Martina Orožen Filozofska fakulteta v Ljubljani ADVERBIALIZACIJA PRISLOVNIH DOLOČIL IN ODVISNIKOV V SLOVENSKEM JEZIKOVNEM RAZVOJU Adverb (prislov) je po svoji pomenski »vsestranskosti« (izražanje okoliščin dogajanja) in po svojem raznorodnem oblikovnem izvoru iz drugih besednih vrst (samostalniški, pridevniški, zaimenski, glagolski ter predložno-enklitiški) oziroma njihovih morfoloških arhaizmih, ena izmed najzanimivejših besednih vrst. Neglede na nemotivirano in motivirano besedotvorno izpeljavo, ki ga semantično določa, je izhodišče njegove »oblike« dvojno: morfološko in sintaktično. Morfološko, v kolikor gre za regularno tvorbo načinovnega prislova (prislova lastnosti, determinacije) od vsakega pridevnika, ki ga v slovenskem jeziku tvorimo s formantom -o/-e (dobro : vroče, človeško : vražje), v drugih slovanskih jezikih enako ali drugače, pač po njim svojskih glasoslovnih in morfoloških pravilih. Njegov sintaktični izvor je razviden šele iz diahronije. V vseh slovanskih jezikih lahko opazujemo, kako po postopni leksikalizaciji krajevnih, časovnih, načinovnih, vzročnih in drugih prislovnih predložnih zvez, prislovnih določil, celo odvisnikov na ravni stavka, iz njih nastajajo pomensko samostojni adverbi, leksemi, ki so, odvisno od konteksta, sposobni izražati različne okoliščine. Med njimi so zastopane zveze z vsemi odvisnimi (skloni; najstarejši primeri v slovenščini so še npr. lokali brez predloga (dave, notri' kasneje preoblikovani v davi, notri), so primeri z instrumentalom (vse gre križem-kražem), sicer pa prevladujejo sestave s predlogi, ki so spričo pogostih glasoslovnih sprememb in raznih analogičnih izravnav delno prepoznavne (npr.: vkupe > vkup, kvišku, nazaj, nazad, zgrda, zlepa, sinoči, nocoj, obsorej, bosebe, posebej, narobe, dovolj, kljub, zgolj, brž, naposled in podobno).* Taki primeri postopne advebializacije predložnih zvez so v knjižnih in narečnih jezikovnih sistemih celo v območju slovenskega jezikovnega prostora odraz lokalnejših fonoloških in morfološko-sintaktičnih zakonitosti. Mislim pri tem na osrednji slovenski knjižni jezik z neprekinjeno tradicijo od 16. stoletja dalje in na vzhodnoslovensko knjižno tradicijo (v območju panonske narečne baze), ki ji tudi sledimo v 16. stoletje. Delno gre v obeh knjižnih sistemih za enake, delno za različne rezultate, tudi na besedotvorno leksikalni ravni. Za primer nekaj tipičnih vzporednic, ki zadevajo glasoslovno, glasoslovno-oblikoslovno in sintaktično različno realizirane iste adverbe. Kot rezultat različnega historičnega razvoja so vzporedno v rabi v tekstih prve polovice 19. stoletja. Npr. 1 F. Metelko, Lehrgebäude der Slowenischen Sprache, Ljubljana, 1825. Ta slovnica prinaša prvi opis vseh formalnih znakov, ki so značilni za adverbe. Upošteva narečno gradivo in pojasnjuje posamezne oblike s primeri iz drugih slovanskih jezikov in stcsl., vendar ne dosledno. Besedotvorno, oblikovno in pomensko analizo adverbov s historično-primerjalnega vidika je izčrpno obdelal A. Bajec v obsežni, do danes najtemeljitejši razpravi s skromnim naslovom »Prislovni paberki« (Slavistična revija V—VII, 1954, str. 195—226) in v »Slovenski slovnici« 1956. 