(L^ 75 Ki) Recimo katero o našem pravorečju! Niemand kann sicli herausnehmen, seine Zeit zu lehren, wie sie sprechen soli . . . Die lebendige Gegenwart hat das erste Recht. Wie man in einer bestimmten Zeit vvirklich spricht, das ist die Norm fiir das Sprechen und Schreiben der Zeit-genossen . . . Der lebendige Sprachengeist ist der Meister, dem sich alles beugen muss. Aber mit der Schrift kann man einen doppelten Weg einschlagen . . . Bauer: Deutsche Gramm., p. 165. Ivako*) nam Slovencem še vedno ne-dostaje ustanovljenega in splošno sprejetega pravorečja, znano je vsakemu. Pisalo in govorilo se je že mnogo o tem, ali do toliko zaželenega rezultata še sedaj nismo prišli. Da je temu tako, kriva je nekaj res naša »izobrazba«, ali večinoma vendar mi sami. 0 vsakej priliki kažemo svojo malost, katera vsako reč meri tudi samo na malo ped. Mi se ne brigamo kaj mnogo za zgodovinski razvitek svojega materinega jezika. Ne vprašamo se, ali današnja ortogra-fija odgovarja glasoslovnemu razvitju slovenskega jezika ter dosledno, ali se sme ali morda mora govoriti pri nas, kakor je pisano. Kar se zdi nekaterim našincem praktično, menijo, da je že tudi dobro po slovensko! Nastane vprašanje: od katere strani treba prijeti to stvar, da nas dovede do povoljnega rezultata. Odgovor leži mi kar na jeziku. Vprašanje to, rekše o naši ortoepiji, rešiti more le kritično preučevanje slovenskega jezika, in pa slovenskega ter sploh slovanskih jezikov kritična gramatika. Ta nas namreč uči, kako so nastali sedanji slovanski jeziki, in soseb nas Slovence, kakšen je bil naš jezik nekdaj, kakšen je sedaj, kako se vjemata naš izgovor in naša pisava, t. j. imamo li vsako pismenko tako izgovarjati, kakoršen glas ima sama na sebi, kakor se piše, ali drugače. S kratka, je-li naš pravopis fonetičen ali etvmologičen ter dosledno historičen. Ce je prvo, tedaj imamo izgovarjati vsako črko, kakor se piše, kakor Lahi in Srbi, ki imajo fonetično ortografijo. Tu znači vsaka pismenka le en sam *) Po geslu: »Da se resnica prav spozna, treba čuti oba zvona«, priobčujemo ta spis, dasi tudi se pisatelj ne vjema z nazori spisa »Izgovarjanje i. t. d.« Ured. glas, in za vsak glas je tudi samo le ena črka. Če imamo pa drugo t. j. ety-mologično-historično ortografijo, tedaj pa moramo z drugim glasom neke črke izgovarjati, nego ga imajo same na sebi, kakor delajo narodi imajoči zgodovinski pravopis, postavim: Angleži, Francozi, Rusi. Kakšen da je naš pravopis, ni težko odgovoriti. Menda je tako že vsakemu znana stvar, da mi sedaj ne pišemo, kakor bi zahtevala sedanjega našega govora fonetika. Pravopis naš sedanji osniva sena fonetikiXVI. stol., na jeziku, kateri so pisali naši prvi protestantski književniki, Trubar, Dalmatin. Ker se pa jezik vedno spreminja, glasovi se ojaču-jejo ali oslabljujejo, zato se i pri nas sedaj nekaj drugače govori, nego piše. Sedaj govorimo: ražaliti, Bo7c, sladko, teško, gospod, vovk ali vwk, dovg ali dug, in vendar pišemo ra^žaliti, Bog, sladko, te^ko, gospod, vočk, dolg i. t. d. Vsled tega je tudi razlika mej ljudskim govorom in pismenim našim jezikom. Poslednji namreč se piše večinoma na podlagi fonetike XVI. stol. in sicer dolenjskega narečja, ker tako zahteva naša pisava zgodovinska, in ne po sedanji fonetiki. Ta bi nam čisto drugo ortografijo spravila med svet. To isto vidimo tudi pri Rusih. Tudi njihova ortografija se ne osniva na sedanji fonetiki. Sedanja ruščina je namreč nastala iz