TOVARIŠ. List za šolo in dom. Izhaja 1. in 15. vsakega meseca na celi poli. Cena mu je za celo leto 3 gold., za pol leta 1 gold. 50 kr. Spise in dopise prejema vredništvo; naročnino in oznanila pa prejema in razpošiljanje oskerbuje založništvo. List 17. V Ljubljani, 1. septembra 1878. Tečaj XVIII. Bosna in Hercegovina. Da lože razumemo zgodbe, ki se sedaj verše v Bosni in Hercegovini, oglejmo si nekoliko ljudi in deželo. Bosna in Hercegovina, od 1. 1865 združeni v jeden vialet (deželno poglavarstvo), ste na severo - zahodu Evropske Turčije. Do berolinskega pomirja je obsegalo to poglavarstvo 1134 □milj, kraj ki ga zaseda naša vojska, se ceni na 980 Dmilj. Na vzhodu mu je meja kneževina serbska, ob meji je Javorovo gorovje in reke Vuvac, Lirn in Drina; na severu delajo mejo reke Sava, Una in nekaj tudi Glina proti Hrvaškem in Slavonskem, na zahod meji na Dalmacijo in ob jugu na Montenegro, Albanijo in pašalik Priština. Dežela je zelo gorata, na vzhodu Dinarskih alp je cela versta skupnega gorovja, ki se vzporedno raztega od severo - zahoda na jugo-izhod. Najbolj zanimive verste je na severo-zahodu Kozarac in planina Germec; na vzhodu ob spodnjem Verbasu planina Ljubac; dalej proti jugu se polagoma znižuje planina Vitorga, planina Radovan (660 mtr.) in Vlahic (340 mtr.) Dežela, ki je pri Mostaru znižana, vzdiguje se na jugo-vzhod zopet do 2000 mtr. visočine. V sredi dežele raztezajo se obraščena berda Ljubisner-ja, pri Sarajevem je valovita vizravan Romanja, na severo-vzhod so enake planine kakor Majevica. Med temi gorami se raztezajo razsežne, visoko ležeče doline, ljudstvo jih imenuje polja; naj imenitnejša so tista pri Dovnem, Livnem, pri Glainoči in Kuprešu. Ravnine so le neznatne poleg Save, Drine in Bosne. Voda ima dežela mnogo, mnogo, razen Save, ki pa je samo ob meji, so naslednje reke najzanimivejše: Bosna, poglavitna reka, ki deželi daje ime, izvira kakih 15 klm. od Sarajevega v gori Igman, pri Šarnacu se izliva v Savo in je poprek široka 24 klm., od Maglaja naprej je plavna. Drina pride iz Homa (Ilolma), sedaj pod černagoro, ima veliko dotokov, dela nekaj časa tudi mejo med Bosno in Serbijo in se izliva pri liači v Savo. Una pride iz Like, od Novi do Jasenovca, kjer se združi se Savo, dela mejo Bosni in Hrvaškemu. Neretva (Narcnta) izvira v gorovju Volnjak, stopa pri Metkoviču v Dalmacijo in se izliva v jadransko morje; Verbas izvira med gorama Sec in Kaduša, in se izliva pri Svinjarcvein v Savo. Kakor se vidi iz porečja, naklanja se Bosna od juga na sever, v Hercegovini se pa dežela naklanja od vzhoda na zahod. Tudi nekatera jezera so tam, najzanivejši je „Jezero", katero napravlja rečica Pliva. Obnebje je po legi kraja južno, ker je pa veliko gora, voda in šum, je veliko osornejši, kakor v drugih krajih Evrope pod isto zemljepisno širjavo. Po gorah ostane sneg od oktobra do maja, na višjih krajih leži še dalje. Po nekaterih krajih razsajajo vsako leto hudi viharji, ki veliko škode napravijo. Burji razpostavljena je Hercegovina in Kupreško polje. Močvirje je poleg Save in Neretve. Dežela je bogata prirodnin, in pri dobrem gospodarstvu bi bila lahko zelo cveteča. Izvzemši gola berda v Hercegovini je velik del dežele obraščen z gozdi. Med drevesi se najbolj ponaša hrast in bukev. Žito vsake vrste tam raste, v Ljubučki tudi riž. Sadja je veliko, znane so posušene slive iz Bosne. Vino raste pri Mostaru, tam raste tudi vsake vrste južno sadje. Poglavitno bogastvo dežele je pa v čedah domačih živali. Po gozdih je veliko divjačine. Nekdaj so se zelo pečali z rudarstvom, tudi obert je bil znaten, a sedaj je vse propalo. Dežela, ki se ima zasesti, šteje 1,250.000 