33 osrednje: dobro —• vroče, človeško — vražje, vzhodno: dobro — vročo, člo- \ večko — vražjo (brez preglasa za palatalnimi konzonanti). Nadalje naslednje j realizacije osrednjega jezika proti vzhodnemu: dosti — dosta, tedaj — teda, \ nekdaj — negda, drugače — drugač, zgoraj — zgorih, skoraj — skoro, zadaj — j odzaja, danes — denes, gnes. Posebej opozarjamo na načiiiovne prislove: po j slovensko — po slovenski, mahoma — mahom, stoje — stoječ, stoječki, gre- \ de —• gredoč, pevaje — popevajoč, sprva — sprvega, večinoma — zvekšinom, skoraj — naskorem, kvišku — kviški; do čista, do čistega — včista, na Martinovo — na Maitinje in podobno. Razlike soi v izboru in razvrstitvi partikul, | kjer je zelo malo ujemanja: venkaj — vunta, odzunaj — odzvuna, zadaj — odzaja, doli — dolta, gori — gorih, povsod — povsodik, potlej — pale, dokler — doklam. Na vzhodu so ohranjene še nereducirane oblike komparativa proti osrednjim reduciranim: prvle — prej, bole — bolj, brže — brž in številni drugi arhaizmi proti osrednje mlajšim oblikam: resen — res, inda — nekdaj, liki — ; kakor, jako — zeio (zelo že v 16. stol. v reducirani obliki zlo, osrednji arha- j izem v odnosu do starocerkvetnoslovanske oblike selo, ki v drugih slovanskih i jezikih ni ohranjena).^ Z vidika semantične motivacije se 23dijo zanimive predvsem besedotvorne in leksikalne razlike. Npr. osrednje proti vzhodnim: skrbno — skrblivo, resnično — istinsko, hitro — gedrno, jadrno, težko — žmetno, ponavadi — poleg šege. Ali še naslednji adverbi: drugače — nači, poleg — kre, tod — eteč, vstran — vkraj, kaj, kar — ka . .. Primerjava z drugimi slovanskimi jeziiki (ali tudi narečji) bi to problematiko, i ki je že v oibmočju enega jezika tako nepričakovano raznolika, glede na izvor in razvoj pomena nedvomno še povečala in tako dopolnila naša poznavanja o morfološkoHsintaktičnem razvoju v posameznih slovanskih jezikih. Pa tudi samo razvoj osrednjega slovenskega knjižnega jezika od 16. do 19. stoletja nam o teh vprašanjih nudi dovolj gradiva, na podlagi katerega je mogoče spoznati tendence, ki so usmerjale razvoj predložnih zvez k leksemom v območje adverba kot besedne vrste. V zvezi z nakazano problematiko se nadalje omejujem le na prikaz tendenc in možnosti formalizacije oziroma morfologizacije, transformacije predložnih nači-novnih zvez (prislovnih določil načina), ki so važno izhodišče za neprekinjen dotok novih leksemov med regularne »morfoloiške« prislove. Modeli teh so v slovenskem knjižnem jeziku naslednji: splošno pridevniški: dober — dobro, vroč — vroče, izpeljani pridevniški na -ski, -ški, -nji: slovenski — po slovensko/slo-venski slovensko; samostalniško-pridevniški model s tormantom -oma: ma-j homa, deloma, popolnoma, (vekomaj! kot najstarejši izpričan primer vekoma v; 16. stol.) tihoma, ki se razširja tudi na glagolske osnove: skrivoma, kradoma. j Morfološko je formiran glagolski prislovni deležnik na -el-dje (molče, sede, j igraje, smehljaje) iz nedovršnih glagolov s stilistično varianto na -očj-eč, kjer je j obojna izpeljava možna. Modela na -öma in -ej-aje sta predvsem novoknjižna z naraščajočo frekvenco do konca 18. in srede 19. stoletja.^ 1 2 Gradivo, ki ga navajam, je iz del prikmurskili in štajerskih pisateljev 18. in 19. stoletja (S. Kuzmič, A. Krempl, P. Dajnko}. Navedeno je tudi v slovnicah štajerskih avtorjev pri opisu adverlja: P. Dajnko, Lehrbuch der Windischen Sprache, Gradec 18241 A. Murko, Teoretisch-Praktische Slowenische Sprachlehre, Gradec 1832, 1843, 1850; J. Muršec, Kratka Slovenska slovnica za pervence, Gradec 1847. 