cerkveno-slovenščine ruske recenzije in moskovskega narečja. Na cerkveno-rusko-slovenski zmesi in moskovskem narečju osnovan je ruski književni, pismeni in govorni jezik. Odtod i te velike razlike v ruščini mej pisanim in govorjenim jezikom, ali z drugimi besedami, pri njih se drugače pišejo nekatere besede (pis-menke), kakor zahteva zgodovina besedi ali pa etimologija, drugače pa izgovarjajo. (s^ 76 Ke) Njihov pravopis je zgodovinski, kakor i naš. Pri zgodovinskem pravopisu pa se morajo neke pismenke inače izrekovati, nego imajo glas sam na sebi. Živ dokaz nam je —• da ne omenjam drugih — sama ruščina. Rusi pišejo 1. „o", izgovarjajo ga pa v nenaglašenih zlogih kot temni „au, n. pr. sobaka-sabaka; kogda-kahda; sosjed-sasjed; mgnovenie-mgna-venie; ogonb-agonj; boroda-barada; go-lova-galava ... 2. „a" v nekih slučajih izgovarjajo kot „e": šalilb-šelit; 3. „e" govore v naglašenih zlogih kot „o" (i0) s predglasnim niu: medt-mjot; černvj-čjornyj; šepoti-šopat; pletešb, pletet'b-pletjoš, pletjot ... 4. ngu izgovarjajo kot nvu v končnicah, »ago, ego, jago«: dobra^o-dobrava; čego-čevo ... V teh in še nekih drugih slučajih pišo Rusi inače, nego izgovarjajo. To pa vse v omikanem knjižnem jeziku, katerega se poslužuje inteligencija ruska v govoru in pisavi. Naša sedanja pisava je zgodovinska in mi se kaj radi držimo tega zgodovinskega pravopisa. Potemtakem moramo se pa tudi ravnati po pravopisu zgodovinskem, in ne po fonetičnem, kakor bi hoteli nekateri našinci. Mi sicer nimamo tako trdnih pravil in slovničnih zakonov kakor Rusi, vendar pritegnil mi bode vsak, ki se le malo zanima za slovenščino, da se tudi pri nas mej olikanci in omikanci v nekih slučajih splošno govori drugače, nego je pisano. Opozoriti hočem čitatelja na sledeče slučaje: 1. Kar se sufiksov tiče, to pri nas Slovencih v sufiksih: ec, ek in končnicah en, ev, sen, sem, zen,1) ne bode nobeden Slovenec pravega čistega „e" govoril, nego le neki zamolkli glas, ali pa poluglasnik nalik staroslovenskemu i, t. j. jerek. Mi sicer J) Že 1. 1866 učil je Levstik v svoji slovnici § 2: Das »e« muss im Slovenischen vier verschiedene Laute vertreten ... 4. Den Halb-laut, welcher wie ein kurzes halbes »i« aus-gesprochen wird und wie das deutsche »e« in der Silbe »ver« und in den Endsilben von: leiden, die Bosen lautet. Der Halblaut kommt vor: a) in Stammsilben: ves, pes, dež etc. In den Endsilben ek, ec, en . . . davek, plesen. Več o tem: »Die slovenische Spracbe nach ibren Redetheilen.« Levstik. pišemo „e", toda ne zato morda, da bi se moral izgovarjati kot pravi „e", (in koliko jih govori pravi „e" ? Nobeden skoraj) nego zato, ker nimamo drugega grafičnega znamenja za ta glas, ki ga z ,7e" pišemo, in ker nimamo fonetičnega, nego zgodovinski pravopis. Nobeden človek, ki kolikaj ve slovenščine, ne bode izgovarjal pravega „e" v besedah: delavec, pevec, hlapec, hinavec, laž-njivec; ker je tu ee—stslov. ici. 2. Naš „r" sonans. Pri nas pišemo sedaj že splošno »vrt, tvrdo, smrt« i. dr. kakor Srbi in tudi Čehi. Toda kakšen in kolik je tu razloček mej Srbom in Slovencem! (Kdor je slišal govoriti Srba in primerjal njegov govor z našim, prepričal se je.) Pri nas Slovencih so le redki posejani, ki izgovarjajo „r" brez vokalične pri-mese. Marveč večina pri nas izgovarja „r" z vokalično primeso, n. pr. smart (kratek a) ali pa smert (kratek e). To pa vse pri omikancih. Kajti priprost narod večinoma izgovarja smart, vart, v nekih krajih pa celo smert, vert (čisti e). Kaj pa da se tudi sliši smrt morda kje! 3. Naš rodilnik in dajalnik ednine sestavljene sklanje piše se ega, emu, govori se pa tako le v koroškem narečji. Inače skoro povsod mej omikanci in neomikanci se ta ega, emu izgovarja kakor *ga (kakor se je že pisalo v XVI. stol.) i)ga, ga (da celo oga je slišati!). 