Revija za učitelje, 
vzgojitelje in starše 

marec 2017 

Letnik XIX/1 • 
številka 73

Vzgoja 
cena 4,95 eur 

 stran 24 
Naš pogovor: 
Matej Tušak 
stran 36 
Internet v našem 
življenju 
stran 45 
Biti čuječ 
prostovoljec 
V žarišču: 
Na poti k celostnosti 

Podatki o knjigi: 
velikost: 165 mm x 235 mm, obseg: 240 strani 
Izid: 28. 3. 2017 
Cena: 
Prednaročniška (velja do 28. 3. 2017): 17,90 € 
Redna: 21,90 € 
Naročila: 
DKPS, Ul. Janeza Pavla II. 13, 1000 Ljubljana, 
01/43-83-983, revija.vzgoja@gmail.com 
V knjigi najdemo vsebinsko razčlenitev temeljnega smotra 
vzgojein izobraževanja ‘spodbujanje celostnega razvoja 
osebnosti’ ter temeljito predstavitev vloge vrednot v 
motivacijskem krogu. Avtor poleg drugih vsebin in izsledkov 
raziskave predstavlja tudi možnosti razvoja vzgojnih načrtov 
in predlaga pomembne teme za raziskovalno delo. 
Knjigo priporočamo učiteljem, 
vzgojiteljem in staršem ter vsem, vodijo 
vzgojno-izobraževalne ustanove. 
Podatki o knjigi: 
velikost: 165 mm x 235 mm, obseg: 240 strani 
Izid: 28. 3. 2017 
Cena: 
Prednaročniška (velja do 28. 3. 2017): 17,90 € 
Redna: 21,90 € 
Naročila: 
DKPS, Ul. Janeza Pavla II. 13, 1000 Ljubljana, 
01/43-83-983, revija.vzgoja@gmail.com 
V knjigi najdemo vsebinsko razčlenitev temeljnega smotra 
vzgojein izobraževanja ‘spodbujanje celostnega razvoja 
osebnosti’ ter temeljito predstavitev vloge vrednot v 
motivacijskem krogu. Avtor poleg drugih vsebin in izsledkov 
raziskave predstavlja tudi možnosti razvoja vzgojnih načrtov 
in predlaga pomembne teme za raziskovalno delo. 
Knjigo priporočamo učiteljem, 
vzgojiteljem in staršem ter vsem, vodijo 
vzgojno-izobraževalne ustanove. 
Pošljite SMS s 
ključno besedo 

LJUBHOSPIC5 
na številko 1919 
in prispevajte 
5 EUR za Hišo 
Ljubhospica. 

Prispevajo lahko uporabniki mobilnih 
storitev Telekoma Slovenije, Izimobila, 
Si.mobila in Telemacha. Pogoji sodelovanja: 
www.ljubhospic.si/sms 



VZGOJA 73 

Revija za učitelje, vzgojitelje in starše 
marec 2017, letnik XIX/1 

Ustanovitelja in izdajatelja 

Društvo katoliških pedagogov Slovenije in 
Družba Jezusova 

Svet revije 

mag. Ivan Bresciani 
dr. Helena Jeriček Klanšček 
mag. Albert Bačar 
dr. Viljem Lovše 
Marjan Peneš 
dr. Bogdan Polajner 
dr. Peter Svetina 
Marija Žabjek 

Odgovorni urednik

dr. Silvo Šinkovec 

Uredniški odbor 

Erika Ašič 
dr. Dejan Hozjan 
dr. Petra Javrh 
dr. Jana Kalin 
dr. Vanja Kiswarday 
dr. Franci M. Kolenec 
dr. Andrej Perko 
mag. Magda Burger 

Naslov uredništva 

Vzgoja, Ulica Janeza Pavla II. 13, 
1000 Ljubljana 
01/43-83-983 
revija.vzgoja@gmail.com 
silvo.sinkovec@rkc.si 
http://www.revija-vzgoja.si 

ID za DDV 

SI64231160 

Transakcijski račun 

SI56 6100 0000 9750 496 
odprt pri Delavski hranilnici d.d. 

Oblikovanje in prelom 

Tiskarna Oman, Kranj 

Tisk 

Grafis trade d.o.o. 

Lektoriranje 

Barbara Rodošek 

Revija Vzgoja izhaja štirikrat letno. 
Cena izvoda v letu 2017 je 4,95 €. Naročnina 
za naročnike v Sloveniji je 19,80 € (tujina 
34 €). DDV in poštnina sta všteta v ceno. 
Odpoved naročnine sprejemamo samo pisno 
za naslednje obračunsko obdobje. 
Navodila za pisanje prispevkov lahko 
dobite na uredništvu ali na spletni strani. 
Nenaročenih prispevkov ne honoriramo. 
Natisnjenih 1700 izvodov. 


ISSN: 1580-0482 

Revijo sofinancira Javna agencija za 
raziskovalno dejavnost RS. 

Na poti v 
drugačnost 

Silvo Šinkovec, D. J., dr. ped. znanosti, psiholog, 
defektolog in teolog, je predavatelj, terapevt, voditelj več 
seminarjev, šol za starše in duhovnih vaj, urednik revije Vzgoja, 
duhovni asistent DKPS in direktor Inštituta Franca Pedička. 


V življenju hodimo po svoji poti, včasih pa 
smer tudi spremenimo. Na uredništvu smo 
se odločili spremeniti obliko naše revije. Radi 
imamo lepoto, saj je čut za lepo pomemben 
del razvoja celostne osebnosti. Upamo, da 
vam bo všeč. Veseli bomo vaših odmevov. 
V Knjižnici Otona Župančiča sem se udeležil 
pogovora s p. dr. Karlom Gržanom ob izidu 
dveh knjig z naslovom Vstanimo, v suženjstvo 
zakleti, ki imata skupaj preko 1000 strani. 
Koliko oblik suženjstva opiše! Gržan pravi, 
da so sla po Imeti, Posedovati, Obvladovati, 
Nadzorovati novodobne droge mnogih ljudi. 
Ko človeka zagrabi ena od njih, se vede 
neracionalno. Ob tem opozori na temeljno 
razliko med ekonomijo in ekonomizmom. 
Ekonomija skrbi za dom. Zaslužek je potreben, 
da preživijo vsi člani družine. In nič več. 
Ekonomizem preračunljivo išče dobiček na 
račun drugih in kopiči zaklade, ki jih ne bo 
nikoli potreboval. Avtor poda ogromno primerov 
ekonomizma. Sodobne šole ekonomije 
in politike pravzaprav uvajajo v ekonomizem, 
sodobno ideologijo velikega Imperija. Gržan 
doda tezo, da sveta ne vodijo več vlade, ampak 
interes kapitala. »Imperij, ki nas upravlja 
z denarjem, se je s svojo logiko pohlepa v tkivo 
človeštva zajedel kot rak in v vse družbene 
strukture razsejal metastaze« (str. 19). Taka filozofija 
vodi v slepo ulico, pa naj gre za človeško 
zgodovino ali za osebne zgodbe. To potrjuje 
tudi stavek Steva Jobsa, ki ga je napisal na 
bolniški postelji: »V katerem koli življenjskem 
obdobju ste, bo sčasoma prišel dan, ko se boste 
morali soočiti s tem, da se zavese spuščajo« 
(str. 166). 
Podnaslov Izstop iz smrtonosne igre polov 
poudari drugo sporočilo. Gržan svari pred 
ujetostjo v »igro polov«. Ljudje smo razdeljeni 
na bogate in revne, na leve in desne, neverne 
in verujoče, grešne in svete itd. Z mnogimi 
primeri pronicljivo slika klavrno stanje sveta. 
Poleg analize želi Gržan preraščati trenutno 

situacijo, saj ve, da bi bil svet lahko boljši. V 
prvi knjigi omenja p. Franca Cerarja. Njegova 
knjiga Partizan nekoliko drugače je bila znanilka 
preraščanja ideologije polov. Iz njegovega 
pričevanja sije velika notranja svoboda. Ob 
njem se spomnim tudi drugih jezuitov, ki so 
bili po vojni v zaporih. Večkrat. Trdo so delali, 
doživljali veliko zasliševanj, laži, podtikanj. 
Toda ko so govorili o teh izkušnjah, niso bili 
zagrenjeni. Bili so svobodni. To me je vedno 
pritegnilo. In čudilo: od kod moč za odpuščanje, 
svobodo, odprtost, spoštovanje? 
Kam nas vabi Gržan? Kako lahko presežemo 
»ujetost v suženjstvo«? Nakaže veliko možnosti 
(7. poglavje). Odgovor išče pri fizikih. A. 
Komat pravi, da »resničnega humanizma ne 
bomo dosegli z zapovedmi, temveč s spoznanjem 
in z mističnim izkustvom enosti z vsemi 
bitji«. In Einstein: »Najlepše in najgloblje 
doživetje je v občutku mističnega. V tem je 
čar vsake prave znanosti. Vsakdo, ki mu je ta 
občutek tuj, ki se ne more čuditi in obstrmeti 
od začudenja, je tako rekoč mrtev.« Išče ga 
pri psihologih. C. G. Jung pravi: »Tisti, ki ima 
mistično izkustvo, poseduje velik zaklad, ki je 
postal njegov vir življenja, smisla in lepote in 
ki je dal svetu in človeštvu nov sijaj.« Vstopiti 
v svet svetega je podobno kot vstopiti v svet 
lepega. Nam, vzgojiteljem in učiteljem, bo 
verjetno najbližje Dostojevski: »Ljubite posebno 
otročičke, zakaj tudi ti so brez greha, 
kakor angeli, in živijo zato, da bi nas ganili, v 
očiščenje naših src in v nekakšen pouk za nas. 
/.../ Odloči se za ponižno ljubezen. /.../ Ljubeča 
ponižnost je silna moč, najsilnejša med 
vsemi.« Ali ni to tudi izkušnja Jobsa, ki je tik 
pred smrtjo zapisal: »Bog nam je dal čute, da 
občutimo ljubezen v srcu do vsakogar, in ne 
iluzij, ki nam jih prinaša bogastvo. Bogastva, 
ki sem si ga pridobil v življenju, ne morem nesti 
s sabo« (str. 167)? 
Vsak človek se znajde na križišču in išče pot 
v drugačnost. 


15
32
34
41
43
15
32
34
41
43
Pristen dialoški pouk 

… Pozornost bomo usmerili na tiste značilnosti 
pouka, ki lahko bistveno prispevajo k 
uveljavljanju pomembnih vrednot, kot so 
spoštovanje in samospoštovanje, a nanje pogosto 
pozabljamo, ker jih jemljemo kot nekaj 
preveč samoumevnega in vsakdanjega. Da 
bi se jih jasneje zavedli, vas spodbujam k 
'mikroanalizi' tipične učne ure. … 

Razvijanje osebnosti v odnosih 

… O razvijanju osebnosti težko govorimo, 
če nimamo jasne predstave, čému vsemu naj 
bi v življenju sledili. Zato eno prvih razrednih 
ur v prvem letniku posvetimo pogovoru 
o vrednotah v lastnem življenju. /…/ Pri 
tem ne gre za kategoriziranje ali pomnjenje 
pojmov, ampak za ozaveščanje pomena vrednot 
v lastnem življenju. … 

Vzgoja osebnosti za vzdržni razvoj 

… Neoliberalni kapitalizem je krut. Vzdržljivost 
le predpostavlja, sistemsko pa je ne 
podpira. Čedalje več je žrtev prezahtevnih 
razmer, ker ne delujejo v skladu z naravnimi 
pogoji lastne eksistence. Rezilientnost je 
sicer dinamičen, prožen in prilagodljiv proces, 
za katerega sta značilni splošna življenjska 
prilagodljivost in prožnost. … 

Družim se, torej sem – toda s kom in 
kako? 

… Vrstniški odnosi so mladostniku v pomoč 
pri osamosvajanju od staršev ter pri navezovanju 
stikov z nasprotnim spolom. V obdobju 
mladostništva pride do sprememb tudi 
na področju oblikovanja prijateljstev, ki postanejo 
čustveno intenzivna in bolj intimna. 
V primerjavi z otroštvom prijateljstvo mladostnikov 
temelji na večji medsebojni odprtosti, 
odkritosti, zaupanju in vzajemnosti. … 

Otroci in njihovi skrivnostni 
usmerjevalci 

… Negovanje individualnosti in za življenje 
potrebna socializacija pa se najbrž zlivata 
v težnje po osebnostni celovitosti, ki naj bi 
otroku omogočala harmoničen razvoj, varnost 
in svobodo, kar morda nakazuje 'neuvrščena' 
deklica na sredini, ki edina ne jezdi 
gugalnice, ampak sedi na njej sproščeno, a 
zato morda manj zavarovano. … 

Uvodnik 

3 
Silvo Šinkovec: Na poti v drugačnost 

V žarišču: Na poti k celostnosti 

5 Silvo Šinkovec: Odločitev za celostni pristop 
8 Stanko Gerjolj: Potreba po novi ‘filozofiji vzgoje’ 
10 Marijana Kolenko: Vzgojni načrt: osnova za 

spodbujanje celostnega razvoja 
12 Jože Ramovš: Skupinsko socialno učenje 
15 Barica Marentič Požarnik: Pristen dialoški pouk 
18 Alenka Škrubej: Socialni razvoj otroka 
20 Irena Zupančič: Čustva in gibanje 
22 Andreja Kosirnik, Bernarda Mal: Lepopis. Pozabljen? 

Naš pogovor 

24 
Silvo Šinkovec: Matej Tušak: Spremljanje športnikov 

Etika v šoli 

27 
Vida Žontar: Etika in vrednote v Vrtcu Litija 

Biti vzgojitelj 

28 
V spomin: dr. Peter Vencelj 

Duhovna izkušnja 

30 Janez Poljanšek: Videti preko, videti onkraj 
31 Marija Janša: Bilo je na trgatvi 

Razredništvo in vzgojni načrt 

32 Lidija Golc: Razvijanje osebnosti v odnosih 
34 Bogomir Novak: Vzgoja osebnosti za vzdržni razvoj 

Starši 

36 Neža Miklič: Internet v našem življenju 
38 Špela Pahor: Samopoškodbeno in samomorilno 
vedenje 

41 
Helena Jeriček Klanšček, Jasmina Krajnc, Karmen 
Britovšek: Družim se, torej sem – toda s kom in kako? 

Vzgojna področja 

43 
Milček Komelj: Otroci in njihovi skrivnostni 
usmerjevalci 

Prostovoljno delo 

45 Tina Klinkon: Biti čuječ prostovoljec 
46 Lidija Golc: Še veš, da si sol zemlje 

Izkušnje 

47 
Ester Pečarič: Delo krepi telo in značaj 

49 Nova spoznanja 
50 Prebrali smo 
51 Iz življenja DKPS 
52 Summary 
53 Napovedni koledar 


Odločitev za 
celostni pristop 

Silvo Šinkovec, D. J., dr. ped. znanosti, psiholog, defektolog in teolog, je predavatelj, terapevt, 
voditelj več seminarjev, šol za starše in duhovnih vaj, urednik revije Vzgoja, duhovni asistent DKPS in 
direktor Inštituta Franca Pedička. 

Da vzgojni načrt dobi svoje pravo mesto na šoli, je pomembno, da 
ga povezujemo s splošnim smotrom vzgoje in izobraževanja; »smoter 
namreč daje smisel vsaki stvari« (Aristotel, 1994: 112). Zato je treba 
med različnimi smotri izbrati enega. 

V Unescovem dokumentu Učenje: skriti 
zaklad (Delors, 1996), v Zakonu o osnovni 
šoli (2007) in v Beli knjigi o vzgoji in izobraževanju 
(2011) najdemo zapisan smoter 
»spodbujanje celostnega razvoja osebnosti
«, kar daje temu smotru teoretično in 
normativno podlago, kar je pomembno 
tudi pri razmišljanju, kako razvijati vzgojne 
načrte osnovnih šol. 

Celostno 

Pojem celostnost je v sodobni literaturi 
pogosto uporabljen. V psihologiji je izraz 
‘holistična psihologija’ uvedla Horney, ki 
je trdila, da je treba osebo obravnavati kot 
povezano celoto, ki vpliva na okolje in sprejema 
vplive iz okolja (Kaplan in Sadock, 
1991: 188). Bistveno vlogo pri uveljavljanju 
izraza celostno ima geštaltpsihologija 
(Lewin, Perls), ki trdi, da je vedenje več kot 
le seštevek posameznih elementov, ki vplivajo 
nanj. Geštalt ali celota vključuje posamezne 
dele, pomeni pa več kot le posamezni 
deli/dogodki, ki jo sestavljajo (Kaplan 
in Sadock, 1991: 190). Campbell poudari, 
da proučevanje delov ne more pojasniti 
celote, kajti celota je nekaj drugega kot le 
preprosto seštevanje njenih delov (Campbell, 
1989: 325). Ščuka pa poudari, da je v 
ospredju »doživljanje celote, ne analiziranje 
njenih delov. Ne gre torej le za razumsko 
predstavo o raziskovanem, ampak za širšomiselno predstavo o doživetem« (Ščuka, 
2007: 19). Z omenjenimi avtorji lahko rečemo, 
da (1) z besedo celostno pojmujemo 
posameznika v povezanosti z okoljem 

in interakcijo med obema, (2) da je celota 
vedno več in nekaj drugega kot le seštevek 
posameznih sestavnih elementov, zato tudi 

(3) proučevanje le posameznih delov ne 
pojasni celote, poleg tega (4) celote ne moremo 
spoznati le z metodo analize, ampak 
z doživljanjem celote. 
Opozoriti moramo tudi na neustrezno rabo 
tega pojma, kajti ‘celostna vzgoja’ (pedagogika) 
se pogosto uporablja, ko avtorji želijo 
poudariti vidik, ki v vzgojo še ni vključen ali 
ni dovolj vključen. Na primer, kjer ni dovolj 
gibanja, poudarijo, da je celostno takrat, ko 
je vključeno tudi gibanje; kjer v vzgojo niso 
vključena čustva, celostno pomeni vključenost 
čustev; kjer manjka etična vzgoja, celostno 
pomeni, da vključujejo etično raven; 
kjer ni vključena duhovnost, želijo s pojmom 
celostna vzgoja vključiti tudi duhov-
Celovitost pomeni tudi 
uravnoteženost med 
izobraževanjem in vzgojo. Poudarek 
na skladnem in celovitem razvoju je 
zavezujoč za šole ter daje vzgojnim 
načrtom jasno obzorje. 

no raven. Take opredelitve dodajo, kar je 
bilo izpuščeno, ostajajo pa na ravni seštevanja; 
prištejejo tisto, kar se zdi, da še manjka. 
Ta raba ima še vedno v mislih vsestranost 
in ne preide v razmišljanje o celostnosti. Pri 
pojmu celostno je bistvenega pomena vprašanje, 
kaj je središče ali jedro osebnosti, kaj 
osebo povezuje, poenoti in izpolni. 


Izmed različnih virov, ki zagovarjajo celostni 
razvoj osebnosti, smo izbrali štiri. Prvi 
je Pediček (1985), ki se je v osemdesetih letih 
zavzemal za »celovitega človeka«, sledi 
Unescov dokument Učenje: skriti zaklad 
(Delors, 1996), ki se zavzema za šolo, ki želi 
»prispevati k celovitemu razvoju vsakega 
posameznika«, nova Bela knjiga o vzgoji 
in izobraževanju (Krek in Metljak, 2011), 
ki se zavzema za »skladen in celovit razvoj 
posameznika« in Humphreys (2002), ki 
poudarja, da je »jedro osebnosti samospoštovanje
«. 

Celovit človek 

Že na posvetu o pomenu vsestransko razvite 
osebnosti (VRO), ki ga je l. 1985 organiziral 
Pedagoški inštitut in na katerem 
je večina razpravljavcev zavrnila smoter 
VRO, se je Pediček zavzel za paradigmatski 
preobrat in za »celovitega človeka«, za 
človeka, ki je v sebi »integriran«, »v delovnih 
in življenjskih okoliščinah ravna iz 
te svoje celosti«, »skladno s svojimi načeli 
in stališči«, »etično, dosledno in odgovorno
« (Pediček, 1985: 9). Pediček pojasni, da 
človeka ne pojmuje kot seštevek različnih 
področij ali lastnosti, ampak kot celoto, 
kjer je med seboj vse povezano in usklajeno. 
Pediček še pravi, da naj človek ne bi bil 
uporabljen za nekaj; »otroka, mladostnika, 
odraslega ne vzgajamo in ne izobražujemo 
za nekaj«, »ne vzgajamo ‘za nekaj’ (poklicno-
produkcijsko bitje, državno sodelujoče 
bitje)« (Pediček, 1994: 61). Ko vzgajamo ‘za 
nekaj’, učenec postane objekt, uporaben za 
trg dela ali za državo; ko pa vzgoja postane 
oblikovanje človeka v sebi, učenec postane 
subjekt, v središču je razvoj otroka, pri 
čemer ne gre samo za to, kaj potrebuje za 
življenje (uporabne veščine), ampak predvsem 
za to, da razvija osebo (»človekovo bistvenost
«) in izraža svojo osebnost (»inven



Na poti k celostnosti 


tivna mišljenjskost«, »humana socialnost«, 
»delovna ustvarjalnost«). Celota je več kot 
posameznosti, biti je nad uporabnostjo. Pediček 
pojmuje celoto tudi v pomenu odnosa 
osebe do okolja, do družbe. Pediček je o 
celostnem pedagoškem modelu sanjal že na 
Bledu leta 1971 s trditvijo, »da ni vzgoja pojmovana 
prvenstveno kot družbena, temveč 
kot imanentna človeška funkcija« (Pediček, 
2013: 28). Poudaril je bistveno razliko med 
pogledom na človeka totalitarne in demokratične 
družbe; prva se zateka k »družbeni 
dresuri« in »modelnemu mišljenju«, druga 
poudarja posameznika, svobodo, njegovo 
samostojnost in izvirnost. Pediček poudarja 
razvoj posameznikove avtonomnosti, 
kajti svoboden in ustvarjalen posameznik 
postane družbeno dejaven in soustvarjalec 
družbe. Ko Pediček razčisti posameznikov 
odnos do okolja (družbe), se že opredeli za 
celostno pedagogiko, ker upošteva odnos 
dela do celote, ki ni samo podredljiv, ampak 
soustvarjalen. Ramovš pravi, da se Pediček 
»zavestno trudi za antropologizacijo 
pedagogike« (Ramovš, 2013: 183), zato jo 
smemo imenovati antropološka pedagogika, 
katere srčika je celostni razvoj človeka. 
»Le človekova celost in celovitost, njegova 
globalnost in totalnost, morata biti temeljni 
teleološki vrednosti naše današnje pedagoške 
misli in našega današnjega vzgojno-izobraževalnega 
dela« (Pediček, 1994: 60). 

Popoln razcvet osebnosti 

Unescova komisija je »že na prvi seji močno 
poudarila temeljno načelo, da mora izobraževanje 
prispevati k celovitemu razvoju 
vsakega posameznika«, to pomeni »k njegovemu 
duševnemu in telesnemu razvoju, 
čustvovanju, smislu za lepoto, k osebni 
odgovornosti in duhovnim vrednotam« 
(Delors, 1996: 86). Ta dokument poudari 
čustveni razvoj in s tem pomen čustvenega 
opismenjevanja ter razvoj estetskega (smisel 
za lepoto), moralnega (učiti se odgovornega 
ravnanja) in religioznega (duhovne 
vrednote) čuta. Dokument poudari, da se 
mora človek učiti živeti samostojno, svobodno 
razmišljati, razvijati domišljijo, da je 
lahko inovativen in ustvarjalen. Pri vzgoji 
in izobraževanju gre za »notranje potovanje
«, ki traja »vse življenje«, gre za nenehno 
»zorenje osebnosti«. Učenec naj spoznava 
sebe, razvija svoje zmožnosti in oblikuje 

Foto: Petra Duhannoy 

osebno identiteto. »Cilj razvoja je popoln 
razcvet človeka, vsega bogastva njegove 
osebnosti, vse zapletenosti njegovih izrazov 
in različnih obvez – kot posameznika, člana 
družine in skupnosti, državljana in proizvajalca, 
iznajditelja tehnologij in ustvarjalnega 
sanjača« (prav tam: 87). Komisija cilje vzgoje 
in izobraževanja bolj natančno določi v 
»štirih stebrih: učiti se, da bi vedeli; učiti se, 
da bi znali delati; učiti se, da bi znali živeti 
v skupnosti« (prav tam: 89), za vrh razvoja 
osebnosti pa postavi »učiti se biti«. Carneiro, 
soavtor dokumenta, je tako kot Pediček 
sanjal o novi renesansi, ko bo človek spet v 
središču v šoli, »da bomo presegli izključno 
porabniški pristop k formiranju človeškega 
kapitala in s tem tudi z birokracijo 
pogojeno ideologijo, ki sloni na standardizaciji 
in centralizirani diktaturi« (Šinkovec, 
2000: 23). Odločitev za celostni pristop ni 
enostavna, saj so neizprosna gospodarska 
logika, zakon močnejšega in brezdušni neoliberalizem 
vir vedno hujše neenakosti, 
izčrpavanja mnogih zaradi skrajne bede, 
novih oblik pomanjkanja (siromašenje kulturnega, 
materialnega, duhovnega, čustvenega 
in državljanskega življenja), porajanja 
družbe, v kateri prevladujejo sebični nagoni 
in popolnoma spodkopavajo zaupanje 
v medsebojne odnose, razpadanje civilne 
družbe. Ta miselnost predstavlja velikanski 
odmik od pedagogike, ki ima v središču 

človeka, zato je »celosten razvoj posameznikove 
osebnosti posledica utrditve osebne 
neodvisnosti ter sočasno gojenja skrbi 
za druge. /.../ Humanizacija, opredeljena 
kot notranja rast posameznika, se najbolje 
izraža v tisti nepremični točki, kjer se srečujeta 
svoboda in odgovornost« (Carneiro, 
1996: 194). Carneiro želi, da šola oblikuje 
samostojnega, svobodnega, odgovornega in 
ustvarjalnega člana skupnosti. Postavljanje 
smotra se vedno sooča z miselnostjo časa, 
zato ni samoumevno, da bo šola sledila 
velikim idealom pedagogov (dokumentu 
komisije), ker je v posameznih državah in 
v globaliziranem svetu mnogo drugačnih 
interesov, ki skušajo šolo podrediti svojim 
ciljem. 

Skladen in celovit razvoj 

Bela knjiga pravi, da gre za »skladen in 
celovit razvoj posameznika« (Krek in Metljak, 
2011: 18), pri čemer skladnost lahko 
razumemo kot sozvočje različnih plasti 
osebnosti, celovitost pa kot celoto osebnosti. 
Ta poudarek je v skladu s Pedičkom, ki 
poudarja, da ni dovolj samo prištevati nova 
področja, ampak je treba skrbeti za skladen 
razvoj vseh področij, torej za razvoj človeka 
kot celote. Dokument pravi, da je cilj vzgoje 
in izobraževanja »optimalen razvoj« (prav 
tam: 16), kar v skladu s teorijami uresniči-

Vzgoja, marec 2017, letnik XIX/1, številka 73 


Na poti k celostnosti 


tve z vidika razvoja pomeni najvišji možen 
razvoj. V svojem razvoju naj bi torej učenec 
dosegel največ, kar se da, tj. optimalnost. 
Celovitost v tem dokumentu pomeni tudi 
uravnoteženost med izobraževanjem in 
vzgojo. Poudarek na skladnem in celovitem 
razvoju je zavezujoč za šole ter daje vzgojnim 
načrtom jasno obzorje. 

Jedro osebnosti: 
samospoštovanje 

Humphreys (2002) vidi samospoštovanje 
kot jedro osebnosti. Z rojstvom je vsak 
človek edinstven, enkraten, neponovljiv in 
popoln. Temeljna vrednost je v njem, zato 
je človek vreden naklonjenosti, spoštovanja 
in ljubezni zato, ker je človek. Z nobeno dejavnostjo 
temeljni vrednosti ne moremo ničesar 
dodati ali odvzeti, vrednost v človeku 

preprosto je. Z vrednostjo v sebi pa je človek 
lahko v stiku ali pa ne. Občutek lastne 
vrednosti imenujemo samospoštovanje. 
Humphreys samospoštovanje točneje opredeli 
kot človekov »občutek, da je vreden ljubezni, 
in občutek sposobnosti« (Humphreys, 
2002: 16). Ta občutek se v življenju 
razvija, zato ima nekdo nizko, drugi srednje 
ali visoko samospoštovanje, kar je odvisno 
od tega, koliko se zaveda svoje vrednosti. 
Samospoštovanje se razvija preko šestih jazov: 
telesnega, čustvenega, intelektualnega, 
vedenjskega, socialnega in ustvarjalnega 
jaza (prav tam: 129–130). Prednost tega pogleda 
na osebnost je v tem, da vidi razvejanost 
osebnosti, hkrati pa išče povezovalno 
točko, ki vsa področja med seboj povezuje 
in osebi daje občutek celote. Vzgoja je torej 
razvijanje samospoštovanja. Ob mnoštvu 
izkušenj in dejavnosti na različnih podro-

Foto: Marko Hrovat 
čjih jaza se oblikuje občutek, da je učenec 
vreden ljubezni in naklonjenosti drugih ter 
da je kos nalogam, ki mu jih življenje postavlja. 
Celovit razvoj osebnosti se torej dogaja 
z odkrivanjem in doživljanjem lastne 
vrednosti in preko te izkušnje človek ceni 
druge ljudi. Na tem lahko gradimo kulturo 
spoštovanja. Ob številnih negativnih izkušnjah 
pa se oblikuje občutek nevrednosti, 
manjvrednosti, sramu in nesposobnosti, zaradi 
česar človek razvije obrambno vedenje. 
Humphreysov pogled na človeka je dobra 
podpora filozofiji deklaracije o človekovih 
pravicah, ki trdi, da ima vsak človek svojo 
neodtujljivo vrednost in svoje dostojanstvo. 
Odločitev za celostni razvoj osebnosti najdemo 
v mnogih dokumentih in pri različnih 
avtorjih. Pediček v središče vzgoje postavlja 
»celostnega človeka«, Unescova komisija 
»popoln razcvet človeka«, Bela knjiga 
»skladen in celovit razvoj«, Humphreys 
»samospoštovanje«. Osnovne šole svoje 
vzgojne načrte lahko še bolj razvijajo v luči 
temeljnega smotra vzgoje in izobraževanja, 
ki je »spodbujanje celostnega razvoja osebnosti
«, ker šolam omogoča, da posamezne 
vzgojne dejavnosti med seboj smiselno povezujejo 
in dopolnjujejo. 


Literatura 

• 
Aristotel (1994): Nikomahova etika. Ljubljana: Slovenska matica. 
• 
Campbell, Robert Jean (1989): Psychiatric Dictionary. New 
York, Oxford: Oxford University Press. 
• 
Carneiro, Roberto (1996): Oživljanje skupinskega duha: pogled 
na vlogo šole v podružbljanju v naslednjem stoletju. V: 
Delors, Jacques (ur.): Učenje: skriti zaklad: poročilo Mednarodne 
komisije o izobraževanju za enaindvajseto stoletje, pripravljeno 
za Unesco. Ljubljana: Ministrstvo za šolstvo in šport, str. 
193–196. 
• 
Delors, Jacques (ur.) (1996): Učenje: skriti zaklad: poročilo 
Mednarodne komisije o izobraževanju za enaindvajseto stoletje, 
pripravljeno za Unesco. Ljubljana: Ministrstvo za šolstvo 
in šport. 
• 
Humphreys, Tony (2002): Otrok in samozavest. Ljubljana: Založba 
Mladinska knjiga. 
• 
Kaplan, Harold I.; Sadock, Benjamin J. (1991): Study guide and 
self-examination review for synopsis of psychiatry and comprehensive 
textbook of psychiatry. Baltimore: Williams & Wilkins. 
• 
Krek, Janez; Metljak, Mira (ur.) (2011): Bela knjiga o vzgoji 
in izobraževanju v Republiki Sloveniji. Ljubljana: Pedagoški 
inštitut. 
• 
Pediček, Franc (1985): VRO – naš cilj vzgoje in izobraževanja. 
V: Problemi: revija za kulturo in družbena vprašanja, 23 (4), 
str. 5–9. 
• 
Pediček, Franc (1994): Edukacija danes. Maribor: Obzorja. 
• 
Pediček, Franc (2013): Vzgoja kot družbena funkcija. V: Šinkovec, 
Silvo (ur.): Franc Pediček, slovenski pedagog. Ljubljana: 
Inštitut Franca Pedička, Društvo katoliških pedagogov Slovenije, 
Jutro, str. 18–28. 
• 
Ščuka, Viljem (2007): Šolar na poti do sebe. Radovljica: Didakta. 
• 
Šinkovec, Silvo (2000): Roberto Carneiro: pogovor. V: Vzgoja, 
7, str. 20–23. 
Vzgoja, marec 2017, letnik XIX/1, številka 73 


Na poti k celostnosti 


Potreba po novi 
‘filozofiji vzgoje’ 



Stanko Gerjolj, dr. teologije in dr. pedagogike/psihologije, geštalttrener in supervizor, profesor na 
Teološki fakulteti v Ljubljani, predsednik Evropskega združenja za krščansko geštaltpedagogiko. Je avtor 
več knjig v domačem in tujih jezikih ter avtor številnih znanstvenih in strokovnih člankov. 
Ob mnogih znanstvenih odkritjih razviti svet ugotavlja, da 20. stoletje ni bilo le stoletje napredka, ampak 
je vsebovalo tudi desetletja moralnega razpada (Borba, 2001: 46). V tem smislu se prihodnost kljub vedno 
novim znanstvenim spoznanjem ne more izogniti moralnim izzivom; le-ti bodo dobivali celo vedno večjo 
veljavo (Coles, 1999: 188–189). Človek je namreč že sedaj kognitivno in sekularno preveč inteligenten, da bi 


lahko preživel brez »srčne inteligentnosti«. 

Le človeka s srčno kulturo iz dneva v dan 
lahko spremlja občutek »in glej, bilo je 
dobro« in le moralno odgovoren človek 
je sposoben skleniti svoje življenje z občutkom 
»in glej, bilo je zelo dobro« (1 Mz 
1,31). Tako ni čudno, da mladi kličejo po 
redefiniciji vzgoje, pravzaprav po novi 'fi-

Foto: arhiv Montessori inštituta 
lozofiji vzgoje', kjer bomo drug do drugega 
»takšni, kot smo«, brez prikrivanja in 
sprenevedanja, hkrati pa bomo v medsebojni 
vzgoji sprejemali vsak svoj del odgovornosti. 
Mladi si od odraslih ne želijo 
napotkov za življenje, hrepenijo pa po dobrih 
primerih odraslega življenja (Adams, 
2013: 120). 
Seveda 'nova filozofija vzgoje' predpostavlja 
senzibilno in poglobljeno ter pozitivno 
in kreativno komunikacijo. Nevrobiologija 
ugotavlja, da se vsaka komunikacija 
pretvarja v signale v možganih (Firestone, 
2009: 78), ki vplivajo na ravnanje, kar zopet 
pogojuje našo komunikacijo (Bauer, 
2007: 15–16). To pomeni, da nas pozitivna 
komunikacija trenira za boljše odnose, 
negativna in agresivna komunikacija pa 
nas oropa še tistih senzibilnih komunikacijskih 
spretnosti, ki smo jih morebiti že 
imeli (Bauer, 2007: 37). V tem kontekstu 
še kako držijo Jezusove besede: »Kdor namreč 
ima, se mu bo dalo in bo imel obilo; 
kdor pa nima, se mu bo vzelo tudi to, kar 
ima« (Mt 13,12). 

Holistična pedagogika vslužbi celostne osebnostne 
rasti 

Za enega izmed začetnikov holistične pedagogike 
velja Johann Heinrich Pestalozzi, 
ki si je tako v organizacijskem smislu kot v 
metodoloških pristopih močno prizadeval 
za poučevanje, ki bo ustrezalo »vsem otrokovim 
potrebam« (Liedtke, 1991: 186). Pri 

njem lahko najdemo korenine vseh poznejših 
smeri, ki so povezane s pojmom holistične 
in celostne pedagogike ter se zlasti na 
nemškem govornem področju navezujejo 
na formulo »3H = dobra vzgoja«1. 
V povezavi s kakovostjo se celostna pedagogika 
pogosto omenja v povezavi z nekaterimi 
smermi, ki gradijo na izročilu humanističnih 
pedagogik in psihologij ter s svojimi 
pedagoškimi principi skušajo uveljavljati 
celostno vzgojo tako, da človek v kompatibilnem 
prepletanju in nadgrajevanju telesne, 
duševne in duhovne dimenzije raste vintegrativno osebnost (Ščuka, 2007: 39). 