duš, poprej sta imela Bosna in Hercegovina skupaj 1,350.000, od teh jih pride na Hercegovino kakih 300.000. Prebivalci so vsi Serbi, pravih Turkov je silo malo, a strogo se ločijo po veri; mohamedanov je okoli 450.000, pravoslavnih 650.000 in katolikov 150.000. Mahomedani imajo svojega verskega poglavarja Mufti-ja, pravoslavni metropolita in dva škofa, katoliki pa frančiškane, provincijal je v Suteski, judje imajo svojega nadrabinerja. Dežela je bila razdeljena v 7 sandjakov (kresij) in ti razpadejo zopet v okraje (nahije). Na čelu vijaleta je bil vali (gubernator). Vrad-nike so imenovali v Carijgradu in ti so bili pravi Osmanje. Vladen jezik je bil turški, in pri najmanjši obravnavi je bilo treba tolmača. Zemlja je po večem mohamedanom v lasti, prebivalci v vaseh (kmetje) nimajo zemlje in so podložni begom, agom in spahijem. Begovi in age so potomci domačega plemstva, spahi, naseljeni turki (nekako feudalni vitezi), a sedaj so pomešani z begovi. Kristjane zatira turška gospoda, pravoslavne še njih škofje, večidel Greki (fanariotje). Katolikom je v tem obziru bolje, šole imajo le katoliki, ki pišejo z latinico. — Pravo- slavni pišejo v azbuki; na deželi niso smeli šol imeti, tudi po mestih le malokje, cirilica ima v sebi nekaj deržavi turški nevarnega?! Poglavitno mesto je Sarajevo, na obeh bregovih Miljačke. Ima nekaj na 4.500 hiš in 45.000 ljudi, po večem mohamedanov, kakih 4.500 je Gerkov, 500 katolikov, 3000 j udov in nekaj nad 1000 ciganov. V Sa-rajevem je bil vali (gubernator) višji sodeč, mufti, metropolit. Od 1.1850 imajo tudi velevlasti tam svoje konsule. Poglejmo še ceste, ki vodijo v deželo in po katerih je naša vojna v deželo prišla. Jedna teh, po kateri je vže princ Evgen 1. 1697 mar-širal v Bosno, pelje od Turškega Broda čez Dervent, Doboj, Maglaj, Žepče, Zenico v Sarajevo in je dolga 29 milj. Ta cesta je skoz in skoz vozna, bosniški vozovi jo prevozijo v polčetertem dnevu, prejaha se v 30 urah. Po tej cesti se je pomikal general Filipovič z glavno armado (13. vojnim kardelom in 6. divizijo). Druga cesta pelje od Save in sicer od Berbira, Stari Gradiški nasproti, čez Banjaluko, kjer se zedini s cesto, ki pelje iz Novi in potem gre čez Jajce in Travnik tudi v Sarajevo. Po tej cesti je šla 7. divizija, vodil je jo princ Wiirtemberški. Tretji prehod čez Savo je bil pri Šamacu, po njim je šla 20. divizija pod Szaparijem; cesta vodi čez Gradačac in Doljno Tuzlo v Zvor-nik, in od tod čez Kladanj tudi v Sarajevo. Druga cesta gre pa naravnost iz Dalmacije skoz Hercegovino v glavno mesto in sicer iz Metkovič in dolino pri Neretvi čez Mostar in Konjico. Ta skoz in skoz prevozna pot je le 24 milj dolga, tedaj naj krajša pot od avstrijske meje v Sarajevo. Še bolj važna je, ker veže Mostar se Sarajevim. To pot je imela prehoditi 18. divizija f. m. 1. Jovanoviča. (Znano pa je, kako je Jovanovič svojo armado nepoškodovano čez stermo gorovje vodil, in Turke, ki so ga ob prekopani cesti čakali, za nos zvodil.) — Poženčan. Kakor z manjimi učenci, tako tudi sami s sabo napak ravnamo. Mi se učimo dogodovščine, šeg, jezikov nekdanjih in novih narodov; li sla vensko je bilo do današnjih časov v tistem kotu, kamor se mečejo nepotrebne berkljarije. Pri ptujem se vlečemo za eno čerko, v domačem ne maramo za cele bukve. V ptuje smo zaljubljeni zato, ker je ptuje; domače merzimo zato, ker je domače. Ker sami nismo domačega čislali in se ga učili; kdo se je bil od nas kaj v stanu tudi v domačem naučiti? Oh mladenči, mladenči! vsaj vi bodite za se in za svoje rojake Slavenci; saj se domače slavenskega naučiti za vas ni težko, če molčim od nemščine, ki je učenim stanovom potrebna