4. Naš priprost narod kakor večina omikancev govori tudi splošno nedoločnik brez „i". In ta pojav t. j. nedoločnik izgovarjati brez „«", n. pr. pomagat, gledat, sekat . . .je že zelo star. Že v XVI. stol. bila je zginila razlika mej nedoločnikom in namenilnikom.a) Kdor pa dandanes hoče prav razločno „i" govoriti v nedoločniku, pač hoče »govoriti, kakor je tiskano«, češ: moje načelo je »vse govoriti, kakor je tiskano.« 5. Isto velja pri nekaterih tudi o „L"', ki se pri nas v govoru nadomestuje navadno z w, u, o in tudi l. (Nadaljev. prili.) J) Kdor hoče o tem vedeti kaj več, najde v »Letopisu Matice Slovenske« 1887. V. Oblak: Trije rokopisi slovenski. Str. 268 in 269. Cf. »Cvetje« IV. 8. in 9, zvezek. o^DŽ^r-^- SSl 125 Ke> Recimo katero o našem pravorečju! (Nadaljevanje.) Iz tega povzamemo lahko to-le pravilo: pri etymologično-historičnem pravopisu mora se nekolikokrat drugače izgovarjati, kakor je pisano. To je povsod. Ome-nivši Angleže in Francoze, imajoče zgodovinski pravopis in dokazavši to izrecno za ruski jezik, naveli smo tudi nekaj primerov po našem mnenju splošnih, kjer se tudi v slovenskem jeziku nekaj drugače izgovarja, nego piše. V slovenščini siliti, ali svetovati po sedanjem našem zgodovinskem pravopisu (da bi imeli v naših knjigah nasvetovano Škrab-čevo pisavo, potem že) govoriti vse tako, kakor je pisano ali tiskano, je nevspešno. To bi bilo le tedaj mogoče, — in tedaj bi se moralo — ko bi mi imeli fonetičen pravopis, kakor Lahi in Srbi. Kajti pri nas se še piše sedaj zmerom neenako, kakor maša, meša, dan, den, *) delavec, delalec, kaznilen, kazniven, služebnik, služabnik, plesalka, plesavka , malha , mavha in druge nedoslednosti. Potrebno se mi je zdelo razbistriti v kratko razloček mej govorom in pisavo, etymologično-historično in fonetično orto-grafijo, in povedati, kako se po eni, kako se po drugi ravnati. To moramo zmerom imeti pred očmi, hočemo li kak jezik pravilno govoriti. Imenovanega pravila o tem naj si nihče pod uho ne potice, kadar hoče govoriti o slovenskega jezika izrekanju. Kajti, kadar se odmerja govorno pravilo kakemu jeziku, treba pomniti vseh razlik med navadno govorico in pisavo, med glasoslovnim razvitkom jezikovim in načinom pisanja. Zato se pa mora človek tudi ozreti na mnoge strani, predno izreče končno razsodbo, kakšna izreka je najboljša — pa še se mu pre-rado opesne, da se premoti. Pri nas se *) Naj bi se torej tudi Štajarci in Korošci popolnoma poprijeli našega a, pisaje: dan, maša, služabnik, pasji itd. namestu svojega: den, meša, služebnik, pe.sji. Kajti Cehom se bližati hoteti pisaje „e", to bi bila, ko bi jo kdo imel, pač nespametna misel ... »O glasu in naglasu našega knjižnega jezika.« P. St. Škrabee. Programm, Rudolfswerth. 1870. Stv. 18. navadno gleda samo, kako se je pisalo in se piše, in malo kdo se vpraša, ali se je zmerom tako izgovarjalo, kakor je pisano in tiskano. Poseben križ imamo tu Slovenci s črko l. Pisec članka ^Izgovarjanje končnice opisovalnega deležnika« v tem listu pravi v štev. 2. na str. 26 o tej črki: »Da pa je vendar treba l pisati in tako tudi pravilno izgovarjati, uči nas ves slovenski jezik.