PROSVETNI
Ster. 4	Ljubljana, 28. februarja 1957	LETO Vil.
Urejuje uredniški odbor. Odgovarja Joža Zorn. Uredništvo in uprava Nazorjeva 1-1. Telefon številka 22-192. — Letna naročnina din 300.— Štev. ček. računa 60-KB-1-Z-140 — Tisk Časopisno založniškega podjetja »Slovenski poročevalec«
GLASILO Z D ROJENJ PROSVETNIH DELAV CEV
0 strokovnih izpitih učiteljev pripravnikov
V letu 1956 opravljeni strokovni izpiti učiteljev pripravnikov kažejo v primerjavi z uspehi iz leta 1955 nekoliko boljše rezultate. Medtem ko je v letu 1955 od 194 kandidatov uspešno opravilo izpit '116 kandidatov ali 69%, je v letu 1956 od 191 kandidatov uspešno opravilo izpit 145 kandidatov ali 76%. (Vsekakor je od teh 76l,/o opra-
— 5% — 6 iz zgodovine in 3 iz administracije). Za ll0/o oziroma 16% boljši rezultati vsekakor pomenijo pot k normalizaciji, žal pa še ne zadovoljiv uspeh.
Ce pogledamo še uspehe v okviru uspešno opravljenih izpitov (za preteklo leto bomo vzeli število 145, čeprav je 9 od teh opravljalo in opravilo po-
vilo v istem letu popravni		izpit	pravni		izpit).	je položaj	takšen:
				1955		1956	
			štev.		•u	štev.	•/»
uspešno opravilo			116		100	145	100
odličen uspeh			•—		—	1	0,70
prav dober uspeh			14		12	20	14
dober uspeh			63		54	80	55
zadosten uspeh			39		34	44	30
Položaj torej kaže	nekoliko		zi	tudi pomanjkljivo			znanje,
večji uspeh tudi glede	zadovo*		vendar		pa bi	bili rezultati lab-	
Ijivih rezultatov. Posebno		raz-	ko	znatno boljši, če bi			bilo ti-
veseljiv je najbolj občuten padec zadostnih ocen (40/o), ki bi jih prj strokovnih izpitih pravzaprav ne smelo biti — pa jih je še vedno slaba tretjina.
Tako govore statistični podatki — gole številke, ki jih pa ne kaže omalovaževati. Seveda je v teh številkah skrita še cela vrsta problemov, ki ao *a nadaljnje delo izredno važni.
Vrsta problemov je ostala ista kot v letu 1955. Tudi v letu 1956 bi lahko govorili 0 objektivnih in subjektivnih težavah, o večji ali manjši odgovornosti posameznikov, o družbeni odgovornosti in odgovornosti Prosvetnih organov do učiteljev pripravnikov. Letos tudi lahko ponovimo željo, naj bi se z določitvijo daljšega termina pripravnikom omogočilo opravljati popravni izpit iz pedagogike oziroma slovenščine. Za tiste, ki niso uspeli, bi lahko skoraj v celoti ponovili to, kar je bilo rečeno o neuspehih pri strokov, nih izpitih v letu 1955.
To pot pa bi se ustavili pri problemih, ki jih nakazujejo uspešno opravljeni izpiti.
Kot vemo, smo *a enkrat še vedno na tisti stopnji opravljanja izpitov, ko kandidati pišejo pedagoško (vsebinsko) oz. slovensko (pravopisno) nalogo v okviru izpitnega roka. Tudi tu se položaj vidno zboljšuje, predvsem zaradi boljšega snovnega znanja, ki smo ga ugotovili že ob hregledu uspehov. 29°/o zadostno ocenjenih nalog v primerjavi s 46°/» iz leta 1955 iz pedagogike in 31% zadostno ocenjenih nalog v primerjavi s 40tl/o iz leta 1955 iz pravopisa nam kaže lep napredek. Toda naloge, ocenjene zadostno, največkrat zadoščajo le formalno. Pri najenostavnejših temah, ki jih učitelji pripravniki v nalogah obravnavajo, nam gre predvsem za ugotovitev kritične uporabe snovnega znanja iz pedagoške teorije in prakse in iz pravopisa. Za vsebinsko plat lahko pri nalogah ugotovimo to, kar velja pogosto tudi Za ustne odgovore pri pedagoški skupini, zgodovini in administraelji. Vso komaj ustrezno vsebino lahko pripišemo ali (manjkrat) popolnemu neznanju, ali pa (največkrat) nekritičnemu mehaničnemu sprejemanju snovi. Vsa ta nekritičnost, ves mehanizem se izraža v frazerstvu — iz vsega izstopa mehanični »hej« in nekritični »fuj«. Pri tem prepričanje ne igra nobene vloge. Gotovo smo za tak položaj do neke mere krivi mi — starejša generacija. Vendar so imeli naš zanos, naš patos in naše pritike trdno oporo v življenjski praksi, v boju za obstanek — tega verjetno nismo znali dovolj dobro posredovati. Danes pa smo dolžni svoje mlade tovariše opozoriti, da je kritika njihovo orožje tudi proti našim napakam, da se družba sicer spreminja, da pa je obstajala že tudi pred drugo svetovno vojno in da so se za velike ideje svobode bojevali ljudje, ki so živeli v stari gnilj družbeni ureditvi!. Resnico prejšnjega izkoriščanja je treba znati dokazati, kot je treba resnico o demokratizaciji družbe z dokazi podkrepiti. Odgovori naših mladih tovarišev (pismeni ali ustni) pa hočejo zelo pogosto dokazati kvaliteto s toplim in patetičnim sočustvovanjem z ljudmi, ki so živelj pred drugo svetovno vojno in ki vsi po vrsti niso znali pisati, niso imeli šol, niso imeli hrbtenic, celo prosvetnih oblasti ni bilo takrat, znanosti ni bilo, praksa pa je bila »neživljenjska«. Taka nekritičnost je pri naših učiteljskih pripravnikih še zelo občutna in, kot rečeno, ni le vzrok slabših ocen v nalogah, marveč mnogokrat tndi nezadovoljivih ocen Pri listnem izpilil. Ni dvoma, da je • to nekritičnostjo v tesnj zve-
sto, kar pripravnik o snovi vendarle ve, zavestno usvojeno, kritično sprejeto.
Nezadovoljiva »pismenost« Je problem, ki se ga bomo na kratko dotaknili kasneje.
Poseben problem so nastopi.
Ob Izredno pomanjkljivem snovnem znanju so bili prejšnja leta razumljivi tudi sorazmerno slabi nastopi. Danes pa moramo priznati, da ocene nastopov niso realne (ustrezno In realno ocenjeni so odlični in prav dobri nastopi žl^/o, dobro ocenjeni nastopi pogosto ne ustrezajo novim nalogam 46%, zadostno ocenjeni nastopi pa v največ primerih ne ustrezajo 33l>/o. Ker Pa ocenjuje izpitna komisija, je torej le-ta tega kriva. Točno. Čeprav izpitna komisija ve, da so določene metode že doslu-žile, da ne morejo več ustrezati našim zahtevam po življenjskem pouku, le prevečkrat ocenjuje še »po starem«, sedaj zaradi ugotovitve, da ni knjig, sedaj zopet iz napačne uvidevnosti do pripravnika, ali pa ker novo še ni prodrlo. Taka prizanesljivost je bila nekaj časa morda razumljiva, danes pa postaja škodljiva in se mora umakniti zdravi zahtevnosti.
Pustimo tremo, pustimo tuj razred. To so stvari, ki jih je treba upoštevati in kj marsikdaj res postavljajo pripravnika v slabšo luč, kot zasluži. Toda poglejmo si le priprave, ki so pisane brez treme in dopuščajo pripravnikom uporabo različnih pripomočkov. Poleg teh si oglejmo bistvene črte nastopov samih.
Glavni analitik nastopov Je pedagog. Ker gre Pri posredovanju določene snovi za vzgojo v širšem pomenu besede, je to tudi prav. Ta pedagog je hkrati tudi metodik, Ker je uspešnost posredovanja določene snovi v veliki meri odvisna od metode, je tudi ta sposobnost pedagoškega vodje nujna. Pripravnik mora torej pri posredovanju snovi pedagoško in metodično pravilno ravnati. Seveda smo s tem, »ko smo to podčrtali, ;za prvi del že predpostavljali, da mora učitelj snov, ki jo posreduje, dobro poznati in znati.
Bistveno izrazno sredstvo, s katerim posredujemo snov, ali bolje, s katerim posredujemo misli, izzivamo sodbe in sklepe ter pridobivamo pojme, glavno sredstvo, ki nam pedagoško ravnanje omogoča iu metodično pot lajša, je brez dvoma jezik — govor. Ni odveč zahteva, naj se vsak učitelj v polni meri zaveda, da sta se misel in govor razvijala vštric in da sta slej ko prej neločljivo povezana. Prav zato je pravilen, precizen in lep govor nujen pogoj za dobro posredovanje ne le vsake določene snovi, marveč ob posredovanju le-te tudi za oblikovanje karakternih lastnosti in družbenega vrednotenja.
Pri tem so velike pomanjkljivosti. Priprave naših pripravnikov so vse preveč površne, neprecizne, nametane.. Ni ločil, ni pravilno izpisanih besed — to je tudi bistvena poteza slabih nalog. Na opozorila pripravniki največkrat ugotavljajo, da so predvsem mislili na vsebino nastopa in ne na slovenščino. Toda pri nastopih je v takih primerih slab odnos do jezika še bolj občuten. V pripravah ni ločil — pri nastopih Pa ni logičnih presledkov. V pripravah ni pravilno izpisanih besed, v nastopih se besede uporabljajo z napačnimi skloni. V pripravah ni precizno izraženih misli pri nastopih so vsj problemi med seboj pomešani in nepregledni. Pripravnik je lahko snov Obvladal — tudi pravilno metodično pot je lahko izbral, zmanjkal pa mu je ma&. Ta
ugotovitev ni važna le za izboljšanje nastopov oziroma priprav, ampak tudi terja večje znanje materinščine.
Poleg tega pa pri takih nezadovoljivih nastopih lahko ugotovimo še marsikaj.
1.	PEDAGOG ugotavlja, da pripravniki ne poznajo vzgojnih ciljev za posamezne predmet« ali predmetne skupine in da prav zaradi tega velikokrat vzgojne smotre za določeno uro vlečejo za lase na dan samo zato, da bi formalno zadostili in da bi poudarili vzgojni moment, ki ga pa med uro. zaman iščeš — da ne ločijo izobrazbenih in vzgojnih smotrov ali pa Jih nasilno razdvajajo. Da pripravniki ne poznajo modernih metodičnih poti, čeprav z ustrezno literaturo ni več težav.* Razgovor, pripovedovanje, razlaga so v odnosu do otrok čestokrat nerazčiščeni pojmi. Snov še vedno ne diktira določenih metod. Pripravnik si niti pri pripravah nitj pri nastopih n. pr. ne ve pomagati z oceno in razmejitvijo opisovaJne in biološko-ekoleške metode. Poznavanje otrokovih razvojnih stopenj je v praksj še vedno neizkoriščeno in se snov v elementarnem razredu velikokrat posreduje tako kot v četrtem razredu in obratno.
Načelo nazornosti so naši učitelj; še najbolj usvojili. Toda ob vseh naštetih pomanjkljivostih tudi nazorna sredstva včasih spodletijo. Tn pa je potrebno še prav posebej poudariti, naj bodo ponazorila enostavna: učila, ki jih ima šola, lahko dosegljiva naravna ponazorila ali pa iz preprostega materiala napravljena nazorna sredstva. Stroški, ki si Jih nekateri pripravniki delajo z nabavo nazori] (čokolada, drago cvetje, meso, svila itd.), niso umestni in tudi ne naravni, ker spričo ma-
terialnih pogojev ne morejo bti Vselej vključeni v učiteljevo prakso.
2.	OCENJEVALEC STROKOVNEGA ZNANJA IN SNOVNEGA GRADIVA pa lahko ugotovi težnjo po kopičenju snovi. Modernemu biologu je n. pr. življenje izhodišče za spoznavanje organizmov. Staremu je Zadostoval opis. Prj naših nastopih prevladuje opis. Temu ustrezno je tudi pripravnikovo znanje.
Z zgodovino žel| moderni učitelj ob preteklih odnosih med ljudmi pokazati pot do naših odnosov in doseči njih razumevanje. Nastopi in priprave starega stila, ki jih n, malo, se zadovoljujejo z nizanjem dejstev brez razmišljanja in brez
povezav.
Računstvo in fizika naj bi prva popeljala, otroka v svet preciznosti, v svet zakonitosti, kjer sta vzrok in posledica najbolj jasno ugotovljiva — pa sta prav tu površnost in mehanizacija najbolj doma.
Pri opismenjevanju, pri slovnici, pri berilih in pri pesmih Pa je jezik pogosto postranska stvar. V ospredju so črke same, suha pravila ter zgodbice in pesmi brez jezikovne privlačnosti.
Pri teh slabih nastopih prevladuje stara šola.
