Poštnina plačana v gotovini Sped. in abbon. postale - II Gruppo 70% Katoliški UREDNIŠTVO IN UPRAVA: 34170 Gorica, Riva Piazzutta, 18 - Tel. 83-177 PODUREDNIŠTVO: 34135 Trst, Vicolo delle Rose, 7 - Tel. 414646 Polletna naročnina..............L 2.000 Letna naročnina ................L 4.000 Letna inozemstvo................L 5.000 Poštno čekovni račun: štev. 24/12410 m L m Leto XXVI. - Štev. 7 (1289) Gorica - četrtek, 14. februarja 1974 - Trst Posamezna številka L 100 Zmeda o kr Konzulta za slovensko manjšino v Gorici V nekem slovenskem zamejskem tedniku smo brali neverjetne trditve o krstu otrok. Tam piše: »Ne razumemo strogosti vatikanskih gospodov, ko dajajo duhovnikom prepovedi, da ne smejo krstiti otrok, katerih starši niso praktični katoličani, taki, da bi očitno kazali svojo vero. To bo imelo med drugim za posledico, da morda polovica otrok v Sloveniji ne bo krščena, čeprav bi njihovi starši na tihem na to pristali. Toda ne — otroci in njihov krst morajo služiti za talce, da se pritegne v cerkev tudi starše in botre. To pomeni, da se ne prizna več, da se more nekdo priznavati h krščanstvu tudi na tihem, v svoji duši. No, to mora deklarirati pred vsem svetom in za to mora manifestirati. To je zelo lepo tam, kjer lahko ljudje store to brez pomislekov in strahu. So pa tudi taki, ki se boje — čeprav morda po nepotrebnem —, toda kdo more v tem postaviti točno mejo med upravičenim in neupravičenim strahom?...« Potem isti tednik zaključuje: »Dobivamo tudi zbegana vprašanja ljudi, zakaj so jim duhovniki vse življenje govorili o pomenu krsta, če je postala to zdaj čisto pravna zadeva, stvar staršev in ne otrokove duše same in njegovega zveličanja. Marsikdo nam je že dejal, da gospodje v Vatikanu sami ne verjamejo, kar so toliko časa pridigali.« Ker pisec članka gotovo ni sam, ki tako misli, si pobliže oglejmo to zadevo! KRST JE OSEBNOSTNA ODLOČITEV »Vatikanski gospodje izdajajo duhovnikom prepovedi, da ne smejo krstiti otrok...« Kje in kdaj je pisec članka bral, da je Vatikan dal kaka slična navodila duhovnikom in škofom? Pač pa je res, da se od koncila dalje razpravlja in razmišlja v Cerkvi po vsem svetu, kdaj in katerim otrokom deliti zakrament sv. krsta. Danes se vsi zavedamo, da so minili časi, ko je bila kristjanu dovolj tradicionalna vera; danes živimo zmeraj bolj v časih, ko je človeku potrebna osebnostna vera, osebnostna odločitev za Kristusa. Tudi navedeni tednik je o tem že pisal. Osebnostna vera se pa mora začeti v krščanski družini s krstom in vzgojo otrok. Ne samo s krstom, temveč s krstom in vzgojo. Koncil pravi v izjavi o krščanski vzgoji: »Krščanska družina mora otroke po veri, ki so jo prejeli pri krstu, že od prvega detinstva učiti, da bodo spoznavali in častili Boga ter ljubili bližnjega...« (št. 3). Kjer se starši samo na tihem, v svoji duši priznavajo h krščanstvu, ali bodo taki starši nudili otrokom po krstu tudi krščansko vzgojo? Zelo smemo dvomiti. Ce pa krstu ne sledi tudi krščanska vzgoja, je krst za otroka le prazen obred. V korist bi mu bil le, če bi otrok po krstu umrl. Ali naj zato župniki množijo le število krščenih kristjanov, ki pa ne bodo kristjani po svojem osebnem življenju? To je vprašanje, ki danes muči vse odgovorne v Cerkvi. Kot znano je o tem razpravljala tudi konferenca jugoslovanskih škofov, italijanskih škofov in še druge konference po svetu. Splošna težnja je danes, naj se odreče krst otrokom, kjer ni nobenega upanja za poznejšo krščansko vzgojo. Tako je boljše tudi za otroka, saj se bo pozneje lahko sam osebnostno odločil za krst, če bo v krščanski veri spoznal vrednoto, katero se splača sprejeti. V šoli opažam, da se dijaki nagibajo celo k temu, nal bi vsem delili krst šele, ko odrastejo in se lahko sami odločijo zanj. To je sicer Pretirano, vendar kaže, da se mladina zaveda, da mora biti vera nekaj osebnostnega, neka osebna odločitev. Prav te dni sem govoril z nekim izkušenim duhovnikom iz Slovenije. Pravil mi je, da ima verouk z neko gospodično, ki je bila samo krščena, potem pa ni o krščanstvu ničesar več slišala. Akoravno študira na univerzi, o krščanstvu praktično ničesar ne ve in tisto malo, kar ve, je zmotno. Pa sem pripomnil: »Ali bi ne bilo boljše za tisto osebo, da bi sploh ne bila krščena? Tako bi jo lahko sedaj pripravljal kot katehumena na krst in ne kot krščeno na poroko.« »Seveda bi bilo boljše,« je odvrnil. »S krstom bi svoje krščanstvo gotovo bolj doživela, kot pa ga bo sedaj s spovedjo in sv. obhajilom. Vidi se, da je krst brez krščanske vzgoje in krščanskega življenja kakor seme, ki ne vzkali; ostane v zemlji brezplodno, mrtvo.« Niso torej vatikanski gospodje, ki prepovedujejo krst, temveč smo mnogi kristjani, ki razmišljamo o tem, naj se krst deli le tistim otrokom, kjer je upanje na poznejšo krščansko vzgojo, in naj se odreče tistim otrokom, kjer je moralna gotovost, da take vzgoje ne bo. Nekateri po pameti in po vesti tako tudi ravnajo. Ce se kdaj starši čutijo prizadete, imajo zmeraj možnost, da se obrnejo na škofa, ki bo odločil, ali je primemo, da se kakemu otroku podeli ali odreče krst. Zato smemo mimo zagotoviti našega sobesednika, da ne gre za noben triumfali-zem, ker bi želeli, da starši manifestirajo svojo vero, temveč da gre za pamet in vest. Krst je vendar neka odločitev, kakor je odločitev tudi cerkvena poroka. Kdor nima poguma za to odločitev, naj počaka, da bo ta pogum dobil. KRST NI NEKI PRAZEN OBRED Duhovniki smo govorili in še govorimo o pomenu krsta, danes še bolj kot v preteklosti. Poudarjamo pa ravno to, da krst ni pravna zadeva, ni samo neki tradicionalen obred, ampak neka odločitev staršev v imenu njihovega otroka, saj s krstom želijo, da bo njihov otrok kristjan. Upajmo, da ne samo kristjan po imenu. Gospodje v Vatikanu in tudi drugi »gospodje« po svetu verjamemo, kar smo toliko časa pridigali. Zato verjamemo, da krst ni samo neki obred, temveč pomeni prerojenje v Kristusu, po katerem postanemo in smo otroci božji in udje Kristusovega skrivnostnega telesa. Te časti in sreče se pa nam ni treba sramovati in niti je skrivati pred svetom po besedah Kristusovih: »Kdor bo mene zatajil pred ljudmi, njega bom tudi jaz zatajil pred svojim Očetom, ki je v nebesih« (Mt 10, 33). KAZIMIR HUMAR V zadnji številki našega lista smo poročali o ustanovitvi kon-zulte za slovensko manjšino v go-riški občini. Ta sklep je sprejel občinski svet na podlagi dolge razprave o potrebi in nato o statutu novega organa. S tem je go-riška občina tudi izvršila eno izmed obveznosti, izhajajočih iz sporazumov za sestavo levosredinske uprave leta 1970. Pri tem je morda koristno pogledati nekoliko nazaj. Predlog o ustanovitvi konzulte je vzrastel v razpravi o resoluciji svetovalcev SDZ leta 1969, s katero so predlagali vrsto ukrepov za zaščito slo- venske manjšine na državni, deželni, pokrajinski ter občinski ravni. V tej razpravi so nekateri svetovalci, posebej socialisti in socialni demokrati, predlagali tudi ustanovitev posebnega posvetovalnega organa pri občinski upravi, ki naj bi pomagal reševati probleme slovenske narodnostne skupnosti na Goriškem. Tako je prišel v zaključno resolucijo, ki so jo izglasovali decembra leta 1969 svetovalci vseh strank razen fašistov, tudi predlog o ustanovitvi omenjene konzulte. Od takrat je poteklo precej časa. Medtem so predstavniki strank Kako živijo katoličani v Severnem Vietnamu V francoski reviji »Informations Katho-liques« poroča časnikar Frangois Biot, ki se je mudil dalj časa v Sev. Vietnamu, o verskih razmerah v tej komunistični deželi, ki doživlja revolucijo že skoro 20 let. Leta 1954 je bežalo iz teh pokrajin pred komunisti nad 700.000 katoličanov. Vendar pa šteje danes katoliška Cerkev v Sev. Vietnamu še vedno 1,5 milijona vernikov. Največ jih je v glavnem mestu Ha-noi ter v območju delte Rdeče reke. Nekatere vasi so povsem katoliške. Pri njih je versko življenje zelo dobro, saj je obisk nedeljske maše skoro stoodstoten in tudi verouk ni oviran. Celo verska društva so dovoljena; morajo pa biti včlanjena v osrednjo zvezo komunističnih organizacij. Biot pravi, da ni mogel ugotoviti, da bi bil kak duhovnik v ječi, vendar so mu mnogi duhovniki izjavili, da se pri svojem duhovniškem delovanju čutijo močno ovirane in ogrožene od oblasti. Problem duhovništva je zelo pereč. V deželi deluje samo še okoli 350 duhovnikov. Za izobrazbo duhovnikov nimajo nobenih šol in tudi ne privatnih teologov. Nekateri duhovniki skušajo naslednike izobraziti »na svojo roko«, česar pa škofje ne odobravajo. Vobče se zdi, da severnih vietnamskih škofov koncil še ni dosegel. Komunistične oblasti jim niso dovolile udeležbe na koncilu. Zato je severna vietnamska Cerkev zelo osamljena od svetovne Cerkve in Rima ter je v vsem še na stopnji pred koncilom. Celo koncilski dokumenti so jim težko dostopni (tihotapljenje teh dokumentov je nevarno!). Cerkev se je močno potegnila v izolacijo tudi v