TO ¥ A

st m i

fzhaja t. in 15. dne vsakega mesca, in velji za celo leto S gold. SO kr., za pol leta 1 gold. 31) kr.
Teiaj VI. V unbljani 1. septembra 1866. List 17.
II II * .
«Sebeška cvetka, žlahtna, nevenela, Ljubezen si do očevine mile; Zatreti niso v stani vse te sile; Če bolj tero te—lepše boš cvetela!
Od kar serce mi tvoja moč raznela,
So pesmice se sladke v njem zbudile; " Naj drago, tebe vredno bi slavile, Ker peti mi ljubezen je velela.
Ti moj si biser, drago vse veselje, Gore mi z a -1 e najsvetejše želje, Priserčna, krasna, ljuba očetnjava!
Serce še mlado terduo je sklenilo, Da vedno zvesto tebe bo ljubilo; Zato doni ti vedno čast in slava!
J. Cimperman.
Poezija v ljudski Soli. *)
Ne da se utajiti, da je neka napčna omika se vkoreni-nila med našim narodom, da se nekaj desetletij sem pogubljajo narodne šege in navade, da stari srečni časi, po kterih zdihuje marsiktero mokro oko sivolasega starčka, ne pridejo več. Pravo, domače narodovo življenje se je umaknilo v oddaljene dolinice,
Iz letnega sporočila c. k. očitne glavne šole postojnske.
kjer ima domače ognjišče še staro veljavo, kjer je bilo občenja se zunanjim svetom dosedaj še malo. Naše življenje nima več prejšnje globočine, ampak je plitvo; zrcalo njeno vznemirujejo le strasti, več ne odsvita jasnega solnca, svetle lune, miglja-jočih zvezdic in modrega neba. Tiha domačija in premilo družinsko življenje zadostujete le malokomu; sladosti in veselice iščejo današnji ljudje drugej. V kmetiških krčmah že bero časnike, za prijazni pogovor se nikdo ne meni, divje vpitje, kregi, nagnjusne kletvine in umazane kvarte so veselje sedanjega mladega in tudi starejega sveta. Denar in sladnosti so mogočno geslo, in za tema dirjajo nevtrudeno in brzo ko hlapon po železni cesti.
Sedanji svet je postal prepameten in premoder; marsikdo že ne verjame druzega, razun kar tiplje z rokami; res učen, prebrisan je svet, zato pa je srce njegovo oslabelo. Pravo, iskreno, blago čutje, ktero je vsadil stvarnik človekovemu srcu, izginilo je skoro, zato pa se preceni lastni „jaz", premalo spoštuje, kar je res lepega in veličastnega, in tako propada lepo in priprosto vedenje, propada stara, vabljiva prisrčnost, in tako propada življenja poezija.
Te prikazni so naši prihodnosti temni oblaki, ki se čedalje gosteje kopičijo; te oblake pregnati, poskuša se mnogo v naj novejšem času. Tudi šola bo skrbela, da rastočemu rodu ne bode manjkalo zdravega srca, prisrčnosti in poštenosti, tako namreč, da se bode pri šolskih predmetih gledalo od sedaj bolj na srce in domišljijo, pa ne samo, kako naj se bistri deška umnost.
Zato svetuje vladni svetnik Kellner poezijo, da se v ljudski šoli poravna razmerje med umom in srcem. Sedaj pa se vpraša: Ali pa ima poezija tako moč? — Gotovo; kaže nam to človeštva zgodovina. Človek trojno izrazuje svoje misli in občutke; z licem in kretanjen, z besedo in z glasom. Beseda naznanja nam prav za prav le misli, glas pa občutke, kakor je nasproti glas različnih misel izvor. Beseda pa, v kteri se pokaže vse dušno življenje, in tudi djanskega življenja prikazni dela vzorne, je poezija. Občutki in domišljija vladate tukaj, in ravno ti povzdignete človeka do nebeškega in nadtelesnega gledanja. Nežno čustvo ima odprto srce veselju in žalosti, vsi lepoti natorni in duševni, in razliva čarovno miloto na zemsko življenje. Nedolžno srce ne čuti tako silno nesreče, spreminja
zemljo v raj, okuša že tukaj nebeške radosti. In, ali mar ni poezija, če malo dete trga pisane cvetice in iz njih vse zamišljeno spleta zale venčke sebi in ljubi svoji mamici? Pa morda trudno zaspi v vrtni senci, in sanja o ljubih angelčkih? Poglejmo v cerkev, kjer pobožni ljud kleči na kolenih in moli nebeško Jagnje, ali ni to poezija? ali če veličastnih orgelj glas in ganljivo petje povzdiguje čutljivo srce v nadzemske višave? Kako čudovito gane, ko gledamo večerno zarjo na zahodnem nebu, ko bi jo naj nežnejši roki stekale; ali pa polnega mesca bledi svit, ko se ravno izza gozdnih verhov prikaže in s hladno roso oživlja v nevestnem krasu spečo dolino! Če ima človek za enake prizore občutno srce, ali ne bo njegovega početja navdajal blagodejni duh nadzemskega mišljenja, kakoršen se nahaja pri svetnikih naše svete cerkve. Le pogled na take više prizore je ¡zbudil tisto čudovito, čisto ljubezen, kteri se čudimo pri misijonarjih v daljnih zemljah in pri usmiljenih sestrah v naših vere in čustva praznih deželah.