zavolj naše zveze z nek-terimi nemškimi deželami, ker so z nami pod eno krono, se mi dalej 17* učimo francozkega, laškega ali pa tudi augležkega. Ako se kdo teh jezikov kake štiri leta uči, vendar če ne govori s Francozi, Lahi ali Angleži, toliko zna, da ume bukve. Ko se pismenosti zuči, je treba, če hoče ptuji jezik znati, da bere in bere bukve, da se vadi v pismenih sostavkih, da se pogovarja s ptujci, da jih zvesto posluša in vadi svoje usta ptujo besedo prav lično zgovarjaH. Koliko pri teh ptujih naukih zanj časa preide! Domače pismenosti se zna, kdor se druzega še ni učil, v dveh letih dobro izučiti; če je pa že v druzih jezicih, postavim v nemškem in latinskem, vajen, kako pismenost gre, se je je v stanu tudi v enem letu naučiti. Ako potlej za k/atek čas kake domače slovenske bukve bere, se tudi čistiši besede zuči. Kdor hoče pa v slovenščini še kaj več vedeti, in se kacega druzega slavenskega narečja naučiti, potrebuje kacega pol leta s pismenostjo, da spazi razločke med svojim in sosednjim narečjem, potlej če kake bukve znanega vsebka bere, se priuči sosednjega narečja, da sam ne ve kdaj. Tako se je v stanu v nekterih letih, ko bi se bil sicer naučil komej enega ptujega jezika, zučiti književno-ilirskega, češkega, poljskega in ruskega. Kar tiče živo besedo ali izrekvanje, si je v stanu le-to prilastiti, če li cnekrati sliši svoje slovenske sosede. Kako bo to lepo, če bote znali mehko in ljubeznivo ilirščino, prijazno češčino, ali če bi možko rusko ali poljsko govorili, ino vendar je vse to prav za prav domače. Zraven tega bote pa tudi lahko brali bukve, kterih je že dosti pisanih, pa jih bo še čedalje več, in Slavenci — sploh reči — pišejo važne ter koristne reči. Z domačo slovenščino bote lahko koristili nižjim stanovom pa tudi izobraženim. Nižji stanovi potrebujejo marsikaj podučnih bukev, kterih morajo zdaj pogrešati. Če bote pa kaj za izobražene pisali, utegnete pisati v književno-ilirskem narečji, ker nam je ta najbližji. Pri učenih predsebkih si je pa tudi misliti, da so za bolj vešte bravce, in da učena beseda li med več miljonmi ljudmi za se zadostno število bravcev in podporenj najde. Kar je književno-ilirsko, se more še domače imenovati, kakor je nemškim Švajcarjem in Eraniborcem književna nemščina domača. Ako se vam pa kaj višega zljubi pisati v domačem narečji, si je misliti, da so tudi drugi sosedje pri svoji izobraženosti vešti le-to umeti. Nikar ne mislite, da vam odsvetujem se kaj ptujega učiti. To je prav, če se ptujih jezikov učite ino tudi ptuje bukve berete- Toda če se ptujega učite, vas to ne zgovarja z domačim toliko nemarniše delati. Če se od inostrancev vsega učite, se pa učite tudi (to) svoje toliko čislati kot oni (to) svoje čislajo ali so čislali. Rimljanje so otroke koj od začetka vadili čisto po domače govoriti. Lepo vedenje jim je bila perva,, čista domača beseda pa druga skerb. Ta skerb je bila priporočena sosebno nKiteram samim, dojnicam in služabnikom. Naročali so jim skerbeti kar največ mogoče, da jim ni kdaj ino drugi niso nekdaj nobenega književstva imeli, od neba jim tudi bukve vseh učenostnih razdelkov niso padale; sami so se dolgo trudili ino trudili, ter zapisovali svoje premišljenja, opazke, znajdenja. Spredniki so naslednikom v učenostih služili za poslombe, da so le-ti po večstoletnih trudili pritiščali v učenosti na današnje stopnje. Nam še toliko stoletnega prizadevanja ni treba, ker nam za podslombe služijo lahko ptujci, da na njih dela po svoje zidamo lahko naprej. To vse so začeli že marsikteri izmed naših rojakov spoznavati, in od tod pride, da se je, morem z veseljem reči, neka boljši misel med nami