Pedagoška preventivnakurativa 

V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja 
so v šolskih sistemih in izobraževanju učiteljev 
pedagogi zaznavali pomanjkljivo 
upoštevanje celostnega značaja vzgoje in 
poučevanja. Pedagogi, ki so imeli dobre 
izkušnje z nekaterimi psihoterapevtskimi 
pristopi, so začeli razmišljati o tem, kako 
bi lahko te koncepte in metode uporabili v 
svojem poklicu. Zdelo se jim je škoda, da 
bi jih uporabljali samo za zdravljenje, ne pa 
tudi za razvijanje osebnosti in osebnostnih 
kompetenc pri vzgoji (Hofmann, 1998: 37). 
Gre za temeljno spoznanje, da učenci niso 
'neomadeževani' z negativnimi in bolečimi 
izkušnjami, zato so v povezavi z uveljavljenimi 
metodami preventivne vzgoje zelo 
dobrodošli tudi čuteči kurativni procesi, ki 
po eni strani 'čistijo' preteklost, hkrati pa 





Na poti k celostnosti 


iščejo potrebne vire za motivirano učenje in 
vzgojo v sedanjosti in za prihodnost. Tako 
celostna pedagogika temelji na prepričanju, 
da človek po naravi teži k temu, da bi prekoračil 
oz. razširil svoje obstoječe meje (navznoter 
in navzven), da bi osebnostno raselin se smiselno uresničeval (Ščuka, 2007: 
111–112). Gre torej za pedagogiko, ki izhaja 
iz osebe, zato je učna vsebina smiselna šele 
v stiku z učencem, upoštevajoč njegovo biografijo 
in celostno podobo (Gerjolj, 2008: 
145). Vloga učitelja kot vzgojitelja ni toliko 
poučevanje, pač pa bolj empatično in senzibilno 
spremljanje učenca ter s tem povezana 
sposobnost prebujanja zanimanja oz. aktiviranja 
notranje motivacije (Ščuka, 2007: 
274). To še posebej velja v sodobnem času, 
ko imajo učenci na razpolago ogromno informacij, 
težave pa se pojavijo pri njihovem 
povezovanju in osmišljanju. Tako celostna 
pedagogika tudi ni ciljno usmerjena v smislu 
klasičnih pedagoških metod, ampak je 
procesno orientirana edukativna dejavnost, 
ki prebuja učne impulze in se nanje vzgojno 
odziva (Höfer, 1997: 90). Učitelj, učenec, 
vsebina ter cilji in metode sooblikujejo svojevrsten 
didaktični oz. pedagoški kvadrat, 
v katerem so vloge posameznih elementov 
enakovredno razporejene, učitelj pa senzibilno 
spremlja pedagoški proces in vodi 
učno dinamiko skupine (Höfer, Steiner, 
2004: 16). 

Učenje med čutenjem invédenjem 

Učni proces je pogosto prepleten med čutenjem 
in védenjem. Umetnost humanističnega 
učenja ima – zlasti v obdobju mladostniškega 
odraščanja – svoje korenine 
vsekakor v čutenju. Potem ko se otroci in 
mladostniki 'začutijo', so pripravljeni tudi 
prisluhniti. Zato je za humanistično in etično 
formacijo izkustvena pedagogika ključnega 
pomena. Ta lahko obsega več stopenj 
ter več didaktičnih pristopov. 
Kot vstopno mesto so zelo primerne različne 
oblike meditacij in domišljijskih vizualizacij, 
ki se navezujejo na življenje otrok ali 
mladostnikov. Te jih odpirajo za 'gledanje' 
sebe v konkretnih življenjskih okoliščinah, 
kjer se 'začutijo' ter svoj položaj sprejmejo 
kot izhodišče za nadaljnje delo. 
Naslednjo stopnjo izkustvene pedagoške 
komunikacije predstavlja neverbalna iz-

Foto: Petra Duhannoy 

poved slišane vsebine – risanje je ena najučinkovitejših 
didaktičnih metod. Podobe 
človeka najbolj 'pritegnejo' in v njih se najbolj 
celostno izraža. »Človeško razmišljanje 
ljubi vzorce, podobe, barve. Tako človek 
lahko v svoji domišljiji iz navideznega kaosa 
ustvari čudovite povezave in oblike ter 
intuitivno ustvarja in izraža novo resničnost
« (Lazear, 1991: 52).
Šele nato pride na vrsto verbalizirana izpoved. 
Medtem ko risanje aktivira pretežno 
desnohemisferske centre, verbalna interpretacija 
risbe in izpoved potekata preko 
leve polovice možganov (Hadolt, 2011: 82). 
Pri verbalizaciji 'izdelkov' se bo skoraj avtomatično 
ustvarilo ozračje, v katerem lahko 
ostali udeleženci avtorju slike povedo svoje 
želje. 
Sodelovanje med levim in desnim prednjim 
korteksom oblikuje svojevrstno križišče, 
kjer se stikata čutenje in kognitivno 
mišljenje (Goleman, 1997: 48–49). Tu se 
potem oblikujejo z emocijami povezane 
odločitve. Prav 'balansiranje' med levo 
in desno možgansko hemisfero človeka 
permanentno transformira v osebnost, ki 
zmore bolj kakovostno ter predvsem bolj 
resnično in smiselno živeti in delati (Fire-
stone, 2009: 74). 


Opomba 

1 Nanaša se na tri nemške izraze: Hand + Herz + Hirn (roka + 
srce + razum) = dobra vzgoja. 

Literatura 

• 
Bauer, Joachim (2007): Lob der Schule: Sieben Perspektiven für 
Schüler, Lehrer und Eltern. Hamburg: Hoffmann und Campe. 
• 
Borba, Michele (2001): Building Moral Intelligence. San Francisco: 
Jossey Bas. 
• 
Coles, Robert (1999): The Secular Mind. Princeton: University 
Press. 
• 
Firestone, W. Robert (2009): The Ethics of Interpersonal Relationships. 
London: Karnac. 
• 
Gerjolj, Stanko (2008): Howard Gardners Theorie über multiple 
Intelligenz und ihre praktische Applikation. Ein Weg des 
ganzheitlichen Lernens im Sinne der inklusiven Pädagogik. V: 
Knauder, H. idr. (ur.): Jede/r ist willkommen! Die inklusive Schule 
– Theoretische Perspektiven und praktische Beispiele. Graz: 
KPH, str. 79–92. 
• 
Goleman, Daniel (1997): Emotionale Intelligenz. München: 
DTB. 
• 
Hadolt, Karl (2011): Risanje kot pomoč pri reševanju konfliktov 
v skupini. V: Gerjolj, S.; Stanonik, M.; Kastelec, M. (ur.): 
Geštalt pedagogika nekoč in danes. Ljubljana: Društvo za krščansko 
gestalt pedagogiko, str. 91–98. 
• 
Höfer, Albert (1997): Heile unsere Liebe. Ein gestaltpädagogisches 
Lese – und Arbeitsbuch. München: Don Bosco. 
• 
Höfer, Aalbert; Steiner, Katharina (2004): Handbuch der Integrativen 
Gestaltpädagogik und Seelsorge, Beratung und Supervision, 
1. Teil. Werdenfels. 
• 
Hofmann, Claudio (1998): Gestaltpädagogik. V: Burow, O. A., 
Gudjons, H. (ur.): Gestaltpädagogik in der Schule. Hamburg: 
Bergamann und Helbig, str. 21–43. 
• 
Lazear, David (1991): Seven ways of knowing – Teaching for 
Multiple Inteligences, Arlington Heights/Illinois: IRI. 
• 
Liedtke, Max (1991): Johann Heinrich Pestalozzi. V: Scheuberl, 
H. (ur.): Klassiker der Pädagogik. München: Beck, str. 
170–186. 
• 
Ščuka, Viljem (2007): Šolar na poti do sebe. Oblikovanje osebnosti. 
Radovljica: Didakta. 
Vzgoja, marec 2017, letnik XIX/1, številka 73 


Vzgojni načrt: osnova 
za spodbujanje 
celostnega razvoja 

Marijana Kolenko, mag., prof. ped., je ravnateljica na Osnovni šoli Lava v Celju. Ima izkušnje s 
poučevanjem, šolskim svetovalnim delom, predavanji o komunikaciji in retoriki ter pisanjem strokovnih 
člankov. Na Mednarodni fakulteti za družbene in poslovne študije predava o poslovnem bontonu. 


Celostni razvoj osebnosti mladih je odgovornost vseh, ki delujemo v vzgojno-izobraževalnih ustanovah na 
vseh ravneh, s pričetkom v predšolskem obdobju, v nadaljevanju zelo sistematično v osnovnem ter srednjem 
šolstvu, deloma tudi na ravni terciarnega izobraževanja. 


Pomembno obdobje 

Osnovnošolsko obdobje vzgoje in izobraževanja 
traja devet let in tako imamo na 
razpolago najdaljše obdobje, ki bi ga morali 
zelo premišljeno posvetiti celostnemu 
razvoju otrok z močno podporo staršev ter 
povečano dejavnostjo otrok. 
Otroci imajo v hitrem tempu razvoja naše 
družbe pod vplivom različnih socialnih 
omrežij, medijev, potovalnih navad družin, 
interneta, raznovrstnih tehnologij … 
številne priložnosti, da z 'veliko žlico' zajemajo 
informacije, pridobivajo nova znanja, 
postajajo vedno bolj informirani, razgledani, 
opolnomočeni v uporabi tehnologij. 
Hkrati pa ugotavljamo, da ostale vidike, ki 
dopolnjujejo celovito osebnost (čustveni 
razvoj, osebna odgovornost, socialni razvoj, 
duhovni razvoj, smisel za lepoto), premalo 
sistematično razvijamo oziroma nimamo 
dovolj priložnosti, da jih učimo tega. 
Učni programi po posameznih predmetih 
so v osnovni šoli prednostno naravnani na 
kognitivni razvoj, vsekakor pa premalo na 
razvoj ostalih vidikov. Kot primer naj navedem 
skromno število ur umetnosti (glasbe, 
likovne, nekoliko bolje je na področju 
športa). 

Kdo naj vzgaja 

V nekem trenutku so se strokovnjaki tudi 
spraševali, ali je vzgoja sploh potrebna, 
čigava domena je vzgoja, koliko v šolah 

smemo vzgajati, ali so naše vrednote tudi 
vrednote domačega okolja, iz katerega prihajajo 
otroci, na kateri točki lahko starši in 
šola dosežemo dogovor o razvoju temeljnih 
vrednot. Kljub zavedanju, da kar nekaj 
otrok v osnovnih šolah prihaja iz nizkega 
socialno-kulturnega okolja in nimajo spodbud 
za velik del celostnega razvoja osebnosti, 
nismo naredili večjega preobrata v 
prid razvoju manjkajočih dejavnikov. Prav 
slednje bi bilo pomembno upoštevati, da 
bi vsaj v šoli lahko nekoliko omilili nastale 
razlike, ki izhajajo iz različnega domačega 
okolja, saj v takšnih primerih šola odigra 
najpomembnejšo vlogo. 
V knjigi Učenje skriti zaklad je Delors zapisal, 
da šola prispeva »k učenčevemu duševnemu 
in telesnemu razvoju, čustvovanju, 
smislu za lepoto, k osebni odgovornosti in 
duhovnim vrednotam« (Delors, 1996: 86), 
prav tako je celovit razvoj osebnosti določen 
z zakonodajo – v ZOŠ: »spodbujanje 
skladnega telesnega, spoznavnega, čustvenega, 
moralnega, duhovnega in socialnegarazvoja posameznika« (ZOŠ, 2007: 2. člen), 
in v Beli knjigi (2011). A kljub temu se v 
praksi mnogokrat postavi vprašanje, koliko 
poučevati in koliko časa nameniti vzgoji. 

Naš vzgojni načrt 

Vzgojni načrti v osnovnih šolah so se približali 
izpolnjevanju tako pomembnega 
delovanja, a izvajanje v praksi ostaja na različnih 
ravneh. 

Na OŠ Lava smo v uvodu vzgojnega načrta 
zapisali, da šola izobražuje in posreduje 
sistem vrednot, kar pomeni, da učence tudi 
vzgaja, sooblikuje njihova stališča in moralno 
ravnanje – namerno ali pa v obliki 
skrivnega načrta. Učno okolje, ki je estetsko 
urejeno, vabljivo ali pa pusto, zanemarjeno; 
odnosi, ki so spoštljivi, prijateljski ali pa 
uradniški, odtujeni; pravila, ki so lahko pretirano 
omejujoča ali preveč ohlapna; vse to 
je pomembno upoštevati pri načrtovanju in 
ustvarjanju vzpodbudnega vzgojnega okolja 
v šoli. 
Vzgojni načrt nam nudi prepotrebno pomoč 
kot preventivno orodje ob številnih 
vzgojnih težavah, ki jih zmanjšujemo prav 
zaradi sistematičnega spremljanja in odzivanja. 


Vzgojno delovanje 

V vzgojni načrt smo vtkali pristope za 
vzgojno delovanje: zapisali temeljne vrednote, 
načine, kako jih bomo dosegali, kako 
bomo spremljali uspešnost delovanja, kako 
bomo podelili odgovornosti šole, staršev, 
učencev. Izhajali smo iz posnetka stanja v 
šoli ter ugotovili naslednja šibka področja: 
pomanjkanje odgovornosti učencev, nespoštovanje 
vrstnikov in odraslih, povečano 
psihično in fizično nasilje med vrstniki, neodgovoren 
odnos do domačega in šolskega 
dela, povečana nestrpnost med mladimi, 
drugačnimi, drugače mislečimi, pomanjkanje 
vrednot: poštenost, spoštovanje, zaupanje, 
odgovornost, žaljiv odnos do vrstnikov 


Na poti k celostnosti 


in učiteljev ter ostalih zaposlenih. Te izhodiščne 
ugotovitve so nas navedle, da smo 
zadnjih osem let intenzivno iskali rešitve. 

Aktivnosti 

Vsa leta je vzgojni načrt šole okvir za številne 
dejavnosti, s katerimi učence usmerjamo 
k lastnemu razmišljanju in odpravljanju 
šibkih točk na vzgojnem področju. Sistematično 
smo razvili nekaj izjemno kakovostnih 
projektov, v okviru katerih dosegamo 
razvoj temeljnih vrednot in celovitost razvoja 
mlade osebnosti. 
V kodeks delovanja vseh udeležencev 
vzgojno-izobraževalnega procesa smo zapisali 
ravnanja, pri katerih sprotno preverjamo, 
ali jih spoštujemo, kako uspešno 
spreminjamo stanje v pozitivno smer. Na 
osnovi tega vsako leto oblikujemo prednostne 
naloge šole. 
Razvili smo model državljanskih kompetenc, 
v katerega smo po mesecih zapisali 
cilje, ki jih bodo učenci dosegali z lastnimi 
aktivnostmi pod našim vodenjem: odnos 
do lepe slovenske besede, aktivno državljanstvo, 
skrb za obnašanje in spoštovanje 
bontona, kulturno vedenje v šoli ter izven 
nje, spoštovanje in odnos do urejenega 
šolskega prostora, skrb za lastno zdravje 
in dobro počutje, skrb za lastno varnost in 
varnost vseh ostalih, skrb za zdrav način 
prehranjevanja, odnos do umetnosti – dejavno 
sodelovanje v likovnih, fotografskih, 
filmskih dogodkih, aktivno kulturno delovanje 
vseh, od najmlajših do najstarejših 
učencev, na številnih področjih: pevski 
zbori, ples, ljudski plesi, gledališče, literarna 

ustvarjalnost, novinarstvo, odnos do multikulturnosti 
– različnost nas namreč bogati. 
Prav tako smo pred leti razvili projekt 
Pozdrav ptic miru, s katerim krepimo in 
razvijamo vrednote strpnosti, pravičnosti, 
enakosti, miru, svobode, brez katerih ne 
moremo delovati pozitivno, v prid sebi insoljudem. Številne dejavnosti izvajamo na 
področju prostovoljstva, solidarnosti, dobrodelnosti. 
Mladi se pri tem soočajo s šte-

Vzgojni načrt nam nudi 
prepotrebno pomoč kot preventivno 
orodje ob številnih vzgojnih 
težavah, ki jih zmanjšujemo prav 
zaradi sistematičnega spremljanja 
in odzivanja. 
vilnimi pozitivnimi rezultati in spoznavajo, 
da prav vsak zmore spreminjati stanje na 
bolje in da je vsaka njihova najmanjša aktivnost 
del sestavljanke v velikih zgodbah. 
V ospredje postavljamo dejavnosti, ki mladim 
pomagajo razvijati socialne veščine. 
V zadnjih treh letih smo se pripravljali na 
vstop v gibanje Rastoča knjiga – pot k odličnosti 
ravnanj, razvoja vsakega posameznika. 
Že drugo leto zapored smo izdelali lastni 
koledar Abeceda odličnosti, mojstrstva 
in etike. Koledar vrednot, pozitivnih lastnosti 
vsakega posameznika, ki ga oblikujejo v 
odgovorno osebnost. Koledar smo ustvarili 
zaposleni in učenci s svojim razmišljanjem 
in delovanjem ter ga kot darilo poklonili 
vsem družinam, da vedo, h katerim vre-

Foto: arhiv OŠ Lava 
dnotam težimo v šoli, in da so to skupne 
vrednote, ki so jih tudi sami prepoznali. 
V preteklem letu smo uspešno spisali svojo 
knjigo Knjiga z velikim srcem, v kateri smo 
se ozrli na našo preteklost – korenine našega 
naroda; v sedanjost smo ujeli vse tiste 
posameznike in inštitucije, ki danes z različnimi 
dejavnostmi pomagajo oblikovati 
osebnosti mladih; prihodnost – 'zapisali' so 
jo vsi učenci od prvega do devetega razreda, 
ki danes nabirajo znanje, izkušnje, modrosti, 
veščine, vrednote, ki jih bodo potrebovali 
na svoji ustvarjalni poti v prihodnosti. 
Menim, da smo na dobri poti oblikovanja 
celovitih osebnosti mladih prav s številnimi 
zelo sistematično načrtovanimi projekti, 
dejavnostmi in aktivnostmi, ki nas usmerjeno 
vodijo do ciljev. 

Osem krogov odličnosti 

V zadnjem letu smo dodali še razvoj mladih 
s pomočjo osmih krogov odličnosti. To je 
skupek močnih življenjskih vrednot in načel, 
po katerih živijo uspešni ljudje, ki podpirajo 
pozitivno ravnanje in delovanje (odgovornost, 
predanost, uravnoteženost, to je 
to, napake vodijo k uspehu, govori z dobrim 
namenom, integriteta, fleksibilnost), ki dopolnjujejo 
naša prizadevanja. 

Vedno novi izzivi 

V predstavitvi povezanosti vzgojnega načrta 
in spodbujanja celovitega razvoja osebnosti 
sem predstavila nekaj možnosti, ki 
smo jih v preteklih letih preizkusili v praksi 
in za katere lahko trdimo, da pozitivno delujejo. 
Poudariti želim še, da s tem še zdaleč nismo 
razrešili številnih dilem, ki nas dnevno 
spremljajo pri izvajanju dejavnosti. Da vsako 
leto v šolo prihajajo zahtevnejše generacije 
otrok in staršev, ki imajo popolnoma 
drugačen vrstni red vrednot, kot jih imamo 
mi v šoli. Pogosto se srečujemo z nerazumevanjem 
vrednot pri nekaterih starših, 
kar pomeni, da moramo imeti skrb za oboje: 
starše in otroke. Primanjkljaj pri otrocih 
čutimo predvsem na področju čustvenega 
razvoja (vedno obsežnejša uporaba tehnologij 
ter socialnih omrežij, ki pogosto 
delujejo nekonstruktivno), primanjkljaj na 
področju socialnega razvoja, duhovnega 
razvoja in delno tudi razvoja smisla za lepoto. 



Vzgoja, marec 2017, letnik XIX/1, številka 73 


Skupinsko 
socialno učenje 

Metoda za razvijanje celostne 
osebnosti in sožitja 

Jože Ramovš, prof. dr., antropolog in socialni delavec, predstojnik Inštituta Antona Trstenjaka za 
gerontologijo in medgeneracijsko sožitje, je izredni profesor na Univerzi v Ljubljani. Napisal je dvajset 
samostojnih knjig, njegova strokovna bibliografija v COBISS obsega nad tisoč enot. 


Metodo skupinskega socialnega učenja razvijamo na Inštitutu Antona Trstenjaka dobrega četrt stoletja. 
Pri delu za izboljševanje medčloveškega sožitja in sodelovanja namreč zgolj razumsko znanje ni 
učinkovito. Programe za to področje smo zato razvijali na osnovi dobrih izkušenj skupinskega dela, ki 
ga je v prvi polovici 20. stoletja praktično in znanstveno zasnoval Jakob Moreno1, razcvet pa je doživelo 
v drugi polovici stoletja. 


Metodo skupinskega socialnega učenja 
stalno izpopolnjujemo z raziskovanjem na 
temelju dobrih izkušenj v praksi. Danes je 
to naša osnovna metoda pri vrsti novih programov 
za kakovostno staranje ter učenje 
lepšega sožitja in boljšega sodelovanja, npr. 
v prostovoljsko vodenih medgeneracijskih 
skupinah, pri usposabljanju prostovoljcev, 
družinskih članov, ki doma oskrbujejo starega 
človeka, vodstvenega kadra za menedžment 
sodelovanja ob staranju zaposlenih 
v podjetjih, šolah in drugih organizacijah 
ipd.2 Ta metoda je uporabna povsod, kjer 
mora biti učenje celostno življenjsko in ne 
pretežno razumsko, tehnično, vajeniško, 
spretnostno ali drugače enostransko. 

Oris skupinskega socialnegaučenja 

V čem se skupinsko socialno učenje razlikuje 
od drugih učnih metod in kaj ima z 
njimi skupnega? 
Pri intelektualnem učenju sta v ospredju 
razumska in spominska plat. Njegov cilj je 
zbirati objektivno, to je brezosebno znanje 

o stvareh, ljudeh, dogajanju, delovanju, proizvajanju 
in pridobivanju. Skupinsko socialno 
učenje ima z njim skupno prizadevanje 
za razumski uvid v smiselnost in potek 
učenja, izhaja pa iz osebnih izkušenj in je 
usmerjeno vanje. 
Pri vajeniškem ali tehničnem učenju je v 
ospredju storilnostno delovno usposabljanje 
in usvajanje veščin za opravljanje različnih 
del v gospodinjstvu, poklicih, za vožnjo 

Iz slabih izkušenj se je mogoče 
uspešno učiti šele, ko znamo do njih 
zavzeti smiselno stališče in jih prav 
obdelati. To dvoje je zahtevno delo. 

avtomobila in pri drugih pridobitnih dejavnostih. 
Skupinsko socialno učenje ima z 
njim skupno konkretno uporabnost naučenega 
za vsakdanje sožitje, usmerjeno pa je 
povsem na polje biti človek med ljudmi in ne 
k pridobivanju sredstev, ki jih je treba imeti 
za preživljanje. 
Spretnostno učenje pri športnih in podobnih 
treningih ima v ospredju individualno 
spretnost in tekmovalnost, medtem ko je 
pri socialnem učenju uspeh vsakega premo 
sorazmeren z uspehom vseh drugih v 
skupini. Skupna jima je vztrajnost v vadbi, 
pri ekipnih športih tudi skupinska metoda. 
Socialno učenje je torej metoda za oblikovanje 
in razvoj človekove osebnosti ter lepšega 
medčloveškega sožitja in sodelovanja v 
družini, službi in družbi. Pri njem se krepita 
za to potrebni temeljni človeški zmožnosti: 

sodoživljanje z drugimi in solidarnost. 
Preglejmo nekatere značilnosti socialnega 
učenja. 
Socialno učenje je osebno človeško. Izhaja 
iz osebne človeške izkušnje tistega, ki poučuje, 
tistega, ki se uči, iz izkušenj vzornikov, 
članov skupine, družinskih članov, sodelavcev 
in drugih. Pri tem je v ospredju spoštovanje 
človeškega dostojanstva vsakogar od 
prisotnih in odsotnih. 
Pri skupinskem socialnem učenju je odločilna 
povezanost med spoznanji in življenjem. 
Pri njem vsako potrebno strokovno 
znanje sproti spreminjamo v konkretno 
osebno in sožitno prakso. In obratno: iz 
pomembnih vsakdanjih izkušenj sproti luščimo 
nova spoznanja, seveda na ravni intelektualnih 
potreb udeležencev konkretne 
skupine. 
Skupinsko socialno učenje je celostno življenjsko. 
Zajema celotnega človeka z vsemi 
njegovimi razumskimi, doživljajskimi, 
praktičnimi in drugimi sposobnostmi, 
medtem ko intelektualno učenje zajame 
predvsem razum oziroma levo možgansko 
polovico. Učno izhodišče skupinskega socialnega 
učenja je uvid vsakega od članov, 
da so njegove potrebe in potrebe drugih v 
skupini ter njegove zmožnosti in zmožnosti 
drugih dopolnjujoča se celota. 
Glavna učna snov pri skupinskem socialnem 
učenju so izkušnje vseh članov skupi



Na poti k celostnosti 


ne, zato je pripovedovanje dobrih izkušenj 
– in v dobre obdelanih slabih izkušenj – 
glavna dejavnost ali delovna metoda; o tem 
več pozneje. Poleg nje uporabljamo še vrsto 
dejavnosti; navedimo dve. 
Biblioedukacija. Branje (npr. vnaprejšnje 
ter glasno v skupini) in pogovor ob njem 
je danes cenjena preventivna in terapevtska 
metoda (biblioterapija). Pri skupinskem 
socialnem učenju sodi v redni nabor dejavnosti. 
Dragocena učna snov skupinskega socialnega 
učenja so živa vprašanja, ki se porajajo 
ob lastnih izkušnjah in izkušnjah drugih ali 
ob biblioedukacijskem pogovoru. Pravo radovedno 
vprašanje je več vredno kakor dober 
odgovor, ker z njim človek potisne svoje 
možgane in dogajanje v skupini v ustvarjalni 
proces iskanja življenjskih odgovorov. 
Ob vprašanjih se pogovarjamo po sokratski 
metodi (majevtiki): celostno življenjsko, 
eksistencialno in ne zgolj intelektualno ali 
čustveno. Pomembno je usvajanje zahtevne 
veščine, da človek svojih neprijetnih 
izkušenj, neuspehov, nejasnosti in nemoči 
ne premleva v sebi ter jih z grenkobo ali 
obtožbo pripoveduje drugim, ampak jih 
spremeni v radovedno vprašanje, ga zapiše 
in ob primerni priložnosti zastavi drugim v 
skupini, ker bi rad našel odgovor nanj. Ko 
se človek nauči tega, je njegovo socialno 
učenje doseglo zelo visoko raven. 

Skupina oblikuje medčloveški 
prostor 

Skupina je pri tej metodi bistvena, zato je 
poudarek skupinsko že v njenem imenu. 
Individualno socialno učenje ni mogoče. 
Lepšega sožitja in osebnostnega zorenja se 
človek ne more učiti sam iz knjig, z razmišljanjem 
in analiziranjem ali z usvajanjem 
znanja iz spleta. Tudi v skupnosti ne, da bi 
npr. poslušal predavanje ali zastavljal strokovnjakom 
anonimna vprašanja. 
Skupinsko socialno učenje poteka večinoma 
v majhni skupini, ki šteje od dva do 
osem ljudi, ali v srednje veliki skupini do 
osemnajst ljudi, redko v veliki skupini, katere 
zgornja meja je dvaintrideset ljudi. 
Slog skupinskega dela pri tej metodi ne sme 
biti niti avtoritaren niti razpuščeno anarhičen, 
ampak demokratičen, da komunicirajo 
vsi z vsemi, toda urejeno, tako da so pri različnih 
dejavnostih vloge med vsemi jasno 

razdeljene in vsakdo sprejema odgovornost 
za kakovost svoje vloge. 
Skupinsko socialno učenje se torej dogaja v 
skupini, ko se spoznanja in izkušnje pretakajo 
med vsemi po načelu: vsi smo učenci in 
vsi smo učitelji, razlike nas bogatijo. 

V začetku skupinskega socialnega učenja 
gre prizadevanje v smeri sproščenega 
pripovedovanja dobrih izkušenj. S tem 
spontano nastaja prijetno vzdušje, ki vsakega 
usmerja v pozorno, radovedno in 
spoštljivo poslušanje drugih. Pri tem se 
čedalje bolj zaveda svojih izkušenj in spoznanj. 
Na temelju dobrih izkušenj se mu 
krepi zmožnost, da jih na primeren način 

Foto: Matej Hozjan 

pripoveduje drugim. Za skupine, ki delajo 
po metodi skupinskega socialnega učenja, 
je značilna dobra pogovorna kultura. Ta se 
najbolj oblikuje na prvih srečanjih skupine 
ob jasnih spoznanjih o zakonitostih nagovarjanja 
drugih, dobrega pripovedovanja, 
poslušanja in molčanja. 
Ko ljudje v skupini čutijo prijetno vzdušje 
in ko njihove pripovedi ali izkušnje nihče 
ne zlorabi, v njih obmirujejo obrambni 
mehanizmi proti učenju novih vzorcev za 

sožitje, proti izkušnjam drugih in proti pripovedovanju 
svojih izkušenj. V učni skupini 
zavlada vzdušje spoštovanja in varovanja 
intimnosti vsakogar. Ko imajo vsi izkušnjo, 
da se v skupini govori osebno, vendar ne o 
intimnih stvareh nikogar, in da nihče zunaj 
skupine ne izve, kar so osebnega povedali, 
vlada med njimi zaupanje. Med etičnimi 
načeli skupinskega socialnega učenja ima 
častno mesto molčečnost: osebne stvari 
drugih, ki jih človek sliši v skupini, ostanejo 
v skupini. 
Za dober potek skupinskega socialnega 
učenja je zelo pomembno, da je skupina 
zdravo vpeta v življenje širše skupnosti. 

Skupinsko socialno učenje za lepše sožitje 
in boljše sodelovanje se torej dogaja samo 
v medčloveškem prostoru, ki nastane v skupini 
pri osebnem odnosu in komuniciranju. 

Obdelane izkušnje gradijočlovekovo življenje inmedčloveško sožitje 

Najbolj osebna človekova lastnina so njegove 
izkušnje; so tako osebne in tako lastne 

Vzgoja, marec 2017, letnik XIX/1, številka 73 

13 


Na poti k celostnosti 


kakor njegovo telo. Iz življenjskih izkušenj 
je sestavljena naša zavest: kdo in kaj sem. 
Izkušnje nas oblikujejo, da smo takšni, 
kakršni smo: srečni ali nesrečni, dobri ali 
slabi, drugim prijetni ali zoprni, uspešni ali 
neuspešni. Zato so osebne izkušnje največje 
osebno bogastvo. In izkušnje: dobre, vsakdanje 
in slabe; tudi slabe so za življenje in 
sožitje odločilne, obenem pa zelo zahtevne. 
Vsakdanjih izkušenj je največ. V skupini se 
utirjamo v sožitje boljše vsakdanje izkušnje. 
To uspeva zlasti ob vzorcih lastnih dobrih 
izkušenj in ob dobrih izkušnjah tistih, ki so 
nam pri srcu. 
Dobre izkušnje so glavno učno gradivo pri 
skupinskem socialnem učenju. Vsakdo jih 
ima veliko, saj vsak dan doživimo, naredimo 
ali se nam zgodi kaj lepega, dobrega, 
zanimivega, koristnega. Dobre izkušnje so 
nam tako samoumevne, da se jih večinoma 
ne zavedamo. Pozabljenih pa ne moremo 
koristno uporabljati zase, da bi nas osrečevale 
in s tem dajale življenjsko moč. In ne 
morejo koristiti drugim, da bi se jih veselili 
in iz njih učili. Učenje je najlažje in najuspešnejše 
iz dobrih izkušenj. Zato v skupini dobre 
izkušnje obdelujemo tako, da se jih zavemo, 
smo jih veseli, nanje ponosni in zanje 
hvaležni. In o njih pripovedujemo drugim, 
da se z njimi obogatijo. 
Slabe izkušnje. Tudi te ima vsakdo. So neprijetne, 
težke, žalostne, tragične. Same po 
sebi človeka klestijo, lomijo in pohabljajo. 
Iz njih se je mogoče uspešno učiti šele, ko 
znamo do njih zavzeti smiselno stališče 
in jih prav obdelati. To dvoje je zahtevno 
delo. Zanj je treba imeti že utrjeno navado 
učenja iz dobrih izkušenj. Za obdelovanje 
slabih izkušenj imamo vrsto učinkovitih 
orodij. Enega smo že omenili: namesto da 
bi se grenil in težil drugim s slabo izkušnjo, 
se v skupini učim najti v tej težavi izzivalno 
nalogo, ki jo hočem obvladati, ne da bi pri 
tem komu škodil, se maščeval ali mu tekmovalno 
dokazoval svoj prav. To je začetek 
obdelovanja slabe izkušnje v meni, ki se nadaljuje 
s tem, ko drugim v skupini to povem 
v obliki radovednega vprašanja, npr.: Tole se 
mi je zgodilo in me žalosti; kako je kdo od vas 
rešil podobno zagato? 

Opis orodij za obdelovanje slabih izkušenj 
pri skupinskem socialnem učenju presega 
obseg tega članka. Prav tako povezava te 
metode s sodobnimi nevroznanstvenimi 
spoznanji oziroma s prastaro vzgojno izku-

Foto: Marko Hrovat 
šnjo, kako pomembni so pri učenju navdušenje, 
veselje, zanimanje, radovednost … 
Ostaja tudi prikaz sodobnih spoznanj o 
pomenu zavzemanja smiselnega stališča 
do lastnih izkušenj in možnosti. Namen in 
meja članka sta oris te učinkovite metode 
za vseživljenjsko osebnostno zorenje vse tja 
v starostno onemoglost in s tem povezano 
oblikovanje lepšega sožitja in boljšega sodelovanja 
vse življenje. 


Opombe 

1 V slovenščini je obsežen izbor Morenovih del: Groterath, 
Angelika (ur.) (2000): Moreno, Jacob Levy; Moreno Toeman, 
Zerka. Skupine, njihova dinamika in psihodrama. Ljubljana: 
Inštitut Antona Trstenjaka. 

2 Po metodi skupinskega socialnega učenja so narejeni naši 
priročniki za udeležence programov, npr. Družinska oskrba, 
Prostovoljski dnevnik, Družabniški dnevnik, Bralni dnevnik, 
Preprečevanje padcev v starosti, Obvladovanje krvnega tlaka,
Starajmo se trezno, Življenje ob rožnem vencu (za Karitasove 
župnijske skupine za starejše), Varno staranje, Menedžment 
sodelovanja ob staranju zaposlenih. 

Vzgoja, marec 2017, letnik XIX/1, številka 73 


Na poti k celostnosti 


Pristen dialoški pouk 


Spodbuda celostnega razvoja osebnosti 


Barica Marentič Požarnik, dr. psih., dr. ped., zaslužna univ. prof., ima 40 let izkušenj dela s študenti 
pedagogike in andragogike, z izobraževanjem učiteljev, svetovalnih delavcev in ravnateljev. Samostojno ali v 
soavtorstvu je izdala 12 knjig ter napisala okoli 300 znanstvenih in strokovnih člankov, zlasti s področij psihologije 
učenja, strokovnega razvoja učiteljev, visokošolske didaktike in vzgoje za trajnostni razvoj. 

Pozornost bomo usmerili na tiste značilnosti pouka, ki lahko bistveno 
prispevajo k uveljavljanju pomembnih vrednot, kot so spoštovanje 
in samospoštovanje, a nanje pogosto pozabljamo, ker jih jemljemo 
kot nekaj preveč samoumevnega in vsakdanjega. Da bi se jih jasneje 
zavedli, vas spodbujam k ‘mikroanalizi’ tipične učne ure. 

V raziskavi o vlogi vzgojnih načrtov (Šinkovec, 
2016) se je izkazalo, da med vrednotami, 
zapisanimi v načrtih, izstopa spoštovanje. 
Avtor iz tega izpelje utemeljen predlog, 
da je treba na šolah ustvarjati kulturo spoštovanja 
in v ta namen pri učencih načrtno 
spodbujati samospoštovanje. Poudarja, da 
so za spodbujanje celostnega razvoja osebnosti 
pomembne različne vzgojne dejavnosti, 
kot so razredne ure, delavnice za razvijanje 
socialnih veščin, prostovoljno delo 
in vrstniška pomoč ter primerni ukrepi ob 
prekrških, kot je restitucija. Pomembno pa 
je tudi celotno vzdušje na šoli, medosebni 
odnosi in ne nazadnje način, kako običajno 
poteka pouk. 