Pa tudi ljudstvo samo čuti potrebo poezije v svojem srcu. Pesmi našega naroda so skoro edina luč, ki vsaj nekoliko jasni temno noč, ki prikriva njegovo starodavnost. Narodna pesem, ki ima djanje in jezik iz naroda, podobe pa iz natore, ki je lahkj», umljiva, našla je pot v samotno kočo revnega poljedelca ko v veličastni grad mogočnega velikaša. Opomnim naj le srbskih narodnih pesem; kaka krasota v mislih in besedi se razkriva pred našimi čudečimi se očmi; kako je pol-noglasen jezik, čist ko srebro, veličasten, ko širnega morja planjava. In, ali ni ravno narodna pesem budila toliko ljubezen do zatrte domovine in všplamenila pogum, ki je zaničeval naj okrutnejšo smrt! Tudi je bila poezija v starih časih združena s petjem, in pevec (Vos I ar, dudar, bandurist) je pesmi vstva-ril tudi napev, ko si jo je izmislil. Kako veselo je slišati pevca ali pevko po dokončanem delu, ko si ure počitka sladi z ganljivo pesmijo, in v zadovoljnosti srčni, in v mili pesmi išče in najde obilno plačilo za prestani trud vročih ur in moč za prihodnjega dneva gorkoto!
Vprašanje drugo pa je, ali sme ljudska šola posluževati se poezije ?
V poeziji nadvladujete čustvo in domišljija, in ravno te dve moči ste v otroku naj močnejše. Oe ni čustva, ne bo koristila dosti umska omika, in če se ne izbuja v srcu člove-
17 *
kovem čustvo za lepo in sveto, ne rodi dosti sadu obrazovanje mislečega človeka, Vzlasti ženskemu spolu je neobhodno potrebno čutečega srca, ker ima naj veei vpliv na rastoči zarod. — Ravno tako je domišljija lepa dušna moč, polna naj večega vpliva na voljo in delavnost človekovo, le voditi se mora prav, da bo upanju in pričakovanju našemu zadostovala. Kakor namreč navdušuje za vse pravo in lepo, tako tudi rodi naj hujši fanatizem; in kakor za dobro vnema, tako pelje lahko tudi nepremagljivo v naj grše in naj temnejše hudobije.
Učilnica pa ne sme otroku vrivati čustev, kterih nima in tudi ne more imeti. Pred vsem ni toliko na praznih besedah, kakor na zrnatih izrekih in krepkih mislih; pesem naj bo nravna, naj navdušuje za resnico in čednost, budi naj ljubezen do domovine in vladarja; pri tem naj bo umljiva in narodna, in taka bode lahko segala v mladostna srca, in se bo ohranila tudi v poznejši starosti.
v
Ze omenjeni Kellner daje prednost pripovedni poeziji, kakor se razume samo po sebi. Pravljica vpeljuje v čudovito življenje natorno, in da si je izmišljena, vendar se ni bati, da bi otrok žive domišljije sad imel za resnico. Pripovedka kaže otroku v pesniškem svitu zavito življenje narodov in njihovih junakov, ki se pa tudi globoko v srce vtisne. Med pripovedkami pa je naj prva legenda. Gotovo je naj priličnejša otroškemu duhu; budi v njem prava pobožna čutila, daje mu moč, za vero živeti in umreti. Človek je v legendi stvar za više reči vneta, ker spozna, da je tu na zemlji le popotnik, ki tudi v naj večih mukah in smrtnih težavah gleda le na svojo pravo domovino, na nebesa. Dete se nauči tii prave pobožnosti, otroškega zaupanja v vsemogočnega Roga, in zato je legenda posebnega priporočila vredna.
In ko dete odraste, ponudi naj se mu bolj tečna hrana, podobe resnične iz zgodovine domače, pa tudi občne. Pa tu ni toliko na tem, v kterem letu se je ta ali una reč godila, ktero ime je imela ta ali una oseba, ker ljudska šola ni učilnica zgodovine, nego ima le povesti iz zgodovine otroku povedati, in posebno pozornost obračati na prvo delajočo osebo. Zgodovinsko črtico mora obsevati olepšavni žarek mile poezije, nadzemska luč mora krasiti povestnega junaka, ker v vsakdanji suhoti se ne bode priljubil srcu otrokovemu; sej vidimo,
da le pesniška pripovedka nam je ohranila naših prededov zgodovino.
Kar se tiče lirične poezije, postavil bi naj prvo pobožno narodno pesem, in sploh pesmi pobožnega zapopadka, potem pa krepke domorodne pesmi. Ako pa hoče taka pesem preši-njati skoz in skoz mlado srce, mora jo peti mladost in sicer s polnim čutjem, s krepkim glasom. Petje je velik dar Božji, vnema za dobro, varuje hudobnih misel; petje naj lepše, naj čistejše veže vesele ljudi, petje sladi vse življenje človekovo, in kolikor polnejše čutov je srce, toliko raji daje na znanja te čute v veselem ali žalostnem pelji; povzdiguje ga v rajske livade nebesčanov, da pozabi vsakdanjega življenja trude in težave.
Slovensko slovstvo ni ravno prerevno na pesmih naznanjene vrste, in zato smemo tudi pričakovati, da bodo naša berila tudi v tej vrsti vstrezale če dalje bolj. Pa naj bolja knjiga ne koristi nič, če je učenik ne zna rabiti, če ni tudi pri njem to prijetno soglasje med glavo in srcem, med umom in čutjem. Da more srčno čutje ¡zbuditi in prav gojiti, potrebuje učenik sam srca. Um more človek izobraziti do naj više stopinje, če je tudi njegovo srce strašno pogorišče in viharjev divjih sirova zmes; da čustvenega človeka omika, imeti niora odgojitelj sam čutje, da navdušuje za vse lepo in plemenito.
