Dopisi. Iz Maribora. (Prijazno vabilo.) Zbralo se je več slovenskih visokošolcev dunajskih, ki tudi v velikem prestolnem mestu niso pozabili svoje duhovske matere svete katoliške cerkve in pa preljube slovenske domovine svoje. Sklenili so, da hočejo ustanoviti posebno dijaško društvo z imenom »Danica«. V njem se naj skrbno varujejo in gojijo katoliška zavest, avstrijsko domoljubje in pa rodoljubje slovensko. Predsednik začas- nemu odboru in naš vrli rojak, gospod Frančišek .lankovič, medicinec na dunajskem vseučilišču. Imenovano društvo vsem svojim prijateljem in znancem v dijaških krogih najtopleje priporočam z besedami Gospodovimi: »Kaj pomaga človeku, če ves svet pridobi, na svoji duši pa škodo trpi!" Dr. Jožef Pajek. Iz Konjic. (Požar po otrokih?) Tokrat Vam nimain nič veselega poročati. V nedeljo, dne 23. julija kmalo po 10. uri pred poldnevom vžgal se je pod farovškim kozolcem voz poln snopja in v par trenotkih bilo je s senom in snopjem natlačeno veliko poslopje v plamen zavito. Nas, ki smo od daleč gledali požar, sprebajala je groza videče, kako naglo požira nevkrotljiv ogenj pridelke dolgega leta. Še veliko veči strah pa nam je delala poraisel, kaj bi se utegnilo zgoditi v cerkvi, zdaj ob času, ko se je ravno pridiga začela. Kdor se ne spominja s strahom lanske nesreče v Hrvaški Vinagori blizo Podčetrtka! Tamkaj je neka nespametna ženska s klicem: »Cerkev se podira«, napravila grozno gnjeeo, v katerej je 14 oseb zgubilo življenje še več pa svoje zdrave ude. Hvala Bogu, tukaj se božja služba po tej nesreči ni motila. Gospod kapelan Kukovič po vlč. gospodu nadžupniku zagotovljeni, da cerkvi ne preti nobena nevarnost, so vkljub vsemu zunanjemu trušču pridigo glasno nadaljevali in dovršili. Samo bližje vrat stoječi poslušalci so zapustili cerkev, da so šli na pomaganje, a še požarna straža tam ni veliko opravila. Škoda je velika. Cenili so jo baje na 1900 gld. Kozolec bil je sicer svoji starosti primerno zavarovan, a ne tako žito in seno, ki je zgorelo z vozovi vred. Dobri Konjiški farani, brez razločka narodnosti pomiljujejo č. g. nadžupnika. To nesrečo čutijo tudi reveži, katerim je včeraj marsikateri kosček kruha zgorel. Čegava roka da je ogenj zatrosila, ostalo bode znabiti skrito, ker oče unega šestletnega otroka, katerega je sosednja deklica videla bežati od kozolca, skuša vso krivdo odvrniti od svojega sinka. Naj bo temu, kakor hoče, to je gotovo, da se je ravno okoli tega kozolca zbiral že od nekdaj »cvet« Konjiške mladine, ki se ves dragi den skita in klati po ulieah, cestah in potih brez vsega nadzorstva. Staršem pa pri tej priložnosti priporočimo, da naj bolj pazijo na žveplenke in tudi otroke naj bolj v strabu imajo, ki se posebno pri nas v Konjicah radi skrivajo, da skrivaj škodljiv tobak in nesrečne smodke vse brez kazni kadijo. Iz Gornje Šaleške doline. (Društvo.) Tudi Gornja Šaleška dolina ima sedaj svoje »kmečko bralno društvo«. In o slavnostnej otvoritvi tega mladega društva naj Vam, č. g. urednik, te vrstice poročajo. Po zimi enkrat je bilo, ko se je nekaj domačinov združilo in povdarjalo prepotrebno bralno društvo za kmete Gornje Šaleške doline. Volil se je osnovalni odbor in predložila so se pravila