Dotod je g. G. po svoji navadi sicer hudomušen, vendar pravičen. V naslednjem je pa pravičnosti konec in ostane le še prvo. Sodil in obsodil je slovenščino mojega «tolmača». Tisti stavek se glasi: «V tolmaču šumota sulia, afektirana, popirnata (upam, da je tiskovna napaka, če ne, bi si pač dovolil vprašanje, ali se šteje g. G. v «slabi ducat naših dobrih* ali v dobri ducat naših slabih filologov) slovenščina, ki bi ji večkrat bil potreben poseben tolmač in ki je bolj pod nemškim ko latinskim vplivom čez mero substanti-vično inficirana.» V tej obliki je stavek krivičen. Pravičen bi bil takle; Iz tolmača zveni suha, koncizna in plastična beseda; res je, da ima nekaj izrazov, ki niso splošno znani in tega bi v šolski knjigi ne smelo biti; res tudi, da je jezik za tega ali onega okus s substantivi precej močno obložen, toda to se z dikcijo tolmača povse sklada, ker tolmač ne strpi dolgoveznosti, temveč mora biti jedren, zgoščen, zalit, naphan in zažet. Tako bi bilo prav. Jaz se slovenščine zelo rad učim. Vendar ločim s tega vidika pisce v dve skupini: v take, od katerih z veseljem sprejemam nauke, pa v druge, ki jim pokažem burkle, če se mi pridejo ponujat. V prvi skupini g. G.-ja ni. Da ravnam prav, se prepričajmo iz njegovega Trimalhijona, pa posluhnimo, kakšna slovenščina nam kaj iz njega šumoče: tolikih ran (tot vulneribus, torej toliko ran) — nazaj odskočil (inficirano) — se je začel učiti računati (horribile! G. G. sploh vse «začne», tega nadležnega ščavja kar mrgoli, štirikrat ga najdeš na eni strani, dvakrat v enem, pa še kratkem stavku) — ob spremljanju godbe (infic.) — pavina jajca (pavičja ali vsaj pavja) — jajca, narejena iz (infic.) — ta dober (!) človek — mož je prihajal pust (molestus fuit, kako krasna infekcija, pa ne z latinskim bacilom) — mojo družico sem odkupil — prinesem mojemu malčku — mojega sužnja sem poljubil (še nekolikokrat) — kakšen gospod, tak suženj — ugnal v kozji rog (infic, dvakrat) — nismo imeli dolgo časa občudovati ta presenečenja; naenkrat (bravec si komaj verjame, da prav čita) — med njih (!) je postavil — zunaj na deželi (infic.) — podal se je (infic.) — na dano znamenje (infic.) — hočem rasti na premoženju, ne na životu (komu pa? Omela raste na bukvi) — ladje gredo (inficirano: naves euntes ni vulgarno) — že pogled na kopel bo moja takojšna smrt (poleg drugega vzor substantivične infekcije) — ladje so ponesrečile (koga pa?) — med tem časom, ko (infic.) itd. itd. — Če bi mi g. G. nemara odvrnil, da je s temi ScJopnostmi, soloikizmi in drugimi barbarizmi namenoma posnemal dikcijo izvirnika in risal «milje», bi se mu moral, naj mi oprosti, smejati, zakaj g. G.-ju je vseeno, ali mu govori Encolpius ali klipan, ne glede na to, da jaz slučajno vem, kako je treba take reči posnemati. In če bi ne vedel, me pouči, na primer Tavčar ali Pregelj ali — za drastično — s svojimi prevodi Debeljak ali Glonar sam, ki je mnogo stvari v T. res izvrstno ponašil. Škoda, da je pustil toliko grdih peg.
Če bi stari Kato svojega sina učil, kaj je kritik, bi mu dejal: «Iudex lit-teratus est, mi fili, vir bonns, iudicandi peritus.» Torej tudi «vir bonus».
A. S.
KRONIKA
Mariborska drama. Zimska sezona: I b s e n: Divja raca. Shakespeare: Romeo in Julija. Krleža: V agoniji. Niccodemi: Učiteljica. Režija: prve tri R. Pregarc, zadnjo J. Kovic.