Po tem šč le bo nastopila lepša ^iora našemu narodu: umazanih pesem hripavi glasovi bodo sčasoma vtihnili; veselje večernega počitka bo budilo večo ljubezen do dela, zadovolj-nost prava se bo vselila v srca, in znane J. Virkove pesmi: „Sreče dom" se bo spolnovala zadnja vrstica:
»Kje neki ima sreča svoj dom ? Kdo mi pove, kje našel je bom?
V	čistem le srcu ona kraljuje, Srce nedolžno razveseljuje; Sreča prebiva v sredi srca,
V	srcu poštenem ti je doma.	Vodja.
Tisti, ki prevzamejo učence v stanovanje, prevzamejo s tem dolžnosti staršev. Njih dolžnosti so tiste, ktere imajo starši do svojih otrok. Iz njih rok bo tirjal tedaj Bog, pravični sodnik, ne-umerjoče duše njim izročene. Ni majhna reč, imeti učence v sta-
novanji; velike, težke so dolžnosti, ktere prevzamejo tisti, ki vzamejo otroke, učence v svoje stanovanje, pod svojo oblast, pod svoje nadzorništvo. Celo deželska gosposka je, to spoznavši, o raznoterih prilikah dajala postave, ktere je treba vediti in spolnovati vsem gospodarjem in vsem gospodinjam, če hočejo biti pravi oskerbniki učencev, ne pa lakomni najemniki, kterim je mar le za lastni dobiček, malo pa ali celo nič za dušni prid keršanske mladosti. Na kar imajo gospodarji in gospodinje, pri kterih učenci stanujejo, posebno gledati, je po cesarskih postavah poglavitno to le:
I.
Vseh gospodarjev in gospodinj, pri kterih učenci stanujejo, ki tedaj staršenadomestujejo, je ojstra dolžnost, vestno paziti, da učenci, njih skerbi izročeni, šolske postave na tanko spolnujejo, posebno:
1.	da se vsaki učenec spodobno obnaša, pobožno in keršansko živi, zjutraj in zvečer, pred jedjo in po jedi moli, v cerkev hodi, in se varuje preklinjevanja, laganja, opravljanja, podpi-hovanja, nespodobnega govorjenja, napčnega obnašanja in pregrešnega djanja;
2.	da časti vrednim osebam, duhovnom, cesarskim in mestnim vradnikom, učiteljem in drugim veljavnim možem vedno kaže spoštovanje;
3.	da je snažen, in»ima perilo, vso obleko, šolske bukve in druge reči v lepem redu;
4.	da vse šolske dolžnosti na tanko spolnuje, se ne peča z nepotrebnimi rečmi, ne bere napčnih, kužljivih bukev, ne zapravlja časa, tolikanj dragega daru božjega, ne zamuja šole brez dostojnega vzroka, brez gotove potrebe;
5.	da z vsemi, ki stanujejo pod eno streho, živi v prijaznem miru, da je do vsakega priljuden in ne zabavljiv, da nikogar ne zaničuje, posebno pa, da svoje domače prednike, namestnike svojih staršev (gospodarje in gospodinje) vestno spoštuje, in jim je vselej pokoren;
6.	da se varuje vseh nepoštenih, kužljivih družeb, in da je posebno zvečer o mraku že doma, in se po ulicah, ali kod drugod nikakor ne potika;
7.	da ne zapravlja denarja, ga ne razposojuje brez dovoljenja staršev ali njih namestnikov, da sebi izročenih reči ne prodaja, ne zamenjuje, ne podaruje, da dalje nikomur, naj si bo kakor hoče, ne stori kake škode;
r
8.	da je trezen v jedi in pijači, da vroč ne pije, ampak počaka, da se ohladi, da se v poletji le v to odločenem kraji spodobno koplje, nikakor pa ne ob nedeljah in zapovedanih praznikih, da ne obiskuje prepovedanih krajev;
9.	da tobaka ne kadi, ne le očitno, temuč tudi ne doma, da za denar ne igra, se ogiblje kvart in drugih prepovedanih iger, da ne hodi v kerčme in drage hiše, v kterih se več slabega in pohujšljivega sliši in vidi, kakor dobrega in podučljivega.
II.
Ko bi učenec te, ali kake druge postave prelomil, je njegovega oskerbnika ojstra dolžnost, ga resnobno opominjati in svariti; ko bi pa le nič ne maral, in se ne poboljšal, ali pa bi bil še celo drugim napakam vdan, mora oskerbnik to precej naznaniti staršem, ali šolskim prednikom.
III.
Učencev oskerbnik ima dolžnost, večkrat poprašati, kako se učenec uči in vede, in učiteljem, zlasti pa šolskim prednikom, vse na tanko razodeti, kar zadeva učenca.
IV.
Če gospodarji ali gospodinje, pri kterih učenci stanujejo, teh dolžnosti ne spolnujejo, ali pa če dovolijo, da se v njih hišah shajajo slabe tovaršije, ki so učencu nevarne, zgubijo pravico, učence imeti v stanovanji. Starši morajo svojemu otroku iskati dragega stanovanja, če ne, pa mora učenec šolo zapustiti.
Ravnatelj.
Pomenki
o slovenskem pisanji.
XXX.
v
D. „Jurje Jur! Ze ime kaže, kak tepec da si" — je očital nekdaj učenik učencu.
O. Bore učenik bore učencu! Tako ni prav, in imena svetnikov se nikdar ne smejo obračati v zaničevanje ali zasra-movanje, pred otroci že celo ne.
