Poštnina plačana v gotovini Cena 2*50 Din. \J DRAMA ----------- GLEDALIŠKI LIST NARODNEGA GLEDALIŠČA v LJUBLJAN11935/36 TUJE DETE Premijera 5. oktobra 1935 IZHAJA ZA VSAKO PREMUERO UREDNIK: I. VIDMAR ■ v' :■ /r- •iv--', '”t L v ■ •■•' ' SEZONA 1935/36 DBA M A ŠTEVILKA 4 GLEDALIŠKI LIST narodnega gledališča v ljubljani bhaja za vsako premijero Premijera 3. oktobra 1935 V. Škvarkin: Tuje dete Malokatero dramsko delo in tudi malokatera komedija te tako ^razito kakor ta Škvarkinova veseloigra opozarja na važni in morda temeljni element vse umetnosti, ld je igra, igračkanje. Mladi ruski Pisatelj se igra mojstrsko. Iz nekega niča, nesporazuma, iz rahle Privoščljivosti izrasle pomote se razprede temu čudovitemu pletilcu cela mreža dogodkov, polnili radosti in bolečin in vseli mogočih cuvstev od zdrave mlade ljubezni do trdega egoizma. Razprede se mu mreža ali tenčica življenjskih pojavov, ki je navzlic svoji nežni m fini strukturi trdno povezana z logiko čuvstev in dogodkov. Tako ta čarovnik z naglo kretnjo iz svoje magične palice razgrne živo, Pisano pahljačo in jo z naglo, veselo kretnjo spet zapre. Na njegovi pahljači se zganejo žive postave. Ljudje so, ki jih gibljejo topla in vroča čuvstva. Mlada igralka, njeni starši, pet šest mladih ljudi, fantov in deklet z resnimi obrazi v smehljajočem se življenju. Potem še temna senca slabega, nelepega, toda skoraj z odpuščajočo ironijo narisanega zapeljivca. In te postave oživi nesporazum, prebude se težka čuvstva, strasti, srca in duše se razkrijejo, odpro, globoki skriti goni človeških dejanj se pokažejo v vsej določnosti, se zapletejo v dogodke, v katerih vse gibajoče sile jasno in nazorno snujejo pred teboj in ti igrajo smeha, veselja in globoke radosti polne prizore iz večne in nespremenljive komedije človeškega življenja. In ti igrajo verno, se pravi, globoko resnično in zato globoko prepričevalno. Kakor življenje in človeško naravo Škvarkin zvesto in verno Podaja tudi časovni in krajevni kolorit tega življenja. Nelahko po-godljivo ozračje sedanjega sovjetskega življenja je v njegovi igri naznačeno z maloštevilnimi, toda krepkimi in določnimi potezami. Tu imate tavajoči in tipajoči zanos novega življenja, mladine, ki je še vsa zbegana od novih, neprebavljenih idej, gesel, predstav in ki 21 je hkratu tako prisrčno, naivno, a tudi pogumno in celo junaško samostojna, prepričana, samozavestna. Na drugi strani pa stari rod, ki izgubljen, zmeden, preplašen in od vsega tega včasi tudi moralno-nezanesljiv živi med to uporno, za vse staro gluho in slepo, samosvojo, prevzgojeno mladino. Veseli dogodki so polni smešnih situacij, zapletljajev in nepričakovanih obratov. In v teh položajih in življenjskih izgibih. ki vsi izvirajo iz prvotne pomote, iz začelnega nesporazuma, žive ti ljudje1 sodobne Rusije polno, močno življenje, preživljajo težke in smešno! tragične trenotke, v katerih se razkrivajo njihove tople, prisrčne človečnosti do dna. Tako žive, ravnajo in se izražajo, izražajo dulio-Ivito, bistro in blesteče naravno, kakor se v ruski književnosti izražajo samo še nepozabne osebnosti kakega Čehova. Toda začetni nesporazum se naposled mora pojasniti. Prav tako naravno, kakor je nastal in kakor je razburjal to kopico ljudi, živi med njimi in jih buri do pravega trenutka in se pravi hip, ko so izčrpane vse