« In v štev. 3. na str. 48.: »Najboljša izreka je 1«, kjer tudi navaja neke razloge za svoje mnenje. Kar se prvega dela prvega stavka tiče, se popolnoma strinjam z gosp. piscem, ostalemu pa hočem dodati neke opomnje in tudi povedati svoje mnenje. Kjer pri nas sedaj še ljudstvo l govori (ne iz šole), ni temu kriva nemščina in laščina, ampak neki poseben glasosloven zakon, katerega si pa prav razlagati ne vem. Ta l ni nadomestil starega L nego je od starine v slovanščini. Pozna ga provincijalna kajkavščina, ča-kavščina in češčina. V provincijalni kaj-kavščini seje že oddavna pisal l (=lu,) in se tudi govoril, kakor še sedaj. Tudi Belokranjci govore še l. Isto velja o slovenščini v Slovenskih goricah, katere pač niso tako v oblasti nemškega vpliva, kakor druge pokrajine slovenskega jezika. Torej nemščina tu ni vplivala na izgovor l. Med tem se je pa za l so-nans že v XVI. stoletju v kajkavščini govorilo o in še le poznej je nastopil u. Gospod V. S. piše na str. 43., da je izreka na l zgodovinsko dovolj opravičena. Da se je l vedno pisal in se še piše, »to spričuje zgodovina«, torej se tudi mora pre sedaj l govoriti. Da vidimo ! Kar je glede na izreko l v staro-slovenščini pisanega na str. 25., ni vse resnično. Cerkvena slovenščina je res pisala Iti (jen>). Ali ta glas se ni izgovarjal , kakor l pri nas na koncu »opisovalnega deležnika«, namreč kakor nemški l, nego glas lu (b>) bil je — t. Da bi škof Abraham pisal ali narekoval brizinske spominke naše, je nedokazana ). Celo v Kreljevi postili (l. 1567) bere seže »vovna« 86a t. j. za volna. Nadalje, da so naši prvi književniki od XVI. stoletja sem pisali l, to še nikakor ne priča za sedanjo izreko l. Kajti ta l (=1*,) ni bil enak l, kakor ga neki našinci sedaj govore, namreč nemški l, nego 1, kar nam so že neovržno dokazali jezikoslovci.1) Naši prvi pisatelji pisali so za črko 1 zato pismenko Z, ker niso imeli drugega grafičnega pomočka in ker je gotovo ta \ bil najbliže soroden l-u. Če bi se hoteli sklicevati pri ustanavljanju naše zborne izreke na pisavo naših knjižnih početnikov, govoriti bi morali 1 in nikakor l. Kajti tako (t. j. 1) so res pisali naši prvi pisatelji in tako se je tudi govorilo povsod v njihovem narečju, katero so pisali. Glas x) Več o tem, kakor sploh o črki l, poglej: P. St. Skrabec »O glasu in naglasu našega knjižnega jezika« Op. c. »Cvetje« I. letnik, 9., 10. zvezek. III. letnik, 3. zvezek. Boudouin de Oourtenav »Otčety«, 72. II. in Miklosich Vergl. Grammatik I. B. Wien 1879. 337, 338. jbLOVENSKO SLOVSTVO. ,,Rimski katolik". Prvi tečaj. I. zvezek. Vre-juje in izdaja dr Anton Mahnič. profesor bogoslovja. V Gorici. Hilarijanska tiskarna. Izhaja vsake tri mesece po jedenkrat. Velja cel tečaj 2 gold. — I. zvezek, ki obsega v vel. 8° 96 stranij, daje na znanje: »Rokopisi naj se blagovole pošiljati vredništvu : dr. A. Mahnič, profesor bo- 0 Ki) la (t. j. 1) je pa sedaj skoro popolnoma neznan Slovencem, vsaj večini njih in zato se ne moremo držati tukaj stališča XVI. stoletja. Kajti stare izreke XVI. stoletja mislim ni mogoče več uvesti v rabo, ker nam je ta glas že tako iz navade prišel, da bi ga javalne hotel kdo več siliti v rabo. Torej si moramo izbrati drugo trdnejše stališče. Nastane vprašanje, kdaj se je pri nas začel govoriti mesto 1 kak drug glas bodi si kakoršen koli. Kdaj se je začel v govoru 1 nadomeščevati z w ali u, je kaj težko povedati. Kajti, še potem, ko se je že za 1 