Prekmurski pisatelji v 18. stoletju
Jožef Smej
Nadškofijski Ordinariat Maribor, Slomškov trg 19, SI - 2000 Maribor
_ SCN X/1 [2017], 5-15 _
V razpravi so predstavljeni prekmurski pisatelji 18. stoletja, najprej evangeličanski (Temlin, Sever in Števan Küzmw), nato katoliška (Mikloš Küzmw in Čergič). Analizirane so jezikovne različice molitev očenaša, zdravemarije in apostolske vere (in pesmi M. Küzm^a ter Čergiča). Gre za ekumensko razsežnost in spoznanje, da so apostolska veroizpoved ter molitvi očenaš, zdravamarija pred jedjo in po njej skupne katoličanom in evangeličanom. Primerjajoč Avgustov zlati vek (Vergil, Ovid - omenja ju M. Küzmrc -, Horac, Tibul, Properc) s slovenskimi prekmurskimi pisatelji, avtor ugotavlja, da je bilo 18. stoletje zlati vek za Prekmurje in prekmurski knjižni jezik.
Dissertatio praesens scriptores duodevicesimi saeculi confessionis tam evangeli-cae (Temlin, Sever, Stephanum Küzmrc) quam catholicae (Nicolaum Küzmrc et Čergič) e regione Transmurana oriundos tractat. In qua re dimensio oecumenica nec non cognitio symbolum apostolorum orationesque Pater noster, Ave Maria nec non preces ante cibum et post eum dicendae cultoribus confessionis catholicae et evangelicae communes esse maximi momenti sunt. Aetatem auream Augustanam (Vergilium et Ovidium, de quibus iam Nicolaus Küzmrc mentionem fecit, Hora-tium, Tibullum et Propertium) cum scriptoribus Slovenicis e regione Transmurana oriundis conferens auctor saeculum duodevicesimum aetatem auream regionis Transmuranae nec non sermonis litterarii Transmurani fuisse affirmat.
Ključne besede: prekmurski jezik 18. stoletja, prekmurski pisatelji, apostolska vera, očenaš, zdravamarija, evangeličani, katoliki, ekunomizem
Voces claves: sermo litterarius Transmuranus saeculi duodevicesimi, scriptores e regione Transmurana oriundi, symbolum apostolorum, Pater noster, Ave Maria, cultores confessionis catholicae, cultores confessionis evangelicae, oecumenismus
0 Uvod
V razpravi niso obravnavani vsi prekmurski pisatelji in protestantski in katoliški pesniki 18. stoletja, ampak le najbolj pišoči (najizrazitejši), da se ne preseže predpisani obseg. Protestantski pisci (Temlin, Sever, Števan Kuzmič) so predstavljeni z besedoslovno analizo molitvenih obrazcev, ki so jih zapisali v svojih knjigah, katoliška pisca (Mikloš Kuzmič in Čergič) pa sta predstavljena kot
— 5 —
Jožef Smej
pesnika v madžarskem (obravnavane pesmi so prevedene v knjižno slovenščino) in starem prekmurskem (knjižnem) jeziku.
1 Protestantski (evangeličanski) pisatelji
Franc Temlin (Krajna, konec 17. st.-18. st.?); leta 1715 je izdal Máli katechismus. Mihael Sever (Vaneča, ok. 1690-1750, Nemescsó); leta 1747 je izdal Réd
zvelicsánsztva.
Števan Küzmté (Strukovci, 1723-1779, Surd); leta 1771 je izšlo najpomembnejše delo stare prekmurščine Nouvi zákon /... / na sztári slovenszki jezik obr-nyeni po Stevan Küzmicsi.
V razpravi navajam besedila dobesedno, samó da v gajici, v razumljivi obliki.
1.1 Apostolska vera v MK, 21-23
1.	Vorjem vu ednom Bougi, vu Oči vsamogoučem, stvoriteli nebe ino zemle.
2.	Ino vu Jezuši Kristusi vu sinki njegovom jedinom Gospodni našem,
3.	ki se je popriau od Duha svetoga, poroudo se je od Device Marie,
4.	moko je sterpo pod Pontiušem Pilatušem, razpet je, meur je, pokopan je,
5.	doli je na pekcu stoupo, na tretji den od mrtvi je gori vstano
6.	zastoupo je vu Nebesa, tam sidi pri Bogi Oči vsamogoučem na desnici njegovoi,
7.	odkud pride soudit žive ino mertve.