razmerju do komunističnih oblasti ter se omejuje na čisto versko področje. Nezaupna je celo do razvoja, ki se kaže v pogostih stikih Vatikana s komunističnimi režimi po svetu. Itiintisieiil i m teč Burske Sv. oče Pavel VI. je smatral za primerno, da razreši kardinala Mindszentyja njegovih obveznosti do starodavne ostrogon-ske (Esztergon) nadškofije in imenuje na njegovo mesto škofijskega upravitelja »sede vacante«, to je za nezasedeni škofijski sedež. Ob tej priložnosti je sv. oče poslal kardinalu osebno pismo, v katerem pravi med drugim: »Potem ko smo dolgo ocenjevali dane okoliščine, smo prišli do sklepa, ki smo ga objavili, pri čemer nas je vodila edinole dušnopastirska skrb za nekatere ogrske škofije, med katerimi je tudi ostrogonska. Tvoja duhovniška služba se jc razvijala, najprej kot škof v Vezspremu in nato na metropolitskem sedežu v izredno težkih razmerah. Spominjamo se, kako so te pred 25 leti podvrgli procesu in obsodbi, ki je pomenila vrhunec rastočih napadov na tvojo osebo, v svetu pa povzročila mučno presenečenje. Mi se z globoko spoštljivostjo klanjamo pred teboj in se ti zahvaljujemo za vzvišeni zgled kreposti, ki si jih dal v teku let vsej katoliški skupnosti. Prepričani smo tudi, da boš še naprej nudil svojo ljubezen in molitve tisti Cenkvi, ki je tvoj ponos in slava, pa tudi vzrok tolikega trpljenja.« Kardinala Mindszentyja je ta »očetovski ukaz«, kot je sv. oče označil svojo odločitev, neprijetno zadel kot leta 1971 naročilo sv. očeta, naj zapusti svoje zatočišče v severnoameriškem veleposlaništvu in odide v tujino. Zato je pohitel z izjavo, da sam ni dal odpovedi na ostrogonski sedež in da je Sv. sedež to enostransko odločil. Mindszenty bo letos 29. marca izpolnil 82 let življenja. Kljub tej starosti izkazuje izredno življenjsko silo in voljo za borbo zoper ateistični režim v njegovi domovini. Živi na Dunaju, a mnogo potuje. Nazadnje je bil v ZDA. Končal je tudi s pisanjem spominov, ki bodo kmalu izšli v Zahodni Nemčiji. Samoupravni izvoz Približno 12.000 bolgarskih delavcev je moralo mrzlično »prostovoljno« na delo v Sovjetsko zvezo, kjer zaradi kitajske nevarnosti gradijo v Sibiriji vojaške objekte. Zaradi tega Bolgariji hudo primanjkuje zlasti gradbincev. Na pomoč je prišla Jugoslavija, tako da je podjetje Sofjastroj iz Sofije sklenilo pogodbo s podjetjem Makedonija-Invest (Skopje) in Gimboa (Niš) o zaposlitvi 500 delavcev pri gradnji okrog tisoč stanovanj v Sofiji. Baje so v Bolgariji zadovoljni z delom jugoslovanskih gradbincev in so že v teku pogajanja za zaposlitev novih. To nas spominja na proslule izvoze gradbenih delavcev v Nemčijo s strani ljubljanskih gradbenih podjetij pred kakim letom, ki so za to trgovino z belim blagom prejemala posebne nagrade v devizah. Istočasno pa kaže na razmere na Balkanu, ki se v bistvenih stvareh kljub »samoupravljanju« nikakor niso spremenile. Sv. oče Pavel VI. skupaj s kardinalom Mindszentyjem kmalu potem, ko je kardinal na »očetovski ukaz« Pavla VI. zapustil Budimpešto in prišel za kratek čas v Rim. To se je zgodilo 28. septembra 1971. leve sredine DC, PSDI, PSI, PRI in SDZ pripravili osnutek, ki je prišel kasneje v razpravo v občinski odbor in nato pred občinski svet. Ta osnutek statuta je sedaj odobren in čaka na praktično izpeljavo. POMEN NOVE KONZULTE Kaj je konzulta za slovensko manjšino in kakšna bo njena sestava ter kakšne naloge jo čakajo? Na to bomo na kratko odgovorili v naslednjih vrsticah. Konzulta je (kot že ime samo priča) posvetovalni organ občinske uprave in ima predvsem namen reševati vsa vprašanja v zvezi z življenjem in delovanjem slovenske skupnosti in se zavzemati za njen svoboden razvoj v okviru mestne skupnosti. Konzulta bo nadalje pretresala specifična vprašanja in pojave, ki se bodo lahko občasno izkazali za odločujoče v odnosu do manjšine same. Konzulta bo seznanjala občinsko upravo z vsemi zadevami, ki bi lahko predstavljale omejitev svoboščin slovenske manjšine in njenega svobodnega razvoja. Prav tako bo lahko izvedla vrsto študij in raziskav v zvezi s prisotnostjo ter vlogo slovenske manjšine v našem mestu. Ustanovitev in delovanje konzulte pa ne bo nikakor ovirala avtonomnih in svobodnih pobud političnih sil, ki predstavljajo slovensko manjšino in bodo lahko še naprej zavzemale svoja stališča do manjšinskih problemov ne glede na sklepe konzulte. KAKO BO SESTAVLJENA KONZULTA Novo konzulto bo skupno sestavljalo 15 članov, ki jih bo imenoval goriški občinski svet. Praktično bodo konzulto sestavljali predstavniki ali izvedenci osrednjih slovenskih kulturnih in sindikalnih organizacij ter trije izvedenci italijanskega jezika. Po pet predstavnikov bosta imenovali osrednji slovenski kulturni organizaciji, Zveza slovenske katoliške prosvete (ZSKP) ter Slovenska kulturno gospodarska zveza (SKGZ). Sindikat slovenske šole bo imel v konzulti dva predstavnika. Na ta način so se predlagatelji statuta izognili direktnim predstavništvom političnih organizacij, čeprav je jasno, da bodo tudi predstavniki, predlagani od osrednjih slovenskih ustanov pri svojih odločitvah zavzemali predvsem politična stališča. Na čelu konzulte bo predsednik, kateremu bosta stala ob strani še podpredsednik in tajnik. V glavnem bo konzulta delovala na pobudo samih članov oz. predsednika. Na razpolago bo tudi tolmač, v kolikor bo občevalni jezik večine slovenski. Občinska uprava pa bo dala na razpolago posebnega funkcionarja, ki bo skrbel za redno tehnično delovanje konzulte. Doba trajanja novega organa bo sovpadala z dobo občinskega sveta, namreč pet let. Ustanovitev posvetovalnega organa za slovenske probleme v goriški občini je vsekakor važen korak v priznanju slovenske prisotnosti v Gorici. Pri tem pa je tudi jasno, da konzulta ne bo imela kake magične moči pri reševanju naših problemov. Za vse to je zlasti potrebna prava politična volja italijanske večine in iz tega izhajajoča stvarna politika za zaščito vseh glavnih interesov slovenske manjšine na Goriškem. nmmm REFERENDUM o UMKI Bii n sloveaski miA v Benečiji Bralci pišejo Italijanski parlament je dne 1. decembra 1970 z znanim zakonom Fortuna-Basli-ni (št. 898) uvedel razporoko, to je razvezo zakona z odpravo med možem in ženo vseh medsebojnih pravnih obveznosti z izjemo morebitnih gospodarskih določil ter dolžnosti staršev do otrok, še istega dne je skupina 25 italijanskih kulturnikov in znanstvenikov sestavila »Narodni odbor za referendum o razporoki« in v posebni poslanici obvestila italijansko javnost, da bo podvzela potrebne pobude za referendum, ki naj razveljavi zakon o razporoki. V določenem roku je zbrala okoli poldrugi milijon podpisov — potrebnih jih je bilo samo pol milijona — in predložila vladi zahtevo, naj razpiše referendum. Zahteva, ki jo postavlja ta referendum, je določna in jasna: odpravi naj se pravkar izglasovani zakon o razporoki. Volivni upravičenci naj s svojim »da« ali »ne« odločijo, če naj ostane v veljavi ali naj se odpravi zakon o razporoki, ki sta ga v parlamentu predložila poslanca Fortuna in Baslini in ki se zato običajno naziva »zakon Fortuna-Baslini«. Izid referenduma ne bo formalno in neposredno odločil, če naj bo ali ne bo v Italiji razporoke, niti ne, če je razporoka nekaj dobrega ali slabega, pač pa samo, če naj ostane ali naj se razveljavi Fortunov zakon o razporoki. V svojem jedru in bistvu pa bo referendum pokazal, kako čuti v globini svoje zavesti večina italijanskega naroda zadevo razvezljivosti zakonske zveze in stalnosti družinske skupnosti. če se bo večina volivcev izjavila, da jim ni za nerazvezljivost zakonske vezi in za stalnost družinskega občestva, bo razporoka pač ostala; toda če se bo večina izjavila, da smatra neločljivost zakona za bistveni temelj družinske trdnosti in stalnosti, bo morala razporoka pasti, kajti sicer bi obveljalo, da je manjšina vsilila večini naroda tip poroke, zakonske zveze in družinskega življenja, ki ga ta odklanja. To bi pa bilo proti vsem pravilom resnične demokracije. PRIMERNOST RAZVELJAVITVENEGA REFERENDUMA O primernosti razveljavitvenega referenduma o razporoki se je brž vnela ostra borba, številne politične stranke so kričale, da bo referendum razbil »narodno enotnost«, sprožil križarsko »versko vojno« in ustvaril blok desničarjev in fašistov ter blok levičarjev in svobodnjakov; drugi, in med njimi zlasti komunisti, so predlagali, naj se zakon Fortuna-Baslini primerno prikroji, tako da postane referendum nepotreben. Tega mnenja je bil tudi del Krščanske demokracije (DC). Poslanec Andreotti je celo predložil kompromisni načrt zakona: sprejme naj se sistem dvojnega režima: nerazvezljivost za cerkvene poroke in razvezljivost za civilne poroke ter prekinitev razporočnega postopka v primeru, da bi bila razporoka v težko škodo mladoletnim ali bolnim otrokom. (»Civilta Cattolica«, 20.11.1971, str. 395). Jeseni 1971 so laične stranke s prisotnostjo predstavnika DC sestavile