govoril pri nas w, se je še pisal zmirom skoro l. To nam kaže i pri drugih narodih ortografični »usus«.1) Potem se pa tudi ni počel 1 v vseh narečjih ob istem času spreminjati v w. Kolikor moremo iz današjih narečij sklepati, začela se je ta sprememba naj-poprej v koroščini in potem v gorenj-ščini. Iz pisave torej naših prvih knjig, kakor smo videli, ne da se ničesar sklepati, ker ta govori samo za 1. Kako naj torej nadomestimo stari t, kateri se je počel pri nas že v početku XVII. stoletja po-zgubljevati ? Naj ga nadomestimo z l ali w ? In pa kateri glas je takoj nadomestil v onem času 1, ko se je počel 1 zgub-ljavati? Na obe vprašanji je odgovor«;. x) Tako je-i Leskien dokazal za staro-slov., da se je še potem dolgo pisal |, (jerek 19) ne glede na to, da se je govoril zanj e n. pr. otM (otoct,) reci otec, di nj (do n^) r. den . . Vide: »Die Vo-cale \) (u) und i„ (1) i. d. s altslov. Denkmalern des Kirchenslov. Leipzig 1875. Leskien. Za našo reč cfr. str. 26. »Dom in Svet«. (Nadaljevanje prih.) goslovja v Gorici. Naročnino prejema oprav-ništvo: Gorica, Rabatišče št. 20. Naročuje se tudi pri »Katoliški bukvami« v Ljubljani. Posamezne zvezke po 50 kr. prodajajo: v Ljub-bani »Kat. Bukvama« ; v Gorici Goppag in Skert, G. Likar. — Vsebina: »Rimski katolik.« — Več luči. O idealizmu. — Katoliški liberalizem. — Pisma o vzgoji. — Črtice o ruski cerkvi. — Pamet in sv. pismo o narodnosti. — O bistvu Slovstvo. (S^ 152 pz$> Recimo katero o našem pravorečju! (Nadaljevanje.) iJa se je pri tem treba ozirati tudi na govorico ostalih narečij, primerjati jo s starejšimi književnimi proizvodi, a soseb te s književnim narečjem; nadalje iz-reko literaturnega dijalekta primerjati s starejšo izreko in pa izrecno zgodovinskim glasoslovnim razvitkom jezikovim, razume se samo po sebi. Z druge strani pa ne sme biti »občevalni« jezik neor-ganski t. j. zmes dijalektičnih govoric, nego mora biti izrekanje vzeto iz narečja, katero je bilo sprejeto za podlago pisnemu jeziku in katero se več ali manj vjema z drugih narečij izreko. Vzeti eno narečje za podlago pisavi, drugo pa za izreko, vendar ne gre. Marveč izbere se eno izmed mnogih in, kakor smo rekli, povzdigne se k časti književnega jezika. Tako so delali vsi kulturni narodi imajoči sedaj jedinstven jezik. Fran-cozje so si izbrali za književni jezik narečje pokrajine Isle de France, Lahi toskanščino, Nemci saksonščino in sicer gornjo, Srbo-Hrvatje hercegovinsko-bo-sensko narečje in Rusi, kakor smo že povedali. Kajpada nobeden imenovanih narodov ni sprejel navedenega narečja čisto ohranjenega in nespremenjenega v književni jezik, nego odstranil je vse, kar je delalo dijalekt. Izreka »občeval-nemu jeziku« se je vzela iz narečja sprejetega v knjigo. In kot take — očiščene — dijalektičnosti seje začela učiti in se še uči mladina po učilnicah (in sicer vsi ene izreke), upotrebljujejo jo omikanci v obhoji, duhovniki v cerkvi, uradniki pri sodiščih itd. In tako menim, da nam pričajo Nemci — ne, »da bi se l res dal vpeljati v govor«, nego ravno nasprotno.1) Kajti vsakemu mora biti *) Nemci, kakor tudi drugi, ravnajo se v govoru in pisavi večinoma po glasoslovnem raz-vitku dijalekta, kateri so vsprejeli književnemu jeziku za podlago. Srbo-Hrvatje n. pr. ne govore l in res ga tudi ne pišo; ker imajo fonetičen pravopis — dasi ne tako popoln, kakor Lahi — če tudi »se l še izgovarja po nekaterih krajih«, kakor v Zagorju in v varaždinski okolici, v Primorju, na