D. Sej tudi jaz tega ne poterdim; hotel sem le povedati, da nas je vsled Krušičevega 13. č. d) ravno ime Juri zapeljalo v tako razgovarjanje o lastnih imenih in primkih, da bota kdej Učenec in Tovarš težko stala pred stolom stolnika svojega Jezičnika.
0. Toraj se podvizajmo, in povrj nama Krušic sam, kaj še praviš v plodovitnem §. 13!
/i. V 13. e) pravim: Die im Wessenfalle der Einzahl auf: ba, da, t a Auslautenden haben im "VVerfalle der Mehrzahl je, z. B. golob
—	golöbje, gospöd — gospödje, kmet — kmetje.
1). Ali praviloma? Zakaj bi Slovenec ne smel reči tudi: golobi, gospodi, kmet», kakor govorijo in pisarijo mnogi Slovani in govorijo tudi sin» ter tje Slovenci (cf. moži n. možje)?
—	Povedal si to sicer po Metelkotu ; pod čerko /t) „Auf n Auslautende haben im Werfalle der Mehrzahl: ni und nje" — si pa pozabil opomniti, kar Metelko dobro razloči, da le imena s prednjim samoglasnikom, p.: kristjoni-n/e, tlačani-n/e, kopwni-nje, Ločani-nje, ne pa tudi s prednjim soglasnikom, p.: ovni, malni, ker nikdar ne pravimo o\nje itd. — Pod čerko g) praviš: „Človek hat in der Mehrzahl in altern Schriften: člo-veki, jetzt aber nur: ljudje"; — to je laž, in kako je razlagati, sta povedala že Učenec in Tovarš v svojih pomenkih.
—	Pod čerko f) praviš: „Allgemein üblich ist: otroci, pri otrocih; falsch hingegen, obwol gebräuchlich: z otroci" in Ostroverhar moj je ravnokar rekel: pred otroci že celo ne!
O. Krušic je pozabil, da razlaga novo slovenščino, ne pa staroslovenščine. V novoslovenskem je v druživniku i, in pred i se k sme spreminjati v c, kar tudi slovenski narod dela, ki sploh govori: z otroci. Drugač je bilo v staroslovenščini, ktera je pisala v tem sklonu jen'-?/, pred kterim se goltniki ne spreminjajo, ali, kar je veljalo v stari, ne velja povsod tudi v novi slovenščini, in po tem je soditi Krušičevo slovo „falsch hingegen, obwol gebräuchlich".
XXXI.
D. Preskočili smo imenitno, preimenitno opombo, ktero je v rodovitnem 13. pod čerko e) Krušic dal slovenskim pisateljem in zlasti „bodočim" slovničarjem, in ktera se njemu samemu tolikanj važna zdi, da jo ponavlja tu in tam po svoji slovniški knjigi.
O. Kako pa se glasi tu in tam? Povej nam sam, da bolje razvidimo to reč!
K. V opombi pod čerko e) v §. 13. pravim : Sichtig solite man: golöbije, gospodije, kmetije schreiben, weil, wenn vor dem j kein i stünde, nach den Regeln der slovenischen Lautlehre bj zu: blj, dj zu: j und t j zu: c verschmelzen müsste.
V istem pa pod čerko h) pravim: Man müsste auch da: kopunije, Ljubljančanije schreiben.
§. 14. č. h) k zgledu 1 j ud-ljudje pravim: Auf ähnliche Art možje, lasje . . . Auch hier müsste man: ljud(/e, nohtije, ta-tije, možije, trak ije so wie auch: trakovi/e schreiben.
§. 15. č. a), kjer učim, da imajo imena na je: predmestje , razpotje, smrečje itd. v drugem sklonu dvojstva in mnoštva ij: predmestij, smrečij — pravim: Das geschieht darum, weil schon im Werfalle der Einzahl: predmestije u. s. w. geschrieben werden müsste.
17. č. f) pravim: Skorja, lädja u. s. w. haben skörij ladij, woraus man sieht, dass sie: skorija, lädija geschrieben werden sollten.
S tem se vjema, kar pišem 18. č. c}, in 19 pravim:
Es müsste wol: Kočevije, Zagorije, Podbrezije, Senodölije, K e t i j e u. s. w. geschrieben werden.
§. 27. č. c) pravim: Wie trije, so sollte richtig auch štirije geschrieben werden; denn in diesem Worte scheint das t nach dem r nur deswegen nicht gehört zu werden, weil der Ton nicht auf demselben ruhet, was in trije wol der Fall ist.
§. 47. št. 9. o glagolščakih pravim: Auch da müsste man: pisänije, petije u. s. w. schreiben, was, wie schon §. 15, a) bemerkt wurde, auch von den auf je auslautenden Sammelnamen: cvetje, zdravje u. s. w. gilt.
In §. 65. č. b), kjer govorim o spremembah, ki se godijo pri glagolih četerte verste v deležniku terpne oblike, pravim:
Diese Verschmelzung findet — mit wenigen, sehr unbedeutenden, durch Wolklang oder durch Klarheit des Sinnes bedingten Ausnahmen — nach den slovenischen Lautgesetzen nothwendiger Weise statt, sobald zwischen: d, t, st, c,s,z,č,š,sš, l, n, b, p, v, m und eben darauffolgenden j kein anderer Laut steht, der die Verschmelzung hindert. Weil man nun: gospodje, kmetje, cvetje, s smertjo, hrästje, volčje, lasje, vozje, smrečje, Sušje, možje, s žival-jo, stranjö, gröbje, köpje, Kočevje, zdravje, germje u. s. w. ohne Verschmelzung ausspricht, nicht aber: gospöje, kmeče, cveče, smerčo, hrašče, volče, laše, vože, smreče, Suše, može, živaljo, stranjö, gröblje, köplje, Kočevije, zdrävlje, germlje sagt, so müsste man folgerichtig den vor j stehenden, die Verschmelzung hindernden Laut, welcher, wie uns das Altslovenische zeigt, ein i ist — in unserer Mundart jedoch zum Halblaute herabgesunken — auch in der Schrift bezeichnen, und: gospödije, kmetije u. s. w. schreiben. —
D. Precej dobro si se razodel; mladi, posebno južni kerdel-niki tvoji so se te pisave tudi koj lotili, ter so jeli v djanji spol-novati to, kar se je celo tebi prevred zdelo v knjigi slovenski.
