PLAN IM S KI VESTNI K 1 GLASILO PLANINSKE ZVEZE SLOVENIJE LETNIK LXXVII 1977 _—_____—____—---J PLANINSKI VESTNIK GLASILO PLANINSKE ZVEZE SLOVENIJE IZHAJA OD LETA 1895 Novoletno sporočilo dr. Mihe Potočnika, predsednika PZS 1 Franc Ceklin Bohinj in Triglav 5 Tine Mihelič Na planincah luštno biti 17 Janez Bizjak Arhitektura v alpskem svetu 22 Janez Marinčič Stena v steni 29 Viki Grošelj Zaledenele vesine 31 Lado Božič Pod oknom 33 Dr. Slavko Tuta Ladu Božiču v slovo 36 Tine Orel Dr. Milko Hrašovec (1887—1976) 38 Zvone Andrejčič Grand Pilier d'Angle — japonska smer 39 Ing. Franci Ekar Ledine 1976 41 Ing. Božo Jordan Na sosednja vrhova transverzale »YU« 43 Boris Mlekuž Smučarske ture na Kaninu 45 Ing. Božo Jordan Pregled slovenskih veznih poti — transverzal 47 Društvene novice 48 Alpinistične novice 58 Varstvo narave 60 Iz planinske literature 60 Razgled po svetu 62 Naslovna stran: Briceljk (2347 m) s Pelcev (vzhodna stran) Foto dr. Jože Andlovlc Notranja priloga; 1 Zasneženi Bohinj — Foto Jaka Cop 2 Nad Kokrsklm sedlom, v ozadju Rzenik. Menlna in Velika planina — Foto Stane Mesar 3 Spredaj Kočna, v ozadju Triglav In soseščina — Foto Stane Mesar Poštnina plačana v gotovini Lastnik: Planinska zveza Slovenije, Ljubljana. — Glavni urednik: Prof. Tine Orel, naslov: 61111 Ljubljana — pošta 11. p. p. 38. odgovorni urednik: Stanko Hribar. — Uredniški odbor: Ing. Tomaž Bano-vec, prof. Marijan Krišelj, prof. Evgen Lovšin, dr. Miha Potočnik. Janez Pretnar, prof. Janko Ravnik, Franci Savenc, Tone Strojin, dr. Tone VVraber. — Naslov uredništva in uprave: Planinska zveza Slovenije, 61001 Ljubljana, Dvofakova 9. p. p. 214. — Tekoči račun pri SDK 50101-678-47046. telefon 312-533. — Planinski Vestnik izhaja praviloma vsak mesec, Letna naročnina 120 din. plačljivo tudi v dveh obrokih, za inozemstvo 200 din (12 US S). Oglase vodi Rado Lavrič. — Reklamacije se upoštevajo dva meseca po izidu številke. Spremembe naslova javljajte upravi glasila, navedite vedno tudi stari naslov s tiskanimi črkami. Odpovedi med letom ne sprejemamo. Upoštevamo pismene odpovedi do 1. decembra za prihodnje leto. — Rokopisov in slik ne vračamo. — Tiska in klišeje izdeluje Tiskarna »Jože Moškrič« v Ljubljani LETO LXXVII ŠT. 1 LJUBLJANA JANUAR 1977 JAGODIC VINKO VODICE 33/b Izvaja dela z gradbenimi kompresorji Glasilo Planinske zveze Slovenije »Planinski Vestnik« je bilo z ukazom predsednika republike Josipa Broza-Tita ob 80-letnici izhajanja za poseben prispevek k razvoju planinstva v Sloveniji odlikovano z redom zaslug za narod s srebrnimi žarki PLAIMI IMS KI VESTNI K GLASILO PLANINSKE ZVEZE SLOVENIJE 77. LETNIK 1 1977 NOVOLETNO SPOROČILO DR. MIHE POTOČNIKA, PREDSEDNIKA PZS Dr. Miha Potočnik je gotovo ena naših najpopularnejših osebnosti. Več kot 50 let je njegovo ime javno, saj je bil našim ljudem že v rosni mladosti na očeh kot plezalec, član »zlate naveze« in planinski pisatelj, da ne govorim o njegovem kasnejšem poklicnem in družbenem delu posebej pa še o njegovem delu za razvoj in napredek slovenskega in jugoslovanskega planinstva. Urednik planinskega glasila ga je naprosil za razgovor ob novem letu. PV: S čim si bil, dragi predsednik, v preteklem desetletju v našem planinstvu posebej zadovoljen? Naša organizacija se rada ponaša s tem, da stalno raste in napreduje. Dr. P.: Če bi svoje veselje ob planinskem delu, ki ga opravljam skupaj s številnimi požrtvovalnimi, zelo delovnimi planinskimi odborniki, aktivisti in prostovoljci po naših planinskih društvih in v njihovi zvezi, lahko na kratko izrazil, bi dejal: Veseli nas izredna množičnost in naraščajoče zanimanje za aktivno preživljanje prostega časa v naši gorski naravi. Stalno narašča število planinskih društev in članstva. Društva so posejana po vsej Sloveniji in delujejo v vseh občinah razen v občini Ribnica na Dolenjskem. Pred desetimi leti — 1966 — smo imeli v Sloveniji točno 100 planinskih društev z 32 510 člani, danes — 1976 — je že 143 društev z okroglo 90 000 člani! Med društvi je vedno več društev — nad 30 — neposredno v organizacijah združenega dela (»sindikalna društva«). Tudi sicer so najmočnejša, najbolj delavna in po članstvu najštevilnejša (splošna) planinska društva predvsem v industrijskih središčih in delavskih krajih. Močno so se razrasle planinske sekcije na osnovnih in srednjih šolah (okroglo 130). Seveda pa naše delovanje ni namenjeno le članstvu, enaka skrb velja vsem obiskovalcem (zdaj jih je že več kot en milijon na leto!) naših gora; člani, mladinci in pionirji imajo eno samo, zelo skromno ugodnost — 40% popust pri prenočnini — zato pa precejšnje dolžnosti. Predvsem je tu zelo težka in odgovorna dolžnost skrbeti za gradnjo, vzdrževanje in oskrbovanje planinskih domov, koč, zavetišč in planinskih poti. Seveda je poleg te še kup drugih dolžnosti in odgovornosti na področju planinske vzgoje, kulture, izdaje in rednega izhajanja Planinskega Vestnika, založništva, dela s planinsko mladino, propagande, varstva narave, alpinizma, ekspedicionizma in izletništva v tuja gorstva, gorske reševalne službe in še mnogo tega. Kot napredek zadnjega časa lahko z zadovoljstvom ugotovimo, da je planinstvo dejavno in enakopravno vključeno v sistem samoupravnega interesnega organiziranja in financiranja telesne kulture (v najširšem pomenu), v katerem pa se mora seveda uveljaviti 1 predvsem s svojim delom in izpolnjevanjem skrbno izdelanih in opravljenih programov. To še zlasti velja za povezovanje planinstva v temeljnih samoupravnih telesnokulturnih, kulturnih in izobraževalnih skupnostih v občinah, v krajevnih skupnostih, pa tudi v organizacijah združenega dela, kjer se predvsem oziroma se bo vedno bolj odločalo tudi o družbeni pomoči in (so)financiranju. Posebej naj še podčrtam naše skupno zadovoljstvo, da je bil julija 1974 z veljavo do vključno leta 1980 podpisan družbeni dogovor (eden prvih v SR Sloveniji!) o gradnji, vzdrževanju in sanaciji visokogorskih planinskih postojank in planinskih poti, ki je načelno priznal in ugotovil važnost in družbeni pomen teh postojank in poti kot gmotne osnove za množično planinstvo ter vsaj skromno zagotovil tudi nekaj nujno potrebnih denarnih sredstev za planinske naložbe in investicijsko vzdrževanje teh objektov tudi iz družbenih sredstev. Seveda pa je kot vrhunski dosežek tudi vzpon po južni steni na Makalu dogodek, ki je dokazal, da trajno in vsestransko napredovanje planinskega dela na množični podlagi lahko prinese tudi take izjemne uspehe. PV: Naša organizacija je ena od tistih, ki nima težav z mladino. Mladina se rada vključuje v planinstvo, imamo na desettisoče mladincev in pionirjev, imamo pa tudi sposobne mlade ljudi, ki so v zadnjem desetletju kot odborniki PZS izkazali lepe organizacijske in vsebinske dosežke, pravo novo kvaliteto slovenskega planinstva. Ali so za to kakšni posebni vzroki? Ali je vsa resnica v tem, da mladino najlaže in najnaravneje pridobivamo s tem, če strežemo njenim interesom? V zadnjih letih mnogo govorimo o planinskem šolanju, češ, imamo mladino, poskrbeti moramo torej, da jo planinsko vzgojimo in tudi planinsko izobrazimo. Obvladati moramo položaj s tem, da mladino zaposlimo, zainteresiramo, ji damo vzvišene cilje, s tem pa krepimo tudi planinsko organizacijo in njen družbeni potencial. V čem vidiš glavne težave ali zapreke pri tem prizadevanju? Dr. P.: Kar se posebej planinske mladine tiče, se mora v prvi vrsti poudariti vzorno in vztrajno delo mladinske komisije pri Planinski zvezi Slovenije (MK), ki je prav pred kratkim — 4. decembra 1966 — praznovala dvajsetletnico svojega plodnega delovanja in delo mladinskih odsekov (MO) v planinskih društvih. Omeniti je treba tudi delovanje komisije PZS za vzgojo in izobraževanje. Seveda vse to delo temelji na široko razpredeni mreži mladinskih aktivistov samih, na pomoči in požrtvovalnosti mentorjev in vzgojiteljev v društvih in na šolah, mladinskih vodnikov in dobro zastavljenih aktivnostih ter trajnih akcijah, kot je na primer akcija »pionir-planinec«, kot so orientacijska tekmovanja, spominski množični pohodi v znamenju obujanja in gojitve tradicij NOB, planinske šole in podobno. Veliko zaslug imajo za tak ugoden razvoj tudi šolske oblasti, ki so vzgojiteljem, ki delujejo v mladinskih odsekih PD in v planinskih sekcijah na šolah, to delo ustrezno priznale in ovrednotile kot neposredno s šolo povezano svobodno aktivnost. Morda širino — in s tem tudi globino — mladinskega vzpona v planinskih vrstah lahko pojasni tudi statistični podatek, da je bilo pred 20 leti — 1956. leta — v planinskih društvih v Sloveniji le 6011 mladincev do 24. leta starosti in 3471 pionirjev do 15. leta starosti, čez 10 let — leta 1966 — že 11 482 mladincev in 8729 pionirjev, dandanes pa je že 16 934 mladincev in kar 24416 pionirjev. To je izredna v bodočnost usmerjena naložba. Spet se potrjuje pravilo, da je treba zgodaj začeti po izreku »kar se Janezek nauči, to Janez zna«. Razveseljivo je, da je življenje samo potrdilo pravilnost usmeritve tudi za najmlajše in da niso imeli prav tisti, ki so z dvignjenim prstom »svarili«, češ planinstvo ni za najmlajše. Zanimanje za planinske izlete — seveda v primerni obliki, ne pretežko, ob sodelovanju in pomoči starejših, zlasti tudi staršev (»družinski šport«) — je prav med mladimi in celo najmlajšimi cicibani izredno. Podoba je, da planinski izlet in planinska tura ustreza mnogim interesom prav mladih ljudi, posebno še mestnih, in jim v mnogočem uravnava in zadovoljuje tudi naravno žejo in težnjo po nenavadnih dogodivščinah in po aktivnem uveljavljanju in samopotrjevanju. Glede najmlajših mnogi pretiravajo s strašenjem in svarjenjem pred nevarnostmi v gorah. Naše gore so s svojo gosto mrežo dobro nadelanih, zavarovanih in markiranih poti skoro na prav vse gorske vrhove v naši deželi zelo varne. Šolanje in dobra priprava na gorske ture. sodobna obutev, obleka in oprema, ki jo že premoremo in tudi denarno celo za skromne žepe ni predraga, te nevarnosti, ki seveda so, izdatno zmanjšujejo. Dandanes je neprimerno veliko več nevarnosti v mestu, na cesti, v motorizaciji, v sodobnem razvratu, v slabo usmerjanih in nadzorovanih disco in podobnih klubih, v postopaštvu in mamilih, v lagodnem brezdelju in dolgočasju, kot pa jih je na primer pri zdravem aktivnem udejstvo-vanju v hribih, v zdravem amaterskem športu ali na mladinskih delovnih akcijah. Ovir in zaprek pri tem delu je seveda nekaj, glavne so v izredno skromnih in skopih sredstvih ter omejenih kadrovskih možnostih. Sicer pa je premagovanje zaprek in preskakovanje ovir tudi svojevrsten užitek — mar ne? Kakšna posebna propaganda za obisk gora skoro da ni potrebna. Ne da bi bili preveč domišljavi, lahko rečemo, da se dobro blago (= naše gore) kar samo hvali. 