otoku Krku, kjer se je l ohranil še iz starih časov, n. pr. volna, velna v reškem narečju, hodil, oral, šal itd. Celo v sami znano, daje pri osnovanju našega književnega jezika merodajna bila dolenj-ščina, in da mu je sedaj podlaga in mu mora biti še vedno poleg narečja notranjskega. Prvo narečje in za nas me-rodajno pa izgovarja l kot w na tistih mestih, kjer se je za Trubarja, Dalmatina in Bohoriča izgovarjal trdi l, ne pa povsod, kjer ga Gorenjci izgovarjajo za w; in kakor se v južni slovenščini sploh l ne izgovarja pred vsacim e in i topljeno kakor v severni, tako se tudi ne pred vsemi drugimi nepredjevljenimi samoglasniki trdo, kakor v severni slovenščini, ampak samo pred prvotnim ne-predjevljenim polglasnikom.1) Razven tega pa se izgovarja tudi l pred soglas-niki. Torej narečje književno govori le štokavščini nahajamo primerov za Z, n. pr. v vshodni Srbiji, v aleksinačkem okrožju še sedaj govore: »bil sam, došal sam, govoril mi je« itd. Tudi pisali so Z. Pa vse to jih ni motilo v izreki! Vzeli so izreko iz narečja, ki so je vsprejeli v knjigo, namreč iz hercegovinskega. Seveda so mu dali nekaj primese iz drugega narečja n. pr. da pišejo h, katerega njihovo klasično narečje nima. Tako je tudi pri nas. Pri osnovanju književnega jezika merodajna je bila dolenjščina, vendar so privolili marsikaj tudi drugim narečjem. Opozorujem čitatelja samo na »r sonans«. Vendar glavno pa še zmirom ostane dolenjsko in notranjsko narečje. S tema dvema pa se tudi večina drugih vjema izrecno v našem vprašanju Z ali w. Kdor še Z čisto govori, smatrati moramo to izreko dijalektično, kakor n. pr. prekmursko na o, ali izreko nekih krajev Slov. goric na a n. pr. ša, vida, reka itd., dasi tu govore tudi osel, misel, kakor če kdo govori: den, meša, mesto: dan, maša. Kdor torej govori čisti Z na konci besedij, kakor tudi v sredini pred soglas-niki, ne govori književno, nego dijalekt. Da pa ne moremo n. pr. tega štajerskega dijalekta izreke, (kakor ga n. pr. poznamo iz Dainkove slovnice) vsprejeti v knjigo, dasi govori za Z izreko, je umevno samo po sebi. In vsi tisti, ki silijo svoje narečje v javno govorico razun književnega, pač ne vedo, kako pridejo narodi do jedinstvenega »slovstvenega in občevalnega« vsem občega jezika po naravnem potu. Ne ravnajo li se vsi omenjeni narodi po glasoslovnem razvitku narečja, katero so povzdignili k časti književnega jezika? Nam li torej Nemci pričajo za izreko Z? Pis. *) P. Stanislav Škrabec: »O glasu in naglasu našega književnega jezika«, str. 39. Programm des k. k. Gvmnasiums zu Rudolfswert, 1870. (^ 153 )Ke> za w, kateri je nadomestil stari 1. In sicer ne samo v »končnici opisovalnega deležnika« se ima l izgovarjati kakor w, nego povsod, kjer sta književni narečji po svojem domačem nagonu spremenili v navadni govorici l v w in ga tudi govori ljudstvo ter to odgovarja kritičnemu jezikoslovju.1) Namreč 1. na koncu besedij. V tem slučaju pa je vse jedno, ali je beseda »opisovalni deležnik« ali samostalnik, prislov, pridevnik. Samo mora l odgovarjati stsl. lii, lh. Recimo: učil, mislil, delal, kol, bel i. d. izgovori: učiw, misliw, delaw, kow, bew . . . Edina iznimka je tu rodilnik množine, kjer se mora X izrekovati, kakor je pisan, n. pr. dekel. Zakaj w ali u dekew 2) ali dekii se vendar ne govori v narodu. Kakor se pa v narodu nikjer ne govori, in se tudi iz zgodovinskega raz vitka j e-zikovega dokazati ne da, da se je kdaj govorilo tako, ali da bi morda