možnosti in ko so te človečnosti razkrite do kraja in nekako pomirjene ž njim, pojasni in odkrije, — srca se pomire, življenje upokoji, smeli se poleže, pravi pari se najdejo. Čarovnik zgrne svojo pisano pahljačo in v njegovi roki je zopet samo začetni nič, — magična palčica. V. Škvarkin: Tuje dete Že drugo sezijo se daje na neštevilnih ruskih odrih (v S. S. S. H. in v emigraciji) z ogromnim uspehom komedija mladega in doslej popolnega neznanega sovjetskega pisatelja V. Škvarkina >Tuje dete--;.. Zdaj pa je ta igra prešla ruske meje in si zmagovito osvaja evropske, pa tudi že amerikanske odre. Skoraj vsa jugoslovanska gledališča so jo že uprizorila (Zagreb) ali pa jo imajo na programu (Beograd, Osijek, Ljubljana, Skoplje). Kaj je prav za prav vzrok, da ima igra tak senzacijonalen uspeli? Dasi ne zanikamo delnega vpliva medne psihoze, je vendarle treba levji del uspeha pripisati estetskim in nioralno-ideološkiin odlikam te komedije. Čeprav je ustvarjena v sodobni sovjetski atmosferi, je komedija vendarle popolnoma brez vsake politične tendence in niti najmanj ne kaže hotenja, propagirati nazore, ki so po volji vladi in stranki, četudi je to uradno opredeljena dolžnost umetniške književnosti, kakor je bilo ponovno potrjeno na nedavnem kongresu sovjetskih pisateljev v Moskvi. Nasprotno. Škvarkin popolnoma objektivno riše rusko življenje in s fino ironijo razkriva vse one nedostatke in neprijetnosti sovjetske sedanjosti, ki jih 22 ustvarja politični režim, kateri ni liotel spremeniti samo socijalnih odnosov, marveč do kraja uničiti neke pojme, ki so zakoreninjeni v človeški duši, kakor na primer ljubezen. Ta igra predstavlja v lahkosti, toda prepričevalni obliki resnično apoteozo ljubezni. Posebno jasno je to pokazano na simpatičnem junaku, partijcu Jakobu, od strašne in načelne mržnje do ljubezni polagoma preide v krog Njenih pristašev. Oženi se s prepričano komunistko Kajo, ki se tudi 111 niogla boriti zoper ognjevito ljubezen. Lepo in vseh materijalno-Zlvljenjskih razmer prosto ljubezen propoveduje tudi stari Karaulov. Njegov vzvišeni zaključni monolog prekriva vso igro z lahnim pajčolanom poetične zamišljenosti, ki jo približuje Turgenjevu in Čehovu. Škvarkin je v svoji igri spravil dve generaciji; našel je nekaj, kar ju spaja v nedeljivo celoto, in je srečno razrešil ono večno borbo n>ed očeti in sinovi, problem, ki je nekoč tako resno zaposljeval rusko literaturo. Vse politično-socijalne razloge, ki so bdli pri nastanku 0,1ega prepada med dvema generacijama odločilni, je prenesel v drugo sfero in je odločno poudaril elementarnost one navadne človeške ljubezni, ki jo je njegov čas zametaval kot »buržujski predsodek«. S tem osnovnim vprašanjem (z obrambo ljubezni) je ozko povezan problem nezakonskega materinstva. To vprašanje je hkratu z zakonskim vprašanjem v Sovjetski Rusiji v kritičnem stanju. Prodam stranke je nezakonsko materinstvo označil kot osnovo za bodočo komunistično rodbino, ki bi 11 orala biti prejšnji popolnoma na-sProtna, toda tok življenja in dogodkov mu je dal drugačno smer, ki ga je polagoma privedla tako daleč, da je postalo prava socijalna nesreča. Škvarkin podaja v svoji komediji poglavitne obrise te razrešitve, ki jih originalno in zanimivo skicira, ter pretvarja ta soci-jalni problem v moralno vprašanje, ki se razrešuje v ljubezni