3.	IZPITNA KOMISIJA PRI IZPITIH IN GOTOVO TUDI
inšpektorji na Šolah pa
lahko ugotove, da moramo s tako prakso nehati. Da tako delo naših otrok ne bistri. V novi šoli, ki hoče v otroku razvijati mišljenje, presojanje, sklepanje, sposobnost povezovanja stvari in problemov in uporabljanje znanja, takemu načinu ni več mesta. Težnje p0 boljšem delu z otroki terja tudi pri drugih iz.pitnih predmetih več poglabljanja in več žvljeujskega znanja.
•
Lepi vrsti zrelih in polno odgovornih učiteljev pripravnikov Pa je že uspelo sodobno delati in misliti. Le-ti naj M svojim mlajšim tovarišem še posebej pomagali usvojiti sodobno šolo.
Marica Dekleva
IRADNA KONFERENCA DEFEKTOLOGOV LRS
Na Zavodu za slepo mladino se je 5. febr. zbralo preko 200 učiteljev in vzgojiteljev posebnih ustanov Slovenije. Sestanek je vodil tov. Zakovšek, član sveta za šolstvo LRS.
Konferenca je imela dva delovna dela. Dopoldne so poročali tovariši Marjan Pavčič, Zakovšek Jože in Vojko Jagod č. Popoldne so delale posamezne skupine za gluhe, slepe, umstveno Prizadete, moralno-scciaino ogrožene in delikventne ter invalidne otroke.
Podaj airrao nekaj važnih podrobnosti iz omenjenih poročil.
Tov. Pavčič je med drugim poročal:
Defektni ali abnormni otroci so: a) z organskimi defekti ali
motnjami: slepi in močno slabovidni, gluhi in močno naglušni, deloma tudi logopati (govorne motnje); b) s hibami okostja ih mišic, bolni in prebolevniki: invalidi, tuberkulozni, bolehni In slabotni; c) z umskimi defekti, duševnimi boleznimi, živčnimi boleznimi ali motnjami so: duševno nerazviti (oligofreni), slaboumni (dementni), značajno iztirjeni (psihopati), psihonevroti-ki, epileptiki in logopati (jecljavci, sluhtooemi) č) s socialno vzgojnimi motnjami:	duševno
zaostali (pedagoško nerazviti s sicer zdravimi prirojenimi dispozicijami), moralpo ogroženi, izprijeni (delikventni).
Pregled posebnih ustanov:
Pomožne šole
Sole za gluhe z vajensko šolo Sole za slepe z vajensko šolo Sole za invalide in bolne Sole za vzgojno zanemarjene
Skupaj
16 z 71 oddelki in 839 učenci 2 s 23 oddelki in 246 učenci 2 z 10 oddelki in 65 učenci 2 s 23 oddelki in 187 učenci 6 s 27 oddelki in 314 učenci
28 154
1651
Po približnih podatkih je izven habiltacije:
3500 vzgojno problematičnih otrok in mladine;-90 odstotkov.
2400 duševno nerazvitih; 76 odstotkov.
170 gluhonemih; 60 odstotkov.
350 tuberkuloznih in fizično slabotnih; 86 odstotkov.
210 močno slabovidnih; 100 stoikov.
Računamo lahko, da je kot 10.000 defektnih otrok, katerih moramo odšteti 1000 so umstveno tako nerazviti, niso za vzgojo in pouk. Zak ček: .9000 za vzgojo in pouk s sobnih, šola se jih 1651.
Kadrovska slika na posebnih vzgojnih ustanovah:
Na p. š. predm. uč. 53, učit. 40, z nep. sred. š. 11, manjka 6 Na zavodih za gluho
mladino Na zavodih za slepo mladino
Na vajenski šoli za slepe
V	vzgajališčih
V	prehodnem domu
V	domu invalidne mladine
Na posebni šoli v Valdotri
32,
11,
1.
10,
1,
1,
0,
5,
H,
2
42,
3,
16,
2
1,
2,
4
1
2
12
4
2
4
Poročilo je še govorilo o sprejemanju, triažiranju in odpuščanju učencev specialnih šol, učno-vzgojnih sistemih, družbenem upravljanju, materialno pravnem položaju, lokaciji ustanov, stanju in obsegu prostorov, opremi in finančnih sredstvih (investicije in proračuni).
Tov. Zakovšek je podrobneje
opisal delo sveta za šolstvo s posebnim ozirom na posebno šolstvo. Tov. Jagodič pa je orisal sliko, dela sveta za soc. varstvo.
Popoldne so skupine, ločene po specialnosti, obravnavale svojo problematiko In sprejele sklepe, ki naj bi pripomogli k še boljšim vzgojnim in učnim uspe-bom-posebne®* šolstva.
Natene so smernice za šolsko mrežo in za kriterij pri premestitoah in namestitvah
učnega osebja
K našemu članku z dne 31, januarja 1957 »Tretja seja republiškega sveta za šolstvo« poročamo še o najvažnejših sklepih, ki jih je svet sprejel:
V zvezi s poročilom Zavoda za proučevanje šolstva in s poročilom o šolski reformi, smatra svet, da je treba prvenstveno izvršilti naslednje naloge:
a)	Zavod za proučevanje šolstva naj vključi v svoj delovni program predvsem:
—	študij o prehodnih oblikah osemletne obvezne šole;
—	-problem šolanja učnega
osebja v zvezi s šolsko reformo za vse vrste šol;	.
—	proučevanje sistema ocenjevanja v obvezni šoli;
—	proučevanje razvoja in zmogljivosti slovenskega otroka s sodelovanjem Psihološkega in Pedagoškega inštituta ter Centralnega higienskega zavoda;
—	problematiko šolskih gradenj in šolske opreme (pedagoški normativi);
—	študij profila kadrov v proizvodnji in zbiranje podatkov.
b)	Sekretariat Sveta za šolstvo LRS, zlasti pa njegov inšpektorat bo v vsebinskem in organizacijskem pogledu najtesneje 'sodeloval z Zavodom; nudil bo le-temu tudi pomoč pri reševanju kadrovskih in materialnih vprašanj.
c)	Glede , priprav za uvedbo enotne osemletne obvezne šole, za katero se predvidevajo prvi pravni predpisi v mesecu marcu oziroma aprilu, je osnovno vprašanje šolska mreža za splošnoizobraževalno in za strokovno šolstvo. Okrajni in občinski sveti za šolstvo naj jo zato čimprej prouče in izdelajo potrebne elaborate. Pri tem naj upoštevajo principe, ki jih narekujejo znana stališča o organizaciji bodoče splošnoizobraževalne šole:
—	obvezna osemletna šola, ki predstavlja prvo stopnjo šolanja, je v svojih osnovnih smotrih, po vsebini, akciji dela in vodstvu enotna;
—	obvezna osemletna šola naj omogoča vsem učencem prestop v dmgo stopnjo šolanja pod enakimi pogoji;
—	obvezna osemletna šola naj bo vsem učencem enako dostopna;
—	obvezna osemletna šola naj nudi vsem učencem kvalitetno obravnavo učnega gradiva.
č) Sekretariat Sveta za šolstvo LRS, naj Skupaj z Zavodom za proučevanje šolstva sestavi okrožnico okrajnim svetom za šolstvo z navodili za organizacijske priprave v zvezi s šolsko reformo. Pri tem je treba upoštevati sedanje stanje šolstva v Sloveniji in potrebe v bližnji bodočnosti. Okrožnica naj predvideva razne prehodne oblike o organizacijski strukturi obveznega šolanja.
d)	Pedagoški center naj v drugi polovici leta in v naslednjem letu prireja predvsem tečaje za izpopolnjevanje učnega osebja v reformirani obvezni šoli, zlasti za vodstveni kader, kar bo pripomoglo k izboljšanju dela na tej stopnji šolanja.
*
Sekretariat Sveta za šolstvo je na podlagi sklepa Sveta za šolstvo že pripravil z Zavodom za proučevanje šolstva za okraje osnutek navodil o izdelavi načrta šolske mreže v zvezi z reformo šolstva. Ta osnutek je bil obravnavan na sestanku predsednikov okrajnih svetov za šolstvo in načelnikov tajništev za šolstvo z dne 19. februarja t. I. Bil je z malenkostnimi dopolnitvami sprejet.
Navajamo nekaj misli iz teh navodil:
Občinski in okrajni sveti za šolstvo naj prouče mrežo šolstva na svojih področjih in izdelajo načrt mreže obveznega ..šolstva, kakršno omogočajo že sedanji organizacijski,	finančno—eko-
nomski materialni in personalni pogoji. Poleg te mreže naj pripravijo tudi mrežo za šole na drugi stopnji ter perspektivni načrt mreže obveznega šolstva ter mreže šolanja na drugi stopnji v naslednjih desetih letih.
Osnutki načrtov naj bodo izdelani v. marcu in aprilu. O njih naj najprej razpravljajo občinski in okrajni sveti za šolstvo, pozneje pa naj razpravljajo o njih tudi združenja prosvetnih delavcev, množične organizacije in zbori volivcev. Ko bodo objavljeni prvi pravni predpisi o šolski reformi, bodo razpravljali in sklepali o načrtih šolskih mrež tudi občinski in okrajni ljudski odbori.
Pri sestavljanju načrtov za mrežo obveznega osemletnega šolanja je treba upoštevati načela, ki so vsebovala v elaboratu Zvezne komisije za reformo Aolatva,
Pri reorganizaciji sedanje mreže obveznega šolstva v občini in okraju je kot izhodišče treba vzeti sedanje število samostojnih nižjih gimnazij in nižjih razredov popolnih gimnazij kot tudi polno razvite osnovne šole (z razredi od 1. do 8.).
, Gornja meja glede kapacitete polno razvite osemletne šole naj bi bila 500—600 učencev, to je 16 do 20 oddelkov, kar seveda zahteva primeren učni kader, primerne prostore in primerno opremo.
Spodnja meja glede kapacitete polno razvite osemletne šole bi bila šola, ki bi imela za vsakega od osmih razredov vsaj en oddelek, vsaj štiri učilnice in vsaj 8 učiteljev. Pouk na taki šolj bi se izvajal v dveh izmenah.
Zahteva, da nudi obvezna šola vsem učencem kvalitetno znanje iz vseh osmih učnih programov, bo nujno vodila do tega, da bodo učence iz nekaterih niže organiziranih šol prešolali po treh, štirih, petih ali šestih dovršenih razredih — pač glede na prilike v kraju — na bližnjo polno razvito osemletno šolo. Taka šola bo s tem dobila značaj osrednje osemletne šole.
Niže organizirana šola, ki bo od določenega razreda naprej pošiljala učence na polno razvito osemletno šolo, bo na ta način dobila značaj podružnične šole. Take šole bodo morale biti pod enotnim vodstvom osrednje šole. Ponekod se bo moralo učence prešolati dvakrat, n. pr. za peti in šesti razred na šolo, ki ima polno razvit pouk za ta dva razreda. Za sedmi in osmi razred pa na polno razvito osemletno šolo.
Okoliš osrednjih šol bo v mnogih primerih mogoče razširiti z organizacijo prevoza učencev, a v daljši perspektivi tudi z vzpostavitvijo internatov z zgolj dnevno oskrbo.
Mnoge manj razvite šole pa ne bo mogoče v doglednem času navezati na osrednje šole niti s prevozi niti s prešolanjem. Geografske prilike tudi v bodoče ne bodo dovoljevale razvoja nekaterih takih niže organiziranih šol v polno razvite osemletke. Teh šol je precej. V šolskem letu 1955/56 je bilo od celotnega števila 1180 osnovnih šol, 231 enooddelčnih šol, 327 dvooddel-čnih, 154 štirioddelčnih in 66 petoddelčnih šol.
V takih šolah, v kolikor se ne bodo kot podružnične šole naslonile na osrednje osemletne šole, bo še v naprej nujen kombiniran pouk. Po svoji organizacijski strukturi bodo imele zelo pestre oblike. Bodo pa dajale program vseh osmih razredov. Take šole bi s skupnim nazivom lahko imenovali nepopolno razvite osemletke.
Najtežje bo vsekakor vprašanje, kako zagotovili učencem kvalitetno obravnavo osmih programov na enooddelčnih šolah.
Da se bo takim šolam omogočilo čim popolnejše izpolnjevanje učnega načrta enotne osemletne šole, bo treba znižati število učencev na enega učitelja tja do 8—10, skrbeti za primerna učila, za izboljšanje metodike pouka in za izobrazbo kvalitetnega kadra. Za izboljšanje dela na enooddelčnih šolah prihajajo v poštev še nekateri organizacijski prijemi (vpisova-rje učencev vsako drugo leto, pomoč poedincev, ki bi hodili iz osrednje obvezne šole uč>t za krajšo dobo določene predmete itd.).
Pri sestavljanju načrta za mrežo gimnazij je treba upoštevati, da bo bodoča gimnazija kot ena od enakopravnih oblik šolanja druge stopnje le štiriletna.
Od sedanjih popolnih gimnazij pridejo za bodočo gimnazijo v poštev torej samo višji štirje razredi.
