ozir. 6 vretenc skupaj. Vse kosti v tej plasti kažejo znake človeške roke- Na njih se poznajo udarci in zareze, so deloma prečno, deloma (vendar v manjšem številu) podolžno prelomljene. Tu smo našli več nadlahtnic (si. 5.) in nekaj kolčnih skledic (si. 4. in 6.) z umetno izvrtanimi luknjami ali pa z udarci, ki izvirajo od podočnjaka medvedje spodnje čeljusti. Nadalje preluknjana vretenca, obdelane kolke in lopatice ter kot orodje rabljene podočnjake (si. 2.). Zelo značilni in zanimivi sta dve spodnje čeljusti, od katerih ima ena tri, druga (si. 3.) pa eno poleg živčevega vstopa umetno izvrtano luknjo. Popolnoma zanesljiv dokaz človeške navzočnosti pa je 26 šil (prim, sliko 7.), izdelanih iz kosti in izborilo ohranjenih. Na njih spoznamo še z lahkoto način obdelave in vidimo ob robeh vzporedne, v enakih presledkih si sledeče drobne zareze. Na nekaterih mestih smo naleteli tudi na delce lesnega oglja; s posebno opreznostjo smo pazili, da ne bi oglje s površja zašlo v kulturno plast. Oglje je smrekovo (picea excelsa) in dognano prazgodovinsko. Kake plasti pepela ni bilo mogoče zaslediti. Kresilnika ali njegovih sledov nismo našli, dasi smo pazili na to. Pač pa sem zasledil v ilovici drobce rjavega premoga in nekega škriljavca, kar je bilo gotovo prineseno od drugod. Prinesel sem s seboj tudi nekaj kosov močno patiniranega apnenca, ki bi po svoji obliki morda prišli v poštev kot artefakti. Prav tako tudi nismo našli nobenih človeških kosti. V splošnem dela kulturna plast vtis smetišča prazgodovinskega lovca. Njej sledeča plast rdeče ilovice je bila zopet prazna in je nismo zasledovali do dna. Od živalstva prevladuje jamski medved (brlogar, Ursus spelaeus R). Izkopana okostja pripadajo približno 50 posameznim živalim najrazličnejše starosti in obeh spolov. Našli smo nekaj precej popolnih in dobro ohranjenih zarodkov, mnogo poedincev s še mlečnimi zobmi, a tudi nekaj velikanov prav častitljive starosti, sodeč po popolnoma obrabljenih zobeh. Da razne bolezni medvedom niso prizanašale, nam pričajo sledovi na posameznih kosteh. Zanimiva je tudi varijabilnost živali, ki se izraža zlasti v obliki čela in tvorbi spodnje čeljusti. Statistične podatke priobčim kasneje- Nad kulturno plastjo v rjavi ilovici smo našli tudi lobanjo svizca (arctomys marmota), ki ga dandanes v vzhodnih Alpah nikjer več ni, in okostje še drugega malega glodalca, kateri pa še ni določen. Poskusno kopanje sem odredil še na tretjem mestu, toda v sredini jame, preden se tla dvignejo. Kopalo se je tu poldrugi meter globoko v samem grušču, pomešanem prav malo z jamsko ilovico. Naleteli smo tudi tu na nekaj dobro ohranjenih kosti jamskega medveda. A tudi na površju prav do vhoda v jamo sem sledil drobnejše kostne dele in posamezne zobe; vse to pa je popolnoma prepojeno z apnencem in v drugotni legi. Končno naj omenim, da smo dalj časa zaman poskušali priti po zasutem rovu v neko sosednjo jamo, o kateri so pravili stari domačini, da je v zvezi s Potočko. Nobenega dvoma ni, da so omenjene najdbe paleolitične. Po vsej priliki pripadajo poznejšemu paleolitiku. Ako primerjamo artefakte (si. 8.) z onimi, ki so jih našli v Badelhohle pri Peggau-u, jim ne moremo odrekati izredne sličnosti.*) Po tem takem bi jih morali uvrstiti v aurignaško dobo. Z ozirom na to pa, da se Potočka zijalka nahaja tako visoko in na ozemlju nekdanje poledenitve, pomeni to neki novum za znanost in je najdba izredne važnosti. Razen tega nimamo na našem državnem ozemlju poleg Krapine ničesar iz starejše kamenene dobe. Celje, 31. decembra 1928. Srečko B r o d a r. *) V. Hilber, Urgeschichte Steicrmarks, Graz 1922., tab. I. Znamenit keltski novec kneza Nonnosa. Med mnogimi in dragocenimi novci, ki jih je v jeseni 1. 192S. poklonil mariborskemu muzeju tukajšnji urar g. F r a n j o Bureš, je numizmatično najvažnejši in zgodovinsko najznamenitejši srebrni novec donavsko-keltskega kneza Nonnosa iz 1. stoletja po Kr. Novec (tetrahma) je izvrstno ohranjen, posebne, ker se je posrečilo odstraniti debelo plast bakrene patine, ki je deloma zakrivala obe podobi na sprednji in zadnji strani, in napis. Novec tehta 17.2 g; njegov premer znaša 23 mm. Na sprednji strani se nahaja na desno obrnjena doprsna podoba solnčnega boga Apolonovega tipa z dolgimi in gostimi kodri, ki padajo bogu preko tilnika. Rob novca krase številni ven obrnjeni polkrogi, v katerih se nahajajo pike. Na zadnji strani je upodobljen jezdec z ostrogo, ki hiti v divjem diru na desno. Levico dviga visoko navzgor. Kaj drži v roki, se ne da ugotoviti, ker se ta predmet (sulica?) ni dal več na novcu upodobiti. Pod jezdecem se nahaja na širokem polju jasno čitljiv napis NONNO(S). Podoba solnčnega boga spominja na rimske rodbinske (republikanske) denari-je iz prvega stoletja pred Kri-stom. Podoba jezdeca na zadnji strani pa je posneta po tetradrahmi ma-cedonskega kralja Filipa II. (356—336 pr. Kr ). Slog in kov sta sicer barbarska, vendar se pozna vpliv rimskih novcev Avgustove dobe. Kje in kako se je novec našel, se ne da več ugotoviti. G. Bureš ga je dobil od nekega neznanega Slovaka. Brezdvomno pa je domovina novca južna okolica današnje Bratislave ob Donavi. Ta novec spada namreč v takozvano Biatec-skupino ali — kakor jo označuje v delu »Keltische Numisrnatik der Rhein- und Donaulander« numizmatik Forrer — v skupino panonske lige. Na teh novcih so se nam ohranila imena nekaterih knezov raznih keltskih plemen, ki so prebivala ob Kristusovem rojstvu okoli Nežiderskega jezera (Bojici) ter ob panon-sko-noriški meji (Azalijci in Araviski). Severna meja tega ozemlja, ki je ne moremo natančno označiti, je bila vsekakor Donava. Najbolj pogosto ime, ki ga čitamo na teh novcih, je ime kneza BIATEC, po katerem se vsled tega skupina tudi imenuje in ki je poleg srebrnih novcev koval tudi zlatnike. Ime kneza NONNOS je bolj redko. Še bolj redka so imena ostalih knezov, kakor n. pr. COBROVORAMVS, BVSV, BV-SVMARVS, FABIARIX, AMIORIX in dr., ki so se nam ohranila le na nekaterih redkih in vsled tega zelo dragocenih eksemplarjih. Zelo interesantna — tudi za našo ožjo domovino — je zgodovina novcev panonske lige ali zveze. Ko so si osvojili Rimljani okuli Kristusovega rojstva naše pokrajine do Drave, so začeli zmagovalci s kruto brezobzirnostjo pobirati moško mladino iz naših krajev za vojaško službo v pomožnih četah (auxiliarii) ter izterjevati med prebivalstvom davke. Kmalu so spoznali izčrpani Panonci, kako dragocena je bila nji- hova nekdanja neodvisnost. Zato so se sporazumeli s sosednimi Kelti in drugimi narodi, ki so prebivali med Donavo in Jadranom, in ustanovili zvezo (panonska liga), katere geslo je bilo: Proč od Rima za vsako ceno! Kelti ob Donavi so se naravno bali rimske nadvlade, saj so lahko slutili, da hoče mogočni Rim doseči donavsko mejo, ki je bila najbolj varna. Zato so se sporazumeli še tudi s tedaj najmogočnejšim in najod-ličncjšim germanskim kraljem Marbodom, ki je ravno v tem času ustanovil v današnji Češki veliko markomansko državo ter začel kot izurjen in bojaželjen vojskovodja na lastno pest napadati rimsko ozemlje, 'la zveza s podonavskimi Kelti in Panonci mu je bila posebno všeč, ker je vodila preko tega ozemlja čez Karnuntum prastara »jantrova cesia«. ki je bila najbližja pot v Italijo- Zdi se, da so bili pri tej zvezi udeiežejn tudi Sarmati, ki so bivali med Donavo in Tiso, kakor tudi nekatera da-cijska plemena. Rimski vojskovodja in poznejši cesar Tiberius se je nahajal takrat v Karnuntumu, od koder je nameraval s svojimi ilirskimi četami z mogočnim sunkom na mah zrušiti markomansko državo. Njegov legat Sentius Saturnius pa naj bi prodiral s svojimi četami preko Hercinskega gozda tako, da bi se oba združila v Marbodovi državi, od koder bi prodirala skupno dalje. Ko pa sta bili obe rimski armadi komaj par dni hoda oddaljeni od mesta, kjer bi se združili, je izbruhnil nenadoma za hrbtom Rimljanov že dolgo in skrbno pripravljeni upor. Tako |e bil Tiberius prisiljen skleniti z Marbodom mir in odriniti s svojimi legijami nazaj, da uduši ta silno nevarni upor. Tako se je začela leta 6. po Kr. na ozemlju med Donavo in Jadranom velika vojna, ki je trajala tri leta in ki se imenuje običajno po glavnem ustaškem vodji Batonu Ba-tonska vojna (bellurn Batonianum). Ti boji so znani tudi širšim slojem po Aškerčevi pesnitvi »Ilirska tragedija«. Kako nevaren je bil ta upor za Rim, dokazuje najbolje dejstvo, da so primerjali Rimljani te boje s Hanibalovo vojno. Velleius Paterculus, ki se je udeležil bojev kot višji častnik v Tiberijevem štabu, nam poroča kot očividec, da so se vršili ti boji deloma tudi v naših krajih, posebno okoli Ptuja in okoli Varaždi-na. Slednjič se je posrečilo žilavi vztrajnosti Tiberija, katerega je podpiral tudi Gerinanicus — sprva z 10, pozneje s 15 legijami — udušiti upor junaških, z divjim obupom se borečih plemen. Šele sedaj je postala Donava za Rim trdna in stanovitna meja. Te pomembne dogodke- omenja tudi Augustus v svoji poslednji volji. (Mon. Ane. 5, 44). V tej dobi — najbrž v letih 6 do 7 i)o Kr. — so nastali tudi novci panonske lige. Povod niso bile toliko gospodarske in prometne potrebe, temveč solidarnost upornikov. Ti novci naj bi bili nekak viden simbol skupnega nastopa vseh zaveznikov proti zemljelačnemu Rimu. Ti novci imajo torej predvsem svoj nacijonalni in politični pomen To izraža tudi simbolika novcev. Solnčni bog naj predstavlja germanski, dirjajoči jez- dec pa keltski element. (Dr. Fried. Kenner v »Wiener Numismat. Zeit-schrift«, Bd. 27, str. 76.). Objednem naj bi ta novec spominjal na slavno in veliko preteklost celega keltskega plemena. Knez Nonnos nam je v ostalem popolnoma neznan, ker se je ohranil njegov spomin edinole na novcih, ki nosijo njegovo ime. Tako živi v teh novcih tudi spomin na preteklost naše zemlje. Slednjič omenimo še nekatere znamenitnejše najdbe teh novcev, ki se omenjajo v numizmatični literaturi: L. 1776. se je našlo v Bratislavi 44 novcev panonske lige z imeni Biatec, Nonnos in Cobrovoramus. En novec je bil brez imena. L. 1855- so našli v Deutsch-Jarendorfu (Gra-diščansko) 27 zlatnikov in 102 srebrnika, med njimi 43 z imenom Nonnos; 1. 