začela, da bolj domač duh med nami vleče, in da je število naši književnosti nevdanih začelo čedalje manji biti. Oh rodoljubje, rodoljubje! prešini s svojimi iskrami vse naše brate in sestre. Do zdaj te še skoraj po imeni nismo poznali, zato smo bili pa tudi tako deleč prišli, da so nas ptujci „Sklaven" namest „Slavence" imenovali. Kdor se sam zame-tuje, kdo bo tacega čislal ? Ljubi moji mladi prijatli! hrepenite po rodoljubji. Rodoljubje pa v tem obstoji, da čislamo svoj materinski jezik, da znašamo iz mnogih virov domačo dogodovščino, da spoštujemo za našo domovino zaslužne sprednike in verstnike; da si prizadevamo le-te tudi posnemati; da se tudi učeno po domače pomenimo; da vse učenosti in umetnosti svoji domovini in slavenskemu duhu primerjamo; da spoštujemo stare šege svojih sprednikov, ako niso pregrešne in ne zaslužijo imena razvad; da se v oblekah in v vsem zunanjem obnašanji kažemo omikane Slavence; da imamo zraven kerščanske ljubezni, ki smo jo do vsacega imeti dolžni, še nekako posebno naklonost do svojih rojakov. Kdor bodete premožniši, bodite tudi Cojzi, to je podpiravci in dobrotljivi očetje vsega domorodnega, saj je častitljivo in sladko za občji prid domovine podeliti kake darove. To se imenuje rodoljubje, ktero je bilo pri nas do zdaj skoraj vse neznano, pri druzih narodih se pa že celo zminja v domorodno oholost (Nationalstolz). Z rodoljubjem vam bo vse po domače in tako nekako prijazno, da ni izreči. Z rodoljubjem navdani si bodete slavo neprenehoma služili z lahkoto in z veseljem. Dopisi in novice. — Iz Radoljskega okraja. Učitelji tega okraja imeli smo svojo letno skupščino dné 18. julija v šolskem poslopji v Begunjah. Spored bil je sledeči: 1. Opazke c. k. okraj. šol. nadzornika. 2. Jezikoslovni nauk v ljud. šoli, da se z njim zadosti minist. ukazu dné 5. aprila t. 1., št. 5316. 3. Praktična sestava predpisanega šol. inventara. 4. Volitev poslanca v dež. uč. skupščino. 5. Volitev stalnega odbora in bukvarničnega odseka. G. Samostalni nasveti. K zborovanji došli so vsi učitelji (10) razun enega in 5 pomožnih učiteljev; a iz med duhovščine ni došel nobeden, akopram nekateri namestujejo učitelje. — Skupščino sta tudi sé svojim dohodom počastila c. k. okrajni glavar g. J. Dralka in en učitelj iz Kranjskega okraja. — Da je gosp. glavarju na šoli obilo ležeče, in da se za njo zanima, pokazal je sé svojim jako podbudnim govorom, kterega hočem pozneje kolikor moč omeniti, in tudi s tem, da je bil ves čas zborovanja navzoč. Gospod c. k. nadzornik odpre zborovanje točno ob 9 uri dopoludne s kratkim, toda jako jedernatim nagovorom in prijaznim pozdravom do zbranih. — Voli si na to namestnika g. J. Trojar-ja, a skupščina voli g. g. Medica in Eibnikarja za perovodji. Gosp. nadzornik prestopi potem k pervi točki sporeda, ter naznanja svoje opazke pri nadzorovanji blizo tako-le: Kar napredek zadeva, kaže se, da šole napredujejo, a vendar je sem ter tje marsikaj pomanjkljivega, kar bode treba odstraniti in zboljšati; posebne pomanjkljivosti so pri uredovanji (spisovanji) uradnih (šolskih) spisov, posebno zapisnika (matrika), tednika in inventara omeni, da pri eni šoli ni dobil nič uradnih spisov, še celó šol. zapisnik (katalog) ponavljavne šole se je pogrešal; on priporoča prav živo, da se v prihodnje vse one pomanjkljivosti odstrané, ko je čestokrat na uradnih spisih mnogo ležeče. Kar razdelitev učencev v oddelke zadeva, pravi, da naj se gloda bolj na sposobnost,- nego na starost učencev, kajti sé slabo razdelitvijo si učitelj sam trud pomnoži, napredek ovira in tudi svojo sposobnost (?) kaže. — Nadalje priporoča snago v šoli in pri učencih, na kar se tu in