Škvarkin je poln vere v bodočnost, ki je v rokah mladine, toda tudi stari inteligenci, temu resničnemu »tujemu detetu« sovjetskega režima, je pravičen in ji da, kar zasluži. Slika jo s pozitivnimi in simpatičnimi potezami, toda ne pozablja niti njenih negativnih plati, kakor tudi ni slep za nedostatke mladine. Škvarkinova komedija je pisana v odrsko - efektnem jeziku. Krepak, oster, izrazit jezik, poln bistroumnih domislekov, vpadov, paradoksov in rečenic je ena izmed najznačilnejših odlik in vrlin te komedije, ki s svojim bujnim in slikovitim potokom besed odnaša gledalca s seboj. »Tuje dete« ima veliko umetniških in odrskih vrlin je vredno vseh simpatij naše publike. Nikolaj Feodorov (po »Komediji« 1 1. št. 43). 23 Maksim Gorki o dramatiki Priproste misli se prisvajajo rajtežje in najslabše. Tako je na primer rekel Goethe: »Delovanje je začetek bistvovanja«. Zelo jasna in bogata misel. Z isto močjo kakor njena sila se javlja iz nje tudi njen zaključek: poznavanje prirode, sprememba socijalnih življenjskih pogojev je mogoča samo z delovanjem. Na podlagi tega je rekel Karl Marks: »Filozofi so svet samo raztolmačili na različne načine, toda stvar je v tem, da je treba svet izpremeniti.« Priproste misli se zaradi tega težko prisvajajo, ker je človeštvo dolga stoletja preživelo v megli strahotne in zvite modrosti, ki je vladarjem življenja neobhodno potrebna, da zakrijejo sramoto, grozoto in nepomirljivost družabno-razrednih protislovij, ki so se dandanašnji razvila že do umazane očitnosti — in katerih ni več mogoče prikriti s kakršnokoli si bodi »modrostjo« in /'.vito lažjo. Toda stara navada — pretkano modrovanje — deluje še zmerom, posebno močno pa je zagrizena v možganih tistih ljudi, ki se smatrajo odgovorne za življenjske odvratnosti. Priproste resnice, ki pa so razumu teh ljudi kemično neprijazne. 0 tistem, s čimer so se tavili in se bavijo filozofi pa je povedal docela kratko in docela razumljivo Ivan Hermnicer v zgodbi »Metafizik«. Smisel te zgodbe je takle: Mladenič se je sprehajal po polju in je razmišljal o »pravzroku vseh začetkov«, pa je padel v jamo, iz katere se ni mogel izvleči. Vrgli so mu vrv, on pa je takoj zastavil vprašanje: »Kaj pa je vrv?« Rekli so mu, da zdaj ni časa filozofirati o vrvi kot o »stvari kot taki — pač pa, da se je treba izkobacati iz jame. Toda on je vprašal: »Kaj pa je čas?: Po tem vprašanju so ga pustili v jami, kjer še dandanašnji razmišlja: ali je vesoljstvo in če je, zakaj? Metafiziki so odtrgali besedo cd delovanja in so jo prenesli na docela brezplodno področje zgolj besednih, logičnih sistemov, med tem ko se svet da doživeti samo kot koncentracija kretanja, to je delovanja. Delovno ljudstvo, ki prihaja do oblasti nad svetom, je začetnik novega človečanstva in docela novega'odnosa napram svetu — ono izpolnjuje čas s svojim delom in spoznava svet za svoje gospodarstvo. Umetnik besede je upravičen, da si predstavlja delovno ljudstvo v sliki zgodovinskega, prosvetljenega človeka, kot izvor najvažnejše, vse zmagujoče sile, kot upravitelja druge prirode« — materijalne in »duševne« kulture. Delo vpliva na mišljenje, mišljenje spreminja delovno izkušnjo v besede, ga izraža v idejah, hipotezah in teorijah, od časa do časa v delovnih resnicah. Vsakdo ve, da je veliko težje spremeniti besedo v dejanje kakor pa