8.	Vorjem vu svetom Duhei,
9.	jedno sveto Mater Cirkev kerščansko, svetcev občuvanje,
10.	greihom odpuščenje
11.	teilom gori vstanenje
12.	i po etom žitki žitek vekivečni.
1.1.1 Različice v Apostolski veri
MK, 21-23	RZ, 44-45	KS, 8-9
1.	člen:	sinki	síni	Síni
4.	člen:	meur je	mrel je	mr 'o je
5.	člen:	na pekcu	na pekel	na pekle
7.	člen:	odkud	odkud	odnet
8.	člen:	vu svétom Dühei	vu svétom Dühi	vu svétom Dühi
9.	člen:	jedno svéto Mater Cirkev kerščansko, svétcev občuvdnje	jedino svéto Mater Cérkev kerizčdnsko, občinsko, svétcev občuvdnje	svéto krščansko Katoličansko Mater Cérkev, Svétcov občinstvo
12.	člen:	i po etom žitki žitek vekivečni	i žitek vekivečni	i žitek vekivečni
— 6 —

Prekmurski pisatelji v 18. .stoletju
Deveti člen izvirnika se glasi v latinščini sanctam Ecclesiam catholicam, Sanctorum communionem; v izvirniku ni besede christianam (krščanska), ampak samó catholicam (gr. Katholikén; slo. katoliška), v smislu vesoljna, po vsem svetu razširjena Cerkev.
Apostolska vera v MK je potemtakem v bistvu ista, kot so jo izpovedovali verniki v Prekmurju (ponekod še danes).
Podlaga Apostolske vere v MK je v latinščini, npr:
Razpét je crucifixus est meur je	mortuus est
sepultus est pokopan je
1.2 Gospodova molitev očenaš v MK, 25
Oča naš, ki si v Nebesaih sveti se ime tvoje.
Pridi k nam kralestvo Tvoje
Boidi volja Tvoja, kako v nebi tak i na zemli.
Kruha našega vsakdenešnjega dai nam ga gnes.
Odpusti nam duge naše,
kako i mi odpuščamo dužnikom našim.
Ne vpelai nas vu skušavanje.
Ali nas obari od vsega hudoga.
Temlin v MK zapiše začetek očenaša takole: Oča naš /.../, med tem ko ima na desetih mestih besedo otec v raznih sklonih (Temlin 1715: 4, 11, 14, 20, 26, 27, 30, 38 /dvakrat/, 47). V vseh teh primerih, razen v prvem, gre za Boga Očeta. Ko pa navaja vsakdanje molitve, ima zmeraj Oča. Vu imeni Boga Oče /.../poklekni i reci Oča naš (Temlin 1715: 45).
Temlin (1715: 30) sedmo prošnjo očenaša namesto: Ali nas obari (obvaruj) od vsega hudoga navede takole: Ali nas osloubodi od vsega hudoga. Anton Breznik pravi, da je sloboda bolj slovenska beseda kakor svoboda. V predgovoru Temlin piše, da je, kolikor je le mogel, MK »na čisti slovenski jezik preložo« (Temlin 1715: 9). Tako se je počasi otresal kajkavščine.
Za primerjavo še dva odlomka iz Svetega pisma.
Sever (1747: 11) je v RZ objavil predgovor, prolog k Janezevu evangeliju in še odlomek iz Prvega pisma apostola Janeza.
RZ, Jn 1, 1	NZ, 264
1 Vu potčetki je bila Reič,	1. Vu zacétki je bila Rejč,
i ona Reič je bila pri	i ta Rejč je bila pri
Bogi, i Bog je bila ona Reič.	Bougi, i Boug je bila tá Rejč.
2 Ona je bila od potčetka	2. Eta je bila vu začétki
pri Bogi.	pri Bougi.
— 7 —
Jožef Smej
3. Vsah dugovanja so po	3. Vsa so po njej
njeih včinjena, ino	včinjena, i
rezi one je nikai nei	brezi nje je nikaj nej
včinjeno, kaije včinjeno.	včinjeno, štero je včinjeno.
RZ, Jn 1, 19	NZ, 726
1 Kai je od potčetka	1. Štero je bilou od začetka,
bilo, kai smo mi	štero smo čuli, štero
čuli, kai smo mi	smo vidili
z našimi Očmi vidili	z našimi očmi, štero smo oglejuvali,
i naše roke	i naše roke
so šlatale, od reiči žitka.	so šlatale, od Rejči žitka.