tam premalo gleda. — Petje, pravi, da je v enih šolah dosti dobro, v enih slabo v enih se pa celó nič ne vadi, in dotične učitelje opominja, da naj skerbe, da v prihodnje tudi v tem predmetu zadosté. Jezikov nauk, pravi, da se premalo uči, in da je kar ta predmet zadeva samo s 6 šolami zadovoljen, ko v teh je dobil, da uže učenci I. oddelka izpisujejo v posebno knjižico jezikoslovne naloge, on priporoča na jezikov nauk posebno paziti. Slednjič priporoča še, da naj pazimo, da bode vsaka šola v kratkem oskerbljena z vsimi predpisanimi učnimi pomočki. O II. točki poroča g. J. Trojar. On naznanja in kaže važnosti, korist in nanen jezikoslovnega nauka v ljud. šoli, a kako naj se uči in vadi, da se željeni smoter hitreje, lože in gotoveje doseže, tega nam ni omenil. On pristavi h sklepu, da nima kaj druzega omeniti, ker mora to vsak znati, kako se ima ta predmet učiti, in da ima vsak svojo in drugačno metodo, ki mu naj bolje ugaja, a kaj in koliko se ima jezikov nauk učiti, je določeno v učnih čertežili. A jaz mislim, da, ako se kaka točka obravnuje, treba je naznaniti navod, po katerim poročevalec uči, ali misli, da je naj sigurneje, kajti z obravnavo in svojo izjavo da poročevalec priliko, in uzbudi tovariše, da tudi oni potem svoje misli in navode naznanijo, kajti nihče ne more terditi, da je ta ali ona metoda popolnoma, da bi se ne dala izboljšati, akopram znabiti se doseže z njo željeni smoter, in za to se tudi take točke v spo.-ed stavijo, ki so obravnave in razprave potrebne, da se kolikor mogoče enako povsodi uči, a ne vsak po svoje. — O tretji točki poroča g. Ant. Gogala. On kaže dejansko na šolsko tablo, ter pojasnuje in kaže predal za predalom, kaj in kako se ima kaka šolska last v dotične predale zapisovati. A ko g. poročevalec en predal v obrazcih dodati hoče, mu g. Thuma kar naravnost oporeka, in pravi, da on ne pozna in tudi ne sprejme nobene svojevolne doklade predalov in spremembe, in zahteva od g. poročevalca, da ostane natanjko pri obrazcih, ki so nam od c. k. okraj. šol. sveta došli, in v rabo priporočeni bili. Nadalje, ko je g. poročevalec rabil pri razlaganji preveč ptuje, nam nerazumne besede, opominjal ga je zopet g. Thuma, da naj ne rabi nerazumnih španskih izrazov, ampak da naj nam po domače stvar pojasni in razloži. — Ko si pa učitelji nismo mogli takoj vsega natanjko za- v pričo otrok iz ust ušla kaka beseda v napačnem pomenu ali spačeno zrečena (Ante omnia ne sit vitiosus sermo nutricibus. — Has primum audiet puer, harum verba effingere imitando conabitur. — Non assuescat ergo, ne dum infans quidem est, sermoni, qui dediscendus sit. Quintil, lib. 1. cap. 1.); zato da bi pervi vtisi otrok ne bili k navadi, ktera je druga natora, in ktero je sčasoma skorej nemogoče premeniti (Multa linguae vitia, nisi primis eximuntur annis, inemendabili in posterum pravitate durantur. Ibid. cap. 2.). Rimljan je SO sicer otroke najpred začeli učiti greškega, pa kmalo za tim so jih učili latinskega, ino pa oboje v Strici. Za gregovščino ino latinščino — za vsako posebej so imeli druge učenike. Ako so izmed obeh jezikov kte-rega kaj bolj obrajtali, je bil domač tisti, ker so ga edinega pri očitnih opravilih rabili (A sermone graeco puerum incipere malo. — Non longe latina subsequi debent, et cito pariter ire. Ibid. cap. 2.). Rimljanje bi bili, celó ob časih skupnovladanja, kmalo mislili, da so svojemu narodu storili kako nečast, ali ga zaničevali, če bi bili s ptujci, bodisi v Rimu ali sicer po njih deželah, kako drugači kot latinsko rabili (Illud magna cum perseverantia costodiebant, ne Graecis unquam, nisi latine, responsa darent, — Quo scilicet latinae vocis