vis. c. kr. namestniji v potrjenje. Vis. c. kr. nameslnija je potrdila pravila in tiskana vabila so nam naznanjala, da se otvori to društvo na praznik sv. Petra in Pavla po poldanski službi božji. Ob določenem času se je zbrala velika množina, večjidel kmečkega Ijndstva, na prostornem vrtu gostilne gosp. Koruna pri Vrelenji. Vse sosednje občine in župnije so bile zastopane, tako tudi čitalnice in bralna društva. Ko preminejo zadnji akordi veličastne pesmi,. ki jo je doinača društvena godba zasvirala, vstane predsednik osnovalnega odbora, g. Franjo Skubic, zdravnik v Velenji, ter z navdušeno besedo nagovori navzoče. Povdaija, zakaj smo se tako v obilnem številu tukaj zbrali; razloži s prosto, umljivo besedo pomen in namen bralnih društev sploh, posebno pa našega novega bralnega društva, vabi navzoče, naj bi po močeh in z veseljem podpirali in pristopali k temu društvu in zakliče slednjič delitelju vseh društvenih postav, presvitlemu ce- sarju Franju Josipu I. trikratni »živio«, na kar zagromi izmed množine navdušen trikratni »živio«. Društvena godba zasvira cesarsko himno, katera se je stoje svirala in pela. Za tem se je volil stalni društveni odbor s tem izidom: Prvomestnik: gosp. zdravnik Skubic v Velenji; namestnik: g. župan Velenjski, Vinko Ježovnik; blagajnik: g. Matevž Lah-Tonič, posestnik v Št. Janžu na Peči; tajnik: g. Zmagoslav Zakošek, ml. v Velenji in šest odbornikov iz občin: Velenje, Št. Janž na Peči, 8t. Ilj pri Gradiču itd. Za tem je bilo vpisovanje novih udov. Pristopilo je k onim udom, ki so se že prej dali vpisati, lepo število novih udov, tako, da se za obstanek društva ni bati in nabrala se je lepa svota denarjev. Slavnostni govor je govoril g. Vinko Ježovnik. Večkratni »res je«, »dobro« itd. je pričal, da je g. govornik na pravo žilo zadel, in množica je govorniku burno ploskala. Za tem je bil vspored končan. Oglasilo se je še več govornikov, n. pr. g. Vivod v imenu bralnega društva v Št. Florjanu pri Doliču, g. Ivan Vošnjak v imenu Šoštanjske čitalnice, g. Kač iz Žavca v imenu Žavskih domoljubov itd. Navdušenje je bilo veliko; vse je hvalilo tudi društveno godbo, ki je kljubu kratkemu času vežbanja pod vodstvom gosp. Franca Koruna res dobro igrala. Vsem udeležnikom, posebno dalnjim kličem: hvala, novemu društvu pa krepki: »vivat, floreat, crescat«. Iz Makol. (Šolske reči.) Nedavno, namreč 14. t. m. sta našo šolo počastila s svojim obiskom g. deželni šolski nadzornik dr. Ant. Jarc in pa okr. šolski nadzornik iz Maribora, g. Fr. .lanežie. Kolikor smo slišali zvoniti, hotel se je dež. šol. nadzornik in to vsled višjega naročila, osebno prepričati o podučevanju in znanju zveličavne nemščine na naši narodni šoli, četvero-razrednici s tremi učitelji. Ze leta 1888 je namreč kr. šol. svetovalstvo vložilo ugovor /oper prehudo, od dež. šolsk. svetovalstva zapovedano nemškovanje na tukajšnji šoli. Zdaj po tolikih letih so se visoki gospodje milostljivo spomnili na ta ugovor in naroeili preiskovanje. Cujemo, da je bil g. šol. nadzornik sila vesel, da so znali nekateri učenei višjega razreda pravilno zapisati priprost nemški stavek. Dotieniki vedo eno pa drugo pripovedovati o navdušenosti imenovanega gospoda za izvoljeno nemščino, in se čudom oudijo, kako je to mogoče, da Celjska »vahtarica«, pa starka »marburgarica» in ž njima Ijubezniva naša Graška tetka »Tagespošta« tega gospoda proglašujejo za pokrovitelja Slovencev. Zahvaljujemo se za take prijatolje. G.i je resnično glavni namen naših prostih narodnih šol izgojevati slovenske kmečke otroke za blaženo nemščino, potem — »adijo Matija!