osnutek novega zakona o razporoki, ki ga je se-natorica Carrettoni predložila v razpravo senatu. Osnutek je odklanjal avtomatizem razporoke in nudil sodniku diskrecijsko oblast, da po svoji presoji dovoli ali odkloni razporoko, kakor bo pač zahteval blagor otrok in teža razlogov, ki jih bo navajal zakonski drug, ki se razporoki pro-tivi. šlo je za to, da bi v Italiji sprejeli razporoko, kot jo ima Poljska, kjer sodnik lahko odkloni razporoko, ki je v škodo mladoletnih otrok ali ki jo zahteva zakonec, ki je kriv zakonske ločitve. Toda novi osnutek ni prodrl. Dne 30. decembra 1973 je tajnik socialistične stranke (PSI) De Mariino v listu »Avanti« ponovno predlagal, naj se prepreči referendum s primerno spremembo Fortunovega zakona o razporoki; pri popravku zakona naj se upošteva tudi »verska zavest zakoncev«. Politični tajnik DC Fanfani pa je v listu »La Dlscussione« opozoril na protirazpo-ročno stališče svoje stranke, zaradi česar ne more biti pobudnica razporočnih zakonov; čeprav upošteva težave ostalih političnih sil in si ne želi zaostritve medsebojnih odnosov, ne more preprečiti, da bi se ljudstvo ne posluževalo svojih pravic pri upravi države z referendumom. De Martino Je trdo odgovoril, da Krščanska demokracija hoče referendum in da bo zato odgovorna za ločitev duhov ln za ostrino borbe, ki bo »ostra in nasilna«. Berlinguer, tajnik komunistične stranke (PCI), Je izrazil mnenje, da še ni prepozno za spremembo Fortunovega zakona v parlamentu, javno, »ob sončni svetlobi«. List »II Tempo« (8.1.1974) pripominja, da so se stranke ob sprejetju zakona o razporoki sporazumele, naj se dokončno uzakoni tudi referendum, ki se ga bodo državljani lahko posluževali. In dostavlja: »Preprečiti, da bi se ga zdaj poslužili, ni samo izdaja podpisanih obvez na politični ravni, temveč tudi težak sunek v same temelje prave demokracije.« POLITIZACIJA REFERENDUMA Razplet dogodkov, ki dobivajo vedno bolj političen obraz, napoveduje viharne čase. Vse kaže, da bodo politični voditelji izigrali italijanski narod, ker bodo spremenili referendum iz predvsem moralnega in družabnega problema — da ne govorimo o teološkem pojmovanju krščanskega zakona — v kričavo politično afero. Problem poroke in razporoke, zakonske ljubezni in zvestobe, družinske trdnosti in vzgoje otrok je po svojem bistvu stvar vesti, morale, sociološke in družbene znanosti in ne politike. Namesto da bi priprava na referendum potekala v omikanem državljanskem (civilnem) vzdušju, bomo najbrž priča jedki politični gonji. Le kako naj italijansko ljudstvo mimo in trezno presodi, če mu je razporoka v korist ali škodo? Le kako naj se po zrelem premisleku in po dognani resnici odloči za nerazvezljivost ali razvezljivost zakonske vezi, če ga politiki poženejo v zagrizeno politično borbo in v strankarska obračunavanja? V italijanskem narodu je še vedno zelo živa družinska zavest. Italijanski človek, pa naj bo moški ali ženska, se čuti zares srečnega prav v krogu družine. Najlepši dokaz so nešteti vlaki, ki za praznike prevažajo na rodne domove stotisoče izseljencev in delavcev iz tujine. Iz te žive družinske zavesti in rodbinske povezanosti bo vzklil odgovor, ki ga bo ljudstvo izreklo ob referendumu. V ponedeljek 11. februarja je odletel nazaj na Filipine naš misijonar br. Rafael Mrzel SDB, po materi primorski rojak izpod Reipentabra (Veliki Repen), ki je po desetih letih prišel za en mesec v Slovenijo na obisk. V Ljubljani in Kopru je imel več predavanj, »Ognjišče« pa je objavilo o njem daljši članek. »Mladostna želja, — pravi o sebi ta misijonar — da bi odšel v misijone presajat Cerkev, kjer je še ni, se mi je izpolnila leta 1948, ko sem se izkrcal v Hongkongu na Kitajskem. Vsak začetek je težak. Najprej učenje krajevnega jezika in kitajščine s svojimi 40.000 črkami in znaki, ki je zato eden najtežjih svetovnih jezikov. Prevzel sem takoj tudi krojaško strokovno šolo. Sedem let sem bil v Hongkongu in v Macau. Po izgonu iz Kitajske, kjer smo pustili že kar lepo število domačih misijonarjev, smo odprli salezijanci tudi na Filipinih naše prve postojanke, saj so nas tja že tako dolgo vabili. Prve naše šole smo odprli leta 1952. Jaz sem bil takrat v Macau, ki je portugalska kolonija s kitajskim večinskim prebivalstvom. Leta 1954 sem pa tudi jaz prišel v Manilo na Filipine. Mesto šteje danes nad 6 milijonov prebivalcev, dežela sama je malo večja od Jugoslavije, a šteje nad 40 milijonov prebivalcev. (Pred desetimi leti 31 milijonov.) Družine imajo navadno po deset otrok, pa tudi več. Živijo skromno. Glavni pridelek je riž, katerega bi moralo biti v izobilju, a je zemlja presuha, saj šest mesecev v letu ni kaplje dežja. In versko? Kjer je prevelika revščina, je tudi versko življenje bolj krhko, četudi je po statistiki skoraj 80 % kristjanov, so večidel le krščeni, ker zelo manjka duhovnikov. Salezijanci imamo po 22 letih že 8 zelo lepo organiziranih šol. V Mandalu-yongu v Manili, kjer delujem jaz, je ena najboljših tehničnih šol na Filipinih. Imamo osnovno mehanično šolo in elektronske, komunikacijske oddelke ter inženje-rijo. Ljudje so nam zelo hvaležni, da jim pomagamo do večjega blagostanja in so tako bolj dovzetni za duhovne reči. V srednji šoli imamo po 1.500 gojencev, v visoki šoli pa 800. Je pa šola samo ena od številnih dejavnosti. Stiki s posamezniki in poučevanje tistih, ki bi si radi poglobili versko znanje vzame veliko časa, a je zato tembolj učinkovito.« Kako v Egiptu doživljajo ekumenski dan Poročilo je sicer iz preteklega leta, vendar se nam zdi še vedno aktualno, še posebno ker prihaja od ene naših šolskih se- »Ker ni odbornik Coloni v imenu deželnega odbora obsodil prepovedi pošolskega pouka slovensikega jezika v Benečiji, iker se ni niti distanciral od tega diskriminacijskega dejanja, ker ni izrazil solidarnosti s prebivalstvom Terske doline in vsem slovenskim prebivalstvom, iker se ni izrazil za pouk slovenskega jezika v videmski pokrajini, kar je zahteva celotne slovenske narodne skupnosti, zato izrekam v imenu Slovenske skupnosti svoje nezadovoljstvo nad odgovorom, ki mi ga je odbornik dal v imenu deželnega odbora. Pouk slovenskega jezika je za nas temeljno vprašanje, od katerega ne bomo odnehali. Zato bom v imenu Slovenske Skupnosti napravil vse korake, da bi kot Slovenci prišli tudi v videmski pokrajini ne samo do pošolskega pouka v slovenščini, ampak do pravega šolskega pouka v materinem jeziku.« Tako je naš deželni svetovalec dr. Drago Štoka odgovoril deželnemu odboru v zadevi prepovedi pošolskega pouka v slovenskem jeziku v Tersiki dolini. Enako interpelacijo kot svetovalec Slovenske skupnosti so vložili tudi predstavniki PCI (Ba-raccetti in drugi), predstavniki PSI (Volpe in drugi), predstavnica Furlanskega gibanja Puppinijeva. Žal niso vprašanja v tej zadevi vložili predstavniki DC, medtem ko so se zastopniki PSDI v zednjem trenutku pridružili zahtevam prebivalcev Terske doline. Deželni odbornik Coloni je precej časa odgovarjal na interpelacije. V začetku je napravil uvod programsko političnega značaja, v katerem je poudaril važnost reševanja vprašanj slovenske narodne skupnosti in poudaril, da predstavlja prisotnost slovenske manjšine kulturno in družbeno obogatitev za vso deželo, kar pomeni obojestransko spoznavanje med narodi in utrditev miru v tem delu Evrope. Nedvomno pozitivne in plemenite besede, ster, ki že veliko let uspešno deluje na postojanki, ki je tudi za ekumensko delo zelo važna. To je s. Silverija Gogala, ki je dobro znana tudi pri nas v Trstu in v Gorici. Pa naj sama pripoveduje, kaj vse je doživela za lanski ekumenski dan v Kairu: Pred 30 leti je bila v Kairu ustanovljena »Svetovna ženska ekumenska molitvena zveza«. V tem odboru je 35 gospa in gospodičen raznih narodnosti in veroizpovedi. Sodelujejo po tudi redovnice. Kaj je namen te molitvene ekumenske zveze? Zveza povabi vse žene in dekleta, naj se en dan v letu udeleže ekumenskega predavanja in skupne molitve za edinost med kristjani. Navadno je to en dan v postnem času. Vsako leto si izberejo drugo cerkev in tudi drugo versko skupnost za ekumensko srečanje. Letos je bil določen za dan molitve 2. marec in sicer v armenski pravoslavni katedrali. To je zelo stara in prostorna cerkev sv. Gregorija. Odzvalo se je izredno veliko žena in deklet vseh slojev. Pričetek slovesnosti je bil določen za 9. uro dopoldne. Tri glavne voditeljice zveze so stopile pred oltar k mikrofonu in vodile skupne molitve ter podajale duhovne misli v angleškem in francoskem jeziku. Za uvod je bila prošnja k Sv. Duhu, sledila so berila iz sv. pisma, ki so jih žene brale v različnih jezikih. Tudi ena izmed šolskih sester je brala iz pisma sv. Pavla Hebrejcem. Po veroizpovedi so bile zastopane poleg katoliških še pravoslavne in protestantske žene. Zraven številnih narodnosti so bile tudi slovenske žene zraven. Nekaj redovnic je nastopilo v sredini cerkve v