bonos per omnes gentes venerabiliter diffunderetur. Nec illis deerant studia doctrinae: sed nulla non in re pallium togae subjici debere arbitrabautur; indignum esse existimantes, illecebris et suavitate litterarum imperii pondus et auctoritatem domari. Val. Max. lib. 2. cap. 2.). Plutark opomni v življenji Ratona Cen-sorja, da je bilo namreč vskupno vladanje tega Rimljana po opravilih poslalo k Atenjanom, in da je pri tej priložnosti mislil, nič drugače jih ne sme ogovarjati kot po latinsko, dasi je ravno dobro znal greško (Cicero v svojih spisih: „Od starosti" pravi, da je Kato od sebe djal, da je bil vže star, ko se je greškega izučil [litteras graecas senex didici]. Vendar pa še ni imel petdeset let, ko je storil pot, od ktere je tukaj govorjenje). Ciceronu SO celó očitali, da je s samimi Greki po greško govoril. Verrin. 6. n. 147. Pavel Emil je res s peržanskim kraljem, kterega je bil premagal, govoril greško, pa to je menda storil iz spoštovanja do njega, zlasti pa še zato, ko ga je nesrečnega vidil. Liv. lib. 45. n. 8. Oh, nam še dosti in dosti manka, da bi bili tako vneti za svoj domači jezik in da bi toliko zanj storili, kolikor so Rimljanje za svojega storili. Ako se od ptujcev vsega radi učimo, učimo se od njih, še enkrat rečem, (to) svoje toliko obrajtati, kot oni še zdaj (to) svoje obrajtajo. Še dandanašnji ravno tako, kot nekdaj Rimljanje, vsi izobraženi narodi, Nemci, Angleži, Francozi, Lahi in tako dalej po svoje govore, pojdi jih poslušat že v njih mesta, ali če so kje drugej. Vse mogoče si prizadevajo svojo besedo čistiti, lišpati, obogatiti, po svetu razširiti. Za najboljši učene izdelke svojega jezika obetajo in plačujejo velike darove, da tako bolj vnamejo gorečnost. Kako se je pa pri nas godilo in se še godi? Če pri nas prideš v mesta ali gradove, najdeš nas Slavence podobne slavčikom, ki svojo premiljeno lepo pesem pozabljujejo ino med sabo tako ragljajo in reže, kakor slišijo srake ali šoge po svetu. Če se kdo vloti kacega razdelka domače književnosti, se mu nekteri posmehujejo, za besedno zalogo ali slovar mu svoj bližnji kraj Slavenskega odločijo, da naj s timi malo besedami, ki so tukaj in pa dandanašnji med prostim ljudstvom znane, po slavensko pa ptujcem kos piše. Za plačilo ga pa nazadnje zasmehovanje čaka, ker ni v stanu vsem vstreči, ko vsak svoje hočejo. Za nekterega je dosti, da ga boš razžalil, če li začneš okoli naše slavenščine kaj bers-kati in prah od nje trebiti. Pa kaj bom odgrinjal zastarane rane, ker vem, da jih nismo v stanu ne jaz, ne kdo drugi ozdraviti! Kaj ne, ljubi moji, da bi bili nespametni, kdor bi vojake tako dolgo spoštovali, dokler bi le-ti v desko streljali ali od ptujih kraljev najeti se serčno vojskovali; ko bi pa za našo domovino, za našega cesarja orožje zgrabili, bi se jim smejali rekoč: „Ko druzega ne vedo delati, se pa za domovino potegujejo". Lih nekako tako bi bil nespameten, kdor bi koga zavolj ptujih znanj spoštoval, zavolj domačih bi ga pa zaničevati začel. Nekteri bo rekel: Kaj bi se ukvarjal z domačim književstvom, saj se nimam iž njega nič naučiti, ker ni raznih bukev; za silo pa me že ljudje umejo, kar jim pravim. Tacega opomnim pomisliti, da je podoben kmetu, kteri obdeluje ptuje polje, svoje vinograde, njive, travnike in vert pa zapusti. Ako mu kdo reče: Ljubi moj, ti bi bil bolj pameten, če bi svojo zemljo obdeloval, mu le-ta odgovori: Kaj hočem s svojo zemljo; terte semtertje redko stoje, po njivah je vse s travo in plevelom pre-raščeno, po travnikih so rujave, gole terišča, na vertu so še nektere stare, vse polomane drevesa: mar hodim sosedom pomagat; tu pšenico in ajdo žanjemo, sadje