V čem se 'dialoški' pogovorrazlikuje od prevladujočega'monološkega'? 

Namen mojega prispevka je usmeriti pozornost 
na tiste značilnosti pouka, ki lahko 
bistveno prispevajo k uveljavljanju 
pomembnih vrednot, kot so spoštovanje 
in samospoštovanje, a nanje pogosto pozabljamo, 
ker jih jemljemo kot nekaj preveč 
samoumevnega in vsakdanjega. Da bi se jih 
jasneje zavedli, vas spodbujam k 'mikroanalizi' 
tipične učne ure. V ta namen lahko 
povabite v razred dobrega kolega/kolegico, 
lahko pa si dogajanje posnamete (zadostoval 
bo avdioposnetek) in ga nato sami analizirate. 
Pri tem bodite pozorni na naslednje 
vidike: 

• 
Kolikšendelčasamedurogovoriučitelj, 
koliko pa učenci? 

• 
Koliko 
vprašanj 
je 
učitelj 
zastavil 
med 
uro? Koliko je bilo vprašanj s strani 
učencev? 

• 
Kolikšen 
delež 
učiteljevih 
vprašanj 
je 
odprtih, miselno zahtevnejših (da terjajo 
primerjanje, sklepanje, izražanje izkušenj, 
domnev …)? 

• 
Koliko 
časa 
učitelj 
običajno 
daje 
učencu 
za odgovor? (Pri tem boste potrebovali 
štoparico!) 

Foto: Nataša Pezdir 
• 
Kakšenjetipičenučiteljevodziv?Kratek 
(prav, narobe) ali tudi daljši, npr.: Ali bi 
to podrobneje razložil? Ali sem te prav 
razumel/a, ti torej misliš … 

• 
Kolikokrat 
učitelj 
vprašanje 
preusmeri 
na druge učence? 

• 
Kolikojemeduropogovoravparihaliv 
skupinah? 
Morda se sprašujete, kaj ima vse to opraviti 
s spodbujanjem spoštovanja in samospoštovanja. 
Razmislite, kako se vi počutite v 
pogovoru, med katerim vas sogovornik pozorno 
posluša, upošteva vaše ideje, se nanje 
naveže ali pa vas le zasuje z množico novih 
vprašanj, še preden ste se utegnili zbrati. O 
pomembnosti načina pogovora v razredu 
govori že dejstvo, da je bil to predmet številnih 
mednarodnih in tudi domačih razi-

Vzgoja, marec 2017, letnik XIX/1, številka 73 

15 


Na poti k celostnosti 


skav (več o tem v: Marentič Požarnik, Plut 
Pregelj, 2009). Naj povzamem nekatere 
ugotovitve. Učitelj v povprečju med uro govori 
dve tretjini časa, preostali del pa učen


ci. Če pomislimo, da so učenci tisti, ki naj 
bi se naučili primernega izražanja, uporabe 
strokovnega jezika, ob tem tudi razmišljali, 
je to malo! V tipičnem razrednem pogovoru 
močno prevladuje ustaljen vzorec: spominsko 
vprašanje – poziv učenca – odgovor 
– (kratka) povratna informacija – novo 
vprašanje, in to v zelo hitrem ritmu, za kar 
se je uveljavil izraz 'monološki' pogovor. 
Tudi tak pogovor je občasno potreben. A 
če prevladuje, učencem nehote sporoča, da 
želi učitelj od njih le vnaprej predvidene, 
(spominsko) naučene kratke odgovore, ne 
pa samostojno oblikovanih misli. Učitelji 
med uro zastavljajo tudi mnogo preveč 
vprašanj – več deset, tja do sto in še več; od 
teh pa je žal le od 5 do 20 odstotkov takih, 
ki terjajo razmišljanje in izražanje lastnih 
idej (Marentič Požarnik, Plut Pregelj, 2009; 
William, 2011). Učenec ima za oblikovanje 
odgovora malo časa, običajno le sekundo ali 
dve. Raziskave so pokazale, da že podaljšanje 
tega časa na 3 sekunde poveča kakovost 
in dolžino učenčevega odgovora. Ko učenec 
odgovori, naj bi sledil še 'drugi čakalni čas', 
Razmislite, kako se vi počutite 
v pogovoru, med katerim vas 
sogovornik pozorno posluša, upošteva 
vaše ideje, se nanje naveže ali pa vas 
le zasuje z množico novih vprašanj, še 
preden ste se utegnili zbrati. 
da ima priložnost razmisliti, izpopolniti 
svoj odgovor, vključijo pa se lahko tudi drugi 
učenci. Pri nas je zlasti v nižjih razredih 
uveljavljeno dviganje rok. Vendar je mnogo 
bolj priporočljivo, da učitelj, potem ko je dal 
čas za razmislek, zastavi vprašanje učencu 
po lastni izbiri. Tako doseže, da res vsi razmišljajo 
o odgovoru in se eni ne 'skrivajo' za 
bolj aktivnimi sošolci. Ponekod uveljavljajo 
pravilo, da učenec dvigne roko le, kadar želi 
kaj vprašati. Če učitelj zahtevno vprašanje 
preusmeri na druge učence, spodbudi pozorno 
poslušanje, sodelovanje, medsebojno 
pomoč in zmanjša čustveno obremenitev 
posameznika. Lahko pa tudi naroči, naj se o 
odgovoru na zahtevno vprašanje najprej po-

Foto: Marko Hrovat 
svetujejo v parih. Prevečkrat podcenjujemo 
moč medsebojnega učenja! 
Pomemben je tudi učiteljev odziv. Učitelj, ki 
se ne odzove le s skopim 'prav' ali 'narobe', 
ampak preverja, ali je prav razumel učenčev 
odgovor, pokaže, da spoštuje, upošteva 
učenca kot partnerja, da se vživlja v to, kako 
učenec razmišlja, ter v skladu s tem usmerja 
nadaljnji potek. Nasploh velja, da učitelji 
»bolje govorijo, kot poslušajo«, čeprav je 
zmožnost pozornega poslušanja zanje izrednega 
pomena (Plut Pregelj, 2012). 
Učitelj v takem pristnem, 'dialoškem' pogovoru 
kaže zaupanje v učenčevo zmožnost 
razmišljanja, vrednotenja, zanimanje za 
njegove misli, spoštovanje njegovih odgovorov, 
tudi če so ti še nepopolni. Tudi Piaget 
je svoj čas rekel: »Spoštujmo poštene napake!
« Povratna informacija ob nepopolnem 

ali napačnem odgovoru ima večjo vrednost 
pri učenju kot povratna informacija za pravilen 
odgovor. Ne gre za to, da učenec 'ugane' 
edini pravilni odgovor, ki ga ima učitelj 
v mislih, ampak da sam ali ob pomoči sošolcev 
napreduje v smeri izpopolnjevanja, 
poglabljanja razumevanja in znanja. 
Tak način vodenja pogovora ima pomembno 
mesto tudi v modelu pouka, ki namesto 
na poudarjanju številčnega ocenjevanja sloni 
na sprotnem – formativnem spremljanju, 
kar vodi do bolj kakovostnega znanja in 
predvsem do večje motiviranosti učencev. 
Ključne strategije so (William, 2011): 

• 
učencem 
razjasnimo 
namene 
učenja 
in 
kriterije uspešnosti na danem področju; 

• 
poukusmerjamozučinkovitimpogovorom, 
dobrimi vprašanji in nalogami, da 
dobimo od učencev dokazila o učenju; 
Vzgoja, marec 2017, letnik XIX/1, številka 73 


Na poti k celostnosti 


• 
učencem 
dajemo 
sprotno 
in 
kakovostno 
povratno informacijo, ki jim pomaga napredovati 
v učenju; 

• 
aktiviramo 
učence, 
da 
podpirajo 
učenje 
sošolcev (medsebojno učenje je dokazano 
eden najuspešnejših, a preveč zapostavljenih 
vidikov pouka); 

• 
aktiviramo 
učence 
kot 
'lastnike' 
procesa 
učenja.1 

Dober pogovor jenenadomestljiv tudi prirazvijanju vrednostne presoje 

Kako učenci razmišljajo, učitelj lahko odkrije 
le z dobro vodenim pogovorom, ki 
mu nakaže tudi, kako jim pomagati, da 
napredujejo v svojem razmišljanju. S takim 
pogovorom učitelj razkriva intuitivne ideje 
in napačne, nepopolne predstave učencev, 
ki jih postopno izpopolnijo. Tako se bo na 
vprašanje, kaj vse potrebujejo rastline za 
življenje, najprej le malokateri učenec (celo 
dijak!) spomnil na ogljikov dioksid; tudi 
na vprašanje, kaj bi se zgodilo, če bi izginili 
vsi gozdovi, ne bi pomislili na pojav 'tople 
grede' ali na podnebne spremembe, ampak 
na pomanjkanje lesa ali gob. Razčiščevanje 
takih idej in globlje razumevanje povezav 
prispeva k odgovornejšemu odnosu do našega 
okolja. 

Za celosten razvoj učencev je pomemben 
tudi poglobljen pogovor o moralnih dilemah 
po Kohlbergu, pri katerem je treba biti 
pozoren predvsem na argumente učencev 
za eno ali drugo rešitev, ki kažejo, na kateri 
stopnji moralnega razvoja se nahajajo 
(npr. dilema: »Ali naj izdamo prijatelja, ki 
je razbil šipo?« – podrobneje glej v Marentič 
Požarnik, 2000; 2014). Moralni razvoj 
spodbujajo tudi pogovori o etični drži in 
dilemah različnih literarnih junakov ali 
zgodovinskih osebnosti, pa tudi razprave o 
okoljskih in moralnih dilemah, ki jih prinaša 
sodobni znanstveni, tehnološki in ekonomski 
razvoj. Takih pogovorov je v okviru 
pouka naravoslovja in drugih predmetov 
bistveno premalo. Ali upoštevati interese 
kmetovalca, ki želi z uporabo pesticidov 
povečati pridelek, ali pa čebelarja, ki mu 
zaradi pesticidov poginjajo čebele? Ali je 
ohranjanje čebel res le v interesu čebelarjev? 
S kakovostnim razrednim dialogom o pomembnih 
temah torej razvijamo kulturo 
(po)govora, poglabljamo zavedanje o moralnih 
vrednotah in dilemah, soustvarjamo 
razmere za pristne, spoštljive odnose, spodbujamo 
samospoštovanje in medsebojno 
spoštovanje, sodelovanje, radovednost inzdravo samozavest. Kot poudarja Šinkovec 
(2016: 223): »Vsak človek mora ohranjati 
naravno radovednost, se učiti jasnega in ne-

Osebna izkušnjaKo sem na različnih šolah predavala o tem, kako voditi produktivne pogovore, sem 
bila deležna precejšnjega zanimanja prisotnih; lističi, ki sem jih dobila po predavanju, 
so bili polni hvale, a nekateri so tudi zapisali: »Res je, kar pravite, a spremeniti se je 
zelo težko.« 
Res je – učitelj v razredu deluje na osnovi utrjenih navad, tako kot so ravnali že njegovi 
učitelji, in ne toliko na osnovi priporočil iz študija ali literature. Tradicionalni 
pogovor mu daje gotovost, medtem ko se mora pri produktivnem dialoškem pogovoru 
pripraviti na nepredvidljive odgovore in se jim prilagoditi. Morda zato tako trmasto 
prevladujejo ozka vprašanja z le enim pravilnim odgovorom? Večina učiteljev 
je prepričana, da tako običajno metodo, kot je pogovor, že dobro obvladajo in se jim 
tega ni treba dodatno učiti. Prav tako neradi odprejo vrata v razred drugim učiteljem 
in preredko vzamejo v roke strokovno literaturo (morda preverite, katere od spodaj 
navedenih virov imate v svoji knjižnici). Mnogi tudi omenjajo, da za to »ni časa«. A 
ne pozabite, da gre za sekunde – že podaljšanje 'čakalnega časa' na 3–5 sekund bo 
imelo za rezultat daljši, bolj premišljen učenčev odgovor. Čas pridobimo tudi s tem, 
da si pripravimo le manjše število res kakovostnih vprašanj. Hospitirala sem na nekaj 
šolah, kjer so vse to odlično uveljavljali, rezultat pa so bili bolj motivirani, razmišljujoči, 
samozavestni učenci. 
posrednega sporočanja, tekmovati s samim 
seboj in ne z drugimi, opuščati obrambno 
vedenje, se učiti iz napak, sprejemati nove 
izzive. /…/ Spodbujanje razvoja samospoštovanja, 
ki je jedro osebnosti, je lahko 
največji prispevek k celostnemu razvoju 
posameznikov in ustvarjanju kulture spoštovanja.
« 

Povratna informacija ob 
nepopolnem ali napačnem 
odgovoru ima večjo vrednost pri 
učenju kot povratna informacija za 
pravilen odgovor. 

Spreminjanje ustaljenih vzorcev pogovora 
v razredu ni preprosto. Za omenjene spremembe, 
začenši z manjšimi koraki, naj bi 
se odločilo več učiteljev na šoli (nastanek 
'učeče se skupnosti'), ki so pripravljeni hospitirati 
drug pri drugem, si dajati povratne 
informacije, nove ideje in medsebojno oporo, 
ki svoje individualne izkušnje podkrepijo 
tudi s teorijo in so jih pripravljeni, tudi v 
obliki pisanja o tem, deliti z drugimi. 
Nedvoumno je dokazano, da sta za učiteljev 
strokovni napredek še bolj kot udeleževanje 
raznih seminarjev pomembni kakovostna 
povratna informacija o njegovem delu terpodpora kolegov in ravnatelja. Še najbolj 
spodbudni pa so pozitivni odzivi učencev, 
ko se enkrat 'ogrejejo' in odprejo za pristno 
sodelovanje. 


Literatura 

• 
Holcar Brunauer, Ada idr. (2016). Formativno spremljanje v 
podporo učenju. Priročnik za učitelje in strokovne delavce. Ljubljana: 
Zavod RS za šolstvo. 
• 
Marentič Požarnik, Barica (2000): Psihologija učenja in pouka. 
Ljubljana: DZS. 
• 
Marentič Požarnik, Barica (2014): Kako v šoli ustvarjamo prostor 
za učenje vrednot. V: Ošlaj, Borut; Pavliha, Marko (ur.). 
Svetovni etos in celostna pedagogika. Radovljica: Didakta, str. 
116–127. 
• 
Marentič Požarnik, Barica; Plut Pregelj, Leopoldina (2009): 
Moč učnega pogovora. Poti do znanja z razumevanjem. Ljubljana: 
DZS. 
• 
Plut Pregelj, Leopoldina (2012): Poslušanje: način življenja in 
vir znanja. Ljubljana: DZS. 
• 
Šinkovec, Silvo (2016): Vzgojni načrt v vlogi spodbujanja celostnega 
razvoja osebnosti učencev. Doktorska disertacija. Koper: 
Univerza na Primorskem, Pedagoška fakulteta. 
• 
William, Dylan (2011): Embedded formative assessment. Bloomington: 
Solution Tree Press. 
Opomba 

1 Projekt formativnega spremljanja že poteka na številnih šo


lah pod vodstvom Zavoda za šolstvo, ki je nedavno izdal tudi 

ustrezni priročnik v več zvezkih (Holcar Brunauer, 2016). 

Vzgoja, marec 2017, letnik XIX/1, številka 73 


Na poti k celostnosti 


Socialni razvoj otroka 



Alenka Škrubej, dipl. vzg. pred. otrok, je v Vrtcu Čebelica Šentjernej zaposlena že 13. leto. V svoje 
delo vnaša elemente pedagogike montessori. Nova znanja pridobiva na mednarodnih konferencah in 
simpozijih, kjer predstavlja tudi svoje primere dobre prakse. 

Zalokar Divjak (2000) opozarja na odtujenost ljudi, do katere je 
prišlo v zadnjih desetletjih. Ljudje se bojijo tesnih medosebnih stikov, 
otroci ne vzdržujejo več stikov s starši, svoje ostarele starše oddajajo 
v domove za ostarele ali v bolnišnice. Vzrok za to so v veliki meri 
spremenjene družbene razmere, ritem življenja in nemoč posameznika, 
da ohrani svojo identiteto in vrednostni sistem, ki se je v preteklosti 

izkazal kot dober. 

Z nadaljevanjem takega načina življenja se 
bomo znašli v množici osamljenih in zagrenjenih 
ljudi. Morali bi se zavedati, da sami 
lahko največ prispevamo k izboljšanju odnosov. 
Ko smo pripravljeni pomagati sočloveku, 
smo bolj uspešni, hkrati pa vstopamo 
v različne odnose in srečujemo veliko ljudi. 

Spodbujanje otrokovegasocialnega razvoja 

Otrok je v svojem bistvu socialno bitje; že v 
obdobju dojenčka rad opazuje druge otroke 
in uživa v njihovi družbi. Čeprav se še 
ne zmore igrati z njimi, mu socialni stik z 
otroki veliko pomeni. Otrok prve socialne 
veščine nabira v svoji družini. Družinski 
odnosi se odražajo tudi v vrtcu in okolju. 
Občutek varnosti, ki ga otrok doživlja v svoji 
družini, in dobri odnosi so ključnega pomena 
za učenje socialnih odnosov v družbi. 
Otroci v vrtec prihajajo iz različnih okolij in 
s sabo prinašajo različne vzorce vedenja in 
odnosov. Te vzorce morajo v sodelovanju z 
vrstniki in odraslimi prilagoditi. Ob kakovostnih 
medsebojnih odnosih odraslih imajo 
otroci v vrtcu idealne pogoje za socialno 
učenje. S tem postajajo vse bolj odgovorni in 
samostojni pri vključevanju v okolje. 
Odnosi med vrstniki včasih privedejo do 
konfliktov. Naloga odraslih je, da otroke 
naučijo mirnega reševanja konfliktov, brez 
agresije in merjenja moči. Pri reševanju 
nesoglasij spodbujamo komunikacijo in 
iskanje kompromisov. Ko so otrokove sposobnosti 
dovolj razvite, mu dovolimo, da 
sam rešuje konflikte med vrstniki, ter ga 

ne prikrajšajmo za izkušnje, ki mu bodo v 
življenju koristile. Otroci bolje delujejo v 
okolju, kjer so določena pravila obnašanja 
in postavljene meje. Meje niso določene 
zaradi nadzora otrok, temveč z namenom 
usposabljanja za sprejemljivo ravnanje v 
družbi. 
Pravila obnašanja so bistvena za dobre in 
zdrave medosebne odnose. Otrokom nudijo 
varno okolje z ustaljenim redom, ki jim 
daje občutek trdnosti. Na trdnih temeljih 
otrokov socialni razvoj napreduje, razvija 
spretnosti odnosa do sočloveka, spoštovanje, 
prijateljstvo, empatijo, potrpežljivost, 
sočutje … 

»Strokovnjaki napovedujejo, da 
bo v prihodnosti največji problem 
posameznika osamljenost, kajti človek 
je po svoji naravi predvsem socialno 
bitje, to pa pomeni, da za svoj obstoj 
potrebuje sočloveka.« 

(Zalokar Divjak, 2000: 38) 

V sodobnem času otroci namesto popoldanskega 
druženja z vrstniki svoj čas raje 
preživljajo s sodobno tehniko – s televizijo, 
računalniki in pametnimi telefoni. Otrokom 
sodobna tehnologija krade dragocen 
čas, ki bi ga lahko preživeli v dobri družbi 
z vrstniki, kjer bi osebno rastli in razvijali 
svoje zmožnosti. 
Vzgojitelji opažamo pretirano skrb staršev 
za razvoj otrokovega intelektualnega po


dročja, hkrati pa se zanemarja pomembnost 
otrokovega socialnega in čustvenega 
področja. 
Dober socialni razvoj ima velik vpliv na 
otroka. Otrok si med socialnim razvojem 
krepi samospoštovanje ter odnos do družbe, 
razvija svojo osebnost in pridobiva 
osebne vrednote. Oblikuje si samozavest 
in samopodobo, spoznava svoje sposobnosti 
ter oblikuje občutek varnosti in pripadnosti. 


Celostna pedagogika ni le znanost, 
temveč je predvsem človeška drža. 
Pomen in vrednost te zdravilne 
pedagogike je v pomoči drugim v 
stiski in sprejemanju le-te. 

Vzgojitelji v vrtcu otroke z igro in vsakdanjimi 
dejavnostmi vključujemo v prve 
družbene odnose. S tem jih usmerjamo v 
nabiranje izkušenj, novih spoznanj, v izražanje 
sebe, socialno in čustveno vključenost 
v skupino. Otrok se v vrtcu in družini 
uči ter spoznava meje socialno sprejemljivega 
in nesprejemljivega vedenja v družbi, 
in sicer predvsem z zgledom odraslega. 
Odrasla oseba, ki je otroku zgled, mora izražati 
notranji mir, trdno in stabilno osebnost, 
spoštljivost, prijateljstvo, poštenost, 
humanost, ljubeznivost. 
Otroke za prihodnost vzgajajmo v duhu tolerantnosti, 
solidarnosti, spoštovanja, v kulturnem 
obnašanju, prilagajanju in odprtosti 
do sočloveka. 

Celostna vzgoja kot zdravilnapedagogika 

»Celostna vzgoja, h kateri teži sodobna 
pedagogika, ne pospešuje samo razvoja 
mladih v celovito osebnost; celostna vzgoja 
vodi k pedagogiki, ki je zdravilna. Da lahko 
dojamemo njen pravi pomen, jo moramo 
zajeti dovolj široko. Pripadamo družbi, ki 

Vzgoja, marec 2017, letnik XIX/1, številka 73 


Na poti k celostnosti 


pozablja na človečnost. Resda je to družba 
izobilja, vendar le materialnega. Po eni 
strani namreč kopiči potrošne dobrine, 
po drugi strani pa si izmišljuje uničevalna 
sredstva, ki lahko v nekaj minutah pokončajo 
človeštvo. Naša družba pozablja 
na človečnost. Zdravilna pedagogika je 
kot kaleče seme v gnijočem plodu. Vpliv 
zdravilne pedagogike se mora odražati 

predvsem v skrbi za človeško dušo. To pa 
niso le mladostniki, ampak tudi ostareli, 
duševno bolni, telesno prizadeti, sirote, 
begunci.« (Bizjak, 1996: 67) 
Bizjak še navaja, da je celostna pedagogika 
edini možen odgovor, ki ga lahko danes 
nudimo človeštvu. Celostna pedagogika 
ni le znanost, temveč je predvsem človeška 
drža. Pomen in vrednost pedagogike, 

ki je zdravilna, je v pomoči drugim v stiski 
in sprejemanju le-te. 


Literatura 

• 
Bizjak, Helena (1996): Sprostitev in ustvarjalnost v šoli: pedagogika 
za tretje tisočletje. Ljubljana: samozaložba. 
• 
Shapiro, Lawrence E. (1999): Čustvena inteligenca otrok: kako 
vzgojimo otroka z visokim čustvenim količnikom. Ljubljana: 
Mladinska knjiga. 
• 
Zalokar Divjak, Zdenka (2000): Vzgajati z ljubeznijo. Krško: 
Gora. 
Foto: Alenka Škrubej 
Vzgoja, marec 2017, letnik XIX/1, številka 73 


Na poti k celostnosti 


Čustva in gibanje 



Irena Zupančič, dipl. vzgojiteljica predšolskih otrok, je že 18 let zaposlena v Vrtcu Čebelica 
Šentjernej. 10 let vodi Športno-kulturno društvo Hopla Šentjernej, kjer letos med drugim pripravlja že 
deseto plesno produkcijo za starše otrok in širšo javnost. 

Čeprav so nekatera čustva neprijetna, so kljub temu koristna za preživetje in otrokov čustveni razvoj. 
Na osnovi igre ‘ogledovanja’, ki so se jo igrali dve- in triletni otroci, ‘spakovanja’ obrazov in opazovanja 
govornega aparata v ogledalu sem dobila potrditev, da otrok od rojstva raziskuje svet z vsemi čutili. Želela 
sem jim pokazati, kako se lahko učijo iz lastnih izkušenj. S plesnimi dejavnostmi sem želela vplivati na 

celostni razvoj otroka, poudariti plesno ustvarjanje in improvizacijo. 

Potek dejavnosti 

Moje védenje, da otrok od rojstva raziskuje 
svet s čutili, me je privedlo do odločitve, da 
njihovo igro (ogledovanje = samoopazovanje 
v ogledalih) ozavestim, zato sem jim 
ponudila zgodbo, ki govori o čustvih. Otroci 
so vsebino pravljice navdušeno sprejeli, 
nato pa smo se začeli intenzivno ukvarjati 
s čustvi in občutki. 

Foto: arhiv Irena Zupančič 
Vsebino pravljice Piščanček Pik sem jim posredovala 
z branjem, s pripovedovanjem ob 
ilustracijah, s pripovedovanjem ob ploskih 
lutkah in na koncu s pomočjo skrbno izbranih 
inštrumentalnih skladb, ki so predstavljale 
določena čustva. O čustvih in občutkih 
smo se z otroki veliko pogovarjali, iskali 
slikanice na to temo in jih prebirali, slikali 
čustva ob glasbi in brez nje, v jutranjem 
krogu s kartončki označevali svoja počutja, 
občutja itd. 
Skupaj smo izdelali plakate štirih čustev 
(veselje, žalost, strah, jeza). Opazila sem, da 
so se otroci pogosto zadrževali ob plakatih, 
z mimiko posnemali sličice ter se ob njih 
besedno in nebesedno izražali oz. poimenovali 
čustva. 
Opazila sem tudi, da so se otroci pogosteje 
zadrževali ob plakatu žalosti, saj so bili sočutni 
z otroki na slikah, ki so bili žalostni 
in solzni. Zadrževali so se tudi ob plakatu 
jeze; zanimanje zanj je verjetno povečala 
večkrat slišana motivacijsko močna glasba 
za to čustvo. 
Pri poslušanju glasbe na temo posameznih 
čustev je bil moj cilj, da jo otroci 
dejavno poslušajo in skušajo ugotoviti, 
za katero čustvo oz. občutke gre. Opazila 
sem, da niso imeli težav s prepoznavanjem 
čustev preko glasbe. Spodbudila 
sem jih tudi, da so se igrali in se preizkušali 
z malimi ritmičnimi inštrumenti ter 
skušali izbrati pravi inštrument za določeno 
čustvo. Njihova občutenja in odzivi 
so pokazali, da jim je všeč impulzivnost, 
glasnost …
Želela sem slediti celostnemu razvoju otroka, 
zato sem temo o čustvih zastavila na način, 
ki ga opisujem v nadaljevanju. 

Ples 

Ples omogoča zavedanje lastnega telesa, 
raziskovanje svojega gibanja, sprostitev in 
ustvarjalnost. 
»Ples spremlja človeka v vseh obdobjih življenja 
in je del njegovega delovanja. Lahko 
je le preprost skok, ki je izraz veselja ali 
navdušenja. Najbolje je, da otroku nudimo 
čim več možnosti, da izkusi ples in si pridobi 
veliko izkušenj. Vsi otroci se radi gibajo, 
poskakujejo, se vrtijo in se sproščajo ob 
glasbi. Telo je človekov instrument, ki ga je 
treba uglasiti že zelo zgodaj« (Kovač Valdes, 
2010: 8). 
Otroci lahko s plesom izražajo svoje počutje 
(veselje, žalost, strah, vznemirjenje 
ipd.), raziskujejo različne vrste gibanja, 
spoznavajo sebe in svoje vrstnike. Svoja 
občutja in ideje radi delijo s prijatelji 
iz skupine. Vse to raziskovanje vpliva na 
otrokovo samopodobo. Če je ponosen na 

Treba je le prisluhniti otrokom, 
opazovati njihovo spontano 
igro in spodbujati zanimanje za 
raziskovanje. 

to, kako se giblje, to pozitivno vpliva nanj, 
medtem ko je lahko v nasprotnem primeru, 
če npr. nečesa ne zna, zelo ranljiv 
in ga je sram. Zato mora biti tako učenje 
prilagojeno razvojni stopnji otrok in posameznikovi 
potrebi. Pomembno je, da jih 
vzgojitelji pohvalimo in spodbujamo za 
nadaljnje učenje, raziskovanje in ustvarjanje 
(Kovač Valdes, 2010). 

20 

Vzgoja, marec 2017, letnik XIX/1, številka 73 


Na poti k celostnosti 


Namen dejavnosti 

Z dejavnostjo sem želela doseči, da: 

• 
seotrokučiizlastnihizkušenj; 
• 
se 
giblje 
in 
pleše 
s 
celim 
telesom, 
preizkuša 
možnosti gibanja posameznih delov 
telesa, kombinira zaporedje in hkratnost 
gibanja; 
• 
otrok 
poskuša 
in 
preizkuša 
hitro 
in 
počasno 
gibanje, vezano in odsekano ter 
napeto in sproščeno; 
• 
preizkuša 
gibanje 
v 
različnih 
smereh 
(različne ravni: spuščanje, dvigovanje, 
zapiranje, odpiranje, napredovanje …). 

Izbor glasbe in besed 

Skrbno sem izbrala glasbo za določeno 
čustvo, ki je otroke močno motivirala in 
spodbujala k plesni improvizaciji. Dejavnosti 
smo vsakodnevno ponavljali. S temo 
o občutkih in čustvih smo se ukvarjali več 
kot mesec dni. Prijetno jih je bilo opazovati, 
kako različno so spontano in delno usmerjeno 
z gibom izražali svoja čustva in občutke. 
Najprej so posnemali moje gibanje in 
nato iskali svoje gibe. 
Otroke sem seznanila z besedami, ki opisujejo 
čustva in jih še niso poznali. Razložila 
sem jih njihovi starosti primerno. Pomembno 
je bilo, da otrok besedo sliši, si jo 
morda zapomni, jo uporabi in si jo skuša 
predstavljati. 
Presenečena sem bila nad odzivi otrok, njihovimi 
gibalnimi motivi in tudi nad zadovoljnimi 
obrazi. To je bila njihova spontana 
igra telesa in občutkov. Menim, da sta gibanje 
in igra otrokovi primarni potrebi. Svoje 
cilje sem dosegla z otroško igro, domišljijo 
in ustvarjalnostjo. 
Otrok lahko predstavi svoja najbolj skrita 
občutja, čustva, čustvene vsebine in ravno 
zaradi celovitosti doživljanja in ustvarjanja 
so izkušnje na področju umetnosti pomemben 
dejavnik uravnoteženega otroškega 
razvoja (Kurikulum za vrtce, 1999). 

Sklep 

Dobila sem potrditev, da spodbudno učno 
okolje otroku ponuja možnost aktivnega 
učenja. Ugotovila sem, da mi ne bo zmanjkalo 
spodbud; treba je le prisluhniti otrokom, 
opazovati njihovo spontano igro in 
spodbujati zanimanje za raziskovanje. Iz 
izkušenj lahko potrdim, da plesna vzgo-

Foto: arhiv Irena Zupančič 
ja vključuje gibanje in spodbuja izvirnost, 
ustvarjalnost ter otrokov kognitivni, čustveno-
socialni in psihomotorični razvoj. 
Znanje, pridobljeno z lastno dejavnostjo, 
otrok ponotranji: govorimo o t. i. utelešeni 
kogniciji oziroma utelešenju in povezavi 
um – telo. Utelešena kognicija predstavlja 
teoretično osnovo za razumevanje, kako 
naša gibalna aktivnost vpliva na učenje, in 
poudarja pomembnost senzomotoričnih 
procesov. Tako kognitivni znanstveniki in 
nevroznanstveniki na osnovi ugotovitev 
številnih raziskav potrjujejo starejša spoznanja 
Piageta in Montessorijeve, da je 
duševni razvoj povezan in odvisen od gibanja. 
Ne sprašujemo se več, ali otroci potre


bujejo gibalne in plesne dejavnosti, ampak 
raziskujemo, kako izvajanje teh dejavnosti 
lahko spodbudi razvoj kognicije in učenja 
(Tancig, 2014). 
S plesno improvizacijo čustev smo se veliko 
naučili in to bo bogatilo naše življenje, saj 
pod vplivom čustev doživljamo svet v vsej 
paleti pisanih barv. 


Literatura 

• 
Kovač Valdes, Jana (2010): Plesna žgečkalnica: priročnik 
ustvarjalnega giba in sodobnega plesa za otroke z osnovami plesnih 
tehnik. Ljubljana: JSKD. 
• 
Kurikulum za vrtce (1999). Ljubljana: Ministrstvo za šolstvo in 
šport, Urad RS za šolstvo. 
• 
Tancig, Simona (2014): Nevroedukacija in utelešena kognicija 
– pogledi na gibalno in plesno dejavnost. V: Geršak, Vesna; 
Meško, Nina (ur.): 2. mednarodna konferenca plesne pedagogike. 
Zbornik. Ljubljana: JSKD. 
Vzgoja, marec 2017, letnik XIX/1, številka 73 


Na poti k celostnosti 


Lepopis. Pozabljen? 


Niti ne. OŠ Jurija Vege Moravče 
izvaja tekmovanje v lepopisu. 


Andreja Kosirnik, mag. znanosti, prof. defektologije, je učiteljica za dodatno strokovno pomoč 
na OŠ Jurija Vege Moravče. Kot specialna pedagoginja izvaja specialno pedagoško diagnostiko in 
dodatno strokovno pomoč za učence s posebnimi potrebami v šoli in v vrtcu. Dela tudi z učenci tutorji 
in vodi krožek učenje učenja. 
Bernarda Mal, predmetna učiteljica slovenščine na OŠ Jurija Vege Moravče, ima naziv svetnica, je 
mediatorka, učiteljica razmišljanja in mentorica MEPI. Objavlja strokovne članke, sodeluje v radijskih 
in TV-oddajah ter na strokovnih posvetih. 
Otroci veliko časa preživijo ob igranju igric na računalnikih, tablicah 
in telefonih. Zdi se, da je pisanje nepomembno. Številne študije na 
področju nevroznanosti pa potrjujejo, da pisanje na roko prispeva k 
učinkovitejšemu branju ter spodbuja procese v možganih, ki so osnova 
za naše mišljenje, učenje in spomin. 

Teoretična izhodišča 

V današnjem svetu prevladujejo računalniki 
in ostala informacijska tehnologija. 
Otroci veliko časa preživijo ob igranju igric 
na računalnikih, tablicah in telefonih. Zdi 
se, da je pisanje nepomembno. Učitelji pa 
ugotavljamo, da se v zadnjih letih prav zaradi 
pretirane uporabe različnih naprav v 
najzgodnejšem otroštvu poslabšuje motorika 
predšolskih in šolskih otrok. Slabši 
rezultati se izkazujejo pri športu, pa tudi 
pri finomotoričnih in grafomotoričnih dejavnostih. 
Postavi se nam vprašanje, kako 
pomembno je v resnici dandanes pisanjeza naše šolarje. Številne študije na področju 
nevroznanosti, še zlasti pedagoške, 
potrjujejo, da je pisanje na roko pomembno. 
Prispeva k učinkovitejšemu branju ter 
spodbuja procese v možganih, ki so osnova 
za naše mišljenje, učenje in spomin (Tancig, 
2014). Raziskave so potrdile, da otroci, 
ki pišejo na roko, sestavljajo bolj popolne 
stavke, hitreje tvorijo besede ter imajo več 
idej pri pisanju samostojnih zapisov kot 
otroci, ki pri pisanju uporabljajo zgolj tipkovnico. 
Pri pisanju potekajo drugi miselni 
procesi kot pri tipkanju. Primerjali so, kako 
dobro si učenci zapomnijo besede, ki se 
jih učijo s pisanjem ali pa s tipkanjem. Pokazalo 
se je, da so po šestih tednih učenja 
tisti učenci, ki so se učili s pisanjem, znali 

neprimerno več. Tudi pri snemanju možganske 
aktivnosti so ugotovili, da se pri 
pisanju na roko aktivira predel možganov, 
ki je pomemben tudi za branje. Pisanje na 
roko pa nam omogoča tudi multisenzorno 
učenje. Gre za to, da pridobivamo informacije 
skozi naše sprejemnike po različnih 
poteh, zato si te informacije bolj zapomnimo. 
Pisanje na roko in druge gibalne dejavnosti 
pa niso pomembni samo za branje 
in usvajanje pojmov, ampak razvijajo tudi 
druge kognitivne funkcije. Pri študentih 
so ugotovili, da so bili tisti, ki so na predavanjih 
pisali na roko, pri višjenivojskem 
znanju, torej pri razumevanju in uporabi, 
enako tudi pri povzemanju, bistveno boljši 
kot tisti študenti, ki so tipkali. Faktografsko 
znanje pa je bilo enako. Učitelji se moramo 
pomena pisanja na roko zavedati in ga pri 
učencih spodbujati, saj je to dobra popotnica 
za njihovo življenje. 

