Mojster za »singerice«
Kramljanje z Antonom Okornom, serviserjem za šivalne in pletilne stroje
Pogosto pravimo: »Dela kot singerica«. Torej, precizno. Singer je najbolj znana firma na svetu, ki izdeluje šivalne stroje. Ko pa se stroj pokvari ni druge pomoči, kot poiskati strokovnjaka za tovrstno po-pravilo.
In poiskali smo ga, za Beži-gradom seveda: Antona Okor-na. In ne zaradi šivalnega stro-ja, ampak v imenu vseh tistih Bežigrajčanov, ki imajo težave s svojim šivalnim ali pletilnim strojem in ne vedo, kje poiska-ti finomehanika, da jim po-maga.
Po Titovi cesti navzgor, pri hiši 170, smo zavili desno v Zupanovo ulico in naprej po Ulici aktivistov. Pri hiši 11 pa levo v slepo ulico. Ob njenem koncu na desni strani je hiša št. 9.
Za ograjo se oglasi 6-letni volčjak Ben. Prvič strogo laja, potem, ko ugotovi, da smo tu-kaj z dobrimi nameni, z repom vošči dobrodošlico.
Na vratih nas pozdravi upo-kojenka Marija, mati Antona Okorna in nas pelje v sinovo kletno delavnico. Na vratih preberemo: »Singer - servis za popravilo šivalnih in pletil-nih strojev«.
Anton, ki nam takoj predla-ga, da ga po domače kličemo Tone, je 80-procentni invalid. Sklepna revma ga je načela že v zgodnji mladosti in ima teža-ve s kolki. Toda, v živahnem pogledu, vedrem obrazu in besedah, ki kar vrejo iz njega, sije življenska razigranost in delovna zagnanost
»Delavnico sem prevzel pred tremi leti od očeta Anto-na, ki je takrat vodil le popol-dansko obrt, ker je zaposlen v združenem delu. Specializiral sem se za »singerce«, toda ne odklanjam niti drugih šivalnih strojev.«
Ko kramljava dela spretno, prsti se premikajo hitro, skoraj kot stroj...
»Vse skupaj je to za mene nekakšen izziv. Ko dobim v popravilo kaj takega, si naj-prej stroj do dobrega ogle-dam, premislim in se ga seve-da lotim ...
Stranke mi zaupajo, zadovo-Ijne so z uslugami, kajti pri meni ni tistega mojstrskega slogana: »Jutri pa bo zagoto-vo opravljeno«. Ne! Kljub teža-vam z rezervnimi deli \z uvoza se držim dogovorjenega roka.
Povratne informacije so ugod-ne. Stranke mi celo pišejo in se zahvaljujejo za dobro opra-vljeno delo.«
Toniju pošiljajo stroje celo s Hrvaškega, iz Zagreba, Varaž-dina, Reke, Pulja... V Lju-bljani sta menda le še dva ser-
visa, kjer med drugim popra-vljajo tudi šivalne stroje.
»Dela je veliko, dovolj za vse, obogatel pa ne bo nobe-den,« pravi Tone.
- Zakaj je silil ravno v fino-mehaniko?
»No, ja! Oče je »kriv« za to. V delo me je uvajal postopo-ma. Prvič sem moral z benci-nom čistiti rjave in zamaščene dele šivalnih strojev. Seveda sem si jih ogledoval in mikalo me je, da tudi sam poskusim izdelati kaj takega. Potem sem »presedlal« na bolj zahtevna opravila, kot je privijanje vi-^kov . . .
»Diagnoze« in »zdravljenja« pokvarjenih strojev pa sem se izučil v poklicni šoli za fino-mehanike.«
- Je delo zahtevno?
»Mene veseli. Igla, zajema-lec, transport... vse se mora ujemati. Tu je v ospredju na-tančnost, potrpežljivost.
Ali sem kdaj tudi sam krojil ali kaj sešil? O, sem! Enkrat in nikoli več. Tistega ne bi oble-kel niti moj pes Ben. Raje imam v rokah svoje vsakdanje orodje: izvijač, pinceto, čopič ...-<
Ostro oko in bistri um mu pomagata, da postopoma ob-vlada tudi elektronske šivalne stroje kot na primer milansko »Futuro«.
Gleda na uro, pa ne zato, da bi nam naznanil, da je pogo-vora že sit. Komaj čaka 14. ure. Kosil bo (najrajši ima mesnate jedi, posebej pa ribe) in potem bo šel na dvorišče. Tam pa ga čaka njegov konji-ček: izdelava motornega čol-na za na morje, po principu »Sam svoj mojster«.
Tonetov življenski moto je: »Živi in pusti druge živeti«. Za-to ima dosti prijateljev, med njim posebej omenja Robija Dugarja z Jesenic.
Ko se bo stemnilo bo Tone zapustil ogrodje svojega bo-dočega plovila in se posvetil svoji drugi Ijubezni - knjigi.
»Veliko berem leposlovja. Trenutno Zupanovo »Komedi-jo človeškega tkiva«. Vsaka knjiga je svet zase, ki ga rad podoživljam in spoz-navam ... «
IVAN ŠUČUR