ritmičnem plesu, kakor je to v navadi pri Koptih in se medtem s primernimi pesmimi bližale glavnemu oltarju, kar naj bi pomenilo končni cilj vseh ekumenskih prizadevanj: skupno evharistično bogoslužje. Sledila so kratka premišljevanja in tiha zasebna molitev. Vse skupaj je trajalo dobre štiri ure. Zdelo sc mi je, da smo glavno edinost skoraj že dcrsegle, saj je bila navzoča prava molitvena armada v pričevanju skupne ljubezni do nebeškega Očeta in Kristusa. Nemški katoličani v pomoč misijonom V Nemčiji delujeta dve misijonski organizaciji, ki letno zbereta velike vsote denarja za misijone. Lani sta dosegli nov višek: Adveniat in Misereor sta zbrali nad 120 milijonov nemških mark. Poleg tega pa so še druge dobrodelne organizacije, ki so zbrale še nadaljnjih 230 milijonov. Naj omenimo, da znaša ena marka 250 lir. ki pa žal bijejo skoro kot šala ob prepovedi poučevanja slovenskega jezika v okviru pošolskega pouka v Terski dolini. Svetovalec Slovenske skupnosti je dejal, da je ta prepoved globoko protikulturno, krivično in amoralno dejanje, saj so oblasti prepovedale navaden pošolski pouk; kaj bi te šele naredile, ko bi šlo recimo za slovensko šolo v Benečiji? Odbornik Coloni je nato obrazložil potek dogodkov, ki so privedli do prepovedi pošolskega pouka slovenskega jezika, govoril o fakultativnih pobudah, medtem ko naj bi pošolski pouk bil obvezen za vse učence; da imajo tu odločilno besedo pač pristojne šolske oblasti itd. Birokratski izgovori pač, ki nimajo z ustavnim načelom (6. člen ustave) prav nikakega opravka. Po obrazložitvi raznih intervencij deželnega odbora je Coloni dejal, da upa, da bodo v prihodnosti imeji krožki in kulturna društva, ki bi želeli organizirati pouk slovenskega jezika, možnost uporabe šolskih stavb v ta namen, seveda le če bodo ti tečaji slovenskega jezika neobveznega značaja. Gre za drobtinico, ki ne popravlja niti od daleč velike krivice, ki se je zgodila Slovencem v Benečiji s prepovedjo slovenskega pošolskega pouka v Terski dolini. Gre pač za privatne tečaje, ki naj bi jih beneška slovenska društva (Rečan, I. Trinko, Nediža itd.) lahko imela v šolskih stavbah; ti tečaji bodo lahko le delno zadostili narodnostnim potrebam beneških Slovencev (če bo seveda dežela tudi dala finančne prispevke v ta namen), ki bi pa še zdaleč ne odpravili diskriminacij, katerim so beneški Slovenci še danes podvrženi v narodnostnih vprašanjih. Logično zato, da se je svetovalec Slovenske skupnosti izjavil nezadovoljnega s takim odgovorom in hkrati izrazil željo, da bi prišlo v bodočnosti do odločilnih preobratov v narodnostni tematiki Benečije. Z odgovorom deželnega odbora so bili prav tako nezadovoljni predstavniki PCI, medtem ko so socialisti dejali, da so z odgovorom delno zadovoljni. Ko spremljamo razvoj dogodkov v Benečiji, moramo izreči svojo vero v narod, ki biva pod Matajurjem, kateremu so še prepovedane tiste pravice, ki jih ima danes skoro vsako ljudstvo v Evropi, to je pravico do pouka v materinščini. Kot katoliški časopis smo tudi prepričani, da bo prej ali slej zmagala v Benečiji pamet nad krivico, resnica nad diskriminacijo, predvsem v tistih vrstah, ki jim je politično-volivni interes nad evangeljsko pravičnostjo in ljubeznijo med vsemi narodi. Proti koncu januarja se je na Dunaju končal dvodnevni kongres avstrijskih komunistov. Iz poročila predsednika Muhri-ja je bilo med drugim izvedeti, da je članstvo od predzadnjega kongresa leta 1970 nazadovalo za 2.000 vpisanih; da je okroglo 50 % članov starih nad bO let in nad 20 % med 50 in 60 leti, a le 6,6 % mlajših od trideset. Na volitvah v občinski svet mesta Dunaj lani oktobra je avstro-partija prejela 5.000 glasov manj v primeri z občinskimi volitvami štiri leta poprej. Kongresu je prisostvovalo 16 odposlanstev sestrskih partij, med njimi tudi dva Jugoslovana. Noki čilski komunist je optimistično vzkliknil: »Zmagali bomo.« Tovariši so odgovorili z aplavzom ter ritmičnim skandiranjem: »Mednarodna solidarnost!« V svojem izvajanju se je predsednik dotaknil tudi koroške slovenske manjšine, kar je tudi ljubljansko »Delo« omenjalo na vidnem mestu. Ni pa poročalo, da bi zbrani tovariši ob tem izrazili kako solidarnost. »Heimatdienst« vzdržuje koroška deželna vlada Herbert Guttenbrunner, nasproti Slovencem pravični nemški Korošec, ki ga je pred kratkim tožil pred sodiščem »Heimatdienst« zaradi zapisa v »Slovenskem vestniku«, da je omenjena organizacija rak rana za Koroško, je v istem listu osvetlil položaj te zloglasne koroške ustanove. V celovškem dnevniku »Volkszeitung« se je namreč »Heimatdienst« pritoževal, da za tekoče leto ni prejel od deželne vlade še nikake doklade in da se je v blagajni nabralo samo za 14.000 šilingov članarin, dasi je posredno včlanjenih v Heimatdienst 50.000 članov, tj. vsi člani pevskih, telovadnih in drugih društev, ki jih povezuje Heimatdienst. Ker si nikakor ni mogoče predstavljati, O skupni Prešernovi proslavi v Trstu V zvezi z vprašanjem, kaj je Slovenska prosveta naredila, zato da bi v Trstu bila tudi letos skupna Prešernova proslava obeh osrednjih prosvetnih organizacij, za kar se je pred kratkim pozanimal vaš bralec, pojasnjujem, da so tekla o tem pogajanja med SP in SPZ od decembra do konca januarja, ko sta obe organizaciji ugotovili, da je časa za pripravo skupne proslave premalo, da bi se lahko še nadalje »pogajali« in smo se tako razšli. Kamen spotike pa — kot je vsem znano — je bil letošnji govornik. Ker so se pa v tej zadevi že oglasili tudi nepoklicani in dajali razne samovoljne razlage, bo naša organizacija prikazala svoje stališče o tem problemu v prihodnji številki »Mladike«. Za Slovensko prosveto: Marij Maver Nesklenjeni zakoni Kriza moderne družine se kaže tudi v miselnosti ljudi, ki odklanjajo vsako obliko zakonskega življenja v obveznosti in formalnosti. Taki nasploh tajijo ustanovo zakona, ki naj bi bila osnovna celica družbe. Trdijo, da so si ljudje sami to izmislili. Obvezna skupnost dveh zakoncev ni po njihovi trditvi nikjer v naravi (npr. med živalstvom, iz katerega človek prihaja) utemeljena. Zagovarjajo neobvezno in začasno skupnost dveh; ona sama odločata, kako si to skupnost urejata. Tako mišljenje je še posebno razširjeno v skandinavskih državah, kjer je protestantska Cerkev sicer tesno povezana z državo, a velja za močno liberalno. V tem prednjači Švedska, ki se ponaša, da je dosegla najvišji življenjski standard v Evropi. Tam je v zadnjih letih padlo število porok za 25%; mladi ljudje žive skupaj brez formalne cerkvene in tudi civilne poroke. Razume se, da so take skupnosti tudi po protestantskem nauku nedovoljene, čeprav je pri njih mogoče cerkveni zakon razvezati v določenih primerih. Sedaj so protestantski škofje na švedskem v posebnem pastirskem pismu ostro obsodili »prakso nesklenjenih zakonov« in jih označili za nezdružljive z nauki Cerkve. Pohod mladih v podporo gladujočih V St. Poltnu je 120 mladostnikov uprizorilo svoj tretji »gladovni pohod«. Pri tem so zbrali 48.000 šilingov, 'katere so izročili ustanovi Caritas za pomoč gladujočim na otoku Flores, ki pripada Indoneziji. da oblasti v Ljubljani in Beogradu ne bi vedele, da Heimatdienst vzdržuje pravzaprav avstrijska vlada, se vsiljuje vprašanje, zakaj se je ta okoliščina slovenski in jugoslovanski javnosti dosedaj zamolčala? Mar zaradi »dobrih« odnosov z avstrijsko in deželno koroško vlado, ki bi tokrat težko našli razloge za pojasnilo, zakaj taka širokogrudnost do Heimatdiensta in taka nedostopnost do koroških Slovencev? Laični teologi so iskani Laični teolog je 'kristjan, ki se je posvetil teološkemu študiju in po končani izobrazbi nastopi poklicno delo na cerkvenem področju. Taki so največ veroučitelji-neduhovniki in pomočniki pri vodstvu verskih ustanov (župnijski, škofijski uradi). Posebno v Nemčiji je vedno večje povpraševanje po laičnih teologih. O položaju na tem področju so razpravljali v Bens-bergu v Nemčiji. Referent iz Munstra je izjavil, da jim občutno primanjkuje teološko izobraženih laikov. 