2 PV: Dolžnost planinske organizacije je, da »spravi ljudi na noge«, v gorsko naravo. Ali smo se te naloge prav in dovolj lotili? Ali je mreža posebej označenih poti dovolj gosta? Ali bi bili potrebni še kaki rutinski propagandni ukrepi? Dr. P.: Naša »mreža« je kar dovolj gosta in enakomerno razporejena. Kar se tiče planinskih koč in poti, imamo največje želje, da bi še kaj več naredili, posebej v Posočju: dograditev koče na Kaninu, novo kočo pri Krnskem jezeru, novo kočo pod Špičkom v Jalovčevem masivu, mladinski vzgojni tabor v Bavšici in nova pota v gorah med Bavškim Grintovcem in Jalovcem (Morež, Loška stena). Seveda pa je nujna tudi modernizacija koč v ožjem Triglavskem pogorju, kjer je zdaj glavni množični naval, ki mu skoraj da nismo več kos. Tu je nujno povečanje Aljaževega doma v Vratih, podvojitev zmogljivosti Triglavskega doma na Kredarici, dokončana modernizacija koče pri Triglavskih sedmerih jezerih. V Karavankah nam manjka predvsem vsaj ena (spodnja) koča na Golici. Vse to pa seveda presega naše planinske moči. Tu resno računamo na mnogo večjo in bolj osredotočeno družbeno pomoč. Vse drugo bi že še nekako šlo po dosedanji poti, s podjetnostjo naših društev in s pritegnitvijo lokalnih virov, še posebej s pomočjo sindikatov v organizacijah združenega dela. PV: Doživeli smo priznanje vsega sveta z uspešno ekspedicijo na Makalu. Ali bomo na tej lovoriki počivali ali kmalu posegli po novih? Dr. P.: Kdor počiva ali celo spi na lovorikah, nazaduje. Lovorike morajo biti vedno sveže! Po uspehu v južni steni Makaluja na Trisulu in še prej na Kangbačenu pa v Andih itd. se je močno povečalo zanimanje za nove odprave. Tu se je spremenilo že toliko, da take pobude in načrte, ki jih je še nedavno pripravljala Zveza, pripravljajo že posamezna planinska društva ali več njih skupaj. Tako se govori o Kavkazu, Pamiru, Andih, Hindukušu, Karakorumu. Za zvezno vsejugoslovansko ali slovensko dpravo je zanimivo proučevanje novih možnosti na Mt. Everestu (ogled 1977, vzpon 1978 ob 200-letnici prvega vzpona na Triglav), želja, da bi naši alpinisti lahko obiskali Tibet in izredno zanimiva gorstva v LR Kitajski, dobivamo pa tudi pobude, da bi obiskali Novo Zelandijo ali celo Antarktiko. Koliko pa bo od tega zares »muzike«, je odvisno samo še od denarja, kajti ljudje (veliko število prvorazrednih alpinistov in organizatorjev), izkušnje, oprema in vse drugo, kar spada zraven k takim načrtom, je že tukaj. Upamo, da se bo tudi za naše alpiniste zanimal kak »Brest« ali kakšno še bolj žlahtno in rodovitno drevo! PV: Patriotična vzgoja je planinstvu, bi lahko rekli, imanentna. Smo storili vse, da bi bila ta njegova sestavina čim bolj vidna in učinkovita? Dr. P.: Patriotizma v planinskih vrstah — ne le tistega v besedah in hejslovanstvu — nikoli ni manjkalo, ne ob ustanovitvi leta 1893, ne do prve svetovne vojne, ne med obema vojnama, še zlasti ne med narodnoosvobodilno vojno in revolucijo, pa tudi ne v povojnem času obnove in izgradnje. Planinci po dolgem in počez prehodimo in poznamo našo ožjo domovino Slovenijo in širšo skupno bratsko domovino Jugoslavijo. In kdor to dvoje vidi, pozna in spoznava, mora biti dober Slovenec in Jugoslovan. Saj na svoje lastne oči prav lahko vidi sadove naše samoupravne napredne ureditve in sadove našega skupnega dela. Razen tega so tradicije NOB v planinskih vrstah in na vseh naših izletih ter prireditvah vedno živo navzoče, posebej pa v praktičnih delovnih stikih in na skupnih akcijah s planinci iz drugih republik nenehno dejavno razvijamo bratsko sodelovanje in enotnost vseh Jugoslovanov. Prav v letošnjem letu smo osnovali in na vrhu Triglava ob Dnevu borca 4. 7. 1976 odprli novo planinsko pot »Po planinah Jugoslavije«, za katero je izredno zanimanje. Prepričan sem, da bodo vsi, ki se bodo povzpeli na vseh 14 vrhov (po 2 v vsaki izmed 6 republik in po 1 v vsaki od obeh avtonomnih pokrajin) te poti, propagandisti te in podobnih akcij. Sicer pa je tudi delež planincev pri pripravah na obrambo naše domovine, na teritorialno obrambo in splošni ljudski odpor ter državljansko samozaščito dobro znan sestavni del naših statutarnih nalog in trajnih društvenih prizadevanj. PV: Planinstvo je med telesnokulturnimi panogami pravzaprav edino, ki se je takoj ob nastanku izkazalo s svojo polivalenco, z velikim družbenim pomenom, z vzgojo, raziskovalno, etično in socialno vsebino. Kako gledaš na to v primeri z družbeno afirmacijo planinstva? Ali niso včasih vidne tendence, da bi se ta planinska polivalenca manj videla ali pa se vsaj zmanjšala na zgolj rekreativno področje? Dr. P.: Sam sodelujem v izvršnem odboru telesnokulturne skupnosti Slovenije, drugi moji tovariši iz zveze in posameznih društev delajo v zvezi telesnokulturnih organizacij in v raznih občinskih ter samoupravnih interesnih skupnostih. Lahko rečem, da ima 3 planinstvo na splošno — morda ni tako v posameznih primerih, kjer začasno še prevla- duje kult profesionalnega, gledališkega, navijaškega ali samo tekmovalnega športa — v sistemu samoupravno interesno organizirane telesne kulture priznano svoje važno mesto v sklopu množične telesne kulture. Dokumenti, ki so bili sporazumno sprejeti po pooblaščenih delegatih vseh temeljnih skupnosti iz občin, obale in mesta Ljubljane — zlasti še samoupravni sporazum iz Portoroža — upoštevajo in vrednotijo tudi planinsko dejavnost. V delu je kot nadaljna konkretizacija portoroških sporazumov dokument o množičnosti, ki bo prav tako razčistil mnoge dosedanje dileme in odstranil veliko tega, kar je bilo v športu doslej nepravilnega, enostranskega, ekscesnega. V glavnem smo planinci lahko zadovoljni, da smo uvrščeni kot enakopravni dejavnik v novi sistem in da nismo več osamljeni »prikoličarji«, navezani na poniževalno prosja-čenje in »žicarijo«. Prepričan sem, da se nam v tem sistemu v končni posledici ne bo slabo godilo, zlasti tudi kar zadeva financiranje, še posebej potem, ko bodo o delitvi sredstev in podpiranju raznih programov zares neposredno in po svojih delegatih odločali delovni ljudje v organizacijah združenega dela, ne pa več državna, samoupravna ali športna proračunsko ali celo navijaško usmerjena birokracija. Delovni ljudje prav dobro vedo, kaj v našem narodnem, kulturnem in telesnokulturnem življenju predstavlja in pomeni slovensko planinstvo. PV: Včasih se govori tudi o športizaciji planinstva. Ta bi planinstvu vzela množični značaj, planinstvo ne bi bilo več demokratična, najdostopnejša rekreacija delovnih množic z vsemi motivi, ki omogočajo in jamčijo delovnemu človeku aktiven odmor. Ali ni prav v tem največja vrednost planinstva, da spravi v naravo — v skladu s sodobnimi potrebami — tudi poprečno sposobnega človeka? Ali športizacija tudi alpinizma ne spravlja v zagato prav s tem, če ga odlomi od planinske množice kot »športizirani vršiček«? Dr. P.: Ni nevarnosti za take vrste »športizacijo«. Mislim, da je planinstvo proti temu z vsem svojim bistvom, zgodovino, tradicijo, sodobnimi načeli in cilji svojega delovanja dobro »cepljeno« in za te vrste bolezni več ali manj imuno. Tudi naši alpinisti so v vseh svojih dosedanjih razpravah odločno nasprotovali kakršnemukoli profesio-nalizmu in nekaterim izkušnjavam »vrhunstva«. Prepričan sem, da je po vseh naših novejših političnih in strokovnih preudarkih in spoznanjih že zastavljena pot ravno obratna: tudi šport (v klasičnem, ožjem pomenu besede) — množični, tekmovalni, vrhunski in celo profesionalni — bo moral postati bolj kulturen, bolj človeški, bolj demokratičen, bolj moralen in etično plemenit, če bo želel v naši samoupravni družbi predstavljati eno od pozitivnih sestavin socialistične skupnosti in eno od sredstev, ki naj omogoča boljše in bogatejše življenje. Drugačnega — menažerskega, profitarskega, korupcijskega, manipuliranega itd. — športa naša družba ne želi in ne rabi. Morebitne take osamljene težnje bo vedno bolj preganjala in zatirala. Predvsem pa jih ne bo več financirala. PV: Kakšno stališče zavzemaš do naših žičnic, ki delajo, in do tistih, o katerih se govori, da bodo še nastale? Ali res ne zlamo planirati takih naprav v skladu z našimi možnostmi in z mestom, ki ga imamo v alpskem področju? Zakaj toliko »skicentrov«? Ali ne bi bilo pametno do kraja zgraditi enega? Dr. P.: Žičnice so dejstvo. Rad se popeljem z njimi in smučam ob njih. Kakšen dan še sedaj na stara leta na Krvavcu ali na Voglu presmučam v enem dnevu toliko, kolikor sem v mladih in zrelih letih presmučal celo zimo in pomlad. Ob tem pa skočim peš še na Veliki Zvoh ali na Šijo. K sreči so vse žičnice narejene še vedno tudi tako, da se ob njih ali daleč od njih lahko tudi še vedno hodi. Tudi te možnosti se še vedno vsakdo lahko posluži. In če se jih bodo kdaj v bodočnosti naveličali, je spet sreča v tem, da jih brez trajnih sledov in škode v naravi lahko podro in demontirajo. Vsekakor bo potrebno do konca dograditi sistem žičnic in drugih turističnih objektov na Kaninu in v Bovcu, verjetno pa sčasoma še tudi kje drugje. Tudi »skicentri« imajo svoje opravičilo, dokler se ob njih lahko zdravo zabava in svoj prosti čas aktivno preživlja na planem, na smučiščih na stotisoče in milijone ljudi, in sicer — za razliko od nekaterih drugih od družbe podpiranih »cirkusov« — v glavnem celo na svoje lastne stroške. PV: Mnogi pravijo, da goro profaniramo, če z vertikalnim prometom spravljamo množice v višave? Ali je možno goro resnično doživeti brez naporov? Čim lažje je delo, tem težji naj bo oddih — da obdržimo ravnotežje med fizično in umsko delovno sposobnostjo. Ali je te vrste naša pridiga donki-kotstvo? Naj podlegamo turistični industriji brez besed, četudi izkazuje izgubo, ki jo moramo nekako plačati vsi? Dr. P.: Ta svet — in tako tudi naš gorski — je po mojem mnenju ustvarjen za vse ljudi, ne samo za neko žlahtno elito, ki si zase lasti monopol, da je samo ona osveščena in — kot bi rekli Nemci — »zimmerrein«. Mislim, da je goro mogoče doživljati 4 na tisoče raznih načinov in da je motivov, iz katerih in zaradi katerih ljudje dandanes zahajajo v gore, na desetine, če ne na stotine. Naj hodi vsak iz svojega osebnega nagiba in iz svoje lastne potrebe in veselja, — kakršnokoli to že je, samo da ni naperjeno proti drugim ljudem in človeškemu dobremu bistvu. Pravda »zakaj« ne bo nikoli končana in povsem dognana in enega samega odgovra nanjo ni. Važno je, da ljudje hodijo v hribe, čim več, čim pogosteje. Le tako bomo nekoč vsi lahko postali »pravi« planinci in vprašnje »elite« in za elito sploh ne bo več važno. Kar pa se tiče nadaljnih vprašanj, si ne domišljam, da bi bil tako pameten in podkovan, da bi na vse lahko dal pravilen ali vsaj sprejemljiv odgovor. Nekaj sreče in upanja je tudi v tem, da vsi odgovori še niso znani in da nekaj iskanja ostane še za druge in tudi za zanamce. Saj jim bo sicer zelo, zelo dolgčas. Pa srečno planinsko leto vsem! Ljubljana, dne 5. 12. 1976 BOHINJ IN TRIGLAV FRANC CEKLIN Zamirajoča svetloba poletnega večera. Nočnik prinaša hlad gora in šum Mostnice. »Z Voje se voda šliš'. Vreme bo« de babica. Vrne se v vežo, k loncem, pripravljat večerjo. V ognjenih zubljih se sveti črni šipovnik, se zlatijo babičini lasje. Sedečega na stopničastem »mostu« pod širokim napuščem očetne hiše me skozi svetlo odprtino baročnih vežnih vrat — z vrezano letnico 1736 — treplja in boža plapolajoči svit. Od samotne obalne cerkvice, potopljene v rastoči mrak, pa čez temno jezersko gladino, čez polje sem doni čist in jasen zven — že dolga desetletja ga nosim v sebi. Da, tudi zdaj, ko odpiram dveri davnih dedov, slišim ta zvonki glas. • ,.» « Od neznanega dneva v sivi davnini zgodnjega srednjega veka, ko so na Žalah v Srednji vasi v Bohinju položili v grob staroslovenskega veljaka,1 pa do onega trenutka na pragu 20. stoletja, ko je pisar po »uradni dolžnosti« vpisal v radovljiško zemljiško knjigo za kat. občini Studor in Srednja vas izbris nekaterih posebnih zemljiških parcel,2 je razpetih več kot dvanajst stoletij. Med tema časovnima mejnikoma so v podolju Triglava zaznavne slecji, kakšno je bilo bitje in žitje drobcev močnega in uglednega sloja pradavnega slovenskega življa, ki mu še nismo segli do stržena in ne dodobra spoznali, kakšen je njegov pravi obraz.3 Skušajmo se mu približati vsaj za korak. Tolmin, 6. junija (med leti 1063 in 1068). Oglejski patriarh Rabenger in briksenški škof Altwin skleneta znamenito desetinsko pogodbo.4 ' Gl. Walter šmid, Altslovenische Gräber Krains (Das Gräberfeld in Wocheiner Mitterdorf). Carniola I, 1908, Str. 20. grob št. 12. } Posebni vložki v (novi) zemljiški knjigi z označbo zap. številke poimensko vpisanih kosezov v radovljiškem urbarju iz konca 18. stoletja (od št. 1000 do 1014), so bili leta 1905 po uradnem nalogu izbrisani, nekdanja koseška posest Srenjanov, Studorcev in Fužinarjev. dotlej posebej Izkazana, pa pripisana lastnikom na njihov siceršnji vložek (beležke na več mestih). Zemljiška knjiga sodišča v Radovljici (za kat. ob. Studor In Srednja vas v Bohinju). 3 V pripravi je obsežna strokovna razprava »Bohinjski kosezi«. Del zanjo zbranega gradiva (viri, literatura) je v zgoščeni obliki uporabljen za tale prigodnl članek ob 80-letnici Planinskega vestnika. 4 Fr. Schumi, Urkunden- und Regestenbuch Krains I. 1882, str. 57, št. 46. — O. Redlich, Die Traditionsbücher des Hochstifts Brixen (Acta Tirolensia I). 