399807
POEZIJA
Uroš Zupan
Tri pesmi
DEŽ
Je mogoče dan, je noč. Nas obkrožajo slepe oči. Smo prenehali slediti razporeditvi ur. Se tako oznanja kraljestvo teme.
Drevesa se slačijo in klečijo pod vztrajnimi curki. Trava se je polegla. Zemlja se približuje agregatnemu stanju spanca. V oddaljenih rečnih koritih se v sanjah nemirno obračajo narasle vode.
Ko svetu pomagamo, da se obrne proti nam, ko se svet sam od sebe obrne proti nam, ni rešitve, ni formule. Tavajoči v tišini čakamo, da huda ura mine, da se tehtnica prevesi na našo stran. V polmraku plavamo drug skozi drugega. Preden zaspimo, se skušamo potopiti v jezero domačega telesa. Izmuzne se nam kot hitra riba.
i ■ 1
)
LITERATURA	1
P 41 5 r
Nad masivi oblakov se razlega petje, se spušča k nam z glasbo dežja, se pretaka po naših ušesih skupaj s koraki maha, ki je pripotoval z razmočenih fasad in vaških pokopališč, in zdaj raste na naši koži. Še vedno dihamo zrak, vendar v njem ni nobene obljube, nobene sledi drugačnega časa.
Je Bog tudi v tem, so se njegove
veke postarale in povesile,
ne prepuščajo več luči,
mu roke nič več ne žarijo
in ne mešajo zraka,
iz njih nič več ne teče sveta kri.
Le še temne plošče neba, nekoristni
curki, ki padajo mimo naših
oči in pripravijo živali do klečanja
in življenje do mirovanja.
Če svetu pomagamo, da se obrne proti nam, se svet obrne proti nam. Vse več avtomobilskih žarometov lovi zrak in plava proti površini novo nastalih morij, ki bodo do jutra narasla do naših najvišjih misli. Vse več mest je prištetih k podvodnim mestom.
Spreminjamo se. Postajamo mehkejši in bolj gladki, bolj pripravljeni na prihod Velikega vala. Knjige ne govorijo o nas ničesar več. Ko se bomo zbudili, bomo začeli dihati z drugimi organi.
ŠTIRIINTRIDESET
Prestopil sem mejo. Nič ni bolelo.
Nobene razlike ne čutim.
Vse ostaja isto. Sonce vzhaja na vzhodu
in zahaja na zahodu. Reke tečejo proti moiju.
Niso tratili časa z mojo prtljago. Mirno so me spustili mimo. Ni je bilo veliko. Nekaj stavkov, ki so preživeli pasatne vetrove. Nekaj brazgotin, za katere je edini letni čas pomlad.
Nisem spremenil navad.
Kot Penelopa tkem in param,
si prisvajam filozofske sisteme in jih zapuščam,
se poskušam znajti v njih, a v nobenem nisem
zares doma, v vseh sem kot v trebuhu kita,
prižigam svečo in štejem kosti,
ladijske razbitine, lobanje, izumrle jezike.
Nikogar ni motilo to skrito, notranje poglavje, ki rabi za srečanja s samim sabo, ob urah, ko tišino napolni budnost in spanec nepreklicno izgublja orientacijo, poglavje, nekoristno za nagle premike po zemljevidih strasti in ljubezni.
Kajti pravo življenje je zunaj, na svetlobi, povsod okrog kot morje. Osvetljeno z vseh strani. Lepota se pretaka skozenj. Včasih zastane in se razkrije, ne na ljudeh, bolj na oblakih in večerni zaiji,
literatura	3
bolj na sencah, ki vstajajo iz zaspalih rek, bolj na nagubani gladini oceana.
Zdaj sem v drugi deželi. Za sabo sem pustil tisto,
ki jo je nekdo zamejil s svojim odhodom v nebo.
Oddaljujem se od točke, na kateri ljubljeni
še niso nosili temnega omena smrti,
in hodim proti drugi, neznani,
skriti za obzoijem, za katero ne vem,
ali se mi bliža ali izmika.
Viza v pasošu, kot sapa potnika, na oknu kupeja ekspresnega vlaka, ki ga jemlje noč, iz dneva v dan, vse bolj bledi. A moj pogled sega do zvezd.
SONET V OKTOBRU
Daleč od morja živim, daleč od prihodnosti. Zunaj je oktober. Nad reko, razporejene v obliko neznanega geometrijskega telesa, letijo proti jugu divje race. Reka je sivorjava. Trebuhi rac, z razdalje, so sivoijavi. Svetloba v sobi, iz katere jih gledam, je sivoijava. Mnogo življenja je okrog mene, ki mi ne pripada, še več ga je v meni, ki mi ne pripada. Zgodaj prihaja tema, da očem prihrani pogled na praznoto. Zgodaj legam v posteljo. Ko ugasnem luč, v mraku začutim, da so tvoje roke že zaspale.