Dosedanja kapaciteta Višjih gimnazij ravno še zadošča za potrebe vpisa na univerzi. Pri organizacijskih spremembah zato nikakor ne bi smeli zmanjševati kapacitete, ki jo imajo gimnazije v Sloveniji danes. S tem pa seveda ni rečeno, da ne bo prišlo do krčenja števila popolnih gimnazij, kar bo nujno zlasti v Ljubljani in Mariboru.
Glede mreže strokovnega šolstva za sedaj elaborat Zvezne komisije za reformo šolstva še ne daje dovolj jasne slike. Zato se bo pri sestavi mreže strokovnega šolstva treba orientirati predvsem na naslednje vidike: ali ustreza trenutno obstoječa mreža potrebam okrajaj ali je kapaciteta strokovnih šol dovolj izkoriščena; kako bi se dalo kapaciteto polno izkoristiti in kako bi se dalo povečati kapacetito; katere vrste strokovnih šol bi bile v 'bližnji bodočnosti okraju najbolj po-trabne.
Mrežo strokovnega šolstva bo treba seveda koordinirati še z republiškega vidika.
Na sestanku z okrajnimi predsedniki svetov in načelniki tajništev je bil obravnavan poleg šolske mreže tudi načrt premeščanja in razmeščanja učnega osebja za šol. leto 1957/58. Sklenjeno je bilo, da bo učno osebje letos razmeščeno predvsem na podlagi razpisa službenih mest, v katerem bodo točno določeni pogoji, pod katerimi se prosilec lahko udeleži natečaja. V razpisu bo tudi povedano, kakšni so stanovanjski pogoji na posameznih službenih mestih. Konkurirati bodo mogli le učitelji z ze opravljenim strokovnim izpitom, če so službovali nepretrgoma najmanj dve leti na enooddelčnih šolah in tisti na dvo in tro oddelčnih šolah, ki imajo celodnevni pouk, dalje tisti, ki poučujejo na dvo in tri oddelčnih šolah nepretrgoma vsaj 3 leta ter vsi tisti na višje organiziranih šolah, ki poučujejo na teh najmanj pet Jet. Isti pogoji veljajo za učitelje praktičnega pouka, za strokovne učitelje, vzgojitelje in vzgojiteljice predšolskih otrok.
Predmetni učitelji in profesorji s strokovnim izpitom se natečaja lahko udeleže po treh letih službe na nižjih gimnazijah'ali po petih letih na popolnih gimnazijah.
Pripravniki ne morejo konkurirati.
Prvi razpis bo objavljen najkasneje do 15. aprila 1957, drugi do 30.1 junija 1957.
Vsak prosilec lahko prosi samo za eno mesto. Rešitve premeščenih morajo biti izvržene do 31. julija. Glede premestitev učnega osebja brez razpisa je bil na sestanku določen naslednji postopek:
Za premestitve učnega osebja med občinami v okraju je potrebno soglasje OLO.
Premestitve učiteljev praktičnega pouka, učiteljev, strokovnih učiteljev, vzgojiteljev in vzgojiteljic predšolskih otrok, za katere sta se okraja sporazumela (brez zamenjave ali z zamenjav izvršijo okraji sami.
Za premestitve . predmetnih učiteljev, profesorjev in inšpektorjev je potrebno soglasje Komisije za vprašanja namestitev, razrešitev in premestitev učnega osebja pri SS LRS (Ur. 1. LRS št. 43/54).
Dodelitve novincev »e bodo izvršile po končanih premestitvah učnega osebja. Absolvente učiteljišč, Srednje vzgojiteljsk-šole ter diplomante VPŠ, PMF fatoult., Višj e šole za telesno vzg. in umetniških akademij, ki so bili štipendisti OLO oz. ObLO in so pogodbeno vezani, razporejajo OLO oz. ObLO sami. Prošnje za namestitev pa morajo tudi štipendisti vložiti neposredno na Sekretariat Sveta za šolstvo LRS, kateri jih bo nato dodelil okrajem ali občinam, ki so jih štipendirali.
Novince, ki niso bili štipendisti okrajev ali občin, bo razmestila Komisija za razmestitve absolventov pri SS LRS na podlagi potreb.
O vsaki premestitvi in namestitvi učnega osebja mora biti takoj obveščen SŠ LRS, OLO in ObLO.
(Razpis službenih mest bo do 15. marca objavljen tudi v prilogi našega lista.)
Franjo Grm — 80-letnik
V februarju 187T se Je rodil na sončni in vinorodna Raki na Dolenjskem Franjo Grm. Kot mlad učitelj je prišel Iz Kopanja na Zavod za gluho mladino. Poslej ja vso svojo skrb posvečal gluhonemim in sploh defektnim otrokom. 2e po nekaj letih je prevzel ravnateljstvo zavoda, ki ga Je upravljal polnih 36 let.
Po prvi svetovni vojni se Je najbolj trudil za kadre, ki Jih Je S svojim aktivnim, praktltne-meto-dičnim in znanstvenim pedagoškim delom uvajal v težko delo vzgoje in pouka gluhih otrok in taljo dvignil zavod na raven inosemskiti zavodov. Mnogo njegovih strokovnih razprav Je bilo objavljenih ▼ »Popotniku« In drugih revijah. Njegovo življenjsko delo pa Je »Fonetika slovenskega jezika«, ki pa žal še do danes ni Izšla v tisku. Čeprav 80-letnlk Je Franjo Grm še vedno aktiven In predava ira Višji pedagoški šoli.
Želimo mu, da ostane Se naprej zdrav In dejaven In da nam hi že marsikaj dal Iz svojega hogategf znanja in izkušenj o defektologiji In pedagogiki nasploh. A. Oj
Tečaj za izdelavo
geografskih učil
Na lanskem geografskem seminarju v Murski Soboti smo ve&ikjo razpravljali o osnovniii vprašanjih geongrafskega pouka zlasti v nižji gimnaziji. Vsa razprava je pokazala, da naši učitelji geografije iskreno streme po takem pouku geografije, ki ustreza na eni strani duševni •zmogljivosti učencev, na drugi strani pa vzgojnim ciljem šole v socialistični družbi. Vsi, ki so se udeležili razprave, so se zavzemali za aktivne učne oblike in metode-, s katerimi maramo pri geografskem pouku zamenjati prevladujoči verba.izem. Sodonen' pouk geografije pa ne terja le boljše učne metode, temveč tudi sposobnega učitelja in ustrezno materialno osnovo Sole. Kvaliteta geografskega pouka v bodoči osemletni šo»i bo torej v veliki meri odvisna tudi od geografskih učil, ki nam
Ljubljana pa dal finančna sredstva. Tudi Pedagoški center v Ljubljani je pozdravil pozitivno stremljenje geografov in sprejel tečaj v svoj reani program ter dal na razpolago svojo predavalnico, delavnico in vse potrebne pripomočke.
Tečaj se je začel 28. I. 1957 in je trajali do 2. II. 1957. obsega, je teoretični in praktični del. V okviru teoretskega dela so predavali: prof. Leban o slovenski kartografiji in njenih nalogah ter o reliefih m maketah, prof. Z gornik o geografu in kartografiji ter o diagramih, grafikonih ih o Joar-togramih pri geografskem pouku, ter prof. Planina o tem, kako nastane tiskana karta m o vsebinskih vprašanjih karte. Pri praktičnem delu tečaja je prof. Oblak obravnaval metode prikazovanja diafilmov, uporabo nekaterih novih učil in -n-
Pri praktičnem delu seminarja
jih sedaj močno primanjkuje. Razumljivo je, da se materialno stanje naših šol ne bo izboljšalo kar čez noč, zato bo uspeh reforme geografskega pouka močno odvisen od iniciativnosti, domiselnosti in pridnosti učitelja geografi j e. Veliko zemljepisnih učil lahko izdela učite.j sam ali pa skupno z učenci, bar ima še poseo-no učno in vzgojno .vrednost. Prav to pa so imeli ‘ v mislih udeleženci seminarja, ki so predlagali, da hi Geografsko društvo Slovenije priredilo tečaj za izdelavo geografskih učil. Odsek za geografski pouk pri Geografskemu društvu Slovenije je z veseljem sprejel to sugestijo. Izdelal je program za šestdnevni tečaj v zimskih počitnicah, svet za šolstvo OLO
sanje ter povečevanje kart v zvezi s potrebami geografskega pouka. Dve tretjini seminarja pa sta bili posvečeni izdelovanju reliefov. Sodelavec Geografskega muzeja tov. Mina Plotočnilk je tečajnikom spretno pokazal skrivnosti izdelovanja -reliefov iz lepenke in na steklu. V štirih dneh si je vsak tečajnik izdelal dva reliefa, ki
bosta obogatila geografsko zbirko njegove šole. Se važnejše kot to pa je, da so se tečajniki naučili risati karte in da so spoznali tehniko povečevanja kart, -zrasti klimatskih, gospodarskih i-n drugih, ki nam jih v šoli tako zelo primanjkuje. Posebno -razveseljiv-o pa je, a-a so se tečajniki naučili raznih načinov izdelovanja reliefov, ki ji-h pri geografskem pouku tako nujno potrebujemo.
Vodstvo tečaja je prosilo tudi tov. Ostanka, d^ekitolr-jB Šolskega muzeja, da oriše de.o te važne ustanove. Tov. Ostanek s-e je prav -rad odzval. Po kratkem predavanju so si tečajniki pod njegovim vodstvom -ogledali muzej in vso geografsko literaturo v obsežni knjižnici.
Za tečaj je bilo med učitelji geografije zelo veliko zanimanje, toda sprejetih je bilo le 24, ker bi thlo praktično delo pri večjem številu nemogoče. Večina udeležencev ie bila iz ■ljubljanskega okraja, ostali okraji pa so poslali svoje za-. istopnike. Tečajniki so delali od 6 do 9 ur na dan in pri te-m pokazali toliko zanimanja, veselja in pridnosti, kot opazimo redkokje. Prav to pa nam dokazuje, da imamo med geografi vellk-o ljudi, ki so pripravljeni mnogo žrtvovati za naore-dek našega šolstva. Prepričani smo, da bodo znanje, ki so si ga na tečaju pridobili, uspešno prenašali n-a svoje tovariše, kar j-e bil tudi namen tečaja. Prav bi bilo, da bi v svojih okrajih organizirali podobne tečaje, ne le za učitelje geografije na gimnazijah, temveč tudi za učitelje, ki poučujejo v III. in IV. razredu osnovne šole.
Tečaj za izdelavo geografskih učil je bil prvi te vrste po osvoboditvi. K.jub nekaterim pomanjkljivostim, ki s-o posledica neizkušenosti pri organizaciji takega tečaja, je zelo lepo uspel, kar so odkrito povedali tečajniki sami. Nekdo -izmed -njih j-e dejal: »Toliko koristnega za šolsko prakso se nisem naučil še na nobenem, tečaju«. Zadovoljni pa so bili tudi s hrano in stanovanjem, za kar Sne vse priznanje Pedagoškemu centru.
Dušan -Kompare
Studijska potovanja prosvetnih delavcev v tujino
Pereči problemi šolstva v Tržiški občini
Vsem naročnikom »Prosvetnega delavca«
Neredno plačevanje naročnine in pomanjkljivo obveščanje o spremembah priimkov in kraja službovanja povzročata upravi pri razpošiljanju prav vsake številke Prosvetnega delavca številne težave in tudi stroške. Da bi se v bodoče izognili raznim neprijetnostim in da bi vsi naročniki naš list redno in pravočasno prejemali, opozarja uprava Prosvetnega delavca vse naročnike na naslednje:
1.	Prosvetni delavci, šolska vodstva in druge prosvetne ustanove, ki še niso poravnali naročnine za prejšnja leta, naj to nemudoma store.
2.	Šolska vodstva, blagajniki društev pa tudi posamezni naročniki naj nam ne nakazujejo naročnine za vsak mesec sproti, temveč naj jo pošiljajo vsaj za tri ali štiri mesece skupaj. Tako nam bodo prihranili mnogo dela.
Pri tem naj ne pozabijo na hrbtni strani položnice ali na priloženem seznamu pripisati, za katero leto, tro nesečje ali četrtletje so poslali naročnino.
4.	Sleherno spremembo priimka ali kraja službovanja sporočite u-pravi brez odlašanja, da lahko do izida naslednje številke ukrene vse potrebno. da bo vsak naročnik list prejej že na novem službenem mestu. Potem se ne bo več dogajalo, da pošilja uprava časopis isti osebi v dva različna kraja in na dva različna priimka, pa tudi pošta nam ne bo več vračala po izidu vsake številke po nekaj izvodov s pripombo »odiaato-val« ali »nepoznan«.
5.	Zato prosi uprava PD šolska vodstva in blagajnike društev, da v seznamih pri svojih novih članih vedno navedejo, od kod so prišli oziroma ali je to sploh njihovo prvo službeno mesto. Prav tako naj nam sporeče novi kraj službovanja in pošto tistih svojih članov, ki so bili premeščeni kam drugam.
