484
Dr. Fr. Zbašnik: Delavka.
Delavka.
aj ne, kako ti je prijalo to: gospod tvoj obenem tvoj ljubeč! Kaj bilo ti mar, kaj prašala si, če bode kdaj   tudi tvoj snubec . . .
Pa saj te je snubil sleherni dan, vsak dan pač za urico kratko . . . Kako te pritiskal je vroče  na se in božal ti ličece gladko! . .
Kako pač si čakala vedno težko, da dela bi bilo že konec! Kako vztrepetalo ti vselej  srce, ko dal je znamenje zvonec! . .
Saj takrat se praznik tvoj je pričel —-brez sape si k njemu hitela —¦ kako počivala pri njem si sladko, kako mu na prsih drhtela! . .
Poprej te obdajal je tvornice smrad —
dišave so tu te obvele,
in sanje prijetne, opojne sedaj
so dušo ljubo ti  objele . . .
Hvaležno obračala  vanj  si oči, saj plačal, ko drugim, ti delo, ah poleg tega pa tvoje srce še zanj plameneti je smelo . . .
Kako je bil dober, kako plemenit, v smrt rada bi zanj bila tekla — a on je zahteval ljubezen samo, kako bi mu bila odrekla! . .
Oh, dala bi bila mu rada še več, ko bi ti le bilo mogoče! Kako si po tihem želela vsekdar, da bil bi kdo drugi tvoj oče! . .
Dr. Fr. Zbašnik: Delavka.
485
Ko tvojo ljubezen užival je on, poljubljal na lice te rožno, za srečo njegovo molila si ti, molila iskreno, pobožno! . .
Kaj tvojih vrstnic bil mar ti posmeh — zavidna, hinavska dekleta! — kaj bila sta mar ti jeza in srd, in kaj ti mar kletev očeta! . .
Storila si to, kar pač  želel je on, kar htela njegova je sreča! . . Oh saj ne ugasne, ne mine nikdar njegova ljubezen goreča! . .
Gorje! Kako kratek bil lepi je sen! V zibeli otrok ti zdaj joče! . . Skesana pretakaš sama solze, a v kotu umira ti oče! . .
Kako je, kako je prišlo vse to? Zakaj te je sunil od sebe? . . . Odslovil potem še očeta ti je, v glad pahnil oba in v potrebe . . .
In ko je prijokal še otrok na svet, i njega prepustil je bedi; ko milo pomoči prosila si ga, se rogal je tvoji besedi! . .
In zdaj ti vse to, vse to v glavo ne gre, da možna je taka krivica; — kje božja previdnost, kje božja modrost, kje božja, posvetna pravica? . .
Ej, abotnica, ni modro li to ? . . Tam v kotu bo konec trpina —¦ zato se porodil namestnik mu je, zato si  dobila ti sina! . .
Dr. Fr. Zbašnik.