1886, str. 67, št. 183. — Franc Kos, Gradivo za zgodovino 5 Slovencev v srednjem veku, III, str. 139—140, št. 227. S tega pomembnega zgodovinskega razgledišča 11. stoletja se zazrimo najprej nazaj. Morda celo tja do prvega, severnega slovanskega naselitvenega vala pred pol tisočletjem. Stodoranci.5 Južna konica te razcepljene plemenske skupine se pne čez višave gora, prek živih pregraj alpskih voda. Po uleženih širjavah podolij in skozi mrak lesov se prebije do zavetne dolinske kotanje sredi snežnih gora. Bojeviti prišleki naskočijo zasilno utrjena gradišča in upokore številne romanizirane ilirske staroselce.6 Doseljeni rod se udomi mednje in jim vsili svojo govorico. Vsrka vase njihovo prastaro ime kraja, bogovom svojih dedov pa ostane zvest še stoletja. Ta so se rojevala in s sledmi vred zamirala. Samo prgišče tega, kar je v njih Morana pregrinjala s temnim prtom pozabe in izničenja, je roka arheologa doslej iztrgala davnini Bohinja.7 In vendar — kako dragocena spoznanja! V prisoje obeh dolin je naslonjena vrsta selišč s »Plesmom« pred sabo in njivo mrtvih ob sebi. Prebivalci izpod prepadne vzhodne stene gore pokopavajo svoje rajne na položni brežini ob Goričici (nad njivami danes znanih Podojnic).8 Vaščani osrednjega 5 Gl. Fran Ramovš, Kratka zgodovina slovenskega jezika, 1936, št. 10. — Bogo Grafenauer, Ustoličevanje koroških vojvod In država karantansklh Slovencev, SAZU 1, Dela 7, 1952, str. 459. — Isti. Zgodovina slovenskega narroda I, 1964, str. 324. — Jože Kastelic, Slovanska nekropola na Bledu. SAZU 1, Dela 13, 1960. str. 39. 6 Prlm. Milko Kos, Zgodovina Slovencev od naselitve do petnajstega stoletja, 1955, str. 59. 71. 7 W. šmld, o. d., str. 17—23. 8 Isti, o. d., str. 21. — Leta 1936 so Janko Hodnik, Stara Fužina 59. Jože Odar. Studor 24 in še nekateri delavci pri gradnji nove (a nedograjene) ceste iz Srednje vasi v Uskovnico izkopali v brežini pod Gori-čarjevo hišo dele človeških okostij In nekaj grobnih pridatkov (na Šmidovl staroslovenski nekropolil). Srednja vas v Bohinju. Levi križec označuje lokacijo šmidovega staroslovanskega grobišča nad »Podojni-cami«, križca na sredini slike pa staroslovensko nekropolo »Žale«, ki so jo kot grobišče uporabljali že v staroželezni dobi Foto Franc Ceklin Akad. slikar Valentin Hodnik: Triglav z Zagona pred Velim poljem (olje, platno), 200 X 390 cm; Srednja vas v Bohinju naselja polagajo svoje rajne v neštetokrat prekopano halštatsko prst terasastih Žal.9 Njihovi sosedje na jutranji strani vkopavajo gomile pokojnikov v ostanke rimskih grobov,10 spodaj, kjer mlada Sava oplakuje onstranski Gradec, pa so pomešane s tisočletnim pepelom iz žar latenske nekropole.11 Preseneča trdoživost živih s krajem pokopa — družni grobni sen stoterih rodov je osupljivo dolg.12 Nekaj naključnih najdb pri kopanju peska in ustno izročilo Srenjanov, da so ajdje pokopavali svoje rajne na »Podojnicah«, ko so sprejeli nauk Krista, pa na drugi strani vasi, na klečetu s starodavnim žalnim imenom »2ale«, je vzpodbudilo mladega arheologa Šmida, da je oktobra 1907 zasadil lopato.13 Njegove najdbe — 23 staroslovenskih grobov na Žalah, 2 pa na »Podojnicah«14 — in najnovejša dognanja arheologinje Koroščeve,15 uvrščajo Srednjo vas v Bohinju16 med redke kraje na slovenskih tleh, ki s karantansko,17 se pravi najstarejšo materialno kulturo doslej odkritih grobišč, sežejo v osmo stoletje. Večina grobov na Žalah je iz mlajšega, kottlaškega obdobja (9.—10. stol.)18 » Prim. W. šmld, o. d., str. 19. 21 in 26. — Stane Gabrovec, Varstvo spomenikov VII (1958-59), str. 321 in 323. w Stari znanec Bohinja, Walter Šmid (tedaj Schmid. prof. na graški univerzi), je poleti 1937 v Jereki ob cesti med Hostnikovo hišo in jerekarsko cerkvijo odkopal rimski grob. Slovenec, 22. avgusta 1937. Svojih izkopavanj Schmid ni objavil. — Arheologa A. Valič in S. Gabrovec sta poleti 1959 prav tam odkrila dva žgana rimska grobova s pridatki (fragmenti oljenk, lončkov, bronasti prstan, deli zapestnice ter sežgane kosti in oglje). Varstvo spomenikov VII (1958-59), str. 331. 11 Na Bitnjah v Bohinju je arheolog W. Schmid leta 1937 izkopal prazgodovinsko grobišče (najdba nekropole znanstveno še ni objavljena). — Gl. Jože Kastelic, Walter Šmid, Zgodovinski časopis V, 1951. — France Stare, Prazgodovinske posode Iz Slovenije, Zbornik FF v Ljubljani II, 1955, str. 109 in 133. K Omenjena latenska nekropola na Bitnjah (na »žvabovem« travniku) je tik ob sedanjem pokopališču in prastari, sedaj barokizirani bitenjskl cerkvi. h W. Šmid, o. d., str. 17 in 18. « W. Šmid, o. d., str. 19—21. 14 18 Paola Korošec, Poskus delitve slovanske materialne kulture na področju Karantanije, Zgodovinski časopis XV, 1961, str. 160 in op. 40, str. 193 in op. 240. — Ista, Kulturni in časovni oris slovenskega zgodnjega 7 srednjega veka na območju Slovenije, Arheološki vestnik 21—22, 1970-1971, str. 96, tab. 3, 4: 1 in 5. Lobanje skeletov — vse dolgoglave — nimajo nikakršnih mongoloidnih znakov. Tudi tiste ne, kjer je bil v grobu pridejan samo železen nož.19 Smeli bi reči, da Bohinj Avarov ne pozna. (Osamljeni bronasti obrski pašni jeziček iz 8. stoletja, najden pri Jereki,20 bi mogel biti le izgubljena mrvica plena bohinjskega bojevnika, vračajočega se z bojnega pohoda). Naselbinski otok Bohinj je tedaj nekak prirodni gradeč. Skritega za mogočno predstražo velikanskih gozdov, vkopanega za varnim okopom nepristopnih gora, ne doseže avarska puščica, ne langobardski meč. Na najdenih grobnih pridevkih ni simbolov krščanstva.21 Nad dvori in hrami, setvijo in čredami svobodnega življa v bohinjskem kotu bedijo še stara božanstva. Vpliv močno romaniziranih domorodcev v bohinjski kotlini na telesno zgradbo doselje-nega slovanskega rodu bi smeli samo dopustiti, toda njihov vpliv na duhovno snovanje doseljencev je otipljiv. Nakit z Žal in Podojnic, najden v grobovih iz starejše dobe22 je oblikovno naslonjen na izvore kasne antične obrtne umetnosti, izdelan pa na domačih tleh.23 Sedem grobov na Žalah je brez pridevkov, pri treh okostjih je najden samo nož, ob drugih skeletih (tudi na Podojnicah) pa vrsta grobnih pridatkov. Po raznovrstnosti pridevkov, večidel iz dragocene tvarine, izstopajo med starejšimi grobovi št. 12, 15 in 18, iz mlajše dobe pa grobova št. 7 in 14.24 Očitne razlike v bogastvu pridevkov kažejo že na močnejše družbene razlike. Kdo ste imoviti neznanci z Žal in Podojnic? Imenitniki, obdani z motnim srebrom ovešenih obročkov ob izsušenih senceh, številnih prstanov na koščenih členkih? Kdo možje-veljaki z dragocenimi zaponkami na sesedenih prsih? Materina roka, ki si ob bridkem slovesu pripela ljubljenemu otroku ovratnico pisanih steklenih biserov (tudi z jagodami, podobnimi jantarju), čigava si? In nežno žensko bitje, tisoč in več let ozaljšano s čudovitim srebrnim nakitom — velikimi graviranimi luničastimi uhani — kdo te pozna? Arheologija — za zdaj — molči. Odgovor nam da šele zgodovina, s pogledom uper-jenim nazaj. Preden sežemo po zgodovinskih virih, poudarimo misel, nasvet: arheološko bogata tla Bohinja terjajo nove raziskave. Morebitne najdbe antropološkega gradiva, kulturno-materialnih ostalin, s srečno roko morda celo najdbe stanovanjske, stavbarske in duhovne kulture, bi utegnile pomagati — ne samo pri osvetlitvi davnih dni Bohinja, marveč — tudi pri tolmačenju arheološke preteklosti širšega slovenskega prostora. Ključ za rešitev etnične uganke starejšega grobišča (I) na blejski Pristavi25 bi utegnil biti pokopan prav na tej ali oni nekropoli prastarega Bohinja. Po mnogih usodnih političnih preobratih, ki jih pozna naša preteklost v poslednjih stoletjih prvega tisočletja, stopimo na prag drugega. Krenimo v dobo velikih kronskih darovnic s posestno in kolonizatorično ustalitvijo nemških fevdalnih rodbin in cerkva na slovenskih tleh. Znamenite kronske darovnice iz 11. stoletja, s katerimi je Briksen dobival posest za posestjo na Kranjskem, Bohinja ne omenjajo. S prvo listino, I. 1004, je briksenška škofija dobila »posestvo z imenom Bled«,26 z drugo, I. 1011 »Blejski grad in 30 kraljevskih kmetij med večjo in manjšo Savo«,27 s tretjo je I. 1040 kralj Henrik III. podelil » Prim. W. Šmid, o. d., str. 18, 19, 20 in 21. M Gl. Jože Kastelic, Likovni svet, Ljubljana 1951, str. 199 (s fotografijo). — Isti. Slovanska nekropola na Bledu, str. 12. — Korošec, AV 2, 1951. str. 144. — S. Gabrovec, Nekaj novih staroslovenskih najdb, AV. VI 1, 1955, str. 137. — A. Valič, Vprašanja raziskovanj zgodnjega srednjega veka na Gorenjskem, AV 21—22, 1970-1971, str. 111 In 112. 21 A. Valič, o. d., str. 113. n 23 Milko Kos, Zgodovina Slovencev. . ., 1955, str. 72. — Paola Korošec, Poskus delitve slovanske materialne kulture . . ., str. 192, 193 in op. 240 ter str. 194. 11 W. Šmid, o. d., str. 19. 20 in 21. » Prim. Božo škerlj, Srednjeveška okostja z Bleda, izkopana I. 1949, SAZU. Razprave III, 1953, str. 313 do 330. — Jože Kastelic, Slovanska nekropola na Bledu, SAZU. Dela 13. 1960, str. 7—42. u Franc Kos, Gradivo III, str. 13—14, št. 17. — Leo Santlfaller, Die Urkunden der Brixner Hochstifts- Archlve 845—1295, Innsbruck 1929, str. 18—20, št. 14. 57 Fr. Kos. Gradivo III. str. 20, št. 28. — Santlfaller, Die Urkunden ..., str. 20, št. 15. 8 škofu Poponu »neki svoj gozd med obema Savama od njunih izvirov pa do njunega združenja«.28 Suha črka tretje listine bi nas sicer mogla privesti k izviru Savice, toda kritični pretres vsebine v zgodovinskih virih tega ne dopusti. Sredi 11. stoletja zasede škofijsko stolico v Briksnu prekanjeni Altvvin (1049—1097).29 Zajetni »Altwinov kodeks«, zbirka številnih pergamentnih listin (Avstrija ga je ob restituciji zgodovinskega gradiva I. 1921 vrnila Italiji),30 hrani dragocena pričevanja o življenju gorenjskega kota pred 900 leti, zlasti Bleda z okolico. (V ozki okvir tega članka ne moremo — ne tu, ne kasneje — »spraviti« širših pojasnili). Z odprtega blejskega osredja, kjer si Briksen krepi in čedalje bolj širi svojo posest, kaj kmalu seže Altvvinova pohlepna roka tudi v odmaknjeni dolinski svet v osrčju visokih gora. Svojo sled pusti na treh pergamentih njegovega kodeksa (folio 37', 45' in 87').31 Bohinj »stopi« v zgodovino. Časovno prva med gornjimi tremi dokumenti je že omenjena desetinska pogodba med Oglejem in Briksnom. Pogodba je v zvezi z reformo, ki gre za tem, da se prizna patriarhu Rabengerju izključna pravica do desetin po vsem območju njegove cerkve. Zategadelj se mora škof Altvvin odreči — poleg druge — tudi desetine, ki mu jo plačujejo »herimanni«. Kdo ste neznanci tujega imena izpod peresa furlanskega pisarja? Naša zgodovinarja in tuji historik odgovorijo: «... s .herimanni' morejo biti mišljeni le bohinjski kosezi, ker so njihova posestva očitno v stiku z briksenškim zemljiškim gospostvom in ker je Briksen tu vsekakor imel možnost — dasi so po izražanju vira očitno še samostojni Drobca prazgodovinske keramike (halštat) s staroslovenskega .. ■p grobišča na Žalah v Srednji vasi v Bohinju — poltretje . _JF tisočletje stara sled človeka pod Triglavom J - ■ * — nadzorstva nad tamošnjim cerkvenim življenjem ...« (Bogo Grafenauer);32 »... Altvvi-novi herimanni torej gotovo niso sedeli na briksenskih tleh, temveč na lastnih, na katerih so bili ustanovili, kakor dokazuje svobodno razpolaganje z desetino, eno ali več lastniških cerkvic. Cerkve v svetnih rokah pa so bile plemiške, kakor one kapelice v Bohinju, ki sta jih poklonila Altvvinu Blagosod in Preslav. Sam Klebel je imel zato v prvem trenutku vtis: ti herimanni nastopajo ,kakor svobodni zemljiški « Fr. Kos. Gradivo III, str. 73—74. št. 107. — Santifaller, Die Urkunden----str. 27—28. št. 28. » Oswald Redlich. Acta Tirolensia I, str. 30. *> »Altwinov kodeks« (Codex traditionum ecclesie Sabionensls et Brixlnensis) je sedaj v Italiji. Pismeno sporočilo dr. Richarda Blaasa, direktorja Drž. arhiva, odd. (Haus-, Hof- und Staatsarchiv) na Dunaju z dne 13. 6. 1973, poslano ravnatelju Goriškega muzeja Branku Marušlču v Novi Gorici. 31 O. Redlich, Acta Tirolensia I, str. 67, 76 in 124. 32 Bogo Grafenauer, Ustollčevanje koroških vojvod . . ., str. 364. gospodje'...« (Ljudmil Hauptman);33 »...Diese .herimani', seien es nun Edlinger im Jauntal oder in der Wochein, erscheinen hier wie freie Grundherren. ...« (Ernst Klebel).34 Orumeneli 900-letni pergament o bohinjskih »herimannih«, najstarejšo pisano pričo o tem sloju na nekdanjih in sedanjih slovenskih tleh, zazdaj denimo na stran. Sezimo po drugih dveh listinah. Kranj. Med leti 1065—1075. Plemeniti Perchtolt podeli na prošnjo škofa Altwina brik-senški cerkvi neko posestvo v Bohinju (cerkve, dvori, poslopja, travniki, pašniki, ribolovi ...). To posestvo sta mu zakonito prepustila neki Blagosod in neki Preslav-(». ..nobilis ex genere Perchtolt nomine quoddam praedium a quibusdam Blagozont ac Prezlau personatis sibi legitime traditum in loco Bochingun vocato, ecclesiis, areis, edificiis, pratis, pascuis, piscationibus,.. .