Uprava
Prosvetnega delavca
Iz leta v leto postajajo problemi šolstva v trži-ški občini vedno bolj pereči. V prvi vrsti je občutno pomanjkanje šolskih pnostorov za nemoten pouk, saj poteka v mnogih primerih kar v treh izmenah. V 11 šolah na področju občine poučuje 58 profesorjev in učiteljev ter 23 honorarnih predavateljev, medtem ko -obiskuje pouk v šolah preko 1930 učencev in učenk. V-se šole na območju občine imajo 43 razredov in 68 oddelkov, kar pa je še vedno premalo. Najkrltič-nejši primer je vsekakor na osnovni šoli v Tržiču, ki ima na -razpolago 4 razrede in H oddelkov, in na nižji gimnaziji, kjer so ravno -tako 4 razredi in 14 oddelkov. Na enega učenca pride le 8/100 kvadratnega metra, kar je dovolj jasen in zgovoren dokaz, da so prostori za pouk neprimerni. Tudi ostale šole na območju občine se borijo s številnimi težavami In problemi. To so predvsem nehigienska oprema, slaba kanalizacija, pomanjkanje telovadišč in dvoran za Sizkultamo izživljanje. Za nujno nabavo opreme in lost-alih stvari bi bile nujno potrebne milijonske vsote. V minulem letu je občinski -ljudski odbor samo za najnujnejše sanitarne potrebe v osnovni šoli v Podljubelju Izda. preko 700 tisoč dinarjev. Razen tega je po krivdi nepazljivih staršev tudi nekaj vzgojno ogroženih otrok. Zato bodo letos -navezali stike s socialnim skrbstvom, k; bo nadzorovalo nemoteno miselno in socialno delo -otrok. Kljub nagnim težavam pa so učni uspehi presegli svoje norme, saj znašajo od 80 do 96 odstotkov, ter so tako nad povprečjem v okrajnem merilu. Kljub ugodnim in zadovoljivim rezultatom je po statistiki razvidno, da komaj 1/3 učencev izdel* v osmih letih šo.-anja 8 rasredov osnovne šole ali nižjo gimnazijo. Lep z-gled pa daje materialna skrb za učiteljstvo na področju občine. Vsi prejemki se izplačujejo točno, nastavitve in napredovanja potekajo hitro in ugodno. Občinski Ijudskj odbor v Tržiču bo skušal v letošnjem letu rešiti stanlovanjske stiske učiteljstva in mu nuditi več ugodnosti. Ravno prosvetni delavci v Tržiču so med prvimi na Gorenjskem začeli skrbeti za izboljšanje pouka in tudi med prvimi predlagali spremembo učnih načrtov. V letošnjem letu bo učiteljstvo navezalo pri svojem delu tudi stike s političnimi organizacijami. ki naj bi vplivale predvsem na ideološko vzgojo staršev, ker so se ravno v zadnjem času d-o-godi-li primeri, da niso bili starši otdok v stalnem stiku s šolo. Tudi mnoge industrijske šole v obči:ni stalno izboljšujejo svoje uspehe. Občutno pa pada število vajencev v čevljarski in mi-
zarski obrti. Lepe uspehe je do-s-egia glasbena šola, ki deluje v okviru DPD »Svobode«. V težavnih okoliščinah še vedno deluje šola za duševno defektne otroke.
Občinski ljudski odbor je na podlagi perečih problemov šolstva v občini imenoval posebno komisijio, ki bo preučila vrsto vprašanj, -razen tega pa no pregledala vsa šolska poslopja in opremo ter ugotovila najnujnejša popravila. Mimo tega pa bodo pri reševanju tega dolgoletnega problema v Tržiču sodelovale tudi naše družbene tn množične organizacije.
Komisija Združenja prosvetnih delavcev Jugoslavije za r .reze s tujino bo organizirala v času letošnjih počitnic študijska potovanja v FRANCIJO in VELIKO BRITANIJO v sodelovanju z organizacijami prosvetnih delavcev teh držav.
1.	TEČAJ za učitelje
FRANCOSKEGA JEZIKA V M E N T O N U (Riviera)
Tečaj bo trajal tri tedne, od 8. julija do 4. avgusta 1957. Obsegal bo zgodovino francoske književnosti, s posebnim poudarkom na sedanjo književnost, in konverzacijo. Predavatelje za ta tečaj bo preskrbela Francoska prosvetna liga. Po končanem tečaju bo skupina naših članov ostala še teden dni v Parizu, kjer si bo ogledala kulturne znamenitosti.
Tečaja se bo udeležilo 20 učiteljev francoskega jezika. Neob-hodno potrebno je, da udeleženci tega tečaja dobro obvladajo francoski jezik, da bodo mogli uspešno slediti predavanjem in da bodo lahko konverzirali Možnost udeležbe na tečaju imajo samo učitelji oziroma predavatelji francoskega jezika.
Cena za to potovanje oziroma tečaj je 60.000 din. V to ceno je vračunano: vozna karta II. razreda za relacijo: Sežana—Milano—Genova—Menton—Marseille —Pariz—Lozana—Sežana, vizi-ranje potnega Usta v tujih pred stavništvih, prehrana in stanovanje v Mcntonu in v Parizu in 10.000 fr. frankov.
Hrana in stanovanje v Mento-nu bo v Domu Francoske prosvetne lige, v Parizu pa v šolskem internatu.
Odhod te skupine bo 6. julija zvečer s Simplonom iz Beograda.
2.	Studijsko potovanje V LONDON IN WARTHING
Cilj tega potovanja je spoznavanje kulturno-umetniških znamenitosti Londona (muzeji, galerije slik itd.). Tega potovanja se bo udeležila skupina 35 prosvetnih delavcev iz Jugoslavije. Bivanje v Veliki Britaniji bo trajalo 21 dni, dva tedna v Londonu in en teden v Worthingu, na La Manchu. Znanje angleščine ni potrebno.
Cena tega potovanja je 58.900 dinarjev. V to ceno je vpraču-nano: vozna karta II. razreda ekspresnega vlaka od Jesenic do Londona — Worthinga in nazaj, viziranje potnega lista v tujih predstavništvih, stanovanje in brana v Londonu in IVorthingu in 7 funtov. Vodič je preskrbljen. Potovanja se lahko udeležijo prosvetni delavci iz Jugoslavije, ki so člani Združenja učiteljev in profesorjev in Združenja učiteljev in profesorjev strokovnih šol.
Odhod skupine bo 18. julija Iz Beograda.
Prijave za navedeni potovanji naj interesenti pošljejo na naslov: Republiški odbor Združenja učiteljev in profesorjev Slovenije — Ljubljana, Miklošiče-
Še o izobraževanju odraslih
Pred kratkim sem govoril s predsednikom delavskega sveta tovarne, v kateri je zaposlenih nekaj nad 220 ljudi. Zanimal sem se za delo del. sveta samega. Med drugim je po veda. predsednik del. sveta tole: Obvezno se sestajamo enkrat mesečno. Razprava na seji Je najbolj živahna, kadar gre za delitev dobička. Pri obravnavi mnogih drugih važnih točk naših dnevnih redov pa le prerd-di molče. Te besede in pa poročilo v zadnji številki Prosvetnega delavca o izobraževanju odraslih me je napotilo napisati še nekaj misli. »V Jugoslaviji ni predpisov, ki bi pirMlIilj (podčrtal S. L.) neke javne prosvetne ustanove, da posvetijo temu problemu pozornost,« je bil-o zapisano. Gre namreč za izobraževanje odraslih in za ugotovitev, da z raznimi seminarji in kunzi nlsm-o dosegli zadovoljivih uspehov. Ena največjih pridobitev naše socialistične demokracije je vsekakor delavsko samoupravljanje. V vsakem količkaj pomembnejšem industrijskem kraju imamo delavsko prosvetna društva Svobode, v vsakem takem kraju tudi vsaj nižjo gimnazijo poleg osnovne šole s precejšnjim številom iprosvet-nih delavcev in strokovnjakov v podjetjih. Da so le-ti doslej za izobrazbo odraslih malo naredili, to drži, kajti sama predavanja LU, pa še ta eo deuav-ci slabo obiskovali, dajejo le neko splošno širše obzorje -o posameznih temah predavanj. Pri nas smo imeli precej .nekakih -samoniklih tečajev in šol, ki pa niso nastali načrtno. Zato celota v perspektivi našega gospodarskega razvoja od tega ne more mnogo pričakovati.
Gornje besede predsednika delavskega sveta dokazujejo, da ne storimo ničesar ali -pa bore malo, da naši ljudje v de-
va 22. V prijavi je treba sporočiti:
1.	priimek In ime, stanovanje,
kraj, ulica, okraj
2.	kraj in datum rojstva
3.	zvanje in ustanova, kjer je zaposlen
4.	prijava mora imeti priporočilo društva navedenih Združenj.
Pripominjamo, da prijav brez društvenega priporočila ne bomo upoštevali.
PRIJAVE BOMO SPREJEMALI do 15. APRILA 1957. Kasnejših prijav ne bomo upoštevali. Prijavljene! bodo pravočasno obveščeni, ali so bili za potovanje izbrani.
Republiški odbor
Leto dni poklicnih svetovalnic
Ta mesec poteka leto dni, kar so se pojavile v naši ožji domovini po okrajnih središčih nove ustanove — poklicne svetovalnice. Vsak okrajni biro za posredovanje dela ima referat za usmerjanje mladine v poklice, strokovni organ tega refe-. vata pa je poklicna svetovalnica, katere naloga je, posvetovati se z mladim človekom o njegovi poklicni sposobnosti in m-u svetovati prav in dobro, da bi se pametno odločil — v srečo in zadovoljstvo sebi in v korist skupnosti. Seveda se posvetuje poklicni svetovalec o otrokovem poklicu tudi s starši, učitelji, profesorji in vsemi drugimi, ki so imeli ali še imajo opravka z mladim človekom.
Morda bi bilo ob tej priliki, ko nekako skromno proslavljamo to prvo obletnico mlade slovenske ustanove, vredno poudariti, da smo v tem letu vsepovsod naleteli na polno raz.u-mevanje za našo dejavnost. Kolikor se je dalo, smo dobili podporo, kar je našemu delu le koristilo. Vsi odgovorni činitelji so se v polni meri zavedali in se še zavedajo, da je najpomembnejši činitelj v proizvodnji vendarle človek — namreč pravi človek na pravem delovnem mestu. Lahko trdimo, da smo krepko zarezali brazdo v ledino in da je uspeh kar zadovoljiv, če pomislimo, da smo bili v vsem začetniki in brez vsakršnih izkušenj. Naše delo je pognalo korenine.
Pravzaprav ni ravno potrebno, da gre sleherni mladinec ali
mladinka skozi poklicno svetovalnico. Komur je njegova pot jasna, sama po sebi umevna, ki ima v sebi že zaključeno in več ali manj utemeljeno mnenje al sodbo o svojem poklicu, n> treba še svetovati, kaj naj si izbere. Saj si je verjetno že sam, po dobrem premisleku, dobro in prav izbral i-n ima najbrž vsa telesne in duševne lastnosti, ki so potrebne za poklic, za katerega se je odločil. Drugega mu ne moremo reči kakor:	»Srečno
pot!« Med tisoči in tisoči mladincev in mladink v kritičnih letih začetkov pubertete, v 14. ali 15. letu starosti, pa so vendarle tudi taki, ki na razpotju ne vedo ne kod ne kam. Ti navadno potrkajo na naša vrata in za take je v sedanjih okoliščinah tudi postavljena naša poklicna svetovalnica; le-tcm je treba pomagati.
Številke našega dosedanjega dela pričajo, da dobiva poklicna svetovalnica v našem družbenem življenju važno vlogo in je pri vključevanju mladine v poklic velikega pomena. Rezultati in posledice našega dela sicer ne morejo biti že vidni, je pa prav, da smo optimisti. Ob tej priliki bi bilo treba še opozoriti, da poklicna svetovalnica ne skrbi za učna mesta mladincev, vsaj zasedaj še ne, čeprav b’ bila taka povezava našega dela svetovanja in vključevanja najidealnejša rešitev tega problema, pač pa imajo tako nalogo in dolžnost referenti za delo pri občinskih ljudskih odborih. Vsi tisti, ki jim je že jasna
pot in odločitev za poklic, naj
se obračajo na pristojna mesta pri svojih občinah. Seveda pa lahko dobijo mladinci ali prosvetni delavci potrebne informacije tudi pri referentih za usmerjanje mladine v poklice pri okrajnih birojih za posredovanje dela.
Meseca marca tega leta bo naša poklicna svetovalnica s pomočjo šol informirala mlada ljudi, ki bodo letos-po izpolnjeni osemletni šolski obveznosti zapustili šolsko klop, o izbiri poklicev in o vključevanju v poklic, nakar bodo mladinci in mladinke izpolnili preprosto anketno polo, kam žele in kako se nameravajo odločiti, podobno kakor lani. Podatki nam bodo služili pri analizi delovnih mest in našega dela za bodočnost; zato se obračamo ob tej priliki tudi na šolska vodstva, razrednike in ostale prosvetne delavca po šolah, da bi nam pri izvedbi te ankete pomagali in podprli naša prizadevanja.