Ideja 

Lepopis, kot ga predstavljajo učbeniki iz 
časov, ko je bil to obvezni šolski predmet, 
je v dobi računalnikov gotovo le še prijetna 
veščina ljubiteljev umetelnih rokopisov, kaligrafov 
in še koga. Tekmovanje, ki smo gaosnovali na OŠ Jurija Vege Moravče, temelji 
na drugih vidikih razvoja osebnosti; izhaja 

iz ugotovitve, da učenci nimajo več spretnosti 
za orientacijo na papirju, oblikovanje 
črk, odmikov od roba, ločevanje naslovov 
od besedila, izdelavo estetskega pisnega 
izdelka, prav tako ne vztrajnosti in potrpežljivosti. 


Izvedba 

Na Prešernov rojstni dan, 3. decembra, 
šola objavi razpis. Tedaj se pričnejo tudi 
priprave na tekmovanje, ki zajemajo vse 
učence pri vseh predmetih, saj učitelji 
vsako uro namenijo več pozornosti natančnejšemu 
oblikovanju zapisov. V drugi 

Ponos na prireditvi (foto: Andreja Vavpetič) 

polovici januarja oddelčne skupnosti izvedejo 
izbor tekmovalcev, ki bodo tekmovali 
na šolskem tekmovanju. Tekmujeta 2 
fanta in 2 dekleti iz vsakega oddelka, na 
naši šoli je to 92 tekmovalcev. Razredniki 
izvedejo prijavo. Ožja skupina učiteljev v 
tem času pripravi tekmovalne naloge in 
celotno organizacijo tekmovanja ter ga 
tudi izvede. Naloga zajema prepis besedi


Učitelji se moramo pomena 
pisanja na roko zavedati in ga pri 
učencih spodbujati, saj je to dobra 
popotnica za njihovo življenje. 

la o Prešernu ali njegovih pesmi ter zapis 
avtorskega besedila. Tekmovanje poteka vzačetku februarja. Še isti dan se sestane komisija. 
Izbor poteka po vnaprej izdelanem 
kriteriju. Kriterij zajema lepopis, okrašeno 
prvo črko in vrstico, avtorsko besedilo in 

Vzgoja, marec 2017, letnik XIX/1, številka 73 


Na poti k celostnosti 


celosten estetski vtis. Izbere 18 zmagovalnih 
izdelkov, in sicer devet dekliških in 
devet fantovskih. Za zmagovalne izdelke 
napiše obrazložitev izbora. Nagrajenci so 
slovesno razglašeni na šolski prireditvi 
ob slovenskem kulturnem prazniku. Vsak 
zmagovalec prejme priznanje, pero z napisom 
tekmovanja Prešern(ov)o pero 2017, 
obrazložitev in v glinen lonček posajen 

Vsak pisni izdelek, napisan z roko 
in peresom ali z roko in tipkovnico, 
je ogledalo pisca. 
zimzelen, prinesen iz Prešernove rojstne 
hiše. Dogodek dobi še dva odmeva. Pripravimo 
razstavo zmagovalnih izdelkov 
in objavimo e-knjigo na spletni strani šole. 
Vsi izdelki so trajno shranjeni v posebni 
mapi, ki je na voljo za ogled. S tem zaključimo 
dejavnosti ob edinstvenem prazniku 
Slovencev, prazniku kulture. 

Sklepne ugotovitve 

Po dveh letih izvajanja vemo, da je tekmovanje 
za učence izziv, da je vznemirjenje v 
času priprav, tekmovanja in podelitve med 
učenci veliko, da so izjemno ponosni, če 
jim uspe dobiti pero. To nam sporočajo 
njihove izjave po podelitvi. Nismo še dosegli 
cilja iz izhodiščne ideje. Ocenjujemo, 
da nas bo zastavljena pot pripeljala na cilj 

– ličen, čitljiv in na papirju pregleden vsak 
učenčev zapis. Vsak pisni izdelek, napisan 
z roko in peresom ali z roko in tipkovnico, 
Izjava dobitnika (foto: Andreja Vavpetič) 
Izdelek (foto: Andreja Vavpetič) 
je ogledalo pisca. To ni nepomemben podatek 
za druge, še manj za pisca, ki si s tem 
izboljšuje mnenje o sebi in svoji vrednosti. 
Navdušeni smo, ker so med dobitniki tudi 
učenci, ki so odrinjeni na rob ali pa imajo 
težave z vrednotami, vedenjem, ugledom 
med vrstniki … 

Vizija 

Izkušnja prvega leta nas je naučila, da smo 
letos pripravili tekmovanje za fante in de


kleta v dveh kategorijah. Odziv odraslih 
po prvem tekmovanju nas je navdušil do 
te mere, da smo letos povabili na tekmovanje 
tudi odrasle tekmovalce iz 40 društev v 
naši občini, a se nam niso pridružili. Dobro 
prakso pa si želimo širiti z mreženjem na 
druge šole. 


Literatura 

• 
Tancig, Simona (2014): Kako branje spreminja možgane in 
kaj izgubimo, če pisanje nadomestimo s tipkanjem? V: Orel, 
Mojca (ur.): Sodobni pristopi poučevanja prihajajočih generacij. 
Mednarodna konferenca. Polhov Gradec: Eurovision 2014, str. 
11–19. 
Izjava dobitnika (foto: Andreja Vavpetič) 
Vzgoja, marec 2017, letnik XIX/1, številka 73 


Naš pogovor 


Spremljanje športnikov 

Naš pogovor: dr. Matej Tušak 


Silvo Šinkovec, D. J., dr. ped. znanosti, psiholog, defektolog in teolog, je predavatelj, terapevt, 
voditelj več seminarjev, šol za starše in duhovnih vaj, urednik revije Vzgoja, duhovni asistent DKPS in 
direktor Inštituta Franca Pedička. 
Dr. Matej Tušak je profesor na Fakulteti za šport Univerze v Ljubljani, predstojnik Katedre za psihologijo 
športa, predava 10 predmetov, samostojno in kot soavtor je izdal vrsto knjig, napisal številne članke. Včasih 
ga vidimo na televiziji, ko komentira športne dosežke. Poleg tega spremlja mnoge naše vrhunske športnike 
na njihovi karierni poti. Srečala sva se na dveh posvetih, ko je predaval o motivaciji: na Brdu pri Kranju, 
kjer je nagovoril ambasadorje etike in vrednot po vrtcih in šolah, ter v Črenšovcih na mednarodnem 
posvetu »Kako se avtonomno odzivati na socialno in čustveno neprilagojenost učencev in ohraniti notranje 

ravnovesje«. V telovadnici te šole je nastal sledeči pogovor. 

Živite v svetu športnikov. Da ste 
zašli v njihov svet, ste se najbrž tudi 
sami ukvarjali s športom? 

Treniral sem več športnih disciplin, npr. 
rokomet, namizni tenis in drugo, nisem paprišel na raven vrhunskega športa. Želel sem 
tudi skakati na skakalnici, toda v zadnjem 
trenutku sem se zavedal, da samo želja ni 
dovolj, da je za določene športe potrebnotudi znanje in še kaj. Žogo lahko mečeš na 
koš brez predhodne priprave, spustiti se po 
velikanki pa ni kar tako. V tem je tudi neka 
razlika med tem športom in drugimi, zato 
imajo smučarski skoki svojo privlačnost. 


Vzgoja, marec 2017, letnik XIX/1, številka 73 

Foto: Silvo Šinkovec 
Na to, da ste psiholog, pa je 
verjetno vplivalo tudi to, da je bil 
psiholog že vaš oče. 

Moj oče me ni spodbujal, da bi šel v svet 
psihologije, prej nasprotno. Od njegovega 
časa do danes so se spremenile tudi razmere, 
odnos družbe do tega poklica. Oče je 
že delal s športniki; pogosto je delal doma, 
tako so k nam prihajali mnogi vrhunski 
športniki – včasih dopoldne, včasih popoldne 
ali zvečer. Ne da bi me oče navdušil za 
psihologijo, ampak ko sem opazoval te ljudi, 
ki so bili najboljši na svetu, je bilo zame 
zelo privlačno. 

Psihologija raziskuje človeka, išče 
tisto, kar ga poganja 'od znotraj', 
motivira. Kaj ima največjo moč pri 
usmerjanju človeškega vedenja? 

Najbolj pomembna je želja. Koliko želja 
smo imeli v mladosti in so nas usmerjale! 
Nekatere smo uresničili, drugih ne. Če se 
želje hitro izpolnijo, niso več privlačne, nimajo 
več motivacijske moči. 
Ni se treba truditi. Otroci so danes prikrajšani 
za zadovoljstvo, ker vse dobijo prehitro. 
Če pa je potrebnega veliko napora, 
veliko dela, da se izpolnijo želje, sledi tudi 
veliko zadovoljstvo. Ljudje, ki se trudijo, 
da nekaj dosežejo, ustvarijo, so mnogo bolj 
zadovoljni. Če je želja dolgotrajna, poveča 
motivacijski potencial. 
Težko si je kar naprej izmišljevati, kako bi 

otroke motivirali. Za motiviranje je potrebnega 
veliko pogovora in energije. Hkrati 
pa je treba vedeti, da učenje poteka tudi z 
instrumentalnim pogojevanjem, da na nek 
način zavračamo stvari, ki se ne zdijo ustrezne, 
in pohvalimo, nagrajujemo stvari, ki 
so ustrezne. Če znamo otroka z ustreznim 
načinom dosledno voditi skozi želje in izpolnjevanje 
želja, mu pomagamo prav kanalizirati 
želje in ga vodimo, da izbira in se 
trudi za stvari, ki so zanj prave. Zmoremo 
zaznati stvari, ki osmislijo njegove želje. 

Nekaj časa smo v psiholoških 
teorijah brali, da bo človek 
srečen, ko bodo njegove potrebe 
zadovoljene. Potem so se pojavila 
mnenja, da določenih želja ne 
smemo zadovoljiti, da je treba 
odložiti trenutno zadovoljitev, 
počakati; potrebna je frustracija. 

Točno o tem govoriva. Če bi se dalo progresivno 
ustvarjati nove in nove potrebe – torej 
ko je ena zadovoljena, se pojavi druga – bi 
ohranili napetost, ki je potrebna za motivacijo. 
Ko nek cilj dosežemo, se nečesa naučimo, 
nekaj znamo, nam to veča samozavest. 
Da uresničimo želje, da napredujemo, potrebujemo 
cilje in samozavest, prepričanje, 
da zmoremo te cilje doseči. Ko pa športnik 
doseže najvišji možen rezultat, motivacija 
pade. Otroke moramo učiti, da znajo uživati 
ne samo v postavljanju ciljev, ampak tudi 
v iskanju poti za doseganje ciljev. 


Podobno se zgodi, ko imamo v šoli 
zelo nadarjene otroke in se ti hitro 
naučijo pričakovanega, dosežejo 
cilj, potem pa se dolgočasijo. 

Zato je treba tem učencem postavljati višje 
cilje. Seveda je težje, če ima učitelj v razredu 
30 učencev, opaziti tiste, ki potrebujejo 
dodatno pozornost. Predstaviti je treba tudi 
razloge, zakaj nekomu damo dodatno nalogo, 
predstavimo mu višino cilja. Otroci se 
lahko hitro zadovoljijo z lažjo potjo; otrok 
bo izpolnil, kar se od njega pričakuje, in ne 
bo delal več. Učenje se tu konča. Prehitro. 
Zato otroci potrebujejo višje cilje, kar dvigne 
motivacijo, razvoj se okrepi. V športu 
so svetovni prvaki tisti, ki največ trenirajo, 
največ delajo. Hitro so spoznali, da delo pelje 
do rezultatov. Težave so tam, kjer kljub 
trdemu delu ni želenih rezultatov. Motivacija 
lahko hitro pade. Športnike zato učimo, 
da je treba pri delu vztrajati – če letos 
ni bilo pravih rezultatov, pridejo kasneje. 
Tako moramo tudi v šoli učence učiti, da 
nagrada, rezultat ne prideta takoj. Treba je 
znati vztrajati pri delu, pri učenju, za to je 
potreben čas, potrebni sta potrpežljivost, 
disciplina. Ni nujno, da bo trud, ki ga danes 
vlagam, že danes poplačan z rezultatom. 
Dolgotrajno in zvesto delo pripelje do 
visokih ciljev, do vrhunskih rezultatov. Če 
učenec kljub učenju, zvestemu delu mogoče 
ne blesti v šoli z ocenami, pa mu bodo lastnosti, 
ki si jih pridobiva z delom, prav prišle 
v njegovem poklicnem delu. Gotovo je 
to učencu pri 12 ali 13 letih težko razumeti. 
Zato je v takih situacijah dobro uporabljati 
primere iz življenja tistih ljudi, ki so prav to 
doživeli, zmogli. 

Slovenci dosegamo visoke rezultate 
v športu. Kako to? 

Navajeni smo discipliniranega dela, ki pa 
ni vedno vezano na takojšen rezultat. Kajti 
če dobro delaš, slej ko prej pride tudi do rezultatov. 
Včasih se veliko dela, toda v športu 
ni nujno, da sledijo tudi vrhunski rezultati. 
Prav tako ni nujno, da bo v vrhunskem 
športu do 3 % vrhunskih rezultatov, če 
nekdo dobro dela. Poznamo primere velikih 
garačev, ki pa ne dosegajo vrhunskih 
rezultatov, kar pomeni toliko večjo frustracijo. 
Med nami pa je veliko športnikov, ki 
z vztrajnim delom dosegajo tudi vrhunske 

rezultate. Ti so gotovo zgled, da kontinuirano 
delo pripelje do rezultatov. Uspeh je vedno 
povezan tudi z disciplino, vztrajnostjo, 
dolgotrajnim delom. Če hočeš biti najboljši, 
nad povprečjem, moraš tudi več vložiti. Pri 
vrhunskih rezultatih je treba vedno pogledati 
tudi lastnosti športnikov. Nekaj so njihovi 
kakovostni rezultati, nekaj pa je njihova 
osebnost, zgled. 

Katere take lastnosti opažate pri 
športnikih, ki jim odpirajo vrata? 

Gotovo je prva samodisciplina, pa samomotivacija. 
Naučiti se morajo hitro narediti 
veliko stvari. Ti ljudje nimajo časa gledati 
skozi okno in se dolgočasiti. Ritem življenja 
jih sili, da so dobri organizatorji časa, treba 
je storiti to in potem ono. Ko gre za otroke 
v šoli … predstavimo jim tiste športnike, ki 
odražajo tudi pozitivne lastnosti osebnosti, 
ki imajo vrednote; ki odražajo veliko mero 
skromnosti. To ne pomeni, da ne bi govorili 
o svojih dosežkih, ampak so pozorni v 
medosebnih odnosih. Z odnosom povedo, 
da so kljub uspehom še vedno ljudje. Ko si 
uspešen, se ti tako in tako že dogaja veliko 
stvari, zato je še lažje biti dober človek. Taki 
ne potrebujejo nadomestnega potrjevanja 
sebe. Razumem, da ne znajo poudariti pozitivnih 
vidikov takrat, ko jim kljub trudu 
ne gre, ni rezultatov, ko so npr. brez denarja; 
takrat pride do zagrenjenosti in bi radi 
uveljavili tudi svoj jaz. Za tiste pa, ki zmagujejo, 
ki so dobri, ki jim gre kot po maslu, 
je pomembno, da ohranjajo svojo osebnost, 
dober odnos do športa in do drugih ljudi, 
naroda. Dobro podobo fanta ali dekleta. Da 
to širijo med mlade. 

To so javne osebe in imajo velik 
vpliv na mlade, na družbo. 

To je pomembno tudi v sodobnem svetu, 
ko mnogokrat poudarjamo, da nam 
gre težko, ko ni več spoštovanja. Zato je 
pomembno ohranjati vrednote, kot je na 
primer spoštovanje do odraslih. To je pomembno 
v vseh okoljih. Tudi v službi. To 
so procesi, ki se ne dogajajo samo v Sloveniji, 
to se je v svetu dogodilo že leta prej, sedaj 
se je to pojavilo tudi pri nas. Danes spet 
odkrivamo, kaj je spoštovanje. Tudi odrasli 
imajo napake, toda vredni so spoštovanja. 
Pomembno je spoštovati druge. Če tega 

ne bomo usvojili, se nam slabo piše. Pomembna 
je neka skromnost v obnašanju. 
Navaditi se moramo, da smo sicer različni, 
da so v družbi eni bogati in drugi revni, to 
je realnost. Po celem svetu so take razlike. 
Če se kdo trudi in z delom obogati, je prav, 
toda to ga ne dela vrednega več od drugih. 
Pomembno je, da smo spoštljivi do vseh. 
Ljudje smo različni, nekdo ima rad družino, 
drugega otroci ne zanimajo. Spoštovati 
različne ljudi, tega moramo danes naučiti 
mlade, kljub negativnim zgledom iz okolja. 
In v tem vidim prednost, da imamo veliko 
športnikov, s katerimi si lahko zelo pomagamo, 
ki so lahko zgled mladim. Težko 
spregledamo pozitivno vlogo, ki jo ima v 
zadnjih sezonah Peter Prevc, ki se je pokazal 
kot altruistična oseba; tudi Petra Majdič 
je to pokazala v mnogih situacijah. To so 
osebe, ki imajo v sebi neko umirjenost, ki 
znajo pristopiti odprto in preprosto. Mlade 
moramo opozoriti, da so ljudje, ki kljub 
svoji veličini in uspešnosti ohranjajo občečloveške 
vrednote, preprostost in človeškost. 
Učitelji si pri vzgoji lahko pomagajo 
s tem, da poiščejo take like in jih približajo 
mladim. Njihov zgled je zelo dragocen. To 
moramo znati izkoristiti. 

V zadnji Vzgoji smo pisali o etiki 
v športu. Kateri so ključni etični 
poudarki v športu? 

Šport je izrazito storilnostno usmerjen, kar 
izvabi iz človeka najboljše, pa tudi najslabše, 
zato je etika v športu zelo pomembna. 
V družinah, v klubih in v šolah je treba 
mladim pokazati, da ni bližnjic do uspeha, 
uspeh je sad poštenega dela. K temu sodi 
tudi pravi odnos do športnika, enakovrednost 
do vseh, ne glede na rezultate. Pa ne 
gre samo za rezultate, ampak da vidimo 
najprej osebnost, človeka. To se lepo vidi 
pri zmagovalcih, ki kljub temu, da so prvi, 
na najvišji stopnički, pristopijo do svojih 
tekmecev; ali pa njihovi tekmeci pridejo 
do njih in jim iskreno čestitajo. Veselijo se 
uspeha drugega, mu ga celo privoščijo, zaploskajo. 
Ni zavisti. To je lepo. Pošten odnos 
do kolegov, pa tudi do naših sodelavcev, 
sosedov. V svetu, kjer sta prisotna egoizem 
ali egocentrizem, in to se stopnjuje, moramo 
ustvarjati neko ravnotežje. S primeri, ki 
sva jih omenila, pa mladim pokažemo, da 
je bistvo športa druženje, da znamo kljub 


Naš pogovor 


razočaranju videti tudi pozitivne stvari. To 
sporočajmo mladim. 

Da šport ostane igra, kar v svojem 
bistvu je. 

Tako. 

Slovenci se radi poistovetimo z 
vrhunskimi športniki. Pričakujemo 
visoke rezultate in smo hitro 
razočarani, ko teh ni. Zakaj nam je 
to tako pomembno? 

Vsi narodi radi berejo o uspešnih, velikih, 
pomembnih stvareh. Tudi mi. Mi nismo 
največja velesila na področju gospodarstva, 
osvajanja vesolja in podobno. V športu pa 
zelo kompetentno tekmujemo z ostalim 
svetom. Tu se čutimo zmagovalce. Po drugi 
strani pa se moramo zavedati, da je to včasih 

Foto: Silvo Šinkovec 
tudi beg. Namesto da bi se posameznik odločil, 
da bi postal bolj uspešen v življenju, sanja 
predvsem o rezultatih naših športnikov. Jaz 
sem prvi, ki se veselim lepih rezultatov naših 
športnikov. Udobneje je gledati s svojega fotelja 
rezultate športnikov in se trkati po prsih, 
ko igrajo Zdravljico, kot pa se sam potruditi 
in kaj narediti. Taki ljudje pogosto ves čas 
pljuvajo po državi, po politikih, po ne vem 
kom, vendar ti niso krivi, če taisti ljudje ne 
znajo biti srečni, če ne prevzamejo odgovornosti 
za svoje življenje. To je njihova naloga. 
Pogosto imamo dežurne krivce, ki so krivi za 
naše frustracije. Mi ne znamo prevzeti pobude 
tudi zato, ker smo bili toliko časa v socializmu. 
Ne znamo spoštovati razlik, zato hitro 
obsojamo vsakega, ki je drugačen od nas 

– smo sumničavi ali pa mu že pripisujemo 
neko nepošteno vedenje. Težko prenesemo, 
da je nekdo uspešen, mi pa nismo. Naučiti 
se moramo živeti z razlikami. Razlike ženejo 
družbo v nek napredek, ker so motivacijsko 
gibalo. Ali nam je všeč ali ne, videti moramo 
tistega, ki je pred nami, ga skušati doseči, ne 
pa mu pripisovati slabih namenov. 

Psihologinja na športni gimnaziji 
mi je pred leti dejala, da je 
Katanec, ki je bil na obisku v šoli, 
rekel fantom, da noče videti na 
igrišču nobenega, ki je v šoli slab 
učenec. Kajti kdor ne dela v šoli, 
tudi na igrišču ne bo. Kako bi 
komentirali to njegovo trditev? 

Pametni trenerji so že davno opazili, da 
ljudje, ki dajo na stran vse dejavnosti, zato 
da se posvetijo eni, niso najbolj krepostni. 
Vrlina je, da si sposoben storiti veliko stvari 
hkrati. Seveda, na stran naj dajo neumnosti. 
To je Katanec. Iz tega prihajajo njegovi 
rezultati – naj bo kot igralec ali kot trener. 
Njegova beseda ima zato veliko težo. Včasih 
smo res imeli trenerje, ki so govorili, da 
ni treba v šolo. Če je fant uspešen na igrišču, 
se težko motivira za učenje, za zvezke. 
Drugače je bilo z Goranom Dragićem, ki 
preprosto ni zmogel hoditi v šolo zaradi 
preobremenitve v klubu. Tudi ob koncu kariere 
športnik lahko zaključi šolanje, kot je 
to storil Jaka Lakovič, saj ni mogel hoditi v 
šolo, ker je igral za Krko in je moral hoditi 
s tekme na tekmo. Naredil je nekaj letnikov, 
ko pa je končal kariero, je v šoli zaključil, 
kar mu je manjkalo. Znati je treba združiti 
vrhunsko športno kariero in šolo. Velika 
potuha je denar, npr. pri ekipnih športih. 
Kajti če igralec dobi 3000 € na mesec, je tega 
mladega človeka težko prepričati, da je tudi 
šola pomembna. Pri individualnih športih, 
kjer ni denarja, je zgodba drugačna. Dolgotrajno 
delo v športu gre skupaj z učenjem: 
ali športniki sočasno ali pa ob koncu kariere 
dokončajo šolanje. To so ljudje, ki so 
navajeni trdega in konstantnega dela. 

Spremljate športnike. Kaj prinese 
tisto tiho zadovoljstvo, ko ste s 
posameznikom na njegovi poti? 

Več stvari. Na primer, spomnim se Petre 
Majdič. Ko se zgodi uspeh, tako nenavadno, 
ti gre na jok. Posebno zadovoljstvo 

pride, ko spremljam športnika, ki se leta 
trudi, dosega rezultate, a ne tistih, ki si jih 
želi, pa v pogovorih spozna, da to ne gre 
na hitro, da uspeh pride počasi, stopničko 
za stopničko. Ali zgodba Matjaža Vrhovnika, 
ki je dolga leta veljal za zelo pridnega, a 
ker ni bilo rezultatov, se je zdelo, da nima 
pravih sposobnosti. Pa se je odprlo. Smučar 
je zadnja leta dosegel vrhunske rezultate, 
toda potrebna so bila dolga leta trdega 
dela, ko ni bilo rezultatov. Ko je tiho delal 
na vseh področjih, so se začeli kazati rezultati, 
počasi je lezel po stopničkah navzgor, 
do zmage. Vedel sem, da se ne da skočiti na 
vrh, brez počasne rasti, ko se športnik uči 
vrsto drobnih stvari in jih vedno bolj obvladuje. 
Tako postaja boljši od drugih, zato 
je tudi rezultat drugačen. Ko se potem tudi 
športnik sam zaveda, kakšno pot je prehodil, 
to daje veliko zadovoljstvo. Podoben 
primer je Peter Kauzer. Do lani se mu je 
dvakrat izmuznila medalja na olimpijskih 
igrah. Vedel sem, da je to športnik, ki si zasluži 
tudi olimpijsko nagrado za vse delo. 
Ko jo je končno dobil, sem imel občutek, 
da je še neka pravica na svetu, ki poskrbi, 
da se stvari prav uredijo. Pri tem je treba 
vedeti, da priti na vrh ni preprosta stvar. 
Prej sledijo tudi težke preizkušnje, krize. 
Prav to pa človeku daje izkušnje, spoznanja, 
samozavest. 

Kaj pa vam osebno največ pomeni, 
kje so vaši notranji viri moči? 

Prva stvar je veselje, ko srečam športnike, 
ki so pripravljeni delati več. Ko delo ni več 
obrtniško, rutinsko, ampak ves čas razmišljam, 
kaj storiti, da bi stvari spremenil, izboljšal. 
Drugo je družina. Name so močno 
vplivali starša, moji bratje in sestre. Pa to, 
da poskušam vzgajati sina nekako tako, 
kot so moji starši vzgajali mene; da vidim, 
da se lepo obnaša, da je to, kar sem zahteval 
od njega, padlo na plodna tla, da ima 
delovne navade, da je priden in discipliniran, 
da zna poiskati svojo svobodo znotraj 
nekih meja. To mi daje občutek, da sem na 
pravi poti. Vsak nov izziv, novo delo, drugačna 
stvar, nova knjiga, ki jo izdam, je lep 
občutek. 

Hvala za pogovor in veliko uspeha 
pri delu. 


Vzgoja, marec 2017, letnik XIX/1, številka 73 


Etika v šoli 


Etika in vrednote v Vrtcu Litija 


Vida Žontar je že več kot 30 let vzgojiteljica, od tega deset let v Vrtcu Litija. Vrednote, ki so ji pomembne, skuša prenašati na otroke, pri tem ji je v pomoč 


program Etika in vrednote. V Vrtcu Litija ima nalogo ‘varuha etike in vrednot’. 

V Vrtcu Litija smo že tretje leto vključeni v nacionalni program Etika 
in vrednote v vzgoji in izobraževanju, ki ga pod okriljem SAZU vodi 
Inštitut za etiko in vrednote Jože Trontelj. 

Program temelji na prepričanju, da je dolgoročno 
stabilna in srečna lahko le družba, 
ki je osnovana na etičnih standardih ter 
njim ustreznih vrednotah in znanju. Glavni 
cilj programa je večja integracija vrednot v 
vzgojne cilje; le-te so bile namreč pred časom 
v veliki meri izločene iz vzgojno-izobraževalnega 
sistema. 
Etično vprašanje ni le stvar posameznikov, 
temveč celotne družbe. Vrednote je treba 
privzgojiti, kar je dolgotrajen proces. Pomembni 
temelji se postavljajo že v vrtcih in 
šolah. Program Etika in vrednote nam pri 
tem pomaga, saj šolam in vrtcem ponuja 
vrsto orodij za spodbujanje in utrjevanje 
etičnih načel v vzgojno-izobraževalnem 
procesu ter za krepitev kompetenc vzgojiteljev 
in učiteljev. 
V teh letih smo v okviru programa tako 
namenili več pozornosti desetim vrednotnim 
domenam, ki smo jih poglobljeno 
vključevali v vzgojno-izobraževalno delo. 
Zavedamo se, da etike in vrednot ni mogoče 
privzgajati z besedo, temveč predvsem z 
zgledom, zato je dober zgled naša skupna 
odgovornost. V letošnjem šolskem letu smo 
pomen vzgojiteljevih vrednot v vzgojnem 
procesu zapisali med prednostne naloge 
vrtca, v vrtcu pa pogosto gostimo zanimive 
goste z različnih področij delovanja, ki 
so zaradi svojega življenja in dela tudi naši 
vzorniki. 

Dobrohotnost, sočutje inprijaznost skozi celo leto 

V božično-novoletnem času smo izrekli 
mnogo lepih misli in želja. Največkrat si 
izrekamo želje po zdravju, sreči in zadovoljstvu, 
celo v želji po materialnih dobrinah se 
običajno skriva le hrepenenje po sreči, dobroti 
in ljubezni. Zdi se, kot da smo v pra


zničnem času bolj naklonjeni vrednotam, 
ki jih sicer vsak od nas nosi globoko v sebi, 
naše vsakodnevno ravnanje pa pogosto ni 
usklajeno z našimi etičnimi načeli. 
Prav v predprazničnih dneh smo začeli z 
modulom Humanost. Ta vrednotna domena 
združuje mnoge temeljne vrednote, 
pomembne za bivanje v vsaki skupnosti: 
svobodo, ljubezen, strpnost, prijaznost, dobroto, 
upanje, optimizem, človeško dostojanstvo; 
odlično izhodišče za načrtovanje 
decembrskega dogajanja. 
Dejavnosti v vrtcu so namreč tudi v prazničnem 
času skrbno izbrane in načrtovane. 
Kot protiutež hitremu tempu, zunanjemu 
blišču in potrošništvu sodobne družbe 
si prizadevamo, da z lepimi skupnimi doživetji 
in v prijetnem sobivanju oplemenitimo 
praznike in jih napolnimo z vsebino. 
December je v enoti Najdihojca potekal v 
ustvarjalnem vzdušju in prijetnem druženju, 
ob vsem dogajanju pa so se otroci znali 
tudi umiriti, prisluhniti tišini in drug drugemu. 
K medsebojni pomoči, izkazovanju 
drobnih pozornosti in prijaznosti so jih 
nagovarjale mnoge načrtovane dejavnosti, 
zgodbe in pravljice, pogosto pa čisto vsakdanje 
in naključne situacije. Mlajši otroci so 
naučili novo pesmico starejše otroke, starejši 
otroci so mlajšim ponudili pomoč na 
sprehodu in pri oblačenju. Nihče namreč ni 
tako velik, da ne bi potreboval pomoči, in 
nihče tako majhen, da je ne bi mogel ponuditi, 
je dejal že modri kralj Salomon. 
Tudi obisk decembrskih dobrih mož je bil 
za otroke spodbuda k dobroti, hkrati pa 
povabilo, da se med seboj vsak dan v letu 
obdarujejo z dobrim dejanjem, objemom, 
nasmehom, prijaznim pozdravom. 
Prijaznost rodi prijaznost, zato so se prijetna 
doživetja kar vrstila. Večerni pohod z lučkami 
je bil za otroke in starše lepa priložnost za 

Foto: Alenka Veber 
skupno druženje, ki ga bodo lahko shranili 
med svoje najlepše spomine. Iskrice v otroških 
očeh so se lesketale tudi potem, ko je sij 
svetilk že ugasnil, in toplina v srcu je ogrela 
sicer mrzel zimski večer. 
Na obisk smo povabili naše sosede – prvošolčke 
iz OŠ Litija. Skupaj smo si ogledali 
igrano predstavo strokovnih delavk vrtca 
in običajno dopoldne je dobilo prazničen 
obraz. 
Otroci starejše skupine so obiskali oskrbovance 
v Socialno-varstvenem centru 
ŠMELC. Skupaj so izdelovali okraske, s katerimi 
so polepšali prostore naših starejših 
občanov, s prijetnim medgeneracijskim 
druženjem pa so drug drugemu popestrili 
dan. 
Člani Tamburaškega orkestra Šmartno inučenci Glasbene šole Litija - Šmartno so 
naše praznovanje obogatili z glasbo. Hvaležni 
smo jim, da so bili pripravljeni z nami 
deliti svoje talente, dragocen čas in pozitivno 
energijo. 
V Vrtcu Litija si želimo, da bi vrednote, kot 
so sočutje, empatija, dobrohotnost in prijaznost, 
spet našle svoje mesto v naši družbi, 
a ne le v prazničnih dneh, pač pa vse dni v 
letu. 
Strokovni delavci vrtca verjamemo, da nam 
bo z vztrajnim in odgovornim delom te 
vrednote uspelo prenesti na otroke, ki bodo 
čez nekaj let ustvarjalci naše prihodnosti. 
To je pot, da želje, ki smo si jih izrekli v teh 
dneh, postanejo resničnost, naše skupno bivanje 
pa lepše in bogatejše. 


Vzgoja, marec 2017, letnik XIX/1, številka 73 

27 


Biti vzgojitelj 


V spomin: 
dr. Peter Vencelj 

Na novega leta dan, 1. januarja 2017, se je poslovil naš prijatelj dr. 
Peter Vencelj. Bil je preprost, prijazen, dobrodušen, iskren prijatelj, 
poln znanja in živega duha. Trden v življenju po temeljnih vrednotah, 
ustvarjalen, zavzet za to, kar je dobro in prav. Bil je minister za 
šolstvo in šport v prvi slovenski vladi. Ostal nam bo v lepem spominu. 