dejanje v besedo. Ljudska modrost zelo pravilno in uspešno določa pomen besede v obliki uganke: »Kaj je to: ni med. pa se vendar vsemu prilega? V našem svetu ni ničesar, kar bi ne imelo imena, kar bi ne bilo izraženo v besedi. Vse to je — skrajno preprosto, toda zdi se 24 mi, da si mladi pisatelji iger niso še dovolj na jasnem o pomenu besede. ' Igra — drama, komedija — je najtežja literarna vrsta — težka ™to, ker zahteva, da je vsaka enota, ki deluje v njej, izražena edinole z besedo in z dejanjem, ne da bi pisatelj karkoli dodaja! ali tolmačil. V romajiu ali v povesti živijo prikazani ljudje s pisateljevo pomočjo; avtor je neprestano z njimi, govori bravcu, kako "aj jih dojame, mu tolmači tajne misli, skrite vzroke delovanja prikazanih podob, osenči njihova razpoloženja z opisi prirode, okolice in jih neprestano drži na nitih svojih namenov. Svobodno in velikokrat tako spretno, da bravec niti ne opazi, ter celo samovoljno razpolaga z njihovim življenjem, z njihovimi besedami in dejanji. z njihovimi medsebojnimi odnosi tako, da so osebe v romanu umetniško čim jasnejše in prepričljivejše. V igro se pisatelj ne sme tako svobodno vmešavati in ne sme šepetati gledalcu. Delujoče osebe živijo edinole s svojim govorom, t° je z neposrednim govorjenjem in ne z opisovanjem. Zelo važno ■je. da se to dojame, kajti če hočemo, da bodo liki, ki jih igralci ,zvajajo na odru, umetniško vredni in socijalno prepričljivi, je potrebno, da je govor vsake osebe izrazit, do skrajnosti značilen, zakaj edino pod tem pogojem bo vsaka cselm v igri delovala na gledalca tako, kakor to zahtevajo pisatelj in igralci. Vzemimo na Primer junake naših krasnih komedij: Famusova, Skalozuba, Mol faljiiia, Repetljiva, Hlestakova, Raspljujeva itd. — vsak izmed teh Je podan s pičlimi besedami, toda vsak ilaje docela točno sliko svojega stanu in svojega časa. Rekla teh značajev so prešla v ljudsko govorico prav zato, ker je v vsakem reklu sila jasno izraženo nekaj nespornega in tipičnega. Živimo v vzdušju, kjer nas mnogi zelo sovražijo; naučiti se moramo sovraštva tudi mi — in odrska umetnost nam mora pri tem Pomagati. Okrog nas in med nami žvižga ogorčeno malomeščanstvo. x tem, da odkriva gledalcu najogabnejše strani malomeščanstva, mu mora gledališče zbudili do njih prezir in stud. Saj imamo kaj pokazati in se česa'veseliti, toda vse to so v umetniškem govoru ne J z. raža dovolj krepko. Naša mlada dramaturgija ne dosega naše Junaške stvarnosti, prva naloga umetnosti pa je v tem, da se dviga •'ajl stvarnost, da gleda de-lo sedanjosti z višine onih krasnih smotrov, ki si jili je zastavilo delovno ljudstvo, stvarnik novega člo-'eštva. Za točno prikazovanje tega, kar že je, se zanimamo le v toliko, v kolikor nam je to potrebno za globlje in jasnejše dojemanje vsega, kar moramo izkoreniniti in vsega, kar moramo še ustvariti. Junaško delo pa zahteva tragično besedo. ttanes je le preveč jasno, da umetnost nikdar ni bila in tudi ui nioglu biti sama sebi namen — saj hkratu z opešanjem starega jazreda, svojega nekdanjega odjemalca, tragično izgublja svojo moč er se hkratu s kulturno rastjo delovnega ljudstva spet hitreje raz-'Ja. Kakor vera, je tudi umetnost služila v meščanski družbi dolo" ei»ini razrednim svrham; kakor v veri, so bili Judi v umetnosti aPadniki, ki so se zaman skušali iztrgati