XXXII.
O. Kako zelo si zadel mnoge pisatelje slovenske s temi pravili, lehko spoznaš iz tega, da je tudi „Slovenec" dvakrat govoril zoper to pisavo, in da je sloveči knjižnik P. M. v Novicah I. 22. prav iz dna svojega serca zaklical: „Pomislite, za Boga, na edinost, ki nam je toliko potrebna!" — Zaklical je tako glasno, da se mu je odmevalo celo iz Hro-vaškega. — Ker je ta spis odgovor in pogovor na te tvoje na-svetovane oblike v Novicah, ktere so sicer vodice v naj novejši pisavi, in ker se tako milo glasi, beri ga, Dražba, milemu Kru-šicu v resno premišljevanje in blagovoljno posnemanje!
D. „Znebivši se srečno dolgih pravopisnih in oblikarskih bojev bili smo Slovenci — narod slovničarski — ravno dosegli nekako edinost v pisanji, kar se tiče vsaj vnanje oblike naših časnikov, ter smo z zedinjenimi močmi obdelovali svojo narodno njivo, oziraje se pri tem tudi na ravnanje naših južnih sosedov, od kterih smo se že in bodemo se še učili; — kar se je zatrosila zopet ljulika nesrečne neskladnosti, ktera se je tii pa tam res tudi prijela. Našli so se namreč — komu ni znano? — kteri „pisevajo ali piševajo, da ne kmetje, ampak kmetije imajo kmetije, ki jim pri dobrem obdelovaniji donašajo veseli j a pa tudi lepega premožen i j a, v tem ko so si gospodije izbrali mnogovrstno dejani je z umom itd,"
Ne bojim se sicer, da bi kdaj večina slovenskih pisateljev pritegnila takim novotarjem, vendar bi jih jaz opomnil in poprosil : ne kazite slovenskega edinstva, ne kvarite jezika, in ne motite dosedanjega slovenskega razcveta in razvoja, ki meri nekaj tudi na približevanje k jugoslovanskim bratom živečim z nami na enem in istem nepretrganem ozemelji!
Vi se pozivate na veljaka Miklošiča, prepričani, da je on kos, razgrniti staroslovenščini lice, kakoršno je samo na sebi. Dobro, — pa zakaj ga ne posnemate tudi zastran novoslo-venščine? Berite njegove čitanke, njegov staroslovenski slovar, kako on slovenske besede piše, 011, ki se mu gotovo nikdar še sanjalo ni, da bi trebalo sedanjo živo slovenščino pritiskati na Prokrustov posteljnjak nekdanje slovenščine ali bolgarščine in raztegovati jo po isti.
Pri zbornih imenih (coll.) in pri glagolščakih (subst. verb.) poznajo vsa živa slovanska narečja samo formacijo — je (Čehi sedaj i), ne pa — ij e, kakor ima staroslovensko. Kdo
nam tedaj daje pravico, odstopati od njih? Če Srbo-Hrvati, da moičimo od drugih, pišejo: pisanje, vladanje, orožje, področje, podnožje, podgorje, predmestje, Podrinje (Drina-Thal), in za-rad razločnosti celo Potisje (Theissgebiet, ne Potišje niti Poti-sije), čemu bi mi po neki domišljeni doslednosti vtikali tisti i, kteremu ne bi vedeli ni pravega glasu?
Držimo se torej udomačenega, v časnike z mnogim trudom vpeljanega pisanja, in ravnajmo se, čiste isto, po nekdanji mrtvi slovenščini samo toliko, da ne zastranimo ali za-brazdimo od živega slovenskega in srbsko - hrvaškega narečja ! Dixia.
P a s ii i k.
Enakoglasno branje v šoli. Nični pri branji tako neprijetno za ušesa, kakor če učenci vedno enakoglasno berejo, kakor ura, ki se prebije in neprenehoma v enem glasu dalje tolče. Takega neprijetnega branja pa se učenci, posebno pervinci, prav hitro privadijo in nauče eden od drugega. Še učiteljeva ušesa se sčasoma tega glasa tako privadijo, kakor razglašenih slabih orgelj. Vse drugače pa ta napaka bije na ušesa tistemu, ki jo malokrat sliši. Da se tedaj učencev ne prime ta neprijetni glas, naj učitelj: 1) skerbi, da učenci dobro razumejo vse, kar berejo, in bolj ko znajo brati, bolj naj se pazi, da gledajo in mislijo na to, kar berejo. Brezmišljeno branje je prazna slama. 2) Učitelj naj mladim učencem vsako bolj neznano besedo in vsaki stavek naj pred lepo ("toda brez nepotrebnih stranskih ovinkov) razloži, kaj vse pomeni in se pravi, in potem naj sam prav prebere, kar tirja, da bero učenci. 3) Naj pred naj besede in stavke bero boljši učenci, potem še le slabejši. Lepo brati se učenec bolj nauči, če posluša, kako se prav bere, kakor pa, če mu pripoveduješ in velevaš, kako naj bere. 4) U-čenci naj se vadijo brati tako, kakor se prav govori. Če učenec kako besedo ali kak stavek enakoglasno bere, naj ga pove potem brez bukev z lastnim navadnim glasom, in naj se tako odvaja enakoglasnega branja.
