RAZSTAVA  STOJANA  BATICA
Na razstavi v Jakopičevem paviljonu leta 1959 se nam je kipar Stojan Batič predstavil z vsebinsko in oblikovno novim ciklom — z Rudarji. Pretresla nas je ta programsko izpovedna in oblikovno sveža, domiselno oresničena vizija človeka-delavca, ki se mu življenje plete v napetosti podzemskega mraka in dnevne luči, med zavetjem družine in nenehno navzočo nevarnostjo v rovu, med postavljanjem in tovariškim zbliževanjem. Ta človek se je v umetnikovem likovnem doživetju utelesil z znamenjem jame, s prepletom rudniških opornikov v tkivu mesa, sklonjen pod stvarnostjo vsakdanjosti in nad njo zmagujoč. Obtežen je z zemljo, kakor da so ga vzele vase njene moči — pa mu vlile tudi silo, pogum in kljubovalno voljo. Batič je svojega rudarja doživel v poetični realnosti, ki je obenem himnična in elegična.
Na letošnji razstavi v Mali galeriji pa je Batič zaoral v globljo kompleksnost. Kakor bi mu bil le človek premalo, je zajel pojem rudnika samega. In
853
počlovečil ga je. Spremenil ga je v naravnost mitološki svet resničnosti, ki se razkriva v povprečnemu človeku neslutenih dimenzijah in usodnosti. Tragedija jame je obenem tudi tragedija človeka. Težko življenje ju povezuje. Rudnik in rudar ne moreta bivati drug brez drugega, pa naj se že sovražita ali ljubita. Njuna smiselnost ni več deljiva, biološko je pogojena. Toda obenem je med njima trajna napetost in šele iz te se poraja zmagoslavje in lepota dela. Slavolok dela ne pozna premaganega in zmagovavca, pač pa nam približuje srečanje dveh enakovrednih nasprotnikov — in zato tovarišev. In Rudarska katedrala kipi v višino nad razkoračenimi oboki rovov, zgnetena iz človeških teles in dvigal in rudnine. Kje je njen vrh? Rod za rodom rudarjev se poganja iz krepkih podstav in izzveneva v odprtem akordu.
Nekoč je Batiču rov oblikoval človeka in mu vtiskoval svojo podobo. Zdaj se poganja človek iz zemeljskih plasti, kakor bi se iz zagrizenega spopada spo-čenjalo upanje ljubezni. Silovite, pa obenem tudi urejene ljubezni, ki hoče živeti. Profili rudnika, rovov, šahtov, sesutin, rude, zemlje, skal in opor se obličijo v privide rudarja; iz amorfne gmote kipe človeški obrisi z vzravnanimi glavami, s pogledi, ki iščejo svetlobo, s koraki, ki stopajo proti negibnosti. Tako monu-mentalno oblikovno rešitev kolektivne povezave med ljudmi je našel Batič že ob spomeniku osvobodilnega boja za Logatec, ko je kompozicijo zgostil v eno samo tektonsko gmoto oživljenega kamna. Na razstavi leta 1959 jo je porabil pri kompozicijah V dvigalu in Izmena. Zdaj pa je ta plodni razvojni moment zadobil skoraj neki surrealističen naglas, v katerem odloča tudi gmota sama. Kljub očividni tendenci, da bi zabrisal jasno mejo med čisto likovno senzacijo in narativno usedlino stvarnosti, so vendarle vsi porabljeni signeti v nadrob-nostih razumljivi. Tudi danes Batičeve plastike ne taje svojega vsebinskega pričevanja, toda obenem iščejo tudi najustreznejši oblikovni izraz in z njim novo likovno problematiko. Kje prenehuje materija zemlje in rudnika in kje se začenja delež človeka? Oboje je povezano v trdno sklenjene kompozicijske enote, ki se urejajo okoli osrednjega jedra ali razraščajo v ploskve. Optimistično se njihova gmota razcveta navzgor v vitalnem zagonu, sama površinska mreža pa je slikovito poživljena in simbolno poudarjena. Kompozicije so sicer kubično grajene, toda preračunane so v glavnem na poglede v eni ploskvi, ker se izživljajo predvsem v reliefnih strukturah. Napeto ustvarjalno iskanje se v njih še ni pomirilo. Gibanje se je ustavilo v tektonski koncentraciji, ki izhaja bodisi iz podstav kamnitne plošče ali iz vertikalnega principa grajenja in enosmerne rasti. Nič več ne doživljamo dimenzije časa in gibke prostorninskosti, ki sta krepko soodločali pri nekdanjih Batičevih plastikah; ostali sta le dve razsežnosti ploskve ali smer navpične rasti. Toda ali nista to obenem tudi najrealnejši dimenziji življenja v rovu: širinska razsežnost rudne plasti in navpičnosti jaška, ki vodi med ljudi? Občutimo neko navzkrižnost med temeljno formo in njeno površino, ki živi obenem iz grafizmov in slikovite razžrtosti in tiplje za ravnotežjem med mirovanjem in nemirom, med statičnostjo in dinamičnostjo, med zakoni ravnine in eruptivnim razkrajanjem iste ravnine iz jedrišča navzven. Drama tega spopada še traja; ni zajeta samo v motiviki, ampak tudi v ustvarjalnem procesu. Povezavo s preteklostjo pomenita prostorno razvrščena skupina Banoviči in kompozicija Slavolok dela; pri teh je človeška figura navzoča in se uveljavlja delno še v globinskem gibanju, drugod pa so človeške postave že shematizirane in zlite s sestavinami rudnika. Morda se nam prav zato zdi, da ima svoj obraz, svojo zgodovino in usodo. Doživljamo žalost Zapuščenih rovov
854
in Zasutega horizonta; čas se je trpko ustavil v velikem kolesu Pokvarjenega dvigala; rane zemlje nas fizično bole.
Batič zori v novo kulminacijo svojega ustvarjanja. Ne išče več logično pogojene plastike sproščenih voluminoznih vrednosti. Tem se je zdaj odpovedal. Ne samo zato, ker bi z njimi težko izpovedal vse, kar nam je hotel z drugim rudarskim ciklom približati, ampak predvsem tudi zaradi novih formalnih nalog, ki si jih je zastavil. Svoje monumentalne kompozicije gradi iz velikih ploskev, katerih vsaka ima pravzaprav samostojno veljavo; njihov averz in reverz pomenita kot variacije na temo medsebojno dopolnitev. Slikoviti raster površin pa ima dobesedno grafično izhodišče. O tem nas prepričajo tudi razstavljene risbe, ki s svojo duhovito stilizacijo včasih celo skladneje zvene kot njihovi odmevi v reliefu. Toda do prečiščenega razmerja med monumentalno celoto in detajli je treba napraviti kiparju le še majhen korak.
E. C e v c
855