iz suženjstva razrednega Uasilja, pa so svojo slepo vero v neomajne resnice« malomeščan- 25 stva plačali s tein, da so jih pričeli napadati mučni dvorni o neomejeni stvariteljski moči zgodovinskega človeka in o njegovi nesporni upravičenosti do razdiranja in ustvarjanja. Zgodovinski človek, ki je v 5—6 tisoč letih ustvaril vse to, kar imenujemo kulturo, vse, kar vsebuje velikansko množino njegove energije in kar je najveličastnejša zmaga nad prirodo, ki mu je veliko bolj sovražna kakor naklonjena — ta človek je kot umetniški lik izredno bitje! Toda sodolni dramatik se mora ukvarjati s Človekom, ki je skozi stoletja rasel pod pogoji razredne borbe, ki je globoko okužen z zoološkim individualizmom, ki je sploh skrajno pisan, zelo zamotan in protisloven pojav. Če ga hočemo torej preoblikovati — in to hočemo — ne smemo današnjega človeka, kakor ga vidimo v življenju, poenostavljati, marveč ga moramo njemu samemu pokazati v vsej lepoti njegove notranje zamotanosti in raztrganosti, z vsemi njegovimi »protislovji med srcem in razumom>. V vsaki prikazani enoti moramo torej razen splošno razrednega najti oni individualni stržen, ki je zanjo najznačilnejši in ki ga navsezadnje določa družbeni razvoj. »Razrednega značaja« ne smemo človeku nalepiti na lice; stanovski značaj ni bradavica, marveč nekaj zelo notranjega, živčno možganskega, bijološkega. Naloga resnega pisatelja pa je, da zgradi svojo igro na umetniško prepričevalnih likih, da doseže tisto »umetniško resničnost«, ki nas globoko gane in ki je sposobna preoblikovati gledalca. Živimo v deželi, kjer si je delovno ljudstvo postavilo težko in krasno nalogo: uničiti vse pogoje, ki izmaličijo človeka od rojstva. Borimo se za resnično človeško svobodo, ki je mogoča le tedaj, ko ne bo več vzrokov za zavist, za lakomnost, za sovraštvo, in trdno smo prepričani, da se te vzroke lahko uniči. Politično in kulturno delovanje socijalistov Sovjetske zveze se ne bori proti človeku, marveč zato, da osvobodi človeka vseh tistih gnusnih lastnosti, navad in predsodkov, s katerimi ga je okužila in ga še okužuje degenerirano in psihično nezdravo bogato meščanstvo. Borimo se proti zoološkemu idealizmu malomeščanov zato, da ustvarimo pogoje za svobodni razvoj izrazitih individualnosti, zato, da zagotovimo vsem ljudem na vseh področjih popolno stvariteljsko svobodo. So ljudje, ki ne verujejo, da je mogoče človeka preoblikovati, osvoboditi ga umazanosti in blata stoletnega nasilja. Ne verujejo, ker ne vedo. da so sami oblateni, oblateni že tako, da ne morejo več poznati in proučevati življenja, da ne morejo več videti njegovih nečistih, sramotnih strahot in se oborožiti s stvariteljskim gnevom za borbo proti organizatorjem strahot. To so ljudje lenega in brezbrižnega razuma. Kadi bi mirno živeli in — nič drugega. Nekateri med njimi se skrivajo pred življenjem za primitivnimi mislimi o smrti s tem, da trdijo, da je smrt najvažnejši dogodek v življenju?, ali pa, da je normalna psihologija druge polovice človeškega življenja psihologija priprave na smrt«. To je popolnoma res( saj gre za psihologijo malomeščanske strte, umirajoče družbe. Mi nimamo časa, da bi razmišljali o smrti, prijeli smo življenje v svoje roke in ga preoblikujemo, 26 Med tem, ko gradimo to novo stavbo, ne mislimo na potres, ki jo bo morda uničil. Nič nas