Šele v zimskem delu sezone se je drama toliko dvignila, da se lahko govori o umetniški tvornosti. Višek je v Romeu in Juliji, ki spada med najbolj uspele
319
uprizoritve. Izrazit in samonikel notranji in zunanji stil, tesno prilagoden bistvu drame, ki zato plastično izstopi in močneje učinkuje. Scena, kostum, kretnja, vse gre premišljeno v isto enoto. Julija E. Kraljeve očara po lepi, zvonki dikciji, do popolnosti nedostaje le strasti, brez katere sicer brezhibno podoživljena figura notranje ni izčrpana. Romeo je okvirna vloga in se da različno tolmačiti. Rakuša ga je vzel težje, malo sentimentalno, rekel bi, hamletovski. A preko vseh naglih, ostrih prehodov je prešel ne le z rutino, ampak z notranjo verjetnostjo in čarom mladosti. Mercutio — V. Skrbinšek — je mojstrski lik, izklesan in dodelan, notranje resničen, igralsko težko pre-kosljiv. Pravilen, mestoma dober, dasi ne vedno dosleden, je pater Lorenzo (Furjan) in Benvolio (Nakrst), oba neigralca. Skupne scene kažejo smisel, druge poedine vloge niso nad povprečnost, nekatere so propadle, kar pa vsled njih nebistvenosti ne razbije celote. Uprava se izkaže s požrtvovalno obnovo odrske opreme.
Prav tako bi bila uspela Divja raca, ko bi bili vsi svoji nalogi kos. Režija, ki riše v Shakespeareju velike ploskve, dinamiko čuvstev, renesančne oblike, gre tu v meščansko-intimni interieur, sledi razglabljanju filozofskih, socialnih, etičnih problemov do vseh potankosti. Ostro se od igre odloči simbolika in na obeh teče vidno in čutno drama ideje. Tu so spet na mestu V. Skrbinšek, dovršeno v strogi, zgoščeni vlogi «izveličar ja» Werleja mL, E. Kraljeva v vlogi deklice (nežni, ljubki značaji otrok in starke ji posebno uspejo) in Rakuša kot Ekdal, ki uspe v verzirani igri in, prav razumevajoč svojo nalogo, vešče ustvari iluzijo slabiča. Še Furjan kot stari Ekdal vzdrži na površju, vse drugo ne uspe, niti Gina Bukšekove, ki je še bolna, ne seže nad povprečnost, a Divja raca hoče v detajlu samo izvrstnih, krepkih igralcev.
Učiteljica — je prazna laška reč, brez ideje, odrski komad. Romantika, sentimentalnost in drugi solzavi rekviziti. A prilika, da E. Kraljeva razbohoti svoj razvoj, pokaže svoja pestra izrazna sredstva, svoje neposredno doživljanje. Tu je J. Kovic dober v nekaj preveč stilizirani vlogi šolskega sluge. Prav je igrala Starčeva, a zajde v karikaturo. Drugo spet po navadi, mestoma neokusno in (kakor mešanje nemške govorice v dosego smeha!) nedopustno. Režija se zadovoljuje z mehaniziran jem; jezika, karikature, sabotaže ne vidi.
V agoniji — je milje Zagreba. Vzemite mu žargon in igrajte ga — čeprav dobro in v izvrstni režiji — v Mariboru, pa imate tabulo raso. Milje je ves kolorit igre. Laura je resnična, Lembach pa umre od problematike, neuteme-ljenosti in neprepričevalnosti svoje narave. Režija je izvlekla iz dela zadnji detajl, plastično podčrtala in niansirala. Igra vseh, E. Kraljeve, V. Skrbinška, R. Rakuše in tudi E. Starčeve, dasi je ta spet šla predaleč, je prvovrstna. A kljub taki uprizoritvi drama ni zavzela publike, ker je stvar prelokalna in prešibka. —
To je spet lansko delo. Iz te in take osnove se bo mogla mariborska drama po vzpeti v krog umetniškega tekmovanja in bo še bolj izpolnila svoja druga poslanstva: dela za slovensko kulturno orientacijo obmejnega prebivalstva, zadnja in prva obmejna, avtohtona ustanova narodne prosvete ob dotikališču s tujo kulturo, kulturen državni mejnik, svetišče za kult jezika, ki ga tuja politika prereka — na tem terenu, svoji pradomovini. V tem je globlja upravičenost gledališča v Mariboru. Tem manj sme zato uprava popustiti v umetniški smeri.                                                                                  M. Š n u d e r 1.
Urednikov «imprimatur» dne 21. maja 1929.
320