Povest Slovenov. *) 1. Pregled naj stareje povesti slovenske. Od starodavnih časov, katere krije nepredorljiva tema, stanovale so velike in ljudstva bogate slovenske veje na vzhodu Evrope v pokrajinah, katere so med rekami Dnjeprom, Vislo, Odro in Dunavom od jadranskega morja daleč za Tatro do izvirov Dnjepra in do ilmenskega jezera poleg njim sorodnega plemena: germanskega (nemškega) na zapadu na bregovih Odre, litvanskega (pri baltiškem primorji) in traškoilirskega v Podunavji. Na severu in vzhodu so bili mejaši Slovenom tuja severna plemena čudov in Finov. Kedaj so Sloveni, kakor tudi Galci, Nemci in Traki pa ostale veje indoevropejske iz srednje Azije v Evropo došli, to se ne ve, zgodilo se je to v predhistoričnih časih, od katerih nimamo gotovih vesti. Od začetka imenovali so se Sloveni z domačim imenom Serbe (t. j. rojake); tujei so jih od starodavnosti poznali pod imenom: Venedov, Vinidov, Vindov. Pod tem imenom poznali so Slovene tudi Gerki in Rimljani (nekako od VII. stoletja pred Kr.), kateri so iz njih krajev poleg baltiškega morja izvaževali jantar. Sosedni Skandinavci imenovali so jih Vane. Nekoliko več pripoveduje o Slovenih oča gerške zgodovine, Herodot, v V. stoletji pred Kr. Med narodi, katere on našteva, slovenskega rodu so gotovo ti-le: Budini, nekje v Volinji in v Beli Rusiji, njihovi sosedje Nurovi okoli Buga, Narvi i Nurci. Južna plemena slovenska, naselivša se na obojni breg Dnjepra, prišla so pod oblast mongolskih Škitov, in po njih imenuje Herodot Škite, orače in seljake (pozneje Poljance?) Od teh svojih gospodarjev imenovala se je zarad tega dolgo časa vzhodnja slovenska zemlja Škitija. ZatatranskiSloveniso se vIV. stoletpr. Kr. zelo namnožili po prihodu mnogobrojflih slovenskih čet iz Podunavja. V začetku tega stoletja pridero bojevitiGalivPanonijoinllirijo, vpogostih in dolgih bojih so uničili Slovene ali jih potisnili za Tatre, njih nekaj pa je tudi za Slovani šlo: kakor Ombri in Kotini neki do obalov Odre in Visle, Bastarni in Pevkini do Dnjestra. Ali v Podunavji, potem v podtatranskih krajih, kakor tudi na bregovih jadranskega morja ostale so nekatere.slovenske veje ločene *) Sloven ne pomeni tukaj le Slovenca ampafe sploh Slovana. nSlovenski sviet," od ostalih svojih bratov; imena Pleso (Blatno jezero), Bistrica, černa , Serbec i. t. d., katera se kasneje še narajmajo v Podunavji, kažejo, da so tam nekdaj Sloveni stanovali. Nekako v tisti dobi so potisnili Goti in drugi Nemci Venede na severji iz krajev, bogatih z jantarom o baltiškem morji, daleč v deželo in si podveržejo Litvane. Tako Sloveni na jugu in severju tlaceni in stiskani po svojih neprijateljih širijo se toliko slobodneje na sever in severo-izhod med slabimi čudskimi plemeni. Nekatera plemena Slovanov na jugu prišla so pod oblast medskih Sarmatov, kateri so, ali protiravši ali pokorivši Škite, utemeljili na bregovib černega morja svojo deržavo. Zarad tega so dolgo časa imenovali Slovene in njib pokrajine po iinenu sarmatskih gospodarjev (Sarmatae, Sarmatia). - Ko se je rimsko gospodarstvo širilo na sever in izhod dobivali so Rimljani bolj gotove vesti o Venedih ali Serbih. Ko Venedi, katerim Tacit pravo mesto daje med Germani, Pevkini Sarmati in Fini, prikazujejo se že posamezna plemena: Sloveni (Ilmenski), Kriviči, Toleti (sosedje Litvanovj, Sjeverjani, tatranski Hrvati, Poljani i drugi. Ko so v drugi polovici II. stoletja po Krist. začela germanska in galska plemena prodirati iz svojih sedežev na bregu Odre in od baltiškega morja na zapad i na jug, isto tako na vzhodu neka plemena Čudov stanujočih okoli Volge in Urala, torej so se potisnili tudi Sloveni, Bti severni inojezežičnici" (superiores barbari) dalje na zapad med Odro in Vislo, kjer so se od davnih časov mešali Nemci s Sloveni (Suevi). Tačas so se tudi Veleti potisnili do morja, izrinivši tamošnje Gote i ostale Niemce. In z Rimljani v dotiki so prišla neka slovenska plemena (v III. veku po Krist.) kar se posebej ve o Hervatih (Carpi), kateri so v droitvu s Bastarni in Nemci nekoliko potov boj bili proti Rimljanom (192. — 306). Ko so pa Goti zasedli bregove černega morja, pride nekaj Sloven ov pod oblast gotskega kralja Hermanrika (332. — 350.). te jib rešijo uralsko-Cudski Huni. Huni so mirno gospodovali, in zveza obeh narodov je bila prijateljska. Tujci so zarad te zaveze z Huni dolgo časa Slovene imenovali Hune. Pozneje so bile uničene deržave, hunska in rimska in Sloveni se začno širiti na jug in zapad v Podunavje in Polabje, kjer pridejo kakor novi naseljenci, ali ojače in umnože tam uslabljeni živelj slovenski. Sedaj ni več starega domačega imena Serb, da bi ves rod zaznamoval se po njem, obderžale so ga le neke veje slovenske z imenora polabski i južni Serbi. Mesto tega se nahaja pri pisateljih počensi od VI. stoletja bolj pogosto ime: Sloven, Slavi, Sclavi, Sclavini. To ime nejasnega začetka, je bil prestar nazivplemena sedečega okoli Novgoroda in mojskega, sedaj ilmenskega jezera. Že v VI. in VII. stoletji delilo se je veliko pleme Vindov na dve glavne veje: na Slovene in Ante. Sloveni so stanovali na severno zapadno stran slovenske zemlje, po priliki od Novgoroda na mojskem jezeru (tako se namreč iiaa tolmačiti Jornandov: nNovietunum" i lacus ,,Musianus") na jugo-zapad Dnjestra i Visle. Anti so prebivali na obalih černega morja, od ustja Dnjestra daleč na severo-izhod; njim je vladal okoli 1. 384. po Krist. knez Božo. V njegovo zemljo pridere gotski kralj Vinithar, ga vjame, in da njega, sinove in velemože na križ pribiti. Ali že- v VII. stoletju ni več imena Antov, vsi slovenski rodovi imenujejo se Sloveni, ki so se poprej iraenovali Serbe, tako pri domačih tako pri tujih pisateljih. In germansko ime ,,Vinidi", ,,Vindi", ,,Vendi" pride bolj redko, in pozneje so se imenovala s tem imenom samo le neka plemena slovenska, vzlasti plemena baltiških ia polabskih, pa koroških Slovenov.