Sever (1747: 2) je prevod RZ namenil svojemu »lublenomi slovenskomi narodi«, ne pa kajkavski hrvaščini. Trudil se je, da bi bilo njegovo pisanje res stara prekmurščina. V navedenem svetopisemskem odlomku je samo ena beseda kajkavska: potčetek (namesto začetek).
Dugovanje, mn. dugovanja je lahko tako kajkavska kot prekmurska beseda. Ima jo Temlin (1715: 35), na več mestih tudi RZ (Sever 1747: 11, 37, 40, 48, 51); v množinski obliki pomeni 'stvarnosti'. Novak (2015: 80) navaja v edninski obliki: dugovanje = stvar, reč. Za katekizemske štiri poslednje reči Sever (1747: 37) uporabi izraz: ta naprei hodeča dugovanja, tj. zapis z določnimi spolniki: ta smert, tih mertvi gori stanenje, ta prišesna Soudba, konec etoga sveita.
Pri tretji, tj. dnevni sveti maši na božič je duhovnik že davno pred reformacijo bral z listka: »Vu začetki je bila Rejč /.../«. Prevedel si je iz grškega izvirnika, ki ima določni spolnik ho za moške, he za ženske in to za srednji spol. Vulgata (latinski, splošno priznani prevod Svetega pisma) nima določnih spolnikov (kot npr. nemški: der, die, das).
Sever ima poleg že v dugovanjih navedenih določnih spolnikov le-te na več mestih: ono seme bode tebi glavo terlo (RZ, 9); te Duh, te pravice (RZ, 15); te živouči Bog (RZ, 24); te Evangelium (RZ, 27). Določni spolnik se je v prekmurščini ohranil vse do današnjih dni (božična pesem zunaj bogoslužja): »Tou Dejte je malo, ta zima je velka.«
Tu navajam dve pesmi, dve kitici nebeškega veselja (prim. Barla 1823: 243-244); v njih ni določnih spolnikov (»Ne boji se več te žalosti, niti te smrtne boleznost.«). Cerkvene pesmi, ki so jih spevali v 18. stoletju, so delno prevzete iz Bakoševe pesmarice (1789):
Ne boji se več žalosti,	Tam je vu nebeskoj šoli,	Tam je zdravje, večni žitek,
Niti smrtne boleznosti,	žive, raste v dobroj voli,	I odičeni prebitek,
Nikakše teške tužnosti.	Bog njemi vse dobro zvoli. Kristuš je ti verni žitek.
V ekumenskem zborniku 1971 sem primerjal očenaš s starocerkvenoslo-vanskim prevodom in Trubarjevim zapisom. Primerjava kaže, da je očenaš v starocerkvenoslovanskem jeziku zelo blizu očenašu v prekmurščini:
— 8 —

Prekmurski pisatelji v 18. .stoletju
Stara cerkvena slovanščina
Prekmurščina
Trubar1
Otče naš
iže jesi na nebeseh sveti se ime tvoje pridi cesarstvo tvoje budi vola tvoja /.../ Hleb naš vsedanni dažd nam dnes i otpusti nam dlge naše jako že i mi otpuščajem dlžnikom našim.
Oča naš
ki si v nebesaj
sveti se ime tvoje
pridi kralestvo tvoje
bodi vola tvoja (kak na nebi,
tak i na zemli)
kruha našega vsakdanešnjega daj nam ga dnes i odpusti nam duge naše kak i mi odpuščamo dužnikom našim (I ne vpelaj nas v skušavanje, nego oslobodi nas od hudoga).
Naš Oča, kir si v Nebesih. Posvičeno bodi tvoje ime. Pridi tvoje kraljestvu. Izidi se tvoja vola.
2
1.3 Zdravamarija 1.3.1 KS, 32
»Zdrava bojdi Maria, milošče puna; Gospon je s tebom! Blagoslovlena si ti med ženami, i blagoslovlen je sad tvojega tejla.« Tako Mikloš Kuzmič (1783: 79) in KS. Danes se moli: »Zdrava (bodi) Marija, milosti puna; Gospod je s tebom! Blagoslovlena si ti med ženami i blagoslovlen je sad tela tvojega« (Ka-toliscanszki katekizmus, 1943: 5).