1880. pa v Simmeringu 26 velikih srebrnih novcev, med katerimi se je nahajalo 8 novcev kneza Nonnosa. Večino teh novcev hranijo dunajski muzeji. Razventega poseduje numizmatik Miller v. Eichholz en Non-nosov novec iz Siebenbrunna. Forrer pa ima 2 Nonnosa, enega iz Deutsch-Jarendorfa, drugega z retrogradnim napisom neznano od kod. Skupno število doslej znanih Nonnos-novcev je okoli 60—70. Iz tega izhaja, da ima novec tudi za naš muzej veliko numizmatično vrednost. EgonBaumgartnerindr. V- Travne r. Slovstvo. Karlovšek Jože: Slovenska hiša. Ljubljana 1927—1928. 4°. 2 zv. — I.: str. 2+ XIII. — II.: str. 15+IV+XXXVIII+I. Hrvatski inženjerji in arhitekti so pred vojno izdajali bogato gradivo, ki bi naj omogočilo hrvatskemu stavbeniku praktično uporabljati domače motive. Enako stremljenje je rodilo 1. 1927. in 1928. svoj sad tudi pri nas z izdajo dveh (najbrž) zaključenih delov »Slovenske hiše«, od katerih obravnava prvi stavbne motive, drugi pa stavbe in pohištvo. Prvi del ima 13 listov arhitektonskili motivov in poldrugo stran uvoda. Iz tega nam jasno stopi pred oči dejstvo, da ni imel avtor pri celem delu etnografske ali znanstvene ambicije, ampak izrazito tehniško-informativno. Podal je našim tehnikom obilico motivov, katere lahko praktično uporabljajo. Vprašanje pa je, ali so ti motivi res narodni, to je, ali so oni idejno in praktično duševna last našega človeka, ali so ponarodeli in ali so mogoče obrtnega ali industrijskega Izvora. Radi tega bi bil nujfno na mestu znanstveno zasnovan daljši tekst. Naš stavbenik in arhitekt mora s sigurnostjo znati, ali ima opraviti z narodnimi ali ponarodelimi motivi, ali pa s takimi, katere je smotrno rodila obrt ali industrija. Avtor je n. pr. naslovil str. 11. in 12.: Umetna ključavničarska dela na Slovenskem. Vprašanje za nas bo, odkod izvirajo ta dela, pod čegavimi vplivi so se razvila, Saj so vendar v Sloveniji do nedavnih časov nadomeščali po deželi kovinaste kjučavnice leseni zapahi. Kombinacija zapaha in ključavnice na naših kmetskih poslopjih iz prehoda osemnajstega v devetnajsto stoletje šele vodi h kovimasti kjučavnici. Ta je izraz novega tovarniškega vpliva na našega kmeta in tako prav vse razen tečajev in kar je z njimi v zvezi; samo to je ustvarjal naš človek. Mreže v oknih so v najboljšem slučaju ponarodele, svoj izvor in raz- voj pa imajo v mestih. Križi izvirajo iz baročne, manj iz gotske cerkve. Iz cerkve izvirajo tudi razni zidarski motivi, v kolikor niso profanega mestnega izvora; iz mesta in iz cerkve izvirajo tudi mnogi tesarski motivi. Če dodamo cerkvi in mestu še grad, imamo takoj podan izvor našiih stavbnih ali bolje arhitektonskih motivov. S tem pa nikakor ne trdim — analogno nekaterim našim glasbenikom — da narodnega stavbarstva in narodne arhitektonike pri nas ni. Temeljni problem je tu v materijalu, ostali so bolj ali manj vzporedni. Eliminiram hišo sredozemskega tipa, katere se tudi avtor ne dotakne. Našo slovensko hišo je gradil naš človek v alpskem tozemlju v toliko, v kolikor je lesena ali mešana; v srednjepodonavskem ozemlju pa, kolikor je nabita, in v njenih raznih varijantah. Zidano hišo pa je na Slovenskem gradil strokovni obrtnik, ki je prinesel svoje znanje v našo vas iz prakse, iz mesta itd-V leseni hiši se je naš kmet izživljal stavbarsko v konstruktivnih oblikah večjega obsega. Dekoracija se pojavlja v izrazitih minijaturah, ki se osredotočajo na gotove točke hiše, na gotove dele pohištva in na orodja; in to na tisto, s čimer ima ali največ ali najmanj opravka. Kompozicija stopa v ozadje. Pri nabiti hiši pa se umetnostno izživlja naš človek v plastiki preprostih stukatur, v zunanjosti pa v enotnem barvnem dekoriranju hiše. Arhitektonike, dekoracije itd. zidane hiše pa ni reševal naš kmet, ampak pod srokovnimi in to redno tujimi vplivi stoječi obrtnik, ki pa v njej ni oblikoval lastnih, ampak mestne motive. Slovenski obrtnik se je ustavil pred ustvarjanjem samoniklih motivov na zidani hiši prav tako, kot me ve danes moderni arhitekt z betonom v naši provinci ne kod ne kam. Delna izjema obstoji samo v ozemlju nabite hiše. Narodnega motiva prav gotovo ne predstavlja sporadično se nahajajoča, pred par sto leti po mestni mreži povzeta mreža na oknu kmetske hiše ali maskirana herma, četudi se je v (pokrajini vzdržala in od tam izrinila na korist tovarniškim izdelkom mnoge stare primitivno preproste motive. Narodni motivi so oni, ki sami, kot tudi v kompoziciji ustvarjajo 'harmonično in sestavno enoto s pokrajino in ljudskim značajem. Pokrajina in ljudski značaj pa se po kulturnih vidikih razvijata; tako se razvijajo tudi v narodu porojeni ali po narodu prevzeti motivi to vsled tega je kljub vsej narodni kmetski konservativnosti ugotovitev razvoja nujno potrebna stvar in šele na podlagi razvoja bi se lahko ugotovil pojem narodnega motiva. Ravno radi kulturnega razvoja tako pokrajine, kot ljudskega značaja ni predstavljalo narodnega motiva pred sto leti ono, kar ga predstavlja danes; tu ipa nastopi vprašanje, ali sploh še lahko danes govorimo o narodnih motivih. Kajti ali imamo še sploh naš stavbar-ski narodni okus in ali ga ni pregnala obenem s patrijarhalnostjo iz naše vasi moda l moderno reklamo? Brez odgovora na vprašanje glede našega narodnega okusa pa ne moremo rešiti vprašanja obstoja in lastnosti naših narodnih motivov in obratno. Efektivizem pa, katerega opažamo zlasti na lesenih poslopjih, je znak splošnega preprostega okusa. Stavbarska narodna umetnost se zato zelo težko primerja z narodno pesmijo. Narodni pesnik je ugodil svoji duševni potrebi in svojemu čustvu, ko je izrekel in zapel pesem. Narodni umetnik pa je najprej ugodil praktični potrebi in je postavil hišo ter jo pod vplivom kulturnega stanja uredil in okrasil- Gospodarsko stanje in kulturni razvoj pa sta usmerjala umetnostni razvoj ihiše, orodja, pohištva itd. Gospodarske potrebe hmeljarstva so povzročile v Savinjski dolini nastoj velikih, masivnih gospodarskih poslopij in kozolcev; vsa dekoracija poslopja je odvisna od gospodarskega stanja našega kmeta. Tako ni dekoracija izraz umetnostnih čutov našega človeka, ampak predvsem posledica njegovega gospodarskega stanja. Izjemo dela v tem oziru ozemlje nabitih hiš, kjer pa ravno novodobni obrtniki zidarji v zidanih hišah, n- pr. na Murskem polju, uničujejo stare preproste barvane in plastične motive; isti obrtniki povzročajo tudi na Bizeljskem nazadovanje barvnih pestrosti v zunanjosti Ihiše. Ker je zanimanje za ljudsko umetnost vedno intenzivnejše, bi želeli, da bi se takšna in podobna vprašanja, ker je njih rešitev brez podrobnega analitičnega raz-iskavamja nemogoča, v uvodu k ekstenzivnemu splošnemu delu, kot je Karlovškova Slovenska hiša, vsaj malo pretehtala. Drugi del obravnava stavbe in pohištvo in obsega 15 strani uvoda in 26 listov silik. Vprašanje, ali so motivi narodni ali narejeni po obrtnih vzorcih, je posebno odprto pri umetnem mizarstvu. Naše starejše pohištvo je deloma tesarskega izvora; stari mizarji pa so, predno so se definitivno ustalili, delali dolga pomočniška potovanja, na podlagi katerih bi lahko z isto pravico trdil, ida so ti stari obrtniki prinesli motive domov iz tujine, kot da so ti motivi narodni. To pa še posebno, ker se ti mizarski motivi, kot tudi oni, ki predstavljajo na slikah notranjost hiše, niso nikjer globlje vsidrali. Kar se tiče sloga, lahko prenesemo te mizarske motive, pravtako kot večino poljskih znamenj in kapelic ali pa sobi št. 37 in 38 v mnoge druge alpske zemlje. Veliko vrednost pa predstavljajo slike hiš, katere spremlja v uvodu kot tekst kratek splošen očrt. Radi tehnične usmeritve dela, ki vsebuje mnogo truda in energije, a premalo globine in zmisla za vsebino problema se ipa pokaže tudi tu pomanjkljivost teksta. Nedavno je izdal docent Melik v »Slovenački« slike tipične gorenjske hiše. Karlovšek jo poidlaja drugače, kar bi nujno moral v tekstu opravičiti in utrditi. Podobno je tudi z umetno konstruiranimi narodnimi stavbami. Ponosna hiša v Domžalah (št. 10) ali pa efektivistično in sentimentalno globoka leva (lesena) stran kmetske hiše št. 11. ne najdejo v nobeni moderni narodni stavbi svojih elementov- Načrti št. 5, 8, 9, 12, 14, 17, 18, 19, 27 hočejo z lesenimi hodniki in lesenimi ložami izsiliti človeku priznanje narodnega izvora. Pripominjam, da je renesansa splošno uporabljala rustiko, a vendar ni bila in tudi ni hotela predstavljati narodnega sloga. Dva elementa še ne ustvarita narodnega sloga, če je materijal, konstrukcija, kompozicija, dekoracija itd. drugačna. In končno nas pa spravi Valvasor zlasti po zadnji tretjini tretjega zvezka v dvom, ali je lioidhik ab origine naš. Ali ni naš večji kmet povzel po naših samostanih in gradovih, in naš meščan po tujem mestu, od koder se je priselil k nam? In ali je hodnik res tako splošen, ali ni1 to samo značilnost večjih kmetij? Razlika pa med tem slogom, kakor je zasnovan v zgoraj imenovanih številkah, in med dozdevnim narodnim ali recimo restavracijskim slogom je kot med vasjo in provin-cijalnim mestom, oziroma med povprečno hišo v vasi in v provincijalnem mestu. Popolnoma drugo sliko pa predstavljajo št. 4, 7, 16; tudi »Kmečke stavbe na Dolenjskem« so dobre, slabša pa je št. 28. Prve slike naravnost kličejo po vaškem ambijentu in spadajo v našo prirodno kmetsko pokrajino, v kateri bi bile še precej blizu trpljenju hiše v Beli Krajini, ekspresionizmu hiše v ljubljanski okolici, zunanji romantiki hiše št. 13 in konservativnosti št. 6. Slike so dobre, škoda samo, da sta Primorje in Ko-rotan ter naše Podravje zapostavljeni in da sili Gorenjska preveč v ospredje. Sicer je samo na sebi opravičeno, da tvori gorenjska hiša temelj gradiva na katerega se avtor opira s popolno sigurnostjo- V tako splošnem delu, kot je naše, bi gorenjsko gradivo moralo služiti za osvetljavo gradiva iz drugih slovenskih pokrajin. Radi gorenjski hiši analognega, vzporednega prikaza primorske hiše bi bil na mestu jasnejši prikaz diferencijac.ij hiše sredozemskega ali mediteranskega tipa, posebno še, ker so za to pripravili mnogo materijala Trinko, Rutar in Turna. Naše