Albin Podjavoršek
V spomin Janku Lebanu
(Nadaljevanje z 2. strani) n-arjeva Leb-anovo pesem »Moj g-rob«. Ludvik Zo-rzut iz Medane je v toplih besedah očrtal kulturno zgodovin^ Primorske in odmeril Janku mesto med tamkajšnjimi preporoditelji.
V imenu Združenja pr-ofeso-r-jev in učiteljev je spregovoril nekaj tonl-ih besed To Go N' e-čimer, ki je poudaril, da so s tem počaščeni tudi tisti n-a-ši stanovski tovariši, ki leže pokopani in pozabljeni po naši slovenski zemlji. Kot upravitelj šmihelske šole je prevzel v varstvo spomenik z obljubo, da bo mladina krasila Lebanov grob.
Pionirski zbor šmihelske osnovne šole je p-od vodstvo-m tovariša L. Ahačiča zapel »Lipa zelenela je«, učiteljski pevski zbor pa Adamičevo »V snegu«. Grob so prekrili lepi venci Društva slovenskih književnikov. Pedagoškega društva, tajništva za prosveto v Novem mestu, sveta za prosveto občine Kanal, Studijske knjižnice Mirana Jarca v Novem mestu, Glasbene šole Ignacija Hladnika v Novem mestu in Združenja profesorjev in učiteljev.
ŠOLSTVO PO SVETU
lavskih svetih ne bi molčali ter se -bali, da ga polomijo. Samo ugotavljati, da nam pri-m-anj-kuje kvalificiranega kadra, da delovna storiIfio-st in čest.0 tudi kvaliteta nista na zadovoljivi ravni, ni -dovolj. Resno dvomim, da prosvetni delavci ne bi bili voljni storiti vse za Izobrazbo odraslih. S kurzi in tečaji ne dosežemo posebno trdnega uspeha. Najbolj bi se obnesle večerne delavske gimnazije, ki bi dale odraslemu človeku vse, kar m-u bo v njegovem takem -ali drugačnem poklicnem delu pomagalo. Mi vsi smo en delavski razred in kar storimo zanj, storimo Istočasno zase. Danes je v naših podjetjih, ustanovah, zadrugah in trgovinah zelo zelo mnogo ljudi, ki se zavedajo, da bi mo-ra-U več znati, ki bi -radi več vedeli, ki bi radi več in bolje naredili. V delu zanje bo vs-šk prosvetni delavec, ki ve, da je v s.užbi ljudstva, našel srž svojega poklicnega dela. Zakaj se nam zdi vsaka stvar tako težka in delamo probleme tam, kjer jih v resnici ni. Vemo, ca je potrebno in nujno, in ker je potrebno, moramo tudi izvesti. Danes ljudem ne gre več izključno samo za zboljšanje življenjske ravni, ampak tudi za to, da si lahko s svojo sposobnostjo in čifn-večjim prispevkom za skupnost pridobe v družbi čimveč veljave, rekel bi, več družbene cene. In to je mnogo! V poročilu tov. Albrehta je bila točno analizirana potreba po izobrazbi odraslih. Kjer je zemlja suha. bo vodo slastno vsrkavala. Svet za šolstvo -pri organizaciji tega ne bo imel težkega dela, sindikati, Svobode, Socialistična zveza in javne prosvetne ustanove s svojimi ljudmi bodo ® veseljem prijeli za delo.
,	L. cnmderl
Nemčija
Tri milijarde in pol so porabili v Nemčiji za gradnjo šol od leta 1948 do lani. Število novih razredov je tako v sedmih letih večje, kot so jih prej zgradili v 50 letih.
Leta 1953 so ustanovili v Zahodni Nemčiji patrulje učen-cev-prometnikov. Danes jih je že 12 tisoč, skoraj toliko kot v ZDA, kjer imajo največ mladih prometnikov na svetu.
Poren3k-o-westfaiska vlada je razpisala -nagrade v znesku 200 tisoč mark za tekmovanje, ki naj pritegne mladino pod geslom:	Manj motocik.ov, več
kulture. Mladostnikom med 13. in 25. letom so razdelili brošure. kjer jim predlagajo, naj se bolj posvetijo naslednjim nalogam:	modeliranju, izdelova-
nju lesenih, kovinskih, usnjenih, ilovnatih predmetov, g.as-benih instrumentov, lutk. Nadalje naj bi jih pritegnili k fotografiranju, športnim nastopom, pripravljanju mladinskih 'praznikov, govorniškim tečajem itd. Z vsem tem bi -radi vzbudili zanimanje mladine za resnejše delo in jo odtrgali ulici.
Otroške vrtce so organizirali na Nižjem Saškem za otroke, ki so sicer dosegli zadostno starost, pa še niso zreli za šo o ^ ne bi mogli v prvem razredu normalno napredovati. Duševno nerazviti otroci s-e bodo v otroških vrtcih učili med igro, se vadili sproščenega izražanja in si pridobili določeno ročno spretnost.
Na Bavarskem so imeli doslej na teden dve uri telovadbe, Z letošnjim šolskim letom pa so uved.i še dve tedenski uri iger. Poleg tega morajo šole izvesti letno po šest do osem izletov. Skrbeti pa je treba za to. da -se stroški za vožnjo z vlakom ali avtobusom omeje na najmanjšo mero. Avstralija
V začetku tega leta so odprli v Broken Hillu, v južnem Novem WaLe-su, drugo »valovno šolo« Njene oddaje zajemajo preko pol milijona kvadratnih milj. Učenci po oddaljenih krajih sledijo pouku po radiu ,tn Imajo tudi svoje oddajde postaje, da lahko govore z .učiteljem.
Prva dva domorodca sta letos stopila na univerzo. Študiran,je jim,a omogoča Zveza študentov.
Kmetijske šole v južni Avstraliji so se reorganizira-e in imajo sedaj naslov »Prosvetni centri za odrasle«. Danes jih je skupno 17 in imajo kakih 100 podružnic. Njihova naloga je, da nudijo odraslim potreben tehnični in strokovni p-ouk. Avstrtjla
Na kolodvoru v Gradcu so odprli pred kratkim čakalnico za mladino, da bi pomagali tistim dijakom, ki se morajo voziti v
mesto x vlaki. Poleg velikega
prostora za učenje bodo ime.i dijaki na razpolago tudi igralnico, zabavno knjižnico, garete-•robe, umivalnico s toplo in mrzlo vodo ter kurjeno om-a-ro, kjer si bodo lahko pogreli jedila. Ureditev čakalnice je omogočila zn-atna denarna podpora avstrijskega prosvetnega ministrstva.
»Matu-rantkin teden« uživa iz leta v leto večje zanimanje javnosti. V tem tednu prihajajo na šole in v internate šolski svetovalci in študentkam pred maturo kar-akte-rizi-rajo posamezne poklice. Predstavniki posameznih poklicev jim govore o podrobnostih njihovega dela, študentje z univerz pa jim pojasnjujejo razmere na visokih šolah in oblike študija. Izmenoma organizirajo tudi obiske v tovarnah in javnih ustan-O'-vah.
Dva tisoč avstrijskih šol 'ima svoje lastne kinoprojektorje, tri tisoč drugih šol pa si jih izposoja pri drugih zavodih. Sole im-ajo na razpolago 41 tisoč filmov.
S tem v zvezi j« zanimivo omeniti, da imajo učenci, sodeč po nedavni anketi, mnogo rajši neme filme kot zvočne. Belgija
V proračunu za leto 1956 je belgijska vlada prvič določila poseben znesek za nabavo učil in priročnikov, namenjenih učencem otroških vrtcev tn osnovnih šol.
Bolgarija
Študij na učiteljiščih so podaljšali od štirih n-a pet let.
Kolumbija
Kolumbijski šolniki in ženske -organizacije so vladi predložili spomenico, v kateri se zavzemajo za prepoved stripov in filmov, ki škodljivo vplivajo na mladino. Vlada je tej želji prisluhnila in res izdala uredbo, po kateri se ne smeje več uvažati časopisi in publikacije take narave.
Kuba
Zenske organizacije so sklicale zborovanje, na katere' so poudarile potrebo po zakonih, ki bi prepovedali prodajo vseh stripov, škodljive otroške literature in hkrati zagotovili zdravo otroško knjigo, neoporečne radijske, kinematografske in televizijske proSr-ame, Združene države Amerike
Pred sedmimi leti so znašali povprečni stroški na enega učenca v osnovni ali srednji šoli 259 dolarjev n-a »eto. Cez tri leta je ta vsota nanesla 313, čez štiri leta 355 in je lani dosegla že 380 dolarjev.
Univerza v Antiochu (Ohio) je znana po svoji kombinaciji teoretične in praktične metode pri pouku študentov. Sed« i so uvedli podoben sistem tudi za profesorje. Omogočeno jim je, da gredo za eno leto v industrijo ali trgovino in se tako bolje seznanijo z razmerami, v katerih bodo delali njihovi, štu-
dentje po končanem študiju.
Dvomesečnik Junior Revie-we-rs nudi otrokom in mladostnikom možnost, da objavijo svoje mnenje o knjigah, ki so jim namenjene, če dobe privoljenje staršev in svojih učiteljev. Mladi literarni kritiki dobe po 25 centov za primerno poročilo, 35 centov za dobro kritiko in pol dolarja za odlično kritiko.
Po poročilu anketne komisije za pregled šolskih zgradb je v bi-o v ZDA 1954, leta 995 tisoč razredov, toda 191 tisoč jih je v takem stanju, da ne zadovoljujejo niti minimalnih zahtev in jih bo treba najkasneje do leta 1959 opustiti.
Ce bodo na razpolago zadostna denarna sredstva, nameravajo v treh letih zgraditi 476, tisoč novih razredov, ki naj sprejmejo 13,467.000 učencev. Celotni stroški za gradnjo bodo presegali 16 milijard dolarjev.
(Po publikaciji »Bulletin du Bureau International d’Educa-ti-on« n-abra-. Mirko Hrovat.)
V spomin učiteljici Lidiji Kavčič
Tisti četrtek pred počitnicami jep-rivoiiBli bel rešilni avto v Zini Utrujen je obstal v snegu, saj je pripeljal z Jesenic težko bolno učiteljico Lidijo. V lepi gorenjski bolnišnici je mlada učiteljica Iskala In čakala zdravja dolge mesece. NI ji ga vrnilo toplo poletno sonce ne čisti gorenjski zimski zrak. Umirajočo so pripeljali domov. Zavratna bolezen se je zagrizla v mlado telo In ga uničila.
Skozi rahlo priprto okno prihajajo glasovi, popoldanski šolarji se vračajo domov. Ogledujejo avto in modrujejo. Učiteljica Lidija pa vasuje tam v daljni primorski vasi, kjer Je pred tremi leti službovala. Prav tako so čebljali otroci tudi tam, le da so bili tako zapuščeni, tako potrebni pomoči in dobrote. In razdajala je svoje mlade moči, razdajala do bolezni, ki se je tisto pomlad zajedla vanjo. Bolna in do kraja izčrpana se je vrnila domov. Se je šla v šolo, še je poskušala, še je upala, toda zaman. Lansko šolsko leto v aprilu je legla in letos > zimskih počitnicah umrl*, star* komaj triindvajset let.
Prelepo zimsko popoldne smo učiteljico Lidijo spremljali na pokopališče na Dobračevo. Pravijo, da takega pogreba že dolgo ni bilo v Zlreb. In ko so naši najmanjši ob odprtem grobu zapeli »Gozdič je že zelen«, je tam za Zirkom ugasnilo sonce, sneg okrog nas je postal mrzel, da nag je zeblo v dušo.
Lidija, kadarkoli se bom spomnila nate, bom videla šopek belih nageljnov na mrzlem svežem snegu, kil ga obseva zim« sko sonce...
Dartna Kone ]
2 stran
Občni zbor republiškega oiora Združenja učiteijeu in szgnjiteijev specialnih ustanov in šol LRS
O problematiki ljubljanskega šolstva v 1.
1956
Dne 4. februarja 1957 je bil v Zavodu z,a slepo mladino v Ljubljani občni zbor republiškega odbora Združenja učiteljev in vzgojiteljev specialnih ustanov in ,šol LRS. Dnevni, red zbora je obsegal 11 točk. Na tem mestu bomo podali nekaj misli, ki jih je na občnem zboru povedal tov. A. Ogorelec. Tov. Ogorelec je dejal:
Če preučujemo ekonomsko stanje specialnega šolstva pri nas, moramo ugotoviti, da je bil od osvoboditve do danes storjen velik napredek. Mreža tega šolstva se je močno razširila, že obstoječim ustanovam pa daje družba zadostna sredstva, da lahko delajo tako, kot dopuščajo današnje gospodarske razmere. Po drugi strani pa je treba povedati, da je število defektnih otrok v Jugoslaviji precejšnje, saj Presega po vseh zbranih podatkih število 100.009. Ce tiri - iem upoštevamo, da je 10 odstotkov teh umstveno prizadetih, ki niso sposobni za vzgojo, še manj pa za pouk, nam še vedno ostane ogromno število 90.000 defektnih otrok, ki jih je mogoče vzgajati in izobraževati po specialnih metodah. V Sloveniji je po dokaj točnih podatkih 9.600 takih otrok.