1.3.2 NZ, 163-164.
Zdrava bojdi (Maria), štera si miloščo dobila, Gospoud je s tebom; blažena si ti med ženami i blažen je sad utrobe tvoje. (Lk 1,28.42)
Podlaga molitve (Ps 144,15) je bila hebrejščina in po njej Septuaginta (starogrški prevod Svetega pisma):
MK, 47
KZ, 118
Septuaginta
15.
Vseih stvari oči na Tebe gledajo, Gospodne Bože, ino se vu tebi vupajo, Ti njim davaš hrano vu potreibnom
15.
Vse oči
na tebe gledajo,
Gospod,
ti njim
davaš
jestvino vu
prietnom
vremeni.
15. Höi ophthalmolpäntön eis se elpizousi Kyrie kal sy didös
ten trophen autön
en eu
kairia.
1	Prim. Smej (1971: 51).
2	Manjkajoče besede so v oklepaju. Tako je očenaš naveden v celoti, kakor ga molijo še danes v Porabju (Katoliscanszki katekizmus, Budapest, 1943: 5).
— 9 —
Jožef Smej
16. Odpiraš Ti svojo sv roko, ino nahraniš vsako živoučo stvar s tvoim svetim blagoslovom
16.
Odpreš roke tvoje, i nasitiš vse, ka žive z dobrotov.
16.
Anoigeis tas cheiras sou kal empiplas pan zoon eudokias.
Besedo eudokias v doksologiji SLAVA BOGU NA VIŠAVAH različno prevajajo: Bogu po volji, ki so blage volje (Lk 2,14). Števan Kuzmič (1771: 813) je zapisal naslednje kratice: S. B. D. I. H. Razvežem jih takole: Svetomi Bougi Dika Ino Hvala. Na koncu NZ so berila, evangeljski odlomki za nedelje in velike svetke iz Stare zaveze ter molitve za pomembne godove in svetke, tudi za svetek velike Meše ali D. Marie smrti, 15. Avgust (Š. Kuzmič 1771: 814-854); na 854. strani najdemo kratko doksologijo:
Dika bojdi Bougi Oči ino Sini I Duhi svetomi tu i na visini.
Zapis razodeva pesniški duh Števana Kuzmiča, ki se kaže tudi v njegovem prevodu Prg 31, 10-15 (Š. Kuzmič 1771: 816-817):
	NZ	Vulgata
10.	Plemenite srčnosti ženo što najde?	Mulierem fortem quis inveniet?
11.	Zavupa se na njou nje moža srce i v dobički se njemi nikaj ne zmenka.	Confidit in ea cor viri sui, et spoliis non indigebit.
12.	Dobro čini ž njim, in nej hudo, vse dni žitka svojega.	Reddet ei bonum, et non malum, omnibus diebus vitae suae.
13.	Poišče si vuno i predivo i dela v dobroj vouli rouk svoji.	Quaesivit lanam et linum, et operata est consilio manuum suarum.
14.	Takša je, liki tržca ladja, štera z dalekoga prinaša svoj kruh.	Facta est quasi navis institoris, de longe portans panem suum.
15. Ešče gda je nouč, gori stane i da hrano Et de nocte surrexit, deditquepraedam svojoj hiži i tao jela i dela svojim diklam. domesticis suis, et cibaria ancillis suis
2 Katoliška pisatelja in pesnika
Poleg Mikloša Kuzmiča (1737-1804) moramo omeniti Simona Čergiča. Rodil se je 26. oktobra 1765 v Horvatnadalji pri Kormendu, po rodu Beli Hrvat, po srcu pa Slovenec. Teologijo je študiral v Bratislavi (Požun). Po mašniškem po-svečenju 24. avgusta 1790 je služboval kot kaplan v Beltincih, nato kot župnik v Dolencih, Gornji Lendavi (Grad) in končno v Tomordu, kjer je 6. decembra 1806 umrl.
10	S^aviiO. (Centra
Prekmurski pisatelji v 18. .stoletju
Tako Mikloš Kuzmič kot Čergič sta pisala pesmi v madžarščini, vendar pa sta slovenska pesnika, kakor je slovenski pesnik Prešeren, čeprav je pisal pesmi tudi v nemščini.