« Iz Tinja. (Veselje in žalost.) Neizrekljivo veselje je navdajalo srca vseh Tinjskih faranov, ko smo zvedeli, da pridejo premilostljivi škof tudi k nam zakrament sv. birme delit. Pripravljali smo se že lani in letos na ta slovesni praznik. Pod vodstvom skrbnega g. župnika in vrlega cerkvenega ključarja Jožefa Šega je bila lani vsa farna cerkev prekrita m od zunaj obeljena. V znotranje olepšanje cerkve oskrbeli so nam č. g. župnik nova bandera, novo nebo, novo lampico za večno luč in prekrasni svečnik sredi cerkve. Popraviti so dali dragoceno monštranco, ciborij, kelibe in mašne knjige. Letos pa so se dogotovile prekrasne marmornate stopnice od farovža do cerkve, ki štejejo 52 pragov. Vsa ta popravila so stala nad tri tisoč in pet sto goldinrjev. Pred sv. birmo so dekleta več nočij prebedela, da so spletla vence za okrasbo slavolokov, novih stopnic in cerkve. Pa kaj bi hasnil ves zunanji kinč in lišp, če bi v srcih kraljevala dušna tema v znanji krščanskib resnic! Ali vneti dušni pastir so tudi skrbeli za to razsvetljavo uma in srca! Goreče so ves čas podu- eevali mladino in odrastle v svetih krščanskib resnieah. Z vescljem so lahko gospod župnik višjemu pastirju pokazali svojo duhovho neveslo: prekrasno okineano larno cerkev in svoje dobro poduuene ovčice: pričlne larane! Le prebilro so minilc ure radosti, ko so bivali v naši sredini premilostljivi naš škof. Oni presrečni trenotki so sicer naglo protekli, ali obili darovi božje milosti, ki so jili prevzivišeni vladika nad premile otročiče in odrasle od neskončno dobrotljivega Boga Oueia izprosili nas bodo osrečevali vse žive dni! Deset dnij po sveti birmi se je pa na Tinji oglasila bela žena, da si izbere mladega ženina, pridnega učenca Jožefa Tomažič; umrl je na »vratni davici«. Menda se beli ženi Tinjska mladina že jako dopade; kajti danes je vzela seboj v večnost zopet eno prav pridno šolarico Marijo Žrjav. ki je izdehnila svojo nedolžno dušico v ravno tej mučnej bolezni. vratni davici. Ali bela žena še vabi in kliče druge otročiče, da bi se preselili tja v boljšo deželo, kjer ni več trpljenja in solz. Mnogo Solarjev leži namreč v tej nevarnej bolezni. Da bi se kje po občevanji v šoli še bolezen bolje ne razSirila, ,je krajni šolski svet šolo zaprl. Otroci in stariši trepečejo pred to šibo božjo. Ljubi Bog nam jo kmalu odvzemi! —č. Iz Galicije pri Celji. (Krida. — Nagla sinrt. — Uraor.) Galicija je samoten kraj. čeravno je v krasni Savinjski dolini. V Galiciji ne bi vgajalo veseljakom, pač pa kakemu samotaru. ki išče mirii in pokoja. In še tu ne bi imel pravega pokoja. Pred kratkim sta se zgodila dva nepričakovana dogodka, katera ranita človeško sree, če ju sliši. Nedavno je Gališki štacunar napravil »krido«. Zdaj pa ima že spet odprto štacuno, pravijo, da na ime soproge. — Dne 4. julija so ljudje po Gališki župniji pripovedovali s težkim srcem, kaj se je zgodilo. Dne 3. julija zvečer, okoli sedraih je Verdel, posestnik v Hrainšah, v Gališki župniji shrul nad svojim sosedom Užvatom Pušnikom, ker mu je brž ta nekje črez mejo pokosil. Zvečer pa so našli Pušnika v nezavesti in so ga odnesli v njegovo hišo. Nikdo ne ve, kaj se je bilo zgodilo. Pravijo, da je Verdelu rekla njegova žena: »Kaj si napravil z njim?