Učitelj in pod učitelj.
Večkrat sem že bral in tudi sam opazil, kako se v nekterih krajih učitelj in podučitelj vedno besedujeta in v razpertiji ži-
vita; in res, serce me je bolelo, in mislil sem: Bog daj vsem pravo poterpežljivost in edinost! —Namenil sem tudi o tem nekoliko pisati, ako mi dragi tovarši tega ne bote za zelo vzeli.
Zapoved ljubezni pravi: „Kar hočeš, da bi ti drugi storili, stori tudi ti drugim". Te besede naj bi si marsikteri učitelj prav razložil, in si jih tudi večkrat spominjal in se mislil podučitelja : kaj bi jaz kot podučitelj svojemu učitelju storiti mogel, in kako bi se meni zdelo, ko bi učitelj tako z mano ravnal, kakor jaz s podučiteljem ?
Resnični odgovor bo: svoj stan bi ljubil in komaj njegove težavnosti občutil, ako bi me v šoli, kakor doma, ne pa kakor ptujca merzlo in neprijazno sprejemali, in ko bi bil učitelj moj resnični prijatel. — Naj si tudi učitelj večkrat spominja tistih časov, ko je še mlad, neveden in na ptujem v šolo za podučitelja prišel. Oh, kako žalostno in strašno je za mladega učitelja, kteri z naj lepšimi upi in z gorečo ljubeznijo do svojega poklica pride v ptujo družbo, ktera ga merzlo sprejme in neprijazno ž njim ravna! Dragi čitatelji! ali bi se bilo čuditi, ko bi se tak zapuščen človek kam drugam obračal, in si iskal prijatelstva, kjer bi ga iskati ne smel?
Naj bi pa tudi podučitelji se večkrat spominjali, da je učitelj njih pravi tovarš. Ali žalostno je slišati, kako marsikteri podučitelj s starjim učiteljem ravna in misli, da je neumen, sam pa meni, da je naj modrejši, zato , ker je morebiti ena leta več po šolah hlače tergal, in na svoje teoretično vednost vse zida, in si misli, da je že dovolj, če je pripravnico dobro izveršil, in je že moder ko Salomon, drugi starejši so pa vsi neumni, in kar oni storijo je vse nič, ali pregovor pravi: „Mladost, norost"; torej naj podučitelj svojega učitelja spoštuje in časti že zavoljo njegove starosti, in naj ga lepo za svet praša, in rekel bi: ne dobi se kmali učitelja, da bi svojemu podučitelju rad prav ne svetoval in pomagal. Posebno je pa dobro za podučitelja, če mu učitelj dovoli, ali ga še prosi, da mu pri cerkvenih opravilih kaj pomaga (se ve, da ne med šolo), to je tako koristno, da mislim, da ni podučitelja, kteri bi se sam od sebe ne čutil primoranega, da se vadi v petji in orglanji; sej je res, kar so mi nekdaj neki visokočastiti gospod rekli: „Učitelj brez or-glanja, je ptič brez perut^, intaktudza njegovo prihodnost slabo skerbi, ker so mu pota za višje in boljše službe zaperta, in mora in ostane le vedno ubogi podučitelj. Naj se torej marši-
kteri gosposki podučitelj misli, da ni za vse zrel, če nekoliko v šoli stori, za cerkev se paše ne zmeni, zakaj učitelj živi od kmeta, in kmet le šolmajstra hvali, če zna dobro zapeti in orglati, torej priporočam še enkrat: naj se vsaki podučitelj rad in pridno vadi v petji in orglanji, in naj nikar ne godernja, če mu učitelj popravlja pomote, timveč naj mu bo za to iz serca hvaležen. Ali, pa Bogu bodi potoženo! dobe se učitelji, kteri se res za orgle boje in revnega „gehilfa", kakor ga imenujejo, z belim očesom pogledajo, ako bi se k orglam približal, pa zakaj ? zato ker vlada med njima razpertija in nevošljivost, ktera je vir vsega nasprotja.
Naj bi se pa tudi marsikteri podučitelj večkrat poprašal : kaj bi pa jaz kot učitelj želel od svojega podučitelja? in gotovo si bo odgovoril: kako prijetno bi bilo, ako bi bil moj podučitelj domač, prijazen, postrežljiv, pohleven in odkritoserčen, proti meni zanesljiv, in ako bi se z dušo in s telesom deržal moje hiše in se za mojo čast, kakor za svojo potegoval. —
Če sta si tako učitelj in podučitelj vdana in prijazna, je srečna hiša, zakaj, taka hiša je hiša miru in ljubezni, in pri nji je Bog in njegov blagoslov.
.Milovati moram pa tiste šole in cele soseske, ker sta si učitelj in podučitelj pes in mačka; žalostno je biti med takima, kjer po celih deset mescev eden druzega ne pogledata, eden druzega opravljata, in na zadnje sta oba nedolžna, in se nočeta tako daleč ponižati, da bi eden druzega ogovorila, in tako celi soseski dajeta slab zgled, in si oba podkopujeta svojo srečo.
Spreoberni take terdovratneže Bog!
Lahke, bolj znane kovine ali metali so:
1.	Pepelovec, terda, leskeča, bela stvar, ložja od vode. Dobiva se v pepelu in v vinskem kamnu, v ilovici, v slanih in kislih vodah.