Če računamo, da izgubi družba pri vsakem takem otroku, ki se ne bi šolal, pri produktivnem delu najmanj 12.000 din na leto, ugotovimo, da znaša škoda pri vseh defektnih otrocih 1 milijardo 80 milijonov. To moramo ^e-dno upoštevati in povsod poudarjati. Pri sedanjem številu * PVU porabi družba za vzgojo in Izobrazbo 500 milijonov dinarjev. Vsekakor bi bilo treba najti način, da bi dobili postopoma že pol milijarde in tako izpopolnili mrežo PVU. Že samo gornji ekonomski račun mora družbo prepričati, da je treba tudi v te, na videz negospodarske ustanove investirati primeren delež narodnega dohodka. V prihodnjih 10 letih bi morali napraviti vsaj toliko, da bi namesto sedanjih 15 odstotkov vključili v obvezno šolanje vsaj 80 odstotkov vseh defektnih otrok. Mislim, da mora prav reforma specialnega šolstva najti pota in načine, da zagotovi obvezno šolanje vseh defektnih otrok, in to s proračuni ali fondi. Pripomniti moram, da je reforma specialnega šolstva pokret, ki se razvija že od osvoboditve sem. Sedaj je dozorel čas, da še koreniteje posežemo v materialno in posebej v vsebinsko plat vsfeh vzgojnih in učnih problemov. Slej ko prej ostane poglavitni problem dotok novih kadrov v specialno šolstvo. Brez primernega štipendiranja in primerne stimulacija za njegovo težko delo ne bomo dosegli kaj prida uspehov.
Glede statističnih podatkov o defektnih otrocih je razpravljala na svojem prvem sestanku tudi zvezna podkomisija za reformo specialnega šolstva. Tu nastajajo težave zaradi ugotavljanja defektov. Pri tem naj bi prevzele odločilno vlogo občine, ki naj b. poskrbele, da bi zdravniki vsako leto pregledaM vse otroke v tretjem letu starosti. Vse ugotovitve o defektnostih naj bi sporo-čald višjim upravnim organom. Tako bi lahko načrtno zagotovili sredstva za šolanje defektnih otrok in hkrati skrbeli za zado-ctno mrežo PVU. Za vzgajališča velja seveda drugi kriteriji. Zaradi dotočenih okvar, n. pr. sluha, vida, oligofrenjje, bi v dv°mttji-vih primerih pošiljali take otroke v triažne in menitalno-higien-ske postaje, kjer bi jih vsestransko preiskali ter določili stopnjo in specialnost okvare. Dokler družba ne bo uredila te evidence tudi zakonito, bo delo kot doslej potekalo stihijsko in bodo deležni vzgoje in pouka samo tisti otroci, ki se zanje
brigajo njihovi starši. Splošni popisi prebivalstva nam ne nudijo točnih podatkov o tem vprašanju in je pač treba najti izhod v smislu, kot je zgoraj predlagano, ali tudi kako druga če.
Za didaktično metodološka vprašanja smo v prvi vrsti poklicani mi sami, čeprav bi bilo prav, da bi tudi pri teh vprašanjih sodelovala širša javnost. Pri nas gre za petero ali še več specialnosti, ki ima vsaka svojo didaktiko in več metod. Te metode pa niso odvisne same od sebe, ampak od osebnosti. K tema temeljema spadajo tudi učni načrti. Menim, da bi bilo treba za vsako specialnost sestaviti maksimalni in minimalni okvirni učni načrt za vso državo, ki bi služil kot osnova vsaki republiki. Ta bi ga glede na nižjo ali višjo raven specialnega šolstva dopolnila. Prav ti učni načrti bi pomagali ustvariti enotno termi-rologijo. ki bi ne glede na naš ' jezik mnogo pripomogla k reformi našega šolstva. Prosvetne delavce. specialnega šolstva čaka torej še mnogo prizadevanj in študija.
Kako naj začnemo širiti mrežo .specialnega šolstva? Na pni strani težimo k zaprtemu tipu naših ustanov v internatih, na drugi strani pa se pojavlja tudi problem odprtih tipov, ki oi tmeli značaj splošne osnovne šole. V zaprtem tipu so otroci uklonjeni v hišni red internata z vsemi ovirami in omejitvami, ki jih nujno terja zavod z večjim številom ljudi. Vsi vemo, da so naše internatske ustanove prenatrpane, razen nekaterih, kd imajo samostojno finansiranje.
Večina pomožnih šol je odprtega tipa, samo štiri so mešane z internati za manjše število oli-gofrenih otrok.
Vprašanje je, kako naj bi rešili to zastavljeno nalogo za gluhe, slepe, invalide, vzgojno ogrožene, zanemarjene in delikventne otroke. Tu se pojavi problem rejništva, ki pa je dokaj dvorezna stvar. Finančno bi bilo ta problem sicer laže rešiti, če bi imele osnovne šole posebne oddelke s-i če bi na novih šolah že predvidevali prostore v ta namen. Sevedp bi lahko v mnogo krajšem času zajel; večje število otrok za vzgojo in pouk. Toda tu se poraja mnogo zapletenih vprašanj, ki jih ne bo tako lahko rešiti.
Iz povedane,, i sledi, s kako važnimi nalogami (našteli smo samo nekatere) se mora ukvarjati naša organizacija. Prosvetni delavci specialnih šol so že dobili vprašalne pole, iz katerih se vidi, da je to le majhen del tistega, kar bo treba še preučiti in premisliti, če hočemo vsaj za določeno dobo rešiti najbolj pereča vprašanja našega specialnega šolstva. Nujno potrebno nam je lastno sindikalno združenje.
Ali naj prepustimo kar upravnim organom, da rešujejo naše probleme m se vključimo v druga združenja, ali ostanemo samostojna organizacija in rešujemo vprašanja soeoialnega šolstva, ki jih razumemo le mi sami? Zadnji‘.čas smo bil; v iririi krizi. Za sedaj smo jo prebrodili, toda fe v nas samih ne bo dovolj zavesti za samostojno politik j našega združenja, nam bo vsem trda predla. Mislim, da smo v Sloveniji politično, strokovno in moralno dovolj zavedni, da se bomo skupno borili za trdnost naše organizacije, za 1 la-ginjo vseh defektnih otrok in s tem hkrati tudi za blaginjo vs« socialistične družbe.
*
Po poročilih predsednika in tajnika republiškega odbora m po razpravi j« komisija za sklepe predlagala, naj novo izvoljeni republiški odbor upošteva pri
svojem delu tele smernice:
1.	Republiški odbor si s .ora prizadevati, da bodo izdani zakonski predpisi o habilitaciji abnormne n vzgojno zanemarjene mladine.
Dokler ne izide zakon o habi-tiranju, naj se Izda odlok 0 obveznem posebnem šolanju abnormne, in vzgojno problematične mladine.
2,	Poglavitna naloga bodočega delovnega obdobja mora biti j-forma posebnega šolstva, ker vsebuje posebno vzgajanje tako učno vzgojno kot tudi zdravstveno, socialno in pravno problematiko. Podkomisija za reformo posebnega šolstva mora v enaki meri upoštevati vsa našteta področja.
Vse članstvo Združenja defektologov se moralno obvezuje, da bo s predlogi in analizami dosedanjih razmer prispevalo k uspešni rešitvi tega osnovnega vprašanja.
'	3. RO naj predlaga CO Zruže-
ženja defektologov, da doseže pri Zvezi em izvršnem svetu izdajo zakonitih predpisov o ustanovitvi posebnih - fondov za investiranje in subvencioniranje posebnih ustanov republiškega, m okrajnega značaja, pri občinskih ljudskih odborih pa ustanovitev fondov za vzdrževanje abnormnih otrok v ustreznih posebnih ustanovah.
4.	Dokler gornje vprašanje ne bo rešeno, naj s izdajo predpisi, s katerimi bo subvencija ustanovitelja povečana tako, da bodo z njo poravnali poleg dosedanjih tudi vse druge osebne izdatke (tehnično in upravno osebje).
S tem bo oskrbni dan v PVU znižan na sprejemljivo višino.
5.	Ker na PVU stalno primanjkuje učno-vzgojnega osebja, si bo RO prizadeval:
a)	da bo v stiku z ostalimi organizacijami prosvetnih delavcev zainteresiral nove kadre -a delo v PVU,
b)	da bo posredoval pri ljudskih odborih, da bi ti omogočil’, interesentom redni in izreiini študij defektologije na VPŠ.
6.	RO si bo prizadeval organizirati seminarje za posebne specialnosti, zlasti seminarje in tečaje za pedagoško izobrazbo učiteljev praktičnega pouka.
7.	Pedagoški center in strokovna združenja prosvetnih delavcev naj seznanijo čimveč prosvetnih delavcev s poseou.o vzgojno problematiko defektne mladine.
8.	RO bo Okrepil stike z združenjem slepih, gluhih, z invalidsko ter drugimi organizacijami, ki se ukvarjajo z defektnimi osebami, in tudi z Zavodom za rehabilitacijo invalidov.
9.	RO se bo trudil, da bo v zvezi s predvidenim novim zakonom o državnih uslužbencih in zakonom o socialnem zavarovanju pravilno urejen status uslužbencev v PVU m njihovih pokojninskih prejemkov.
10.	Letni občni zbor podpira težnjo po razširjanju omrežja PVU, posebej pa poudarja potrebo pio ustanovitvi delovno-zaščitnega doma za imbecile.
11.	RO bo budno spremljal delo šolskih in upravnih odborov PVU ter po analizi njihovega dela predlagal ukrepe za okrepitev njihove vloge.
12.	RO še bo trudil, da bo strokovno osebje v PVU izpopolnil še s socialnim delavcem, psihologom in honorarnim zdravni-koim-specialistom.
V novi odbor so bili izvolieni: Janko Blažej, Ciril Brezovec, Mile Budič, Mira Dobovšek, >a-nja Flerin, Vojko Jagodič, =.ta-ne Kavčič; Albin Ogorelec, Marijan Pavčič, Zora Pipan, Srečko Rot, Rudolf Sušnik in Jože Za-kovšek. V nadzorni odbor pc so bili izvoljeni: Tone Resnik, EU Erker in Silva Pavčič.
(Nadaljevanje in konec članka Iz 3. številke) a) Občinske ustanove:
1. Vrtci: v okraju je 27 vrtcev, od tega 16 s prehrano, 11 brez prehrane. Kapaciteta teh vrtcev je 1490, zajeli pa so skupno 1728 otrok, od tega 1155 predšolskih in 573 šolskih otrok od 7—14 leta. Oddelkov je bilo 58 predšolskih in Z6 šolskih- Prehranjevalo se je' v vrtcih 1038 otrok. Mreža vrtcev je še zelo pomanjkljiva, saj zajema, kakor smo že navedli, v sami Ljubljani komaj 8 odstotkov predšolske mladine, na podeželju neprimerno manj. Predvsem bi morah dobiti več vrtcev v delavskih predelih in v mestih. Vzgojnega osebja je v vrtcih 122, od tega 21 učiteljev in učiteljskih pripravnikov, 66 vzgojiteljev oz. pripravnic, 24 vzgojiteljic še ni polno kvalificiranih, 9 je študentov in 2 sta upokojenki. Tako je v vrtcih sedaj okoli tri četrtine kvalificiranih moči in je problem, ki nas je mučil še pred nekaj leti, ko je bila večina še nekvailifciranih, sedaj precej manj pereč. Seveda pa so vzgojiteljice večinoma mlade s premalo izkušnjama, toda z dobro voljo za delo.iS pedagoškega vidika so najbolj problematični manjši vrtci na podeželju, kjer dela ena sama al; dve vzgojiteljici, ki nimata možnosti in spodbud, da bi se izpopolnjevali in učili pri starejših, pedagoško močnejših tovarišicah. Tem manjka zlasti pomoči, ki jo nudijo ostalim pedagoški aktivi v večjih krajih ali v sami Ljubljani: V primerjavi s šolami in ostalimi vzgojnimi ustanovami so vrtci sorazmerno dobro oskrbljeni s pomagali za pedagoško delo in imajo ugodne delovne pogoje, kolikor niso prenapolnjeni.
2. Osnovne šole: V okraju Je 163 osnovni! šol, ki imajo v 783 oddelkih skupno 25.327 otrok
(13.064 dečkov in 12.263 deklic). Na teh šolah imajo skupno 790 učiteljev (119 moških in 671 žensk). Od teh je kvalificiranih 538, pripravnikov 204, upokojencev 48. Večina upokojencev je v Ljubljani, Razmerje med moškimi in ženskimi učnimi močmi je 1:6. To razmerje se postopoma še veča v korist ženskih učnih moči, saj je prišlo v okraj lansko leto 33 novincev, od tega samo 1 moški, k; pa je tudi že v septembru odšel služit vojaški rok. Če upoštevamo tudi upokojence, primanjkuje v okraju na osnovnih šolah preko 80 učiteljev, ker je del učiteljev, kd smo jih navedli, oproščen pouka -a-radi vodstva velikih šol, deloma pa so v navedenem številu vštete tudi učiteljice za ročna dela in za telesno vzgojo. Problem pomanjkanja učiteljstva je bil v začetku tega šolskega leta zelo pereč tudi za samo Ljubljano, kjer bi ostalo blizu 40 oddelkov brez učitelja, če ne bi prevzeli poučevanja še nadalje upokojenci. Preobširno bi bilo, če bi hoteli podrobno obdelati problematiko pouka na osnovnih šolah. Zaradi tega se moramo omejiti samo na nekatere; morda najvažnejše in najbolj kritične probleme.