« Drugi dan ob 8. uri je dobil Pu.šnik v nezavesti sv. poslednje olje in istega dne.ob 11. uri predpoldnom pa je revež že izdihnil dušo, dne 6. pa je bila komisija in je bil pokojni pokopan. Zendar je popisal vse, kar je izvedel. Pravijo, še, da je žendar nekje posluSal Verdela, da je spregovoril v svoji surovosti: »Naj crkne bogatin!« Verdel neki trdi, da ni Pušniku storil ničesa, sicer pa človek lehko sodi stvar po njegovih besedah in obnašanji. Verdel ima že tretjo ženo. Svojega otroka bojda vrže iz hiše, kakor kakega mačaka. Oče Pušnik je bil star 70 let in miren človek ter priden sosed, krotkega obnašanja, kakor je prav značaj Slovencev; o Verdelu nasproti pa pravijo, da je trd in surov človek tako. da bo ga sosedje bojijo, Izjema je pač povsod in tudi pri našem krotkein slovenskeiu ljudstvu. Bog senasvsmili! Gloveku srce krvavi, če sliši jok in stok žene in otrok pokojnikovib. Na.j počiva v miru! • Iz Slov. Goric. (S pota.) Prilika mi nanese, da zopet prepotujem kos lepega Štajerja. Mahnem jo proti Sv. Trojici, kjer živi poleg peščice nemSkutarjev, precej iskrenih Sfrvencev. G. L. Perko je imeniten podobar. ki je v občno zadovoljnost že v mnoge cerkve in kmetom izrezljal podobe Kristusa, Marije in raznih svetnikov: k(>r jc vrl narodnjak slovenski in odločen kristjan, ga v niojein potopisu najtopleje priporoiiam, ne naročujte si podob pri Ijudcib, ki še večkrat pravi kristjani niso, ravnajte se tudi pri tem po zlatem geslu: »Svoji k svojini!« Med trgovd pripomčam g. Lovro Babosek, ki je tudi odločen Slovenec in dober kristjan, imajoč slovenski napis; opušeajte Slovenci nemškutarske tr- govee ter podpirajte imenovanega! Krčmarja se priporočata dva. g. F. Golob, zastopnik »Slavije« in po.štar, ki ima na poštni tabli najpoprej slovenski napis, kar je hvalevredno; kakor sem se prepričal, postreže gosp. Golob Sloveneem, kakor Nemcem jednako. Drugi je hvalevereden g. Mlinarič, ki marljivo čita tudi »Slov. Gosp.« Ker je tukaj slavna božja pot, se imenovani toplo priporočajo. Gasilci se mi ne dopadejo, ker so pre.napeti pragermani. — Sedaj jo mahnem proti vasem Senarski. Gočovi in Bišu. Prijazna Gočova ima slovenske napise na hišnih številkah. Posnemanja vredno! V tej vasi je lična kapelica Matere božje, ki je izvanredno lepo okrašena z natornimi cvetlicami; to češčenje Marije Deviee v (iočovi mi je jako dopadlo. V Bišu imajo pa nemškutarske napise: »Wiseh«, ali bi ne bilo v treb črkab lepše povedano: »Biš«. To je skvaril poprejšnji župan. ki je dal napraviti nove table, ali ni videl v Gočovi slovenskih napisov? Hvalevreden je pa kmet Švarc. on bo imel v kratkem slovenski napis: »Biš«. Živel! Gasilci v tej vasi iniajo pač: »Gasilno orodje«. Hvalevredno! Slišimo, da je občinski tajnik iskren narodnjak, ki bo gotovo župana malo