2.	Sol.jeiiec je pepelovcu podoben. Nahaja se v navadni soli.
3.	Apnenec je svilla bela stvar, in se v vodi razpušča. Dobiva se v raznih plemenih apnenka, v marmorji, soldanu in maveu, v živalskih kosteh in lupinah, pa tudi v nekterih rastlinskih delih.
1. Gliiijenec je bela, leskeča stvar, ki se da zelo kovati in vleči. Nahaja se v glinji, ilovici in sploh v dobri persti, v raznem kamenji.
5. Magnez tudi bela, leskeča in vlačna stvar. Dobiva se v gorjupi persti, v nekterem kamenji, v morski vodi.
Jože Jerom
podučitelj.
6.	Arsen ali arsenik je sivkasta leskeča tvarina in zelo strupena. Nahaja se včasi čist, včasi pa zmešan z drugimi rudami.
7.	Kamnjenec, bela, leskeča stvar, in je naj Iožji med vsemi kovinami. Dobiva se v apnenem kamenji in v kislih vodah, ter dela, da stvari v njem okamnijo.
8.	Barij je bel pa terd. Nahaja se v baritu, v nekem težkem kamenji.
9.	Stronec, bela stvar, ki se nahaja v stroncijanitu. v nekem zelenem kamnu.
10.	Sladnec, sivkasta, leskeča stvar, ki se dobiva v nekterih žlahtnih kamnih.
11.	Zirkon, černkasta stvar, ki je v nekterih kamnih, v zirkonu, v žlahtnem hiacintu.
12.	Tor, tamnosiva stvar, ki se dobiva v nekterih kamnih, v toritu in monacitu.
13.	Telur, sivkasta, zelč leskeča stvar, ki je zmešana z nekterimi kovinami.
14.	Cer, siva, leskeča kovina, ki se dobiva v nekterih rudah.
Težke bolj znane kovine so:
1.	Platina, naj težja, siva kovina, ki se Ai zeli raztegniti. Dobiva se zlasti v južni Ameriki in v uralskem pogorji na Ruskem, in je 8krat toliko vredna, kakor srebro.
2.	Zlato, naj dražja kovina, je ldkrat toliko vredna, kakor srebro. Za platino je zlato naj težje. Je rumeno in zelo leskeče, in se da zelo raztegovati. Naj več zlata se dobiva v Ameriki in v Avstraliji, kdaj tudi. v azijanski Indiji, v Evropi pa ga je naj več na Ogerskem in Erdeljskem.
3.	Srebro, lepa bela, leskeča, za zlatom naj dražja kovina. Naj več srebra je v Ameriki, v uralskem pogorji na Ruskem, potem tudi na Francoskem, Ogerskem, Češkem in Saksonskem.
4.	Živo srebro je navadnemu srebru podobna kovina, samo da je tekoča. Naj več živega srebra se dobiva v Idriji na Kranjskem, v Almadnu na Španskem, pa tudi v Ameriki.
5.	Baker ali kufer je rudeč, in se da dobro kovati. Naj več ga je v Ameriki, v uralskem pogorji, na ogerskem in v Banatu.
6.	Cin je plavkaste barve. Naj več se ga dobiva v izhodni Indiji, v Angliji, pa tudi na Ceskem in Saksonskem.	Dalje prih.
ieiikt i © 11 na«,
»Programm des k. k. Gimnasiums zu Rudolfs wert (Novomesto) am Schlüsse des Schuljahres 186 6. Veröffentlicht vom Direktor desselben P. Bernard Vovk« ima na čelu prav važen in lep sostavek: »Popotvanje našega gospoda in zveličarja Jezusa Kristusa ob času njegove triletne učitve, kronologično zloženo po štirih evangelistih, in popotvanje sv. aposteljna Pavla«. Taki spisi se morajo prikupiti učencem in staršem in sploh domačemu slovstvu. Učencev je bilo v tej gimnaziji na koncu leta 197, med kterimi je bilo le 5 Nemcev, drugi vsi Slovani. Primki učencev so čisto, imena krajev pa največ po slovenski pisani. — »Letno sporočilo očitne glavne šole ipavske« je prineslo letos učiteljem prav tečen sostavek »Prvi razred« , ki ga popisuje g. vodja te šole. Potem so na vrsti navadna šolska naznanila, iz kterih se vidi, da je ta šola imela letos vse mladine vkup 410. Pisava je vsa čisto slovenska.
Pismo slovenskega dijaka svojemu mlajšemu prijatlu.
Spisal Miroslav Turek.
Priserčni prijatelj!
Pri več priložnostih Sem ti obečal, da ti bom kaj koristnega pisal, ali do danes ni mi bilo mogoče. Posebno, kar se tiče pisanja, sem jako zanikern, zatorej, ne jezi se! O šolah bi ti lahko mnogo povedal, kjer sem celih 12 let klopi glodal in hlače tergal, ali o tej stvari sedaj molčim.
Ni ti zadosti, da imaš dobre starše, dobre učitelje, dobre prijatelje , s kterimi se moreš posvetovati, kteri te uče, kako se moraš včsti v sreči, kako v nesreči. Ako te vsi ti zapuste, kam se bodeš potlej revež obernil? Ali bodeš živel, kakor rastlina, ki ne ve, niti ne misli, da živi? Če se zameriš društvu, v ktero zahajaš iu ga težko zapustiš, kako ti bo, ako se ne bode več pečati hotelo s teboj? Zatorej nikdar ne zanemarjaj svojega bližnjega i pervega prijatelja , svojega lastnega serca, da bi pusto in prazno našel, ko bodeš hotel iskati v njegovi giobočini tolažbe in ukrepčevanja. Kolikrat se prigodi v življenji, da je tvoje serce edini prijatelj, ki te tolaži! Kaj bo iz tebe takrat, če z lastnim sercem ne živiš složno in nikakove tolažbe in pomoči v njem ne dobivaš? A ne le v tem obziru ti se bode slaba godila, če si sam sebi ptuj, nego tudi v drugem : nikdar ne bodeš mogel spoznavati ljudi, nikdar ue ž njimi živeti in njihovih slabosti prenašati.