tako bilo dobro, ali celo pri večini navadno, se tudi ne sme sprejeti v književno izreko. Samo narodna govorica osnovana na čistem glasoslovju domačem je merilnik v olikanem govoru in književni pisavi. Kajpada se tudi najde v narodu W t. j. topljen l izrekovati w n. pr. prijatelj starosl. prijatel in prijatelj.3) Temu je pa najbrž vzrok pripodobnost (analogija). Izgovor w razprostrl seje nekoliko tudi na lb' (II), ali bolje rečeno, W je otrdelo, in razlika med h> in (lh) je zginila v nekaterih, a zelo pičlih slučajih, kateri so tako redki, da komaj pridejo potem v poštev. Rodilnik množine naj dela iznimko. Ali iznimke — treba zmirom pomniti, — v jeziku veljajo ravno tako, kakor pravila, ker jih je vstvaril celi narod. Zatorej nas naj ne moti povsod na koncu besedij l izrekovati kakor w, razven množinskega rodilnika! Razven tega treba tudi po- *) In to velja povsod, kjer govorimo o l = tv. Pis. 2) Edino besedo »čebela« slišal sem v gen. plur. govoriti: »čebew«, samo v stavku, »koliko čebew pa imaš letos?« v gornji Posavinji, kjer se tudi izgovarja l povsod, kakor v literaturnem dijalektu. Tudi čebel se sliši. Pis. 3) Obe obliki sta opravičeni v slovenščini; prijatel (r. prijatew) prijatla in prijatelj, prijatelja, kakor piše Levstik v knjigi: »Nauk slov. županom«, str. 189. mniti, da se mora vselej pred l (— w) dotični glasnik, bodi samoglasnik ali poluglasnik izrekovati razločno. Kajti tako se je govorilo izvestno n. pr. za Kastelca in pa v dobi, ko se je počel splošno 1 govoriti za w in se tudi sedaj po nekaterih krajih. Samoglasniki se torej morajo izrekovati razločno in čisto, poluglasniki pa zamolklo. Stoji li poluglasnik spredaj ali zadej l (= w), to nima na izgovor nikakeršnega vpliva. V obeh slučajih se tako rekoč vtopi poluglasnik v l (== tv), in nastane tako kratek u, pred katerim se pa vendar sliši nekak zamolkel glas. Postavim: rekel, misel, palec, rilec, kakor rek'w, mis'w, paw'c, riw'c t. j. pred w se sliši neki glas, kateri se v grafiki izraziti ne da, ter sem ga zato z ' zaznamnjal. Da res ni tu čisti u, razvidno je iz tega, ker se v govoru prav natanko čutita dva zloga, o čemur se lahko vsakdo prepriča. Od teh zlogov je prvi navadno dolg in naglašen, zadnji pa nenaglašen, kratek, kakor n. pr. v rilec = riw'c, skoro = ri-uc. Mej tem, ko je v misel = mis'w skoro enako misu, rekel = rek'w skoro enako reku. Isto velja tudi za l (= w) izza r, n. pr. stari, umrl = stanv, umrw, kjer je l = kratkemu ii. Samoglasniki pa se morajo vedno razločno izgovarjati, torej : delal, učil, molil, preplul, videl, pepel, vol . . . delaw, učiw, moliw, preplmv, videw, pepew, vow, sow ... s čistim razločnim a, i, e, o, u. — 2. Kadar stoji l pred so-glasnico, n. pr. volk, dolg, belka, molzem, kolk, dolžnost, samostalnik, zel, ovel, ogorel. . . vowk, dowg, bewka, mowzem, kowk, samostawnik, dowžnost, zew, ovew, ogorew. Potemtakem ni treba ni »rekev«, ni »hodu«, »delu«, nego le priprosto: rek'w, hodiw, delaw, katera izreka pa nikakor ni »gotovo bolj prisiljena, kakor na U. Če bi bila res tako prisiljena, izvestno bi si je narod ne ustvarjal tako splošno. Izreka na samoglasnik je pa tudi zmirom blagoglasneja in lepša, nego na soglasnik. Zmerom namreč so se smatrali tisti jeziki blagoglasneji in krasneji, kateri so imeli manj soglasnikov in mesto njih samoglasnike na koncu besedij.1) Ni bati se J) Zato tudi piše znani hrvatski slovničar Adolfo Veber v svojem članku »Bogastvo i lje-