«).35 Kranj. Med leti 1085—1090. Svobodni Ivan prepusti škofu Altwinu svoje podedovano posestvo v Zasipu (». ..quidam ingenuus Iwan personatus predium quoddam hereditario iure sibi relictum ¡n loco Zazib situm«); zato pa dobi od škofa ravno tako veliko posestvo v Bohinju (».. tantum predli in villa Bochingín dicta iacentis .. ,«).34 Te tri listine smemo po pravici imenovati temeljne kamne pisane bohinjske zgodovine v visokem srednjem veku. Prva, desetinska pogodba, sklenjena na gradu Kozlov rob nad Tolminom ( v poletnem bivališču oglejskega patriarha, s stolico v bližnjem Čedadu), slednji dve, napisani v škofovi utrdbi v Kranju, (tu se je Altwin ponavadi zadrževal pri občasnih prihodih na Kranjsko). Na teh pergamentih se srečamo s k o s e z i. Kosezi? Zagonetna bit naše preteklosti. Še vedno ni z nje odgrnjena poslednja, »sedma« tančica, kdo in kaj so kosezi, še vedno se — že dobrih sedem desetletij — bije med znanstveniki koseški boj. Posledek tega je obsežna znanstvena literatura. Zavoljo utesnjenosti (članka!) skorajda ne moremo čez Karavanke, v Korotan, na srednji štajer, kjer avstrijski historiki že desetletja — z redkimi izjemami — iščejo in dokazujejo germanski izvor kosezov. V poslednjih dveh desetletjih pa nekateri (od starejših Klebel, med mlajšimi Ebner) v marsičem spreminjajo svoja nekdanja stališča in dopuščajo možnost slovanskega izvora kosezov, na neki način zvezanih z razvojem slovanske kneževine Karantanije. Tudi v taboru slovenskih zgodovinarjev se koseška pota razhajajo. Glede slovenskega izvora kosezov so si načelno enotni, njihove teze in stališča o družbeni vlogi kosezov in o izvoru njihovega imena, pa so zelo različna, nekatera povsem nasprotna. Četudi so ta ali ona njihova izhodišča dvomljiva, nekateri zaključki sporni, celo nesprejemljivi, je vendar doprinos in delež slovenskih zgodovinarjev pri koseških preiskavah, v tej tako težko rešljivi nalogi zelo bogat, njihova dognanja in ugotovitve dragocen prispevek, njihove teze — o še odprtih koseških vprašanjih — pa prepričljive, prodorne, prevladujoče (pomalem že tudi onstran Karavank). Akademik prof. dr. Milko Kos nam je v drugi izdaji svoje »Zgodovine Slovencev« (1955)37 koseze takole upodobil: »Obred izvolitve in umestitve koroških knezov je tesno povezan s položajem, ki so ga med Slovenci zavzemali kosezi ali kasazi oziroma kasezi, kakor se glasi zanje naziv na kasnejših koroških in štajerskih tleh. Kosezi so bili po številu močan in ugleden sloj starokarantanskega svobodnega prebivalstva. Kaže. da so bili slovenski plemiči in prvaki iz okolice karantanskega kneza v časih, ko se je tudi v stari Karantaniji začelo družbeno razslojevanje, po izvoru vsaj delno kosezi. Ko so prišli Nemci k nam, so zavzemali kosezi v slovenski družbi položaj, ki je bil podoben položaju plemenitih » Ljudmil Hauptmann. Razvoj družabnih razmer v radovljiškem kotu do krize petnajstega stoletja. Zgodo- vinski časopis VI—VII, 1952-1953. str. 274. M Ernst Klebel, Von den Edlingern in Kärnten. AfGT 28. str. 74. 35 Redlich. Acta Tirolensia I. str. 76. št. 211. — Fr. Kos. Gradivo III. str. 143. št. 234. 34 Redlich. Acta Tirolensia I. str. 124, št. 359. — Fr. Kos. Gradivo III. str. 216—217, št. 372. 37 Milko Kos, Zgodovina Slovencev, 1955. ljudi na Nemškem. Zato veljajo pri Nemcih za plemenite. Slovenski kosez je za Nemca glede na družbeni položaj tako rekoč plemenit človek, plemič. Zato ustreza slovenskemu nazivu kosez nemški naziv »edling« in naselbini kosezov nemško krajevno ime »Edling« ali »Edlingen«. — Slediti moremo kosezom skoraj povsod na nekdanjih in sedanjih slovenskih tleh. zlasti pa v predelih, o katerih vemo, da so bili že zgodaj in sorazmerno gosto naseljeni ... V Bohinju (podčrtal F. C.) so živeli v Srednji vasi in sosednjih selih, najdemo jih na gosto okoli Bleda in Tržiča ... Zlasti mnogo je bilo kosezov na Koroškem«. (Str. 85 in 86). »V vrste plemstva se je povzpel tudi marsikateri staroslovenski kosez.« (Str. 158). ».Kljub nazivu »edling« (plemeniti) pa večina kosezov ni končno prešla v plemstvo, pokmetila se je in začela v družbenem oziru propadati. — Do 12. stoletja se vrste kosezi po stopnji še med višjimi plemiči ali pa so takoj za njimi in se imenujejo v virih plemeniti (nobilis), v 13. stoletju pa jih po družbeni lestvici štejejo že za manj kot ministeriale; ti pa so bili po svojem izvoru plemiči nižje vrste. Prav ministerial! so potiskali koseze v družbenem oziru navzdol. Kljub temu pa so kosezi in njihova posestva »koseščine« še dolgo v srednji vek ohranila značaj družbene in gospodarske privilegiranosti; kosezi žive na svojih lastnih posestvih in smejo z njimi prosto razpolagati. Prvotne skupine kosezov so združene v posebnih sklenjenih področjih ali uradih in imajo v teh svoje sodstvo ter upravo. Na Koroškem imajo še vedno pravico pri knežjem kamnu voliti oziroma umeščati vojvodo. V tesnih zvezah in odnosih so do nosilca javne oblasti v deželi in v neposredni službi deželnemu knezu, tudi obvezani do določenih služnosti in posla, zlasti pri sodnem postopku in glede vojaške službe.« (Str. 159). »Kosezi, ki sede na svojih svobodnih posestvih, so pa navzlic svojemu svobodnemu in izjemnemu, privilegiranemu izvoru, kolikor niso prešli med plemiče, dejansko postajali vedno bolj kmetje. Kot osebna svoboda kosezov je tudi koseško sodstvo v nevzdržnem propadanju. Na splošno si zemljiški gospodje prizadevajo navezati in vključiti koseze, koseščine in stare koseške urade v svoja zemljiška gospostva, izenačiti koseze glede dajatev, služnosti, sodstva in drugega s podložnimi kmeti. Pravice kosezov se začno povezovati z zemljo, ki jo kosez ima in obdeluje, ne več z njegovo osebo. Skoraj povsod, kjer je bilo kaj kosezov, so ti, njihove koseščine in uradi do 16. stoletja propadli, to je utonili so v zemljiških gospostvih, pravice kosezov kot posebnega, do takrat obstoječega družbenega sloja pa so začele prenehovati in so končno povsem prenehale.« (Str. 209.) Spet smo v Bohinju. Za hip postojmo pri dveh miljnikih njegove samosvoje zgodovinske poti skozi srednji vek. 31. oktobra 1120. Briksenški škof Hugon naznanja, da je plemeniti Dietmar podelil briksenški cerkvi svoje posestvo v kraju »Cruskilach.« Zato pa mu škof na njegovo prošnjo odstopi neko posestvo v Bohinju v oglejski patriarhiji, katero je deloma kupil od plemenitaša Konrada, njegove soproge in njegovih otrok za 120 liber, deloma pa pridobil od drugih tamkajšnjih plemenitašev. Škof pravi, da je to storil z namenom, da bi Dietmar v ta kraj, ki je pripraven za redovniško življenje, poklical redovnike in porabil omenjeno posestvo v njih korist. (»... praedium in Aquilejensi patriarchatu situm Vochina nomine, quod a quodam nobili Chuonrath nuncupato et a conjuge ejus et a filiis eorum centum viginti libris comparavimus, et quod ab aliis nobilibus ibi acquisivimus, ...«). Menihi naj imajo pravico, da v svojem samostanu volijo opata. Izvoljenec naj nato pride pred njega (pred škofa), sprejme od njega dostojanstvo in investituro čez samostan, mu priseže zvestobo ter izkazuje pokorščino in spoštovanje. Škof izjavlja, da potrjuje to daritev kakor tudi to, kar se bo v prihodnje podarilo tem bratom. Kdor bi razrušil ustanovo tega kraja, naj bo preklet.38 Bled. 3. decembra 1185. Briksenški škof Henrik naznanja, da na prošnjo Gerunga, prošta pri otoški cerkvi na Bledu, potrjuje vse dosedanje daritve tej cerkvi. ... Med darovanim S» Fr. Schuml, Urkunden- und Regestenbuch Krains I. str. 81. št. 71. — Fr. Kos. Gradivo IV. str. 31-32, št. 58. — Santifaller, Die Urkunden----str. 40. št. 35, faksimile: tabela II. > ^r iiiT ttUtntm* vevf irhm-r- er-v-rf^mt« JJ^rafca^e $rtyentčin Otinm^ ,- mOimdiniiuii; jfiimiij-eenl itu in« ^Slli-tjO^in^Vil Irr.if drlnpaiT- prrtuirr-m; •401?in* nsmmi nunnipjir 114Sui luimisj-n itcf uKTnUuir« umu Mf nzrr-imu tfmm dr J .. f 4 * |jnt jrptrtmoWnpm ¿¿orni imulr.ii Irpifr Vdjlpti i«-inrn !■^.^t.Hovi^a imipmMpirf^-M-f-^r-Rrjn^^i^r^Hnnpro 1111 irtjMOT^unuj*»- ff^nnr Hugen?,-, ¿pno BpfniiiioniJ^ur^«'- Pergamentna listina brixenškega škofa Hugona z dne 31. oktobra 1120 o nameravani ustanovitvi samostana v Bohinju — čez 850 let stara priča o obstoju bohinjskih plemenitašev-kosezov Zvijmo zdaj pergamente raztresenih listin in odprimo urbarje zgodnjih dob. »Najširši vir o kosezih so urbarji, ki poročajo o koseških dajatvah v najrazličnejših skupinah kosezov ponekod v 15. stoletju, večinoma pa v 16., le izjemoma tudi že nekaj prej ali pozneje.« (Bogo Grafenauer).40 13 10 Bogo Grafenauer, Ustoličevanje koroških vojvod . . ., str. 344. Na koseze (»herimanne« in »nobilis«) smo naleteli v listinah 11. stoletja prvič prav v Bohinju, prav tu se z njimi — »edelingi« 13. stoletja — srečamo prvič tudi v urbar-skih virih. Briksenški urbar za Bohinj in Bled iz leta 125341 začenja s popisom »dohodkov bri-ksenške cerkve na Bledu« takole: »V Srednji vas dve hubi, od katerih plačuje ena 60 oglejskih denarjev in druga enega prašička in eno ovco spomladi z jagnjetom. Dalje v češnjici 30 podložnikov in 8, ki se imenujejo kosezi, (»... Item in Chersdorf XXX homines et VIII qui dicuntur edelinge,«) ti so dolžni dati škofu ob njegovem prihodu, kadar koli pride, 6 goved, 6 prašičev in 20 mer pšenice in 40 mer ovsa in 40 oglejskih denarjev od Suhe in 2 oglejski marki in 40 denarjev za činž brez drugih dolžnosti. Tudi sodja iz češnjice ima eno kmetijo.« Urbar nadalje navaja še druge bohinjske vasi, število činžnih kmetij (hub) in njihove dajatve. Na Brodu je tedaj 6 in pol hübe, na Savici 11, na Poljeh 3 in pol, na Bistrici 13 in na Nomenju 3 činžne kmetije, četrto pa ima Reinoldus. Vsaka kmetija daje po enega prašička in spomladi ovco z jagnjetom pa davek v žitu in mesu. Vsakdo plačuje letno po 3 oglejske vierdunge namesto tlake. Dajejo tudi 20 komolcev navadnega platna za vreče. Od dveh mlinov plačujejo 10 denarjev. Urbar tudi pove. da »je kmetije na Poljeh, obenem z dobravami ter z mnogimi pašniki in drugim, približno tedaj pridobil svoji briksenški cerkvi častitljivi škof Bruno.« Ta briksenško-blejski urbar iz sredine 13. stoletja, starinska priča o neizpodbitnem obstoju kosezov v Bohinju, je hkrati tudi temelj in izhodišče za historične preiskave o vec odprtih vprašanjih srednjeveškega Bohinja. Eno med njimi je: nastanek in razvoj posesti briksenške škofije v Bohinju. S kraljevo darovnico I. 1011 dobi škofija Blejski grad in 30 kraljevskih kmetij, ki si jih sme Briksen izmeriti v savskem medrečju (med Dolinko in Bohinjko). »Kraljevska« kmetija, ki je obsegala (povedano v današnji meri) pri nas okroglo 50 ha je bila zgolj merilna enota, ne pa obdelovalna. Zemlje je sprva bilo še toliko na voljo,' da si je smel prejemnik zemljišče, izračunano v kraljevskih kmetijah, večkrat izbrati tudi zunaj ožjega, krajevno značenega ozemlja« Navadna kmetija (huba), v listinah 11. in 12. stoletja včasih imenovana »slovenska«, dejansko obdelovalna enota, pa je obseqala približno 12 ha.43 Preprost račun pove, da zmore Briksen iz podarjenih tridesetih »kraljevskih« kmetij na začetku našega tisočletja oblikovati v gorenjskem kotu okrog 125 dejanskih kmetij (30.50 = 1500:12 = 125). Brez Bohinja (in blejske grajske pristave, za katero se najbrž skriva leta 1004 podarjeno »posestvo Bled«), ima Briksen v urbarju iz leta 125344 v dvajsetih vaseh in zaselkih »blejskega« trikotnika (med Koroško Belo s Potoki na severu, Bohinjsko Belo na jugu Peracico in čadovljami na vzhodu) 122 hub in eno polovično kmetijo. Torej skoraj natanko toliko, kolikor smo jih našteli pred poltretjim stoletjem. »Na ozemlju v Bohinju, ki je 1253 pripadalo škofijski cerkvi v Briksenu, je bilo v sedmih vaseh 41 kmetij in 38 koseščin.