3 M. Orožen, Sekundarna derivacija prislovnega deležnika na -e/-äje v slovenskem knjižnem jeziku. Nahtigalov zbornik, Ljubljana 1977, str. 335—356. 34 Običajni morfološki model načinovnega prislova (predvsem tip -o/-e) privlači spričo pomenske enakovrednosti v območje morfologizacije tudi prislovno določilo načina (količine, mere, kolikosti), to je, načinovne predložne zveze vseh odvisnih sklonov, ki v končni fazi lahko prevzamejo katerikoli morfološki znak načinovnega adverba, predvsem seveda -o/-e. Tipičen primer prehoda ponazarjata naslednji predložni zvezi: živi brez sJcrbi brezskrbno, živi v bedi živi bedno, govori po slovensko j po slovenski -> govori slovensko. Taka transformacija je možna, če obstaja samostalniški pridevnik, ni seveda nujna. Težja in manj precizna je, če jo preizkušamo na načinovni frazeološki zvezi. Npr.: živi tja v en dan. Kako? Odgovarjamo z različnimi načinovnimi prislovi: živi nesmiselno, neodgovorno, brezciljno, nedelavno. Tudi načinovni (modalni) odvisnik tipa: Ne da bi vedel, sem zadel pravo, imia možnost pretvorbe preko pri-slovnega deležnika na -ej-aje in ga lahko realiziramo naslednje: Nevede sem zadel pravo. Za starejša obdobja slovenskega knjižnega jezika, za 16., 17. in 18. stoletje, so značilni razni tipi načinovnih predložnih zvez z odvisnimi skloni, ki jih v sodobnem knjižnem jeziku (nevede) nadomeščamo z načinovnimi adverbi. Odkod taka razlika v rabi prislovnih določil, ki so v starejšem jeziku pogostejša, pri slovenskih slovničarjih, ki jih ni bilo tako malo, pa kot sintaktična kategorija sploh niso bila zaznana do srede 19. stoletja!?* Prvič so bila obravnavana šele v Janežičevi slovnici 1863 in naslednjih itadajah, vsestransko poglobljen opis adverba kot besedne vrste in njegovih funkcij na sintaktični ravni pa je prinesla šele povojna Slovenska slovnica (Bajec, Rupel, Kolarič, 1956).^ Te razlike so nedvomno pogojene v drugačnem funkcioniranju predložnega sistema, v drugačni razvrstitvi in frekvenci posameznih predlogov,* kjer gre tudi za prisotnost kalkov, saj so bili nabožni teksti protestantov v 16. stoletju, in tudi kasneje drugih piscev, pretežno prevodi (celoten prevod Biblije je iz leta 1584). Do opaznih sprememb v tem pogledu in do zanimivih transformacij je prišlo v knjižnem jeziku v začetku 19. stoletja. Načinovni adverb kot pogosto nadomestilo predložnih načinovnih zvez postaja važen sintaktični kondenzator, saj se z izborom te oblike ali pomensko ustreznega leksema sintaktična struktura stavka razbremeni in okrajša. j * Vsi slovenski slovničarji do A. Janežiča opisujejo bolj ali manj podrobno adverb le kot besedno vrsto. Tudi v tem pogledu so za prvim siovničarjem A. Bolioričem (1584) pomembni predvsem tisti, ki so v metodološkem pogledu doDolnili opis te besedne vrste in poznavanje o njej omogočali z dodatnim gradivom. Ta historiat je nadvse zanimiv in potrebuje osvetlitev zase. Svojevrsten poskus klasifikacije je tvegal M. Pohlin (Kraynska Grammatika, Lj. 1783), pomemben je O. Gutsmann (Windische Sprachlehre, Celovec 1777), ki prinaša poleg knjižnega povsem novo korošlco gradivo, V. Vodnik v svoji slovnici (Pilmenolt ali Grammatika, Ljubljana 1811) navaja prve pripombe o deležniškem izvoru načinovnih adverbov, J. Kopitar (Grammatik der Slavischen Sprache in Krain, Kärnten und Steyermark, Ljubljana 1808) sistematizira adverbialno gradivo po vprašalnicah, ki so izhodišče za dokončno pomensko klasifikacijo adverbov. 