Kako se da mleko v daljne kraje voziti, da
dobro ostane.
v
Železnice ho na svetu veliko prenaredile. Marsikaj je /daj drugač kakor je bilo se pred malo leti. Kupci i je železnica m a r s i k o d nove poti o d p e r 1 a. Kdo bi bil, na priliko, kadaj mislil, da bo ljubljanskega mleka iz Šiške in Dravelj zimski čas vsaki dan okoli 60 bokalov v Terst se peljalo! In vendar je zdaj taka. Tudi poleti so ga skušali Teržačanom voziti, pa medpotoma se je mleko večkrat skisalo, ker je pregorko bilo, in tako je menda nehala vožnja poleti. Čeravno nam železnica teržaška marsi-kter živež zdaj p o d r a ž u j e, ker se ga dosti v Terst speča (tako postavimo, bi morebiti še danes krompir po polgoldinarja mernik imeli kakor je bil od konca v jeseni, če bi ga ne zvozili sila veliko v Terst), moramo vendar, če ne gledamo zatiraj le na svojo mavho, kmetom privošiti da svoje pridelke bolje prodajajo. In tako nam je bilo tudi všeč, da smo v časniku češke gospodarske družbe brali, kako se da mleko po železnici voziti, da se tudi dolgo pot dobro ohrani.
Ondi stoji zapisano sledeče:
Gospod Menard ima 50 milj nad Parizom, blizo BJois-a, velik hlev molznih krav, odkodar vsaki dan tudi poleti mleko v Pariz pošilja, pa se mu nikoli ne skisa ali sicer ne spridi.
Ravna pa tako-le:
Berž po molži vlijejo mleko v visoke pa ozke posode; polne posode te postavijo potem v merzlo studenč-nico (Bruiuienwasser), da se mleko hitro shladi do 9 ali 10 stopinj gorkote po gorkomeru R. Tako ohlajeno mleko se prelije v posode iz vlitega železa, ktere se potem tako zaklenejo, da mleko v njih klumpati ne more. Poleti se te posode še zavijejo v volna te plahte, ki so bile poprej v merzlo vodo pomočene. Tako gre mleko 50 milj deleč v Pariz, in tudi v najhuji vročini pride popolnoma dobro tje. — Naj tudi naši mlekarji, kteri pošiljajo mleko po železnici, ravnajo po Menardovem izgledu!
10