Najprej predstavljam 19. kitico epistolarne pesmi, obsegajoče 42 kitic. Pesem, oziroma Muzo, je Čergič poslal Kuzmiču, ko je ta godoval, za 6. december enega izmed let od 1792 do 1796, ko je Čergič župnikoval v Dolencih (prim. Smej 1976: 79):
Legy idvezlet Miklos Totok fenyessege Pozdravljeni, Mikloš, ti slava Slovenov, Ezen Nemzet napja, sugara szepsege	slovenskega naroda sonce, žarek, lepota,
Febus Musainak kivant ekessege	muz Febusovih zaželena krasota
Sot meg Febusnak is elso kedvessege	in Febusa samega prvi prijatelj!
(prim. rime tu v izvirniku!)
Za 6. december 1793 je Čergič poslal Kuzmiču pesem, obsegajočo 42 kitic; navajam 26. in 28. kitico (prim. Smej 1982: 37):
Dokler srebril se bo na Libanonu cedre vitki stas, dokler zlatil na glavah se driad bo las, dokler bo valoval na Cerinem polju polni klas, dokler bo v Silvanovem gozdu sence hladne pas dokler šumelo bo morja valovje, dokler bo stalo Helikon gorovje, dokler bleščalo bo številnih zvezd svetovje, bo živel Kuzmič: spomin nanj vedno nov je.
Za 6. december 1794 je Čergič poslal Kuzmiču 20 kitic obsegajočo pesem (prim. Smej 1982: 48-49). 18. kitica:
Mint a Miklos Püspök Miträval fedezzel Barsonyba, es veres ruhäba öltözzel Holtod utänn pedig Menyekbe költezzel Sz. Miklos, Püspökkel vigän örvendezzel (v madž. izvirniku: rime!)
Kot Miklavža škofa ti mitra glavo bo krasila, oblekel se boš v žamet, v škofovska oblačila. Deležen po smrti še večnega plačila, z Miklavžem svetim ti duša se bo veselila.
Kuzmič je glede škofovstva odgovoril Čergiču takole (prim. Smej 1976: 179):
Preskromna mi je učenost, da daleč bi prišla, in kakor prav nihče ne more priti iz pekla, tako do višjih služb Prekmurec se ne bo povzpel, četudi v vzornem bi življenju osivel.
Za novo leto 1795 je Kuzmič voščil škofu Szilyju, dobrotniku, takole (prim. Smej 1976: 65):
Bolezen naj ne spremeni ti lepega obraza, moči telesnih ne izje zob časa, ohrani Bog ti zaželeno zdravje, naj Sloven čuti milost tvojo še nadalje.
— 11 —
Jožef Smej
Dokler Turek Evrope ne zgubi, živi! Dokler Ister v Črno morje teče, živi! Dokler meč ogrski Tira ne doseže, živi! Dokler Mura proti Gradcu vsa ne steče, živi!
V	pesmi, posvečeni M. Kuzmiču v letih med 1792 do 1796, Čergič hvali Kuzmiča:
V	globino prodira tvoj duh, modro ti teče beseda /.../. / Zaradi kreposti te tvoje tudi sovražnik spoštuje / in dela tvoja nesmrtna poveličuje. / Tvojo besedo tulijsko lepo za sveto ima, / blagruje te zanjo, ker rad jo imaš iz vsega srca!
Čergič hoče reči, da je Kuzmičeva materinščina ciceronsko zgovorna in lepa (prim. Smej 1976: 79; 86 op. 11).
Za zgled Kuzmičevega pesnikovanja v prekmurščini navedemo njegov prevod himne Amor meus (prim. M. Kuzmič 1783: 273):
Ali jas nej za vol' straha, i pekla bojaznosti, nego te lubim za volo, Boug, tvoje popolnosti. Zato naj me vežo, žgejo, ne bom pravo: dosta je; naj žagajo, i rejžejo, ne bom pravo: dojde že; či jezero križov spadne na me, i vse nevoule, naj jezero smrti trpim, ne bom pravo: dosta je.
In še kitica prevoda himne Jesu dulcis memoria (Jezus, sladki moj spomin) (prim. M. Kuzmič 1783: 292):
Gda mi ti na pamet prideš, v mojem srci gori zideš; vonja mi cejli ete svejt, i svecke dike vsaki cvejt.
Beseda vonja, vonjati je v prekmurščini milejši izraz za smrdeti: »Me vunja dosta menje kak gnojšnica /.../. Ta saga žveplena ti naj ne vunja« (Štrkov Jožek 1999: 181).