1.	Kot že rečeno, je eden izmed perečih problemov naš:h šol, tako tudi osnovnih, vprašanje vodstvenega kadra. Šolski upravitelji so na eni strani preobremenjeni z administrativnim poslovanjem, (finančne zadeve, socialno zavarovanje itd.), na drugi strani pa mnogi tudi niso pedagoško dorasli veliki in odgovorni nalogi: biti pedagoški vodja svoje šole.
2.	Nič manj važen ni problem nadaljnega izobraževanja učiteljskega kadra. Četudi Pedagoški center prireja za učiteljstvo poglobitvene tečaje, v katerih je bilo lani že sorazmerno veliko učiteljstva, je vendarle to
izobraževanje samo delček tistega, kar bi si želeli: da bi učitelj samostojno in željno iskal in se poglabljal v sodobno strokovno in pedagoško literaturo, študiral razmere svojega šolskega okoliša in se trudil, da bi svojo šolo in svoje delo v razredu postavil v sredo živega, resničnega življenja. Seveda pa lahko tako delo in take zahteve postavljamo samo pred učitelja, ki je materialno in psihološko sproščen, to je, da ga ne mučijo neprestane skrbi, kako bo preskrbel družino in kaj se v času, ko je oh v šol; ali študira, dogaja v njegovi družini, kjer so morda ostali otroci brez nadzorstva.
3. Na kvaliteto pouka v veliki meri vplivajo tudi pogoji, v katerih šola dela. Tu mislimo na šolske prostore, učila, knjižnice, delavnice itd. Vse to je v velikem delu osnovnih šol bomo, deloma skrajno primitivno. V Ljubljani je uspelo rešiti problematiko šolskih prostorov za osnovne šole. Ce bi ostalo stanje takšno, kakor je, to je da bi obdržali dosedanji šolski sistem, bi vprašanje prostorov za osnovne šole v bodočih letih n= povzročalo več tako velikih težav, razen v predelih, kjer gradijo nove stanovanjske bloke m bo nujno treba zidati nova šolska poslopja. Problem prostorov bi se namreč prenesel na gimnazije, ki delajo že sedaj skoraj vse v dvojni izmeni v vseh prostorih, pa bodo v naslednjih letih stale pred težkim vprašanjem: kam z mladino, ki že v šolskem letu 1957—1958 v močno povečanem številu nadaljuje svoje obvezno šolanje na gimnazijah. Z reformo bo postal to seveda problem bodoče osemletke. Veliki štiriletni priliv v osnovne razrede prehaja namreč, v štiriletni priliv v višje razrede obvezne šole. Problem pro-
V spomin Janku Lebanu
Občni zbor Zveze sindikatov Jugoslavije-republiškega sveta za LRS
22. In 23. februarja se je zbralo v Mariboru 156 delegatov na II. redni letni občni zbor Zveze sindikatov Jugoslavije, republiškega sveta za LRS. Zboru so prisostvovali številni gostje, med drugimi tudi tov. Vida Tomšič, organizacijski sekretar ZKS, i<! Tone bole, , i-,., ,rs-nega sveta Ljudske skupščine LRS.
V obširnem poročilu o delu republiškega sveta in o delovnem načrtu za bodoče, ki so ga delegati prejeli že nekaj itni prej, so'nakazani predvsem tile problemi: vprašanje življenjske ravni, proizvodnje in storilnosti dela; vprašanje družbenega in delavskega upravljanja; vprašanje delovnih razmerij in vprašanje izobraževanja delavcev. O teh trenutno najbolj perečih problemih za vse delovne ljudi Jugoslavije je bilo govora tudi v načrtu o bodočih nalogah sin-d’k».lnego. d-t'* rV1’n -d ’ * to n tov je ugotovil, da doslej sindikati še niso imeli tako konkretnih izhodišč za sčoje akcije.
Za nas prosvetne delavce je pri delovnem načrtu zlasti važno vprašanje izobraževanja delavcev, ki naj postane sistematična oblika vzgojnega in izobraževalnega dela naših rednih šol.
V živahni razpravi so sodelovali tudi predstavniki prosvetnih delavcev; zlasti pomemben doprinos k delu občnega zbora pa so bile misli, ki sta jih izrekla tov. Tone Bole o nekaterih najbolj perečih vprašanjih našega gospodarstva in delavskega upravlja n'a in tov. Vido Tomsip o mednarodnem pomenu našega delavskega upravljanja, o vlogi delavskega razreda, o predvideni delitvi narodnega dohodka in o zaščiti žena v delovnem razmerju.
Za naše društveno življenje je zlasti važen sklep občnega zbora, da se za nekatere strokovne sindikate, med drugim tudi za naše Združenje, lahko ustanovilo okrajni odbori. Predsedstvo republiškega sveta bo določilo način vzdrževanja in poslovanja teh odborov.
V celoti je občni zbor dokazal, da sindikat kot organizacija delavcev in uslužbencev aktivno sodeluje v našem gospodarskem In političnem življenju in zrelo ter objektivno presoja naše realne razvojne možnosti. Prav tako je bilo čutiti, da naši sindikalni forumi z velikim občutkom odgovornosti obravnavajo tudi vprašanja vzgoje in izobrazbe našega delovnega človeka.
Ob zaključku je bil izvoljen nov 63-članski republiški svet, katerega predsednik je še nadalje tov. Janko Rudolf, tajnik pa namesto prerano umrlega Ma-vricija Bcpa Roman A v-p>
V republiškem svetu imamo prosvetni delavci zadostno zastopstvo s tremi predstavniki: Sbrizaj Danilo, Trobiš Stefan in Zdešar Henrik. Od teh sta zadnja dva tudi člana predsedstva, kar je dovolina garancija za tesno nadaljnje sodelovanje naših Združenj z drugimi strokovnimi sindikati in z republiškim sindikalnim svetom.	-aj.
Dne 18. februarja 1967 je minilo 25 let, odkar so zagrebli na pokopališču v Šmihelu pri Novem mestu mladinskega o1-satelja, šolnika in glasbenika ia,iti,-a Lebana, Le-ta se je rodil leta 1855 v Kanalu ob Soči učitelju Valentinu in Tereziji, roj. Malnič, kot tretji sin. Oče je služboval y_ Kanalu, nato v Gorici; zato so dobivali vsi trije sinovi (Avgust, Anton in Janko) osnovno izobrazbo v Gorici, strokovno pa v Gorici in Kopru. Redkokdaj se primeri v družini, da bi bili vsi trije otroci učite,ji, še redkeje pa se zgodi, da bi bili vsi otroci ra ene družine tudi kulturni delavci, kot je to bilo pri Leba-novih. Avgust Leban (1847 — 1867) se je uveljavil posetmo kot glasbenik, Anton Leban (1849—1925) kot pedagoški pisatelj, Janko pa predvsem kot mladinski pisatelj, manj pa kot pedagoški pisatelj in glasbenik.
Janko je maturiral na učiteljišču v Kopru leta 1877 in nastopil učiteljsko službo še tisto leto. Do leta 1809 je služboval na Primorskem, od leta 1901 do predčasne upokojitve (sredi febr. 1911) pa v Begunjah nad Cerknico, Trebelnem na Dolenjskem in v Bukovici nad Škofjo Loko. Leta 1916 ga Je zadela možganska kap In sta mu ohromeli desna noga In roka. Pa ženini smrti (+ 1921) je žel Janko v kandijsko bolnico pri Novem mestu ter tamkaj 16. februarja 1832 zapuščen umrl. Svojih otrok ni Imel, brat Avgust je umrl "že leta 1867, brat Anton, ki se je bt; naselil po prvi svetovni vojni v Stični, pa je umrl leta 1925.
Nad Lebanovlm grobom Je bila skromna ploščica z napisom, V priznanje za njegovo delo in zato, da bi Sa otelo pozabe in vzbudilo v mladini spoštovanje do tistih prosvetnih delavcev, ki so pomagali orati Pašo kulturno ledino, ge je Pedagoško društvo v Novem mestu odloči,0, da bo Janku Lebanu postavilo iz svojih sredstev, s pomočjo prostovoljnih prispevkov Združenja učiteljev in profesorjev, s podporo mestne občine in tajništva za prosveto in kulturo skromen nagrobnik po načrtu tov. J. Zsm-Ijena.
Zamisel je uspela. Nad Jankovim grobom stoji spomenik, na katerem je vklesan verz tz njegove pesmi Moj grob:
»Srečen pač on ni bil nikoli, usode ga tepel je bič, premnoge občutil je boli, priznanja, hvaležnosti — nič«.
D.ne 18. febr. 1957 je bi,a v avli novomeške Študijske knjižnice majhna svečanost v spomin Janku Lebanu, p0 njej pa so si udeleženci lahko ogledali izbor Lehamovih del, k; jih je razstavila Študijska knjižnica.
Svečanosti so se udeležili pisatelj France Bevk kot predstavnik Društva slovenskih književnikov, zastopniki s Prl-mnrgVo (Božič, Boltar, Kralj, Z0rzut)) zastopnik republiške
zveze pedagoških društev prof. J. Tomšič, nače.nik tajništva za prosveto OLO S. Kastelic, prosvetni inšpektorji iz Novega mesta, predsednik Socialistične zveze MarlHn Žugelj, upravnik Muzeja J. Jarc, zastoorrk mestne občine P. Kase5niK, član' Pedagoškega društva, nekaj članov Združenja profesorjev dn učiteljev, nekaj zast^-n-kov LMS in zastopnica ZPM iz Ljubljane.
Svečanost je otvoril predsednik PD J. Zamljen, razstavo pa upravnik Študijske knjižnice Biogo Komeli O J. Lebanu kot mladinskem pisatelju je govoril- pisatelj France Bevk In je med drugim dejal: »Društvo slovenskih književnikov se s toplo mislijo pridružuje slovesnosti v spomin vzgojitelja, glasbenika in pisatelja Janka Lebana. Bil je eden izmed tistih oračev, ki so pred več kot petdesetimi leti posebno na polju našega mladinskega slovstva, ki je bilo še tako nebogljeno, v prvih povojih, orali trdo ledino . . . (Lebanovih) zbranih de1, bi bilo za več zvezkov, toda njegov največji pomen im uspeh ni bil v pisanju za odrasle in tudi ne v prevajanju leposlovnih in poučnih spisov, ki jih je lepo število, temveč v mladinskem slovstvu ... tiste čase naše šolske knjižnice niso mogle nuditi mnogo več kot letnike »Vrtca« in spise Krištofa Šmida; Levstikove otroške pesmi, ki so bile prva manifestacija našega mladinskega slovstva na umetniški višini, so bile še raztreseno in v celoti nedostopne mladini.... (Lebanovo) ime sem bil že medtem pozabil, a spominjam se, kako sem v svojih Ijudskošolskih letih z veseljem prebiral njegove spise. Podrobnosti so že pozabljene, pozabljena njihova vsebina, a do danes mi je ostal občutek užitka, ki ml ga je nudilo to čtivo. Za to sem mu še danes hvaležen, kakor mu je gotovo hvaležen še marsikdo, k; ga ;e takrat oplajal s svojo besedo«. Ko je pisatelj Bevk naštel nekatera Lebanova dela, je zaključil: »Četudi njegovega ime-, na morda ne bomo našli ' v vsaki slovstveni zgodovini, njegovo prizadevanje, da bi našim otrokom v zadnjjh dveh desetletjih preteklega stoletja nudil manjkajoče čtivo, ni zato nič manj pomembno. S svojimi vrstniki je položil temelje, na katerih danes raste stavba naše mladinske književnosti, ki po svojih najboljših delih že lahko tekmuje z drugimi narodi.. Ze v tem je njegova veli' a zasluga ... M; smo mu odkrito hvaležni za vse, kar nam je dal, posebej za mladinske spise, s katerimi je vzgajal v mladem rodu čut za lepoto, ga učil resničnega nesebičnega, požrtvovalnega domoljubja in ga navajal na pot poštenosti, resnicoljubnosti in delavnosti... Društvo slovenskih književnikov ceni njegove zasluge in ec klanja njegovemu spominu«.
Za pisateljem Bevkom se Je oglasil prof. Tomšič. Poudaril je, naj bi bil Leban kot podeželski učitelj naši mladini zgled žilave vztrajnosti in delavnosti ter ljubezni do mladine. V imenu republiške zveze pedagoških društev LRS se Je zahvalil odboru novomeškega Pedagoškega društva za opravljeno delo.
