132
Politične stvari.
Bosnija in Avstrija.
Kedar vladar obiše vladarja, se njegovemu potovanji vselej podtika kak političen vzrok. Tudi o potovanji cesarja Avstrijskega k Ruskemu čaru se zdaj še mnogo govori in ugiba, kaj mu je bil vzrok, ter kaj sta se menila, kaj sklenila, o čem da se dogovorila, in to se tim bolj ugiba, ker dozdaj se še ni nikomur posrečilo, kaj gotovega zvedeti. Kaj sta v carski palači v Petrogradu cesarja govorila, to pokriva še skrivnostna temota. Najbolj razširjena in verjetna je misel, da so se razpravljala v Petrogradu vprašanja, ki se v prvi vrsti dotikajo Turčije, kajti pokazalo se je, daje politična potreba, da se Bosnija in Hercegovina pridružita Avstrijskemu cesarstvu; to se zdaj skoro vsem politikovalcem jasno zdi.
V prejšnjih časih so se valile krščanske vojske pod zastavo križa proti jutru, da bi rešile kristjane turškega jarma. Dandanes pa se zde ti vzvišeni nameni v veri zedinjene Evrope ,,temni časi srednjega veka", toraj se jim le posmehujejo. Tim več pa velja p jlitikovalcem sedanjega časa ,,materijalni dobiček." V tem obziru je pridobitev Bosnije pač važno vprašanje, in sicer gre tu „za življenje in smrt", kakor pravijo. Dalmaciji je brez te dežele , ki ji je za hrbtom , počasi glada poginiti; ravno prihajajo iz Dalmacije^ poročila, ki zbujajo najhujše skrbi glede te dežele. Ce bi se zgodovinsko pravo še kaj spoštovalo, bi se lahko še povdar-jali zgodovinski vzroki, po katerih se dokaže, da bi pridobitev Bosnije za Avitrijo ne bila krivično silovito djanje ali plen vojske, marveč  vse kaj druzega.
Pri tem se ne sme prezirati to, v kakem stanu je zdaj Bosnija in kake so politično socijalne razmere v tem delu turškega cesarstva. Zadnji dopis iz Bosnije v ,,Novicah" jih je že vsaj površno malo opisal. Ni več nobenega notranjega reda, le sila vlada.
Tlačeni krščanski slavjanski prebivalci se vedno puntajo   in  upirajo krivični  sili pašev in agov (turških
133
vladnih namestnikov) in ti jih pa le še vedno huje pritiskajo. Nezmerni zakladi, katere bi redno in umno obdelovanje polja in pametno ravnanje z gozdi lahko na dan spravilo, so zdaj še zakopani in se deloma pogube, deloma spridijo, ker se nihče ne trudi, da bi jih vzdignil.
Kakor se iz tega vidi, je želja, da se Bosnija pripne na Avstrijo in tako odpre* kulturi, podprta z važnimi razlogi. To zahteva dandanašnji napredek v vseh rečeh, to zahteva tudi ideja civilizacije in toliko hvaljene huraanitete, katera ne trpi v svoji sredi puščave ali dežele sužnjih. Izpeljava te želje bila bi dokaz pra vega napredka in sočutja do človečanstva, čegar udje v Turških pesteh zdihujejo in nimajo pravic, katere gredo vsakemu človeškemu bitju. Turčija pa za-nje ne bo nič storila, naj stor6 toraj druge države! Država pa, ki ne skrbi za blagor državljanov, naj se razruši.