kritična distança, ki naj bi jo izkazoval življenjepis. To nikakor ni očitek avtorju, ki drugače pač ni mogel, ampak prej založniku, ki ni hotet čakati s tem novim delom, dokler se čustvo žalosti zaradi izgube enega od največjih športnikov in dragocenega človeka ne bi nekoliko umirilo.
Tako je izšla knjiga, ki se sicer imenuje biografija, vendar vsebina le deloma ustreza temu naslovu Ker ni nikakršne distance, glorificira Tllmann Hepp svojega »junaka« in to pravzaprav mora počenjati, kajti to pisanje je bilo zanj možnost, da usmerja svojo žalost. Novinarstvo pa sledi trdim zakonom — in življenjepis je novinarsko delo, nič več in nič manj. Tako tej knjigi manjka marsikaj, po čemer se odlikuje življenjepis, predvsem seveda kritična distança. Prebirati je mogoče mešanico med sestavkom In doživljajskim spisom, pogosto obarvano zelo subjektivno, predvsem pa manjka široka črta, ki bi posamezna poglavja držala skupaj. Postaje v Gullichevem piezalskem življenju so vendarle natančno označene, od začetkov v Južnem Pfalzu do njegovih izjemnih prvenstvenih plezanj, od katerih bodo nekatera prav gotovo postala del alpinistične zgodovine. Knjiga, ki Ima 144 strani in na njih tudi 82 barvnih in 139 črno belih fotografij, je izšla v založniški hiši Rosenheimer v Rosenhelmu in stane 68 nemških mark.
Dragu Kumru v spomin
Prve dni lanskega novembra so se zabukovškl planinci poslovili od dolgoletnega člana in prvega propagandista društva, od slovenskega pisatelja Draga Kumra. Poslovili so se od člana, ki je neizmerno ljubil naravo, slovensko zemljo, ki je ogromno pisal in objavljal, tudi v Planinskem vestniku najdemo njegove besede. Ohranjene so besede, ki jih je Izrekel ob otvoritvi planinskega doma na Homu leta 1967 in odkrivajo njegovo ljubezen do domačega kraja, do domače doline: »Tu gori na vrhu Homa smo našli ta prostor, ta sončni kraj, ki nas vedno znova privablja, nam odkriva vso fepoto naše bogate doline, naših sosednjih vrhov In planin, širnih gozdnih prostranstev... Ali si moremo zamisliti kaj lepšega, čudovitejšega od naših z gozdovi poraslih hribov?« Ohranjen je zapis v tretji številki Planinskega vestnlka iz leta 1973, prvi zapis, ki govori o Savinjski planinski poti, zapis o otvoritvi poti 15, oktobra 1972. Avtor zapisa podrobno opiše pot In Vodnik po poti, poudari, kdo so bili zaslužni za pot in Vodnik in pravi: »Za vsem gradivom, za na novo markirano potjo, se skriva stotine za
planinstvo darovanih ur, skrivajo se plemenita
srca, ki že leta gorijo za nenehno večanje
števila ljubiteljev gora...«
Ohranjen je zapis v četrti številki Planinskega
vestnika iz leta 1972. V njem se poslavlja od
umrlih funkcionarjev društva, ki so preminili leta
1971.
Ohranjeni so govori, ki jih je imel sam ali pa jih je napisal za druge ob slovesu pred grobom. Ohranjen je govor, ki ga je Drago Kumer Imel na zlati poroki Draga in Mare Ocvirk leta 1969. Še bi lahko naštevali besede, ki jih je zapisal o delu društva, o naravi, o delu posameznikov v društvu.
Težko, nemogoče je opisati njegovo bogato življenje in njegovo pisateljsko delo. Drago Kumer je odraščal v težavnih socialnih razmerah med obema vojnama. Najprej je našel zaposlitev v preboldski tekstilni tovarni, kasneje se je odločil za učiteljski poklic. Pričel je v Gornjem gradu, nadaljeval v Šokatu, Solčavi, Grižah, Preboldu in Gotovljah, Ob delu v šoli je Drago Kumer vedno našel čas za pisanje. Napisal in režlral je mnoge igre. Kot pisca kratkih zgodb, črtic in povesti ga najdemo v mnogih časopisih in revijah. Napisal je avto-grafsko mladinsko povest «Karle ko ve prigode« (1952), v kateri opisuje doživetje revnega dečka, čigar otroštvo je minevalo po bližnjih vaseh, kjer so se starši udinjali za stanovanje in boren zaslužek.
Drago Kumer nam je s svojim pedagoškim delom, s pisateljskim ustvarjanjem mnogo dal. Mnogo je dal planinski organizaciji, saj je znal prikazati delo planincev, znal je opozoriti na lepote narave, znal je mladim prikazati čar slovenskih gora.
Člani Planinskega društva Zabukovica so ponosni, da so Imeli v svoji sredini slovenskega pisatelja Draga Kumra in hvaležni so mu za vse delo, ki ga je opravil za planinstvo in za društvo.
Franc Jezovnik
Planinskemu prijatelju v spomin
Decembra lani je minilo leto dni, odkar nI več med nami planinskega prijatelja in gorskega reševalca Darka Venclja, moža, ki je bolj kot lastno življenje ljubil gore In divji gorski svet Z gorami je bil obkrožen in prevzet vse življenje. Živel je tako rekoč v središču Zahodnih Julijcev in z dvorišča svojega doma v Strmcu pod Predelom je lahko opazoval Jalovec, mogočno Loško steno, Rombon. Jerebico ter proti zahodu obrise Viša in Montaža, zadaj za hišo pa Mangart, Res prekrasen je od tam razgled po gorskih vršacih. Vendar pa Darko vseh teh gora ni samo opazoval, temveč se je, če je le mogel, nanje tudi povzpel — po običajnih poteh, večkrat po brez-