Kakor si v tovaršiji iščeš tolažbe, veselja, mira in sreče, tako moraš tudi sam s seboj ravnati varno, pošteno, čedno in pravo, da te ne bode gerdo ravnanje samo s seboj zazdevalo, niti pokvarilo puhlo prilizovanje.
Pazi na telesno in duševno zdravje! Kdor navaliva na svoje telo, potrati blago, ki ga povzdiguje nad ljudi, ki je dražje od vseh zemeljskih zakladov. Nasproti pa, kdor se vsake malenkosti boji in se plaši naj manjega dela in truda svojih udov, ta živi težkotno, kakor nezmožna ostriga, in zastonj skuša v sili zopet vpotrebljevati zarjavele kite. Kdor svoje serce vedno prepušča viharnim strastim, ali jadra svojega duha neprenehoma razpenja, on bliža se bregu, ali v sredi morja strašno bodo butali valovi ob brod njegovega življenja. Naj te ne zvije vsaka nezgoda, vsaka telesna nevgodnost! Bodi junak! Ne boj se! Vse mine na svetu, vse lahko premagaš, če si stanoviten; vse lahko pozabiš; v nesreči si lahko vesel; pojdi v društvo, ako te tare nesreča, ono ti bode lajšalo breme, ki ga nosiš.
Spoštuj sam sebe, ako hočeš, da te bodo drugi spoštovali! Ni-česa skrivaj ne delaj, česar bi se očitno delati sramil. Vedno se uči, ako ne iz debelih knjig, pojdi pod milo nebo, i čudi se naravi, poslušaj preinilo žvergolenje ptičic, ki slave visoko v zraku stvarnika; glej cvetice, ki svoja prelepa krila proti nebu obračajo.
Kečem ti sicer: bodi sam svoj prijatelj, vendar ue mislim s tem, da si smeš vsako napako pregledati, vse prizanesti, a drugim nič; vi-
diš pezdir v očesu svojega brata, ali bruna v svojem očesu ne ? Kakšen sodnik si? Bodi priljuden, in vsi te bodo čislali in radi imeli. Ne obupaj, ne bodi nevoljen, ako ne moreš doseči moralne ali umne »topinje, na kteri stoje drugi. Vsi ne moremo biti enaki. Ne povikšuj se, kajti če se bodeš povikševal, bodo te ponižali.
Pred vsem naj ti je draga mila domovina, ktera te je rodila! Bodi ponosen, da si Slovenec, sin majke Slave; bodi jej veren, ne le z besedo, timveč tudi z djanjem! Trudi in prizadevaj si, da si pridobiš sedaj v zlatem mladem času tistih vednosti in lepih zmožnosti, s kterimi boš pozneje koristil in služil na čast in slavo svoji premili domovini, kajti ona potrebuje bolj ko nekdaj hrabrih, zvestih sinov po duhu in telesu. Bodi zdrav in vesel, in večkrat se spominjaj
svojega
pravega prijatelja!
Na Koroškem je bilo vpretečenem letu v 337 duhovnijah glavnih šol 10, malih šol 363, šol za silo 35, pripravniški šoli za učitelje ste bile 3, obertnijskih šol za dekleta je bilo 6, za rokodelske dečke 3, po-navljavnih šol je bilo 371, sadjerejnih šol 53, čebelerejnih šol 7, svi-larejnih šol 5; šolski vodji so bili 3, vodja in učitelj 1, katehetov 316, učiteljev 309, podučiteljev 47, učenic 31, podučenic 16, obertnijskih učenic 14; za vsakdanjo šolo vgodnih otrok je bilo 30760, iz med kterih jih je v šolo hodilo 35383, — za ponavljavno šolo vgodnih učencev je bilo 13986, v šolo jih je pa hodilo le 9613; učiteljskih pripravnikov je bilo 43.	(„Schulb.")
Iz Ljubljane. 18. preteč, m., rojstni dan Njih Veličanstva presvit-lega našega cesarja se je v Ljubljani pa tudi po deželi slovesno obhajal.
—	V šolskem poslopji pri Senklavži se pripravlja bolnišnica, ako bi se utegnila pritepsti kolera v naše mesto; upamo pa, da nas bo Bog obvaroval tudi tega nemilega sovražnika.
—	Ljuba domača knjiga „Drobtinice" za leto 1865. in 1866. je že na svitlem. Zopet je napolnjena z bogatim blagom za cerkev, šolo in dom. Učitelji, domorodci! preskerbite jo vsaki šoli, bukvarnici in vsaki hiši!
Prememla f leiteljs&em sta®«.
G. Andreja Vavkena, učitelja z Cerkljah, je poterdila si. c. k.
vlada.
Listnica. <». j- B v V Vašega spisa ne moremo sprejeti, ker tudi „Tovars" mora biti enako učiteljem >edno ..trezen -. Naše gesl« je: „Boljšajmo učitelja , po učitelju Solo, s šolo pa narod".
g^žf^ Pridjan je „Kazavec" št. 3,, 2 strani, «^apfj
Odgovorni vrednik: Andrej Praprotnlk.
Natiskar in založnik: Jož. Rudolf Milic.