jugoslovansko Podravje pa je važno radi nabite, ali da rabim Cvijičev izraz, nabojne hiše in njenih diferencijacij. Tako se v Sloveniji in s tem v slovenski hiši stikajo ka-menita sredozemska, pretežno lesena alpska in prvotno nabita sredkijepodonavska hiša. Iz teh razlogov bi si še posebno želeli tako Primorja kot Prlekije poleg tipične zastopnice alpske hiše Gorenjske. Kakor moramo v materijalu ločiti dobre in originalne slike od večine idealizirano izumetničenih, tako moramo tudi v tekstu ločiti opis posameznih tipov hiš od postanka in razvoja hiše. Zanima nas tudi metoda, po kateri je avtor delal, zlasti pa viri, odkoder je črpal tako motive kot hiše z navedbo lokalizacije. Na izredni nepopolnosti literature temelji žal skrajno slabo, nestrokovno prvo in drugo poglavje, ki govorita o postanku in razvoju hiše, v katerih človek pogreša marsikje temeljnega šolskega znanja. Kot poročevalec se omejim samo na nekatere ugotovitve. Stavbarstvo in arhitektura sta dva pojma. Vprašanje naše narodne umetnosti se ni rodilo šele po svetovni vojni, ampak zanimanje za to je rodilo že davno romantika z M. Majarjem. M. Murko je pred svetovno vojno izdal izčrpno delo o razvoju kmetske hiše pri Jugoslovanih, o katerem sta med Slovenci poročala v samostojnih razpravah h". Kotnik in J. Wester. Murko navaja v svojem delu tudi vso literaturo, ki je ipa sicer zabeležena tudi v Dachterjevih delih, za najstarejšo dobo pa v Jirečkovih. Doba renesanse je doba okoli 1500- Smoter etnografskega in tehniškega proučavanja je podan naivno, ker Karlovšek ravno ne pozna etnografske literature. Baš etnografija je bila, ki je tudi pri nas, da omenim samo Cvijiča in »Naselja«, proučavala našo hišo z ozirom na »vremenske, krajevne in življenske razmere«. In neglede na nejasne pojme o prazgodovinskih dobah moram povdariti, da je racijonalistična zgodovinska teorija v lov-sko-živinorejsko-poljedeljskem socijalnem razvoju človeka na podlagi Hahnovih epo-halnih življenjskih del opuščena, ker je geografsko proučavanje arheoloških in etnografskih ugotovitev pokazalo drugačne konkretne rezultate Istotako je arheologija po Schmidu pokazala precej drugačen razvoj hiše1, kot nam ga prikazuje Karlovšek po analogiji današnjih socijalnih prilik.- Vprašanje gospodarskega poslopja je reševal Rhamm, poleg njega pa tudi Dachler, ki je postavil danes prevladujoče naziranje, da se je ono razvilo šele v toku zgodovinskega razvoja. Še danes imamo v naši državi pokrajino, kjer prezimi živina na prostem ob kopah slame in krme. Gradišča predstavljajo selišča upravnih in vojaških slojev v bronasti in železni dobi ter odgovarjajo socijalno tipu današnjih mest in ne vasi. Antropologija je ugotovila v naših krajih za čas do vključene bronaste dobe alpsko raso, ki predstavlja prvotnega prebivalca naših krajev, katerega šele s hallstattsko dobo nadomesti Ilir. Pradomovina Slovanov ni vzhodna in južna Rusija, temveč zahodna. V novi domovini niso Slovenci prevzeli hiše od Frankov, temveč »vremenu, krajevnim in življenskim razmeram« geografsko odgovarjajoče lesene (alpske), ilovnate (srednjepodonavske) in kamenite (sredozemske) prejšnjih prebivalcev. Takozvana frankovska hiša se je razširila po alpskem svetu s srednjeveško frankovsko kolonizacijo, kar sta ugotovila Frischauf in Dachler. Da so stanovali Slovenci po višinah, Obri po nižinah, to po Kronesovih, Levčevih in Haupt-mamovih raziskavanjih ne drži. Vas (Haufentiorf) je izraz načina zgodovinskega nastajanja vasi in morfologije terena, na katerem stoji. Pri taborih je vprašanje, ali so oni siploli kaj vplivali na razvoj slovenske vasi, oziroma slovenske liišei Po dosedanjem znanju tega vpliva ni, vsled česar niso tabori omembe vredni. Odrešitev Slovencev izpod obrske oblasti prekine z dotedanjimi rimskimi, italskimi vplivi, katere nadomestijo zahodni frankovski, pozneje nemški. Kakor je škoda, da nI Karlovšek uporabljal že omenjenih virov za razvoj hiše na Slovenskem, tako je škoda, da ni uporabil študij Bancalarija, Schukowitza, Mella, KrauBa, Hacqueta, Haberlandta in da si ni vzel za podlago pri razdelitvi tipov slovenskih hiš Dachlerja, čigar rezultate naj bi kritično ponovno obdielal, špecijelno za dimnico pa Geramba. Z izčrpno uporabo lite- rature bi se nivo sistematičnega dela v uvodu zelo dvignil in knjiga bi postala osnovni vir za vsakega, kdor bi se bavil s slovensko hišo. Nazorno risani tipi so siplošni, znak, da pri študiju naše hiše ne postopamo analitično, kakor je to začel Lokar. Proučiti hočemo našo hišo naenkrat, in sicer celotno, namesto da zbiramo materijal iz posameznih delov naše domovine in s tem omogočimo v nadaljnji bodočnosti s suk-cesivno nabranim materijalom znanstvenim in praktičnim potrebam zadovoljujoče delo. Ker Karlovšek ni imel dovolj preddel in ker ni uporabil že obstoječe literature, ni mogel podati o slovenski hiši več kot splošne in nepopolne slike. V najboljšem delu teksta, v splošnem opisu hiše, je najboljša gorenjska hiša. Tip balkanske hiše spada v naše bratsko ozemlje iin, ker je prilično raziskan, bi lahko pod&l avtor tudi specijelne oblike balkanske hiše, katero primerja z dolenjsko. Slike ne potrjujejo navedb v tekstu, da je dolenjska hiša enonadstropna; zelo dvomljiva jet njena enonadstropnost v ravninah. Tudi ne obstoja enotna dolenjska hiša; kakor Dachler pride Karlovšek končno sam do trodelitve dolenjske, kočevske in belokranjske hiše. V mariborskem ozemlju, ali bolje rečeno, v našem Podravju je kovačnica kot na Tolminskem, Koroškem in tudi na Gorenjskem značilna le za visoke samotne kmetije, oziroma za mesta, kjer so se obdržale kot ostanek domače železne obrti, n. pr. v Dravski dolini. Prekmurska hiša je samosvoj izraz istega tipa, kot ga predstavljajo Prlekija in Dravsko polje, namreč nabite hiše. Dimnica na Kobanskem in na Pohorju bi raid! svoje originalnosti zaslužila samostojno poglavje. Razlika med kraško hišo in dimnico je, potem ko so jo drugi, kot Murko, Geramb nazorneje ugotovili, preozka. Potrebne pa bi bile tudi tu diferencijacije, kot hiša v Reziji, na Tolminskem, v Brdih in na Krasu, ter v prehodni Čičariji. Knjiga je zanimiva, ker nam kaže prdiitro postavljene in rešene probleme; s katerimi se je predstavila javnosti ona struja v naši gradbeni tehniki, ki hoče po domačih motivih ustvariti restavracijski slog nasproti importu geometrične betonske arhitektonike in vzporednega stavbarstva. Kot pozitiven poizkus, ustvariti nekaj lastnega, jo moramo pozdraviti; kot prenagljen korak, katerega bo treba v bodočnosti še osigurati, pa zahteva od onih, ki so ga storili, da delajo na tem polju smotreno še naprej ter da se v slovensko hišo analitično poglobijo. Franjo Baš. Morocjttl Camillo: GroBdeutschland—GroBsiidslawien. Wien 1928. — 103 str. Nobena manjšinska literatura ne sme nositi pečata lastnega vprašanja, kajti kot taka bo večini onih, katerim je namenjena, neprebavljiva. Manjšinska vprašanja se morajo vtelesiti višjim političnim koncepcijam, idejam človečanstva in planetarnih kultur. Manjšinski problemi se še niso nikdar rešili radi manjšin, ampak vedno radi višjih kulturnih in političnih stremljenj, katerim so bila manjšinska vprašanja ravno vključena. Po filhelenizmu ie bila z Alzacijo in Loreno v borbi za premoč Zahodne Evrope nad nemškim militarizmom, v borbi, ki je bila bojevana kot borba pravice nad silo, misel samoodločbe in svobode narodov združena s pojmi pravice in kulture, za katere se je na zunaj bila ravno Zahodna Evropa. Pod vplivom ruske revolucije je bila večina srednjeevropskih narodbv politično osvobojena; manjšinska vprašanja pa so še ostala in to deloma kot izraz kapitalističnega imperijalizma, deloma pa kot ostanek fevdalizma in socijalne nadvlade prejšnjih časov. Seveda danes ta vprašanja daleko ne dosezajo težkoč in ostrin predvojnih narodnostnih problemov. Morocutti je v svoji knjigi spojil vprašanje manjšine Nemcev v Sloveniji, ki jo je zapustil pri nas fevdalizem in pomanjkljivost socijalne osvoboditve, z vprašanjem bodočnosti Evrope. Po njegovem naziranju bo Srednjo Evropo in s tem Evropo sploh rešila iz vseh mogočih kriz Nemčija, združena z Avstrijo; to pa vsled nemškega zmis- la za delo, red in pravo. Politično pa bo vsled svojega geopolitičnega položaja poleg Velike Nemčije z Bolgarijo ujedinjena Jugoslavija podlaga bodoči Evropi. Da pa se omogoči nemško-jugoslovansko zbližanje, morajo dobiti Nemci v Sloveniji kulturno avtonomijo. S kulturno avtonomijo Macedonije je omogočeno jugoslovansko-bolgar-sko zbližanje in Velika Jugoslavija sploh. Kulturna naloga Slovencev je, posredovati med zapadno in vzhodno kulturo. To svojo misijo pa lahko vršijo samo v prijateljstvu z Nemci, v nasprotnem slučaju pa postanejo — in to že postajajo —■■ Balkanci. Z Veliko Nemčijo in Veliko Jugoslavijo prenehajo vsa nasprotstva med Nemci in posameznimi južnimi Slovani in vsi skupaj začno delovati za procvit in razvoj evropske kulture. Ta miselnost je edina pozitivna stran knjige, to je plašč, v katerega je Moro-cutti na popolnoma neznanstven način, potvarjajoč dejstva, navajajoč netočne in napačne podatke, zavil ves svoj gnev in preziranje do Slovencev in Jugoslovanov sploh. Edina vsebina knjige, proti kateri stopi politična koncepcija popolnoma v ozadje, je v tem, kako prikazati Slovence kot nekulturne in hujše raznarodovalce kot fašiste in slovenske Nemce kot večje narodne in kulturne trpine od Tirolcev v Italiji. Podrobno se z delom radi znanstvenega značaja ČZN in diletantske Moro-cuttijeve metode ne bomo bavili. Poudarim samo, da vsled načina predstavljanja koncepcija »GroBdeutschland—GroBsiidslawien« ne pomeni ničesar novega, ampak prvi povojni korak stare nemške Berlin—Bagdad-politike v novi izdaji. Kot kulturni narod zahtevamo Slovenci neodvisnost, nudimo prijateljstvo vsem svojim sosedom in kot prvim Nemcem. Pri tem pa absolutno vztrajamo na lastni kulturni individualnosti in za vedno odklanjamo vsako germanizacijsko akcijo med Slovenci, kot jo s svojo avtonomijo Morocutti uveljavlja med slovenskimi Korošci in pripravlja med Slovenci v Jugoslaviji. Kot manjšinski politik mora Morocutti najprej izjaviti, kaj nam on priznava, in to narodnostno in politično. Kajti kot kulturna individualnost imamo pravico, da se nas prizna kot narod in — to terjamo že od 1. 