ne veseli skrivati se pred življenjem v neplodna in šaljiva razmišljanja o vsemirskih Katastrofah, o tem, da morda čez milijon let ugasne naše sonce. Učimo se v trdi šoli samoizobrazbe, učimo se n isliti ob poteku svojega dela in na njegovih posledicah spoznavamo tajne sveta. Res, v marsičem tudi grešimo, toda samo mrtvi ne greše. ker ne delajo. Zato je najdramafičnejši junak današnjega časa človek, ki razume svet. Človek, ki si skuša razložiti in razumeti svet tako, da gi ga končno popolnoma prisvoji. To je človek — nov, velik, pogumen, močan — zato ga tako strupeno sovražijo ljudje starega sveta. Naši mladi dramatiki so lahko srečni, saj imajo pred seboj junaka, kakršnega še ni bilo. Preprost je in jasen, prav tako kakor je velik, velik pa je. zato, ker je veliko bolj nespravljiv in puntarski kakor vsi Don Quijoti in Fausti v preteklosti. Če pa hočemo takega junaka prikazati čimbolj krepkega in živega, se moramo učiti pisati igre pri starih, nedosežnih mojstrih te literarne vrste, najbolj Pa — pri Shakespeareju. Ironik Mihael Bulgakov (Ljubljanska drama pripravlja Mihaela Bulgakova biografsko dramo -'Moliere«. Naslednje podatke o ruskem dramatiku črpamo iz »Pra- ger Presse«.) Poleg Mihaela Zoščenka, ironičnega realista, je ironični romantik Mihael Bulgakov najpomembnejši zastopnik ironične smeri v sodobni ruski literaturi. Bulgakov se je pojavil v literaturi šele po koncu državljanske vojne. Debitiral je s skicami iz moskovskega Malomeščanskega življenja, ki pa niso izšle v sovjetski Rusiji, marveč v Berlinu v založbi »Novi svet , kar je vsekakor značilno. Njegovo prvo večjo delo, roman -Bela garda je sicer izšel v Moskvi, toda v reviji »Rusija«, ki jo je kesneje vlada prepovedala. Nato je Bulgakov spisal cikel novel pod naslovom Diavolida«, dramo Dne- vi Turbinih in komedijo »Stanovanje Zojkina . Natis oziroma vpri-zoritev teh del nista bila brez težkoč in uradna kritika pričenja zmeraj znova napade na mladega avtorja, cenzura ga neusmiljeno zatira (drugi del Bele garde« še doslej ni izšel, in četrti akt Dni Turbinih« je cenzura predelala), in vendar se Bulgakov prebija ter uveljavlja tudi v teh težkih razmerah. Njegove drame vedno polnijo hiše, njegova pripovedna dela so lazprodana. Občinstvo je odločno 113 njegovi strani, ker je na njegovi strani — talent. Bulgakov piše blestečo ruščino, razpolaga z bujno domišljijo, se ogiba sleherni problematiki in ne obravnava nobene stvari resno. Njegova ironija ve-*]a predvsem ruski sedanjosti. Že v njegovih prvih moskovskih ski-cah je bilo moči slutiti ostrino njegovega ironičnega žela, do popolnega izraza pa je ta njegova posebnost prišla v Diavolidi«, ki je Popolna in pri vsem tem neoporečna satira na današnje rusko živ-Jenje. Za primer naj služi vsebina zgodbe z »Usodnimi jajci ( Ro- 27 kovija jajca«). Prof. Persikov izumi aparal. s katerim je možno razmnoževanje živih organizmov neomejeno stopnjevati. Sovjetska vlada izkoristi njegov izum za pospeševanje perutninstva. Zgodi pa se nekaj strahotnega: nepazljiv uradnik zamenja kurja jajca s kačjimi, tako da se v deželi namesto kokoši zaredi neznanska zalega kač. Ta nadloga se grozeče razširi po vsej Rusiji, cele pokrajine so opu-stošene cd kač in le zima naredi grozotam konec. Ostale zgodbe ilustrirajo isto tezo: kako je v sedanji Rusiji vse