41 jih je zaposlenih v dušnem pastirstvu, 30 se jih pripravlja za to službo, 45 pa jih je v drugih cerkvenih službah. Zahteval pa je, da bo treba temeljito preurediti cerkvene strukture in vključiti laične teologe v pastoralno delo Cerkve. V nadškofiji Munchen je deset »kaplanov brez mašniškega posvečenja« v dušnem pastirstvu. žensk iz mešanih zakonov ne sprejemajo v službo. V škofiji Rottenburg imajo 12 pastoralnih asistentov, med njimi tudi ženske, nadaljnjih 12 pa deluje po župnijah. Za Avsti ijo je poročal dr. Lehenhofer z Dunaja; povedal je, da imajo vse škofije laične teologe v službi. Tudi v Švici je to vprašanje ugodno rešeno in vpeljano kot je določila švicarska škofijska konferenca. Tam so laičnim teologom izenačeni tudi duhovniki, ki so opustili svoj poklic. iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiitiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiitiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiitiiiiiiiiiii Nazaj na Filipine iiiiiiiiiMiiiiiiiiiiiHiHiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiniiniiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiniiiiiininii Avstrijska partija je stara Prešernova proslava Slovenske prosve V ponedeljek 11. februarja zvečer je bila slovesna proslava našega največjega pesnika Franceta Prešerna. V prostore Slovenske prosvete so bili povabljeni člani in gostje, da so si lahko ogledali novo preurejene prostore, ki so zelo Okusno opremljeni. Načrte zanje je izdelal Atilij Kralj, ki istočasno razstavlja svoje slike v mali dvorani. Velika dvorana pa je opremljena toplo, obložena s temnorjavim moketom in v njej so beli stoli. Dvorana daje vtis velike domačnosti in intimnosti. V teh prostorih so se tedaj zbrali že zgodaj naši ljudje od vsepovsod: bili so gostje iz Kopra, iz Ljubljane, iz Gorice, pa seveda tudi in predvsem iz Tržaške. Med drugimi je bil na proslavi deželni svetovalec dr. Štoka, pokrajinski odbornik inž. Sosič, škofov vikar dr. Škerl, ravnatelj slovenskega radia dr. Poštovan, celotna komisija, ki je podelila literarne nagrade z dr. .Tevnikarjem na čelu, bil je univ. profesor iz San Paola dr. Fonda in še toliko drugih. Večer je začel predsednik Društva slov. izobražencev prof. Jože Peterlin, ki je poudaril pomen tega narodnega praznika za Slovence. Nato je omenil našo slovensko skupnost, ki se kaže, kako Slovenci praznujemo ta praznik brez ozira na meje in kako ne moremo nikomur jemati pravice, da ga proslavlja s svojo kulturo in s svojim nesebičnim delom. (Očitno je mislil pri tem na govornika, ki ju je predlagala Slovenska prosveta za skupno proslavo. Kot znano je lansko leto na željo Slovenske prosvetne zveze govoril pisatelj Potrč, letos pa je SP predlagala prof. Beličiča ali dr. Pahorja, ki oba enako praznujeta 60-letnico življenja kot jo je Potrč, pa niti prvega niti drugega SPZ ni sprejela. Spričo tega seveda ni moglo priti do skupne proslave.) Kot druga točka proslave je bila recitacija Matiju Čopu v spomin, ‘ki jo je na izredno doživet način podal Karel Brišnik. Zatem so člani Radijskega odra izvajali Mrakov dramski tekst Spoved lučnim bratom. Izvajali so ga kot bralno predstavo in je naredil na gledalce močan vtis. Nato je stopil na oder pisatelj in dramatik Ivan Mrak, ki je govoril o Prešernu tako lepo in globoko, da je osvojil poslušalce. Poudaril je zlasti veliko ljubezen, ki jo je Prešeren nosil v srcu. Nato je bila slovesna razglasitev literarnega natečaja, ki ga je razpisala revija Mladika za najboljšo novelo. Prof. Jevni-kar je v imenu komisije razglasil izid: prvo nagrado je prejela Zora Tavčar iz Trsta, drugo Janko Mesner iz Celovca, tretjo Irena Žerjal iz Trsta, četrto Tine Sobenov-ski iz Slovenije in peto nagrado Tončka Curk iz Trsta. Prof. Jevnikar je pohvalil pobudo Mladike, ki bo vsako leto na Prešernov praznik razdelila take nagrade. Nato je zapel svetoivanski cerkveni zbor pod vodstvom Nade Žerjal niz pesmi, nekatere Prešernove, druge narodne in je tako zaključil ta večer. Po sporedu so se zadržali navzoči še dolgo v društvenih prostorih. Tako je Slovenska prosveta na dostojen način proslavila slovenski narodni praznik in pesnika Prešerna. C. T. Večer slovenskega katoliškega tiska v Sv. Križu pri Trstu V sredo 6. februarja se je v župnijski dvorani zbral lep krog prijateljev: dr. Kazimir Humar za Katoliški glas, prof. Jože Peterlin za Mladiko in akademik Ivo Jevnikar za Pastirčka. Dr. Humar je najprej orisal razburkane povojne razmere leta 1945, ko je bila potreba po katoliškem tisku posebno pereča in nato prešel na opisovanje težav, s katerimi se je že takoj ob rojstvu moral boriti prvi povojni katoliški tednik Slovenski Primorec. V njegov sklad so prvi prispevali duhovniki, med njimi poznejši apostolski administrator in ustanovitelj Družine msgr. dr. Mihael Toroš, kasneje pa ga je prizadevno podprl naraščajoči krog bralcev in naročnikov, ki so v njem videli neustrašenega glasnika resnice in doslednega branitelja krščanskih izročil našega ljudstva. Nekoliko kasneje je v Trstu začel izhajati katoliški list Teden, ki ga je urejal msgr. dr. Lojze Škerl, a je leta 1948 prenehal, ker je njega in Slovenskega Primorca sporazumno nadomestil tednik z imenom Katoliški glas. Ta je postal glasilo katoliških Slovencev na Tržaškem in Goriškem, kjer še danes uspešno poučuje in vzgaja naš rod v zvestobi Cerkvi in vsemu, kar nam je sveto in drago. List skozi več kot četrtstoletno dobo izhajanja častno odlikujeta idejna jasnost in povsem svoboden katoliškim načelom odgovarjajoč odnos do dogodkov in razmer, sredi katerih njegovi bralci živimo; zato nam je danes prav tako potreben kot nam je bil potreben včeraj. Prof. Jože Peterlin nas je v tekočem govoru seznanil s problematiko slovenske katoliške rovije, ki se kot vsaka naša publikacija mora nenehno boriti s finančnimi težavami, obenem pa skrbeli, da je vsebinsko dovolj pestra, sodobna in privlačna. Njena beseda je namenjena predvsem našim družinam, zato je prav, da se odgovorno loteva vzgojne tematike, hkrati pa ne pušča ob strani važnejših problemov, ki občasno prizadenejo vso našo zamejsko skupnost. Razširitev uredniškega odbora in pomnožitev števila njenih sotrudnikov sla znaka, ki kažeta, da sc bo Mladika v bodoče vsestransko še bolj približala željam naših ljudi in talko uspešneje opravljala svoje kulturno in vzgojno poslanstvo med nami. Z nezmanjšanim zanimanjem smo slednjič prisluhnili izvajanjem akademika Iva Jevnikar j a, ki nam je v zgoščenem prikazu predočil preteklost in sedanjost priljubljenega mladinskega lista Pastirček, ki že 28 let zvesto obiskuje našo šolsko mladež na Goriškem in Tržaškem. Skozi vso skoro tridesetletno dobo izhajanja so se njegovi izdajatelji, uredniki in sotrudniki, od velikega prijatelja otrok pok. msgr. Srečka Gregorca dalje, vestno trudili, da bi list v koraku s časom kljub neizbežnim finančnim težikočam, slovenskim otrokom vedno bolj ugajal in jim v vsakem oziru čim več koristil. Navezanost mladih bralcev na Pastirčka in njegova razširjenost pričata, da to plemenito prizadevanje ni bilo zaman. Razgovor svetokriških bralcev in naročnikov z vidnejšimi predstavniki našega tiska, ki je prijateljsko srečanje zaključil, je pokazal kako prav je, da se za probleme naših listov in revij ne samo zanimamo, ampak da te publikacije, ki jih ne podpira nobena država in jim ne botruje nobena politična stranka, tudi širimo in jim gmotno pomagamo. Vsak izmed nas in vsi skupaj smo dolžni skrbeti, da se število naročnikov na slovenski katoliški tisk tudi v naši vasi pomnoži in da se mi sami v primeru potrebe znamo odreči vsaki razkošni tuji reviji prej kot bi se odpovedali eni sami še tako skromni naši publikaciji. Gospodom, ki so nam o katoliškem tisku govorili in našemu g. župniku, ki je večer organiziral prav lepa hvala z željo, da bi se nam podobna priložnost tudi v bodoče večkrat nudila. Tone Dijaški nastop »Pokaži, kaj znaš« prijetno presenetil V sredo 6. februarja zvečer so dijaki pro-seške nižje srednje šole »Fran Levstik« z oddeljenimi razredi v Sv. Križu prijetno presenetili številno občinstvo, ki se je odzvalo njihovemu vabilu, da prisostvuje prireditvi »Pokaži, kaj znaš«. Že naslov nam pove, da je tu šlo za svojstven nastop posameznih dijakov in skupin, ki so v lepo zasnovani režiji svojih profesorjev nastopili kot pevci, recitatorji, plesalci, igralci itd. ter pokazali, da jim je šola s celodnevnim poukom že v tem začetnem preizkusnem obdobju delovanja nudila obilo priložnosti, da so mogli svoja nagnjenja in sposobnosti s pridom uveljaviti v najrazličnejše smeri. Pester in bogat spored recitacij, pevskih in glasbenih točk, dramskih in rajalnih nastopov, tki sta ga napovedovala Franko Žerjal in Olga Lupine, se je odvijal sproščeno ter vzbujal zanimanje in odobravanje gledalcev tem bolj, ker so bile mnoge točke sad domišljije in iznajdljivosti dijakov samih, ki so si poiskali primerne »igralce«, si nastop zamislili, opremili pozorišče s primerno kuliserijo lastne izdelave in ga občinstvu tudi dovolj prepričljivo posredovali. Ce črtamo odmor, med katerim smo se V nedeljo 17. februarja ob 17. uri bo v Finžgarjevem domu na OPČINAH gostoval dramski odsek PD »štandrež« z Molierovo komedijo »ZDRAVNIK PO SILI« Režija Aleksi j Pregare Toplo vabljeni! odrasli pridno udeleževali srečolova v korist šolskega zimovanja revnejših učencev, smo na prireditvi lahko videli in slišali: ruski ples »kazačok« v izvedbi 1.B razreda, burko o operaciji (dva prva razreda skupaj), zborno recitacijo Martina Krpana (1. A), pevski nastop svetokriških dijakinj z Beličič-Harejevo Svetokriško in staro vaško himno v domačem narečju »Oštarica Lena«, zborno recitacijo »Mati sanja«, pesem Od železne ceste, harmonikarski nastop Mavricija Lavrenčiča in Jordana Rebule, igrico