zbribtal. — Na šoli pri Sv. Bolfanku se blesti: »Učilnica». Priporočujem v tej vasi. kjer je rojen vlč. g. dr. Muršec. slovenska trgovca, imajoča lepe napise: Alojzij Slaček, gostilničar, trgovec in sedlar ter Jakob Potrč, trgovec deželnih pridelkov. Vredna sta obiskave! V črne bukve pa zapišem: Ignatz Scheidula, Havnermeister! Kaj ne; v tem je pismen »kozel<, a se je vendar repenčil: »da on ima napis, kakšnega hoče« ; lahko bi ga slovenske matere podučile. katere bodijo k njemu po »piskre«, radi nadpisa, da bi vcdel v nemščini pravilneje pisati. Cerkev je snažna. ker č. g. župnik Sinko skrbijo za njeno lepoto. Iz Savinjske doline. (Št. Pavelska občina) je imela dne 29. junija na praznik sv. Petra in Pavla veseli dan, katerega je precej ugodno vreme še bolje olepšalo. Tukajšnje bralno društvo je imelo slavnostno svoje otvorjenje, katero se je na podlagi potrjenih pravil od vis. namestništva že 25. marca osnovalo. Slavnostno otvorjenje se je pričelo ob J/,4 uri popoldne s poukom v šolskem poslopju, katero je bilo znotraj in zunaj cesarskimi zastavami okrašeno. Predsednik društva, g. Ivan Šribar pozdravi prav prisrčno vse zbrane ter odda potem besedo g. nadučiielju Vidiču v slavnostni govor. Le-ta pozdravi še enkrat vse navzoče, osobito gg. goste iz Št. Jurja ob Taboru, Žalca in Griž. Nato se najpoprej spomni našega presvitlega cesarja, od katerega imamo veliko dobroto, da se smemo združevati. Vsi navzoči vstanejo ter mu zaklieejo trikratni »živio«! V dalnjem govoru omenja razliuna društva in razklada pomen in korist ovih, posebno pa naglašuje bralno društvo, katero danes tudi tukaj v Št. Pavla slovestno otvarjamo. Po govoru, katerega so vsi zbrani odobrili z »živio-klici«, iznenadili so nas visoki gostje iz Celja (gg. deželni poslanec dr. Dečko, dr Kapus) katere je g. nadučitelj Vidic vsem z veseljein predstavil. Na to nastopil je naš učitelj g. Pečar, ter po kratkem uvodu predaval najpoprej o cepljenju vinske trte na zeleno. Oineni popred kratko zgodovino trtne uši, jo kratko popiše in kako bitro se plodi, ter pokaže potem najvažnejše načine cepljenja na zeleno. Na dalje predaval je še o sadjereji, in sicer vzgojenje sadnega drevesa; med katerim je najbolj povdarjal okulovanje divjakov v jeseni in kako naj vzgojeno drevo v pravilno sadi. Zdaj nastopil je g. nadučitelj Šijanec iz Št. .lurja ob Taboru, ter prednašal o gnoju. Poročal je preeej obširno, skozi in skozi praktično, zanimivo ter poleg tega tudi prav humoristično. Oba poročevalca žela sta od vseb zbranih občno zahvalo in najboljše priznanje. G. nadučitelj Vidie zabvalil ju je še potera posebej v imenu društva, ter ju ob enem prosil, naj bi še bila tudi v prihodnje tako prijazna in bi sodelovala, kadar se zopet še kako prednaSanje priredi. Prav srčno povabi potem vse zbrane na veselico, koja se bo vr.