Rodil se je leta 1939 v Stražišču pri Kranju 
kot prvi od štirih otrok. S pridnim delom si 
je pridobil manjšo štipendijo in si prislužil 
denar za zvezke in knjige. Njegov najljubši 
predmet je bila matematika. Iskra mu je 
omogočila študij tehnične fizike, iz česar je 

l. 1963 diplomiral ter se zaposlil v Iskri na 
raziskovalnem področju polprevodnikov. 
Leta 1968 je na povabilo profesorjev začel 
delati kot asistent na matematično-fizikalnem 
oddelku Fakultete za naravoslovje in 
tehnologijo (FNT), postal docent in redni 
profesor ter bil tam zaposlen vse do upokojitve. 
Leta 1985 je prevzel naloge predsednika 
Odbora za usmerjeno izobraževanje pri 
Izobraževalni skupnosti Slovenije in se vse 
do ustavnih sprememb l. 1989 ukvarjal z 
nalogami in težavami celotnega izobraževanja 
v Sloveniji. Kot dober poznavalec 
področja je l. 1990 postal minister za 
šolstvo in šport v prvi slovenski vladi. V 
tem času so se v naš šolski prostor vrnile 
gimnazije, zasebne šole so dobile javna pooblastila. 
Ves čas je poudarjal dvojno poslanstvo 
šole: vzgojo in izobraževanje ter 
pravico staršev, da odločajo o vzgoji svojih 
otrok. Boril se je za kakovostno šolo, neodvisno 
od politike in ideologij, katere temelj 
naj bi bil učitelj. 
V prizadevanju za vsesplošno izobraževanje 
je izjemno zaslužen za razvoj izobraževanja 
odraslih v Sloveniji, med drugim za 
ustanovitev Andragoškega centra Slovenije 
l. 1991, prve razvojne in raziskovalne ustanove 
za izobraževanje odraslih v Sloveniji. 
Leta 1993 je sprejel izziv in postal državni 
sekretar na ministrstvu za zunanje zadeve, 
kjer je bil zadolžen za Slovence izven matične 
domovine. Njegovo delo je bilo tako 
uspešno, da so ga nenehno vabili na vse pomembne 
manifestacije, kot upokojenec pa 
je brezplačno vodil ekskurzije v dežele, kjer 
moramo spodbujati slovenstvo. 
Aktiven je bil tudi na drugih področjih. Od 
leta 2007 je bil predsednik Društva slovensko-
avstrijskega prijateljstva, predstojnik 
malteškega viteškega reda v Sloveniji in aktiven 
član ŽPS. 
Bil je med tistimi, ki so na pragu slovenske 
pomladi razmišljali o prihodnosti slovenske 
šole, o tem, kako bi k spremembam 
svoj delež lahko prispevali tudi sami, zato 
je bil med ustanovitelji Društva katoliških 
pedagogov Slovenije (DKPS). V DKPS je 
bil član strokovnega sveta (1993–1996, 

Foto: arhiv Vzgoja 
1999–2002), član častnega razsodišča 
(2006–2009) in član komisije za Slomškova 
priznanja (2005–2009). Od samega začetka 
(1999) je bil član sveta revije Vzgoja. Od 
leta 2006 do 2014 je v okviru DKPS vodil 
majske strokovne ekskurzije v zamejstvo 
(Italija, Avstrija, Madžarska). Z ženo Ireno, 
s katero sta imela dve hčerki, se je rad udeleževal 
tudi drugih društvenih srečanj. Leta 
2009 je od DKPS na Ponikvi prejel Slomškovo 
priznanje za delo na vseh področjih 
vzgoje in izobraževanja. 
V 42. številki revije Vzgoja (2009: 17–19) 
smo objavili pogovor z njim. Ker je bil prvi 
minister slovenske vlade, smo mu zastavili 
tudi vprašanje v zvezi s tem. Odgovoril je: 
»V času okoli leta 1973 je v meni dozorelo 
spoznanje, da sem kot oče, Slovenec in 
kristjan odgovoren za usodo domovine in 
bodočnost naših otrok. Zato je moja dol-

Posebno veliko mi pomeni pravilen 
odnos do sebe in soljudi; svetost 
življenja, občestvena povezanost 
ljudi, solidarnost v težavah in to, 
da so različnosti priložnost za 
bogatitev in ne moteče dejstvo. 
žnost in pravica, da po svojih možnostih 
sodelujem pri urejanju skupnih stvari. Zavedal 
sem se, da se moram izogniti idejno 
političnemu delovanju. Vključil sem se v 
delovanje na krajevni in društveni ravni 
ter na službeni ravni v okviru univerze. 
Kar sem sprejel, sem skušal pošteno in dobro 
opraviti. Tako se je zgodilo – ne da bi 
se sam dobro zavedal – da sem leta 1985 
prevzel vodenje Republiškega odbora za 
usmerjeno izobraževanje pri Izobraževalni 
skupnosti Slovenije. Odbor je bil 
odgovoren za celotno izobraževanje po 
osnovni šoli. Vedno več ljudi, ki so delovali 
znotraj izobraževalnega področja, 
je spoznavalo napačne ali slabe rešitve v 
slovenskem izobraževalnem sistemu in takratnem 
samoupravnem družbenem konceptu. 
Tako je prišlo v letu 1989 do prvih 
ustavnih sprememb na tem področju. V 
tem štiriletnem obdobju sem sorazmerno 
dobro spoznal ves izobraževalni sistem v 
Sloveniji, od predšolske vzgoje do visokošolskega 
izobraževanja, izobraževanja odraslih 
in delavskih univerz. To je bil tudi 
najpomembnejši razlog, da sem sprejel 

Vzgoja, marec 2017, letnik XIX/1, številka 73 


povabilo prvega predsednika vlade Lojzeta 
Peterleta. 
Kar nekaj odločitev, ki smo jih takrat uveljavili, 
je nastajalo že v obdobju pred prvimi 
demokratičnimi volitvami. Mnogo pa je 
bilo predlogov iz domače strokovne javnosti 
in iz stikov ter pogovorov z ministrstvi, 
ki imajo podobno šolsko tradicijo, kot je 
naša. Nič od tega, kar smo takrat naredili, 
ne bi opustil, morda bi le še kaj dodal. So pa 
nekatere spremembe (vrnitev gimnazij in 
matura) v naslednjih letih potekale drugače, 
kot je bilo mišljeno ob njihovi obnovitvi. 
Slovenija je pluralizirala šolstvo, dobili smo 
zasebne šole s koncesijo. Tega ne bi bilo, če 
jih ne bi uveljavili v prvi vladi. Vprašanje je 
tudi, kaj bi bilo z izobraževanjem odraslih, 
če prva vlada ne bi ustanovila Andragoškega 
centra Slovenije. 
Tako kot na mnogih drugih področjih se 
je šolski sistem spreminjal v smeri, ki mi 
ni najbolj blizu. Namesto skrbi za boljše 
medsebojne odnose, za večje zaupanje in 
sodelovanje med učitelji in drugimi udeleženci 
(starši, učenci, dijaki, strokovnimi 
združenji in lokalnimi skupnostmi) je preveč 
urejanja po tehnokratsko administrativni 
poti, napačne tekmovalnosti, premalo 
solidarnosti in tovarištva, tako med učitelji 
kot med učenci.« 
V tem pogovoru smo ga povprašali tudi 

o tem, katere vrednote so zanj najbolj pomembne 
in zakaj. Odgovoril je: »Kot najbolj 
pomembne vidim tiste vrednote, ki 
oblikujejo in usmerjajo naš odnos do stvarstva 
in plemenitijo naš bivanjski, duhovni 
in kulturni prostor. Posebno veliko mi 
pomeni pravilen odnos do sebe in soljudi; 
svetost življenja, občestvena povezanost 
ljudi, solidarnost v težavah in to, da so različnosti 
priložnost za bogatitev in ne moteče 
dejstvo. Pri iskanju mi je v oporo branje 
Svetega pisma, še prav posebno Nova zaveza. 
Iz tega črpam moč za vsak dan že vse 
življenje.« 
Dr. Peter Vencelj je bil velik znanstvenik, 
odličen pedagog, mislec in intelektualec, 
kristjan, ki ni zapravljal svojih talentov, ob 
tem pa je ostal preprost, dostopen in odprt 
človek. Človek z veliko začetnico. 
Gradivo zbrala in povzela Erika Ašič. 

Dr. Petru Venclju v slovo 

Dr. Peter Vencelj je nedvomno človek, ki je zaznamoval pot in razvoj Društva katoliških 
pedagogov Slovenije. Kot univerzitetni profesor se je že leta 1989 priključil skupini 
pedagoških delavcev, ki se je pod duhovnim vodstvom p. Silva Šinkovca začelasestajati v Dravljah, in ostal aktiven član DKPS vse do konca svojega življenja. Že v 
samem začetku je razmišljal, kaj lahko naredimo za slovensko šolo, in začel pripravljati 
predloge za ministra za šolstvo v prvi slovenski vladi. Takrat še ni vedel, da je 
te predloge pisal za samega sebe. Čutil se je dolžnega aktivno soustvarjati slovensko 
pomlad, našo samostojnost, našo svobodo. 

/…/ Pripravljen je bil sprejeti sleherno zadolžitev in jo tudi uspešno izpeljati. Za društvo 
je vrsto let pripravljal in vodil pomladanske ekskurzije v slovensko zamejstvo, 
kjer so ga kot nekdanjega sekretarja za Slovence v zamejstvu vsi spoštovali in z veseljem 
sprejeli. Zelo dobro je poznal njihov položaj in nas seznanjal z vprašanji slovenstva. 
Nepozaben bo ostal njegov pečat v območni skupnosti Kranj. 

Petrovo delo smo cenili ves čas, zato mu je društvo ob njegovi sedemdesetletnici 
podelilo Slomškovo priznanje. Bil je preprost, prijazen, dobrodušen, iskren prijatelj, 
poln znanja in živega duha. Tak nam bo ostal v lepem spominu. 

Družil se je z nami na duhovnih vajah. Gojil živo osebno vero v Kristusa. Bil je človek 
molitve. Tudi v zadnjih dneh v bolnišnici je z veseljem in hvaležnostjo sprejel zakramente. 
Verjamemo, da mu bo Bog za vse dobro, ki ga je storil, dober plačnik. 

Dragemu Petru iskrena hvala za vse njegovo nesebično delo v društvu, hvala za vse, 
kar je storil za slovensko šolo, kar je storil za Slovence po svetu in na razne načine zaCerkev na Slovenskem. Še naprej bo živel v naših srcih. 

Marija Žabjek, predsednica DKPS; iz nagovora ob pogrebu. 

V spomin prof. Petru Venclju 

Peter Vencelj je bil moj profesor na študiju matematike na ljubljanski univerzi. V 
tretjem letniku mi je predaval mehaniko. To je bilo v 80. letih. Preprosto, tako kot mi 
študentje, se je vozil z rednim avtobusom iz Kranja v Ljubljano in nazaj. Velikokrat 
sva se srečevala, govorila o strokovnih temah, razmišljala o študiju matematike in 
izmenjavala mnenja o aktualnih izobraževalnih temah. Do študentov je bil odprt indostopen. /…/ Že takrat je deloval v raznih odborih in komisijah na univerzi. 

Vidno je nastopil v devetdesetih letih, ko smo se izvijali iz jugoslovanskega socialističnega 
sistema in je Slovenija vse bolj stopala na pot samostojnosti. Z vsemi močmi, 
z veliko volje, s poštenostjo in delavnostjo ter navdušenjem je razdajal svoje talente 
ter sprejel funkcijo ministra za šolstvo in šport v prvi slovenski demokratični vladi 
ter nato vodil in usmerjal še druge pomembne dejavnosti v vzgoji in izobraževanju. 

V mojem vsakdanjiku gimnazijskega profesorja zaznavam dolgoročne sledi potez in 
odločitev dr. Petra Venclja. Tako je igral pomembno vlogo pri uvedbi splošne mature. 
S sistemom nazivov in razredov je izboljšal status zaposlenih v vzgoji in izobraževanju. 
Odpravil je številne nepravilnosti in nedemokratičnosti. Odprl je razpravo o 
nazivanju učiteljev in uporabi državnih simbolov v šoli. Kot velik domoljub je z večjimi 
in manjšimi premiki prispeval k temu, da postaja šolski prostor vse bolj mesto 
narodove kulture in omike. 

mag. Janez Šparovec, prof. matematike; iz nagovora ob pogrebu. 


Duhovna izkušnja 


Videti preko, videti 
onkraj 


Janez Poljanšek, D.J., mag. teologije, deluje v Ignacijevem domu duhovnosti v Ljubljani. Je 
voditelj duhovnih vaj in podobnih programov, ki pomagajo udeležencem vstopati v lastno srce in 
odkrivati njegovo bogastvo. 
Čez šest dni je Jezus vzel s seboj Petra, Jakoba in njegovega brata Janeza in jih peljal na visoko goro, na 
samo. Vpričo njih se je spremenil. Njegov obraz je zasijal kot sonce in njegova oblačila so postala bela kot 
luč. In glej, prikazala sta se jim Mojzes in Elija, ki sta govorila z njim. Oglasil pa se je Peter in rekel Jezusu: 
»Dobro je, da smo tukaj, Gospod! Če hočeš, postavim tu tri šotore; tebi enega, Mojzesu enega in Eliju 
enega.« Ko je še govoril, jih je obsenčil svetel oblak, in glej, glas iz oblaka je rekel: »Ta je moj ljubljeni Sin, 
nad katerim imam veselje; njega poslušajte!« Ko so učenci to zaslišali, so padli na obraz in se zelo prestrašili. 
In Jezus je pristopil, se jih dotaknil in rekel: »Vstanite in ne bojte se!« Ko pa so povzdignili oči, niso videli 
nikogar razen Jezusa samega. (Mt 17,1–8) 


Kadar odpremo Sveto pismo in se sklonimo 
k Božji besedi, je prav, da se spomnimo besed 
svetega Pavla: »Neprenehoma se zahvaljujemo 
Bogu, da ste besedo, ki ste jo slišali 
in prejeli od nas, sprejeli ne kot človeško 
besedo, ampak, kar resnično je, kot Božjo 
besedo, ki tudi deluje v vas, kateri verujete« 
(1 Tes 2,13). Dobro se je zavedati, da Božja 
beseda deluje v nas. V sebi ima moč, da nas 
vodi v vedno zaupljivejši odnos z Bogom. 
Ta zavest o moči Božje besede nam je lahko 
v pomoč, da se ji približamo z večjim 
spoštovanjem in ljubeznijo. Če jo bomo 
pozorno varovali, ponavljali, potrpežljivo 
in vztrajno 'prežvekovali' v svojem srcu, bo 
počasi postajala temelj in dajala ton našemu 
čutenju in delovanju. 

Strah, ker vidimo samo to, 
kar se vidi 

Pred nami je evangeljski odlomek o Jezusovem 
spremenjenju na gori. Kakšen 
je pomen tega spremenjenja? Malo pred 
tem dogodkom je Jezus učencem napovedal 
svojo smrt in vstajenje. Dejal je, da »bo 
moral iti v Jeruzalem in veliko pretrpeti, 
da bo moral biti umorjen in biti tretji dan 
obujen«. Vemo, kako se je na te Jezusove 
besede odzval Peter: »Bog ne daj, Gospod! 
To se ti nikakor ne sme zgoditi!« Peter se je, 
podobno kot drugi apostoli, bal iti za Jezu


som v Jeruzalem. Bali so se trpljenja, uprla 
se jim je preizkušnja. Dobro so slišali prvi 
del Jezusove napovedi, ko je govoril o svojem 
trpljenju in smrti, nekako pa jim je ušel 
drugi del Jezusovih besed, da bo namreč po 
treh dneh obujen. Niso mogli videti, da je 
to dvoje povezano. Mar ne velja to tudi za 
nas? Kadar smo v neki preizkušnji, bolečini, 
trpljenju, krizi, težko vidimo izhod, težko 
vidimo luč, tolažbo. Naš pogled sega le 
do groba, ne pa onkraj groba, do vstajenja. 

Foto: Petra Duhannoy 

Zato se tudi mi bojimo preizkušenj, bolečine 
in trpljenja. 
Učenci so se torej bali iti za Jezusom, mu 
slediti na poti proti trpljenju in smrti. Da 
bi jih potolažil in opogumil, jim je Jezus 
na gori dal razodeti svojo slavo (sijaj, lepoto), 
tisto slavo, ki bo zasijala po njegovi 
smrti, ko bo vstal od mrtvih. Toda ali je to 
delovalo pri učencih? Zdi se, da ne. Jezusa 
so vsi zapustili, vsi so bili razočarani in so 
se spotikali, ko so videli njegovo poniža-

Vzgoja, marec 2017, letnik XIX/1, številka 73 


Duhovna izkušnja 


nje in trpljenje. Po vsej verjetnosti smo 
tudi v tem podobni učencem. Nekako 
vemo, da po vsakem dežju posije sonce, 
da po vsaki potrtosti pride tolažba, da se 
vsaka preizkušnja po Božji previdnosti izteče 
v naše dobro, a še vedno nas je strah 
stvari, ki prinašajo trpljenje, konflikte, 
bolečino, negotovost in podobno. Zdi se, 
da moramo iti vedno znova skozi proces 
oziroma pot od strahu in negotovosti do 
miru in tolažbe. Če omenim svojo osebno 
izkušnjo. Velikokrat sem že imel duhovne 
vaje za različne skupine. Pred začetkom 
duhovnih vaj me vedno grabi strah, kako 
bo šlo, kako bodo ljudje sprejemali stvari, 
ali bodo zadovoljni itd. Potem se strah 
počasi izgublja, prihaja do miru in veselja. 
Zdi se, kot da gre vedno za izkustvo poroda 
– od stiske do olajšanja, od bolečine do 
radosti, ker je nastalo nekaj lepega. Vedno 
znova. 

Tabor in Golgota 

Evangelij govori zrcalno o dveh gorah, o 
Taboru in Golgoti, o gori spremenjenja in 
gori križanja. Kakšna je povezava med njima? 
Gospod se je na gori Tabor spremenil, 
na njegovem obrazu je bilo nekaj, kar je šlo 
preko tega, kar običajno vidimo s svojimi 
očmi: »Vpričo njih se je spremenil. Njegov 
obraz je zasijal kot sonce in njegova oblačila 
so postala bela kot luč.« Na Kalvariji pa 
je bil njegov obraz iznakažen, brez lepote, 
kakor beremo pri preroku Izaiju: »... številni 
so se zgražali nad njim, ker je bil njegov 
obraz tako nečloveško iznakažen in njegova 
postava ni bila več podobna človeški« 
(Iz 52,14). Ko so se Jezusovi učenci soočili 
z njegovim ponižanjem in zavrženostjo, so 
bili razočarani in tega niso mogli sprejeti. 
Zgražali so se nad njim, kakor pravi Izaija. 
Niso mogli videti preko, njihov pogled 
se je ustavil samo pri tem, kar se je videlo, 
pri tukajšnjosti Jezusove podobe. Kaj pa 
mi? Ali nam na obrazih ljudi, s katerimi 
živimo in jih srečujemo, uspeva videti nekaj 
tistega, česar se ne vidi na zunaj? Nekaj 
bogopodobnosti, ki je v vsakem človeku? 
Nekaj lepote in sijaja, ki se ne vidita, ker ju 
prekrivajo trpljenje, bolečina, preizkušnje, 
nerazumevanje, odtujenost in podobno? 
Pogosto se zgražamo, kadar se soočamo s 
trpljenjem, ker ne vidimo globlje, ne vidimo 
preko, ne vidimo onkraj. 

Molitev pomaga videti globlje,
onkraj 

V spremenjenju na gori je Cerkev vedno 
videla podobo molitve. Najprej se vzpnemo 
na goro, kar ne gre brez napora. Podobno 
naporno je tudi vstopanje v molitev in 
vztrajanje v njej. Potem nas razsvetli taborska 
luč. To razveseli, potolaži, daje mir. V tej 
luči moremo stvari, dogodke, osebe videti v 
drugačni luči, globlje. Po sestopu z gore, se 
pravi po molitvi, je torej naš pogled drugačen. 
Stvari, osebe, dogodki so na zunaj lahko 
še vedno isti, toda mi jih vidimo drugače, 
z bolj jasnim in čistim pogledom. Neko 
nesrečo, bolezen, konflikt npr. smo pred 
molitvijo videli le kot nesrečo, kot nebodigatreba 
dogodek, po molitvi pa isto stvar 
lahko vidimo kot milost, kot dar. To je sad 
molitve, ki nam more dati globlji pogled, da 
vidimo onkraj. 
Na gori so učenci slišali Očetov glas: »Ta je 
moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje; 

njega poslušajte!« Iste besede je bilo slišati 
v trenutku Jezusovega krsta, a s tem dodatkom: 
»Poslušajte ga!« Se pravi, zaupajte, ne 
bojte se. Pogumno pojdite za njim, njegova 
beseda je vredna zaupanja. »Poslušajte ga!« 
je tudi vabilo k očiščenju, spreobrnjenju. Da 
bi mogli okušati slavo, sijaj, lepoto, ki jih je 
Jezus na gori dal videti trem učencem, moramo 
stopiti na pot Abrahama, našega očeta 
v veri. Če je on hotel okušati Božjo obljubo, 
je moral z zaupanjem zapustiti svojo 
deželo, hišo, premoženje, vse, kar mu je bilo 
drago. To velja tudi za nas, Jezusove učence. 
Iti za Jezusom v Jeruzalem, z zaupanjem in 
s predanostjo, za nas pomeni osvoboditi se 
različnih navezanosti, navad, shem, pretenzij. 
Tako bo mogla tudi nam zasijati lepota, 
ki so jo trije učenci zrli na gori. Če želimo 
okušati to lepoto, se moramo izročiti Gospodu, 
zaupati njegovi besedi. K temu nas 
vabi glas Očeta, ki so ga učenci slišali na 
gori Tabor. 


Bilo je na trgatvi 
V zgodnjih jesenskih jutranjih urah smo 
se s prijatelji odpeljali na trgatev na Primorsko. 
Prišli smo na kmetijo, kjer se 
intenzivno ukvarjajo z vinogradništvom. 
Gostoljubno so nas sprejeli, nato smo se 
z gospodarjem odpeljali v vinograd. Dal 
nam je nekaj navodil in pričeli smo s trgatvijo. 
Čez nekaj časa je gospodar v vinograd 
pripeljal malico. Tam je vinogradnik 
blagoslovil jedi in trgače. Po malici 
se je znova zahvalil Bogu in šli smo med 
brajde na delo. 
Prišel je čas kosila, v vinograd je kosilo 
pripeljala gospodinja. Z njo so prišli še 
njeni otroci. Zmolili smo molitev in nato 
je začela gospodinja deliti hrano, ki jo je 
hčerka pomagala nositi do trgačev. Po 
kosilu smo zmolili in odšli na delo, pridružili 
so se še gospodinja in otroci, ki so 
pridno trgali. Postalo je zelo veselo, naokrog 
sta se slišala smeh in pesem. 
Po delovnem dnevu smo se vrnili na njihov 
dom. Tam nas je pričakala obilna večerja. 
Pri obedu so se poleg trgačev zbrali 
vsi domači – nono, nona, gospodar, gospodinja 
in njuni štirje otroci. Nono je 
začel z molitvijo, nato smo veselo segli 
po hrani in pijači. Po večerji smo zmolili, 
nato je mamica rekla otrokom: »Sedaj 
pa pojdite nonotu naredit križ.« Stekli so 
nonotu v naročje in naredili križ. Ko so 
ga vsi pokrižali, jih je pokrižal še nono. 
Zatem so veseli stekli k mamici in odšli 
v posteljo. 
Mi smo še malo pokramljali, v večernih 
urah smo se odpeljali proti domu. Bil je 
zelo lep dan, poln novih doživetij in veselja. 
Gostitelje bom ohranila v lepem 
spominu kot krščansko družino, ki je zelo 
prijazna do tujih in do domačih. 
Marija Janša 
Vzgoja, marec 2017, letnik XIX/1, številka 73 


Razredništvo in vzgojni načrt 

Razvijanje 
osebnosti v odnosih 


Lidija Golc, mag., prof. slovenščine in ruščine, poučuje slovenščino na Srednji šoli za farmacijo, 
kozmetiko in zdravstvo, in sicer tudi odrasle. Je soavtorica učbenikov za osnovno in srednjo šolo ter 
avtorica dveh pesniških zbirk. 
Profesorji, ki skupaj s poučevanjem tudi ‘razrednikujemo’, se vedno 
bolj zavedamo, kako pomembno in istočasno podcenjeno je naše 
poslanstvo. Dragocenega prostora in razmisleka tule ne bom posvetila 
štetju ur in kritičnemu razmisleku o izvedbi razrednih ur, ampak 
refleksiji o tem, kaj je v razredu pomembno. 

Razredne ure v srednji šoli 

Gotovo je odgovorno slediti stroki in sveže 
znanje, prekvašeno s prejšnjim, prenašati 
mladim. 
Vendar naj bi bil vsak pedagog sočasno celovita 
osebnost z vrednotami, ki tudi njemu 
osebno omogočajo psihološko blagostanje, 
ter odgovoren in dosleden strokovnjak. Za 
današnje čase naporen izziv, o katerem smo 
učitelji, tudi z dijaki, veliko razmišljali ravno 
v letu usmiljenja. 
Izhodišče poslanstva profesorja, ki je tudi 
razrednik, je dejstvo, da nas ne vodita le razum 
in volja, ampak vedno tudi čustva. O 
svojem doživljanju in čustvovanju pa moramo 
prav tako razmišljati in govoriti, pa če se 
še tako spreminjata. Ali pa ravno zato, ker 
nihanja v čustvovanju lahko vsakega človeka 
vsaj vznemirijo, če ga ne celo zmedejo. 
Čustvovanje, ki ga priznamo in ustrezno 
izrazimo, nam pomaga razvijati odnose, v 
katere vsak trenutek vstopamo, in se razvija 
v intuicijo (Kompan Erzar, 2016: 10–11). 
Odnosi pa so edini prostor, v katerem se 
človek lahko razvija, preoblikuje in sprejme 
lastno resničnost. 
V štirih letih se v srednji šoli zvrsti štirikrat 
osemnajst razrednih ur. V začetku šolskega 
leta naredimo razredniki in dijaki vsebinski 
in časovni načrt razrednih ur, v katerem je 
vsaj tretjina tematskih. Za zaupanje, odnos 
in sodelovanje je pomembno, da jih tudi izpeljemo 
(ne med odmori, ne le o financah, 
organizacijskih zadevah in izostajanju). 
Najboljše razredne ure so tiste, ki jih dijaki 
pripravijo sami: predstavitve lastnih dejav


nosti, doživetij, pa tudi skrbi in problemov. 
Taka odprtost razred poveže, saj so ostale 
ure res ciljno naravnane, včasih pa kaka situacija 
ali trenutno aktualna tema tudi med 
poukom prav kličeta po poglobitvi, podobni 
dikciji razredne ure. 
O razvijanju osebnosti težko govorimo, če 
nimamo jasne predstave, čému vsemu naj 
bi v življenju sledili. Zato eno prvih razrednih 
ur v prvem letniku posvetimo pogovoru 
o vrednotah v lastnem življenju. Za 
izhodišče lahko vzamemo nekaj vrstic niže 
omenjeno preglednico iz knjige Osebnost 

Najboljše razredne ure so tiste, 
ki jih dijaki pripravijo sami: 
predstavitve lastnih dejavnosti, 
doživetij, pa tudi skrbi in 
problemov. 

in vrednote (Musek, 1993), vsebino vrednotnih 
kategorij (Musek, 2015: 30) ali 
Razširjeni model vrednotnih kategorij (n. 
d.: 33–35). Pri tem ne gre za kategoriziranje 
ali pomnjenje pojmov, ampak za ozaveščanje 
pomena vrednot v lastnem življenju.
Šele ko vrednotenje z dijaki ozavestimo, jih 
lahko zase kategorizirajo, se do njih opredeljujemo/
jo in se sprašujemo/jo, kako jih 
uresničujemo/jo. Ko govorimo o vrednotah, 
dijaki svoj pogled nanje tudi zapišejo, 
dodajo pa tudi, kakšne cilje želijo doseči 
med obiskovanjem srednje šole. Zapise o 
lastnih ciljih jim vrnem ob koncu četrtega 

letnika. Veliko jih že pozabi, da so to kdaj 
zapisali, a so zapisanega veseli, včasih tudi 
začudeni nad tem, kako so doživljali sebe in 
svoje cilje v prvem letniku. 

Vrednote in psihičnoblagostanje 

Oddelek dijakov Srednje šole za farmacijo, 
kozmetiko in zdravstvo, ki je na razredni 
uri 6. 4. 2016 pisal o svoji izkušnji s sočutjem, 
je v prvem letniku spoznal Muskovo 
lestvico vrednot in razpravljal o njej (Musek, 
1993: 218–223). Vrednote je ta oddelek 
poznal bolj temeljito in se do njih tudi bolj 
poglobljeno opredeljeval kot drugi oddelki, 
ki jih poučujem, čeprav ob predstavitvi 
spoznavnih, etičnih in estetskih vrednot, 
na katere moram dijake opozoriti, preden 
pišemo eseje, v vseh oddelkih eno uro posvetim 
tudi razlagi hedonskih, potenčnih, 
moralnih vrednot ter vrednot smisla in izpolnitve. 
Dijaki so ob pripravi na razmislek in pisanje 

o sočutju poiskali svoje zapiske iz prvega letnika 
in preglednico iz prvega letnika, v eni 
uri ustno navajali svoje opredelitve in lastne 
primere, eno uro pa pisali o tem, kako sami 
razumejo sočutje in kako ga živijo v svojem 
vsakdanu (navajajo primere). 
Zanimivo je, da jih je večina pisno navajala 
druge primere, kot so bili tisti, o katerih so 
govorili, kar pomeni, da se kljub temu, da se 
poznajo in po moji presoji niso bili zadržani 
drug pred drugim, s svojo intimnostjo še 
vedno ne želijo izpostavljati. Dovolili pa so 
mi (ko je po naključju sočasno prišlo vabilo 
v radijsko oddajo1), da preberem kak njihov 
primer, a brez navajanja priimkov. 
Vprašanja na poti iskanja 

Na razredni uri pred 6. 4. 2016 nismo razlagali 
simbola leta usmiljenja ali razmišljali o 
usmiljenju kot vzgoji za življenje, tudi se nismo 
pogovarjali o razliki med usmiljenjem 
in sočutjem, saj je bil cilj ozaveščanje in 
motiviranje mladostnikov za osebno odločanje 
in obnašanje, ki temelji na vrednotah. 
Smo pa prebrali članek Usmiljenje ali sočutje 
Ranke Ivelja (2016: 6–8) in se spomnili 
vrednot. Pri tem sem se zavedala dejstva, 
da moram proti temu cilju hoditi tudi kot 
posameznica, saj se vsak trenutek zavedam 
tekmovalnostno in storilnostno naravnane 

Vzgoja, marec 2017, letnik XIX/1, številka 73 


Razredništvo in vzgojni načrt 

šole in se zato prav tako vsak trenutek zavedam 
odgovornosti, da vzporedno z znanjem 
dijakom podajam tudi empatičnost 
do sebe in okolja ter jim pomagam prepoznavati 
in razvijati njihov odnos do sebe in 
sveta. 

Primeri 

Svoje razumevanje in primere sočutja iz 
lastnega življenja so pisali dijaki celega 
oddelka (2015/16) po prejšnji razredni uri 
pogovora. Na izdelke se niso podpisali. Večina 
je pisala o izkušnji v družini (bolezen 
starih staršev ali staršev) in v širšem okolju 
(prijatelji, sosedje, kralji ulice, begunci, mučenje 
živali). Dijaki se aktivno odzivajo na 
probleme in ne sprejemajo apatije okolice. 

• 
Moja mami je imela pred dvema mesecema 
hudo operacijo, zato z atijem skrbiva 
zanjo. Sedaj si je malo opomogla, vendar 
še ni tako, kot mora biti. Ne sme vzdigovati 
niti lažjih predmetov in veliko mora 
počivati. Veliko se pogovarjava. Nočemo 
je izgubiti, zato ji v vsem pomagava, kolikor 
lahko. (Tara) 
Foto: Matej Hozjan 

• 
Vsak mesec prispevam nekaj denarja 
za punčko iz Corumbe v Braziliji. Ime 
ji je Sara Stephani, stara je dvanajst let. 
Mama ji je umrla, ko je bila še dojenček,
oče pa jo je zapustil. Živi pri starih starših, 
ki ji ne morejo omogočiti šolanja. Zato 
smo se s prijatelji odločili, da zanjo vsak 
mesec zberemo 30 evrov. Veseli smo, ko 
nam pošljejo njeno sliko, zahvalo in šolsko 
spričevalo. Ni treba imeti veliko, da deliš. 
(Barbara) 

• 
Nazadnje sem bil sočuten pred dvema tednoma. 
Kot ponavadi sem šel po pouku 
na vlak, k meni je pristopil neznani mladenič. 
Prosil me je za drobiž. Žalostno je, 
da so nekateri v taki stiski, da prosijo, dal 
sem mu ga. (Jan) 
• 
Na vlaku sem z grozo ugotovila, da sem 
mesečno vozovnico pozabila doma, v 
denarnici pa nič denarja, da bi kupila 
karto. Zraven mene je sedel fant, ki je 
brez besed pomagal in mi plačal karto. 
Zelo sem bila vesela, ko sem ga naslednji 
teden srečala in sem mu denar lahko vrnila. 
(Tjaša) 
• 
V osnovni šoli so se sošolci z besedami 
spravili na bolj ubogo sošolko, češ da je 
nesposobna in neumna in da ne bo v življenju 
nič dosegla. Najprej nisem vedel, 
kaj naj naredim, potem sem jim pa le 
rekel, da to ni res in naj se ne spravljajonanjo. Še sam sem bil presenečen, da so 
res nehali in smo še prijatelji, ona pa je 
uspešna na eni drugi srednji šoli. (Kristjan) 
• 
Prejšnji teden sem izvedela za izginotje 
dveh fantov. Enega od njiju poznam, 
Klemen je bil moj sošolec v osnovni šoli. 
Ne morem si predstavljati, kaj doživljajo 
starši, ko ti pridejo policaji povedat, da so 
tvojega otroka našli v Ljubljanici. Z vsem 
srcem mislim na njih in mi je zanje hudo. 
(Sara) 

• 
V osnovni šoli me je enkrat sošolka prosila, 
če lahko popoldne pride k meni. Zvečer 
pa ni želela iti domov in mi je tudi povedala, 
zakaj. Oče jo je pretepal in hladilnika 
ni smela odpreti, vsega pa raje ne napišem. 
Takrat je prespala pri nas in naša 
mami je vse povedala v šoli. Nekaj časa 
potem nisva imeli stikov, ker se je preselila 
k sorodnikom, sedaj pa si dopisujeva. Kot 
jaz končuje srednjo šolo, stanuje pa ne več 
v našem kraju. (Nika) 
Zaključek 

Le čustveno pismen, kritičen mlad človek 
bo lahko kasneje tudi odgovorno in ustvarjalno 
razmišljal in deloval. Zato je prav, da 
ga vsak dan skušamo tudi čustveno in socialno 
odpirati, v kontekstu življenja in pripouku obravnavane tematike. Želim, da ob 
koncu obiskovanja naše šole uspešno opravijo 
maturo tudi na tem področju: razvijejo 
občutek lastne vrednosti, pripadnosti, 
predvsem pa smiselnosti ter nujnosti trajnega 
iskanja smisla. 


Literatura 

• 
Ivelja, Ranka (2016): Usmiljenje ali sočutje. V: Vzgoja, leto 18, 
št. 69, str. 6–8. 
• 
Kompan Erzar, Katarina (2016): Usmiljenje v življenju družine. 
V: Vzgoja, leto 18, št. 69, str. 10–11. 
• 
Musek, Janek (1993): Osebnost in vrednote. Ljubljana: Educy. 
• 
Musek, Janek (2015): Osebnost, vrednote in psihično blagostanje. 
Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete. 
Opomba 

1 Sledi večnosti, radio ARS, 17. april 2016, novinar Boštjan Debevec, 
odgovarjata Silvo Šinkovec in Lidija Golc. 

Vzgoja, marec 2017, letnik XIX/1, številka 73 


Vzgoja osebnosti za 
vzdržni razvoj 

Bogomir Novak je bil v letih 1985–2012 redno zaposleni raziskovalec vzgoje in izobraževanja 
na Pedagoškem inštitutu v Ljubljani. Je avtor 705 bibliografskih enot, od tega ene znanstvene in več 
strokovnih monografij. Po upokojitvi sodeluje s Pedagoškim inštitutom kot član raziskovalne skupine, 
na mednarodnih konferencah Instituta Sorena Kierkegaarda in s centri dnevnih dejavnosti za starejše v 
Ljubljani. 

Vzdržnost je večpomenski izraz. Pomeni tudi odpornost, imunost, 
rezilientnost na zunanje in notranje pritiske. Vsak se rodi že 
z naravnimi življenjskimi potenciali za odpornost na zunanje 

pritiske okolja. 

Moto 

»Ko hodiš, pojdi zmeraj do konca. Spomladi 
do rožne cvetice, poleti do zrele pšenice, 
jeseni do polne police, pozimi do snežne 
kraljice, v knjigi do zadnje vrstice, v življenju 
do prave resnice, v sebi do rdečice čez 
eno in drugo lice. A če ne prideš ne prvič, 
ne drugič do krova in pravega kova, poskusi: 
vnovič in zopet in znova.« (Tone Pavček) 

Vprašanje posameznikovevzdržnosti 

Vzdržnost je večpomenski izraz. Pomeni 
tudi odpornost, imunost, rezilientnost na 
zunanje in notranje pritiske. Vsak se rodi 
že z naravnimi življenjskimi potenciali za 
odpornost na zunanje pritiske okolja. Po 
Längleju (navedeno po Waibel, 2013) gre za 
štiri stebre individualne osebnosti: 1. moči 
(können), 2. marati (mögen), 3. smeti (dürfen), 
4. morati (müssen). 
Za vzdržnost potrebujemo vse pogoje po 
celi antropološki vertikali. Biološka osnova 
dolgotrajne vzdržljivosti so aerobni energijski 
procesi, saj so ti edini zmožni dolgotrajne 
obnove energije. Pri aerobnih energijskih 
procesih so ključni elementi kisik in 
goriva: glikogen, kisik, glicerol in maščobne 
kisline. Količina goriv in intenzivnost aktivnosti 
sta ključna elementa, ki določata, 
koliko časa bo intenzivnost trajala. 
Vzdržnost sodi že v zmožnost individualnega 
bivanja – eksistence (1. steber), ki je 
pogoj za druge tri stebre. Vzdržljivost je 
sposobnost vzdrževanja dobrih in zdravih 

življenjskih pogojev in jo ohranjamo z vajo, 
dejavnostjo, delom. V Slovarju slovenskega 
knjižnega jezika (SSKJ, 1999: 572–573) najdemo 
številne pomenske razlage glagola, ki 
kažejo na Franklovo (Frankl, 2016) tematizacijo 
kljubovanja duha. Vsekakor je naša 
moralna dolžnost (Länglejev 4. steber je 
»morati«), da zunanje in notranje pritiske 
premagujemo. 
Neoliberalni kapitalizem je krut. Vzdržljivost 
le predpostavlja, sistemsko pa je ne 
podpira. Čedalje več je žrtev prezahtevnih 
razmer, ker ne delujejo v skladu z naravnimi 
pogoji lastne eksistence. Rezilientnost, 
ki je od posameznika do posameznika 
različna, je sicer dinamičen, prožen in prilagodljiv 
proces, za katerega sta značilni 
splošna življenjska prilagodljivost in prožnost 
otroka, mladostnika in odraslega, ki 
kljub težavam do določene meje ohranja 
svoj zastavljeni razvoj. Ključno je, da se pri 
tem opira na zunanje in notranje dejavnike, 
ker se ne sme pustiti zapeljevati skušnjavam 
(Länglejev 3. steber) grehov, napak, slabim 
in zlim dejanjem. 
Na tem mestu opisujemo le nekatere pozitivne 
in negativne zunanje in notranje 
dejavnike rezilientnosti. Drljić (2011) jo 
opredeli kot pozitiven odgovor na psihosocialni 
problem, konflikt, spor znotraj niza 
kognitivnih in emocionalnih odzivov. Oblikujemo 
ga na osnovi samozaupanja, občutka 
(samo)obvladovanja življenjskih situacij, 
odločnosti, samonadzora, iznajdljivosti in 
vztrajnosti. Zlasti etnično odtujen posameznik 
je ranljiv. Tudi problem zadnjih prise



ljencev zadeva inkluzivno in integrativno 
pedagoško ravnanje. 
Rezilientnost se zmanjšuje z distresi, izgorevanjem 
(burning out), skrbmi, strahovi, 
pretiranimi športnimi treningi, poškodbami, 
stigmatizacijo s strani okolja, slabo 
samopodobo, zatrto etnično identiteto pri 
priseljencih, represivno kontrolo delavcev s 
strani delodajalcev in drugimi negativnimi 
dejavniki. 

