LEVSTIKOVO STALIŠČE   DO ZAČETKOV
KRŠČANSKOSOCIALISTIČNEGA GIBANJA V 80-IH LETIH
Po razočaranju nad meščamslkim liberalizmom bi pričakovali, da bo Levstik odkril ncvo dnažbeno suo v deiavsko-kmečkd zvezi, kd bd bila zmožna uresničiti njegov progresivni kulturni in politični program. Tega bi se nadejali toliko bdj upravičeno, ker je spričo svoje dennokrati&ne narave odkrito izražal simpaitije tako do kmetstva kakor do delavstva, ki se je v 60-ih letih začelo tudi pni nas organd-ziiraAi. Za ta odločilni konak pa je bil vsestransko nepripravljen. Tako je njegova
266
demakratična misel obtičala na pol pota — pri simpatijaih — in Levstik ni mogel >.ustvarjaano vplivati na razvoj delavskega gibanja«, kakor je svoj čas »idejno naj-aoslednege utiral pot slovenskemu liberalizmu« {Kardelj: Razvoj slovenskega narodnega vprašanja, 250-51).
Levstik iz ideološke krize ni našel izhoda. Elementarni demokrattizem pa ga je še nadalje varoval pred moröbiitn,imii vplivi reakcije in mu oimioigočal, da je še naiprej zavzemal suvereno kritično stališče do vseh pojavov v našem kulturnem in ix)li-tičnem življenju. Do takega zaključka nas privede idejna analiza njegove nedokončane rokopisne satire »Ljudski glas« 1882-83, naperjene zoper istaimenflki Haderlap-Suhadotonikov časopis, ki je izhajal v Ljubljani od 1. maja 1882 do 24. junija 1885 in bil v prvi vrsti namenjen ljubljanskemu obrtništvu. Satira niti v Levstikovem Zbranem delu III še ni ideološko zadovoljivo cevetljena, čeprav se strinjam z urednikom, ko pravi, da je to eden najtrših tovrstnih problemov v naši literarni zgodovini.
Za presojo, fccdiko so Levstikovi napadi na vsekakor novo manifestacijo .publicistične dejavnosti pri nas upravičeni, jie treba najprej idejno analizirati Haderlap-Suhadoibniikov »Ljudski glas«.
Proigram v 1. številki, ki je izšla 1. maja 188i2, je v posameznih točkah nov, v splošnem pa prav nič pravna ten, namotoe, glede določenih vprašanj je novdško konservativen. Kot časopis, ki je v prvi vrsti namenjen obrtnikom in kmetom, si bo »Ljudski glas« prizadeval predvsem za materialno blaginjo. To pa ne s proklamacijo nasilnega pirevrata obstoječega družbenega reda na škodo imovltejših stanov, marveč po zakoniti poti s podporo vlade, ki jo namerava tudi sam podpirati, češ da je pravična vsem narodom. V pojasnilu k i>rogramu na str. 5 »Ljudski glas« sam zavrača obdolžitve nasprotnikov, da bi bil »sooialno-demokratičen organ«, saj je družbena nasi>rotja mogoče izravnavati v krščanskem duhu, s kakršnim naj bo pre-žarjena tudi umetnosit. Program je ostal neizpremenjen tudi potem, ko je za Filipom Haderlapom z 12. št. 1. okt. 1882 uredništvo prevzel Ferdinand Suhadobnik. Bil pa je pretradicionalen in preozkosrčen, da bi »Ljudski glas« lahko pomenil četudi samo »skromne začetke slovenskega socialističnega časopisja« (LZD III, 387).
Ko sem pretehtal vse pomembnejše prispevke, sem ugotovil, da bo za idejno popolnejšo interpretacijo Levstikove satire treba Slodnjakovo trditev o »Ljudskem glasu« kot skromnih začetkih socialističnega tiska pri nas zavreči m izhajati iz Lončarjeve ugotovitve, da je to »prav za prav prvi krščansko-socialni list na Slovenskem« (Politično življenje Slovencev, 63). Dejstvo, da je bil prvenstveno namenjen ljubljanskemu obrtništvu, se pravi malcmeščansbvu, sodbe v -ničemer ne spremeni, pač pa nam pojasni strah pred materiaiUstičnimi nauki in komunizmom ter svarilo delavcem, naj se ne dado »hujskati in slepiti po nekaterih rudečkarjih« (LG 24. januarja 1885).
Levstik je moral odklanjati »Ljudsiki glas« iz več vzax)kav:
1. ker je »Ljudski glas« neprestano ijxmdarjal .pomen družbene ekonomske baze In pri tem včasih prehajal že kar v vulgarni maiteriaLižem;
2. ker se je izogibal strankarskih bojev, oznanjal nekakšno neoslogaslwo in tajil radikalne elemente v slovenskem političnem življenju;
3. ker se je ocfaito zavzemal za pomiritev z narodndimi sovražniki — Nemci in nemškutarji;
4. ker je vzlic zavzemanju za strokovno šolstvo podcenjeval pomen višje inteligence;
5. ker je za stilnioi-jezikovno zan&marjenostjio člankov skrival ali pa dal vsaj slutiti urednikove osebne interese.