1848. — to z vsemi konsekvencami. Razen v St. Germainu še dosedaj tega ni priznal niti eden nemških meščanskih politikov; igrajo torej isto vlogo kot italijanski. Ravno z ozirom na to pa ne moremo iti preko že obrabljene in ovržene Morocuttijeve trditve, da je govor o tlačenju Slovencev po Nemcih samo »Ausdruck eines wirren seelischen Bntlastungsbediirfnisses derjenigen,, die so sinnlos und kulturlos dem Deutschtum der Untersteiermark Ge-walt und Unrecht antun, als Undank .... fiir die Entwicklungsforderung«, ne da bi je ponovno z novimi dokazi ovrgli. »Enakopravnost« in »pravice« Slovencev, katere so uživali na lastnih tleh, nam kažejo v najlepši luči poleg borbe za C. M. šolo v Studencih, katero je očrtal dr. P. Strm-šek v lanskem CZN (p. 71 ss.) nekateri sklepi mariborskega občinskega sveta. L. 1897. je mariborski magistrat vrnil državni tiskarni na Dunaju slovenski izvod državnega zakonika, kljub temu da je bilo takrat v Mariboru 2653 Slovencev. (Akt Z 1233,35 z dne 12. aprila 1897). Na sejaih 14. decembra 1904 in 2. maja 1905 je sklenil občinski svet, da so dovoljeni v mestu samo nemški napisi, ter je kmalu nato dal s silo odstraniti dvojezični napis Tiskarne sv. Cirila. 9. decembra 1908 je bilo prepovedano izobešanje slovenskih zastav, ker je to »eine unerhorte Herausforderung der Bewolmer« (Z 296, praes. 14. decembra 190«). Strokovna organizacija »Slovensko trgovsko društvo« je prosilo za svoj ples za vojaško godbo, proti čemur pa zopet iz nacijonalnih razlogov takoj nastopi mestni svet 4. decembra 1908. Dne 17. junija 1909 trga mariborska policija z voza nabornikov in nabornikom slovenske zastave in trakove pri gostilni Ra-poc (Trst) na Tržaški cesti. In še preden so 1. 1909. slovenske občine Limbuš, Bi- strica in Ruše zahtevale dvojezične napise na železniških postajah v svojih občinah, že se je oglasil pri Južni železnici mestni svet in nastopil proti temu, češ, »diese Be-strebungen entspringen absolut keinem wirklichem Bediirfnisse und sind nur dazu an-getan, den nationalen Hader .... in immer weitere Kreise zu tragen, und zwischen der Stadtgemeinde Marburg und1 ihrer nachsten Umgebung eine kiinstliche Scheide-wand aufzurichten«, vsled česar naj ostane vse pri starem. (Z 291 praes. 5. novembra 1909). In ko je kmetska občina Partinje 1. 1906. odklonila nemške dopise, je ves državni aparat skočil na noge, da prisili na osnovi čl. 19. kmetsko občino, da se ukloni volji izobraženega Maribora (Z 38.540 od 9. decembra 1906). Razmerje med narodnostnim in socijalnim čutom, ki je imel vedno obrnjeno ost proti podeželskemu študentu, pa nam kaže izredno lepo št. 43 z dne 12. avgusta 1902. Iz tega akta tudi raz-vidimo, kako so uporabljali zlasti ptujski gospodje mestni denar. Ko je bil takratni odgovorni urednik »Slovenskega Gospodarja« dr. A. Korošec obsojen in je plačal globo 1000 K, je bila po zakonu ta vsota namenjena mestnim ubožcem. Ali Ornig je takoj pismeno posredoval pri svojem mariborskem kolegu, da se ta vsota nakaže v katerikoli obliki »Štajercu«. V posebnem, s 13. avgustom 1902 datiranem pismu razlaga Ornig Mariborčanom pomen in denarne težkoče »Štajerca«, ki so izredno težke kljub temu, da je Ptuj podprl »Štajerca« z brezplačnimi lokali ter s podporo 800 K v denarju, ptujska mestna hranilnica pa s 600 kronami. Globo 1000 K naj dobi »Štajerc«! In zaupno je »Štajerc« dobil od ubožcem namenjenega denarja 200 K; kaj pa je dobil »Volks-rat«, ostane vprašanje, sigurno pa vemo, da je dobival od 1. 1908. dalje vsako leto 500 K (sklep seje 1. julija 1908). Redno pa intervenira pri vsakem izpraznjenem uradniškem mestu mariborski občinski svet protiSlovencu in za Nemca. Tako po premestitvi prof.Murau-erja (št. 29, od 24. junija 1903), po izpraznenju mesta vodje kolodvorske pošte (42 praes. od 11. oktobra 1905), pri zasedbi mest postajevodij obeh mariborskih kolodvorov 1. 1913., po smrti prof. Lavtarja na moškem učiteljišču 1. 1915., da omenim samo nekatere. Ni pa mariborski občinski svet samo interveniral za Nemce, ampak deloval je za premestitev Slovencev iz Maribora. Dne 17. februarja 1915 je stavil politični odsek predlog, ki je bil sprejet in odposlan na pristojno mesto, da se radi »nacijonalnega miru« premesti I. Kejžar. Uspeh je vsem znan. Pri preganjanju Slovencev začetkom vojne so spodnještajerska mesta v prvi vrsti sodelovala: Po aktu 370 od 30. januarja 1915 zaupno denuncira slovenjgraški mestni svet v Mariboru stanujočega Jakoba Vrečka kot srbofila etc. In ko je spomladi 1914 parkrat zahteval dr. Koderman v slovenščini telefonsko zvezo, je nastala iz tega afera, v kateri nastopa mestni svet proti vsaki rabi slovenščine na pošti in za premestitev uradnika, ki se je1 za slovenščino zavzel. Če nam ta dejstva kažejo Maribor kot mesto, odkoder se širi sistematsko ger-manizacija po deželi, kot kraj, kjer ni enakopravnosti za Slovence, niti gmotnega obstanka, tako nam prikažejo naslednja dejstva v izredni luči politično, narodnostno in psihološko orientacijo spodnještajerskih Nemcev. Začetek zaupnega dopisa na merodaj-ne činitelje na Dunaju Z 160 z dne 19. junija 1907 se glasi: »Durch die Reichsratswahl-reform und die damit im Zusamineuliange stehende Wahlkreiseinteilung wurden die Stiidte und Miirkte des steirischen Unterlandes als zum deutsclien Besitzstande gehorig seitens der Regierung anerkannt und es ist Pflicht dieser Siedelungen dahin zu wirken, daB von dieseni Besitzstande nichts weggenommen wird oder verloren geht. Dazu gehort in erster Linie dem Standpunkte Geltung zu verschaffen, daB bei der Ernennung von Beamten und Lehrern aller Art seitens der Regierung nur deutsche Bewerber Beriicksiclitigung finden, unid niclit durch eine allmahliche Slavisierung der Aemter eine Verwischung des deutsclien Charakters der angefiihrten Orte herbeizu-fiihren. Die Gemeindevertretung der alten deutschen Stadt Marburg erklart mit allem Nachdrucke, daB sie gewillt ist, diesen Standpunkt mit alien Mitteln zu verteidigen und jeden wie iinmer gearteten Versuch, daran zu rutteln auf das riicksichtsloseste zu be-kampfen«. Etc. Kmalu nato načne občinski svet to vprašanje, ko je interveniral Verstovšek za slovenskega kompetenta, vsled česar bi se po mnenju občinskega sveta mariborskega »stopnjevalo razburjenje nemškega meščanstva do skrajnosti«. (Z. 81 ipraes. od 10. maja 1908). Ptujske dogodke 1. 1908. lahko razumemo, samo če poznamo to nemško stališče. Saj piše Ornig Schmidererju dne 8. septembra 1908, da se 13. septembra 1908 vršijo v Ptuju »festliche Veranstaltungen verschiedener slovenischer Vereine . . . . Es bandelt sich augenscheinlich um einen Einbruch in die deutsche Stadt Pettau . . In ko so ptujskim dogodkom sledili ljubljanski in tem mariborski, pri katerih so razbili Nemci Narodni dom pred očmi župana Schmidererja, ki je kegljal tedaj v gostilni vis-a-vis Narodnega doma, je nastal problem povrnitve škode. Mariborska občina je odklanjala vsako povrnitev škode. Po mnenju mariborske občine so bili mariborski dogodki samo psihološka posledica ljubljanskih in so toraj za škodo v Mariboru odgovorni Ljubljančani. Obratno pa niso povzročili ptujski dogodki ljubljanskih, kajti »dort (t. j. v Ptuju) handelte es sich um eine maBvolle Abwehr eines aufreizenden Einbruches in geschlossenes deutsches Gebiet, walhrend die Ereignisse in Laibach als die reife Frucht einer lange vorbereiteten, planmaBig betriebenen Hetze gegen friedli-che Burger, als das Ergebnis kiinstlich bis zur Tollheit geschiirten Deutschenhasses mit Recht zu kennzeidmen sind«. (Z 21 praes. od 4. oktobra 1908). Ozemlje spodnještajerskih trgov in mest je bilo prvotno že s Schmerlingovim volilnim redom dekretirano kot nemško narodno ozemlje. Radi tega je bil, kot je iz citiranega jasno, vsak razvoj Slovencev v teh krajih izključen in nemogoč. Kulturni kakor gospodarski razvoj Slovencev je bil radi germanizacijske tendence spodnještajerskih mest otežkočen tudi na dteželi, zlasti potem, ko so ta mesta po volilni reformi 1. 1907. prešla v izrazito narodnostno ofenzivo na deželo. Onemogočati pa pripadniku ene narodnosti, da vsestransko uporablja svoj idiom, namenoma mu gospodarsko škodovati ter si dati uzakoniti gotov teritorij, radi česar se ta ne more razvijati drugače kot v dekretiranem pravcu, in sicer v nacijonalno škodo, se pravi dotičnika nacijo-nalno tlačiti. Podobno kot v Mariboru pa je bilo povsod, kjer je na slovenskem Štajerskem ali na Koroškem vlada dekretirala razvoj potom volilnega reda v nemškem smislu in tako že v naprej preprečila politično udejstvovanje Slovencev. Naša želja je, da bi g. Morocutti v svojem nadaljnjem delu poizkusil nas Slovence in Jugoslovane razumeti, in ne nas in naših del samo s kolom pobijati- Mi smo bili hlapci, Nemci naši gospodje, in to politično, socijalno in kulturno; danes pa smo enakopravni — razen socijalno — brez hlapcev in gospodov. Fran jo Baš. Die Landformunjj der Steiermark. Von Dr. Joh. Soleh. Graz 1928 8". 