Rezilientnost je dinamičen, prožen 
in prilagodljiv proces, za katerega 
sta značilni splošna življenjska 
prilagodljivost in prožnost osebe, 
ki kljub težavam do določene meje 
ohranja svoj zastavljeni razvoj. 

Strokovna literatura kot ključne dejavnike 
spodbujanja rezilientnosti oz. odpornosti 
na krizne dogodke izpostavlja: vključujoče, 
varno in skrbno učno okolje, ki postavlja 
realno visoka pričakovanja, zagotavlja 
ustrezno pomoč in podporo, razvija vseživljenjske 
kompetence ter omogoča samostojno 
in aktivno udeležbo (Kiswarday, 
2015). Gre tudi za spodbujanje ustvarjalne 
klime npr. v šoli, osebne rasti, pozitivnega 
mišljenja, opolnomočenja, empatije. Te 
dejavnike poudarjajo tudi sodobna didaktično-
metodična načela pouka. Šele dobra 
družina, vrtec in šola so varovalni dejavnik 
za otroka, če v njih vladata dobra klima in 
kultura, ki vključujeta strategije soočanja s 
problemi in konflikti. 
Vzgojo za vzdržnost gojimo v smislu zdravega 
duha v zdravem telesu. Redna, zmerna 
športna vadba lahko pozitivno vpliva na 
vzdržljiv imunski sistem posameznika ter 
s tem na telo in njegovo delovanje. Treba 


Razredništvo in vzgojni načrt 

je živeti čim bolj celostno uravnoteženo, 
z usklajevanjem aktivnega in kontemplativnega 
stila življenja. Slednjega vsebujejo 
rekreativne dejavnosti, meditacija, molitev, 
joga … Najbolj znani dejavniki nezdravega 
življenjskega sloga so: nezdrav način prehranjevanja, 
telesna nedejavnost, kajenje, 
droge, pitje alkoholnih pijač in stresen način 
življenja, izpostavljanje škodljivim vplivom 
in onesnaženosti okolja. 
Rezilientnost v izobraževanju najbolj spodbujajo 
kakovosten pouk, inkluzivni pristop, 
izkustveno učenje v varnem okolju, sodelovalno 
učenje in podpora pri doseganju 
ciljev. Izven šole pa obstajajo različne svetovalne 
službe. Eden izmed načinov spodbujanja 
rezilientnosti je opolnomočenje, ki 
s pomočjo različnih tehnik posameznikom 
nudi podporo, da v sebi najdejo osebno 
moč, odgovornost in ljubezen. Svetovalec 
svojim strankam pomaga, da ugotovijo, 
kdo so, kaj zares želijo v življenju in kako se 
(še) lahko soočijo z nastalo težavo ali konfliktom, 
ki jih dela nemočne. Posameznik 
krepi dobro komunikacijo s samim seboj in 
z drugimi. Ko v sebi najde mir, da lahko živi 
v miru z drugimi. Metode celostne podpore 
posameznikom, da ponovno prebudijo 

Foto: Matej Hozjan 

potenciale osebne moči in ljubezni, so: nepristransko 
in empatično poslušanje, postavljanje 
vprašanj, spodbujanje izražanja 
čustev, prepoznavanje preteklih ovirajočih 
vzorcev in iskanje novih perspektiv. 

Svetopisemska osnovavzdržnega razvoja 

Že stari Grki so vedeli, da osebni značaj 
pridobimo s stalno vajo. Današnja globalna 
projekcija trajnostnega razvoja je v bistvu 
vzdržna, kar pove angleška sintagma sustainable 
development. Tako individualna kot 
družbena raven zanj pa izhajata že iz svetopisemske 
zasnove ljubeče bližine Boga in 
bližnjega. 
Za težke, krizne čase nam je Gospod poslal 
Duha Tolažnika, ki nam daje moč vztrajanja. 
Gospod pravi: »S svojo stanovitnostjo 
si boste pridobili svoje življenje« (Lk 21,49). 
»Omagujočemu daje moč, onemoglemu 
povečuje vzdržljivost. Mladeniči omagujejo 
in pešajo, mladci se spotikajo in padajo, tisti 
pa, ki zaupajo v Gospoda, obnavljajo svojo 
moč, vzdigujejo trup kakor orli, tekajo, 
pa ne opešajo, hodijo, pa ne omagajo« (Iz 
40,29–31). 

Sveto pismo nas uči, da je treba gledati naprej 
in ne nazaj, na to, kar je zgoraj, in ne 
na to, kar je spodaj. Bog uslišuje v nenehni 
molitvi, svetuje, naj trkamo in se nam bo 
odprlo, iščemo in nam bo dano. »Prosíte in 
vam bo dano! Iščite in boste našli! Trkajte 
in se vam bo odprlo! Kajti vsak, kdor prosi, 
prejme; in kdor išče, najde; in kdor trka, se 
mu bo odprlo« (Lk 11,9–13). 

Vzgojo za vzdržnost gojimo v smislu 
zdravega duha v zdravem telesu. 

Bog nam ne nalaga večjih bremen, kot jih 
lahko nosimo. Tistim, ki so danes še posebej 
prepričani, da je vzgoja najtežji poklic, 
in obupavajo zaradi občutka nemoči, je 
Jezus rekel: »Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni 
in obteženi, in jaz vam bom dal počitek. 
Vzemite nase moj jarem in učite se od 
mene, ker sem krotak in v srcu ponižen, 
in našli boste počitek svojim dušam; kajti 
moj jarem je prijeten in moje breme je lahko
« (Mt 11,25–30). 
Jezus jasno pove: »Kdor ostane v meni in 
jaz v njem, ta rodi obilo sadu. Kajti brez 
mene ne morete ničesar storiti« (Jn 15,5). 
Osnova za Pavčkovo pesem, ki smo jo 
kot moto navedli na začetku, je v Jezusovi 
zagotovitvi: »Jaz sem z vami do konca 
sveta« (Mt 28,20). V pismu Hebrejcem 
(Heb 3,12–14) pa piše: »Obstoj, ki smo ga 
prejeli, ohranimo neomajnega do konca.« 
Iz teh svetopisemskih odlomkov (lahko 
bi jih navedli še več) izvemo, kakšna sta 
prava pot in ustrezen način vzgajanja za 
prihodnost. Gospod je naš vodnik in naš 
vzgojitelj. 


Literatura 

• 
Drljić, Karmen (2011): Vpliv etnične identitete na razvoj rezilientnosti 
vzorcev vedenja iz priseljenih družin. Magistrsko delo. 
Koper: Pedagoška fakulteta. 
• 
Frankl, Viktor E. (2016): Kljub vsemu reči življenju 'da': psiholog 
v koncentracijskem taborišču. 2. prenovljena izdaja. Celje: 
Društvo Mohorjeva družba. 
• 
Kiswarday, Vanja Riccarda; Valenčič Zuljan, Milena (2015): 
Paradigmatski premik sodobne šole od usmerjenosti v primanjkljaje 
k rezilientnosti. V: Obzorja učenja: vzgojno-izobraževalne 
perspektive, str. 179–194, 483–484. 
• 
Längle, Alfried (1991): Osmišljeno živjeti: primijenjena egzistencijska 
analiza: putokaz za život (orig. Sinnvoll leben). Zagreb: 
Kršćanska sadašnjost. 
• 
Slovar slovenskega knjižnega jezika (SSKJ) (1999). Peta knjiga. 
Ljubljana: SAZU. 
• 
Waibel, Eva Maria (2013): Erziehung zum Sinn – Sinn der Erziehung: 
Grundlagen einer Existenzielen Pädagogik. 2. izdaja. 
Augsburg: BRIGG Pädagogik Verlag. 
Vzgoja, marec 2017, letnik XIX/1, številka 73 


Starši 


Internet v našem 
življenju 


Neža Miklič, univ. dipl. soc. del., univ. dipl. sociologinja; dolgoletna kriminalistka, ki se je aktivno 
ukvarjala s preiskovanjem najrazličnejših oblik zlorab in nasilja v družini. Je avtorica preventivnega 
projekta Policist Beno, kaj pa zdaj?. Sedaj je predavateljica kriminalistike na Višji policijski šoli na 
Policijski akademiji. 
Svetovni splet je sestavni del življenja otrok in mladostnikov. Mladi na 
internetu preživijo vse več časa. Uporabljajo ga za različne dejavnosti, 
med katerimi so na vrhu seznama: ‘druženje’, klepetanje in igranje 
različnih iger. Omogoča jim tudi dostop do glasbe in filmov. Z vidika 
staršev naj bi splet mladim omogočal predvsem dostop do informacij 
in učenje. 

Razlike med generacijami Mladi tega tisočletja si ne morejo predsta-
Vsaka generacija odrašča v različnih okoli-vljati, da je pravzaprav še nedolgo nazaj 
ščinah. Vrnite se v čase, ko ste bili vi mladi, obstajal svet brez spletnih povezav in preali 
še bolje, v čase, ko ste bili najstniki. S ka-nosnih telefonov. 
kšnimi spremembami se vaši starši tedaj niso Površna ocena izkazuje, da gre za nepremostrinjali? 
Z oblačili? Glasbo ali gledanjem te-stljive razlike med generacijami. Stališče, 
levizije? Je bilo morda preveč telefoniranja, da je tehnologije odločno preveč, deluje 
tistega klasičnega, s stacionarnega telefona kot dejstvo. Ne vzbuja niti pomislekov niti 
in z razpotegnjenim kablom v drug prostor? kritike. Odrasle, predvsem starše, skrbi, 
Bili so res drugi časi. Tako kot so bili povsem da otroci in mladi nimajo več brezskrbdrugi 
časi, ko so odraščali in bili mladi naši nega otroštva ter da jih tehnologija ropa 
starši, stari starši sedanje generacije. pomembnih življenjskih izkušenj in odno-


Vzgoja, marec 2017, letnik XIX/1, številka 73 

Foto: Matej Hozjan 
sov. Odrasli ocenjujejo s svojega vidika in 
individualnega zgodovinskega spomina ali 
obdobja – sami so se kot otroci od jutra do 
noči igrali zunaj. Pri tem zelo radi pozabljajo 
na to, kakšni so oni sami danes, kakšen 
je njihov odnos do tehnologije 'tu in zdaj'. 
Se odrasli res tako zelo razlikujejo od svojih 
otrok, ko gre za uporabo spleta? Poleti 
leta 2016 se je norveška konservativna premierka 
Erna Solberg zaradi (takrat) napovedanega 
izstopa Velike Britanije iz EU na 
Slovaškem udeležila uradnega obiska. Med 
sestanki si je vzela odmor in v starem delu 
Bratislave skupaj s telesnimi stražarji, nekaterimi 
funkcionarji in televizijsko ekipo 
z mobilno igro Pokemon GO 'lovila' Pokemone. 
Mediji niso podrobno poročali o 
delu uradnega obiska, večjo težo so usmerili 
v podrobnosti igranja mobilne igre. 
Norveška premierka ni izjema. Različne 
raziskave navajajo, da odrasli svoje telefone 
preverjajo do 200-krat na dan ali na vsake 
4 minute! Odrasli prav tako kot mladi avtomatsko 
pregledujejo družabna omrežja 
in elektronsko pošto, četudi je že vnaprej 
povsem jasno, da ne bodo videli ničesar pomembnega, 
še manj zanimivega. 
Sodobni čas nam potrošniško narekuje, da 

Ključen je odnos odraslih. 
Otrokovi starši lahko s svojimi 
nepremišljenimi objavami spravijo 
svojega otroka v položaj žrtve. 

je življenje brez pametnih telefonov nemogoče, 
prepričuje nas, da bomo s pomočjo 
pametnih telefonov bistveno bolj povezani, 
da se bomo manj dolgočasili in da bomo 
celo bolj svobodni ali varni. Realnost kaže 
tudi drugačno plat, in sicer da veliko ljudi 
uporablja telefon z namenom, da se izogne 
stikom z drugimi. 

Biti v stiku z resnično osebo 

Ameriška sociologinja Sherry Turkle ugotavlja, 
da pametni telefoni spreminjajo dinamiko 
odnosov v družinah, prijateljstvih 
in seveda tudi ljubezenskih odnosih. Behavioristi 
in psihologi so se v povezavi z naraščanjem 
uporabe svetovnega spleta in spletnih 
družabnih omrežij ukvarjali večinoma 
z vprašanjem njihovega vpliva na mlade. 


Ugotovili so, da razširjena uporaba spleta 
in z njim povezanih tehnologij močno vpliva 
na razvoj človeškega uma tako s stališča 
njegovih kognitivnih sposobnosti kot tudi 
vedenjskih vzorcev. 

Prenehati moramo otrokom 
predstavljati današnji svet tako, 
da si bodo mislili, da je vse, kar je 
potrebno, računalnik. Računalnik 
je dobra stvar, toda le kot orodje. 
Nikoli ne more nadomestiti 
človeka, človeškega odnosa, topline, 
materine nežne roke. 
(Federico Mayor, bivši generalni 
direktor Unesca) 
Pogovori z drugimi so namreč prava eksplozija 
čustev in pozornosti. Otroci radi 
delijo mnenja in fotografije na družabnih 
omrežjih, konkretnih stvari in čustev pa 
žal ne delijo več. Neposrednega pogovora 
se otroci vedno bolj bojijo. Raje 'tekstajo', 
kot govorijo. Sherry Turkle je v pogovorih 
z učitelji ugotovila, da otroci ne prepoznajo 
več neposrednih čustev na sogovorniku. 
Učitelji so sociologinji povedali, da otroci 
vedno manj razumejo druge otroke; niti ne 
vedo več, kdaj druge otroke prizadenejo. 
Otroci drug drugemu ne znajo več zaupati, 
ker namesto v oči gledajo v svoje elektronske 
naprave. Ne zgolj prepoznati čustvo, 
zelo težavno in naporno se je namreč na 
čustvo tudi primerno odzvati; telefon pa 
omogoča 'instant' pobeg. 
Ameriška sociologinja Nancy Jo Sales v 
svoji knjigi Ameriška dekleta, družabna 
omrežja in skrivno življenje najstnikov 
(Social Media and the Secret Lines of Teenagers) 
navaja, da ima v Ameriki kar 73 % 
najstnikov svoj pametni telefon. Najstniki 
so po njenih ocenah tudi po 11 ur dnevno 
'priklopljeni' na elektronske naprave in 
otroci, mlajši od šest let, so že bili soočeni s 
spletno pornografijo. 92 % ameriških otrok 
je 'online', še preden so stari dve leti.
Slovenski prostor ni oaza. Že dve- ali triletniki 
znajo poiskati risanko na tabličnem 
računalniku, ki vedno bolj postaja 'varuška', 
medtem ko starši brskajo po svojem 
pametnem telefonu ali tabličnem računalniku. 
Otroci prve triade osnovne šole v šolo 
nosijo svoje mobilne telefone in se s sošolci 

pogovarjajo o tem, katere igrice igrajo. Za 
najstnike je pametni telefon statusni simbol 
in neredke so situacije, ko najstniki v krogu 
nemo strmijo v prazno, vse dokler v roke ne 
vzamejo vsak svoje pametne naprave. Po-
tem za isto mizo 'navidezno' komunicirajo 
preko naprav. 

Nevarne posledice 

Ključen je odnos odraslih. Otrokovi starši 
so lahko tisti, ki s svojimi nepremišljenimi 
objavami spravijo svojega otroka v položaj 
žrtve. Novopečeni starši so izjemno veseli 
in mnogi si želijo svoje srečne trenutke deli-
ti tudi na spletu. Vse več je staršev, ki se jim 
zdi prav, da še tako intimne podrobnosti 
sporočijo širnemu svetu že pred otrokovim 
rojstvom. Začnejo z objavami slik zarodka 
in otroku v njegovem imenu že ustvarijo 
profil na Twitterju ali Facebooku. Ne razmišljajo 
o posledicah svojih dejanj, ko objavljajo 
slike in posnetke svojih otrok, ko le-ti 
npr. sedijo na kahlici, ne pomislijo na počutje 
osnovnošolca, ko mu bodo njegovi sošolci 
in vrstniki, katerih mnenje je ključno, 
predočili tovrstne zadetke na svetovnem 

Foto: Nataša Pezdir 
Starši 


spletu. Za 'piko na i' posnetkov zagotovo ne 
bodo obdržali zase, delili jih bodo naprej, 
zgolj za trenutek zadovoljstva, zabave ali naslade. 
Tudi oni se ne bodo zavedali posledic 
svojih ravnanj. 
Ameriški raziskovalci so se usmerili še na 
ugotavljanje posledic tehnologije pri odraslih 
oz. starših in na to, kako njihove vedenjske 
spremembe vplivajo na odraščanje 
otrok oziroma njihovo vzgojo. Tehnološki 
pripomočki, predvsem telefoni, ki jih uporabljajo 
starši, so pri večini otrok povzročili 
močne negativne občutke. Prizadeti otroci 
so navedli tri najbolj kritične primere zanemarjanja 
s strani staršev, ko so ti bili zatopljeni 
v svoje naprave: med skupnimi obroki, 
med prevozom v šolo ali iz nje in med 
obiskom športnih prireditev ali aktivnosti. 
In otroci? Ti so prosili svoje starše, naj prenehajo 
z brkljanjem po svojih mobilnih telefonih. 
Starši so se odzvali klišejsko: »Samo 
še to in končam.« Zveni znano? 
Res je, moderen način življenja človeka sili 
v stalen stik z delom, a skrb in vzgoja otrok 
sta prednostni nalogi odraslih. Tudi zato bo 
tej tematiki posvečen prispevek v naslednji 
številki revije Vzgoja. 


Vzgoja, marec 2017, letnik XIX/1, številka 73 


Samopoškodbeno in 
samomorilno vedenje 


Povzetek predavanja Matica Munca v Izoli 


Špela Pahor je diplomirala in magistrirala na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo 
Filozofske fakultete v Ljubljani. Zaposlena je kot bibliotekarka in pravljičarka v Mestni knjižnici Izola. 
V župniji Piran poučuje verouk. Zbira življenjske zgodbe, ljudsko pripovedno izročilo, piše, prevaja in 
pripoveduje. 

Pred časom je bil gost v Mestni knjižnici Izola psiholog Matic Munc. 
Širši javnosti je postal znan zaradi primera »koroška deklica«. Tema 
njegovega predavanja je bila samomorilno in samopoškodbeno 
vedenje. Povabili smo ga na željo nekaterih uporabnikov knjižnice. 

Matic Munc je študij psihologije uspešno 
zaključil leta 1998. Izobraževal se je tudi za 
vodenje edukativnih skupin za depresijo 
in anksioznost, za kognitivno-vedenjskega 
terapevta ter naredil strokovni izpit iz socialnega 
varstva. Kot samostojni svetovalec se 
posveča posameznikom, parom in družinam. 
Je član Društva Brez limita – skupine 
strokovnjakov, ki nudijo celostno podporo 
ljudem z različnimi težavami, kot so zasvojenost, 
motnje hranjenja, samopoškodbeno 
in samomorilno vedenje. Leta 2015 je bil 
imenovan v Svet za mlade Mestne občine 
Ljubljana. 

Če vidimo človeka, ki je zamorjen, 
začne z obredi poslavljanja ali 
govori o samomorilnih načrtih, mu 
moramo pomagati. Takrat moramo 
biti pogumni in ga vprašati, ali 
razmišlja o samomoru. Če imamo 
nekoga radi, to naredimo. 

S temnimi platmi človeškega bivanja se je 
Matic Munc začel soočati nekako pred 12 
leti, ko se je na CSD Ljubljana Moste - Polje 
ukvarjal z delinkventnimi mladimi, storilci 
kaznivih dejanj in odvisniki. Nadaljeval je 
na oddelku za zaščito otrok, delal je s spolno 
zlorabljenimi otroki, zasvojenci, žrtvami 
nasilja v družini. Bil je tudi psiholog v zaporih 
v Ljubljani. »Zaporniki so še posebej 

rizična skupina. Zelo sem vesel, da mi v 
zaporu ni nihče umrl, čeprav je tam visoka 
stopnja samomorov. Ker sem trmast, sem 
vsak dan hodil tja in se z njimi pogovarjal 
in bil ob njih, tudi če se niso želeli pogovarjati. 
Ampak bil sem tam in sem rekel, ne boš 
se mi ubil.« 

O samomorilnem vedenju 

Poznamo štiri vrste samomorov: iz hude 
notranje stiske, iz afekta (brez načrta, impulzivno), 
zaradi duševnih težav (shizofrenija, 
bipolarna motnja), kot posledica 
spodrsljaja (recimo pri nekaterih oblikah 
spolnega izživljanja, ki vključujejo dušenje). 
V zadnjo skupino sodijo filozofski samomori 
iz trdnega prepričanja, »da je vse 
skupaj brez zveze, življenje je treba čim prej 
končati, ker je nesmiselno. Umrl bom mlad 
in bom lepo truplo.« Ta vrsta samomorov 
je velik izziv, ker je v ozadju zelo močan 
etično-filozofski konstrukt, ki se mu težko 
oporeka. 
Tvegana vedenja – samomorilno, samopoškodbeno 
vedenje in odvisnost – so zunanji 
izraz zelo hude notranje stiske. Če želimo 
pomagati ljudem v stiski, potrebujemo veliko 
empatije, časa, energije, zavzetosti. Njihove 
težke zgodbe nas čustveno zaznamujejo, 
zato je velikokrat lažje predpisati zdravila 
ali druge ukrepe, ki blažijo posledice. 
Človek, ki se odloči za samomor, občuti 
tako hudo notranjo stisko, da ne želi več 

živeti. Skoraj vsaka slovenska družina je zaznamovana 
s samomorom, a o tem neradi 
in premalo govorimo. V naši dvolični družbi 
precej problemov prikrivamo in samomor 
je ena od tabu tem. V Sloveniji kljub 
visoki stopnji samomorilnosti še nimamo 
nacionalnega programa za preprečevanje 
samomorov. 

Na kaj moramo biti pozorni 

Znakov, da nekdo razmišlja o samomoru, 
je več. Če nam nekdo pove, da bi si rad 
vzel življenje, je treba to jemati zelo resno. 
O tem je veliko stereotipov. Prvi je, 
da »ljudje, ki govorijo o samomoru, tega 
ne bodo storili«. To je laž. Retrogradne 
raziskave odkrivajo, da je večina ljudi, 
ki so naredili samomor, o tem govorila. 
Njihovo sporočilo je lahko posredno ali 
neposredno in je v bistvu klic na pomoč. 
Rezanje vezi z življenjem in obredi poslavljanja 
nam povedo, da nekdo razmišlja o 
samomoru. Morda nam omeni: »Mogoče 
se pa ne bova več videla.« Začne urejati 
zemeljske stvari, vračati dolgove, želi se 
znebiti stvari, ki jih ne potrebuje več, in 
jih podarja naprej. To kaže na to, da človek 
dela svoj samomorilni načrt, da ga 
želi izvršiti. Drugi stereotip pravi, da »če 
nekdo poskuša storiti samomor, je to 
samo iskanje pozornosti«. Tudi to ni res. 
Ljudje, ki so naredili samomor, so imeli 
pred tem poskuse samomorov. Poskusi 
samomora so resni poskusi in zahtevajo 
našo zaskrbljenost, sočutje, naš angažma, 
in to ne glede na to, ali je ta poskus narejen 
na način, da bi lahko to osebo nekdo 
našel. Tretji stereotip je, da se »človeku ne 
da pomagati; če hoče narediti samomor, 
ga bo naredil«. Vedeti moramo, da človek 


v taki stiski ni popolnoma v posesti svoje 
volje. Preprečevati samomore in reševati 
življenja se vedno splača. 
»Nekaj si bom naredil,« to nam je že skoraj 
vsem padlo na misel. Izdelava načrta, torej 
razmišljanje o načinu samomora, pa pomeni, 
da se je stvar že začela konkretizirati. Sledi 
namen, nato pa izvedba. Te štiri faze se 
lahko včasih dogodijo izjemno hitro, tudi v 
pol ure, lahko pa trajajo dolgo časa. 

Kako ravnamo ali o pomenuzdravih odnosov 

Če imamo dovolj zdrave medosebne 
odnose, lahko opazimo, da je sorodnik, 
prijatelj ali sodelavec v stiski. Takrat lahko 
pristopimo in vprašamo, kaj se z njim 
dogaja. Pomembno je biti prisoten, biti 
ob njem, ostati v stiku z njim. Opazovati 
moramo, kaj počnejo ljudje v naši bližini. 
Če vidimo človeka, ki je zamorjen, začne 
z obredi poslavljanja ali govori o samomorilnih 
načrtih, mu moramo pomagati. 
Takrat moramo biti pogumni in ga vprašati, 
ali razmišlja o samomoru. Če imamo 
nekoga radi, to naredimo. Če se začne izogibati 
odgovoru, je treba narediti korak 
naprej, imeti več stikov, poiskati strokovno 
pomoč in človeka tudi zaščititi. Skupaj 
s prizadetim človekom je treba odkrivati, 
kaj bi mu pomagalo. Ljudje smo zelo različni 
in vsak človek na svoj način išče srečo 
in smisel svojega življenja. Pri tem mu 
lahko stojimo ob strani in mu pomagamo, 
nikakor pa mu ne vsiljujemo svojih pogledov 
in 'receptov'. Nekaterim pomaga vera, 
drugim morda šport ali ustvarjalnost. Možnosti 
je nešteto, odkrivajmo jih skupaj s 
prizadetim človekom. 
Depresivnemu človeku ne pomagamo s humorjem 
ali z nasvetom, naj razmišlja pozitivno. 
To je kuhinjska psihologija! S humorjem 
lahko gledamo na svoje pretekle stiske 
šele veliko let kasneje. Človeku v stanju akutne 
depresije življenje ni smešno niti lepo, 
ampak črno, tragično in boleče. Depresija 
je zelo boleča. Takrat človek ne vidi nič pozitivnega. 
Kdor je kdaj doživljal podobna 
depresivna stanja, to lažje razume, kdor pa 
tega še ni doživel, ne razume. Zato moramo 
biti previdni in tudi dovolj pogumni, 
da stopimo v stik s takim človekom. Takega 
človeka je treba zaščititi, sprejeti, ga stisniti 
k sebi. Besedna zveza »jaz te razumem« je 

zelo prevzetna. Nikar ne govorimo ljudem 
v stiski, da jih razumemo, ker jih ne. Poslušajmo 
zgodbe ljudi, sprejmimo jih, bodimo 
tolerantni, potem pa iščimo rešitev. Če tega 
ne dovolijo, se umaknimo, spoštujmo njihovo 
mejo. Živeti s partnerjem, ki je v depresiji, 
zna biti težko, a če ga imamo radi, 
mu damo vedeti: »Glej, tukaj sem zate.« 
Grožnjo s samomorom lahko kdo uporabi 
tudi kot orodje za čustveno izsiljevanje: 
»Če ne boš z menoj, se bom vrgel s stolpa.« 
Čeprav taka grožnja vsebuje elemente izsiljevanja, 
se je vedno dobro vprašati, kaj 
stoji za tem. Takemu človeku lahko odkrito 
povemo, kako se zaradi tega počutimo. Če 
smo v takem odnosu, ne moremo biti mi 
tisti, ki pomagamo. Vedno pa lahko poiščemo 
pomoč, na primer pokličemo reševalce, 
policijo. Tudi mimo nekoga, ki leži na ulici, 
ne bomo šli. Vendar pa odnos, v katerem 
nekdo partnerja izsiljuje na tak način, ni 
ljubezenski odnos. Tak odnos moramo prekiniti, 
osebi pa poiskati pomoč. Ob vsaki 
smrti imamo ljudje navadno občutek krivde. 
Samomor nam pušča več vprašanj kot 

Foto: Peter Prebil 
Starši 


odgovorov. Če vemo, da smo naredili vse, 
kar se je dalo narediti v tistem trenutku, 
npr. poiskali pomoč za tega človeka, nam to 
zelo pomaga. 
Izkušnje iz tujine kažejo, da probleme pri 
ljudeh s kompleksnimi težavami (večkratnimi 
diagnozami, v težkem socialnem 
položaju itd.) uspešno rešujejo timi strokovnjakov 
različnih smeri, ki med seboj 
enakovredno sodelujejo. Skupaj oblikujejo 
cilje pomoči in naredijo varnostno mrežo 
okoli ogroženega ali prizadetega človeka. 
V Sloveniji je to zelo drugače – psihiatri se 
včasih ne želijo pogovarjati, socialni delavci 
so taki in drugačni … V takih primerih 
moramo vedno pomagati – tudi če so potem 
ljudje, ki smo jih rešili, jezni na nas. Saj 
ne pomagamo s predpostavko, da nam bo 
kdo hvaležen! 

O samopoškodbenem vedenju 

Tudi pri samopoškodbenem vedenju je notranja 
stiska zelo huda in telesna bolečina je 
eden izmed možnih ventilov. Samopoško-

Vzgoja, marec 2017, letnik XIX/1, številka 73 

39 


Starši 


dovanje je v Sloveniji razširjeno predvsem 
med mladimi. Sem sodi rezanje po različnih 
delih telesa, npr. po notranji strani rok, 
trebuhu, dimljah, nogah, prsih, ugašanje cigaretnih 
ogorkov na koži, tolčenje v zid, dokler 
členki niso krvavi. Rane so lahko zelo 
globoke in lahko prekrivajo celo telo. Gre za 
trenutno sprostitev notranje bolečine. Če se 
nekdo poreže po vratu, kjer so močne žile, 
pa je to poskus samomora. Starši, svetovalni 
delavci in učitelji, ki so v stiku z mladimi, 
morajo biti pozorni na njihovo vedenje: 
dolgi rokavi poleti, skrivanje ali varovanje 
samopoškodovane roke so znaki, da je nekaj 
narobe. Rezanje pogosto preide v neke 
vrste odvisniško vedenje. Starši so pogosto 
zadnji, ki to opazijo, vrstniki pa vedo vse. To 
vedenje je huda nevarnost in k temu nekaj 
prispeva tudi internet. To ni moda, ampak 
zelo rizično vedenje med mladimi. V šolah 
naj učitelji vzpostavijo zaupen odnos z 
mladimi in naj preučujejo vzroke, zakaj se 
to dogaja – sprašujejo učence, zakaj … Če 
nas nekdo prosi, naj tega ne povemo naprej, 
moramo to upoštevati. Ohraniti moramo 
zaupen odnos in skupaj z otrokom razmišljati, 
kaj narediti. Vzrok je vedno neka 
osebna stiska: morda pritisk v šoli, bojazen 
zaradi šolskega neuspeha, lahko pa tudi 

nasilje ali spolne zlorabe doma. Treba se je 
pogovarjati in odkriti vzrok. Lahko se obrnemo 
na strokovnjake, a to naredimo tako, 
da spoštujemo željo po zaupnosti, sicer tvegamo, 
da pride otrok v še hujšo stisko in 
naredi samomor. 
Pomanjkanje ljubezni in topline v najbolj 
osnovnih, temeljnih medsebojnih odnosih 
v družini v zgodnjem obdobju otroštva 

Depresivnemu človeku ne 
pomagamo s humorjem ali z 
nasvetom, naj razmišlja pozitivno. 
Človeku v stanju akutne depresije 
življenje ni smešno niti lepo, ampak 
črno, tragično in boleče. 
lahko privede do marsičesa. Ni nujno, da 
nam na zunaj kaj manjka, družina je lahko 
finančno preskrbljena, a ni topline, bližine 
pomembnih ljudi, ni varnosti. Tudi v naših 
medsebojnih odnosih v odraslosti je 
premalo bližine in topline. Univerzalno 
zdravilo je, da vzpostavljamo bližino, tudi 
z objemom, dotikom, stiskom roke. V vsaki 
situaciji lahko pristopimo k človeku, mu 
damo toplo besedo, ga pobožamo, se ga 

dotaknemo, pogledamo v oči in vprašamo,
ali je v redu. Žal pa izgubljamo to kulturo 
medčloveških odnosov. 

Zaključek 

»Tudi sam sem bil v zgodnjem otroštvu 
spolno zlorabljen s strani staršev. Tega sem 
se zavedel pri sedemindvajsetih letih. To je 
bila moja temeljna bolečina. Bil sem v globoki 
depresiji. Zdaj, po šestnajstih letih, je 
bolje. Človek prenese ogromno trpljenja, 
je zelo prilagodljivo bitje. Je pa tudi ranljiv 
in so trenutki, ko se zlomi. Takrat je treba 
človeka zaščititi,« je povedal Matic Munc, 
tudi bloger in žvižgač, velik ljubitelj morja 
in strasten potapljač. 
Predavatelj je sledil rdeči niti obravnavane 
teme, obiskovalce pa je povabil, naj sodelujejo 
z vprašanji. Njegova strokovnost, 
empatija, toplina in iskrenost sta nekatere 
spodbudila, da so se počutili dovolj varne 
podeliti tudi svoje izkušnje odvisnosti, socialne 
stiske, depresije ali poskusa samomora. 
Veliko obiskovalcev, predvsem pedagoških 
in socialnih delavcev, pa je ob koncu večera 
izrazilo svojo hvaležnost, saj so pridobili 
veliko dragocenih podatkov in izkušenj za 
poklicno in osebno delo. 


Foto: Nataša Pezdir 
Vzgoja, marec 2017, letnik XIX/1, številka 73 


Družim se, torej sem – 
toda s kom in kako? 

Helena Jeriček Klanšček, dr. soc. ped., je raziskovalka in znanstvena sodelavka na Nacionalnem inštitutu 
za javno zdravje. Je avtorica številnih člankov in knjig s področja duševnega zdravja ter zdravja otrok in mladih ter 
predavateljica na različnih fakultetah. 


Jasmina Krajnc je univ. dipl. psih. z izkušnjami v raziskovalnem delu na področju (javnega) duševnega zdravja. 
V preteklosti je delala tako z otroki in mladostniki kot tudi z odraslimi ter z osebami s težavami v duševnem zdravju. 


Karmen Britovšek, univ. dipl. psih., je karierna svetovalka za brezposelne in iskalce zaposlitve na Zavodu za 
zaposlovanje. 


Ljudje smo socialna bitja, kar med drugim pomeni, da številne potrebe zadovoljujemo v odnosih z drugimi 
ljudmi. Že pri dojenčkih lahko opazujemo zametke socialnega vedenja, kot je npr. socialni nasmeh (nasmeh, 
ki se pri dojenčku pojavi, ko zazna človeški obraz) (Zupančič, 2009), v mladostništvu pa se razvijajo nove 
oblike socialnih interakcij, postopno oblikovanje koncepta prijateljstva, razvoj empatije, samorazumevanja 
itd. Sodobne tehnologije so tudi na področju druženja prinesle nove možnosti, ki so še posebej popularne 
med mladostniki. Toda ali je ‘virtualno’ prijateljstvo enako kot običajno? 