V Levstikovem odporu do »Ljudskega glasu« je čutiti še vedno nepozabljeno bolečino, da je moral sam prenehati z izidajo »Pavlihe«. Suhadobnik pa mu kot nezmožen in koristolovski urednik ne pomeni samo njegovega antipoda, ampak tip političnega avanturista, ki po Bleiweisovi smrti sui v javnem življenju v ospredje. Levstik mu ne glede na to, da. je nastopU v imenu socialno ogroženih slojev, s svojega nadstrankarskega stališča izpraša vest, kakor jo je izpraševal prvakom in celo mla-doslovenskim somišljenikom. Težko, da bi bü zmožen nad napakami zatisnitd cko, najsi bi bilo gibanje še tako napredno in naj bi se borilo s še takšnimi začetnimi težavami.
Levstik se je vzlic zatrdilu v pismju Stritarju 21. decembra 1878, da je »zdaj uže veteran« (NUK, ms 1047, št 2), nedvomno tudi še po letu 1870 zanimal za probleme slovenskega političnega življenja. Ni pa več maral usmerjati našega družbenega
267
razvoja, kolikor bi ga seveda sploh še mogel, ker bi ga moral, zvest svojim načelom, usmerjati v napredno, to je deiavsiko-socialistično smer. Da je to res, nam morebiti dokazuje sama oblika. Zakaj bi sicer na napake v našem porajajočem se krščansko-socialističnem gibanju ne opozoril s konstruktivnio kritiko, Icakor je to storil desetletje prej v osnutku za Ankov govor na ustanovnem občnem zboru ljubljanskega delavskeg:a izobraževalnega društva? Zakaj je uporabil ravno obliko satire, ki mu je vse doslej služda za kritiko ne samo nezdravih, ampak največkrat sploh neozdravljivih pojavov v našem narodnem življenju? Kot človek izrednih intelektualnih sposobnosti je zavračal možnost, da bi moglo biti na pol izobraženo vodstvo v našem narodnem gibanju uspešno. Toliko neverjetneje se mu je to zdelo v primeru, ko je šk) za preobrazibo kompliciranega socialnega življenja. Od tod očitek Suhadobniku:
Od oseh vogloD in prelazoD 7bral mrgodnih si obrazov, ki še mnogo manj umejo, I da rojakom dati smejo
zemljetresnih misli ključ, naj odpro si novo luči
(LZD III, 165-116)
Ze samo iz zgornjih nekaj verzov vidimo, da se je Levstik nedvomno zavedal pomembnosti socialističnih teženj, ki so se tudi pri nas začele prebijati na dan iapod slcrepenelega taka meščanskega liberalizma. Suhadobnik se trka na prsi očitno pod vplivom Frana Zeleznikarja (1843-1903), ki je deloval v 80-ih letih s propagando marksističnih idej v ljubljanskem delavskem izobraževalnem društvu, kjer so prevladovali napredni obrtniki kot prvi predstavniki socialistične misli pri nas:
mi smo D jutru zlate zore, iz katere sonce ostaje, da zašije na ose kraje.
(LZD III, 168)
Za satiro torej ne drži trditev, da »se nikdar ne dotakne ideje socializma« (LZD III, 393). Res pa je, da napad ne velja njej, ampak v prvi vrsti časnikarskemu samozvanstvu in kcimolčarstvu v našem javnem življenju, ki ju pooseblja Suhadobnik. To potrjuje očitek Suhadobniiiku;
Kdo je tebe zoal, da godi, kal se o glaoi  t o o j i blodi!"
(LZD III, 166)
Levstik je bil torej upravičeno skeptičen do prednje straže krščansfcosociali-stičnega gibanja pri nas zaradi idejne zmedenosti, zlorabljianja vere v politične namene in dvomljive moralne vredniosti njenih predstavnikov. Bil pa je kljub več kot dveletnemu )bivanju na Dunaju, kjer je imel priložnost, se2aianLti se s socialistično problematiko nasiploh in z marksizmom posebej, idejno premalo pripravljen in -povrhu še tik pred neozdravljivo boleznijo, ki se mu je stopnjevala v versko blaznost, da bi se odločil za pristop k ljubljanskemu delavskemu gibanju, v katerem je spsrva prevladovala napredna socialistična miselnost, a je po celovškem procesu zoper anarhiste in socialiste decembra 1884 spričo izgube najvidnejših voditeljev polagoma zaspalo, vsa socialistična dejavnost pa bila prenesena v industrijsko pomemb-
nejši Trst. Siane Peoec