2e omenjeni Dajnko, Murko, Muršec prinašajo dodatne štajerske in panonske adverbialne variante; Metelko izdela opis vseh njemu znanih oblikovnih elementov in deli adverbe na neizpeljane in izpeljane, kar omogoča klasifikacijo glede na besedotvorni izvor. Za novejši slovenski knjižni jezik, za njegov normativni razvoj v 19. stol. je tudi o teh vprašanjih pomembno to, kar je o adverbih in nadalje prvič o prislovnih določilih ugotovil A. Janežič v Slovenski slovnici 1863. V naslednjih njegovih in Sketovih izdajah (1864, 1869, 1876, 1889, 1894, 1900), kot tudi v izdajah A. Breznika (1916, 1921, 1934) so predvsem prislovna določila predmet natančnejše analize, kar omogoča še logičnejšo in preciznejšo kla-silikacijo v slovnici treh avtorjev (Bajec, Rupel, Kolarič). Po tem opisu je v skrčni obliki podal adverb v svoji Slovenski slovnici J. Topoiišič (Maribor, 1976), ki je posodobil terminologijo in prislovna določila preinterpretiral v smislu funkcijsko strukturalistične jezikoslovne metode. 5 A. Bajec, Prislovni paberki, SR V—VII, 1954. ' M. Orožen, Razvoj predložnih zvez v slovenskem jeziku. Zbornik XI. seminarja za slovenski jezik, literaturo in kulturo. Ljubljana 1975, str. 13—25. 35 Iz historičnega gradiva je lepo razvidno stopenjsko prehajanje prislovnega določila v besedno vrsto, iz sintaktičnega sredstva v leksikalno. Prvotno prislovno določilo se pojavi kot novo izbrana predložna zveza v okviru možnosti pred-ložno-sklonskega sistema. Po dolgotrajnejši stereotipni rabi se zleksikalizira; med tem se tudi glasoslovno pogosto neregularno spremeni. Postane načinovni frazeologem, ki med ustaljeniimi adverbi še nima adekvatnega, simonimičnega pomena, kot npr. takele zveze v sodobnem knjižnem jeziku: dati na lepe oči, prodajam pod ceno, gleda me postrani, kupil sem pod roko, gre mi na roko. Ali pridevniške: sod je na malem, je še vse po starem, sem ob svojem, živi po svoje, itd. Tovrstne načinovne fraze so stiilistično zelo učinkovite, so značilne za pogovorni jezik in sproti nastajajo. Pomensko so blizu primerjalnim načinovnim zvezam s kot: gre kot po maslu, govori, kot bi rožice sadil, in podobno. Zleksikalizirane in ustaljene načinovne predložne zveze, ki so v 16. stoletju zapisane,'' izkazujejo nadalje dvojni razvoj; za nekatere je značilna transformacija, za nekatere leksikalizacija, del teh prislovnih določil se pojavlja v spremenjenih predložno-sklonskih načinovnih zvezah knjižnega jezika. A) Primer obvezne (ali možne) transformacije: Gen.: On .. . pro/i Ozheta bres prenehanja... (nenehno, neprestano). On potrebuje enu bres konza veliku v/milenje . .. (neskončno). Suknja pak je bila pres /hva, od verha doli /etkana /kus inu /kus (od zgoraj navzdol, vzdolž, navzdolžno, po dolgem). Dat.: Koku tebi pojde, kadar ti bode s Kojniki ali k' nogam tezhi (peš). Ak.: Sa riSnizo je/t vom povejm . .. (resnično). Ali je/t hozhem poprej nyh hudobo .. . dvej gubej plazhati... (dvojno). Na to drugo Sobboto pak je /koraj v/e Me/tu vkupe prishlu... (skupaj). Lok.: Taku je ta, kateri po krivizi blagu sbira . .. (krivično). Bujmo /e (vshe) v/aj Gospuda . . . kateri nam godni desh, inu posni deeh v'piavim zhaffu daje (pravočasno, ob pravem času). Kadar /o ony pak /li/hali, de je on po ludoujkim (judovsko, židovsko) k nym govuril, /o ony /he tihe/hi (tile, bolj tiho) po/tali. Inu ne/im ni/hter na jkrivnim govuril (pojavlja se tudi adverb /kriv/hi, /kri-vaje — še v deležniški podobi). Sakaj /e my ... po göftu pö/timo ... (pogosto, pogostoma). Tedaj /o ... te Gmajne ... v/ak dan na zhijli gori jemale (številčno rasle). Instr.: Kadar je on tu truplu fkrivfhi (skrivaj) bil /kril, je on /voj kruh s sha-lojtjo jedil... (žalostno). ' Obravnavano gradivo je prvenstveno iz Dalmatinovega prevoda Biblije (1584) in delno iz Japljevega prevoda NT (1784). 