221. str. Graško naravoslovno društvo je izdalo poljudno pisano morfologijo Štajerske. Ako-ravno je delo pisano za povprečno javnost, odgovarja vsem zahtevam znanstvene metode, tako da so lahko avstrijski Štajerci ponosni na pregledno, točno in vsestransko izčrpno podano sliko svoje dežele in njenih mejnih ozemelj. Knjiga obsega tri dele; prvi obravnava endogene in eksogene sile kot uvod v splošno pojmovanje zgradbe in izoblike zemeljske površine, drugi sistematično morfologijo, tretji pa posamezne morfološke enote Štajerske. Prvi in drugi del podpirajo primeri in dokazi iz domače dežele, tako da je lajiku še posebno lahko umljiv splošen razvoj oblik naše zemlje. Za nas je delo važno radi tretjega dela, v katerem Soleh kot strokovnjak v geografiji Alp opisuje Slovenske gorice (p. 1031—107), Kobansko gorovje in Pohorje (p. 126—135). Kratki očrt poda jasno sliko morfoloških in paleogeografskih prilik teh slo-venskoštajerskih pokrajin. Številne priloge ponazorujejo tekst in dvigajo z izčrpno podano literaturo vred visoko vrednost vzorne poljudne knjige. Franjo Baš. Jagdgeschichte Steiermarks von Baron Reinhart Bachofen von Echt und Wil-helm Hoffer. II. Band: Geschichte der steirisehen Jagdgebiete, 1928, Leykam-Verlag, Graz. XXIX + 1061 strani, 3 karte, 8°. V XXII. letniku »Časopisa« (str. 204/5) sem opozoril zgodovinarje in lovce na I. del »Štajerske lovske zgodovine« in obenem sporočil, da bodo sledile še 3 knjige. Začetkom novembra (1928) je izšel II. del tega temeljitega dela, čeprav je bilo, kakor razvidimo iz predgovora (str. XIV.), popolnoma gotovo že oktobra 1927. Pisatelja objavljata vse njima znano oz. dostopno gradivo na 820 straneh ter sta ga razdelila na 3 oddelke, namreč: 1. deželno-knežji lovi (ca. 1500), 2. lovi posameznih vlastelinov in 3. današnji kataster lastnih lovov. V prvein oddelku pride za naše kraje v poštev edinole »Grafschaft Cilli« (stran 12—15) in pa »Forstamt Cilli« s slovenjgraškim in slovenjebistriškim gozd. uradom (str. 155—166). V drugem oddelku, ki je urejen alfabetsko, pa nahajamo zastopano skoro vsako občino bivše Spodnje Štajerske, četudi pri nekaterih bolj pomanjkljivo. Tretji oddelek prinaša na straneh 803—820 celoten današnji kataster lastnih lovov za vse sreze, ki so nekdaj tvorili Sp- Štajersko. Pisatelja sama pravita (predgovor str. VIII.), da je gradivo zlasti za jugoslo-venski del dosti nepopolno ter navajata tehtne vzroke za to. Opazil sem tudi nekoliko netočnosti, katere hočem tu popraviti in še dostaviti, kar mi je v tej stvari prišlo pod roko. Na strani 182 (Altenmarkt) se v 6. vrsti v oklepaju ne sme glasiti »LA, Sondcr-archiv Altenmarkt«, temveč se isto nahaja v arhivu v Starem trgu, istotam tudi pod Hartenstein str. 337 navedeni odstavek »Reisgeiad und leiinbpiihl etc.« K prvemu delu (:>Materialieai . . .«) bi dodal iz starotrškega urbarja 1647, fol. 175/A glede župnije Stari trg to-Ie: »volgt, wie vili ein yedtweder Altenmarkscher Unterthon G e i a d t g e 11 jalhrlich dienen muss, welches von Hasen und Fuchsgeiadt zue ver-stehen, das Rot undt Schwarzwildt predtsgeiadt bleibet volir sich und mussen solehes die Underthonen dennoch verrichten«, (se je plačevalo deloma po 1 fl deloma po 45 kr.). Puhenštajnski urbar iz i. 1593 (v dež. arh. v Gradtu, Landrecht Amman von Amansegg) pravi na koncu: »Aucli was sie ein herr des winters wegen des J agens erlassen timet, gibt ein yeder Castraun zwen«. Pri Puhenštajnu (štev. 271 stran 519) bi mogel pisatelj, ki omenja v 3. vrsti od spodaj, da je grad pogorel 1. 1595, vsaj omeniti tudi, da je pogorel do tal tudi 1. 1706 (glej Zahn: Steir. Miszellen str. 58; ali pa je morda samo letnica 1595 napačna?). Brez vsakega dvoma je tudi, da je imel maren-berški samostan svoj lov, čeprav ne najdem o tem na strani 445 nič; bo treba v deželnem arhivu, odd. Marenberg točneje prebrskati. Tudi glede Vuzenice vidim celo vrsto netočnosti. Od 17. vrste naprej se mora glasiti, da sta prodala I. 1588 (ne 1688) Windischgratz in G. Khisl kot zastopnika Kolnitzevih dedičev vuz. graščino Ammanu. Da je H. K- Kometer prodal 1. 16631 graščino marenb. samostanu, to bi bil mogel pisatelju povedati prof. Pirchegger, in v prodajnih aktih, ki so tudi v dež. arh. v Gradcu (Marenberg!) bi bil našel tudi urbar, iz katerega liočem pozneje navesti točke, tičoče se lova. Maggis je sicer vuz. graščino 1. 1782 res kupil, pa jo tudi takoj razparceliral in prodal, je tudi že pred 1824 umrl, torej je nikakor ni mogel imeti 1828—1864!! Tudi naslednji trije posestniki F. Schmilt, K. Fritscher in. Fam. Suppanz se nanašajo samo na M a r e n b e r g, Vuzenica nima s temi nikake skupnosti. Odstavek »Heinrich von Krainchperg . . .« spada očividno pod Scheifling ali pa Stubenberg, nikakor pa ne k Vuzenici. — Mesto iz Kometerjevega urbarja ddo S. juli 1662, ki govori o lovski pravici vuz- graščine, se glasi: »W i 11 p a n n, zu der llerr-schaft gehorig, fangt sich an von Wolliger Pach an auffwerts in Reifinigg, auff den Grabenzen, auff die drey St. Lorenzer See, und auff den bichl Tizaretschiza genannt oder Vogl-Bichl, von danen aberths an Jabarnigkh Bichl, bis an Pach Missling, welclie disse und die Waittenstainerische Alben schaidct, nach dier Missling bis an Grazer Pach, nach solchen bis in die Miss, nach der Miiss bis an die Traa, allwo die Miiss hinein fliesst, von der Miiss nach der Traa abwerts bis widerumben an untrigen Wolliger Pach, in der Weitten und Lenge ungefehr bey 6 Meyl wegs- — In dissen Wilt-pjmn haben mitzustreitten und darinnen sowoll Roth als Schwarz und Foder Wilt-pradt zu follen und mit zu schiessen die Herrschafft Puechenstain, die Herrschafft Lechen und Herr Michael von Thumersfelden von seinen Gueth Thumersfelden aus. Reissgeiadt auff Reh, Fiix, Hassen, Vogl, Rep = Haslhiener, Tauben und Anten zuporsten, zu jagen und zu fangen hat die Herrschafft Saldenhoffen. Welches sich anfangt von Schloss Puechenstain an bis auff die Aschlonigg Hueben, durch den Hoffr von danen nach dem Rigl auff die Tschwieterschnigg = Hueben bis an St. Anna Khiirchen, von danen herwerths auff des Jamnikhen Gupf, von danen auff des Men-harts Creuz, von danen zum Sgratekh durch den Hoff, auff des Sapetschnigg Gupf, von danen auff des Jessenkho und Ossierniggs Gupf, von danen auff den Gradisch, weitter auff den Lasienigg und Gosse Gupf; fehrer auff den Osterman, von danen auff den Warnegger Sattl und Schmonigg, von danen auff den Sdhwober. Von danen auff den Rigl ans Kliog, so vor Zeitten zu einer Wohr wider den Tiirkhen gemacht worden; nach dem Gehag ab auff den Stainfelsen Gradin, von danen auff den Teuffen Gupf in Bach Missling, nach disen Pach auff bis auff den Jabomigg Bichl, von danen nach dem Rigl bis auff den Tizaretschiza, das ist Vogl Bichl, von danen nach dem Rigl auff die drey See und auff die Wisen Planinka, davon Primus Planschakh gelin Saidenhoffen 20 kr und 2 khais dient; von danen auff den Jerebitschki Pichl, von danen hinab bis auff den Hurek'ha [! Hudareka], das ist der besse Pach in Wollig Pach, hinab bis an die Traa und so dan auffwerths nach der Traa widerumben auff Puechenstain. — In dissen Gezierkh hat sonst niemandt mit zu jagen noch zu schiessen als die Herrschafft Puechenstain, auff diser Seitten des Pergs nach der Traa abwerths bis an Traffiner Pach, nach dem Traffiner Pach auffwerths an des Ladinigg, Wider-pankh und Menliarts Perg, und so weith sich hiniber das Puechenstainische Landtge-richt erstrokht. — Item so viell Gradischer Landtgericht in obbeschriebenen Gezierkh ist, hat die Herrschafft Lechen auch mit zu jagen. — Dan Herr Michael von Thumersfelden, so weith sich sein Tlnimersfelcferisch Holz und Purgkhfridt erstrokht.« Omejim se na navedeno, čeprav je več netočnosti, zlasti v kratkem zgod. pregledu vsakega vlastelinstva. Vsaka graščina je namreč obdelana tako, da se na prvi pogled vidi, kaj je lovske in kaj splošne zgodovine. Najprej namreč podata pisatelja za vsak kraj ozir. graščino v petit-kursivi kratek zgod. pregled, potem sledi v običnein garmoud-tisku lova se tičoče gradivo. — Register, ki obsega 240 strani, se zopet deli na stvarno kazalo (obenem nekak glosar), imenik oseb, imenik krajev, seznam slik in tabel ter pojasnila k priloženi trodelni karti cele Štajerske (1 : 200.000), v kateri so vrisani vsi lastni lovi- Pričujoče delo, ki ga moramo brez dvoma vzporediti z Mcll-Pirchegger-jevimi »Steirische Gerichtsbeschreibungen« (objavljeno v »Beitrage XXXVII—XL.«), pripo- ročamo kljub pomanjkljivostim, ki pa v obilici donešenega gradiva uprav izginejo, toplo zlasti zgodovinarjem, pa tudi vsem, ki se zanimajo za detajlno domačo zgodovino in za lovstvo. Po prvih dveh delih sodeč, obeta postati zgodovina lova temeljito in zanimivo delo, h kateremu pisateljema prisrčno čestitamo. J. Mravljak. Izkaz političnih in katastralnih občin mariborske oblasti, 1927. 28 strani, 4°. Začetkom leta 1928 je izdal veliki župan mariborske oblasti gornji izkaz, to je speci-jalni repertorij krajev mariborske oblasti. Izkaz je razpredeljen tako, da nahajamo na prvi strani sumarični pregled po srezih, od strani 2 do 24 so ti srezi popisani po občinah, stran 25 do 28 pa je kazalo. Pri popisu občin (str. 2—24) nahajamo te-le kolone: tek. število, pol. občina, kat. obč., označba (po priloženi administrativni karti), površina: a) celotna, b) gozdna, orožniška stanica, poštni urad, župnija, šola. Ker smo uverjeni, da bode v najkrajšem času prišlo do tvoritve velikih občin in bode, če ne prej, po ljudskem štetju 1931 nova izdaja takega repertorija nujno potrebna, si dovolimo opozoriti izdajatelje takih izkazov na sledeče: 1. Format- kakor je predležeči, je zelo nepraktičen; priporočali bi velikost 24 cm: 15 cm, ki je vobče najpriročnejši. 2. Ker bi pri tem (novem) formatu na eni strani ne bilo dovolj prostora za vse kolone, bi bilo najbolje foliiranje, to je kolone čez obe strani; na ta način bi še bilo dovolj prostora za nadalnjo kolono: število prebivalstva. 3. Glede katastralnih občin bi bilo tudi zelo priporočljivo, ako bi se nov izkaz držal načina, ki se je izkazal kot zelo dober v starih avstr. repertorijih, to je, kat. občine naj nam pokažejo tudi vsa zaselja, večje kmetije s svojim domačim imenom, eventuelne urade (železnica, financa, sodnija, itd.)