V	pesmi Mikloša Kuzmiča, posvečeni Čergiču, iz leta 1794 se Apolon (bo-štvo pesništva) pritožuje, da mu Čergič dela sramoto. Namesto da bi opeval »sveta« mesta v stari Grčiji, se ves posveča goričkim krajem: Dolenci, Šalovci, Križevski breg, gorička polja, polna srebrne rži, zlate pšenice, ječmena, gorički potoki, Peskovci, Bedenički breg, Ivanovski dol. Vse to namreč bolj ceni kot Cerenina polja (Cerera, boginja polja), dolenske pitne vode bolj kot studenec Kastalije (muzam posvečen studenec pri Delfih), bolj kot Helikon (gora z Apolonovim svetiščem in gajem muz), bolj kot Parnas (drugo ime za Helikon), Pindos. Povrh pa neki Qvardinec očita Kuzmiču, zakaj pesnikuje, sicer v madžarščini, a s slovensko domoljubno noto. Zato Kuzmič pesem sklene takole (prim. Smej 1976: 125-129):
— 12 —
■-S^avt-a. Centra.
Prekmurski pisatelji v 18. .stoletju
Pesnikujemo, Simon, še naprej vsi iz srca, zakaj bi lezli gor na Pindos, bolje je doma. Apolon nima oblasti v Slovenski okroglini, srečno, Gvardinec, zapoveduj ti v svoji domovini!
Zares, tako Mikloš Kuzmič kot Čergič bi lahko zapela kot Ovid:
Gratia, Musa, tibi! Nam tu solacia prnbes,
Tu curx requies, tu medicina venis (Tristitia, 1. IV. 115-116).
Prevajam takole:
Zahvaljena, Muza, tolažba v bridkosti, si v trudu počitek, v bolezni zdravilo.
Pričujoča razprava ima najprej ekumensko razsežnost. Apostolska veroizpoved ter molitvi očenaš in zdravamarija pred jedjo in po njej so skupne tako katoličanom kot evangeličanom. Odlok pariške sinode leta 1198 se glasi (Ušeničnik 1933: 33): »Exhortentur populum semper presbyteri ad dicendam orationem dominicam, et Credo in Deum, et salutationem beate Virginis« (Duhovniki naj Božje ljudstvo venomer spodbujajo, da pobožno izrekajo očenaš, Verujem v Boga in zdravamarijo). Za še večje zbližanje predlagamo, naj bi tako Stopinje kakor tudi Evangeličanski kolendar uporabljala ista domača imena za mesece: Svečen (jan.), Sušec (febr.), Mali traven (marec), Veliki traven (apr.), Risalšček (maj), Ivanšček (jun.), Jakopešček (jul.), Mešnjek (avg.), Mihalšček (sept.), Vsesvešček (okt.), Andrejšček (nov.), Prosinec (dec.). Iz starega izročila povzeta je ta imena mesecev prvič objavil Mikloš Kuzmič (1796). Zaradi novejše tradicije bi morda za januar uporabili Sečen (Stopinje) ali Sečenj (Ev. kol.), za julij Jakobešček (Stop. in Ev. kol.), namesto izvirnika Jakopešček. Namesto Svestvinšek (Ev. kol. 1975), Vinšček (Ev. kol. 2012) in Vsesvišček (Stopinje 2016: 22) naj bo Svesvešček.
Slavistom, kot so npr. Marko Jesenšek, Martina Orožen, Marija Stanonik, Zinka Zorko, naj pričujoča razprava rabi za polet, da še naprej raziskujejo vilinske lepote (Božidar Raič) stare prekmurščine.
3 Sklep
V Avgustov zlati vek sodijo pesniki Vergil, Ovid (omenja ju M. Kuzmič), Ho-rac, Tibul, Properc. Po Ovidu bi lahko zapisal: »Donec arcus fuerit super te, Roma, splendebit, Tibulle, nomen tuum« (Dokler nebesni bo svod nad tabo, o Rim, ime blestelo bo tvoje, Tibul). Uporabljajoč licentiam poeticam, pravim: »Osemnajsto stoletje (zlati vek je za Prekmurje) s priimki prav temi: Temlin, Sever, Š. Kuzmič, M. Kuzmič in Čergič.«
— 13 —
- Jožef Smej -
KRATICE
KS = Kratka summa velikoga katekizmusa, 1780. Mikloš Kuzmič. KŽ = Knige žoltarske, 1848. Šandor Terplan. MK = Mali katechismus, 1715. Franc Temlin. NZ = Nouvi zakon, 1771. Stevan Kuzmič. RZ = Red zvelicsansztva, 1747. Mihael Sever.