« (Milko Kos).45 Ugotovitev. Sredi 13. stoletja poseduje Briksen na visokem Gorenjskem skupaj 163 in pol kmetije, od tega tri četrtine po blejski okolici, četrtino pa v Bohinju (ki ga urbar + 8t,ze ¿"S®1® na nj,em> Pa,j? traJal° še 4 in pol dneva, da sta ga spravila E'¿S. nI Jne bJa bP'J ^trma' k0t je bila ,videti' P°d Schubertom se je zrušila opast. Im c9S u °dnesla' Baumann ga je dolgo izkopaval iz objema nabitega snega. Pri tem je Schubert v noge močno ozebel. a SMUČARSKE TURE NA KANINU BORIS MLEKUŽ Vodnik »Turni smuki« (Julijske Alpe) iz leta 1972 navaja kot izhodišče za turna smučanja na Kaninu pogorišče koče Petra Skalarja. Z dograditvijo kanin-skih žičnic pa je mnogo bolje in ugodneje, če uporabljamo kot izhodiščno točko »D« postajo (2200 m) žičnice na platoju pod Prestreljenikom, kočo Petra Skalarja — ostanke pa le kot orientacijsko točko. V uvodu k vodniku je lepo zapisano, naj se še nadalje izpopolnjuje in pričujoči opisi tur naj bi bili tako dopolnilo. Opisom je dodana tudi skica opisanih tur. Pri turnem smuku št. 1 — spust skozi Krnico — (v vodniku št. 55) nam je prihranjen naporen vzpon In že po nekaj minutah hoje od »D« postaje na platoju na škrblno pod Prestreljenikom (2282 m) smučamo na Prevalo in dalje po Krnici. Turni smuk št. 2 v vodniku nI opisan. Imenujemo ga Prestreljenik—Veliki Vrh (Rombon). Do Prevale (2063 m) smučamo kot pri smuku št. 1 na skizi oziroma št. 55 v vodniku. Vzpnemo se levo pod Vršiči pod Lopo (2192 m, 2154 m, 2263 m) na obsežna In strma snežišča pod Lopo (2406 m). Prečimo snežišča (velika nevarnost plazov) v smeri proti vzhodu in nadaljujemo levo navzgor pod grebeni Ovčjih Vrši-čev (2298 m), da se Izognemo razbitemu kotanjastemu svetu, ki bi ga sicer morali prečkati na poti pod Črnelske Vršiče (2344 m. 2332 m). Nato navzdol pod Črnelskimi Vršiči in desno pod grebeni Ribežnov (2019 m) — odcep variante 2 A — in Prišne Glave (1946 m) proti vzhodu v smeri markantnega Velikega Vrha (2208 m). S kota pod Velikim Vrhom imenovanega Ruda (okoli 1850 m) na jug na čukljo (1766 m). Pod Čukljo so kraški pojavi — globoke luknje — ki so ob majhnih količinah snega zelo Nog ni več čutil, vendar ni odnehal. Potem ju je zajel vihar, poldrug dan sta čakala na izboljšanje^ vremena. Zmanjkalo jima je goriva za kuhalnika, kuhala si nista več, le sneg sta še topila. Sedem dni sta bila že sama, brez radijske zveze, tudi raket nista uporabila. Računala sta, da bosta vrh dosegla v 4 dneh, v dveh dneh pa sestopila, zdaj pa sta imela še dva dni do vrha. 17. maja sta v lepem vremenu še enkrat poskusila s naskokom na vrh, brez oprtnikov, z enim parom derez, z eno bivak-vrečo. Še nista prišla na vrh, izkopala sta si snežno luknjo, jedla sneg in si v ustih topila led. Naslednji dan sta dosegla greben in okoli poldne dosegla vrh, na katerem je komaj dosti prostora za dva človeka. Fotografirala sta in po 21 minutah sestopila v tabor 6. Schubert je čutil v prstih take bolečine, da je moral počivati. Z žepnim nožem si je predrl mehurje na počrnelih prstih. Naslednji dan sta prišla v tabor 3, kjer sta se oskrbela z najpotrebnejšim. Pot navzdol ju je še preizkušala, za las sta ušla smrti v plazu. Ledenik sega pod Annapurno do višine 2500 m, levo in desno od jezika plazu pa se drži gozd še do višine 3500 m. V taboru 2 sta si nekoliko opomogla, na stik z ekspedicijo nista računala, saj sta bila od tovarišev ločena 11 dni, 5 dni pa sta bila v takem položaju, da so ju upravičeno imeli za izgubljena. Zadnji nosači so odšli z baznega taborišča pet ur prej, preden sta ga Schubert in Bauman dosegla. Pod taborom 1 so pospravili vrvi, verjetno nosači na svojo roko in za svoj račun. Kljub temu sta Schubert in Baumann premagala težki odsek s tabora 1 do glavnega tabora (s 4200 na 3600 m) in nato že dva dni zdržala skozi džunglo do prve vasi. En dan sta počivala, nato sta peš odšla v Pokharo. Schubert je omahoval, padal, imel pa je pomoč — spremljal ga je lovec in ga večkrat podpiral. Vsega skupaj sta bila 16 dni sama, šele 26. maja sta se sešla z ekspedicijo v Kathmanduju. Dr. Kari M. Herrligkoffer je o tej skoraj neverjetni dogodivščini napisal poročilo v »Alpinismusu« 1976/8. Schubert je neverjetno močan, vendar je kar težko verjeti, da je zdržal take preizkušnje. In vendarle ne kaže, da bi dvomili. T. O. ITAL/UA nevarne. S čuklje nadaljujemo v isti smeri navzdol na planino Goričlco (1333 m). Dalje peš v Bovec po nadelani, markirani poti — 1 ura. Tura je srednje težka, orientacijsko zahtevna, čas 6—7 ur. Smuka je možna do konca maja vse do čuklje, do pl. Gori-čica do prve polovice aprila. Varianta 2 A: Pod Ribežni se spustimo desno navzdol v dolino in nadaljujemo skoraj naravnost proti jugovzhodu po sprva plitvi in orientacijsko zahtevni dolini, imenovani Rupa, do planine Goričica. V drugi polovici se dolina nekoliko razširi in je smuka lepša, čas variante 1—2 ur izpod Ribežna do pl. Goričica, srednje težka tura, orientacijsko zahtevna (v nekoliko slabšem vremenu zelo zahtevna). Smuč-Ijlva do konca aprila. Turni smuk št. 3 (v vodniku št. 54) smučamo sedaj, ko je na razpolago žičnica, lahko drugače. S platoja — »D« postaje žičnice — se odpravimo prek snežišč pod Prestreljenlškim oknom (nevarnost plazov) navzgor pod jugovzhodna pobočja Hudega Vršiča (2478 m) in od tod v Škrbino (2405 m). Vzpona do sem je za pol do 1 ure. Za vzpon so v trdem in poledenelem snegu potrebne dereze in cepin. S Škrbine nato opravimo turo št. 3 na skici oziroma št. 54 v vodniku. Ko prispemo do ostankov koče Petra Skalarja (1811 m), se lahko po smuku št. 1 na skici (vodnik št. 55) vzpnemo nazaj na Plato — »D« postajo žičnice. Čas vzpona 2—3 ure. Druga možnost je, da smučamo pod Velikim Skednjem (nevarnost plazov) od pogorišča koče navzdol v smeri nadelane poti proti Bovcu. Nekoliko nad pl. Gozdec (1303 m) je smuke konec. Od tu peš po nadelani poti v Bovec 3 ure ali na »B« postajo žičnice 1—1 in pol ure. Smuka je po tej varianti možna do konca marca. Če nam čas dopušča, lahko opravimo od pogorišča tudi turo št. 53, v vodniku imenovano Kaninski podi. Na koncu te krožne ture lahko za povratek v dolino izberemo eno od obeh zgoraj opisanih variant. Turni smuk št. 4 na skici v vodniku ni opisan. Imenujemo ga smuk z Dolgih prodov. Do škrbine (2405 m) kot pri smuku št. 3. Od tu desno navzdol prek izredno lepih smučišč v dno pod Dolgimi prodi, ki se vlečejo pod grebeni proti Kaninu. Z dna levo na jugovzhod po razgibanih podih rahlo navzdol, dokler ne opazimo na svoji desni strani plitve doline. Po njej nadaljujemo proti jugu in ob levem robu Velikega Dola na vrh Kačarjeve Glave (2030 m). Tu se priključimo na v vodniku opisan smuk št. 53. Po njem dalje do pogorišča koče Petra Skalarja. Tura je srednje težka, orientacijsko zelo zahtevna, smučljiva do konca maja. čas s Platoja do pogorišča koče Petra Skalarja 3—4 ure. Turni smuk št. 5 Je v vodniku delno opisan kot turni smuk št. 53 — Kaninski podi. Med poznavalci se je zanj udomačilo Ime Čez Kanin. S Platoja (2200 m »D« postaja žičnice) nad Velikim Grabnom navzgor prek snežišč pod Prestreljeniškim oknom na plato pod Hudim Vršičem (2478 m). Enako kot pri smuku št. 3 in št. 4. Nadaljujemo v smeri proti vrhu Kanina in se spustimo navzdol pod Dolge prode, obsežna plazišča pod celo verigo grebenov od Hudega Vršiča do Kanina. Po valovitem, plano-tastem svetu nadaljujemo pod Dolgimi Prodi navzgor za Visoko Glavo (2312 m) oziroma majhno krnico pod vrhom Kanina (2585 m). Tu se priključimo smuku št. 53, opisanem v vodniku, in nadaljujemo do ostankov koče Petra Skalarja, dalje pa po že opisanih možnostih. Tura je srednje težka, orientacijsko zahtevna, smuka traja do konca maja. Čas 3—4 ure s Platoja do pogorišča koče Petra Skalarja. Varianta 5 A: Po smuku št. 5 na skici in smuku št. 53 v vodniku do konca Zadnjega Dola (2050 m) — pod Vrhom Laške Planje (2448 m). Vzpnemo se desno navzgor pod Vrh Laške Planje in prečimo snežišča okoli jugovzhodnega grebena Vrha Laške Planje (nevarnost plazov). Nadaljujemo proti jugu v rahlem spustu pod grebeni Kamna (2347 m) in Vrhom Žlebi na preval med Velikim Babanjskim Skednjem in Veliko Babo (2148 m). Pod Veliko Babo se spustimo desno v dolino Babšn In po lepem spustu dosežemo pastirske staje na planini Babšn (1395 m). Od tu dalje po nadelani poti pež na Žago 1 in pol do 2 url. Tura je srednje težka, orientacijsko zahtevna, celotna varianta smučljiva do prve polovice aprila. Pozneje na planini Baban skoraj ni več snega in smučamo le do sedla. Isto velja za varianto 5 B. Čas 6 ur do planine Baban. Varianta 5 B: Po opisanem smuku št. 5 in v vodniku opisanem smuku št. 53 do konca Velikega Dola pod Kačarjevo glavo (2030 m). Desno po ozki dolinici se vzpnemo na sedelce in nadaljujemo v rahlem spustu ob desnem robu velike kotanje na preval med Velikim (2117 m) in Malim Babanjskim Skednjem (1958 m). S prevala se spustimo rahlo desno na planino Baban in dalje navzdol do pastirskih staj (1395 m). Dalje po nadelani poti na žago kot pri varianti 5 A. Tura je srednje težka, orientacijsko zahtevna, celotna varianta smučljiva do prve polovice aprila. Čas 5—6 ur do planine Baban. Vse opisane ture je mogoče med seboj tudi zelo lepo kombinirati, po želji, okusu in zmožnostih. Ture se lahko povečajo z vzponi na posamezne vrhove v tem pogorju ali pa s spusti na smučeh z nekaterih vrhov (Veliki Vrh, Ovčji Vršiči, Vrh Loške Planje). vendar so te ture že dokaj težavne. Upam, da je zapis vsaj nekoliko približal smučarske poti Kanina planincem, alpinistom in smučarjem. Pridite in spoznajte te čudovite kaninske smučine! Skice je narisal Igor Merk. PREGLED SLOVENSKIH VEZNIH POTI -TRANSVERZAL (Nadaljevanje, gl. PV 1976/5, str. 259) ING. BOŽO JORDAN 19. Evropska pešpot EE YU »Od Drave do Jadrana« Pot je bila odprta 24. maja 1975 na Mašunu. Ima popotno knjižico s kratkim opisom »OD DRAVE DO JADRANA-, 1975. Priložene ima zemljevide in opis poti. Narejena je po zgledu drugih evropskih peš poti. Pripravili so jo gozdarji in poteka po sredogorju. Ima posebno oznako: rdeč krog z rumeno piko (za posamezne odcepe je obratno!). (PV 1975 — 556, 618, 1976 — 310; Proteus 1975 76, str. 107; DELO: Evropska peš pot, 5 zapisov od 4. 8. do 11. 8. 1976.) 20. Pot prijateljstva Snežnik — Snježnik Pot je bila odprta 6. 7. 1976 na Snežniku. Vzdržujeta jo PD Ilirska Bistrica in »Platak« Reka. Ima trenutno dva žiga. hoje za 11 do 12 ur. Ima posebno oznako S poleg običajne slovenske markacije (= osm). Opomba: ima isto oznako kot Savinjska pot. Ime pa kot naša meddržavna transverzala. (PV 1975 — 626, 738.) 21. Solčavska planinska pot po gorah okoli Solčave Pot je bila odprta ob 20-letnici PD Solčava (avg. 1975). PD Solčava je poslalo pripombo, da se Dnevniki »SPP« dobijo v kočah na Solčavskem in pri PD Solčava. Ker mora vsakdo sem, jih zato po pošti ne razpošiljajo. Ima posebno značko. Posebne oznake nima. (PV 1975 — 686, 738, 1976 — 394, 434.) 22. Kranjski vrhovi Slavnostna otvoritev planinske transverzale »Kranjski vrhovi« je bila 1. 7. 1976 ob 17. uri v prostorih občinske skupščine Kranj. Pot ima Dnevnik vzponov (oštevilčen) z uvodom in navodili, opisi in Logon-drovimi grafikami. Pot ni posebej označena. Ima 20 vrhov in 5 postojank. Dnevnik se dobi pri PD Kranj, Koroška cesta 21, 64000 Kranj. 23. Planine Jugoslavije Planinsko pot osvoboditve »Planine Jugoslavije- je ustanovila PZJ. Odprta je bila 4. julija 1976 ob 12. uri na vrhu Triglava. Ima Dnevnik s popisi dostooov na posamezne vrhove. Posebne oznake nima, ima 14 vrhov. Dnevnik se dobi pri PZS, Ljubljana. (PV 1976 — 451, ITD št. 28:76.) 24. Po poti kmečkih upornikov 1573 Pot sta pripravila Občinska zveza prijateljev mladine Posavje in PD »Bohor« Senovo. Obsega 12 posamez- nih kontrolnih točk. Ima Dnevnik s pravilnikom in kratkim opisom posameznih točk, dobi se: Občinska zveza ZPM Krško. 68270 Krško al PD »Bohor« Senovo, 68281 Senovo. Odprta je bila ob 400-letnic! kmečkih puntov. 25. Trimčkova planinska pot Občinska telesnokulturna skupnost Žalec je skupno s PD v občini pripravili za 30-letnico svobode rekreacijsko planinsko pot (prva je bila odprta 1. 5. 1975). Obsega 6 točk Savinjske poti, v letu 1976 gre preko Dobrovelj (35-letnlca prve frontalne bitke na Do-brovljah). Kartonček se dobi pri OTKS Žalec. Aškerčeva ul., 63310 Žalec. (PV 1975 — 504, 738, 1976 — 256.) 26. Transverzala kurirjev in vezistov NOV Slovenije Poteka po kurirskih poteh NOV. Ni pod okriljem PZS. Odprta je bila 13 . 6. 1969. Dnevnik in začasni Vodnik se dobi: Pokroviteljski odbor nad kurirji in vezisti NOV Slovenije pri Združenem podjetju za PTT promet Ljubljana, Cigaletova 15, 61000 Ljubljana. Ima posebno oznako: TV, modre table na krajih, kjer so žigi. (PV 1969 — 298.) PD Idrija ima v delu »Pot svobode« (Delo, 26. 3. 1975). sporna je ostala pot Planica—Pokljuka (Delo. 16. 7., 6. 8. in 16. 8. 1975). Bohinjci pripravljajo »Bohinjsko planinsko transverzalo« (Delo, 17. 12. 1975). Pa morda je še kje katera, ki zanjo ne vemo. Kot dopolnilo k prvemu zapisu bi navedli še posebne oznake poti: 1. Oznaka: osm (= običajna slovenska markacija: bela pika, obdana z rdečim krogom) poleg arabska številka 1. 