^ tovarne, gradove, razvaline, spomenike in drugo. Kot primer, kako si to mislimo, navajamo »Special-Orts-Reperto-rium« za Štajersko, Wien 1893, recimo stran 250 (prva kolona, tudi glede tiska!). V splošnem pa pozdravljamo to delo velikega župana mariborskega kot nekaj važnega in potrebnega in želimo le, da bi i druge velike županije sledile temu vzgledu, bi na ta način dobili nekak detajlen političen pregled cele države. J. M. Kovačič Fr., Zgodovina Lavantinske škofije. Maribor 1928. (Odgovor na kritike). Na tem mestu bi podpisani kot urednik rajši videl stvarno strokovno oceno svojega dela in četudi bi ta ocena bila manj povoljna, da bi le bila res stvarna in utemeljena. Pisatelj se ni mislil zavarovati pred prestrogo sodbo s pojasnilom v uvodu, v kakih težavnih okoliščinah je knjiga nastala, kakor se je izrazil neki kritik. Hotel je s tem le pojasniti, zakaj to in ono ni boljše in popolnejše. Pravična sodba mora upoštevati razmere pisateljeve in na te razmere mora sam opozoriti, če niso obče znane. Pisatelj smatra sedaj za svojo literarno dolžnost, zavzeti stališče napram raznim kritikam, ki so mu doslej došle pred oči. Ocenjevatelj v »Času« (1928/9 št. 3, str. 138) obžaluje, da je vprašanje cerkvene umetnosti »orisano zelo postransko in brez poskusa ugotovitve tistih činiteljev, ki so določili značaj umetnostnih spomenikov lavantinske škofije«. Če se knjiga presoja pod prizmo specializirane stroke, bo pač marsikaj »postransko« in nepopolno. Kanonist bo marsikaj pogrešal za svojo stroko, specijalist v cerkveinem petju in glasbi bo tudi to panogo našel »postransko« obdelano. To je neizogibno v občni zgodovini večjega ali manjšega stila. Ni pa res, da bi v knjigi ne bilo niti »poskusa ugotovitve tistih činiteljev, ki so določili značaj umetnostnih spomenikov v lav. škofiji«. Da ta stran ni izčrpna, je umljivo. K temu še manjka potrebnih predštudij, za popolno obdelavo tega predmeta bi pisatelj potreboval več časa, kakor mu je bil sploh na razpolago za sestavo cele knjige. V razna ugibanja in podmene se tudi ni hotel spuščati; v tako knjigo spadajo stvari, ki so kolikor toliko ugotovljene. Od starorimske bazilike v Celju preko majhnega spominčka iz karolinške dobe v Slivnici nam knjiga razkazuje od str. 241—250 romanski in gotski slog, vpoštevajoč činitelje, ki so pozitivno ali negativno vplivali na razvoj naše umetnosti, potem od str. 290—294 zopet renesanso in barok in na str. 294 izrecno pripominja, da bi trebalo »idejni vpliv na sijajni razvoj baročne umetnosti posebej zasledovati« ter namiguje na vpliv jezuitskih šol in misijonov. Detajlna razprava o tem vprašanju zahteva posebno monografijo- Ozira se pa knjiga tudi na novejšo umetnost od Slomšeka naprej. V Napotnikovi dobi se je lahko marsikaj skrajšalo, ker je o tem precej obširno pisal rajni dr. Stegenšek v »Ljubitelju« in ni kazalo s ponavljanjem znanih stvari povečevati že itak dokaj obsežne knjige. Sorazmerno s celo knjigo ni umetnost obdelana kar tako »postransko«, seveda tudi izčrpno ne. Dve kritiki (Prager Presse pa Dom in Svet) sta našli tudi neko »razblinjenost« v knjigi. V čem ta razblinjenost obstaja, ni povedano konkretno. Pisatelj je sam v uvodu opozoril, da bi marsikaj drugače izgledalo, ako bi bilo možno, pred tiskom še celoten rokopis enkrat pregledati, tako bi se uklonila marsikatera stilistična »razblinjenost«. Stvarna »razblinjenost« je pa v naravi predmeta samega, ker se je bilo treba ozirati na dve veliki cerkveni pokrajini: Oglej in Solnograd. Najbolj se je v podrobnosti spustil g. Ljubša v »Bogoslovnem Vestniku« 1. IX., zv. 1, str. 81—84. Tu je treba razne reči pojasniti ali celo zavrniti. Mojo domnevo, da ime »Nova cerkev« namiguje na neko starejšo cerkev, odklanja g. Lj-, češ, da to »ni potrebno«. Par stavkov pozneje pa sam isto trdi: Ime »Nova cerkev« je nastalo, ker je cerkev z ozirom na okoliške cerkve bila »nova«. Te okoliške cerkve pač niso bile kake podružnice, temveč stare matice, pražupnijske cerkve. Vendar on misli, da ni potrebno, da bi pred ustanovitvijo župnije Nova cerkev moral njen okoliš pripadati kaki drugi župniji. Po njegovem mnenju se je okolica Nove cerkve začela šele pozneje obljudovati in je tako nastala potreba nove župnije. Njeno ozemlje, neoblju/dten in šumovit svet, pa dotlej sploh ni bilo prideljeno nobeni sosedni župniji. V podkrepitev te domneve navaja besede iz Zahna: »silue nuper inha-bitate et in nullius terminis constitute«, In zopet: »ecclesiam ... in quadam silna hac-tenus inculta instruetam et nullius parrochie terminis adhuc . . . attinentem«. Stili— zacija teli stavkov je taka, da mora čitatelja, ki ni ex professo zgodovinar, zavesti na krivo pot; pri teh citatih je namreč nekaj izpuščeno, kar bi ne smelo biti izpuščeno-Koliko čitateljev »B. V.« ima pri rokah Zahna, koliko jih bo šlo gledat, v kaki zvezi stoje navedeni citati? Večina jili bo mislila, da se ti citati nanašajo vsaj približno na okoliš Nove cerkve. Stvar je pa čisto drugačna- Prvi citat se nanaša na hospital, ki ga je štajerski vojvoda Otokar ustanovil na Semeringu (Cerewald). Povzet je iz listine nadškofa Eberharda L, s katero je 1. 1161. potrdil imenovani hospital, inu pomnožil dohodke in hospitalski cerkvi podelil polne župnijske pravice. Okoliš te nove župnije se je raztezal na prej neobljudeno šumo, ki jo je vojvoda podelil hospi-talu in se je potem kajpada začela krčiti. Drugi citat je pa povzet iz listine istega nadškofa, s katero je istega leta podelil župnijske pravice cerkvi, ki jo je bil ustanovil arhidijakon Otokar in se do danes imenuje »Dechantskirchen« (med Borovjcm-Vorau in ogrsko mejo). Na to cerkev se nanašajo besede »in quadam silua . . . inculta con-struetam et nullius parrochie terminis . . . attinentem«. Vpraša se sedaj, je li ta analogija med Semeringom in skrajnim iztočnim robom Štajerske ob ogrski meji z okolišem naše Nove cerkve mogoča in dopustna? Ali si smemo predstavljati, da je Nova cerkev nastala v divji, neobljudeni šumi? To ni mogoče, analogija ne velja! Nesporno je danes za vsakega zgodovinarja, da se je prva slovenska kolonizacija držala sledov rimske in prehistorične kolonizacije, istotako se je kristijanizacija držala starih rimskih cest in naselbin. Dejanski so vse naše pražupnijske cerkve ob važnih rimskih cestah. To velja tudi za Novo cerkev! Treba je le pogledati vsaj v Orožna 8. zv., pa se vsakdo lahko prepriča, da okoliš Nove cerkve nikakor ni bil »silua inculta et inhabitata«, temveč tu imamo od Vojnika gori do Vitanja številne rimske spomenike. Baš tik ob Novi cerkvi je šla stara rimska cesta- Nadalje je 1. 980. cesar Oton 11. podelil Viljemu brežko« selškemu ozemlje poznejše gospoščine vitanjske in sicer ne samo divje šume, ampak listina našteva tudi vasi, njive, travnike, pašnike, mline in dr. L. 1025- je pa cesar Konrad II. podelil Viljemu, sinu prejšnjega in blažene Heme ozemlje poznejše graščine Lemberg pri Novi cerkvi in Anderburg pri Sv. Juriju ob južni železnici. Zopet se našteva i tu obljudena zemlja. Ob zgodovinskih dejstvih se razpršijo vsi pomisleki g. kritika in verjetnost, da bi Nova cerkev s svojo okolico bila šele pozneje obljudena. Brez zgodovinske opore je tudi njegova trditev, da je konjiška in potem celjska bratovščina žalostne Matere božje istovetna s staro bratovščino za časa arhidijakona Konrada (1243—1252). Mogoče, ali malo verjetno! Nepotrebna je opazka, da je bil Krištof Kandut stolni župnik v Mariboru »bržčas samo do konca 1. j889«. Kot stolni župnik je stopil v pokoj 30. aprila 1890. (Konduitna lista v škof- arhivu.) Njegov smrtni dan 30. okt. je v knjigi tiskovna pomota; umrl je 20. okt. 1892. Sedaj pride glavno! G. kritik je našel v knjigi več »pretiranih trditev«. Prva je v uvodu, da je la-vantinska škofija bila manjša kakor današnje dekanije. O. kritik je prezrl, da se moja trditev nanaša na število župnij in ne na obseg ozemlja, saj izrecno pravim, koliko župnij je imela na Koroškem in koliko na Štajerskem. Drugo »pretirano« trditev je našel na str. 30, da naše ljudstvo od Metodovih časov pa do Slomšeka ni slišalo besede božje v svojem jeziku iz ust svojega višjega pastirja- A v teh besedah ni prav nič pretiranega, ampak g. kritik me je v svoji naglici zopet krivo razumel. Našel je pač besede, nad katerimi se spotika, prezrl pa je, da pred njimi stoje besede: »Sicer pa je bila usoda Slovencev levood Drave žalostna.« Torej one besede se nanašajo le na Slovence levo od Drave, ki so nekdaj spadali pod Solnograd. Bilo bi ne samo »pretirano«, marveč naravnost budalost, če bi to trdil o vseh Slovencih. Saj »oglejski« Slovenci sploh niso spadali pod Metodijevo oblast! Kaj neki hoče reči g. kritik s svojo opazko, da tudi mnogo Nemcev ni slišalo svojih škofov nikdar pridigovati? Ali more navesti kak zgled, da kak slovenski škof ni mogel ali ni liotel Nemcem pridigovati v njihovem jeziku? Ali naj bo zanikernost poedinih nemških škofov dokaz, da je zahteva Slovencev po lastni škofiji bila neopravičena? O. Lj. je duhovnik sekovske škofije, zato je od njega lepo, če se poteguje za čast svoje materne škofije, toda ta »lokalni patriotizem« ga je zavedel v tisto pogreško, ki jo meni očita — v pretiravanje. Na vsak način hoče ovreči mojo trditev, da so se Slovenci v sekovski škofiji zapostavljali in so se jim kratile njihove pravice. Nikjer nisem trdil, da se je to godilo iz zlobe, a Nemci v svoji oblastni mentaliteti se niso mogli vglobiti v težnje in potrebe slovenskega ljudstva. O skoiti Waldsteinu sem zapisal, da se je začel učiti slovenski, a ni znano, kako daleč je v tem dospel; G. kritik me pikro vpraša: ali se je začel učiti slovenski iz sovraštva do Slovencev? Dovolim si protivprašanje: 1. 1806. je isti škof izdal tretjo izdajo malega obrednika za previdevanje bolnikov pač z nemškim besedilom, ne pa s slovenskim; tako duhovnik niti na smrtni postelji ni mogel slovenskemu bolniku moliti v njegovem jeziku. Se li je to zgodilo iz same ljubezni in pravicoljubja do Slovencev? Slovenski duhovniki so imeli v Gradcu zasebne (!) homiletične kurze, pravi g. kritik. Ali je s tem bilo ustreženo vsem potrebam slovenskega ljudstva in duhov-ništva? Nekam patetično vzklika g. kritik: »Kdo pa je ohranil Slovenske gorice . . .? Slovenska duhovščina!