Prebrisani kuhar in Povodnega moža, ki so ga občuteno recitirali Ilde, Suzana in Miran Košuta. Celotni nastop sta zaključila rajalni nastop dijakinj oddeljenih razredov v Sv. Križu na narodne motive in prizor »Orkester«, v katerem so učenci 3. B razreda mimično posnemali godce v jazz-skladbi nastopajočih glasbil. Naj omenim, da sta vsako točko sproti ocenili komisija strokovnjakov in komisija iz občinstva, ki pa se v izrečenih sodbah nista znatno oddaljevali. Prvo mesto sta zaradi izredne originalnosti in mimične spretnosti podelili dijaški skupini »Orkestra«. Kljub izredno slabemu vremenu smo se udeleženci razhajali vedro razpoloženi, saj je bil večer, ki smo ga preživeli v veseli dijaški družbi na Proseku dokaz več, da zna naša šola biti res delavna in življenjska. Menim pa, da bi posrečeni nastop dijakov na uspehu še pridobil, če bi ga bili organizirali v kaki prostornejši dvorani, kjer bi nastopajoče lahko prav vsi videli. Tone Kostnapfel III iZDOpDj Vprašanje javnih prevozov v Bregu je pereče že nekaj let. Še posebno pa se je zaostrilo v zadnjih časih, potem ko je avtobusno podjetje SAP občutno skrčilo število voženj, zaradi česar so bile najbolj prizadete vasi Mačkovlje in Prebeneg. Po uvedbi prepovedi vožnje z osebnimi avtomobili ob nedeljah pa sta ta dva kraja ob praznikih ostala povsem izolirana od mesta m ostalega sveta. Pa tudi drugače omenjeno podjetje zelo pomanjkljivo opravlja službo prevozov, tako da je prizadeto prebivalstvo silno nezadovoljno z njim. Številne pritožbe so rodile skromne in kratkotrajne uspehe. Na razna mesta od prefekture do dežele so bile poslane razne peticije s podpisi prizadetih prebivalcev, a so ostale brez pozitivnega odziva. Nekaj upanja je nastalo po sklepu vseh občin tržaške pokrajine, da ustanovijo Pokrajinski konzorcij za javne prevoze, a postopek ni tako enostaven. Zato so vsa prizadevanja težila za tem, da se vsaj začasno odpravi trenutno stanje, ki je nevzdržno. Na poseg deželnega svetovalca dr. Štoke, dolinskega župana ter svetovalcev Slovenske skupnosti je deželni odbornik za prevoze Cocianni pretekli teden obiskal dolinsko občino in se sestal s predstavniki prizadetih krajev, občinskih upraviteljev in svetovalcev, ki so mu izčrpno orisali stanje prevozov v posameznih krajih s posebnim ozirom na Mačkovlje in Prebeneg. Odbornik Cocianni in načelnik službe javnih prevozov na deželi inž. Capaccioli sta pazljivo poslušala izvajanja raznih predstavnikov. Prepričala sta se, da je nujno potrebno nelkaj ukreniti in v tem smislu sta se tudi obvezala, da bo dežela v teku enega meseca poiskala primerno rešitev, dokler ne bo vseh prevozov prevzel poseben konzorcij. Deželno odborništvo za prevoze bo namreč poklicalo v prihodnjih dneh predstavnika podjetja SAP in mu predložilo zahteve prebivalstva. Ce SAP ne bo spet uvedla pred letom ukinjenih prog, ji bo deželna uprava odvzela koncesijo in povabila ACEGAT, naj prevzame njene proge. Dežela se bo tudi zavzela, da se izboljša prevozna služba podjetja La Stradale ter da se nekatere vožnje mestnih avtobusov ACEGAT št. 23 in 21 podaljšajo do Bo-ljunca oziroma Ricmanj. Odbornik Cocianni in inž. Capaccioli sta pokazala odkrito razumevanje za potrebe in zahteve prizadetega prebivalstva. Zato smemo upati, da bosta obveze v obljubljenem roku tudi izpolnila. Koncert Slovenskega Tria V okviru koncertnih abonmajev Glasbena matice je v petek 25. januarja nastopil v Kulturnem domu Slovenski Trio, ki ga sestavljajo violinist Dejan Bravničar, violončelist Ciril Škerjanc in pianist Aci Bertoncelj. Občinstvu se je predstavil z Beethovnovim Triom op. 11 v b-duru, z Ra-velovim Triom in s Triom slovenskega skladatelja Škerjanca. Z izvajanjem je dokazal svojo kakovost in visoko umetniško raven, ki ga uvršča med najboljše jugoslovanske komorne skupine. Navdušeno občinstvo si je izprosilo še dodatek. Smrt krščanske matere Na predvečer svečnice smo v Ricmanj ih spremljali k zadnjemu počitiku telesne ostanke Marije Barut vd. Krašovec iz Dom-ja. Dočakala je lepo starost 85 let. Doma je bila iz Gabrovice in se je še pred prvo svetovno vojno poročila v bližnji Osp. Zadnja leta pa je preživela pri hčerki Amaliji v Domju. Njeno življenje je bilo v marsičem podobno življenju drugih naših mater in žena, ki so morale v bližnji preteklosti v velikih težavah in pomanjkanju skrbeti za svojo družino. Vendar se nam zdi življenjska žrtev pokojne Marije večja, če upoštevamo, da je v zadnji vojni žrtvovala na oltar domovine kar tri sinove, ki so bili odšli v partizane in se niso več vrnili. Četrtega sina pa je doletela smrtna nesreča doma, kmalu potem ko se je bil vrnil iz vojske. Nato je izgubila še moža. Kljub tem preizkušnjam je ostala tudi v trpljenju močna krščanska mati, ki je krepko vztrajala v zvestobi Bogu in Cerkvi ter pogumno prenašala bolezen in starost. Izgorevala je kot sveča, da bi prav do kraja dovršila svojo življenjsko nalogo ter z molitvijo in trpljenjem dopolnjevala, kar ni mogla več s svojimi rokami. Prav zato je bilo med pogrebno mašo naglašeno, da je to bila res velika žena in mati, ki bi zaslužila spomenik in ne le kratek spomin v časopisu. Sicer je ta spomenik že sama zgradila s svojim bogatim in doživetim krščanstvom. Zato ji tudi plačilo ne bo izostalo. Zdi se nam kot bi ostala naša župnija s to izgubo osiromašena, a vendar tudi bogatejša. Dobri zgledi namreč vlečejo in podobni dogodki nam pričajo, da so še plemenite duše med nami, kljub njihovi zunanji skromnosti. Vse sorodnike in domače naj Gospod Bog potolaži! Gročana proslavila Prešerna 26. januarja — pred običajnim dnevom — se je vsa naša vas zbrala v srenjski hiši in dostojno proslavila pesnika Franceta Prešerna. Proslavo je priredil naš mladinski krožek »Veliko Gradišče«, ki je že lansko leto znal ubrati prave strune v počastitev velikega moža. Dekliški zbor »Planika« je zapel nekaj Prešernovih narodnih pesmi, nakar so sledile deklamacije dijakov in osnovnošolcev. Prav dobro so se odrezali zlasti osnovnošolski otroci, ki jih je skrbno pripravila učiteljica Nada Mezgec. Dijak Edvin Ber-netič je podal v kratkih orisih življenjepis Prešerna in nanizal naše dolžnosti do na-toda. Častni gostje večera so bili priljubljeni »Fantje izpod Grmade«, ki so s svojim ubranim in občutenim petjem pod vodstvom Iva Kralja naravnost navdušili vse vaščane in številne prijatelje iz drugih vasi, ki so večkrat zahtevali z aplavzi novih pesmi. Prešernovi proslavi je sledilo veselo in sproščeno srečanje ob dobri kapljici in prigrizku. Do pozne ure je vse zabaval član pevskega zbora »Fantje izpod Grmade« »Lojzek« in harmonikar Herman Antonič. Protest sindikatov RAI Pokrajinske federacije sindikatov Cisl, Uil in Cgil so izrazile svoje nasprotovanje in ogorčenje zaradi vesti, da je tržaška RAI namestila brez predhodnega natečaja tri časnikarje, kar je povzročilo tudi precejšnje nezadovoljstvo med osebjem samim, kajti vlada se je bila sporazumno s parlamentom obvezala, da RAI-TV ne sme sprejemati v službo novih ljudi preden se ne izvede tako pričakovana splošna reforma radijske ustanove. Tržaška parlamentarca KPI (Sema in škerk) sta v zvezi s to vestjo naslovila na ministra za pošto in telekomunikacije pismeno vprašanje. Zelo je verjetno, da bodo protestirali še drugi parlamentarni poslanci. Ce je vest o namestitvah mimo javnega natečaja resnična, je težko opravičiti takšno diskriminatorsko ravnanje radijske ustanove. Državna ustava jasno določa, da se osebje javnih ustanov izbira z natečajem. Le takšen postopek je zakonit in korekten ter nudi jamstvo, da zasedejo prosta mesta najbolj ustrezni kandidati. Zakaj se ne bi tudi RAI tega držala pri nameščanju časnikarjev? Zapustila nas je najstarejša faranka in cerkvena pevka Tiho kot je živela, je odšla te dni od nas Uršula Hrvatič, ki je dolgo nosila prvenstvo najstarejše Ricmanjke. Dočakala je namreč 91 let. Lahko bi rekli, da je odšla s pesmijo na ustih. Tudi v bolezni, doma in v bolnišnici je rada prepevala in prav to jo je delalo veselo in simpatično. Pri cerkvenem zboru je sodelovala že od preteklega stoletja. Dobro se je spominjala raznih zborovodij in organistov kakor tudi več latinskih maš in celo staroslovenske maše ni pozabila. Preživela je namreč domači cerkveni razkol in dve svetovni vojni. Zelo zgodaj je tudi ovdovela. Vendar je vztrajala v zvestobi Bogu in Cerkvi v najbridkejših trenutkih življenja. Njena vesela narava jo je pri tem še podpirala. Sedaj bo nadaljevala v novih akordih svojo liturgijo v večnosti. Smrt zgledne žene Justina Tence, po domače Jožinova, se je v ponedeljek 4. februarja v 98. letu starosti preselila h Gospodu. Pogreb je bil v Sv. Križu pri Trstu v sredo 6. t. m. Pokojna je bila globoko verna žena. Dokler je mogla, je hodila vsak dan k sv. maši in sv. obhajilu. Ko pa je pred nekaj leti izgubila vid, je prejemala sv. obhajilo vsako nedeljo na domu. Pred tremi leti je poromala