Vrstniški odnosi v obdobjumladostništva 

V obdobju mladostništva postanejo socialni 
stiki (predvsem druženje z vrstniki) 
osrednjega pomena. Med druženjem s prijatelji 
in vrstniki mladostniki pridobivajo 
socialne spretnosti in veščine, preizkušajo 
različne vloge, opredeljujejo svoje življenjske 
cilje, prepričanja in vrednote ter s tem 
postopno izoblikujejo identiteto. Vrstniški 
odnosi so mladostniku v pomoč pri osamosvajanju 
od staršev ter pri navezovanju 
stikov z nasprotnim spolom. V obdobju 
mladostništva pride do sprememb tudi na 
področju oblikovanja prijateljstev, ki postanejo 
čustveno intenzivna in bolj intimna. 
V primerjavi z otroštvom prijateljstvo mladostnikov 
temelji na večji medsebojni odprtosti, 
odkritosti, zaupanju in vzajemnosti 
(Zupančič, Svetina, 2009). 
V okviru raziskave Z zdravjem povezana vedenja 
v šolskem obdobju mladostnikov v Sloveniji, 
HBSC, 2014 so mladostnikom, starim 
11, 13 in 15 let, zastavili nekaj vprašanj 
v zvezi z njihovimi prijateljstvi. Ugotovili so, 
da ima vsaj enega dobrega prijatelja 80 % 
mladostnikov, izven šole se s prijatelji vsaj 
enkrat tedensko srečuje: pred 8. uro zvečer 
35,4 % mladostnikov, po 8. uri zvečer 

pa 16,2 % mladostnikov (Jeriček Klanšček 
idr., 2015). Na lestvici od 1 do 7 (najvišja 
ocena je 7) so mladostniki podporo prijateljev 
ocenili s povprečno oceno 5,3. Dekleta 
podporo prijateljev ocenjujejo višje kot fantje 
(Pucelj, 2015). 

Nove oblike prijateljstev 

Mladi uporabljajo svetovni splet, da ostanejo 
v stiku s prijatelji, ki so jih spoznali 
v 'realnem' prostoru, včasih pa na spletu 
tvorijo nova, t. i. 'virtualna' prijateljstva. Čeprav 
lahko 'virtualna' prijateljstva odraslim 
nudijo čustveno podporo in znižajo občutje 
osamljenosti, na populaciji mladostnikov 
še ni bilo narejenih dovolj vzdolžnih raziskav, 
da bi lahko ustrezno sklepali o vplivu 
'virtualnih' prijateljstev in spletnih komunikacijskih 
orodij na duševno zdravje mladostnikov 
(Amichai-Hamburger, Kingsbury, 
Schneider, 2013). 
Ugotovljeno je bilo, da se pretirano druženje 
na spletu povezuje z zasvojenostjo 
z internetom (Smahel, Brown, Blinka, 
2012) ter da so tisti mladostniki, ki bi se 
v stiski obrnili na 'virtualne' prijatelje, bolj 
osamljeni kot tisti, ki se ne bi obrnili na 
'virtualne' prijatelje (Subrahmanyam, Lin, 
2007). Hkrati pa lahko uporaba takoj


šnjega sporočanja (orodja, ki omogočajo 
prenos sporočila v realnem času) pri mladostnikih 
vpliva na izboljšanje kakovosti 
prijateljstev, ki so sicer nastala v 'realnem' 
prostoru. Mladostniki so namreč bolj nagnjeni 
k razkrivanju svojih občutij, razmišljanja, 
skrivnosti, izkušenj … preko spleta 
kot pri komunikaciji v živo (Valkenburg, 
Peter, 2009). 

Veliko socialnih spretnosti otroci 
res lahko usvojijo spontano, pri 
določenih veščinah pa vseeno 
potrebujejo podporo in sistematično 
učenje oz. trening veščin. Zato je 
pomembno, da starši in predvsem 
učitelji spodbujajo razvoj socialnih 
spretnosti in druženje z vrstniki. 

V že omenjeni raziskavi HBSC, 2014 (Jeriček 
Klanšček idr., 2015) se je pokazalo, da 
35,2 % slovenskih mladostnikov s prijatelji 
klepeta s pomočjo takojšnjega sporočanja, 
preko socialnih omrežij pa se s prijatelji 
povezuje 19,3 % mladostnikov in le 4,1 % 
preko elektronske pošte. Dekleta pogosteje 
kot fantje uporabljajo elektronske medije 
(razen e-pošte) za povezovanje s prijatelji 


Starši 


(Pucelj, 2015). Glede na to, da se na spletu 
ohrani vsa komunikacija, uporabnik pa ima 
le malo nadzora nad tem, kaj se bo dogajalo 
z njegovo vsebino, je razkrivanje osebnih 
podatkov na spletu lahko tvegano. 
Na spletu se pojavlja tudi spletno trpinčenje, 
ki lahko vpliva na poglabljanje (samoporočane) 
depresije (Gámez-Guadix, Orue, 
Smith, Calvete, 2013) ter se povezuje s samomorilnimi 
mislimi in vedenjem (Hinduja, 
Patchin, 2010). Dogodke na spletu 
moramo torej jemati enako resno kot dogodke 
izven spleta, jih ustrezno obravnavati 
ter se o tem pogovarjati z mladostniki. 
Zaradi opisanega menimo, da je mladostnike 
bolje spodbujati k druženju v realnem 
okolju in jim pomagati pri razvoju socialnih 
veščin. Slednje jim bodo v pomoč pri 
tvorjenju dobrih prijateljstev. 

Kako lahko spodbujamodruženje med vrstniki vrealnem okolju? 

Pogostost vrstniških stikov ter kakovost 
le-teh je odvisna od številnih dejavnikov: 
otrokovih/mladostnikovih značilnosti, 
vzgojnega stila, družbenih dejavnikov itd. 
Pogoj za druženje z vrstniki oziroma za 
to, da je otrok ali mladostnik sposoben 
ustvariti in nato tudi ohranjati prijateljske 
odnose z vrstniki, so usvojene določene 
socialne spretnosti (Ajdišek, 2009). Otroci 
in mladostniki te spretnosti najpogosteje 
pridobijo in razvijajo v odnosih z vrstniki 
in včasih se zdi, da se teh veščin naučijo 
mimogrede. Veliko socialnih spretnosti 
otroci res lahko usvojijo spontano, pri določenih 
veščinah pa vseeno potrebujejo 
podporo in sistematično učenje oz. trening 
veščin. Zato je pomembno, da star-
ši in predvsem učitelji spodbujajo razvoj 
socialnih spretnosti in druženje z vrstniki. 
Učitelji lahko poskušajo v pouk vključevati 
različne načine skupinskega dela, 
pri čemer morajo učenci za rešitev neke 
naloge ali pripravo izdelka sodelovati in si 
med seboj pomagati. Po opravljeni nalogi 
se z učenci pogovorijo, kako so se počutili 
pri takšni obliki dela, katere so prednosti, 
slabosti itd. Poleg tega je pomembno, da 
učitelji spodbujajo sodelovanje med starejšimi 
in mlajšimi učenci. Eden izmed načinov 
je lahko ta, da starejši učenci ob dogovorjenem 
dnevu eno šolsko uro pomagajo 

Foto: Nataša Pezdir 
mlajšim vrstnikom pri razlagi snovi, pisanju 
domačih nalog … Pomembne veščine, 
ki jih je treba pri učencih sistematično razvijati, 
so tudi spretnosti pristopanja – kako 
pristopiti in navezati prvi stik, kako sporočati 
svoje ideje, misli, želje in potrebe, 
kako ustrezno reševati spore itd. Predvsem 
pa je pomembna vloga učiteljev in staršev, 
da otrokom in mladostnikom pomagajo 
razumeti povezanost med njihovim vedenjem 
in socialnimi posledicami. To lahko 
krepijo s pogovorom z učenci o tem, kaj 
menijo, kako se počutijo vrstniki ob njihovem 
določenem vedenju, katera čustva 
ob tem doživljajo itd. (Resiliency Resource 
Centre, 2015). 


Literatura 

• 
Ajdišek, Neža (2009): Socialne spretnosti – kaj so in zakaj so 
pomembne? V: Didakta. Letnik 18–19, št. 132, str. 28–30. 
• 
Amichai-Hamburger, Yair; Kingsbury, Mila; Schneider, Barry 
H. (2013): Friendship: An old concept with a new meaning? 
V: Computers in Human Behavior. Letnik 29, št. 1, str. 33–39. 
• 
Gámez-Guadix, Manuel; Orue, Izaskun; Smith, Peter K.; Calvete, 
Esther (2013): Longitudinal and Reciprocal Relations of 
Cyberbullying With Depression, Substance Use, and Problematic 
Internet Use Among Adolescents. V: Journal of Adolescent 
Health. Letnik 30, str. 1–7. 
• 
Hinduja, Sameer; Patchin, Justin W. (2010): Bullying, Cyber-
bullying and Suicide. V: Archives of Suicide Research. Letnik 
14, str. 206–221. 
• 
Jeriček Klanšček, Helena; Bajt, Maja; Drev, Andreja; Koprivnikar, 
Helena; Zupanič, Tina; Pucelj, Vesna (ur.) (2015): Z 
zdravjem povezana vedenja v šolskem obdobju med mladostniki 
v Sloveniji. Izsledki mednarodne raziskave HBSC, 2014. 
Ljubljana: NIJZ. 
• 
Pucelj, Vesna (2015): Družina, šola, prijatelji. V: Jeriček Klanšček, 
Helena idr. (ur.): Z zdravjem povezana vedenja v šolskem 
obdobju med mladostniki v Sloveniji. Izsledki mednarodne raziskave 
HBSC, 2014. Ljubljana: NIJZ, str. 19–28. 
• 
Resiliency Resource Centre, Mental health Foundation of 
Australia (2015): Socialne veščine. Pridobljeno 23. 12. 2015 s 
spletne strani: http://www.embracethefuture.org.au/resiliency/
index.htm. 
• 
Smahel, David; Brown, B. Bradford; Blinka, Lukas (2012): Associations 
between Online Friendship and Internet Addiction 
among Adolescents and Emerging Adults. V: Developmental 
Psychology. Letnik 48, št. 2, str. 381–288. 
• 
Subrahmanyam, Kaveri; Lin, Gloria (2007): Adolescents on 
the net: Internet use and well-being. V: Adolescence. Letnik 42, 
št. 168, str. 659–677. 
• 
Valkenburg, Patti M.; Peter, Jochen (2009): The Effects of Instant 
Messaging on the Quality of Adolescents’ Existing Friendships: 
A Longitudinal Study. V: Journal of Communication. 
Letnik 59, str. 79–97. 
• 
Zupančič, Maja; Svetina, Matija (2009): Socialni razvoj v mladostništvu. 
V: Marjanovič Umek, Ljubica; Zupančič, Maja 
(ur.): Razvojna psihologija. Ljubljana: Znanstvenoraziskovalni 
inštitut Filozofske fakultete, str. 589–611. 
• 
Zupančič, Maja (2009): Socialni razvoj dojenčka in malčka. 
V: Marjanovič Umek, Ljubica; Zupančič, Maja (ur.): Razvojna 
psihologija. Ljubljana: Znanstvenoraziskovalni inštitut Filozofske 
fakultete, str. 255–289. 
Vzgoja, marec 2017, letnik XIX/1, številka 73 


Otroci in njihovi 
skrivnostni usmerjevalci 

Tinca Stegovec: Gugalnica, 1975 

Milček Komelj, dr. znanosti in pesnik, je do upokojitve (2011) predaval na Oddelku za umetnostno zgodovino Filozofske 
fakultete v Ljubljani. Njegova bibliografija obsega nad 1500 objav, od tega več kot 30 knjig in vrsto katalogov. Je izredni član SAZU, 
redni član Evropske akademije znanosti in umetnosti v Salzburgu, predsednik Slovenske matice in častni občan Novega mesta. 

Izhodiščni motiv grafike Gugalnica je vsakdanji prizor z igrišča, kjer 
se otroci (v duhu slovenske ljudske pesmi jih je sedem) predajajo 
skupinskemu guganju na gugalnici, ki jo na obeh straneh poganjata 
stoječa odrasla. Vendar je umetnica celo v takem nedolžno igrivem in 
brezskrbnem dogajanju s svojim značilnim globinskim dojemanjem 
sveta ugledala skrit pomen oziroma širše pomenljiv življenjski položaj. 

Bistveno zanjo je, da se v ugledane prizore 
vselej zastrmi neposredno in hkrati z miselne 
distance ter da v njih dojema znamenja 
ali uvide, vedno z veliko odgovornostjo, 
tehtnostjo in zavzetostjo za ljudi, kot bi v 
njej odzvanjal starokrščanski izrek, da je 
temelj strahospoštovanja do Boga človekoljubnost. 
S tem pa je povezana tudi skrb za 
ljudi, še posebno za otroke, ki se brezskrbno 
igrajo – v varstvu in pod strogim nadzorstvom 
odraslih. Umetnica je po svoji 
življenjski poklicanosti tudi vzgojiteljica, 
dolgoletna pedagoginja, občutljiva tako za 
človeško intimo kot za človekovo vpetost, 
če že ne večkrat usodno ujetost v zgodovinski 
prostor ter v življenjske položaje, 
v katerih je človek utesnjen, a iz njih išče 
največkrat počitniško sprostitev – tako kot 
otroci na gugalnici – kot zanj pogosto edini 
dosegljiv način za vsaj začasno doseganje 
svobode. 
Tako naravnana ustvarjalka je tudi v navidezni 
enovitosti in sproščenosti prizora ob 
različni usmerjenosti na gugalnici sedečih 
otrok ugledala očitno dvojnost oziroma 
dvopolnost. Po trije zaporedno nameščeni 
otroci so obrnjeni vsak na svojo stran, desna 
skupina k rjavordeči figuri in leva k črni 
postavi, le deklica na sredini je usmerjena 
proti gledalcu. Postavi odraslih pa sta kot 
celoti nerazvidni, saj vidimo le njuna spodnja 
segmenta z nogami na gugalnici, zato 

ostajata kot neznana velikana nad otroki 
močno skrivnostni. Otroci na igralu se trdno 
držijo za ročaje, a njihovo zaganjanje iz 
ene smeri v drugo je odvisno od obeh enigmatičnih 
poganjalcev. Če bi v njem razbirali 
guganje skozi življenje, ga ne bi mogli 
doumeti kot usmeritev k jasnemu cilju, do 
katerega bi vodila premočrtna življenjska 
pot s pogledom naprej in nazaj, ampak le 
nihanje v eno in drugo smer. 
Umetničina ustvarjalna pot skozi življenje 
je dosledno usmerjena v nenehno meditacijo, 
saj slikarka človeške poti ali brezpotja 
in vsakršne življenjske postaje s svojim delom 
ustvarjalno komentira, malone pedagoško 
pa pojasnjuje tudi svoja vanje zazrta 
dela. V monografiji Človek in njegovo okolje 
je ob grafiki Gugalnica zapisala: »Grafika je 
nastala v času, ko je bila v svetovnem dogajanju 
najbolj izrazita borba med dvema blokoma 
– zahodnim in vzhodnim.« V smeri 
takega simbolnega dojemanja, ki ni nikoli 
samo enoznačno zamejeno, pa lahko v luči 
nakazanega dualizma vidimo v poganjalcih 
ali nadzornikih gugalnice tudi vzgojitelja 
mladih generacij kot predstavnika različnih, 
tudi s pojmovanji razdeljenega Vzhoda 
in Zahoda povezanih vzgojnih in pedagoških 
principov: tistih, ki v učencih spodbujajo 
razvoj kreativne individualnosti, in 
onih, ki jim je na prvem mestu kolektivizem 
(kakršen je pri nas veljal v desetletjih 

po drugi svetovni vojni celo že v otroških 
vrtcih, ob tem ko so dobri vzgojitelji vendar 
spodbujali tudi nadarjene, tako da je uradno 
doktrino presegal njihov osebni uvid). 
Negovanje individualnosti in za življenje 
potrebna socializacija pa se najbrž zlivata 
v težnje po osebnostni celovitosti, ki naj bi 
otroku omogočala harmoničen razvoj, varnost 
in svobodo, kar morda nakazuje 'neuvrščena' 
deklica na sredini, ki edina ne jezdi 
gugalnice, ampak sedi na njej sproščeno, a 
zato morda manj zavarovano. 

Negovanje individualnosti in za 
življenje potrebna socializacija 
pa se najbrž zlivata v težnje po 
osebnostni celovitosti, ki naj bi 
otroku omogočala harmoničen 
razvoj, varnost in svobodo, kar 
morda nakazuje ‘neuvrščena’ 
deklica na sredini. 

Tako dojeta, četudi v osnovi preprosta grafika 
je lahko pravcata spodbuda tudi za 
tovrstna razmišljanja; prav taka sporočila 
so za dela Tince Stegovec nasploh značilna, 
na primer za njeno grafiko prav tako 
neposredno uzrtega prizora s tremi galebi, 
ki medse ne pustijo črne ptice, v katerem 
je umetnica dojela človekov odpor do drugačnosti. 
V njeni umetnosti tako odkrijemo 
še vrsto tovrstnih družbenih aluzij, 
predvsem pa človekovo iskanje smisla in 
prikaze njegove odtujenosti ter hrepenenja 
po sreči. 
Zaradi takega gledanja, ki v konkretnosti 
dojema splošnost, je umetnica v dobi najznačilnejše 
zrele ustvarjalnosti svoje figure 
dosledno shematično stilizirala. Na Gugal



nici jih je reducirala le na silhuete, v kompozicijski 
celoti pa je izražen predvsem njen 
smisel za ritem in ravnotežje, pri čemer slikarka 
enoličnost popolne simetrije rahlja in 
poživlja vsaj z drobcenimi raznolikostmi. 
V znamenju tako posplošenega gledanja 
na konkretnost zveni tudi celotna likovna 
zasnova slike, ob kateri izstopajo umetničina 
strogostna doslednost, tehnična dodelanost, 
potrpežljivost in natančnost, kar 
kaže na njeno vsestransko prizadevanje po 
popolnosti. 
Večino pokončnega grafičnega lista zajema 
dominantno ploskovno prizorišče. Nosilni 
travnik oziroma površina zelenega parka 
se kot vzorčasta bršljanasta preproga dviga 
kvišku in v premišljeno ustaljenem razmerju 
v duhu zlatega reza zaključuje z vodoravnim 
horizontom, ki ga predirajo obrisi 
otroških glavic, medtem ko sta 'brezglavi' 
figuri na robovih slike zaradi le delne razvidnosti 
ter predimenzioniranosti videti 
toliko bolj skrivnostni. Travnati predel slike 
je izrisan z neverjetno preciznostjo, kot 
na kaki starodavni miniaturi in kot bi se 
umetnica držala starodavnega modrečevega 
nasveta, naj živi (in torej tudi deluje) 
»natančno vse do najneznatnejših stvari«. 
Enako preprežena in čipkasto prefinjena so 
tudi drevesa, ki kot v zimski pravljici enakomerno 
rastejo s horizonta nad zeleno 
preprogo, prepredena v enakomerno, a ne 
do potankosti simetrično mrežo prostorsko 
prepletenih linij. Sama gugalnica, na kateri 
so otroci usklajeni z vertikalami dreves, pa 
je kot ritmična vzporednica horizonta vpeta 
v brezprostorno ploskovno prizorišče iz 
drugega očišča, kar je razvidno že iz njenih 
rdečkastih nosilnih stebrov, ki so postavljeni 
na travnik perspektivično, kot bi se zasidrali 
v tridimenzionalni prostor. Tako je 
že v sami likovni zasnovi slike zajeta neka 
pritajena napetost, dosledno temelječa le na 
drobnih spremembah oziroma odstopanjih 
od osnovne sheme, ki jo označujejo uravnotežena 
preglednost, kristalna jasnost in 
nosilna ploskovitost. 
Celota slike je v vsej ornamentalni nasičenosti 
krhka in zračna, malone srednjeveško 
pravljična, če že ne orientalsko magična, in 
z vsem tem za čas, ki je na novo prerajal figuralno 
ustvarjalnost, hkrati moderna. Bele 
figure deklic in dečkov, raznolike v obrisih, 
so diferencirane tudi v subtilni grafični 
obdelavi ploskovnih površin, ki s pikčasto 


strukturo nežnih odtenkov bogati njihovo 
belino; bela pa so tudi drevesa in svetloba 
belo izrisanih listov s travnika, ki s svojo 
minuciozno ornamentalnostjo razčlenjuje 
nosilno zelenino. Vse je hkrati skrajno preprosto 
in skrajno rafinirano ter prečiščeno, 
tako kot slikarkin pogled, ki v ugledanih 
dogajanjih razbira sporočila o življenju. Ta 
pa se ji z likovnim preurejanjem in usmeritvijo 
na bistveno največkrat reducirajo 
na sentenčno izrečen pomen, ki zveni kot 
najsplošnejše, že kar pregovorno veljavno 
spoznanje. 
Vse take lastnosti je umetnica vcepljala 
tudi svojim učencem in je v prepričanju o 
nujnosti likovne in najširše kulturne vzgoje 
rada pisala, ilustrirala pa je tudi osnovnošolski 
učbenik. V vsakomer je ugledala njegov 
osebni potencial in ga skušala razumeti, 

v skladu s svojim ustvarjalnim načelom in 
izkušnjo, da o vsem videnem in doživetem 
tudi premišlja ter iz vsega povzema življenjska 
spoznanja, in to z veliko modrostjo počne 
prav danes, ko se ji z letošnjim 8. aprilom 
približuje častitljiva 90-letnica plodnega življenja. 
V njem se je vselej zavzemala za humane 
vrednote, ki jih je dojemala in živela z 
ustvarjalno lucidnostjo in srčno občutljivostjo, 
svetovljansko izobraženostjo, dosledno 
zvestobo svojemu narodu, privrženostjo 
demokratičnim idejam ter zasidranostjo v 
etiko, ki jo utemeljuje na zaupanju v Boga. 
Če v kateri, potem v njeni umetnosti »Bog 
prebiva v razbirajočem uvidevanju modreca
«, kot je že pred skoraj 2000 leti o bivališču 
krščanskega Boga v človeku v Sekstovih 
izrekih razmišljal neznani aleksandrijski 
modrijan. 



Biti čuječ prostovoljec 


Tina Klinkon, dipl. soc. pedagoginja (UN), zaključuje magistrski študij socialne pedagogike. V programu 

Človek za druge je bila dve leti prostovoljka, v letošnjem letu je mentorica prostovoljcem. 

Kakšni dve leti nazaj sem ob zaključku prostovoljskega leta 
razmišljala o opravljenem prostovoljnem delu in si odgovarjala na 
vprašanje, zakaj biti prostovoljka. Moj odgovor se je glasil nekako 
tako: »Ker me prostovoljno delo bogati, tako osebnostno kot tudi 
strokovno. Lep je občutek, ko nekomu posvetiš svoj čas in energijo. 
Dobiš pa pravzaprav veliko več, kot daš.« 

Še vedno se popolnoma strinjam z zapisanim. 
Morda bi dodala misel, da moraš znotraj 
odnosa z uporabnikom znati poiskati, 
kaj je tisto dobro, ki ga nosi človek v sebi; kaj 
je pripomoglo k oblikovanju zaupnega odnosa; 
kaj si ti kot prostovoljec dobil zase; kaj 
bi v odnosu lahko še izboljšal ipd. Če želim 
to doseči, se moram znati umiriti, biti celostno 
prisotna in se vprašati, kaj pravzaprav 
doživljam, kaj čutim v odnosu do človeka, s 
katerim se srečujem. Če bom v stiku s sabo, 
bom lahko začutila in spoštovala tudi edinstvenost 
vsakega posameznika. To je ključni 
vidik, ki me spodbuja, da pobrskam, kaj se 
dogaja z menoj v odnosu, in si to dovolim 
tudi občutiti. 

Kaj pomeni biti čuječ? 

Beseda čuječnost je v zadnjem času velikokrat 
uporabljena in slišana. Zagotovo ste jo 
tudi vi že kje zasledili in je v vas zbudila nekaj 
radovednosti. Naj jo za začetek razložimo 
s pomočjo definicije, ki jo je opredelil 
Kabat-Zinn v Poštuvan in Tančič Grum 
(1994): »Čuječnost pomeni usmerjanje 
pozornosti na poseben način: z namenom, 
v sedanjem trenutku, neobsojajoče.« Sliši 
se zelo preprosto, a če se vprašam, ali 
znam biti v sedanjem trenutku pozorna na 
dogajanje v sebi in okrog sebe ter ob tem 
brez predsodkov sprejemati čisto vse, ugotovim, 
da to ni tako enostavno. Če izhajam 
iz lastne izkušnje – hitro se mi zgodi, da v 
naglem življenjskem tempu ne znam živeti 
v tem trenutku. Misli mi bežijo k vsem 
mogočim obveznostim; že sem pri jutrišnjem 
dnevu ali pa se oziram v preteklost. 

Kaj pa misel na to, kar počnem sedaj? Ali 
znam začutiti tipke, s katerimi zapisujem 
te besede? Malo za šalo, malo zares – ker 
ravno pišem o tem, se tega skušam zavedati 
v polni meri in se trudim biti prav tukaj.
Še vedno mi misli seveda uidejo drugam, a 
pomembno je, da jih mirno in prijazno pospremim 
nazaj k bistvu in se ne obsojam, 
kako mi že spet ni uspelo. Biti čuječa tudi 
ne pomeni, da moram biti sedaj popolna 
oziroma naj v celoti spremenim življenjski 
stil. Gre bolj za to, da življenje živim z zavedanjem, 
da sprejmem, kar čutim, in se 
učim umirjenosti, saj bom le tako bolj dovzetna 
za izbiro in odziv v skladu s seboj. 
Morda si moram le dovoliti in prebuditi v 
sebi nekaj, kar že imam. Naj se poskušam 
vživeti v misel Marcela Prousta, ki je bila 
izpostavljena v enem izmed prispevkov na 
konferenci MINDfulness 2016: »Pravo odkrivanje 
se ne začne z iskanjem novih pokrajin, 
ampak z gledanjem z novimi očmi.« 
Mogoče je le čas, da si nadenem očala in 
skušam pogledati s perspektive notranjega 
doživljanja. To lahko prenesem v marsikatero 
situacijo v vsakdanjem življenju. 

Kako čuječnost izgrajujeprostovoljca? 

Povedali smo, da čuječ človek (prostovoljec) 
posluša sebe in je v stiku z notranjim 
dogajanjem. To pomeni, da se zaveda svojih 
misli, čustev in občutkov. Samo zavedanje 
pa ni dovolj, saj lahko pripelje tudi v začaran 
krog. Za prostovoljca je pomembno, 
da si dovoli sprejeti vse, kar se v odnosu z 
uporabnikom izrazi. Ko si dopusti z rado


vednostjo občutiti prav vse, pa naj bo prijetno 
ali neprijetno, bo lahko tudi bolj v stiku 
s sočlovekom. Poudariti želim, da ne iščemo 
popolnega prostovoljca, saj vemo, da je 
popolnost pravzaprav le iluzija. Potrebna 
je odprtost, da zmorem občutiti in sprejeti 
tudi svojo šibkost v neznani situaciji alidnevu, ki mi ni ravno pisan na kožo. Še več 

– da svoje negotovosti ne skrivam, pač pa 
jo iskreno izrazim. S tem se tudi približam 
uporabniku in mu ne dajem občutka nadrejenosti, 
ampak pokažem enakovrednost 
– svojo človeškost. Ravno to pa je tisto, kar 
najbolj šteje in nas še bolj zbliža z uporabnikom. 
Letos smo se v okviru uvodnega izobraževalnega 
srečanja programa prostovoljnega 
dela Človek za druge pogovarjali o tem, 
kakšne lastnosti naj bi imeli kot prostovoljci. 
Ena izmed največkrat izpostavljenih 
je bila potrpežljivost. Ne gre le za potrpežljivost 
z našimi uporabniki, ampak 
tudi za potrpežljivost z nami samimi. Če 
se navežem na razmišljanje o čuječnosti, 
to pomeni, da moram biti v prvi vrsti potrpežljiva 
s seboj. To pomeni, da od sebe 
ne zahtevam preveč, ampak sem prizanesljiva, 
si dam novo priložnost in vztrajam 
ob padcu. 
Na to se navezuje še ena pogosto izpostavljena 
lastnost prostovoljca, to je sočutje – 
do sebe in drugega. Del tega je tudi, da si 
dovolim delati napake in nanje pogledam 
kot na priložnost, da naredim korak naprej. 
Ne smem namreč pozabiti na gotovo že 
kdaj slišani rek, ki pravi, da se človek ravno 
iz lastnih napak lahko veliko nauči. 
Izpostavila bi tudi lastnost zaupanja, to pomeni, 
da kot prostovoljec zaupam v svoje 
sposobnosti in sebe kot neponovljivega posameznika. 
Še več, da zaupam vase in v to, 
da v danem trenutku delam najboljše, karglede na dane okoliščine zmorem. Še enkrat, 
ne stremimo k idealni podobi prostovoljca, 
pomemben je trud in prizadevanje 
za delanje dobrega. 
Kot prostovoljec moram marsikdaj znati 
tudi opustiti kakšno idejo oziroma priča

Prostovoljno delo 


Foto: Urška Ivančič 
kovanje. Pri prostovoljnem delu se hitro 
lahko zgodi, da imam lastne ideje, želje, 
misli in pričakovanja o samem delu, pa 
tudi o uporabniku. Pomembno je, da sem 
pri delu čim bolj fleksibilen in se znam 
prilagoditi tudi takrat, kadar kaj ne gre 
po mojih pričakovanjih. Pričakovanja in 
strahovi me pogosto le ukalupijo v določen 
okvir razmišljanja in vzamejo svobodo 
odločanja. 

Zakaj vnašati čuječnost vprostovoljno delo? 

Prostovoljstvo ti da priložnost, da v odnosu 
z uporabnikom spoznavaš tako sebe 
kot sočloveka. V življenju se večkrat spomnimo 
sebi in ljudem okrog sebe izkazati 
ljubečo naklonjenost. Bodimo izvirni in 
uporabimo za to ustvarjalne načine, ki 
izhajajo iz nas samih. Lepo je, če srečo 
delimo s svojimi bližnjimi, poudariti pa 

hočem, da je marsikje še kdo, ki se v tem 
svetu počuti nemočnega ali osamljenega. 
Naj bo to vsem nam v razmislek, ali 
imamo morda kanček prostega časa, ki 
bi ga lahko delili s soljudmi in jih osrečili. 
Odločimo se za prostovoljno delo in 
pripravimo z drugimi koktajl za srečo. To 
nam bo pomagalo pri osebnostni rasti, še 
natančneje, pri celostnem razvijanju naše 
osebnosti. Drugače rečeno, prostovoljno 
delo nam daje priložnost, da odkrivamo 
svoj notranji svet in doživimo delček lastne 
svobode. Tako postajamo bolj avtonomni, 
odkrivamo občutek lastne vrednosti 
in cenimo tudi resnično vrednost 
vsakega človeka. 


Literatura 

• 
Poštuvan, Vita; Tančič Grum, Alenka (2015): Program NARA 
– MOČ strokovnjakom skozi čuječnost: 6-tedenska oblika: priročnik 
za izvajanje vaj čuječnosti v okviru programa MOČ. Koper: 
Založba Univerze na Primorskem. 
Še veš, 
da si sol zemlje 
Še veš, da si sol zemlje, 
da si njena luč? 
Ko daruješ samega sebe, 
tega ne delaš, 
da se postaviš, 
da si boljši od drugih, 
da si odličen, 
da si v tekmi prvi 
in da te drugi pohvalijo. 
Soli se ne vidi, se jo pa čuti. 
Luč kar je, sama od sebe. 
Težko je ponoči brez nje. 
Lidija Golc 
Vzgoja, marec 2017, letnik XIX/1, številka 73 


Delo krepi telo in značaj 


Preko razvijanja vrednote dela v 
predšolskem obdobju do celostnega 
razvoja otroka 

Ester Pečarič je dipl. vzgojiteljica predšolskih otrok v vrtcu Radovednež Škocjan. 

Znan slovenski pregovor pravi, da brez dela ni jela. Delo je vrednota, 
ki se preko marljivih Slovencev prenaša iz generacije v generacijo. 
Pa vendar se ta počasi izgublja v zameno za lagodnejše življenje, 
ki ga ponuja potrošniško naravnan sistem. Pa je temu res tako, da 
delo krepi telo in značaj, kot pravi slovenski kantavtor in pesnik Adi 
Smolar? In ali to velja že za predšolske otroke? 

V slovenski spremembi zakonika o družinski 
zvezi sicer še nič ne diši po spremembi v 
smeri določanja otrokovih dolžnosti. Vseeno 
pa so se ponekod po Evropi vsaj simbolno 
opredelili tudi glede tega področja. Tako 
naša sosednja Hrvaška v svojem 89. členu 

Otrokova dolžnost je dejavno 
sodelovati pri vseh družinskih 
opravilih, povezanih z družinskim 
življenjem, dokler živi znotraj 
primarne družine, pa tudi to, 
da skozi igro, vajo in delo 
izuri svoje spretnosti. 


istoimenskega zakonika, ki je v veljavi od 

1. 9. 2014, navaja: »Otrok je dolžan spoštovati 
svoje starše in jim pomagati pri opravilih 
v družinski skupnosti skladno s svojo 
starostjo in zrelostjo ter biti spoštljiv do 
družinskih članov« (Zakon Hr., Pročišćeni 
tekstovi zakona, 2014). Zakonik ob tem ne 
predvideva kazni v primeru nespoštovanja 
člena, vseeno pa ima pomembno simbolno 
vrednost, ki sporoča otrokom, da jih v življenju 
poleg pravic spremljajo tudi dolžnosti 
in odgovornost do sebe, drugih in okolja. 
V vrstah zagovornikov dolžnosti otrok 
je tudi specialni pedagog g. Marko Juhant, 
ki je soavtor knjige z naslovom Varuh otrokovih 
dolžnosti. V njej z go. Levc med drugim 
navajata spisek otroških in starševskih 
dolžnosti. Med njimi je moč najti dolžnosti, 
ki so po vsebini identične zgoraj opisanemu 
zakoniku. G. Juhant namreč pravi, da 
je otrokova dolžnost dejavno sodelovati pri 
vseh družinskih opravilih, povezanih z družinskim 
življenjem, dokler živi znotraj primarne 
družine, pa tudi to, da je ena izmed 
otrokovih dolžnosti, da skozi igro, vajo in 
delo izuri svoje spretnosti (Juhant in Levc, 
2011). Delo predšolskih otrok je v družbi 
sicer tema, ki spodbudi mnoga nasprotujoča 
si mnenja. Moderni človek se namreč 
vse bolj nagiba k permisivnemu vzgojnemu 
stilu in prepričanju, da delo ni nekaj, kar je 
za otroke. Sama se najdem v vrstah tistih, 
ki zagovarjajo, da je sodelovanje otrok pri 
vsakodnevnih opravilih za otroka koristno 
oziroma celo nujno za njegov zdrav razvoj. 

Vrednoto dela je trebaprivzgajati že zelo zgodaj 

»Otroci ljubijo delo,« pravi M. Montessori. 
Pa je temu res tako? Mnogi med nami 
bi podvomili v ta rek, a je to verjetno zato, 
ker otroke v opravila začnemo vključevati, 
ko je to že veliko prepozno. Kritično obdobje 
za ponotranjenje vrednote dela je že 
zelo zgodaj. Otroci imajo namreč prirojeno 
željo po razvoju, po 'sinhroniziranju' s svojim 
modelom, torej z odraslim. Pogosto se 
zgodi, da otroke 'odslovimo', rekoč, naj počakajo, 
da dokončamo svoje delo, in naj nas 
ne motijo. Otroci s tem dobijo občutek, da 


niso sposobni, da so zgolj v napoto in niso 
enakopravni del skupnosti, bodisi da gre za 
družino ali vrtčevsko skupino. 

Pri opravilih z otroki tkemotrdne vezi in vrednote 

Kaj pa, če bi poskusili z drugim pristopom 
in otroku za spremembo ponudili krpo, 
metlo, ga povabili, da z nami pomije posodo 
ali pomaga pri vrtnih opravilih? Dejstvo 
je, da bo otrok delo opravil počasneje in 
morda ne tako temeljito, kakor to storimo 
odrasli, vendar pa bo zadovoljen s tem, da 
je enakovreden del skupnosti, da je pripomogel 
k njeni dobrobiti. Posledično bo izoblikoval 
trdnejšo samopodobo, sočasno pa 
bomo z otrokom vzpostavili poseben pozitiven 
odnos. Ta bo temelj za vrednoto dela 
in tega, da je vsak posameznik pomemben 
član družbe in lahko v njej veliko prispeva. 

Kako vpeljati vrednoto dela vvrtčevsko skupino? 