« Res je, duhovniki so večilnoma čutili z ljudstvom, toda ljubezni do slovenskega jezika niso dobili od sekovske škofije, navzeli so se je v stiku s Hrvati, ker so večinoma gimnazijo študirali v Varaždinu in pozneje stali pod vplivom ilirizma. V celi knjigi ne bo našel g. kritik stavka, kjer bi se nižji duhovščini očitalo zanemarjanje narodnih dolžnosti. Če se je Slovencem pod sekovsko škofijo tako dobro godilo, zakaj si je sicer konservativni Slomšek naprtil ogromne skrbi in stroške, da je štajerske Slovence združil pod svojo pastirsko palico? Nadškof sam v svoji motivaciji poudarja zapostavljanje Slovencev, zmerno pa odločno piše o tem tudi Košar v svoji knjigi o Slomšeku. Je vse to pretiravanje? Če Slovenci niso bili zapostavljeni pod sekovskimi škofi, bi bilo pač najpametnejše, če bi ostali tam. Prihranili bi se mnogi stroški in Slovencem bi se danes pod Gradcem tako sijajno godilo, kakor koroškim Slovencem pod Celovcem! Stojimo torej na podlagi te kritike pred doslej neznanim dejstvom, da se pod Solnogradom in Sekovo ni godila Slovencem nobena krivica! Žal, da dejstva govore drugače. Glede sprememb škofijskih mej (zopet pretiranost v moji knjigi!) se tudi ne krije »vseskozi« zgodovina sekovske in lavantinske škofije. Sekovska je bila in ostala štajerska škofija, njen teritorij se je razvijal le v obsegu nekdanje solno-graške n a d š k o f i j e, po prebivalstvu je bila vedno pretežnonemška, dočim je lavantinska iz koroške postala štajerska ter največji del svojega ozemlja dobila iz nekdanjega patrijarhata; po veliki večini prebivalstva je iz nemške škofije postala slovenska. Tako tudi tozadevne moje trditve ne vsebujejo nič pretiranega. H koncu mi je popraviti še neko pomoto, lapsus calami. Na str. 365 stoji, da je bil Slomšek posvečen za mašnika »od novega škofa Zimmermanna«. Na str. 360 je pa (pravilno) rečeno, da je Zimmermann prejel škofovsko posvečenje 12. sept. 1824, Slomšek pa je postal duhovnik štiri dhi poprej, 8. sept-, torej ga ni mogel posvetiti »novi škof«, marveč Slomšek j esprejelmašniškopo-svečenje iz rok krškega škofa Jakoba Pavliča- Košar in dr- Medved sploh ne omenjata, kdo ga je posvetil. Da se ne bo ta zmota morda vlekla naprej in prehajala iz knjige v knjigo, jo kot zmoto označim tu enkrat za vselej. Dr. Fr. K o v a č i č. Društveni glasnik. Zgodovinsko društvo. 19. redni letni občni zbor se je vršil 9. dec. 1928 ob 10. uri v čitalnici Štud. knjižnice ob skromni udeležbi. Ker je bil društveni predsednik dr. F. Kovačič odsoten, je vodil zborovanje podpredsednik dr. J. Tominšek. V pozdravnem nagovoru se je posebe spomnil v preteklem letu umrlih članov Zgod. društva, zlasti njegovega dolgoletnega blagajnika dr. R. Pipuša ter sotrudnikov »Časopisa« spirituals M. Avšiča, dh Fr. Mohoriča in župnika M. Štrakla, od katerih je bil zadnji med soustanovitelji društva. Tajniško poročilo je podal tajnik J. Glaser. Od zadnjega občnega zbora je imel odbor 14 rednih sej; razen tega se je ob priliki 251etniee vršila slavnostna seja in strokovno zborovanje. 251etnica društvenega obstoja se je (na predlog odbornikov prof. Baša in dr. Travnerja) proslavila v večjem obsegu, in sicer skupno z Muz. društvom, začetkom septembra. Glavne točke proslave so bile: 1. sept. zvečer prijateljski sestanek pri Črnem orlu, 2. sept. predpoldne slavnostna seja v veliki ka-zinski dvorani, popoldne ogled muzeja, nato strokovno zborovanje v čitalnici Štud. knjižnice, zvečer banket, 3. sept. izlet v Ptuj. Slavnostni seji, h kateri se je zbralo izredno veliko število odličnega občinstva, je predsedoval mestni župan dr. Al. Juvan. "V svojem pozdravnem nagovoru je povdarjal pomen, ki ga imata obe društvi za mesto Maribor, ker je njuno delovanje pripravljalo pot k politični osamosvojitvi. Slavnostni govornik, predsednik dr. Fr. Kovačič, je v daljšem govoru očrtal nastanek in delovanje Zgod. in Muz. društva. Nato so sledili pozdravni govori in čestitke došlih gostov in zastopnikov korporacij- Čestitali so: kot predstavnik politične oblasti veliki župan dr. Schaubach, v imenu muzeja v Zagrebu ravn. dr. Hoffiller, v imenu muzeja v Beogradu ravju dr. Drobnjakovič, v imenu muzeja v Splitu in Hrv. star. društva v Kninu ravn. dr. Abramič, v imenu univerze v Ljubljani prof. dr. Lukman, v imenu ljubljanskega velikega župana in Muz. društva za Slovenijo vladni svetnik dr. An-drejka, v imenu muzeja v Ljubljani ravn. dr. Mai, v imenu Muz. društva v Ptuju ravn-dr- Komljanec, v imenu »Pravnika« prof. dr. Dolenc. S posebnim odobravanjem je bil sprejet nagovor prof. dr. Murka, ki je izvajal: »Ako kdo, imam jaz veselje, da se je društvo tako lepo razvilo in se je moj optimizem ob njegovi ustanovitvi tako ob-nesel. Naj tudi v bodoče tako napreduje! Društvo je nastalo iz potrebe, da ustvarimo temelje za slovensko univerzo. Danes jo imamo. A zato so danes naše dolžnosti tem večje: dokazati treba, da smo vredni člani človeške družbe. Kar smo prevzeli, moramo ne samo ohraniti, ampak tudi pomnožiti. Pripomoči moramo k napredku. Maribor so vrata v našo državo Ugled slovenskega naroda in države zahteva, da tukajšnja kulturna društva napredujejo in najdejo podporo, moralno in gmotno. Upam, da bo Zgod- društvo vedno našlo potrebno umevanje, tako pri mariborski oblasti kakor tudi pri mestu Mariboru. Želim mu napredka v novih, velikih razmerah«. Nato so čestitali še: v imenu Muz. društva v Varaždinu dr. Filič, v imenu Muz. društva v Celju prof. Orožen, v imenu Zveze kulturnih društev njen predsednik Skala, v imenu mariborskega pododbora Mat. Hrvatske dr. Kombatovič, v imenu Ljudske univerze inž. Kukovec. Končno je v imenu oblastnega odbora njegov predsednik dr. Leskovar izrazil svoje veselje nad tem, da lahko zre društvo z zadoščenjem na svoje dlelo, obenem pa je izjavil, da bo društvo od strani oblasti vedno našlo potrebno podporo; ta izjava je izzvala pri vseh navzočih živahno odobravanje. Nato so se prečitale došle brzojavke in pismeni pozdravi. Pozdravili so proslavo: iz Splita don Fr. Bulic, iz Ljubljane Slov. Matica, prof. dr. Cankar, prof- dr. Kidrič, prof. dr. Polec, prof. dr. Saria, konservator dr. Stele in ravn. dr- Šlebinger, iz Maribora gen. Maister, nar. poslanec dr. Pivko in pomožni škof dr. Tomažič, iz Knina Hrv. starinarsko društvo, iz Murske Sobote ekspozitura Prosvetne zveze za Slovensko Krajino. Naknadno so še došle čestitke od mitni predsednika dr. Korošca in Jugoslov. akademije v Zagrebu. Strokovno zborovanje, ki se je vršilo istega dne popoldne pod predsedstvom prof. dr. Murka, dr. Hoffillerja in dr. Drobnjakoviča, je obsegalo tri referate. Najprej je poročal dr. Mal o bistvu in organizaciji arhivov pri nas, nato je sledil referat o varstvu spomenikov dr- Steleta, ki se zaradi nenadnega vpoklica k orožnim vajam proslave ni mogel udeležiti osebno in je zato njegov referat prečital društveni predsednik, končno je dr. Travner razpravljal o pomenu in delokrogu pokrajinskih mu- zejev. Vsakemu referatu je sledila debata. Zaključilo se je zborovanje s sledečo resolucijo: »Jugoslovanski zgodovinarji, zbrani dne 2. sept 1928 v Mariboru na proslavi 251etnice Zgod. in Muz. društva, ugotavljajo na podlagi referatov o stanju zaščite zgodovinskih, arhivalnih in umetnostnih spomenikov kvarno stanje, ki ga povzroča neuzakonjenost v vseh sodobnih kulturnih državah veljavnih načel spomeniškega varstva, im prosijo g. ministra prosvete, da 1. čimprej predloži Nar. skupščini Načrt zakona o muzejih in o varstvu spomenikov, ki so ga izdelali strokovnjaki iz cele države na kongresu v Beogradu v januariju 1928, ter s tem ukine zmešnjavo, ki jo povzroča neuzakonjenost načel spomeniškega varstva; 2. da se ob sodelovanju slovenskih strokovnjakov pristopi k realni likvidaciji bivših avstro-ogrskih arhivov, v kolikor se morajo glasom mirovne pogodbe in sklenjenih konvencij odstopiti arhivalni spisi naši državi. Te arhivalije bi naravno po provenienčnem principu pripadle onemu arhivu, iz čigar teritorijalnega območja so izšle«. Proslavi 251etnice je bila posvečena tudi posebna številka »Časopisa«, ki je-izšel zaradi tega v tem letu trikrat, tako da spada letošnji letnik med najobsežnejše in najbogatejše. Razveseljivo je zlasti, da se pojavljajo v njem vedno novi sotrudniki. Drugih publikacij letos društvo ni izdalo, pač pa so nekateri članki iz »Časopisa« izšli v ponatisu, tako Strmškovo »Dramatično društvo v Mariboru«, Glaserjeva »Študijska knjižnica v Mariboru«, Ilešičev članek »Iz Vrazove slovenske literarne zapuščine«, Dolenčev »Odkod — vsobenjki?«, Kotnikov »O svetem Štefanu, zaščitniku konj« in Malova, oziroma Steletova »Kratka navodila«, slednje v založbi prosvetnega oddelka mariborskega velikega županstva. Korporacijam, oziroma uredništvom, s katerimi društvo zamenjuje svoj »Časopis«, so se zadnje leto pridružili na novo: Jahrbuch der Gesellschaft fiir die Geschiclite des Protestantismus na Dunaju, Nova revija v Makarski, Ruch slowianski v Lvovu- Slavisches Institut v Berlinu je v zameno za doslej izšle letnike »Časopisa« poslal vse dosedanje letnike Vasmerjeve Zeitschrift fiir slav. Philologie in Pircheggerjevo knjigo »Die slav. Ortsnamen im Miirzgebiet«, univerz, biblioteka v Gradcu za »Časopise« od) 1919 naprej 10 knjig, iz Olomuca pa smo po posredovanju dr. B. Vybirala dobili razne manjkajoče letnike Časopisa Vlasteneckčho spolku musejnfho v Olomouci, in sicer letnike 3.—8., 12., 31.—34. in 3l5.—40. Vse te pridobitve (v celem 72 knjig, ozir. letnikov), so se kot društvena last inkorporirale Stud. knjižnici- Razen tega je društvo sledeče knjige nakupilo: Carinthia I. (letniki 1825—1828, 1831—1839, 1851, 1853—1862, 1870-1910, 1919), Carinthia II. (letniki 1891—1928), Ottokars Reimchronik, Revue des etudes slaves 1928, Recherches a Salona I., Schierghofer G.: Altbayenns Uniritte, Novak J-: Šmarna gora, Roca Stj.: Južna Srbija, Brusič V.: Otok Rab, Popovič J.: Opča crkvena istorija — skupaj 9 del v 112 zvezkih. Mnogo knjig, oziroma brošur in manjših tiskovin pa je bilo društvu tudi darovanih. Župnik Hurt na Muti je daroval 34 del v 75 zvezkih, dr. Lukman 72 del, med njimi razne ponatise iz Stegenškove ostaline, društveni predsednik dr. Ko-vačič okrog 70 zvezkov, dr. A. Trstenjak 23 knjig, ozir. tiskovin, dr- Šik v Zagrebu 3 knjige, J. Mravljak v Vuzenici doslej bibliografsko neznan Marburžki okrog (krajevni repertorij iz 1. 