s svojo hčerko še zadnjič na Barbano. Imela je 14 otrok. Leta 1925 je ovdovela z 11 otroki. Od štirinajstih otrok jih je videla umreti osem. Naj ji dobri Bog povrne vse, kar je dobrega storila in pretrpela z večnim življenjem. Njene sinove in hčere pa naj Gospod potolaži z vero in upanjem na večno življenje. V nedeljo 17. februarja ob 17. uri bo v svetoivanskem Marijinem domu v Trstu PREŠERNOVA PROSLAVA Nastopijo domači cerkveni pevski zbor, skavti in skavtinje. Priprave za mednarodno konferenco o manjšinah v Trstu Mednarodna konferenca o manjšinah stopa v svoje zaključno organizacijsko obdobje. Konferenco kot znano prirejata tržaška in goriška pokrajina pod pokroviteljstvom dežele Furlanija-Julijska krajina. Veliko evropsko zborovanje, ki bo proti koncu maja v prostorih tržaške pomorske postaje, vzbuja tako v znanstvenih kot v političnih krogih veliko zanimanje. O tem pričajo številne prijave, ki so že prišle in druge, ki jih najavljajo, obenem z referati na visokošolski ravni. V zadnjih dveh mesecih je organizacijski odbor konference, v katerem so zastopane vse politične sile ustavnega loka, opravil obsežno propagandno dejavnost v raznih evropskih državah. Pereča, tudi dramatična aktualnost vprašanj narodnih manjšin v Evropi je bila preverjena v številnih srečanjih, ki jih je imel predsednik tržaške pokrajine Zanetti — ta predseduje tudi organizacijskemu odboru — v raznih krajih v Italiji in tujini. V tem času je odbor, ki je dal pobudo za konferenco, imel več sej ter je tudi povečal svoje članstvo z močnim predstavništvom goriške pokrajine. Odbor je že začel razpravljati o organizacijskih podrobnostih in o glavnih obrisih programa majske konference. Kot je svetovala znanstvena komisija, se bo konferenca začela z vrsto referatov o zgodovinskih vidikih vprašanja zaščite manjšin in o svojskih vprašanjih, ki zadevajo uporabo jezika, šolstvo in prosvetno-kulturno dejavnost; vidiki socialno-gospo-darskega značaja in teritorij; pravni in istitucionalni vidiki. Na podlagi teh treh tem se bodo na konferenci oblikovale diskusijske skupine, kar bo omogočilo večjo konkretnost v razpravljanju. V Finžgarjevem domu na Opčinah bo uprizorilo SSG iz Trsta v sredo 20. februarja ob 10,45 dopoldne burki Jaka Štoke »Mutasti muzikant« in »Ne kliči vraga«. 4. predavanje za mladino V soboto 9. februarja je bil gost v Katoliškem domu dr. Marjan šef iz Ljubljane. Predavatelj je zdravnik, toda po končani medicinski fakulteti je šel (k jezuitom. Sedaj predava bogoslovcem o pastoralni medicini, ima pa tudi po Sloveniji različna predavanja za mladino in za starše. Tako je prišel tudi v Gorico in naši mladini prikazal vrednote resnične ljubezni, ki ni v spolnosti, temveč v višjih oblikah duševne in duhovne ljubezni, ki je lastna edino človeku, ker je razumno in svobodno bitje. Spolnost je le dopolnilo tej resnični ljubezni, ki edina osrečuje človeka. Svoja izvajanja je predavatelj dopolnil s skiop-tičnimi slikami. P. Šef bo predaval še v soboto 16. februarja. Naslednjo soboto 23. februarja ne bo predavanj. Imeli bomo kratek oddih zaradi pustne sobote. S predavanji bomo znova začeli v soboto 2. marca in zaključili v soboto 9. marca. Seja goriškega sindikata slovenske srednje šole Sindikat slovenske šole — tajništvo Gorica — se je sestal na 4. redni odborovi seji v ponedeljek 4. februarja. Na dnevnem redu je bilo več pomembnih vprašanj, ki zadevajo slovensko šolo na Goriškem. Odbor je predvsem razpravljal o bodočem seminarju za slovenske šolnike. Ta seminar je bil navadno že več let v začetku pomladi in so se ga udeleževali profesorji ter učitelji, šolski skrbnik pa je predlagal, da bi bil namesto podobnega seminarja med šolskim letom poseben tečaj v jeseni in bi bil rezidencialnega značaja ter bi potekal v Lignanu. Sindikat je ta predlog osvojil in sedaj čaka na odgovor šolskega skrbništva. Sindikat slovenske šole je tudi izrazil svoj protest proti prepovedi pouka slovenščine kot dopolnilnega učnega predmeta na dveh šolah v Beneški Sloveniji. Prav tako je sindikat obsodil razkol v vrstah tržaških šolnikov z ustanovitvijo novega sindikalnega združenja. Odbor je tudi razpravljal o posebni vlogi, ki jo opravlja sindikalna organizacija med slovenskimi šolniki. Zato poziva slovenske šolnike, naj bodo vpisani le v en sindikat, saj lahko le tako delujejo za enotnost ter svojske interese slovenskih šolnikov. To pa ne pomeni, da ne bi sindikat imel koristnih stikov z vsedržavnimi sindikalnimi predstavništvi. In prav v ta okvir se uvršča tudi srečanje, ki ga bodo v kratkem imeli predstavniki sindikata z zveznim sindikatom Cgil, Cisl, Uil - odsek za šolstvo. Tudi letos poleti bo seminar slovenskega jezika in kulture na ljubljanski univerzi od 1. do 13. julija. Zainteresirani šolniki naj se zglasijo pri odbornikih sindikata. Za goriške šolnike sta na voljo dve štipendirani mesti. Sindikat je pred kratkim posredoval pri poslancu Dinu Maroccu za razpis natečaja za stalna mesta tudi na slovenskih šolah ter za olajšave ob vstopu v stalež. Poslanec je zagotovil svoje posredovanje na ministrstvu ter ustrezne pobude v parlamentu. Na isti seji je odbor izvolil za podtajnika goriškega sindikata slovenske šole prof. Vito Veselovo. Štandrežci zahtevajo samostojno konzulto Da bi ponovno poudarili enotno stališče glede štandreške rajonske konzulte, so se v sredo 6. februarja zbrala vsa štandreška društva na skupni seji. Prisotni so bili predstavniki prosvetnih društev »štandrež« in »Oton Župančič«, športnih društev »Ju-ventina« in »Velox«, Kmečkega društva ter sekcije ANPI. Izdelali so dokončno stališče glede štandreške rajonske konzulte in podpisali spomenico, v kateri zahtevajo, naj se ustanovi taka rajonska konzulta, ki bo upoštevala značilnosti in interese štandreške skupnosti in ki bo obsegala samo štandre- ško ozemlje (južno od ulice Pola, Monte Nero in naselja ISES ob železnici do državne meje). Dokument so poslali goriške-mu županu, občinskim svetovalcem in političnim strankam ter v vednost tisku. Domenili so se tudi za skupno akcijo pobiranja podpisov v prid samostojni štandre-ški konzulti. Ta akcija je že v teku. Rupa-Peč Pri Nuti so se zbrali člani mešanega zbora Rupa-Peč. Skromna je njena hišica, vendar v vsej svoji skromnosti vrši važno poslanstvo, da ohranja slovensko pesem v naši vasi in z njo vred tudi slovenstvo. Kajti če zamre slovenska pesem, utihne tudi slovenstvo v vasi. Tega se na žalost ne zavedajo dovolj tisti naši ljudje, ki se trkajo na slovenska prsa — a da bi tedensko žrtvovali pičlo uro časa za pevske vaje imajo tisoč izgovorov. Naj bo tako ali drugače, poudariti je pač potrebno, da se brez žrtev slovenstvo na vasi ne bo ohranilo. Pojavili se bodo isti problemi kakor v severni Istri; zato je zadnji čas, da krepko zavihamo rokave vsi, ki imamo v sebi še nekoliko bratske krščanske ljubezni. Le tako bomo ohranili našemu rodu vero in materin jezik. Posnemajmo vsaj nekoliko v vnemi našega pevovodjo Zdravka Klanjščka, ki prihaja iz oddaljenih Jazbin že več let vsako nedeljo v Rupo, da vodi petje pri maši. Sedaj, ko z avtom ni mogoče voziti ob nedeljah, pride kar s kolesom med nas. Tako sem razmišljal, ko sem gledal naše pevce, in me je razveselila misel, da si ta čredica marsikaj upa. S pomočjo zavednih vaščanov priredi vsako leto pomladni »Praznik frtalje sv. Marka«. Tudi letos ga bomo pripravili. Spored bo pester in zanimiv; nastopili bodo naši najmlajši, potem otroci osnovne šole in razni zbori. Po končani prireditvi bo godba igrala še pozno v noč in mladi pari se bodo lahko zavrteli. Upamo, da ne bo ostalo samo pri tem prazniku. Leto je dolgo in naš pevski zbor bo gotovo pripravljen še kdaj nastopiti. Vabimo zalo vse, ki še stojijo ob strani, da se pridružijo našemu pevskemu zboru in bomo tako eno srce in ena družina. D. D. Subida pri Krminu Dne 6. februarja smo položili v grob starosto krminskih Slovencev Antona An-zelina iz Plešivega. Mož je dosegel zavidljivo starost 85 let in je bil razmeroma svež in čvrst skoraj do konca. Bil je vse življenje dosleden kristjan, zaveden Slovenec in vzoren družinski oče, saj je vzgojil in srečno vpeljal v življenje kar osem otrok. Kako je bil pri vseh priljubljen je dokazal pogreb, ki je izzvenel v pravo zmagoslavje. Kljub izredno slabemu vremenu se je pogreba udeležila velika množica; prišli so sorodniki, prijatelji in znanci ne samo iz Plešivega in Krmina, temveč tudi iz Medane in drugih krajev naših Brd. Pev-sK zbor iz Medane mu je pod vodstvom dekana Srečka Šuligoja občuteno zapel nekaj žalostink. Pogreb je vodil krminski dekan msgr. Trevisan, poslovilne besede pa mu je pri maši izrekel g. Mirko Rijavec, voditelj slovenske duhovnije na Su-bidi. Sorodnikom izraža svoje sožalje tudi uredništvo »Katoliškega glasa«. Predavanje o gotiki V sredo 30. januarja je bilo v Kulturnem domu v Trstu drugo predavanje iz ciklusa o umetnosti na Slovenskem. Tokrat