V nadaljevanju predstavljam primer aktivnega 
udejstvovanja otrok z delom v vrtcu. 
Gre za projekt obdelovanja zelenjavnega 
vrta, cvetlične gredice in sadnega drevja v 
Vrtcu Radovednež Škocjan, v podružnici 
na Bučki. V minulem šolskem letu smo namreč 
v skupini otrok, starih od 4 do 6 let, 
naredili korak v smeri udejanjanja vrednote 
dela. Z delom otroških ročic smo krepili telo 
in duha, pa tudi socialne veščine. Cilj projekta 
je bil pri otrocih spodbuditi zavedanje, 
da je vsak od članov skupine potreben in 
lahko dela za dobrobit skupnosti. Otroci so 
bili aktivni na vseh stopnjah uresničevanja 
projekta. V jesenskih mesecih so skrbeli za 
vrtna opravila. Prelopatali so vrtiček, ki smo 
ga pripravili tik ob vrtcu. Da bi zelenjava na 
njem dobro uspevala, smo s samokolnicami 


Izkušnje 


odšli k prvi kmetiji, tam naložili gnoj in vrt 
pognojili. Otroci so pograbili odpadno jesensko 
listje in pobirali kamenje po trati. V 
zimskih mesecih so pod mentorstvom vzgojiteljic 
izdelovali didaktične igrače, ki smo 
jih kasneje uporabljali na prostem. Za eno 
od njih smo prejeli tudi prvo nagrado med 
91 udeleženci na natečaju Moja ideja – nova 
igrača. Igrače, ki so jih izdelali sami, so bile 
deležne bistveno večje senzibilnosti pri uporabi 
in večjega zanimanja, saj so jih otroci 
doživljali kot svoj ponos, nekaj, na kar je treba 
še posebej paziti. Začelo pa se je tudi že 
prvo sejanje v lončke za naš zelenjavni vrt. 
Spomladi smo na vrt posadili raznovrstne 
sadike zelenjave in rož, ki so jih otroci prinesli 
od doma. Pri tem so imeli glavno vlogo 
otroci, ki so sejali, kopali luknje, gnojili, 
sadili, zalivali ter negovali rastočo zelenjavo. 
Tudi pri ostalih delovnih akcijah so sodelovali 
po svojih zmožnostih, vihteli so otroške 
lopate, vozili samokolnice, nosili manjše 
veje obžaganega sadnega drevja, vozili kamenje, 
torej sodelovali pri čisto vseh opravilih, 
kjer je to omogočala varnost, ki je pogoj 
za delo otrok. Tudi v poznih spomladanskih 
mesecih in poleti so otroci izkoristili vrt ter 
zanj skrbeli vse do jeseni. Pobirali smo sezonsko 
zelenjavo in sadje ter ju uporabili v 
različnih obrokih, spekli smo jabolčno pito, 
s starimi starši smo strli orehe in iz njih spekli 
piškote, naredili smo krompirjeve njoke s 
korenčkom, bučkino omako, jabolčne krhlje 
in celo izdelali lastno kakijevo marmelado, 
ki smo jo ponudili na novoletnem bazarju. 
Pri vseh dejavnostih so otroci opravljali delo 
v skladu s svojimi razvojnimi zmožnostmi 
in sposobnostmi. 

Torej delo res krepi telo inznačaj predšolskega otroka? 

Najprej se obrnimo na krepitev telesa oziroma 
na vse pozitivne vplive dela na otrokov 
motorični razvoj. Tu govorimo o grobi 
in fini motoriki. Če se najprej ozremo na 
slednjo, lahko ugotovimo, da so otroci med 
sajenjem, rokovanjem s semeni in nežnimi 
rastlinami krepili moč prstov in natančnost 
pri njihovi zavestni rabi. Pri tem so razvijali 
koordinacijo med očesom in roko. Tudi 
pri trenju orehov, luščenju lešnikov in koruznih 
zrn so krepili t. i. pincetni prijem. 
Če se ozremo na grobo motoriko, lahko 
že v običajni vožnji samokolnice opazimo, 

Vzgoja, marec 2017, letnik XIX/1, številka 73 

da se razvijajo: koordinacija v prostoru, natančnost 
pri stresanju tovora, moč rok pri 
nalaganju in vožnji samokolnice. Seveda pa 
je bilo vključenih še veliko drugih, že prej 
naštetih dejavnosti, ki so krepile tudi razteznost, 
hitrost in gibljivost ... 
Kaj pa trditev, da delo krepi značaj? Otroci 
so med fizičnim delom pri obdelovanju 
vrta razvijali ne zgolj motorične, temveč 
tudi socialne spretnosti. Tako je vsak otrok 
našel svoje mesto v skupini. Prepoznali smo 
močna področja posameznikov in čisto 
vsak je v dejavnostih našel nekaj, kar ga je 
izpopolnjevalo. Tako smo sočasno izvajali 
več del na vrtu in v okolici. Zanimivo je 
bilo opazovati, da se prav nihče od otrok ne 
dolgočasi ali izogiba delu. Zakaj bi se igrali 
simbolno igro poklicev in vlog v družini, 
če jo lahko aktivno izvajajo med delom na 
prostem? Otroci so bili radostni, kazali so 
interes za delo. Ob tem so razvijali tudi svoje 
kognitivne sposobnosti in logično-matematične 
načine mišljenja, saj so med delom 
naleteli na mnogo problemov, ki so jih sami 

reševali in iskali enostavnejšo pot za izpeljavo 
zadane naloge. Poleg tega pa so pridobili 
tudi veliko praktičnega in teoretičnega znanja 
o naravi, družbi in svoji vlogi v svetu. 
Tudi komunikacijske veščine in predopismenjevalne 
spretnosti so bile močno aktivirane 
med dogovarjanjem o poteku dela, 
o označitvi posameznih vrst sadja in zelenjave. 
Dotaknili pa smo se tudi prostorske 
predstavljivosti in estetske zaznave narave. 
Ne pozabimo, da otrok drugače dojema 
delo kakor odrasel človek. Slednji bo neko 
opravilo izvedel zaradi želje po dosegi 
končnega cilja, medtem ko bo otrok to 
opravil zaradi procesa samega. Dovolimo 
torej otroški radovednosti in njegovi notranji 
želji po učenju, da se udejanjita. Tako bo 
otrok nekoč odrasel v samostojno in družbeno 
odgovorno osebo. 


Literatura 

• 
Juhant, Marko; Levc, Simona (2011): Varuh otrokovih dolžnosti. 
Mavčiče: Čmrlj, komuniciranje in ustvarjalnost. 
• 
Zakon Hr., Pročišćeni tekstovi zakona (2014): Obiteljski zakon. 
Pridobljeno 30. 7. 2016 s: http://www.zakon.hr/z/88/ 
Obiteljski-zakon. 
Foto: Luka Esenko 

Nova spoznanja 


Mirijam Slakan Branka Kavaš Andreja Jereb 
Vpliv zavedanja 
dvojne izjemnosti na 
poklicno orientacijo 
mladih z disleksijo 

Magistrsko delo 

Univerza na Primorskem, 
Pedagoška fakulteta, 2016 

Mnoge osebe, ki imajo disleksijo, so lahko 
nadpovprečno inteligentne in imajo močna 
interesna področja, na katerih lahko s svojimi 
talenti in zmožnostmi dosegajo zelo 
dobre rezultate in uspehe. Za to populacijo 
uporabljamo pojem dvojno izjemni. Močna 
področja pri dvojno izjemnih so lahko 
zelo pomembna pri prihodnjem šolanju inzaposlitvi teh oseb. Žal je pozornost še vedno 
preveč usmerjena v korekcijo primanjkljajev, 
premalo pa se poudarja odkrivanje 
in razvijanje močnih področij. V raziskavi, 
ki smo jo izvedli, smo pozornost namenili 
zaznavanju in zavedanju močnih področij 
anketirancev ter opazovali, v kolikšni meri 
ta vplivajo na njihovo karierno orientacijo. 
Anketirali smo 81 oseb z disleksijo in ugotovili, 
da jih ima 91 % močna interesna področja, 
na katerih uresničujejo svoje talente. 
Njihove talente so v slabi polovici primerov 
odkrili starši, v 22 % pa so jih odkrili udeleženci 
raziskave sami. Na odločitve o njihovi 
nadaljnji poklicni poti pomembno vpliva 
ukvarjanje z interesnimi dejavnostmi, kjer 
pride do izraza nadarjenost oz. talent. Izvedeli 
smo tudi, v katerem poklicu želijo delati 
v prihodnosti in da se jim te želje ne glede 
na njihove primanjkljaje in težave v 80 % 
zdijo uresničljive. 


Oblikovanje modela 
učiteljeve pomoči 
učencem z učnimi 
težavami v delovnem 
odnosu soustvarjanja 

Doktorsko delo 

Univerza v Ljubljani, Filozofska 
fakulteta, Oddelek za pedagogiko 
in andragogiko, 2016 

V doktorskem delu smo potrdili temeljno 
učiteljevo vlogo v projektu pomoči tako pri 
pouku kot pri vodenju delovnega odnosa 
soustvarjanja, kar predstavlja tudi največji 
izziv v vsakodnevnem učiteljevem delu pri 
pouku. Ob tem smo model vsebinsko obogatili 
z upoštevanjem izbranih varovalnih 
dejavnikov učne uspešnosti (učno okolje, 
medvrstniška pomoč, poučevanje fantov, 
partnersko sodelovanje s starši) ter predlaganimi 
načini učne pomoči na prvi stopnji 
kontinuuma pomoči (splošne prilagoditve, 
učna diferenciacija). Po pomembnem 
zmanjšanju obsega učnih težav, mnogih 
izboljšavah na področju učenja učencev ter 
višjih učnih dosežkih učencev lahko trdimo, 
da se je preizkušeni model učiteljeve 
pomoči izkazal za učinkovitega. To smo 
preverjali z mesečnimi evalvacijami ter potrdili 
ob letni evalvaciji z vsemi udeleženci 
raziskave. Spodbudni rezultati nas zavezujejo, 
da bomo model ustrezno nadgradili, 
da bo primeren za uporabo v redni pedagoški 
praksi in bo s tem pripomogel k sistemsko 
hitrejši in celovitejši pomoči učencem z 
učnimi težavami. 


Dejavniki 
učinkovitega 
sodelovanja med 
učitelji in starši 

Magistrsko delo 

Univerza v Ljubljani, Filozofska 
fakulteta, Oddelek za pedagogiko 
in andragogiko, 2016 

Čeprav se vlogi staršev in učiteljev v zgodovini 
spreminjata glede na spremembe 
v družbi, pa se ne spreminja njun skupni 
imenovalec – otrok oziroma učenec. Sodelovanje 
učiteljev in staršev je pomemben 
dejavnik njegovega šolanja, njegove uspešnosti 
na učnem in vzgojnem področju. 
Starši in učitelji v želji in upanju, da bodo 
v medsebojnem sodelovanju čim bolj uspešni, 
vstopajo na pot medsebojnega sodelovanja, 
na kateri pa nemalokrat naletijo tudi 
na ovire, ki jih postavljajo različni izzivi in 
dejavniki. V magistrski nalogi ugotavljamo, 
kako dejavniki, kot so razpoložljiv čas za 
sodelovanje učiteljev in staršev, pogostost 
in oblike sodelovanja, značilnost komunikacije 
ter zaupanje, vplivajo na učinkovito 
sodelovanje med njimi. Naštete dejavnike 
predstavimo v teoretičnem delu, v empiričnem 
pa predstavimo rezultate analize 
anketnih vprašalnikov, v katerih smo starše 
in učitelje slovenskih šol spraševali, kako 
posamezni dejavniki vplivajo na učinkovito 
sodelovanje med njimi. 
Tako po mnenju staršev kot učiteljev na 
medsebojno sodelovanje najbolj vpliva 
medsebojno zaupanje. 


Foto: Petra Duhannoy 
Vzgoja, marec 2017, letnik XIX/1, številka 73 


Jaka Strajnar 

Svet ritmov 

Aktivnosti in skladbe za 
cajon in druga tolkala 

Škofja Loka: Strajnar 
Publishing, 2017 
51 strani, cena: 20,00 € 

Knjiga je namenjena vzgojiteljem,
učiteljem, glasbenim pedagogomin vsem ostalim, ki bi želeli cajon in druga tolkala uporabitipri pouku, ansambelski igri, v komorni zasedbi s tolkali in pridrugih dejavnostih. Na začetku so opisane osnovne tehnikeigranja na cajon in druga tolkala, sledi predstavitev osnovnihritmov. V nadaljevanju najdete šest osnovnih glasbenih dejavnosti, 
ki so jim dodane številne nadgradnje, ki omogočajo razširitev 
in stopnjevanje težavnosti osnovnih dejavnosti. Sledi šeenajst skladb za skupinsko muziciranje ter izvajalsko prakso.
Pisane so v dveh glasovih, v različnih ritmih, vsebujejo pa tudidele, ki so namenjeni improvizaciji. Poleg cajona lahko uporabite 
tudi druga tolkala. 


Anna in Alberto Friso 

Ločiti se … in 
potem? 

Boleče okoliščine ločitve 

Ljubljana: Novi svet, 2016 
86 strani, cena: 8,80 € 

Avtorja se s knjigo želita dotaknitivseh vpletenih v ločitev in vseh, kise jih ločitev dotakne (osebno ali pajo doživljajo bližnji). Pišeta o ozadjuločitve in opozarjata na zgodbe, ki se ponavljajo. Posvetita separtnerju, ki ostane sam, njegovemu nadaljevanju življenja poločitvi. 
Posebno poglavje posvetita odnosu ločencev do otrok; poudarita, 
kako pomembno je, da se ločeni starši zavedajo, da sostarši za vedno. 

Prejeli smo 

Mayumi Jezewski 

Bruno Šimleša 

100% iz papirja 

Šola življenja 


Ljubljana: Mladinska knjiga, 2013 

80 ustvarjalnih idej za izdelke iz papirja 

210 strani, cena: 22,95 € 

Ljubljana: Mladinska knjiga, 2016 
127 strani, cena: 19,95 € 

Jesper Juul 

Agresivnost: nov in 
nevaren tabu 

Ljubljana: Mladinska knjiga, 
2017 
251 strani, cena: 24,94 € 


Jesper Juul je danski družinski terapevt, 
predavatelj in avtor, pa tudioče in dedek ter avtor številnih 
knjig s področja družinskega življenja. V tej knjigi nas opozori 
na nov in nevaren tabu, ki ga je ustvarila sodobna družba; 
to je agresivnost. Vse več otrok doleti kazen, ker izražajosvojo jezo, frustracijo oziroma so ‘nasilni’. Avtor je prepričan,
da s tem ogrožamo njihovo samospoštovanje in samozavest.
Agresija je namreč nujna. Svoje prepričanje utemeljuje z eksistencialnimi 
in družbenimi vzroki za agresivna čustva, obenem 
pa nam pojasni, kako naj jih razumemo in obvladujemo.
To je nujno ne le za zdrav razvoj otroka, temveč tudi za samopodobo 
v odrasli dobi. 


Bruno Šimleša 

Umetnost življenja 

Naučite se ljubiti – sebe in 
druge 

Ljubljana: Mladinska knjiga, 
2017 
278 strani, cena: 22,95 € 


Avtor v knjigi podaja roko svojihčeri in jo vodi skozi poglavja oumetnosti življenja, da bi spoznala, kaj vse je ljubezen, in takoiz svojega življenja ustvarila umetnino. Kljub temu da je njegov 
nagovor namenjen deklici, se lahko iz spoznanj v knjigi vsinečesa naučimo. 
V osmih poglavjih nas skuša peljati do razumevanja, kako že vtem trenutku živeti polno, pristno, modro in odgovorno, da biiz življenja ustvarili mojstrovino, prežeto z ljubeznijo do sebe,
do drugih, do partnerja, do narave. Méni, da če dobro razumemo 
ljubezen, se zavedamo tudi lastne vrednosti. Če pa imamoto, bo naše življenje neprecenljiva umetnina. 


Elisabeth Lukas 

Na sledi veselju 

Sedem korakov, da bo naša duša vedno čila 

Ljubljana: Novi svet, 2016 
166 strani, cena: 14,90 € 


Iz življenja DKPS 


Najlepši Slomškov 
večer v letu 

V četrtek, 8. decembra 2016, smo imeli zaključno 
pedagoško sveto mašo, po njej pa 
Slomškov večer z dobitniki Slomškovih priznanj 
in novoletno pogostitvijo. 

S. Brigita Zelič, ki je bila na podelitvi Slomškovih 
priznanj septembra na Ponikvi odsotna 
zaradi romanja v Rim, je z velikim 
žarom poročala, kako je bilo na srečanju s 
papežem Frančiškom. Povedala nam je, da 
je papež Frančišek velik samotar. Kadar je 
v stiku z ljudmi, jim je popolnoma predan, 
drugače pa je neprestano v samoti, v navezi 
z Bogom. 
Foto: Janko Jarc 
S svojim obiskom sta nas počastila dr. Hubert 
Požarnik in njegova družica, dr. Barica 
Marentič Požarnik, ki sta poročena že 51 
let. Dr. Požarnik pričuje s svojo osebnostjo. 
Mnogo moči mu dajeta obisk gora in slovenska 
pesem. Dotaknil se je prve Demosove 
vlade in stikov z znamenito četverico. 
Nada Žgur je razkrila umetnino svojega 
življenja, polno Božjih dotikov, glasbe, zakonske 
sreče in podarjanja svojega bogastva 
mladim. 
Večer je bil še bolj dragocen, ker je prav na 
praznik Brezmadežne prejel doktorsko listino 
naš duhovni asistent, p. Silvo Šinkovec. 
»Pri Bogu ni nič nemogoče,« je bil angelov 
stavek Mariji, ki smo ga slišali pri pedagoški 
sveti maši. P. Silvo, teolog, defektolog, psiholog 
in doktor znanosti, pričuje zanj. 


Magdalena Jarc 

OS Kranj 

Na začetku leta, 3. 1. 2017, smo imeli v OS 
Kranj spoznavni sestanek. Predstavila se 
nam je nova v. d. predsednica Ula Hribar 
Babinski. Na srečanje so prišli 3 člani. Pri


pravili smo načrt dela za tekoče leto. Zaključili 
smo z malim banketom. 


Ula Hribar Babinski 

Skromnemu mojstru 
zahvala Cerkve 

Januarska sveta maša za domovino je sovpadla 
s 60-letnico smrti velikega Slovenca, 
arhitekta Jožeta Plečnika. Sv. mašo je 7. 

1. 2017 daroval nadškof Stanislav Zore ob 
somaševanju in asistenci bogoslovcev. Poudaril 
je, da gre skromnemu mojstru velika 
zahvala Cerkve. 
Zahvalil se je za njegove darove Duha. Povedal 
je, da ker je bil Plečnik velik kot človek, 
je bil velik tudi v umetnosti. Nikoli ni 
zatajil Boga in ni zapustil niti enega pohujšljivega 
dela. Njegova umetnost je bila 
podvržena lepoti. Umetnosti je služil tako, 
da je druge vodil k lepoti. Plečnikovo življenje 
je bilo vzorno, ker se je tako odločil. Ob 
60-letnici se zahvaljujemo za njegovo Bogu 
dopadljivo življenje. 
Pri sveti maši je pel Mešani pevski zbor 
pediatrične klinike dr. Bogdan Derč pod 
vodstvom Venčeslava Zadravca, ki je povzdignil 
bogoslužje z ubranim petjem. Še vedno 
mi v srcu prepeva uvodna Försterjeva 
pesem: »Čvrst Slovencev rod vam prebiva 
tod. Oj, prijaznost čista tu cvete.« Nadškof 
je povedal tudi, da se je Jože Plečnik trudil 
za veselje, ki ni bilo del njegovega značaja. 
Po maši smo se zadržali na klepetu ob 
odličnem Plečnikovem čaju, ki ga pripravljapodjetje Herba Gallus iz Šentjerneja. 
Magdalena Jarc 

Ponovno srčen večer 
za druge 

Odlični glasbeni gostje in prijetno vzdušje 
so zaznamovali 2. dobrodelni koncert Človek 
za druge. Srčna hvala vsem, ki ste se 
velikodušno odzvali našemu vabilu in na 
svoj način podprli dobrodelni koncert, ki 
je potekal 24. 1. 2017 v Antonovem domu 
na Viču v Ljubljani. Večer so glasbeno 
obarvali skupina Čedahuči, Luka Sešek s 
skupino Proper, Orkester Mandolina Ljubljana 
in Gal Gjurin. Koncert je na sproščen 
način povezoval Jure Sešek, radijski 
voditelj na Radiu Ognjišče. Izvedbo kon-

Foto: Žiga Lovšin 
certa so podprli tudi AV Progres, Pečarstvo 
Hrovat, Grafis Trade, Hiša vizij d.o.o., 
Sputnik Svetovna kavarna, Mlinotest, Pekarna 
Janez dela Centra Janeza Levca, Naturart.
si, Združenje SAZAS, Matej Kržišnik, 
Jan Gerl, Peter Stavanja, Žiga Lovšin, 
Gregor Bucik, Boris Alejandro Mehle, 
Gregor Smolič, prostovoljci, mentorji ter 
celotno občinstvo. 
Veseli smo bili skupnega soustvarjanja večera 
za druge, predvsem zato, ker bo naše 
delo z zbranimi sredstvi pripomoglo k boljšemu 
in lažjemu življenju mnogih. Utrinke, 
ki smo jih ujeli v fotografije, si lahko ogle-
date na našem blogu: http://clovekzadruge. 
blogspot.si. 


Kristina Lepen 

Svetopisemski maraton 

Učitelji, člani DKPS smo že 9. sodelovali pri 
pripravi svetopisemskega maratona, ki je 
letos potekal od 25. do 29. januarja 2017 z 
naslovom: Spregovorim vam na srce. Mini 
svetopisemski maratoni so potekali v sledečih 
območnih skupnostih: OS Zahodna 
Dolenjska, OS Novo mesto, OS Trebnje, OS 
Ljubljana, OS Mozirje, OS Kranj, OS Tolmin, 
OS Ljutomer in na Krki. 


Magdalena Jarc 

O starših in vzgoji v 
Kranju 

So današnji otroci res razvajeni, neodgovorni 
in nemotivirani? Mnogi starši in učitelji 
bi pritrdili temu vprašanju. Kje so vzroki za 
takšno stanje? Kje smo odrasli pogrešili pri 
vzgoji? Česa smo jih oropali v prepričanju, 
da jim mora biti ves čas lepo in se jim ni 
treba za nič potruditi? Kako jih opremiti za 
življenje, da bodo pogumno »zapluli iz varnega 
pristana«? 

Vzgoja, marec 2017, letnik XIX/1, številka 73 


Summary 



O starših – roparjih izkušenj svojih otrok – 
smo se v sredo, 15. 2. 2017, zvečer pogovarjali 
z Alešem Čerinom. 
Na pobudo DKPS, območne skupnosti 
Kranj, se je v župnijski dvorani zbralo okrog 
50 staršev, učiteljev in vzgojiteljev, ki jim je 
mar za otroke in bi jim radi vrnili pravo 
otroštvo, voljo do dela in napora, hrepenenje 
in samostojnost, izkušnjo izbire in 
prevzemanja odgovornosti, pa tudi izziv reševanja 
problemov in postavljanja meja. 


Vlasta Sagadin 

SIESC 

Naslednje mednarodno srečanje katoliških 
pedagogov z naslovom Bratstvo – izziv našega 
časa bo od 24. do 30. julija 2017 v Franciji 
(Vichy). O bratstvu bomo razpravljali z 
vidika teologa, sociologa in pedagoga. Zanima 
nas, kako naj princip bratstva zaživi v 
našem mučnem času. S sociološkega in (v 
plemenitem smislu) političnega vidika bratstvo 
zarisuje odnose, ki povezujejo človeška 
bitja. S pedagoškega vidika se sprašujemo 

o posledicah v šoli in izobraževanju. Kako 
živeti skupaj v tem vznemirjajočem času? 
Kako naj ta princip živi in kako je povezan 
s principom solidarnosti? Kako prenesti ta 
krščanski princip in v širšem smislu humanistične 
vrednote v sekularizirano družbo? 
Ali je bratstvo domišljijska ali simbolna dimenzija 
solidarnosti? 
Dobrodošli na 62. SIESC-u, kjer bomo izmenjavali 
misli in teme ter bratsko molili! 
Magdalena Jarc 

Skupščina OS Ljubljana 

V četrtek, 16. februarja 2017, je pri Sv. Jakobu 
v Ljubljani potekal lep društveni večer. 
Začeli smo ga s pedagoško sveto mašo in 
nadaljevali v dvorani, s pogovorom na temo 
življenja iz vere v pedagoškem poklicu, kiga je pripravil in vodil p. Silvo Šinkovec. 
Zadnji del večera smo posvetili letni skupščini 
OS Ljubljana, na kateri smo pregledali 
svoje delo v minulem letu, potrdili nekaj 
sprememb v organizaciji in članstvu odbora 
ter razmišljali o tem, kaj bi bilo smiselno 
in potrebno narediti za člane in za društvo 
v letu, ki je pred nami. 


Helena Kregar 

The Focus Theme of 73rd issue of the Vzgoja 
magazine is the development of an integrated 
personality. Silvo Šinkovec writes about 
the decision for an integrated approach in 
Slovenian primary schools. He justifies the 
basis and accentuates the importance of an 
integrated approach to the development of 
personality, which contributes to a harmonious 
personality. On the basis of theoretical 
principles, Stanko Gerjolj justifies the need 
for a new philosophy of education, for an 
integrated approach to education in the context 
of the school system. Jerneja Žnidaršič 
writes about how values have penetrated into 
public schooling. She also highlights the values 
that should represent the guideline for 
Slovenian schools. As the headmistress of 
a primary school, Marijana Kolenko writes 
about the experience of preparing the educational 
plan and how the educational plan 
represents the basis for the daily work and 
implementation of various activities during 
the school year. Jože Ramovš has recorded 
the experience and a way of collective social 
learning; this is an activity where individuals 
recover their positive and negative experience 
through discussion within a group, 
transform them and learn from them. Barica 
Marentič Požanik writes about authentic 
dialogic teaching, which contributes to 
the integrated development of personality. 
She also lists suggestions for the course ofsuch teaching. Alenka Škrubej writes about 
the social development of children in the 
kindergarten and about the integrated development 
as a therapeutic pedagogy. Irena 
Zupančič writes about activities which contribute 
to the development of the emotional 
world of children at the pre-school age. Andreja 
Kosirnik and Bernarda Mal have recorded 
the experience of encouraging children 
to nice writing with the help of a competition 
held in their primary school. 
In Our Interview Silvo Šinkovec has talked to 
dr. Matej Tušak, a sports psychologist. They 
discussed the importance of perseverance, 
work habits and personality, which are necessary 
in order to succeed in elite sport. 
In the rubric Ethics in School Klavdija Paldauf 
writes about an integrated approach 
and learning for life with children who have 
problems in their emotional and behaviouraldevelopment. Further on, Vida Žontar writes 
about the experience of working in accordance 
to the programme Ethics and Values 
in the kindergarten Litija. 
In the section Mission of an Educator we are 
publishing an article about dr. Peter Vencelj, 

who passed away on the New Year’s Day. He 
was a professor and Minister of Education 
and Sport in the forst Slovenian government. 
He was full of knowledge, wise, yet modest 
and always ready to help. 
Under the heading Spiritual Experience Janez 
Poljanšek SJ writes about how important it is 
to see whether the now palpable is visible to 
us. Marija Janša has recorded her experience 
of a wine harvest; she was surprised how 
work, mutual love and faith are intertwined 
and alive in her host family. 
In Class Teachers and the Educational Plan Lidija 
Golc writes about the importance of personality 
development and suggests a way how 
to encourage it with secondary school students 
as part of their school work. Bogomir 
Novak writes about the education of personality 
for sustainable development; he presents 
the concept and substantiates the importance 
of perseverance and resilience. 
In the rubrics Parents Neža Miklič writes 
about the Internet, which is constantly present 
in our lives. It is important to be aware of 
the benefits and also risks of the Internet. She 
draws attention in particular to the publication 
of images and data, especially of children.
Špela Pahor has summarized a lecture by 
Matic Munc about suicide and self-destructive 
behaviour. She points out that any sign or 
hint in this direction should be taken seriously. 
Helena Jeriček Klanšček, Jasmina Kranjc 
and Karmen Britovšek write about the importance 
of socializing for young people, but 
also how important it is with whom and how 
they socialize. Parents should pay attention to 
this aspect, too. 
In Fields of Education Milček Komelj presents 
the life and work of Tinca Stegovec. He has 
chosen his painting Gugalnica (A Swing, 
1975) for the cover of the current issue. 
In the rubric Voluntary Work Tina Klinkon 
emphasizes the importance of mindfulness in 
voluntary work and advocates that it is welcome 
in everyone’s daily life. 
In the Experience section you can read a record 
by Ester Pečarič about the importance 
of education for work from an early age on. 
She presents a project of this kind, which was 
carried out in a kindergarten. 
The rubric New Insights traditionally brings 
some abstracts from the final (bachelor, master, 
doctor) theses. 

Written by: Erika Ašič 
Translated by: Tanja Volk 


Molitev za domovino 

Vsako prvo soboto v mesecu poteka nagrobu Alojzija Šuštarja v ljubljanski stolnici 
molitev za domovino. Začnemo s sv. mašo 
ob 16.00, ki jo daruje p. Silvo Šinkovec. 
Prihodnji datumi: 1. april, 6. maj, 3. junij 
2017. Vabljeni. 

Letna skupščina 
DKPS 

Letna skupščina Društva katoliških pedagogov 
Slovenije bo v soboto, 18. marca 2017, 
v Ljubljani. Letošnja skupščina bo volilna. 
Vabljeni delegati in člani. Dodatne informacije 
so objavljene na spletni strani http:// 
www.dkps.si. 

Dan za spremembe 

V soboto, 8. aprila 2017, se lahko pridružite 
prostovoljcem iz programa Človek za 
druge pri njihovi enodnevni prostovoljski 
akciji. Pri spomladanskem čiščenju bodo 
pomagali paraplegikom in slepim osebam. 
Akcija bo potekala v okviru vseslovenskega 
Dneva za spremembe. 
Prijave do 30. 3. 2017 na tel. 01/43 83 987, 
clovekzadruge@gmail.com. 

Duhovne vaje 

Duhovne vaje za učitelje, vzgojitelje in druge 
bodo letos v dveh terminih: od 25. do 

30. julija 2017 v Nazarjah in od 1. do 6. avgusta 
2017 v Ilirski Bistrici. Vodil jih bo p.
Silvo Šinkovec s sodelavci. 
Prijave: jerneja.burja@rkc.si. 
11. 6. 2017 vas vabimo na 
Čarobni dan v park Tivoli 
v Ljubljani. Na prireditvi 
za družine bomo na 
stojnici DKPS in revije 
Vzgoja predstavljali tudi 
naše dejavnosti. 
Obiščite nas! 
Čarobni dan 
v parku Tivoli 
Seminar 2016/17 za 
osebno in strokovno 
rast 

Učinkovito nastopanje v 
javnosti, nadaljevalni seminar 

Za vse, ki želijo usvojiti osnovna načela 
učinkovitega govornega nastopanja, oblikovati 
živ, prepričljiv in učinkovit stil govorjenja, 
vzpostaviti stik s skupino in pritegniti 
pozornost poslušalcev. 
Obseg: 8 ur; do 15 udeležencev 
Nadaljevalni seminar: Ljubljana, 8. 4. 
2017, prijave: do 29. 3. 2017 
Vodi: mag. Hedvika Dermol Hvala 

Kratke delavnice 

Delavnice so dolge 2, 4 ali 6 pedagoških ur. 
O lokaciji, terminu in ceni se dogovorimo. 

Biologija nasilja 

Učence moramo vzgajati h krotenju in ne 
k sproščanju napetosti in jeze, ki se lahko 
sprevržeta v nasilje. Nasilja v nobenem primeru 
ne moremo opravičiti z naravno danostjo 
človeka. 
Vodi: Jože Mlakar 

Ko se pedagog sreča s teorijo spola 

Spoznali bomo nevarno neznanstvenost teorije 
spola in njeno pronicanje v šolski sistem. 
S pomočjo primerov dobrih praks iz 
tujine se bomo seznanili, kako kot pedagog 
delovati ob soočenju s teorijo oz. z ‘novimi 
človekovimi pravicami’ znotraj razreda ali 
šole. Vodi: mag. Mojca Belcl Magdič 

Logos – lepota besede in moč 
argumenta 

Razmišljali bomo o lepoti, nujnosti in tudi 
odsotnosti razuma v človeškem delovanju. 
Preko preprostih logičnih in tudi življenjskih 
izzivov bomo opazovali našo prirojeno 
strast po razumevanju. 
Vodi: dr. Damjan Kobal 

Poganjki projektov 

Učitelj spozna in usvoji učni pripomoček 
‘Poganjki projektov’, ki vsebuje celovit skupek 
metod in orodij za izpeljavo projektov 
z učenci. Gre za korake od oblikovanja ideje 
do načrtovanja, spremljanja in končanja 
projekta. 
Vodi: certificirani projektni menedžer iz 
Združenja PMI Slovenija 

Z otroki varno po internetu 

Kaj bi starši in učitelji morali vedeti in kaj 
lahko naredijo za varno uporabo interneta? 
Česa si ne upajo oz. ne znajo vprašati o socialnih 
omrežjih? Ali veste, da otroci internet 
nosijo ves čas s seboj? 
Vodi: Klemen Jevnikar 

S čim videoigre ‘zagrabijo’ otroka? 

Za lažje razumevanje sveta videoiger bodo 
predstavljeni razvoj igralca in prakse igranja 
videoiger. Pogledamo tudi, s čim videoigre 
‘zagrabijo’ igralca in kako ta ‘načela’ 
uporabiti pri učenju. 
Vodi: Barbara Kavčnik 

Pedagogika igre 

Udeleženci dobijo globlji vpogled v igro, 
njene značilnosti, kako jo najbolje uporabljati 
kot vzgojno, motivacijsko in učno 
orodje. Nekatere preizkusijo tudi v praksi. 
Vodi: Barbara Kavčnik 

Slomšek in naravoslovje 

Anton Martin Slomšek se je zavedal, da je 
teoretično poznavanje fizikalnih zakonitosti 
pomembno za oblikovanje človeka. To 
je spodbuda, da mladim približamo naravoslovje 
in jih vzgajamo za razmišljanje z 
lastno glavo. 
Vodi: Boris Kham 

Vesolje – uganka ali skrivnost? 

Na delavnici bo predstavljeno, kako lahko 
pri poučevanju naravoslovja spodbujamo 
k odkrivanju presežnega, kar pri učencih 
spodbuja opazovanje, čudenje in razmišljanje 
o Življenju. 
Vodi: Boris Kham 

Informacije in prijave: 

DKPS 
Ulica Janeza Pavla II. 13 
1000 Ljubljana 
01/43 83 987 
dkps.seminarji@gmail.com 
http://www.dkps.si 


Pedagoški delavci lahko udeležbo na seminarjih 
uveljavljajo pri predlogu za napredovanje 
zaposlenih v vzgoji in izobraževanju. 
Cene seminarjev so objavljene na naši spletni 
strani. 10% popust imajo člani DKPS in tisti, 
ki pridobijo dodatnega udeleženca. Posebni 
popusti veljajo za študente. 


Radio Ognjišce d.o.o., Trg Brolo 11, Koper, Foto: ARO 
12. radski mison od 2. do 8. aprila 
Poslal me je, da oznanim blagovest ubogim 
Vodili ga bodo lazaristi ob 400. letnici 
vincencanske karizme. 
Glavni mis
onski govor bo vsak dan ob 17.00. 
Celje, Prešernova ulica 23, T 03 490 14 20 
www.mohorjeva.org 
Ljubljana, Nazorjeva ulica 1, T 01 244 36 50 
(38 strani, 19,50 €) 
(46 strani, 19,50 €) 
GRAFIS TRADE 
podjetje za trženje, založništvo 
in grafično dejavnost, d.o.o. 
Tel. + 386 (0) 1 42 32 340, 78 65 409 
Fax 01/78-62-405 
E-pošta info@grafis-trade.si 
Spletna stran: www.grafis-trade.si 
Spodnje Blato 29, 1290 Grosuplje 
PE LJUBLJANA 
Likozarjeva cesta 3 
1000 Ljubljana 
ID št. za DDV: SI83932453 
GRAFIS TRADE 
podjetje za trženje, založništvo 
in grafično dejavnost, d.o.o. 
Spodnje Blato 29, 1290 Grosuplje 
PE LJUBLJANA 
Likozarjeva cesta 3 
1000 Ljubljana 
ID št. za DDV: SI83932453 
Tel. + 386 (0) 1 42 32 340, 78 65 409 
Fax 01/78-62-405 
E-pošta info@grafis-trade.si 
Spletna stran: www.grafis-trade.si

Tinca Stegovec: Gugalnica 

reliefna jedkanica, akvatinta in vernis-mou, 1975, 49,3 cm x 39,3 cm 
foto: arhiv Družina