šila v gostilni g. Šribarja. Veselega in zadovoljnega srca korakali smo zdaj vsi na napovedan slavnostni prostor. Sraela nam je iz visokega drevesa nasproti vibrati slovenska trobojnica, ter nas prijazno vabila na dom veselja. Ta veselja dom bila je lepo okinčana zelena uta, katera je na čelu uhoda nosila lep napis »Dobro došli«. Zeleno uto kinčali so tudi dišeei venci, katere so poljubovale cesarske, slovenske in štajerske zastave in banderca. Godba, posebno pa petje. katerega nam je naš domači že znani lepo ubrani kvartet privoščil, vrstilo se je lepo in le prenaglo so pretekle urice nam nad 200 zbranih. Vršile so se napitnice, zdravice in govori. Govorilo se je o stanju Slovencev nekedaj in sedaj. ter o njih napredku v omiki. Gromoviti živio-klici bili so vedna polivala vrlih govornikov. Gosp. tajnik Kocuvan poročal je podrobno o društvenem stanji; da društvo šteje do sedaj 53 udov, med katerimi se g. župnik, g. župan in učiteljstvo najbolj odlikuje, ter izrazi upanje, da se bode to število udov prav v kratkem času za precej pomnožilo. Ob enem je objavil brzojav našega vrlega narodnjaka in ustanovitelja našega društva, notarskega kandidata g. Otona Vidica, kateri nam kliče iz Kostanjevice na Kranjskem veseli Bog živi! Spomnili smo se ga s tem, da smo rau vsi iz enega grla zaklicali: Bog ga živi! ter se mu zahvalili brzojavno. Gospod blagajnik Ternovšek poroča o dobrem stanji društvene blagajne, ki je ta dan še obogatela z lepim doneskom 20 kron, katere ji je velikodušno poklonil g. dr. Ivan Dečko. Vsi zbrani zaklicali so mu ogromni »živio« in prisrčno »Bog plati«. Tako nam je potekla vsem še prehitro vesela ura, dokler se nismo poslovili od preveselega doma. Dolgo časa imela bo pač Št. Pavelska občina ta veseli dan v živem spominu in bralno društvo v Št. Pavlu sme si ga z zlatimi črkami zapisati v svoje društvene knjige. Le tako naprej, vrli Št. Pavelčani, potem se bode druga veselica gotovo še slavnejše obnesla! Iz Hoč. Veselo iznenadil nas je letos god slovanskih apostolov sv. Cirila in Metoda. Obhajali smo ga tako slovesno, kakor še do sedaj nobeno leto ne. Vrli naši slovenski Pohorci pokazali so se zopet korenjaki vter prižgali na predvečer lepo število kresov. Na god sam pa je bila na čast slovanskima blagovestnikoma, slovesna levitirana sv. meša, katere se je vdeležilo obilno vernih Slovencev. Posebno ginljivo bilo je videti šolarje. Razvanjske šole, ko so med sv. mešo pristopili k sv. obhajilu. Z rajskini veseljem pa je napolnjevala srca pobožnikov milo doneča pesein od sv. Cirila in Metoda, katero je zelo spretno in z veliko vnemo pel mešani zbor. S tem pa še se slavnost ni koneala. Ob 11. uri bili so v naši praznično ozalšani cerkvi slovesno vmeščeni ali inštalirani, bralcem >Slov. Gospodarja« dobro znani narodnjak, č. g. župnik od Sv. Križa nad Mariborom Jože Sattler. Do sedaj so stali na braniku ter z vojaškim pogumom odbijali nemčurske navale na verne Slovence v župniji Sv. Križa; sedaj pa so se podali kot župnik na Grno ali Ptujsko goro povzdigovat čast in slavo preblažene Device Marije. Velika množica se je zbrala, da bi pobožno opazovala pomenljive obrede inštalacije. Po sv. obredih pa se je vdeležila še pete sv. maše ter prosila Boga, da bi po pripro.šnji slovanskik bratov, ludi na novem raestu obilno blagoslovil pastirovanje g. župnika. Videti je, kakor da bi tudi Hočanom zaeele se luščiti mrene nemškutarije z njih zaslepljenib očij, ter se jeli spoznavati in čutiti kot SIovence. O da bi se kinalo zgodilo, v to pomozi Bog na priprošnjo slovanskih blagovestnikov sv. Cirita in Metoda!