1850.), razni pisatelji pa ponatise svojih člankov (dr. Glonar, dr. Ilešič, dr. Kelemina, dr. Fr. Kotnik, E. Lilek, dr. H. Menhardt, M. Premrou, dr- Saria. dr. Turna). Da se omogoči evidenca knjig, ki so društvena last, se je osnoval za te knjige poseben katalog. Doslej je vpisanih vanj 2757 del, v celoti pa bo diuštvenih knjig najmanj dvakrat toliko, kajti vsa »bibliotheca Turneriana« in velik del Krajn-čeve knjižnice še ni katalogiziran. — Kakor za knjižnico je skrbelo društvo tudi za pomnožitev arhiva in muzejske zbirke. Prizadevanje, da se rešijo vsaj važnejše stvari iz graščinskih arhivov v Gornji Polskavi, Podsredi in Gornji Radgoni, je zaenkrat ostalo sicer brezuspešno, vendar stvar še ni končno rešena. Pač pa je bil arhiv mesta Maribora izročen Zgod. društvu. Razen tega je pridobilo društvo potom zamenjave rokopisno ostalino nemškega pesnika Hilarija (barona v. Rast), ki vsebuje mnogo prigodnic, nanašajočih se na družabno in kulturno življenje v Mariboru v 3. četrtini preteklega stoletja. Prejelo je tudi razne darove: od dr. V. Močnika dnevnik črnogorsKcga oficirja iz svetovne vojne, od J. Mravljaka prepis vuzeniškega urbarja in odtise raznih pečatov, od J. Glaserja rokopisno ostalino limbuškega župnika A. Laha in pesmi Jak. Košarja v prepisu dr. Jož. Pajeka. Da društveni prostori ne postanejo pretesni, se je del arhiva, in sicer zbirka rokopisov, spravil v prostore Stud. knjižnice, seveda s pridržkom lastninske pravice. Za muzej se je pridobil zanimiv rimski sarkofag iz Konjic. Naročil se je za muzej tudi lesen model kobanske dimnice, ki pa še ni gotov- — Od načrtov, ki jih ima društvo za bodočnost, bodi omenjeno troje: nadaljevalo bo po možnosti Narodopisno knjižnico, katere 1. zvezek je izšel že pred 2 letoma, zlasti pa bo skušalo realizirati misel, ki jo je sprožil prof. dr- Lukmain, na proslavi 251etnice ustno, pozneje pa še s pismeno vlogo, naj se nadaljuje idelo, ki ga je svojčas začel dr. Stegenšek, in naj se sistematično opišejo umetnine v mariborski oblasti. Po dosedanjem načrtu bi prvi prišel na vrsto celjski okraj, lei bi ga obdelal dr. Marolt v Celju. Razen tega čakajo obelodanjenja fevdne knjige Celjanov. Članov je trenotno 419. Blagajniško poročilo je podal viš. ravn. Vrabl. Prejemki so znašali 187.193.13 Din, izdatki 152.986.45 Din, celotnega denarnega prometa je bilo torej 340.179-58 Din, t. j. največ, odkar društvo obstaja- Najvišja postavka in glavni vir •društvenih dohodkov bi morala biti članarina, vendar žal to ni; znašala je v preteklem letu le 16.596.05 Din, t. j. komaj 36%, torej dobro tretjino stroškov za »Časopis,«. Zato je tem bolj žalostno, da društvo za svoja stremljenja med! našo inteli-geinco ne najde več odziva. Zaradi neznatne članarine, za katero prejemajo člani »Časopis« v trikratni vrednosti, izgovor na splošno denarno in gospodarsko krizo že pri uradništvu ne velja, gotovo pa tak izgovor ne velja za proste poklice in pridobitne sloje. Naravnost nečastno pa je postopanje takih članov, ki si dajo po več let pošiljati »Časopis« in ga potem kljub večkratnemu pismenemu opominu niti ne plačajo niti ne vrnejo. Tako je bil letos odbor prisiljen v smislu § 6 društvenih pravil izključiti 11 članov. — Na podporah in darilih je društvo prejelo: od države 10.000 Din redne podpore in 2000 Din za »Časopis«, od mariborske oblasti 20.000 Din, od mariborske mestne občine 6000 Din redne in 10.000 Din izredne podpore za proslavo 251et-nice ter slavnostno številko »Časopisa«, od Muzejskega društva v Mariboru 3000 Din v isti namen, od raznih denarnih zavodov 4070 Din, in sicer od Posojilnice v Mariboru 2000 Din, od Spodnještajerske ljudske posojilnice v Mariboru 1000 Din, od Južnošta-jerske hranilnice v Celju 250 Din, od Hranilnice in posojilnice v Vuzenici in Ljudske posojilnice v Celju po 200 Din, od Posojilnice v Ptuju in Posojilnice v Framu po 100 Din, od Okrajne posojilnice v Ormožu 80 Din, od Savinjske posojilnice v Žalcu ter Hranilinice in posojilnice v Šmarju po 50 Din, od Celjske posojilnice d. d. 40 Din; drugih podpor je bilo 3870 Din, večje zneske so darovali: dr. R. Pipuš, Vetrinjski dvor v Mariboru in pred kratkim umrli soustanovitelj društva, ki noče biti imenovan, po 1000 Din, dr. Fr. Kovačič 500 Din, dr. J. Drnovšek 100 Din. — Za starejše društvene publikacije se je izkupilo 3115 Din. — Med izdatki tvori glavno postojanko »Časopis«. XXIII. letnik je stal brez poštnine 45.708 Din, in sicer št. 1—2. 16.309 Din, št. 3.-4. 9300 Din in št. 5. 20.099 Din. — 7539.90 Din se je izdalo za pomnožitev knjižnice in arhiva, 6802.55 Din pa za proslavo 251etnice (brez slavnostne številke »Časopisa«). — 8. marca 1928 je društveni odbor sklenil ustanoviti v spomin 251etnice poseben jubilejni fond. Vanj naj bi se naložilo vsako leto 2500 Din iz tekočih društvenih sredstev, množil pa naj bi se tudi s podporami društvenih dobrotnikov ter ostal tako dolgo nedotakljiv, dokler ne doseže 250.000 Din. Njegove obresti bi potem tvorile stalno rezervo za izdajanje »Časopisa« in drugih publikacij. V ta fond je društvo naložilo najprej 2500 Din, nato še 300 Din namesto venca na grob dr. Pipušu, razen tega pa zgoraj omenjene ipodpore Posojilnice in Spodnještajerske ljudske posojilnice v Mariboru ter dr. Pipuša, Vetrinjskega dvora, neimenovanega soustanovitelja društva in dr. Fr. Kovačiča. Z obrestmi vred znaša sedaj 9352 Din. Na predlog prvega drž. pravnika dr. Jančiča se je vzelo odborovo poročilo z zahvalo na znanje. Na predlog istega gospoda je namesto dr. A. Trstenjaka, ki je bil premeščen v Ljutomer, za 3. pregledovalca računov bil izvoljen sodnik Fr. Juhart. Glede članarine se je sklenilo, naj ostane neizpremenjena — 40 Din. S splošnim odobravanjem se je vzel na znanje predlog odbora, naj se idejni utemeljitelj društva, njegov predsednik dr. Fr. Kovačič imenuje častnim članom. Med slučajnostmi je prosvetni inšpektor dr. Fr. Kotnik želel, naj bi se »Časopisu« oskrbel nov ovitek. Predlog je bil sprejet, ker je itak odbor že prej načeloma storil sklepe v tem oziru. — Z zahvalo se je vzela na znanje izjava dr. P. Strinška, da dobi vso še nerazpečano naklado brošure »Dramatično društvo v Mariboru« Zgodovinsko društvo v d!ar. Ob Yi\2. uri je bilo zborovanje zaključeno. Muzejsko društvo v Mariboru. Od zadnjega rednega občnega zbora dne 29. januarja 192S je imel društ\eni odbor štiri seje, druge so bile skupne z »Zgodovinskim društvom«. 1.—3. septembra je društvo skupno z »Zgodovinskim društvom« proslavilo svojo 251etnico- Gg. dr. Travner in inž. E. Baumgartner sta uredila numizmatično zbirko v muzeju. Mestna občina je na prošnjo »Muzejskega društva« na muzejskem dvorišču postavila zaprto lopo, kamor sta se namestili dve stari kočiji škofa Slomšeka, ostali prostor se porabi za la-pidarij. Nakupilo je društvo dva stara kipa iz nekdanje cerkve sv. Bolfenka na Pohorju (pri Mariboru), nekaj posod, mali sarkofažič in fibulo, kar se je našlo pri podiranju drevesa na občinskem zemljišču v Šetarcvi pri Sv. Lenartu v Slov. gor., ter večjo numizmatično zbirko umrlega župnika Šašla v Maruševcu pri Varaždinu. Seznam teh novcev se svojčas objavi. Muzej je sprejel naslednja večja darila: g. Fr. Bureš, urar v Mariboru, je daroval svojo numizmatično zbirko, notar dr. Ploj srebrn novec kralja Štefana Dragu-tina, zbirko raznih novcev je poslala tudi šola v Dolnji Lendavi. Po posredovanju g-župnika Fr. Gomilšeka je dobil muzej ostanke neke predpotopne živali, ki so se našli pri napravi ceste pri Sv. Benediktu. Na izrednem občnem zboru dne 14. oktobra 1928 je društvo imenovalo tri nove častne člane: dr. Mih. Abramiča, muz. ravnatelja v Splitu, prof. dr. Fr. Kovačiča v Mariboru in V. Skrabarja, notarskega namestnika in konservatorja v Ptuju. O priliki otvoritve novih muzejskih prostorov v Ptuju se je gg. Abramiču in Skrabarju izročila diploma častnega članstva. — Oblastni odbor je dal muzeju 10.000 Din podpore. V oceno in zameno doposlane tiskovine. (Od 29. avgusta 1928 do 25. januarja 1929.) Čorovič VI.: Spisi sv. Save. Beograd—Srem. Karlovci 1928. (Zbornik za istoriju ... I., 17.). Erjavec F.: Zgodovina katoliškega gibanja na Slovenskem. Ljubljana 1928. Horvat B.: Nepoznat broncan medaljon carice Faustine Senior. V Zagrebu 1928. Kontler in Kompoljski: Narodne pravljice iz Prekmurja. 2. zv. Ilustriral J. Vokač. Maribor 1928. Mihov N. V.: Bibliografski iztočnici za istorijata na Turčija i Bolgarija. Sofija 1928. Recherches a Salone. Tome I. Copenhague 1928. Slovenci v desetletju 1918—1928. Uredil dr. J. Mal. Ljubljana 1928. (Znanstvena izdanja »Leonove družbe«, 1. zv.). Zbirka jugoslavenskih ornamenata. Sv. 2. i 3. Zagreb 1926, 1927. Archiv fiir vaterlandische Geschichte und Topographie, XXII. Klagen-furt 1927. Carinthia I., CXVIII. Klagenfurt 1928. Čas, XXIII., 1—3. Ljubljana 1928/29. Časopis vlasteneckeho muzejniho spolku, XL. Olomouc 1928. Časopis, Česky, historicky, XXXIV., 3. Praha 1928. Dom in Svet, XLI., 7—10. Ljubljana 1928. Mentor, XVI., 1—5. Ljubljana 1928/29. Popotnik, L., 1—5. Ljubljana 1928/29. Pravnik, Slovenski, XLII., 9—10. Ljubljana 1928. Pregled, Strani, II., 1—2. Beograd 1928. Rad Jugoslavenske Akademije, 235. Zagreb 1928. Revija, Nova, VII., 1—4. Makarska 1928. Ruch Slowfanski, I., 1—2. Lw6w 1928. Slavia, VII., 2. Praha 1928. Vestnik, Bogoslovni, IX., 1. Ljubljana 1929. Vestnik, Geografski, III. Ljubljana 1928. Vjesnik za arheologiju i historiju dalmatinsku, XLIX. Split 1926—1927. Zvon, Ljubljanski, XLVIII., 9—12, XLIX., 1. Ljubljana 1928, 1929. Publikacije Zgodovinskega društva. Z zvezdico zaznamovane postavke so razpečane. »Časopis za zgodovino in narodopisje« 11. L—XXIII. (1904—1928). Vsak letnik po 40 Din. * I., zv. 1.; VIII.; XI.; XII., zv. 1.; XIII. Kazalo za 11. I.—XX. Časopisa 30 Din. Zgodovinska knjižnica I. oddelek, 1. zv.: Krajevne kronike. Din 3. Zgodovinska knjižnica II. oddelek, 1. zv.: Prazgodovinske izkopine. Din 3. *Vrstovšekdr. K.: Celjski grofje in njih ozemlje. V r s t o v š e k dr. K.: Dr. Matija Prelog. Din 3. Kragelj Jo s.: Tolminski opravilnik. Din 3. KovačičFr.: Nadžupnija Sv. Križa pri Rogaški Slatini. Din 25. * Kovačič Fr.: Trg Središče. KovačičFr.: Ljutomer. Zgodovina trga in sreza. Din 50, po pošti Din 53. Košir P. — Moderndorfer V.: Ljudska medicina. Din 10. Dolenc dr. Metod: Kmečko dedno nasledstvo za časa veljavnosti gorskih bukev. Din 10. Strmšek dr. Pavel: Dramatično društvo v Mariboru. Din 10. Corrigenda. vrsta 7.: tercijarnih namesto tercijalnih; „ 14.: gojen j a namesto gnojenja; „ 17.: hiši namesto hiše. v naslovu: Kochanowskega namesto Kuhanov Str. 73, „ 75, „ 81, „ 104, s k e g a.