pobiramo, sena cele kupe napravimo, grozdje tlačimo, vino pijemo, jesti dobim in še kaj zaslužim. Kaj ne — tako kratkovidnemu revežu je tak nauk dati: Ti svojega zemljišča ne zapusti, nograd zasadi, otrebi, pognoji, obdelaj; njive pognoji in obsej, ter daj setev opleti; travnike tudi pognoji, vodo na nje napelji, s travnimi semeni jih potrosi; verte zasadi, divjake počepi, staro drevje omaži. To bo za te najlepši čast, najboljši dobiček. Tebi in tvojim otrokom sčasoma ne bo treba k sosedom hoditi si z najemščino kruhek služit; vam bo domača zemlja obilno živeža dala. — Tistim, ki po inostranem književ-stvu svojega prida iščete, ravno tako rečem: Trudite se po polji ptujega književstva; med tim časom pa obdelajte tudi domače književno polje, vsak po svojem stanu. Natoroznanci, botanikarji, modroljubci, lekarji, pravičarji, duhovni in vsi svoje domače književno polje obdelujte. Tako boste vi in vaši nastopniki nazadnje iz domačega sveta spravljali obilni sadež. Vse presodke na stran pustite in po pameti s hladno kervjo presodite, ali ni res, kar pravim. Saj veste, da Francozi, Angleži, Nemci enoglasno g. g. Sadar in Kuster. Med tem dospel je skupščini telegram iz Oernomelja od strani blagega sobrata in prihodnjega šmartinskega učitelja gosp. Nikolaja Stanonik-a, ki je s toplimi izrazi vošil skupščini dober vspeh. Gosp. pervosednik je telegram glasno predbral. Za tem prestopil je na III. točko dnevnega reda, govorivši o postavah in zakonih, ki so izšli med letom. Djal je, da po večjem so znani že po okrožnicah; specielno je vender še omenil dveh ministerskih ukazov, onega namreč od 5. aprila 1878, štv. 5316, ki graja preslabi napredek v jezikoslovju, slovenskem in nemškem, ter določuje, kako naj učitelji postopajo posebno v oziru na one učence, ki nameravajo prestopiti v srednje šole. Drugi ukaz je od dne 7. aprila 1878, in govori o določilih sprejetja učencev v pervi (nižji) razred srednjih šol. IV. točka dnevnega reda obsegala je opazke g. pervosednikove o priliki nadzorovanja posamesnih šol. V obče izrekel nam je svojo zadovoljnost, ker so njegove opombe o zadnjej konferenci rodile dober vspeh, in je v obče šolstvo po vsem okraju napredovalo. O šolskem obiskovanji je omenil, da je tu in tam še vedno pomankljivo, kar je že stara nadloga; zato nam je pa govoril na serce, naj stariše za šolo vnemamo; pa naj tudi skerbimo, da poduka nikdar ne opustimo, kar ljudstvo koj zapazi, in ima to potem glede šolskih zamudeb za pretvezo, češ: saj učitelja tudi ni vselej doma. — O šolskih poslopjih je omenil, da so tu in tam slaba. Se ve, da za to ni delal nas odgovorne. —-Kar zadene učne pripomočke, se je g. nadzornik potožil, da so o tem marsikje dovolj na slabem. Vsaj najpotrebnejše stvari, n. pr. zemeljno oblo, računski stroj, potrebni zemljevidi, termometer in enake stvari naj bi se pri vsaki šoli omislile, za kar naj učitelj dotične predstojnike, pa tudi premožnejše stariše pridobiti skuša, da šoli take stvari preskerbijo. — Zarad klopi je bilo omenjeno, da imajo malokje tintnike vdelane, kar naj se omisliti skuša; — tudi šolski vertovi so malokje, kar naj se tudi zboljša; — vertovi pa naj se rabijo povsod v pervi versti za poduk v sadjereji; oziroma šolskih spisov priporočana nam je bila posebno natančnost in popolnost; pri sostavi zaznamka naj gledamo na to, da se priimki pišejo pravilno slovenski, kerstna imena pa naj se ne rabijo hervaška ali serbska, n. pr. Franjo, Vekoslav, Srečko, Miroslav i. t. d., ampak domača slovenska, ker je tako gotovo tudi starišem naj bolj po volji. Knjigo o odpustu nam je g. nadzornik tudi priporočil, naj jo rabimo v to, za kar je, in naj vsaki