je govoril dr. Emilijan Cevc, predstojnik oddelka za zgodovino in umetnost pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti, ki je predaval o gotiki na Slovenskem. Njegov prikaz, ki so ga dopolnjevali diapozitivi, je bil zelo temeljit. Zaradi velikega števila gotskih umetnin na Slovenskem je bilo predavanje precej dolgo, a dr. Cevc je znal poslušalce pritegniti do konca. Alessandro Manzoni -Vinko Beličič: Svete himne Ob koncu preteklega leta je v založništvu tržaške »Mladike« izšel prevod Svetih himen (Inni sacri) italijanskega pesnika in pisatelja Alessandra Manzonija; prevod je delo pesnika Vinka Beličiča. V uvodu je rečeno, da je prevod izšel ob stoletnici Manzonijeve smrti kot doprinos Slovencev k temu jubileju. Iz razgovora s prevajalcem Vinkom Beličičem, ki ga je prof. Rebula pripravil za »Mladiko«, je razvidno, da se je prevajalec lotil prevajanja Svetih himen predvsem, ker mu je bilo tako naročeno, potem pa je svoje delo vzljubil in ga z ljubeznijo izpeljal do konca s prevodom vseh petih Manzonijevih himen. Ko človek bere Beličičev prevod, mora priznati, da je kaj takega zmogel samo človek, ki je delo res vzljubil. Toliko truda, toliko časa in toliko iskanja za pravi izraz je v prevodu, da kaj takega ne gre brez ljubezni. Prevajatelj si je delo otežil še s tem, da je hotel ostati zvest originalu ne samo v mislih in prispodobah, temveč tudi v metriki, to se pravi v verzih in rimah. Svete himne so pa v tem dokaj razgibane in različne med seboj. Njih verzi gredo od sedmercev do enajstercev in bolj prostih oblik. Vrstice so med seboj umetno povezane z različnimi rimami v kitice, ki so zopet v skoro vsaki himni drugačne. Vinko Beličič je tudi v tem hotel ostati zvest originalu, kot bi hotel rešiti »težko metrično nalogo«. Še težje je bilo preliti misel in prispodobo italijanskega romantičnega pesnika v slovenski sedanji jezik. Pri tem je prevajalcu pomagalo njegovo suvereno znanje slovenskega jezika in pa dejstvo, da je sam pesnik. V slovenskem prevodu se zato Manzonijeve himne prijetno in tekoče berejo. Seveda ni s tem rečeno, da je prevod popoln. Prof. Beličič sam je v Mladiki priznal, da bi sedaj kak izraz drugače prevedel. Tudi prispodobam bi moral kdaj ostati bolj zvest, zlasti če so svetopisemske. Npr. v 3. kitici Trpljenja se glasi original: »Come fosse un percosso dal cielo, / II novissimo d’ogni mortal.« V prevodu: »Ko da nebo bi bilo ga preklelo, / vrglo v najkrutejšo vseh težav.« Izpadla je prispodoba »il novissimo d’ogni mortal«, ki je Izaijeva. Služabnika božjega, trpečega Mesijo imenuje prerok »novissimum virorum« (zadnjega med možmi). Take in podobne nepopolnosti ne kvarijo celotnega prevoda, ki je res dostojen doprinos slovenske literature k Manzonije-vemu jubileju. Kajti prevajatelj je Svetim himnam dodal še primeren uvod, v katerem slovenskega bralca seznanja z Manzo-nijevim življenjem in delom ter mu od-kaže mesto v sklopu italijanske literature in zgodovine v preteklem stoletju. Mislim, da je s Svetimi himnami postala naša prevodna literatura bogatejša za kvalitetno umetnino, ki je bila do sedaj Slovencem v domovini težko pristopna, saj so tako redki, ki poznajo italijanski jezik. Vendar se je tudi ob tej priložnosti pokazalo, kako se večinski narod zapira pred manjšinskim. Ta lepi prevod Svetih himen in izdaja originala in prevoda skupaj v lični knjižici in to v italijanskem Trstu, ki se ponaša tudi z univerzitetno stolico italijanskega slovstva, je šla brez odjeka mimo italijanske javnosti. Večinskemu narodu se je za malo zdelo, da bi obrnil pozornost na dejstvo, da se je manjšina po svoje spomnila na Manzonija ob stoletnici smrti in ga po svoje počastila. (r+r) Med trnjem in osatom Katolištvo na indeksu Ko je lanskega leta sedaj že ugasli ljubljanski »Tovariš« omenjal, da se je neki »zamejski klerikalni list« obregnil ob rdeče zvezde v Gonarsu, je bilo videti, kot da bi bilo ime »Katoliškega glasa« izpuščeno samo po naključju. Toda ko lanskega decembra v ljubljanskem tisku niso niti z besedico omenili, da so slovenske šolske sestre v št. Jakobu v Rožu (in ne mogoče v »Šentjakobu«, ter podobno »Šentjerneju«, Šentjanžu« kot je po vojni samovoljno določila ljubljanska akademija) dobile od avstrijske vlade dovoljenje, da lahko odprejo triletno dvojezično šolo za ženske poklice, je jasno, da je beseda »katoliški« tista, ki v sanjah straši napredno Ljubljano. šolske sestre so namreč katoliška redovna družba, ena najbolj zaslužnih pri vzgoji slovenske mladine. Širite »Katoliški glas" ZA KMETOVALCE Sporočilo kmetovalcem tržaške pokrajine Pokrajinsko kmetijsko nadzorništvo v Trstu sporoča, da prinaša deželni uradni vestnik št. 7 z dne 28. 1.1974 seznam področij, ki jih je prizadela lanska suša. V seznamu so vse občine tržaške pokrajine. Kmetovalci lahko vložijo prošnjo za 5-let-no posojilo z znižano obrestno mero na podlagi deželnega zakona št. 67 z dne 28. decembra 1971 in na podlagi deželnega zakona št. 56 z dne 30.11.1973, ki nudi še 20 % prispevek na odobreno posojilo. Rok za predložitev prošenj traja do 29. marca letos. Za vsako nadaljnje pojasnilo se kmetovalci lahko obrnejo na oddelek za zemljiške izboljšave na kmetijskem nad-zorništvu, ul. Ghega 6 - Trst. ★ Patronat neposrednih obdelovalcev zemlje EPACA obvešča vse kmetovalce na Tržaškem in Goriškem da: 1. lastniki izkaznic za nakup in uporabo strupenih škropil in kemičnih sredstev 1. in 2. razreda, katerim je že potekel triletni rok veljavnosti lahko v najkrajšem času zaprosijo za podaljšanje veljavnosti izkaznic; 2. do 28. februarja je treba vložiti prošnjo za prispevek popravil pri kmečkih domovih. Deželni zakon št. 1 predvideva prispevek od 400 do 500.000 lir za dela do 1.500.000 vrednosti; 3. do 30. junija je treba vložiti prošnje za nakazila kmečkega goriva UMA za leto 1974; 4. neposredni obdelovalci, spolovinarji in koloni, ki imajo otroke v breme morajo do 28. t. m. vložiti prošnjo za družinske doklade na podlagi državnega zakona z dne 14. 7.1967, št. 585. Vsa pojasnila in pomoč pri sestavi zadevnih prošenj daje patronat EPACA neposrednih obdelovalcev zemlje v Trstu, via Roma, 20 ali v Gorici, via Boccaccio, 33 vsak delavnik med uradnimi urami. Š P © RT Odbojka. Goriška 01ympija je preteklo soboto zopet izgubila (3:0) v Veroni z moštvom Ferroni. Prihodnja tekma bo v soboto 16. februarja ob 18. uri v telovadnici »Stella Matutina« proti moštvu CSI Friuli iz Vidma. Zvedeli smo, da je trener R. Leotta odstopil. škoda, saj je v lanski sezoni povedel 01ympijo v višjo kategorijo, in so fantje imeli zaupanje vanj. Mislimo, da bi jih začetni neuspehi ne smeli spraviti iz ravnotežja. ★ Otroška igra »Pepelka« bo v Kulturnem domu v Trstu v torek 19. febr. ob 15.30. DAROVI Za sklad Katoliškega glasa: N. N., Sv. Križ 1.000; N. N. 1.000; N. N. 3.000; Andrej Krošelj, Kanada, 4.500; v spomin tete Aide Legiša namesto cvetja na grob družini Širca-Tcrčon 5.000 lir. Za Katoliški dom: N. N. 5.000; H. F. 5.000; U. Z. 3.000; N. N. 10.000; K. H. 10.000; N. N. 8.000; P. A. 1.000; Marijina družba 10.000; N. N. 2.000; N. N. 4.000; N. N. 1.500; N. N. 1.000; N. N. 1.000; N. N. 1.000; N. N. 7.000; N. N. 10.000 lir. Za slov. duhovnijo v Gorici: Angela Vetrih 5.000 lir. Za ACM: I. G. 2.000 lir. Za ŠZ »01ympia«: N. N., Sovodnje, 5.000 lir. Za novi oltar v Bazovici: V spomin Marije Sosič hči Neda 5.000; Pino, Lucijana in Ernest 10.000, Edi Zupančič 10.000, N. N. iz Bazovice 50.000, Jožefa Vrše vdova Kalc 2.000, Ivan Brce 5.000, N. N. 10.000, N. N. 10.000, Marija Renčelj vd. Žagar 5.000 lir. Za Slomškov dom v Bazovici: Prijateljice iz Gropade v spomin pok. Angele Mu-žina 7.000 lir. Za Baragov dom v Ricmanjih: Vera Tunk, Trst, namesto cvctja na grob Antona Tomažič 5.000; družina Wittine, Trst, v spomin na pok. starše 3.000; družina Lovrečič, Domjo, v spomin na pok. mamo Viktorijo 20.000 lir. Za cerkev sv. Jožefa v Ricmanjih: družina iz Ricmanj 3.500; Bernarda Kuret, Ric-manje 5.000; dobrotnica iz Trsta 80.000; Olga Demark, Ricmanje, namesto cvetja na grob Uršule Hrvatič 2.000; družina Berdon, Ricmanje, 10.000; družina Kocijančič, Domjo, v spomin na pok. mamo Marijo Krašovec 10.000 lir. Za popravilo orgel v Ricmanjih: Ana in Pavla Berdon, Pulje, 10.000 lir. f RADIO TRST A Poročila: 7.15 (samo ob delavnikih), 8.15, 11.30 (samo ob delavnikih), 13.15, 14.15, 17,15 (samo ob delavnikih), 20.15 in 23.15. Dejstva in mnenja: 14.30 (samo ob delavnikih). Šport: (dnevno) ob 20.00 uri. Spored od 17. do 23. februarja 1973 Nedelja: 9.00 Sv. maša iz župne cerkve v Rojanu. 9.45 J. Brahms: Trio. 11.15 Mladinski oder: »črni gusar«. 12.00 Nabožna glasba. 12.15 Vera in naš čas. 12.30 Nepozabne melodije. 13.00 Kdo, kdaj, zakaj... 16.30 šport in glasba. 17.30 »Zavetišče«. Igra. 18.55 Nedeljski koncert. 20.30 Sedem dni v svetu. 20.45 Pratika. Ponedeljek: 11.40 Radio za šole. 12.00 Opoldne z vami. 14.30 Pregled slov. ti