neresnično, fantastično, spačeno, kako se vsaka vladna odredim izprevrže v svoje nasprotje in kako mora naposled vse neuspele poskuse plačevati prebivalstvo. V »Beli gardi je Bulgakov manj ironičen. V tem romanu opisuje usodo plemenite rodbine med državljansko vojno in njegove simpatije so neprikrito na strani »belili«, toda umirajoči beli poveljnik mora na koncu vendarle priznati: »Boljševiki mi imponirajo«. Navsezadnje pa se Bulgakov tudi svoji »beli gardi samo smehlja, četudi je ta njegov smehljaj finejši in milejši kakor oni, s katerim govori o junakih usodnih jajc«, Diavolide :. »Etablismana Zojkina in »čičikovih pustolovščin«. »Dnevi rodbine Turbinih« je dobro realistično sodobno delo z globjim pomenom. 12 slik iz državljanske vojne v Ukrajini. Propad oficirske rodbine. Dve', tri vzporedno razvijajoče se človeške usode, ki postanejo dramatične šele v revoluciji. V ostalem spominja delo na Čehova. Poltoni, polovične strasti, otožnost stepe za okenskimi zavesami, ciganske pesmi, šampanjec, žganje, oficirske uniforme in pod njimi srca junakov, ponočnjakov in komedijantov; poleg njih ženska v tihi žalosti, ki se nenadoma izprevrže v kokoto. Delo bi bilo mogoče imenovati igro o pravem možu . Toda kot pravega moža« ni mogoče označiti polkovnika Turbina, junaka bele garde, ki umi-raje prekolne svoje življenje, temveč pravi mož je pisatelj sam, ki ima pogum sredi novega sveta iskati in slikati dobroto in plemenitost v minulem in zatrtem življenju. 0^0 Lastnik in izdajatelj: Uprava Narodnega gledališča v Ljubljani. Predstavilik: Oton Župančič. Urednik: Josip Vidmar. Za upravo: Karel Mahkota. Tiskarna Makso Hrovatin. Vsi v Ljubljani. 28 C I KO P MA KOLINSKA CIKORIJA je nas pravi domači iz d e 1 e k Kje kupim nsjboljše in najcenejše moške in deške obleke domačega izdelka? Pri tvrdki OLUP JOSIP, Ljubljana STARI TRG 2 Velika zaloga sukna, kamgarnov iz priznanih tuzemskih in inozemskih tovarn. Obleke se izvršujejo tudi po naročilu in konkurenčnih cenah. Velika zaloga moškega perila iz lastne tovarne Triglav TELEFON 35-61 Smučarsko opremo po najnižjih cenah in v kvalitetnem blagu Vas postreže KOLB & PREDALIČ Selenburgova ul. 6 Komedija v troh dejanjih (5 slikal ^rifkin. Prevel dr. Oto Berkopec. Kežiser in scenograf: ing. arch. B. Stupica. Karaulov Sergej Petrovič, sl Olga Pavlovna, njegova žel1 Manja, njuna hčerka, dram*'1 Ca Pribiljov Fjodor Fjodorovifl' Kostja, študent-praktikant Jakov, študent-praktikant Agripina Semjonovna, babi( Zina, Manjina tovarišica . j Senečka Perčatkin, zoboteK Raja; visokošolka . . . Aleksander Mironovič, Rajii' Seneckin prijatelj ... Pismonoša ...................... Dejanje se vrši v l^vi, poleti leta Po 3- * 0(lmor Lipah Nablocka Severjeva Gregorin Jan Stupica B-oltarjeva V. Juvanova Sancin Šaričeva Skrbinšek Raztresen 1933. Blagajna se odpre ob pol 20. Konec ob pol 23. Partor! Sedeži 1. vrste .... Din 28'— II. - III. vrste . . 26 ., IV.-VI. „ . . .. 24 „ VII.-IX. ... .. 22 . X. - XI. , . . , 20 „ XII. -XIII..............18 Lola v fDin 100 — V * 100--” bf ' 70- Dodatni K ” ~ ’ » 20-' » 15- I Balkon: Sedeži 1. vrste „ H. Din Qalarija i I. II. Galerijsko stojišče Dijaško stojišče . 20-16 — 14'- 12-— 10- 250 5-- D VSTOPNICE >• dobivajo w prodprodaji pri gladalllkl ( »cdallUu od 10. do do pol 1- in od 3. do S. Mre Predpisana taksa ** Vp*