2. Osm, ki jo reže velika tiskana črka Z. 3. Prvotna oznaka (rdeča) zvezda in rimska številka XIV, sedaj osm in XIV. 4. Osm z dodano veliko črko M. 5. Osm z dodano veliko črko G. 6. Osm z dodano veliko črko T. 7. Osm. 8. Osm. 9. Osm. 10. Rdeč trikotnik z belo veliko črko K. 11. Osm z dodano veliko črko B. 12. Pokončna črta čez osm (»I« = velika črka I). 13. Osm pri nas. 14. Osm z dodano veliko črko S. 15. Osm z dodano veliko črko L. 16. Osm. 17. Osm. 18. Osm z dodano veliko črko š. Marsikdo bo vprašal: Ali je to vse? Kje naj bi našel odgovor? Dober pregled ima Z. Smerke: Planinarstvo i alpinizam. Varaždin 1974 (str. 223), kjer jih našteje: I, Z, G, M. T, K, B. I. TV. pomursko, S, L in Pot prijateljstva, skupno 13. Vodnik po slovenski planinski poti, PZS 1974, str. 32. našteje: l in razširjeno pot, Z, T, L. I. S. TV. G. B. se ga lahko večina udeleži. To so zaposleni ljudje in jim je taka rešitev edino možna. Seminar je vodil Danilo škerbinek, načelnik KVIZ, Peter Janežič kot tehnični vodja in kot inštruktor podpisani. Božo Jordan, dipl. inž. CAJNARJEVE FRANCKE NI VEČ V deževnem jesenskem popoldnevu, ko so se megle vlačile čez Podrto goro in Pršivca, smo jo spremljali na njeni zadnji poti. Še zadnjikrat je napravila pot od svoje domačije v Stari Fužini po vasi do cerkvice sv. Pavla in od tu pod Studorjem do svojega zadnjega doma na pokopališču v Srednji vasi. Kaj je s Francko izgubil Bohinj, vedo tisti, ki so jo poznali. Z njo je odšel del tistega starega, za nas nepozabnega Bohinja, ki je bil, a se ne vrne nikdar več. Bila je iz generacije Bohinjcev, ki so preživeli prvo polovico življenja v časih, ko so bohinjske vasi še živele po stoletnih tradicijah. To so bili časi hiš s črnimi kuhinjami, vaškimi vodnjaki in le-ščerbami. Tudi to je dalo Bohinjcem svoj pečat, saj so se tu ohranjale navade, ki so drugje že zdavnaj izginile. Bohinjski kot je dajal Bohinjcem trdo življenje. Stoletja so se preživljali s planšarstvom, z obdelovanjem polja, ki rodi le, če mu posvetiš največjo skrb. Iz polja znajo Bohinjci dobiti vse, kar je mogoče le z ljubeznijo do zemlje in z največjimi napori. S senožeti znosijo krmo v rjuhah in na ramah. V ročnih cizah zvozijo z njiv in travnikov pridelke in seno. Vse to je Francka delala vse življenje. Zato je znala ceniti vsako dobrino, pa naj je bil to kos lesa za kurjavo ali mrvica trave za živino ali pločevinasta škatla za shrambo. Pri njej si dobil vse, kar pride na kmetih prav: čopič za pleskanje, vijak, ki si ga izgubil, macolo za zabijanje kolov. Kar je imela, ti je rada posodila ali podarila. Ničesar ji ni bilo žal. »škoda je le umret,« je večkrat povedala. V njej je bila neizčrpna energija. Čeprav sama in čeprav si je nalagala že sedmi križ, je bila polna načrtov: Kaj bi še izboljšala v hiši, da bo udobnejša, da bo všeč gostom in njej. Sama je znala napraviti poleg vseh kmečkih in gospodinjskih del tudi mnogo iz območja obrti. V zimskih večerih je delala odeje, pletla, šivala pa tudi popravljala poljsko orodje in kar je bilo treba. To široko, za kmeta nekoč tako potrebno delovno spretnost je podedovala po očetu, ki je znal napraviti vse, kar je bilo treba za gospodarstvo: od voza do sani, od klopi do mize. S skromnimi dohodki, ki jih je zbrala s trdim delom pri živini, na polju, pri gostih in turistih, je vsako leto zgradila ali nabavila kaj novega. Ni se spraševala, zakaj se žene, njej je bilo važno ustvarjanje. Lahko bi si olajšala življenje in delala manj. Toda velika življenjska sila in radost do življenja so jo gnali, da tudi na pragu sedmega križa ni prav nič popustila. Iz razgovorov v dolgih bohinjskih večerih je nabrala neizčrpno zbirko resnic in izkušenj. Iz vsega tega je nastala v njej taka življenjska modrost, kot jo najdeš le pri izjemnih ljudeh. Ni veliko govorila, kar pa je povedala, je bilo preudarjeno. Vse, kar je delala, je bilo smotrno. Podedovala je skromno kmečko hišo s črno kuhinjo, z vodnjakom, brez elektrike, z eno samo kmečko pečjo. Z delom je v nekaj desetletjih hišo sodobno uredila tako, da je pri njej rad nočeval tudi zahtevnejši gost. Ni nas malo, ki smo k Francki prihajali že desetletja. In kdor je enkrat pri njej bil, ta se je vedno rad vračal. Francka je znala vsakomur pripraviti nekaj prijetnega, domačega. Ni cenila ljudi ne po denarju ne po položaju ali izobrazbi, zanjo je bil važen le človek, pa naj je bil študent ali univerzitetni profesor, delavec ali zdravnik. Pri njej so našle zatočišče skromne primorske kmetice iz Brd, ki so prinašale na bohinjski trg sadje in zelenjavo, enako kot izobraženci, ki so prišli v Bohinj na oddih. Vsakemu je znala ponuditi nekaj iz svojega skromnega doma. Kako radi smo hodili k njej na bohinjske žgance! Ob večerih smo se zbirali v njeni kuhinji. Čeprav utrujena od celodnevnega dela ji je bil gost vedno dobrodošel. Utrujen turist je tudi pozno zvečer še dobil pri njej skodelico mleka in toplo po- Francka v planini Dom na Menini 1508 m steljo. Kako vesela je bila, ko smo se zbrali pri njej! Tu smo izvedeli marsikaj iz kmečkega življenja v starem Bohinju. Vedela je za mnoge pregovore, po katerih so se Bohinjci ravnali, da so se prav odločali v številnih zagatah. Take, iz stoletnih izkušenj zbrane prislovice imajo v sebi kvintesenco življenjske resnice. Vse to je znala Francka s pravo mero uporabiti, pa tudi drugim posredovati. Predvsem pa je znala vsakega poslušati in presoditi. In prav ta njena sposobnost je bila tisto, kar je privabljalo toliko znancev in prijateljev v njen dom. Francke ni več in zato tudi Cajnarjevega doma ne bo več. Ne bo več zbirališča, kjer so se oglašali hribovci pred odhodom v gore in na povratku z gora. Ne bo več večernih pogovorov, ki so bili tako prijetno razvedrilo, še posebej ob pustih, deževnih bohinjskih dneh. Francka nas je z dobro besedo vedno znala spraviti v boljšo voljo. Znala je svetovati, kako naj si pomagamo, da bomo lažje premagali nestrpnost, če nam vreme ni šlo na roko. Pa ne samo vreme. Na pogrebu so bili mnogi njeni prijatelji. Po končanih obredih je nekdo vprašal: »Kam greš pa zdaj?« In odgovor je bil zelo značilen: »Kam pa naj grem, če ne domov, saj Cajnarja ni več.« Francki Boltar v spomin 51 zapisal dr. Zvone šušteršič O DELU PLANINSKEGA DRUŠTVA GORNJI GRAD Naše društvo je imelo dne 9. 5. 1976 svoj občni zbor. Udeležba na občnem zboru nas je zelo zadovoljila. Delo PD je v zadnjih letih rahlo zamrlo, predvsem zaradi pomanjkanja aktivnih članov v društvu. Veselila nas je velika udeležba mladih in še posebej številnih najmlajših. Poleg članov pa se je tega zbora udeležilo tudi nekaj predstavnikov družbenih organizacij in društev iz našega kraja. Udeležil pa se ga je tudi predstavnik PZS tov. Bučer, predsednik IO PZS. Povedal nam je, da na finančna sredstva za popravilo doma od PZS ne smemo računati, vendar nam je vseeno vlil upanje za morebitno pomoč. Pozneje se je izkazalo, da tudi s tem ni bilo nič, saj nismo dobili od zveze niti dinarja. Morda bo letos bolje, saj smo nekaj le ustvarili. Od vseh povabljenih PD iz občine pa se je občnega zbora udeležil le predstavnik PD Mozirje tov. Avbreht. Na občnem zboru smo z nekaterimi spremembami sprejeli tudi nov pravilnik o delu PD. Po končanem uradnem delu občnega zbora pa smo poslušali še uspelo predavanje tov. Mirana Kambiča. Na prvi seji upravnega odbora smo izvolili tudi novega predsednika tov. Antona Zupanca. Nekatere organizacije pa so le uvidele naš problem in tako smo dolžni iskreno zahvalo: kolektivu Smreka Gornji grad, Turističnemu društvu Gornji grad, Lovski družini Gornji grad, Gozdnemu gospodarstvu Gornji grad in še nekaterim drugim za materialno in finančno pomoč. Z nabiralno akcijo smo pričeli tudi med krajani v Gornjem gradu. Tudi tu se moram v imenu društva zahvaliti številnim posestnikom, ki so za popravilo doma na Menini darovali les. Ker se zavedamo, da je propaganda ena važnejših dejavnosti PD, smo obnovili tudi omarico za slike. Že dolgo smo se zavedali, da je pot mimo Šemprimožnika na Menino potrebna popravila in ponovnega markiranja. In smo se ceste lotili. Napredovali smo zelo počasi, kajti morali smo očistiti pot in markirati. Nekdo se je pošalil: pomarkirali si bomo pot, da bomo pozneje znali na Menino, ko bo treba prijeti za delo. Že prihodnjo soboto smo res zopet odšli gor. Sprva nas je bilo malo, pet, šest, pozneje pa, ko so opazili, da se le nekaj dela, nas je bilo čedalje več. Razen redkih izjem smo bili sami mladi, in tako je tudi prav. Pri domu smo najprej uredili okolico. Neverjetno je, koliko nesnage lahko nanosijo iz doline nekulturni turisti, ki nimajo čuta za urejeno okolje. Dom smo najprej temeljito prezračili in očistili njegovo notranjost. Pod v posebni sobi, kuhinji in shrambi je bil dotrajan. Pod vsakim podorn je bilo poldrug meter praznega prostora, ki ga je bilo treba zasuti s kamenjem in zaliti betonsko ploščo. Res je bil že skrajni čas, da smo to storili, kajti nekoč močni tramovi, ki so nosili tla, so bili vsi prepe-reli in gnili, pretila je nevarnost, da se pod vsak čas poniža za kak poldrug meter. Pri dovažanju kamenja so nam priskočili na pomoč tudi osnovnošolski planinci s svojimi mentorji, ki jim gre vsa zahvala za ves njihov trud. Pozneje smo izračunali, da smo znosili v dom več kot 40 m3 kamenja. Pripeljali smo pesek, cement, bitumen, strešno lepenko in še veliko drugega materiala. Potem smo imeli tri nedelje zapored »betonsko veselico«. Vsako nedeljo smo položili tlak v en prostor, tla izolirali z bitumenom, strešno lepenko in plastjo tervola, na katerega je prišla še folija in tanka plast močnega betona. Zamenjali smo celotno ostrešje. Stara streha, ki je bila pokrita s skodlami, je namreč na vseh koncih puščala in tako smo dom na novo prekrili z eternitom, za katerega se moramo zahvaliti kolektivu Smreka. S pomočjo vodovodnega inštalaterja smo uredili tudi sanitarije in vodovod, pred zimo pa nameravamo namestiti še žlebove. Za pomoč se moramo zahvaliti tudi našim bližnjim sosedom, to je radioamaterjem iz Domžal, ki imajo svojo postojanko na bližnjem Smrekovcu. Njihovi električarji so nam brezplačno napeljali elektriko. V domu smo imeli tudi zidarske mojstre. Razširili smo jedilnico in prestavili kuhinjo v drug prostor. Nekateri mizarji iz Gornjega grada so na našo prošnjo prišli in nam popravili okna in vrata. Do sedaj smo opravili že več kot 1300 udarniških ur v vrednosti več kot tri milijone starih din. Prav posebna zahvala pa gre našemu dolgoletnemu gospodarju tov. Riflju Ferdinandu, ki je vsa dela organiziral in jih tudi vestno izpeljal. Nismo pa bili delavni samo pri obnovi doma. Dne 22. 2. 1976 se nas je devet članov udeležilo zimskega pohoda na Stol. Kot smo pozneje izvedeli, smo bili na tem pohodu iz mozirske občine sami. Organizirali smo tudi izlet čez Korošico na Ojstrico, Planjavo, Kamniško sedlo in Okrešelj in še več večjih in manjših izletov po Julijskih in Savinjskih Alpah. Kot vidite, naše društvo ni izumrlo, ampak se še naprej razvija in dela v čedalje večjem razmahu. Pri tem pa upamo tudi na podporo občanov, PZS in organizacij v občini, kajti prav od te pomoči je odvisno, ali bomo kos do prihodnje sezone obnoviti dom na Menini. Franci Pahovnik ANDREJ STEGNAR — 70-LETNIK V mirnem predelu Veselove ulice v Ljubljani preživlja v prijazni hiši št. 17 v krogu svojih najbližjih jesen svojega plodnega življenja naš plemeniti planinski tovariš, prvoborec Andrej Stegnar. Te vrstice naj veljajo njegovi 70-letnici življenja — življenja, ki ga je preživel v mla-deniški dobi kot delavec, proletarec, idealist. Pretežko mu ni bilo nobeno delo, nobena pot, ki jo je po svoji vesti in nalogah partije moral storiti. V slikovitem Tržiču se je rodil 7. 12. 