36 Rovnaj is' pametjo inu piemiflekom... (pametno in preudarno). Pro/simo s' sdihvanjem inu s' Jolsami... (vzdihovanje, vzdihujoč). Ony s' vej selom na rajsho /e podajo... (veselo). B) Primeri leksikalizacije v nov, enopomenski adverbialni leksem: Gen.: Dershite s'jutra praudo ... (zjutraj). /s gul dobrute, je/t te hozhem supet sydati... ti Ishrael/ka Dezhla... (zgolj iz dobrote). Is nou /i orjite, inu ne/ejte mej garmovje ... (znova). Inu ni/hter nepravim isvuna tiga, kar /o Preroki pravili... (izven, razen). Dat.: Inu nyh mladice k'vijiiku pojdejo, kakor prah... (kvišku). Ak.: Na to drugo Sobboto pak je /koraj v/e Me/tu vkupe prishlu (skupaj). Inu kateri bo hotel od tebe na pos^odo imeti, ne odversi ga... (naposodo). Natu je rekel leremias... v'prizho Farjev... (vpričo). Lok.: Inu je blisi Dama/hka pri/hal ob pul dne ... (opoldne). Inu on je po redi pravil... (zaporedno, po vrsti). Enaki procesi so značilni za presežnik prislova, ki se je večinoma pomensko osamosvojil. Inu kader /o bily porozhenje prejeli... de bi nar bershe, ker bi mogla, k njemu pri/hla ... (tu pomenja zveza: karnajbitreje, adverb najbrž pa pomeni — morda, mogoče). Kakor tudi ti nar bule vej/h... (najbolj); Nifhtar majnje... Preroki... (nič manj), in podobno. C) Spremenjene predložno-sklonske načinovne zveze (prislovna določila): Dat.: Sin tiga zhloveka bo isdan... inu ony ga bodo k' Smerti ob/odili... (na smrt). Loc: Kadar Jo ony pak letu /li/hali... /o JTili vumkaj eden po drugim ... (eden za drugim). V kaj sa eni oblajti ti leto dela/h... (kako? s kakšno pravico). Sakaj Bug nedaje Duha per Meri... (po meri). Instr.: Inu ony /o je (Krugle) s verhorn nalili... (do vrha). Sakaj v/akateri je /hli/hal nje govorezhe s' Jvojim laftnim lesikom... (v svojem lastnem jeziku). Pujti njo s myrom... (v miru, pri miru, na miru). Inu je na/hal eniga luda, s Imenom Aqvila... (po imenu). 37 Te tendence in zakonitosti, ki jih v osrednjem razvoju slovenskega knjižnega jezika od 16. do 19. stoletja prepoznavamo ob analizi načinovnega prislova j kot besedne vrste in predložnih načinovnih zvez na sintaktični ravni, so v manj- ; šem obsegu značilne tudi za krajevne, časovne, vzročne in druge prislovne : zveze, le da so možnosti formalizacije drugačne, manj enotne in zato manj i opazne. I V jeziku 16. stoletja je še nekaj posebnosti, arhaizmov, ki so kasneje izginili, \ zaznavne pa so že tudi nove razvojne značilnosti, ki so se nadalje ustalile. ; Zanimiva so predvsem različna uravnavanja značilnih adverbialnih končnic — I starih sklonskih morfemov — ter izbor in razvrščanje partikul pri krajevnih in i časovnih prislovih (prvenstveno zaimkovnega izvora). : Take posamične zanimivosti ob načinovnem adverbu so naslednje: Adverbiali- i ziran particip na -oč se od pridevniške oblike istega izvora diferencira s pri- : stavkom -e: Letu je pak ve/dezhe (znano), tu je mogozh -> mogozhe; tu nej mo- \ gozhe. Frekvenca narašča posebno v novejšem slovenskem knjižnem jeziku (je ! vroče, pekoče, žgoče itd.). Pri Dalmatinu se že najdejo primeri adverbializirane rabe pridevnikov m. spola (v nom sg. in pl.); predvsem pri izposojenkah iz nemščine: Ony radi (rado!) /em ter tam tekajo, inu neradi (nerado) doma o/taneo. Leti na/hi vi/hi prou (pravo!) vejdo; Letu je pak Paulu shal djalu; Inu je vshe neshiher /e pelati (nesigurno, nevarno); Paulus pak inu Barnabas /ta traj ozhitu djala (svobodno, odkrito). Po pridevniški obliki se uravnavajo tudi posamični adverbi kot: Lety v/i /o veden vkup bily (vedno). Zgledi za to so predvsem pri adverbih kot: navzven, narazen, itd. Po prvotnih participialnih oblikah (gredozh, jesdezh) se širi -č k števniškim in zaimenskim načinovnim adverbom: drugazh, temuzh, drguzh, in dalezh (če ni oblika regulirana iz dale- [ ko — da/eče?). Tudi partikulo -ajj-ej zasledimo pri načinovnih adverbih (tipična j za krajevne in časovne zaimenske prislove: tuka-fj, vunka+j, zguda-f-j, zju- | tra+j), v kolikor ne gre za poudarjeni e pri komparativu: löshej (lažejše?), \ analogična je pa pri adverbu lahkejllahkaj/lohkaj (lahko). Preseneča adverb pejjhizo hodio (iz pešice?, sodobna oblika je peš). V diahroničnem razvoju je prišlo tudi do besedotvornih sprememb v izpeljankah vseh besednih vrst. Tudi to se odraža na adverbih, kar dokazujejo predvsem pridevniški prislovi. Npr. priasnivu — prijazno, norjku — noro, jlabodnu — svobodno; dovolj pogosto je prišlo do pomenskega prenosa: britku — žalostno, težko, bersu — hitro, pridnu — koristno; potrjen je adverb zlu — zelo: imajo slu k'jramoti biti (bodo zelo osramočeni), večje število adverbov je še ^ brez partikule /: prece -> precej, potle, sguda, isvuna in podobno. Pri vseh pomenskih skupinah adverbov (načinovnih, krajevnih, časovnih, vzročnih) je v tekstih od 16. stoletja dalje vidna tendenca po ustalitvi »enot-I nejših« formalnih znakov; gre očitno za uravnavanje po frekventnejših ali po- j gosto rabljenih adverbih, saj prvotni sklonski morfemi kot -e in -u (prvotnih lokal) in -a, -u (prvotni genetiv) ne signalizirajo več prvotnega pomena. Izriva ; jih -i in namesto prvotnih oblik kot: notre, dave, vkupe, jutri, se pojavljajo ] mlajše možnosti: notri, davi, jutri. Starejše oblike na -u prevzemajo -i in -0:1 ondu — ondi, vrhu — vrh (0), blisu — blisi, kmalu — kmali. Načinovni formant | -o se širi h krajevnim in časovnim adverbom: kam — kamo, sdavna — sdavno, \ 38 blisu — bliso. Prav tako je od 16. stoletja dalje opazen znaten porast ojače-valnih partikul pri krajevnih in časovnih adverbih zaimkovnega izvora. Najpogosteje -aj, ki se zlije najprej (!) s prvotnimi genetivi na -a; sjutraj, sdav-naj, Jnozhkaj, tedaj, tukaj, sgoraj; -ej se širi od prvotnih komparativov: teshej, lashej k primerom: potlej, mordej. Manj pogoste so partikule -ci; tedajzi, sdajzi; -nj: tulikajn, kulikajn, in -le, ki je tipičina predvsem za kazalne zaimke: tule, tamle, potle, pojavlja pa se tudi pred adverbom kraja: lefSem, lef, če se omejimo samo na pojave osrednje jezikovne tradicije. V 18. stoletju so vse pogostejši primeri redukcije prvotnih genetivnih, dativnih, akuzativnih in lokalnih predložnih samostalniških in pridevniških zvez (zlasti nedoločena oblika pridevnika): sgol < is gola, kljub < k ljubu, dovol < do volje, savle < za volje, sla/ti