otrok, ki zapusti šolo, dobi svojo odpustnico (Entlassungszeugnis). O šolskem poduku govoril je g. nadzornik prav obširno in tudi zelo temeljito. Pred vsem povdarjal je, da je disciplina v šoli perva podlaga dobrega napredovanja, ona je nji »conditio sine qua non«. Priporočal nam je skerb za disciplino s toplo besedo. O privaji pazljivosti govoril je, da bi bilo bolje, ako bi se v pervih 2 — 3 tednih v šoli tudi prav nič druzega ne podučevalo, ampak se le na to gledalo, da bi se otroci reda, poslušnosti, pokojnosti in pazljivosti privadili, kar je glavna podlaga dobrega napredka. Za vzbujenje in vzderžanje pozornosti od strani otrok nam je g. nadzornik priporočal, naj vselej vprašanja prej zastavljamo, in še le potem pokličemo učenca, kateri naj na to odgovarja. — Potem je prestopil g. nadzornik na opazke pri posamesnih podukih. Pred vsem nam je povdarjal natančni učni red, in veleval, naj se učni čertež (Lehr-plan) gotovo vselej o pričetku šols. leta okr. šolskemu sovetu predloži v pregled in poterjenje. Glede ukov nam je bilo priporočeno, da naj imamo posebni pozor na glavne predmete: branje, računstvo in pisanje. Bere naj se glasno, ter naj se berila (t. j. berilni predmeti) obravnavajo rečno (sachlich) in slovniško (gra- matikalisch). Nemška berila naj se poslovenjujejo, da otroci umejo, kaj berejo; pri onih pa, ki so nemščine že bolj zmožni, naj bo terminologija nemških berilih nemška. — Pri računstvu naj se pazi na to, da zdelujejo učenci naloge vsi, in naj se ima pri nalogah posebni ozir na djanjsko (praktično) življenje. — Pri pisanji naj se gleda strogo na to, da otroci prav sede; priporočevale so se nam osobito Musil-ove pisanke, vender se pa niso izkl učile tudi Pokorni-Lesar-jeve pisanke, ker so zarad predpisov v zgornjih versticab priporočila vredne. (Gosp. pcrvosednik izrekel je tu misel, naj bi se pri deželni uč. konferenci tudi o tej stvari kaj govorilo). V ozira slovnice nam je bilo priporočeno, naj bi se po ljudskih šolah bolj natančno gojila, in naj se ne obravnava samo le uk o samostavnikih, prilogih in glagolih, ker to je premalo. — Kar zadene realije (zemljopisje, zgodovino in naravoslovje), rečeno nam je bilo, naj se to ne uči preobširno iu v posebnih urah, ampak naj se vpleta med branje in med kazavni uk, ker to na taki način te predmete nekako mikavne dela. Kolikor je moč, naj se ti uki poočitujejo se slikami. Zemljevidi naj se rabijo le taki, katere dovoljujejo si. šolske oblastnije. Pri zgodovini naj se oziramo le na avstrijsko povestnico. — Za pravopisje (diktando) nam jo bilo priporočeno, naj se za narekovanje nalog jemljejo taki predmeti, ki so jih otroci že prej brali. — Ker je telovadba v šolah po deželi glede orodja pretežavna, priporočevale so se nam le bolj proste telesne vaje, ki naj ne terpijo predolgo; dobro pa je, ako se tolovadi vsaki dan po kakih 10 — 15 minut, in sicer med 2. in 3. uro. (Po mojih mislih prav moder sovet. Pis.) Glede petja se je izrekla pohvala, da je povsod dovolj dobro; zarad uka o kmetijstvu pa je bilo povedano, da se le malokje goji; sadjereja tudi le tu in tam, toraj nam je bilo priporočeno, naj se za te nauke bolj vnamemo. — Konečno nam je gosp. nadzornik naznanil, da bomo potniuo letos pree po konferenci izplačano prejeli, kar smo menda vsi radi slišali. — Po opazkah gosp. nadzornika spoznali smo lahko, da njegovo oko od leta do leta bistrejše postaja, kar je lahko vsakemu učitelju skrivni opomin, da naj v svoji šoli zboljša, kar je pomankljivega. Vsak, kdor hrepeni po napredku, take opazke rad in pozorno posluša, in si jih obrača v prid. S tem rešena je bila IV. točka. (Konec prihodnjič.) Iz seje