1906 kot tretji izmed šestih otrok v družini čevljarskega pomočnika Janeza in Marije. Tu je odraščal in obiskoval šolo. Ko pa je oče moral na začetku prve svetovne vojne na fronto, je Andrej hodil na delo na dnino, da je za družino prislužil nekaj kruha. Oče se je vrnil iz vojne leta 1919. Isto leto mu je nepričakovano umrla mati. Ker se je oče kmalu ponovno poročil, je Andrej, šele 13 let star, odšel od doma v uk k bližnjemu čevljarju. Tedaj so ga zamikale tudi bližnje gore, ki se jim ni nikoli več odrekel. Kakor mi je pravil, je takratni delavnik trajal od 14 do 16 ur, prost pa je bil le ob sobotah popoldne in nedeljah. To je izkoristil za pohajanje po Pirmancah, za izlete na Begunjščico in Kofce in druge planinske vrhove Karavank. Na Triglavu je bil prvič leta 1926. Že leta 1924 je pristopil k mladim delavcem, ki so se takrat združevali v organizaciji »gozdovniki«. Njen član je ostal vse do leta 1928, ko je moral k vojakom. Leto 1924 je za našega jubilanta tudi začetek njegovega političnega delovanja, ko je skupaj z drugimi delavci napadel skupino orjunašev na njihovi manifestaciji. Za tem dejanjem so bili tisti delavci iz Tržiča, ki so nekaj dni prej imeli sestanek pri Pelarju in so bili znani kot soudeleženci v ruski revoluciji. Zaradi tega napada je bil odpuščen z dela v tovarni Peko in aretiran. Ko se je leta 1929 vrnil od vojakov, je takoj navezal stike s člani komunistične partije. Prenašal je ilegalno partijsko literaturo in vodil ilegalce preko državne meje. Član KP je postal februarja 1931, v avgustu istega leta pa je bil že aretiran in s skupino komunistov iz Tržiča odpeljan v zloglasno beograjsko Glav-njačo. Tu se je v starih, turških zaporih soočil s trpljenjem, mučenjem in ponižanjem, ki ga je takratni šestojanuarski režim brezobzirno počel nad komunisti. Dva meseca v Glavnjači in sedem mesecev v zaporu na Adi Ciganliji je živel ob kruhu in vodi. Pred vrhovnim sodiščem za zaščito države je bil takrat zaradi pomanjkanja dokazov oproščen, nakar se je vrnil v Tržič in nadalje deloval v partijskem gibanju. Že v oktobru leta 1932 je bil ponovno aretiran in odpeljan v Beograd, kjer je bil obsojen na 5 let robije in na trajno izgubo državljanskih pravic. Na ro-biji v zloglasnem zaporu v Sremski Mi-trovici se je srečal z vodilnimi člani naše partije in se spoznal z revolucionarno teorijo in prakso. V teh najtežjih časih v zaporu se je silno rad spominjal rojstnega kraja in Slovenije, še posebno pa njenih planinskih lepot in prijetnih doživljajev v gorah. Po petih letih se je v oktobru leta 1937 vrnil z robije ter ponovno pričel s političnim delovanjem, saj se je takoj vključil v okrožni komite partije v Kranju in v mestni komitet Tržič. Svoje znanje in izkušnje, pridobljene v Mitrovici, je Andrej Stegnar zavestno prenašal na druge člane in organiziral delavske ilegalne sestanke. Še zlasti pa je sodeloval v organizaciji »Vzajemnost«, ki je vključevala vse napredno delavstvo in mladino v Tržiču in okolici. Zaradi izdajstva je bil 5. maja 1940 ponovno aretiran, a je že naslednji dan pobegnil in nato živel v ilegali. Jeseni istega leta je sodeloval tudi na partijski konferenci v Savinjski dolini. Njene sklepe je prenašal partijskim organizacijam na Gorenjskem. Pri tem pa je bil v Struževem pri Kranju po nesrečnem naključju ujet in ponovno obsojen na dve leti robije. Kazen je prestajal nekaj časa v Ljubljani, marca 1941 pa je bil premeščen v mariborsko kaznilnico, ki se je po prihodu Nemcev spremenila v najhujšo mučilnico. Po hudih naporih in mučenju ga je gestapo odpremil na grad Bori, kjer so zbirali zapornike za koncentracijska taborišča. Na robu svojih moči je imel srečo, da se je izognil taborišču in šel v internacijo v München, od koder je pobegnil domov in odšel v partizane. V partizanih je imel številne funkcije in odgovorne naloge, a kot je povedal sam, si je z življenjem v naravi kljub tegobam in borbam okrepil zrahljano zdravje. V svobodi je ponovno opravljal razne odgovorne naloge, saj je bil že leta 1948 direktor tovarne usnja v Kamniku, nakar je v aprilu 1950 bil od ministrstva za industrijo SRS imenovan za direktorja naše takrat največje in najstarejže tovarne usnja v Šoštanju. S prihodom Andreja Stegnarja v Šoštanj je planinsko društvo doživelo nov polet in preporod. Že naslednje leto, ko se je društvo organizacijsko dodobra utrdilo, je pričelo pod vodstvom novega predsednika Andreja Stegnarja graditi planinsko postojanko na Slemenu v Šentvidu nad Šoštanjem. Novi dom na Slemenu je bil zgrajen že naslednje leto in septembra 1952 tudi slovesno odprt. Naš jubilant pa ni bil zgolj organizator gradnje planinskega doma, za katerega je sam naredil mnogo udarniških ur, ampak je posvetil veliko prostega časa tudi vzgoji planinskega naraščaja in organiziral številne izlete po gorah sirom po Jugoslaviji od Prokletij do legendarne Sutjeske. Pod njegovim vodstvom se je v okviru planinskega društva Šoštanj formiral tudi alpinistični odsek, ki se je kasneje preimenoval v šaleški alpinistični odsek, iz katerega so izšli nekateri priznani alpinisti, ki so se uveljavili celo v jugoslovanskem in svetovnem alpinizmu. Zasluga tovariša Stegnarja je tudi, da je tovarna usnja Šoštanj s specialnim usnjem za čevlje podprla našo prvo himalajsko odpravo. Prejel je številna planinska in druga odličja. Planinsko društvo Šoštanj pa ga je imenovalo tudi za svojega prvega častnega predsednika, po njem se dom na Slemenu imenuje Andrejev dom. Po upokojitvi leta 1962 se je z družino preselil v Ljubljano, kjer se je takoj vključil v planinsko dejavnost pri ljubljanski Matici. Prevzel je skrb in nalogo za popravila planinskih poti in obnovo markacij v Julijcih, organizacijsko pa je sodeloval pri izvrševanju del na novih poteh. Poleg tega pa je še vedno našel čas, da je vsako leto napravil nekaj daljših tur po Jugoslaviji, bil pa je tudi v Tatrah, v švicarskih in francoskih Alpah. Kot vsestransko izkušen planinec je vodil tudi številne izlete po naših planinah, ki jih je organiziralo in pripravilo društvo Matica. Pri vseh teh številnih in odgovornih družbenopolitičnih funkcijah mu je nedvomno bila v največjo oporo njegova življenjska tovarišica Milka, roj. Mandelc, s katero sta se poročila kmalu po končani vojni. V srečnem zakonu mu je povila pet otrok. Skupno sta jih vzgajala v iskrene ljubitelje narave in zavedne člane naše družbene skupnosti. Ko mu na koncu teh vrstic želimo ob njegovi 70-letnici kar največ osebne sreče in zdravja, moram za konec navesti njegove besede, s katerimi je nam vsem, še posebno pa mladini, poslal naslednje sporočilo: »Žal so hudi napori in mučenje pred vojno, napori v vojni in obveznosti po njej prehitro izčrpali moje življenjske moči. Kako rad bi še sodeloval, posebno v planinstvu! Ob vsem me razveseljuje dejstvo, da vse več ljudi in posebno mladine hodi v hribe in goji ljubezen do naše narave, ki je vsenaokrog vredna našega občudovanja in velike ljubezni.« Viktor Kojc OB 60-LETNiCI TONETA BUČERJA Kdor bo pogledal v Planinski Vestnik 1967 na strani 130, se bo zlahka zamislil v življenje Toneta Bučerja, posvečenega predvsem planinstvu. Oprt na družinsko vzdušje, iz katerega so rasli trije bratje, vsi alpinisti, eden od njih — Ivan, tudi čislan planinski avtor — je bil Tone dovolj duhovno močan, da je v vodstvu PZS vplival na razvoj povojnega alpinizma, tako na njegovo organizacijo kot na njegovo idej-nost in duhovno podobo. Od alpinizma in organizacijskih problemov se je jubilant obrnil predvsem k planinskemu gospodarstvu, k njegovemu osnovnemu izgrajevanju in k tekočim gospodarskim nalogam. Kot takega ga pozna sleherno društvo v Sloveniji, kot tak je prišel v osebni delovni stik z gospodarskimi odseki PD po vsej Sloveniji, kot tak je hočeš nočeš odločilno vplival na gradnjo, razvoj in obstoj planinskih postojank, ki za planinstvo pomenijo več, kot se pri površnem opazovanju po navadi misli. Pri tem svojem delovanju je spoznal skoraj vso Slovenijo, saj jo mreža PD in njihovih postojank skoraj vso zajema. Zato je bil tudi primerna osebnost za dolgoletnega Tone Bučer podpredsednika Planinske zveze in končno za predsednika Izvršilnega odbora PZS, za funkcijo, ki jo od leta 1975 z vnemo opravlja. Rodil se je 19. 1. 1917 v železničarski družini. Izučil se je 1935 za trgovca in do leta 1947 opravljal ta poklic. Vmes je odslužil vojsko (1939—1941), v I. 1942 pa se je vključil v narodno zaščito, bil I. 1943 zaradi dela v OF aretiran, nakar je do konca vojne prestal taborišča Dachau, Buchenwald in Ohrdruf. V Ljubljano se je vrnil junija 1945, opravil 1947 tečaj za planerje, bil nekaj mesecev podpredsednik planske komisije OLO Kranj, opravljal nato od leta 1947 do 1951 razne službe na sekretariatu za koordinacijo lokalne uprave pri Predsedstvu vlade LRS in komiteju vlade LRS za zakonodajo in izgradnjo ljudske oblasti. Leta 1951 je bil imenovan za administrativnega sekretarja pri Komiteju vlade LRS za zakonodajo in organizacijo, leta 1951 pa za šefa personalne službe pri Predsedstvu vlade LRS in kasneje pri Izvršnem svetu LR Slovenije do leta 1958. Leta 1950 je bil član republiške volilne komisije in večkrat tudi član tehničnega biroja za volitve. Od leta 1952 do 1957 je bil tajnik višjega disciplinskega sodišča pri Predsedstvu vlade SRS in tajnik komisije za odlikovanja. Začel in vodil je delo za evidenco državnih odlikovaj v SR Sloveniji. Bil je tudi član izpitne komisije za strokovne izpite iz administrativne stroke. Leta 1959 je bil imenovan za načelnika oddelka za splošne zadeve na Republiškem sekretariatu za finance in na tem mestu je še danes. Njegovo delo za planinstvo ima za svoj zunanji okvir visoke zvezne in številne republiške funkcije, udeležbo na večini občnih zborov PD, udeležbo na raznih planinskih prireditvah, na sejah in sestankih PS J, PZS, MDO, na posvetih raznih komisij PSJ in PZS, GRS. skratka, kot dolgoletni odbornik PZS je res skoraj do kraja izčrpal ves svoj prosti čas za delovno navzočnost pri planinskem organizacijskem, alpinističnem in gospodarskem sektorju. Skoraj nemogoče je, da bi v tem jubilejnem zapisu opisno nazorno dopovedal, kakšen obseg zavzemajo mnogovrstna opravila pri PZS, kolikšen je po obsegu in po svojem umskem in čustvenem naprezanju osebni delež funkcionarja, kakršnega poznamo v osebi Toneta Bučerja. Zato raje ne poizkušam, pač pa Tonetu Bučerju ob njegovem šestem življenjskem miljni-ku v imenu odbornikov in delovnih skupnosti pri PZS in v imenu našega planinstva želim zdravja in moči! T. O. OB 70-LETNICI IVANA MIHELČIČA Ljubljanski planinci pa tudi planinci iz mnogih drugih krajev tov. Mihelčiča dobro poznajo ne samo zato, ker je znana ljubljanska osebnost, pač pa tudi zato, ker že vrsto let vzorno opravlja tajniško funkcijo v PD Obrtnik, obenem pa še tajniške posle v MDO, torej v društvih, ki jih povezuje Ljubljana. Skoraj neverjetno! Biti dvakrat tajnik, to se pravi, biti organizacijski per-petuum mobile, neutruden, živahen, raz-borit, domiseln, vedno pripravljen sprejeti vsako nalogo in jo tudi izpolniti, to je v resnici redkokomu prisojeno v letih, ki jim že antična življenjska pravila svetujejo — ne počitek, temveč mirno, zatišno delo, zunaj dnevnega hrušča in trušča. Ampak — povsod so izjeme in ena od zelo vidnih je tudi Ivan Mihelčič, več kot pol stoletja planinstvu vdan, požrtvovalen društveni delavec, v vsakem pogledu urejen in spoštovanja vreden. Odbor, ki ima takega tajnika, nujno v redu dela, predsednik pa ima zagotovljeno izvršno »desno roko«. Jubilant se je rodil 23. 12. 1906 v Rožni Ivan Mihelčič dolini, to je v tistem ljubljanskem kotičku, ki tedaj še ni imel prave mestne podobe. Rastel je v delavski družini, oče je bil delavec ljubljanske mestne elektrarne in imel osmero otrok. Ivan se je izučil za elektroinštalaterja in kot tak v dveh letih končal tudi mojstrsko — delovodsko šolo, šolo, kakršno še danes včasih postavljamo za zgled. Sposoben, prizadeven in požrtvovalen, kakršen je še zdaj, je kmalu zaslovel kot soliden, zanesljiv, poslovno zgleden obrtnik in je kot tak spoznal našo domovino križem kražem, čez hrib in dol. Ko se je 17-leten fant vpisal v delovodsko šolo, je potrkal tudi na vrata pohlevne planinske pisarne na Poljanski cesti v Ljubljani. Pisalo se je leto 1923. Od tedaj je ostal zvest goram in družbi, s katero je hodil po planinskih potih. Rad se spominja Sandija VVissiaka in vrste drugih, s katerimi se je srečeval v naslednjih letih v Grintovcih in Julijcih. Leta 1926 je prvič stopil na Triglav. Že leta 1932 je opravil mojstrski izpit in do leta 1949 vodil svojo obrt, nakar je postal državni obrtni mojster in je kot tak vodil družbeno podjetje do leta 1961. Mnogo je bilo skrbi in garanja, vendar je redno našel čas za gore, kjer se je spro-sil in »nadihal«. Med okupacijo je častno opravil svojo narodno dolžnost. OF mu je zaupala nekatere preskrbovalne naloge. Ko je bilo leta 1962 ustanovljeno Planinsko društvo Obrtnik, so ga člani izvolili za tajnika. Dobro so ga poznali, saj je že od leta 1935 delal za zadrugo »Dom jugoslovanskih obrtnikov« kot zelo aktiven odbornik. Leta 1962 je bila ta zadruga razpuščena, namesto nje pa so obrtniki ustanovili PD Obrtnik. Leta 1970 je Ivan Mihelčič prijel še za delo pri ljubljanskem meddruštvenem delu. Dom na Govejku, prikupna, lična, sijajno oskrbljena planinska postojanka v mogočnem zavetju »Po-grajcev« je v marsičem odraz stanovitne, zveste Mihelčičeve roke. Res, tudi to! Pravici na ljubo zapišimo: Takih tajnikov in gospodarjev je malo. Vsako društvo bi moralo med svojimi mladimi člani pogledati za odborniškim naraščajem, ki bi se učil in posnemal ob takem zgledu. Planinska zveza Slovenije mu je te kvalitete večkrat priznala, saj mu je podelila vsa priznanja vse do zlate značke, leta 1970 pa je prejel tudi državno odlikovanje Red dela s srebrnim vencem za družbeno in gospodarsko delo. »Sodeloval sem v mnogih organizacijah,« mi je dejal tovariš Mihelčič, »vendar se mi je delo za planinstvo med vsemi najbolj priljubilo, čeprav mi je jemalo veliko časa. Zasledoval pa sem to delo že od mladih let, redno sem se udeleževal tudi občnih zborov osrednje planinske organizacije v Ljubljani skozi pol stoletja.