LITERATURA
Mihal BAKOŠ, 1789: Nouvi graduval. V Soproni.
Mihal BARLA, 1823: Krscsanszke nove peszmene knige szpravlene evangyelicsanszkim gmainam. V Soproni. (MS, 1778-4. 2. 1824, Kovagoors).
Mikloš KUZMIČ, 1780: Kratka summa velikoga katekizmusa. V Soproni.
—, 1783: Kniga molitvena. Sopron.
Stevan KUZMIČ, 1771: Nouvi zakon. V Halli Saxsonskoj.
NN, 1943: Katoliscanszki katekizmus. Budapest.
Vilko NOVAK, 2015: Slovar stare prekmurščine. Ljubljana: ZRC SAZU.
Mihael SEVER, 1747: Red zvelicsansztva. V Halli Saxonszkoj.
Jožef SMEJ, 1971: Dvestoletnica Kuzmičevega prevoda Nove zaveze. V edinosti. Eku-menski zbornik. 46-54.
—, 1976: Muza Mikloša Kuzmiča. Murska Sobota: Pomurska založba. —, 1982: Simon Čergič, župnik in pesnik. Maribor: Škofijski ordinariat. ŠTRKOV Jožek, 1999: S črvivoga prečnjeka edne stare škrinje. Stopinje, 181. Franc TEMLIN, 1715: Mali katechismus. Halle. Sandor TERPLAN, 1848: Knige žoltarske. Koszeg.
Franc UŠENIČNIK, 1933: Katoliška liturgika. V Ljubljani: Jugoslovanska knjigarna.
PREKMURJE AUTHORS IN THE 18th CENTURY
The article presents 18th century writers and poets from the Prekmurje region, focusing on the most prolific authors and the ones who are regarded as the most connected to Prekmurje in the 18th century - France Temlin, Mihael Sever and Stevan Küzmic among the Evangelicals, and Miklos Küzmic and Simon Cergic among the Catholics.
— 14 —
■-S^a-vt-a- Cc-ntytea
Prekmurski pisatelji v 18. .stoletju
The article brings an analysis of linguistic variants of the Lord's Prayer, Hail Mary and Apostles Creed (lexicological analysis of distinctive Prekmurje and Kajkavian lexicons), as well as an analysis of poems of Kuzmic and Cergic who both wrote in Hungarian and Prekmurje Slovenian (poems in Hungarian analysed in the article were translated into the literary Slovenian language; a translation of Kuzmic's hymn Amour meus is provided to illustrate his poetic oeuvre in Hungarian). Kuzmic's (and Cergic's) poems in Hungarian have a strong and distinct Slovenian patriotic note (Apolon nima oblasti v Slovenski okroglini "Apollo hath no power in the Slovenian sphere"), allowing both to sing out as Ovid:
Gratia, Musa, tibi! Nam tu solacia prxbes,
Tu curx requies, tu medicina venis (Tristitia, 1. IV. 115-116).
By comparing the golden age of Augustus (Virgil, Ovid - mentioned by Miklos Kuzmic - Horace, Tibullus, Propertius) with Slovenian Prekmurje authors, the author determines that the 18th century was the golden age of Prekmurje and the Prekmurje literary language.
Prekmurje authors made an effort to write in the old Prekmurje language, i. e. the Prekmurje literary language that developed between the rivers Mura and Raba in the 18th century - as prior to this period, the substitute language of choice for Prekmurje Slovenians that was used in church was the Kajkavian language, which had a longer literary tradition. The Prekmurje literary language of the 18th century was codified in the translation of Novi Zakon (New Law) (Stevan Kuzmic, 1771), and the distinguishing factor to Kajkavian was its terminology: as the Kajkavian people until then referred to their language as slovenski (Slovenian), Stevan Kuzmic named Prekmurje Slovenian stari slovenski jezik (Old Slovenian).
The topic also carries an ecumenical dimension of the inherent discussion, as well as the realization that the Apostles Creed, the Lord's Prayer and Hail Mary before and after a meal are a habit and custom shared by both the Evangelicals and Catholics.
— 15 —