Za združittv uč telj cDravske banovine v skupno društvo. Z zadovaljstvom ugotavljamo, da nara* šča zanimanje tovarišic za združitev vseh slovenskih učiteljic v skupno druitvo. Ker ponovno prihajajo vprašanja o našem pro« gramu, smotru, delu ter o našem stališču na» pram skupni organizaciji UJU in ker stojimo tik pred občnim zborom mariborskega in Ijubljanskega društva učiteljic, se mj zdi pri= merno, da ponovno objasnim vsa ta vpraša* nja, ki smo o njih sicer že razpravljale tudi v »Tovarišu«, ki so jih pa očividno nekatere tovarišice prezrle. Da ne bo kakega nesporazumljenja, naj predvsem pojasnim, da Društvo učiteljic ni nobena vzporedna ali celo konkurenčna sta« novska Organizacija napram UJU, ki bi za= sledovala svoje stanovske interese ločeno od ostalega učiteljstva. Vemo in soglašamo s tem, da je enotna stanovska organizacija, ki tedružuje vse pripadnike našega stanu brez razlike sppla nujno potrcbna in da je sarno taka organizacija resničen izraz stanovske moči ter more uspešno vršiti svojo nalogo, ki je v prvi vrsti v tem da ščiti materijelne in socialne interese stanu kot celote a tudi po* sameznika. Tudi glede reševanja vprašanj šolsko«organizatoričnega in šolsko=politične= ga značaja pripada kompetenca v prvi 'Vrsti skupni organizaciji, že zato, ker ona lahko veiliko uspcšneje zastopa naše skupne težnje. Tu mora nastopati organizacija avtoritativno kot predstaviteljica skupne volje vsega učU teljstva. Tega se me čdanice Društva učiteljic prav dobro zavedamo, vsekako mnogo 'bolje kot one tovarišice, ki stoje pasivno ob sfcra* ni. Zavedamo se pa tudi, da more stati orga* nizacija le tedaj na zdravi bazi, če sodeluje vse članstvo, če se vsak posameznik zaveda, da je enakovreden del celote. Vendar vidfe mo, da je večina tovarišic v organizaciji pa= sivna, da stoji ob <stirani "bodisi vsled malo« dušnosti skcpse ali nezaupanja, kajti časi so res težki in marsikdo vslcd materijalnih ne= uspehov izgubi zaupanje. Toda priznati si moramo, da ni samo sedaj tako, temveč, da nikdar ni *bilo bolje v tem oziru. Ponovno smo že same ugotovile, da je le po ena članica v ožjem in širjem sosvetu, ne= kaj društ>venih ta.jnie in blagajničark, aktivno pri društvenih zborovanjih pa ne sodeluje skoro nobena. Z ozirom na organizačna vpra* šanja smo torej skoro popolnoma pasivne, kar gotovo ni v prid skupni organizaciji, še manj pa nam samim. Zato si je nadelo Društvo učileljic kot eno glavnih nalog vzgojiti učiteljice za delo v skupni organizaciji. vzbuditi v injih stanovs sko samozavest in solidarnost. Zavedajmo se da vršimo s tem važno delo za bodočnost naše organizacije kajti samo tisto delo bo ime'!o za skupnost resničen uspeh, ki bo pro* dukt svojevrstnosti ženskega in moškega duha. Za sedaj se na to spoznanje uveljavlja le v teoriji, za praktično delo v tem smislu pa žal niso zreli niti naši tovariši, niti tova* rišice. saj nam posamezni slučaji (na šolah) kažejo. da med nami često ni niti pravega pojmovanja o tovarištvu. Važna naloga Društva učiteljic je tudi v tem, da ščiti interese učiteljice kot ženske. Res je, da smo na podlagi zakona skoro po= polnoma enakopravne s tovariši, toda kon« kretni slučaji nam pričajo, koliko bolj kom= plicirano je stališče v službi zaposlene ženske kot moškega. Vzemimo samo različne slučaje poročenih učiteljic (enaki prejemki, upraviV čenost uCJiteljice, da ostane v službi, kdaj bi morala biti vsaj moralno primorana izstopiti, premeščanja na škodo neporočenih učiteljic itd.); dalje zaščita neporočene učiteljice ma« tere, ureditev porodniških dopustov itd. Tudi posamezni siučaji na šolah pokazujejo na podrejeno stališče učiteljice. Jasno je, da mos ra celoten svoj položaj premotriti učiteljica sama in sama sovplivati na ureditev aziroma izboljšanje, ne pa brezbrižno prepuščati mo! škim in potem kritizirati, ko je prepozno. Predvsem pa je treba smatrati Društvo učiteljic kot žensko kulturno društvov ki mu je namen prosvetno delo v lastnih vrstah, zlasti pa delo za kulturni podvig najširših pla= sti ženstva. Za to delo je učiteljica najbolj poklicana, kajti to je nedvomno izrečno žen^ sko delo in ker pride učiteljica od vseh iz« obraženih žen najbolj v stik z narodom, je ona tista, ki more to nalogo vršiti. S tem des lom si bo učiteljica ustvarila v javnosti. med tovariši in med harodom oni ugfed ki bi ga morala imeti, ki ga zahtcva njen poklic. Le na ta način si bo izboljšala svoj socialni in materijalnj položaj, kajti upamo, da se bo pri nameščanju v prvi vrsti upoštcvalo prosvetino delo. i Društvo ima tudi namen inicijativno vpli; vati na reformo ženske izobrazbe, sploh se zanimati za vsa ženska vprašanja, zlasti ona, ki tangirajo ženo v poklicu. Da bo 'moglo društvo boij uspešno delati, namerava pri= tegniti k sodelovanju učiteljice vsch kategos rij ter iskati stikov tudi z ženami iz drugih poklicev, predvsem onih, ki nas bodo v na= šem delu podpirale. Končno je naša davna in iskrena želja naš skupni »dom učiteljic«. Zamišljamo si ga kot nekak penzijonat za upokojene učite« ljice, a tudi druge, ki bi gelele v njem stano« vati — a tudi kot zatočišče vseh ter kot sre= dišče našega društvenega življenja. — Toda priporočamo. da podpirajmo še nadalje oba učiteljska domova v Ljubljani in v Maribo* ru, kajti ne nameravamo podvzeti ničesar v njih škodo. Nihče pa nam ne more zameriti, če začenjamo cnkrat misliti tudi nase. Upa= mo, da nas bodo naši tovariši v tem našem stremljenju podpirali, saj smo sc tudi me vedno rade volje odzvale njihovemu vabilu. To je na kratko označen naš program. O podrobnem delovnem načrtu se bomo po* govorile na obeh občnih zborih v Marfboru 14. t. m. na II. dekliški meščanski šoli. v Ljubljani pa 30. t. m. ob K10. uri na šentja* kobski šoli. Dobrodošle vse, ki se zanimate za naše deio, tudi če niste članice. Angela Vode.