« Ni bilo samo to! Prav je, da glasilo PZS zabeleži Mihelčičevo tvorno planinsko delo, njegovo zvestobo in predanost, obenem pa mu zaželi še mnogo zdravih let in mnogo sončnih dni na mičnem, prijaznem Govejku! T. O. GRAD BOGENŠPERK, OGLEDA VREDNA TOČKA NA BADJUROVI POTI Badjurova pot, ki je bila odprta na Jančah 30. junija 1973, zajema med drugimi zanimivostmi tudi grad Bogenšperk, Valvasorjevo graščinsko domovanje, povezano z znamenito zgodovino »Slava vojvodine Kranjske«. Ni potrebno opozarjati na vsebino tega kulturnozgodovinskega spomenika, idilično postavljenega v prelepi hribovski relief na desnem bregu Save ne daleč od Litije, raje podčrtajmo skrb, ki jo današnja Litija temu spomeniku posveča, s tem pa tudi bogati popotni spored Badjurove poti. Badjura, velik pionir smučarstva in planinstva, avtor dragocene Ljudske geografije, ljubitelj naše starožitnosti, dobiva v svoji rojstni domačiji še en spomenik, ki se kaže v aktualizaciji starodavnega gradu. Funkcionalna sodobna uporaba starine je edino prava pot pri ohranitvi kulturnih spomenikov, če noče biti odvisna od skromnih kulturnih fondov. Litijska kulturna skupnost je s svojim dosedanjim delom za konservacijo in sedanjo uporabnost gradu Bogenšperka podprla tudi planinsko pot, ki naj izletniku, planincu in smučarju razkaže pokrajinske prelesti in kulturne vrednote. Odbor za obnovo Valvasorjevega gradu je s svojim delom, ki ga osebno povezuje tov. Marjan Oblak, pokazal, kako se je treba prizadevati za razvoj in napredek pokrajinskih centrov. Marsikaj je na starem gradu že storjenega, v programu odbora pa stoji zapisano, da bo Bogenšperk do leta 1978 v celoti zaživel sodobno življenje za Litijo in za Slovenijo. Kaj je v gradu že možno videti, naj si popotnik, ki izbere Badjurovo pot, sam ogleda, kaj pa ima odbor za obnovo gradu še v načrtu, pa ne bo težko izvedeti, saj so domačini o tem dobro seznanjeni. T. O. PLANINSKO SREČAN/E V BENEČIJI Dvajset planinskih društev MDO Ljubljana je 23. in 24. okt. 1976 obiskalo zamejske Slovence v Beneški Sloveniji. Udeležencev je bilo 38, vodil jih je neutrudni tajnik Ivan Mihelčič. Sodelovala sta na srečanju tudi predsednik MDO primorskih društev in predsednica SPD Gorica Jožica Sme-tova. V Čedadu jih je sprejel predsednik PD Čedad Joško Kukovac. Vsi so se prvi dan povzpeli na Matajur, se oddolžili spominu Ivana Trinka, beneškega rodoljuba, v Trčmunu, obiskali so Landrsko jamo in se zvečer zbrali na prijateljskem srečanju v hotelu »Natisone« pri Špetru. Beneško planinsko društvo so zastopali Jožko Kukovac, Valentin Slmoniti, Lucijan Feletič, arhitekt Vojko Filipič, navzoči so bili zastopniki SPD Gorica, SPD Trst in SPD Celovec (Jožica Smet, Jožko Čotar in Ivo Berdan, dr. Sonja Mašera in Angel Turk, Ljubo Urbajs, Jožko Miklavčič in Jožko Gaser). Navzoč je bil tudi predsednik Kulturnega društva »Ivan Trinko« prof. Viljem Černo. Srečanje so pozdravili tudi urednik časopisa »Novi Matajur« Izidor Predan iz Čedada, Dino del Medico, tajnik Zveze izseljencev, Boris Race, predsednik kult. gospodarske zveze iz Trsta, Ivan Ren-ko, generalni konzul SFRJ iz Trsta, Janko Fili iz Tolmina in Gordana Ivaniševič, svetovalec Zveznega sekretariata za finance, članica PD Kompas. V nedeljo 24. okt. so zastopniki gostiteljev in MDO Ljubljana odpotovali po prelepi Furlaniji v Kanalsko dolino in se ustavili v Zajzeri, biseru Zahodnih Julijcev. Večina je stopila na Poldnašjo špico, ki je ena izmed točk na »Poti prijateljstva«. Konec pomembnega srečanja je bil v Žabnici pod Višarjami. I. Mihelčič PLANINSKO SREČANJE NA HOMU V nedeljo 17. oktobra 1976 je bilo na planinski postojanki »Hom« planinsko srečanje. Že v soboto se je kljub slabemu vremenu zbralo na postojanki preko 20 mladincev, članov 00 ZSMS in planincev, da bi v okviru brigadirskega dne uredili vse za srečanje. Predvideno je bilo tudi srečanje z brigadirji-veterani, ki pa zaradi dežja ni uspelo. Mladinci, člani dramske sekcije 00 ZSMS so kljub temu izvedli kulturni program, za prijetno razpoloženje pa je skrbel ansambel Savinja. Čeprav se vreme v nedeljo ni izboljšalo, se je na postojanki zbralo preko 100 članov PD Zabukovica in Žalec. Uvodni govor na srečanju je imel podpredsednik društva tov. Kovač. Uvodoma je spregovoril o novi postojanki, ki je v pretežni meri sad prostovoljnega dela in je tik pred otvoritvijo. Nato je spregovoril o sodelovanju z mladinsko organizacijo. Poudaril je, da se to sodelovanje poglablja. Mladina se vedno udeleži in sodeluje s kulturnim programom na pohodih po poteh, znanih iz NOB, mladi vodniki uspešno vodijo pionirje po izletih, 00 ZSMS s pomočjo planincev organizira izlete. Npr. izlet na Mrzlico ob 1. maju itd. Nadaljeval je s poročilom o predavanjih, ki so bila organizirana v okviru društva, in o izletih, ki so kljub mokri sezoni uspeli. Navedel je masovni izlet na Resevno in izlet v Tamar in Vintgar — dva avtobusa popolnoma polna. Ko je govoril o sodelovanje med društvi, je poudaril, da se to sodelovanje krepi predvsem s PD Žalec. Skupaj je bil organiziran pohod Po poteh partizanske Med-vednice itd. Pa tudi povezava v okviru meddruštvenega odbora za Savinjsko pot in v okviru Savinjskega meddruštvenega odbora se krepi, le medsebojna informiranost bi morala biti večja. Društva bi se morala še v večji meri obveščati o izletih, jih skupaj prirejati in na njih izmenjavati svoje izkušnje. Svoj nagovor je končal s kritično mislijo o akciji »pionir-planinec«, ki je v upadanju in bo potrebno zanjo še veliko narediti; spregovoril je tudi o delu nekaterih odsekov v društvu. Tajnik društva tov. Ježovnik je poročal o planinskih poteh, ki so jih v letu 1976 prehodili planinci. Že uvodoma je zavrnil misel nekaterih, da je tudi planince zajela značkomanija. Njim je odgovoril z besedami tov. Rezca v »Večeru«: »Napak bi bilo soditi, da smo planinci, ki hodimo po eni ali drugi transverzali, lovci na štampiljke, značke. Želimo spoznavati naravo, želimo si zdrave sprostitve na svežem zraku — štampiljke in značke so povsem postranskega pomena.« Savinjsko pot je opravilo 296 pohodnikov, zdaj je ta številka že večja. Ravno na Homu bo 5 planincev iz Graza (Avstrija) prejelo značke za Savinjsko pot in Trimčkovo planinsko pot, podeliti pa se mora druga značka še tov. Korleatu iz Zagreba in pla-nicu iz šmartnega ob Paki. Številka 300 je že presežena. V letu 1976 so bile podeljene dve bronasti znački pionir-planinec, ena srebrna Urošu Vidmajerju iz Prebolda in ena zlata Mojci Ježovnik iz PD Zabukovica, kar je sorazmerno malo. Transverzalo kurirjev in vezistov je napravil tov. Mihael Miklavc, ki ima prehojenih že 13 transverzal, pogoje za mali znački te transverzale pa imata dve mladinki. Zasavsko planinsko pot je dosedaj opravilo 32 planincev, v letu 1976 11, koroško 34 planincev, letos 10, šaleško pa 14 planincev, letos 8. Slovensko planinsko transverzalo so opravili Jože Petrovec, Majda Petrovec in Anton Petrovec. Letošnjo Trimčkovo planinsko pot je v društvu opravilo 36 planincev, lani je prvi del te poti opravilo 139 planincev. Spregovoril je še o trim akcijah, kot hodim, zlati, srebrni čeveljček pod geslom: »Za zdravo srce in telo, vsi v goro«. Nato je predsednik PD Žalec razdelil značke za prehojeno pot »Partizanski put po Medvednici«. Sekretar Telesnokulturne skupnosti Žalec tov. Vidmajer pa je razdelil priznanja in značke 31 pionirjem PD Žalec za opravljeno planinsko šolo. Sledilo je planinsko rajanje, to pa ni moglo pregnati dežja in megle, ki se je vila okoli vrha. Franc Ježovnik PLANINSKI TABOR NA USKOVNICI Mladinski odsek PD Marlbor-matica je od 1. do 7. avgusta organiziral planinski tabor v Domu na Uskovnici. Udeležilo se ga je 25 pionirjev planincev s šestih mariborskih šol in dva mlada planinca iz Celovca. Tabor sta uspešno vodila Jože Topolnlk in Lizika Senekovlč, pomagali so jima mentorji planinskih skupin z osnovnih šol Janka Padežnika, Bratov Polančičev in Franca Rozmana-Staneta. Z Uskovnlce smo hodili na ture. Povzpeli smo se na Viševnik, Tošc, obiskali Hudičev most v Stari Fužini, Vodnikovo kočo. Planiko, sedem planincev pa je odšlo tudi na vrh Triglava. Na Izletih smo utrjevali znanje, pridobljeno v planinski šoli. Naučili smo se tudi vezati osnovne vozle. Prosti čas smo izrabili za medsebojno spoznavanje ob družabnih igrah in plesu, za izmenjavo planinskih izkušenj, za nabiranje dračja za taborni ogenj in za priprave na končno prireditev. Teden je hitro minil. Domov smo se vrnili bogatejši: pridobili smo nova prijateljstva, lepa doživetja In marsikatero koristno izkušnjo. Emilija Kracina RAZŠIRJENA ISTRSKA PLANINSKA POT »LABINSKE REPUBLIKE« (IPP — »LRJ Planinska transverzala ISTRSKA PLANINSKA POT »LABINSKE REPUBLIKE, od železniške postaje Podgorje do vrha Učke je razširjena. Ker se začetna točka IPP — »LR« nahaja pod goro Slavnik in ima planinske steze iz Herpelj, Kozine, Prešnlce in Podgorja, se je pokazalo, da je treba markirati pot v Jelovice. 25. julija 1976. leta so novo planinsko stezo markirali člani PD »Zeljezničar« iz Zagreba in to ca. 7 km. Začetna markacija je na planinski koči na Slavnlku in kaže na vzhod proti Učkl. Steza teče po travnikih do lovske koče, po gozdu in obronkih Slavnlka čez travnike in pašnike do Jelovic. V Jelovicah je postavljen kažipot za Slavnik. Poti je za dve url hoda skozi prelepe obronke Slavnlka s pogledom na vrhove čičarlje. Markirali smo zato, da bi planlncem-transverzalcem omogočili obisk Slavnlka z Jelovic, ker je Slavnik kontrolna točka slovenske transverzale (Maribor—Ankaran) In poslednja točka »transverzale kurirjev in vezistov« Slovenije. Pripominjamo, da razširitev s to potjo IPP — »LR« nič ne spreminja, le na Slavnik s tem drži ena pot več. Prihodnje leto bomo razširili planinsko pot po čičarijl od Podgorja do Trstenika, odkoder se čudovito vidi po vsej Istri. Vabimo planince, da obiščejo istrsko planinsko pot »Labinske republike« Poleg potrjenega Dnevnika izdajamo tudi iepo značko, označeno s številko. Značka simbolizira Istro, obdano z morjem in planinsko markacijo. Cena dnevnika in značke znaša 25 dinarjev. Oboje lahko kupite ali naročite v društvenih prostorih v Zagrebu, Trnjanska cesta 5 B. Josip Sakoman REZULTATI ORIENTACIJSKEGA TEKMOVALNEGA SISTEMA I. KVALIFIKACIJSKA TEKMOVANJA 1. štajersko-koroško področje »KOZJAK«, 17. 5. 1976. Število ekip: 28. Zmagovalci: Č PD Laško I. M PD Ptuj, P PD Ptuj. Točke za kvalifikacijo na slovensko planinsko orientacijsko prvenstvo: Ptuj (11), Poljčane I (9), Polj-čane II (8). »BOč«, 17. 8. 1976. Število ekip: 15. Zmagovalci: č PD Poljčane II, M PD Poljčane II. P PD Poljčane II. Točke za kvalifikacijo na slovensko planinsko orientacijsko prvenstvo: Poljčane II (11), Poljčane I (9), Loče (9), Ptuj (8). Uvrstitev za slovensko prvenstvo: (Ptuj (19), Poljčane II (19). Poljčane I (18), Loče (9). 2. Gorenjsko-ljubljansko področje: •JELOVICA«, 30. 5. 1976. število ekip: 23. Zmagovalci: Č PD Radovljica I, M PD Radovljica II. P PD Idrija. Točke za kvalifikacije: Radovljica I (11), Delo (9), Radovljica II (8). 3. Celjsko-zasavsko področje: »CELJSKA