Prof. Amdoljšek se je v kratkem dotaknil Jankovega pedagoškega dela, češ da je to danes še posebno potrebno, da bomo polagoma dobili zgodovino našega šolstva in naših pedagoških piscev. Dejal je, da so Lebanovi članki večinoma natisi predavanj na učiteljskih skupščinah in obravnavajo metodiko slovenskega jezika. Vsi so skrbno pripravljeni in kažejo, da je Leban dobro poznal sodobne nemška metodike; vsebujejo še danes sprejemljive misli in iz njih odseva velika ljubezen do slovenskega jezika, slovenskega otroka in slovenskega naroda.
K Lebanovim pedagoškim delom moramo prišteti tudi Slovstveno zgodovino v ljudski Soli, ki je izhajala v Učiteljskem tovarišu od leta 1884 do 1885; ponatisnili so jo leta 1885 In jo uporabljali v ljudskih šolah nekako do leta 1918. Zgodovina namreč obravnava tiste avtorje, katerih sestavki so v Drugem. Tretjem in četrtem berilu Petra Končnika in je nekak priročnik k pouku branja. Delo sicer ni izvirno, a je bilo za tfeti čas še posebno pomembno za vzbujanje narodne zavesti v mladini, ker pravi avtor v uvodu med drugim: »Tako. dragi mi kolega, budil bodeš v srčecih v odgojo ti izročene mladine ljubezen do našega jezika In naroda; tako položiš v srca svojih učencev kal one duševnosti, katera jim v poznejših letih vzplamti v korist narodni naši stvari«.
Ko so bile realije po letu 1868 v ljudski šoli samostojni predmeti, šo bili vse bolj potrebni učbeniki in priročniki zanje. Leban se je tega zavedal ter sestavil .po raznih virih za šolo porabn0 čtivo »Človek v pogledu na njegovo telo in dušo« in ga priobčeval v Učiteljskem tovarišu od leta 1885 dlo 1886. Ponatis je izšel leta 1886.
Andoljšek je zaključil: »Leban-j e delal na treh področjih (glasba, leposlovje, metodika); zato ni ču*5no, da na področju pedagoške teorije ni ustvaril velikih del, vendar jih moramo ceniti z deli drugih n»ših pedagogov vred kot osnove, na katerih je ara s tla sodobna’pedagoška teorija. Zato Leban zasluži določeno mesto v zgodovin; slovenske pedagogike. .
Ko sta govornika očrtala Lebana kot mladinskega pisatelja in šolnika, so odšli navzoči na pokopališče, kjer je zapel učiteljski pevski zbor Lebanovo »Vzdihi za mladostjo«, nato pa je dokaj lepo recitirala učenka novomeške osnovne šole Glo-(Nadavljevanje na S. strani)
štorov, učil, delavnic itd. pa ni samo materialni — kje in kako najti sredstva in možnosti za njegovo rešitev — temveč v ša večji meri vzgojni — pedagoški. Popoldanski pouk je kvalitetno manj vreden, menjavanje pouka pedagoško in zdravstveno škodljivo, pomanjkanje učil, delavnic in kabinetov pa v veliki meri onemogoča sodoben, življensko razgiban in dinamičen pouk, ki ostaja primitiven, pogosto tudi verbalen. In ker je na podeželju še večje pomanjkanje sodobnih učnih pomagal kakor v sami Ljubljani, je nakazani problem tam tudi nekoliko ostrejši, zlasti še, če so razredi prenapolnjeni, kar s» tudi dogaja zaradi pomanjkanja učnih moči.
4. Napačno bi bilo,če ne bi med probleme uvrstili tudi vprašanja obremenitve otroka v osnovni šoli. Tu pa ne gre za obremenitev, o kateri se v javnosti često razpravlja — to je obremenitev, .ki jo nalaga otroku šola na primer zaradi prezahtevnega učnega načrta. Mišljena je obremenitev, ki jo nalaga otroku dom, starši. Na podeželju se kaže še v izkoriščanju mladine za poljska in druga dela, v Ljubljani pa je starše zajeda prava mrzlica za pouk tujih jezikov, glasbe, baleta, raznih krožkov itd. V nekaterih mestnih šolah se uči že večji del otrok v osnovnih razredih tujih jezikov — utemeljujejo pa starši ta pouk s tem, »da jim bo laže v gimnaziji«. Načelno ne bi mogli odklanjati tega, da se otroci učijo tujega jezika. Je pa to pedagoško vprašanje, ki še ni razčiščeno, razen tega pa je tudi družbeno vprašanje: kdo se lahko tujega jezika uči (učnina je precej visoka), kako se ga uči in koliko otrok zmore v določenem starostnem obdobju redno šolo, enega ali celo dva tuja jezika in v mnogih primerih še glasbo, balet in morda še kak krožek. Do neke mere bi najbrž vzrok za nervoznost otrok, o kateri danes na šolah mnogo razpravljajo, lahko našli tudi v tem problemu.
5.	Nazadnje naj še omenimo socialno in moralno ogroženo mladino, katere število je v šolskem letu 1956—1957 poraslo v primerjavi s prejšnjim letom. Najostreje se t= problem kaža na nekaterih mestnih šolah (Prule, F. Levstik, Ledina), najdemo ga pa skoraj povsod. Analiza tega problema bi zahtevala obširno razpravo, ki pa bi ji morali vzeti za osnovo študij socialnih razmer naše družine. Sole, šolski odbori in socialno varstveni organi skušajo reševati posamezne primere po svojih močeh, ki pa so zaenkrat še močno omejene in zaradi tega tudi premalo efektne.
3.	Nižje gimnazije:	Nižjih
gimnazij je v okraju 21, to je ena manj kakor lani, ker se je nižja gimnazija v Krki spremenila v osemletko. Vse nižje gimnazije imajo 146 oddelkov in 4.490 učencev (2157 moških in 2333 ženskih), ki jih poučuje skupno 206 učnih moči. Problematika nižjih gimnazij je v marsičem podobna problematiki na osnovnih šolah (vprašanje vodstvenega kadra, nadaljnjega izobraževanja učiteljstva, prostorov, učil, delavnic itd.). Omeniti pa je treba še probleme, kt so za nižje gimnazije značilni;
1. Četudi je v našem sedanjem šolskem sistemu nižja gimnazija obvezna šola, v praksi vendarle ni harmonično zlita celota z osnovno šolo, ampak je od nje odtrgana in že po učnem načrtu orientirana na višjo gimnazijo. Iz te raztrganosti v veliki meri izhajajo tudi sterilni .problemi, ki jih v javnosti tako 'pogosto označujemo s tem, da govorimo o težavnosti prehod? na nižjo gimnazijo, o prezahtev-nosti učnih načrtov, o neživljeii-skosti pouka itd.
3.	Za razumevanje problematike na nižjih gimnazijah, ki je v vsem našem šolstvu verjetno najbolj pereča, je treba tudi upoštevati, da rastejo težave tudi iz učnega kadra. Učni kader na nižjih gimnazijah je morda med vsemi najbolj nehomogen. Tam poučujejo učitelji, predmetni učitelji in profesorji, ki so bolj ali manj usposobljeni za strokovno delo, v pedagoškem pogledu pa je velik del učnega kadra premalo pripravljen oziroma usposobljen za vzgojno delo z mladino, ki prehaja v leta odraščanja.
3.	Večina nižjih gimnazij je prevzela tudi glavne obrise režama in metod učnega dela iz nekdanjih popolnih gimnazij. Večina učencev na teh šolah pa ne namerava nikoli študirati na višji gimnaziji. Zaradi tega so seveda želje in cilji otrok često popolnoma drugačni, kakor so cilj; otrok na, recimo, kaki popolni gimnaziji v Ljubljani, in je seveda razumljivo, da nižje gimnazije ne dosegajo niti takšnih učnih, še manj pa vzgojnih uspehov, kakor bi bilo želeti, četudi ni mogoče trditi, da v številkah učni uspehi ne zadovoljujejo, saj izdeJa letno povprečno okoli 80 odstokov vseh učencev.	C.
Rudolf Mencin: Iz spominov obmejnega učitelja
Opombe k mojemu osebnemu razvoju in izobraževanju
Nič posebnega ni v zunanjem poteku mojega življenja in izobraževanja, a prav to, da je ta potek vsakdanji in tipičen za razvojno pot koroškega slovenskega učitelja, me opravičuje, da spregovorim o nje-m in nekoliko pojasnim na videz čuden pojav, da je koroško učiteljstvo slovenskega pokol jen,ja v zelo veliki meri prišlo pod nemški vpkiv in so tako iz njegovih vrst zrasli najnevarnejši narodni nasprotniki. Zgolj z moralnih vidikov tega dejstva ne moremo .Razjasniti. Verjetno bi bil marsikdo, ki se nad tem dejstvom zgraža, v položaju, kakor je bil moj, zaplaval v nemške vode. Nešteti so bili vplivi, ki so soodločali o duhovni in 'narodni usmeritvi slovenskega dijaka na jezikovni meji. Zavedni slovenski kmečki starši niso radi pošiljali svojega otroka na učiteljišče, domači- duhovnik bi jim bil tudi kaj takega odsvetoval. Učiteljski dijaški naraščaj je večinoma izhajal iz nemškutarskih družin, v katerih je prevladovala nemščina kot domači občevalni jezik. Sorodstvo, domača šola, nemška družba so poleg družinske vzgoje že zgodaj usmerjali mišljenje našega dijaka, '«n neznanje slovenskega knjižnega jezika je tud; po svoje pripomoglo, da je v mestu in v tuji družbi raje govoril nemško kot slovensko. Na mojem rojstnem domu je bila nemška beseda običajna, ker je bila mačeha od »onstran Drave« In je slovensko le za silo razumela in govorila. Tudi družba, ki je zahajala v našo hišo, je go-. vorila po večini nemško. Se stari župnik je bil vse prej kot zaveden Slovenec in je moje trne v krstno knjigo zapisal z nemškim pravopisom, kar je potem obveljalo za vsa moja spričevala. Bral sem največ nemške knjige in časopise, ker sem jih imel dovolj na razpolago. Kar sem bral v slovenščini, so bile večinoma mohor-janske knjige, med katerimi sem posebno rad prebiral Sta-retovn Občo zgodovino. Na Podstrešju sem slučajno naletel tudi na prevode Koseskega. Nikogar ni bilo, da bi bil name vplival v slovenskem duhu razen domače 'dekle, ki me je naučila nekaj slovenskih pesmi in rekov. Ko so me poslali v celovške šole, sem bil zato v narodnem pogledu precej mla- , čen. Šele ko so pritiskali name. da bi se vpisal za Nemca, se je zbudil v meni odpor, a ne toliko iz narodne zavednosti kot iz poštenosti in resnicoljubnosti, ker sem vendar bil iz slovenskega kraja In slovenskega rodu.
Pet let sem preživel v nemškem internatu za učiteljiščni-ke. Nemcem je treba priznati, da so bolje skrbeli za svoj učiteljski naraščaj kot Slovenci. Ta leta mi niso ostala v dobrem spominu. Nič kolikokrat me je zamakalo, da bi jo M popihal, ko bi le bil vedel kam. žgodilo se je od kraja, da me je kdo hotel zbadati zaradi mojega slovenstva, pa sem po fantovsko reagiral in imel kmalu mir. Vsak napad in vsaka žalitev te vrste je v meni samo Utrjevala narodni ponos. Niti en©ga tovariša nisem imel v internatu, s katerim bi bil. lahko slovensko občeval, in vso študijsko dobo v Celovcu niti enega zavednega slovenskega prijatelja. Zaradi internatske vezanosti nisem Smel prilike, navezati znanje e gimnazijci, med katerimi je bilo nekaj zavednih slovenskih fantov. Sicer ipa so ti večinoma stanovali v marijanišču, zavodu za duhovniški dijaški naraščaj. Prijatelje sem si izbiral med raz-bortitejšimi nemškimi sošolci. Nekaj lepih značajev je bilo med njimi, ki bi bili radi tudi po študijski dobi vzdrževali z mano prijatelj,sike vezi. pa se mi je zdelo, da bi bilo to zapravljanje energij, ki sem jih dolžan do zadnjega posvetiti delu za svoj narod. Moja otroška leta niso bila lepa. Veliko sem samotaril in razmišljava!;. Zato sem se čutil zrelejšega od svojih sovrstnikov, kar je bila verjetno domišljija. Vsako prosta-štvo mi je bilo zoprno in tega je bilo med dijaštvom dosti. Vsak nebrzdani izbruh strasti me je odbijal. Zgodaj sem se vadil v samozatajevanju in sa-moobvladamju in to do take mere, da sem skoraj izgubil sposobnost čisto spontanega nepre-računanega reagiranja na zunanje napade. In to kljub svoji Izredni živčnosti! Se če sem komu prfeoiil zaušnico, sem v hipu premislil umestnost dejanja. Večkrat sem v življenju obžaloval izgubo te neposredne fantovske reaktivnosti.
Bil sem med boljšimi učenci, ker nisem hotel kot Slovence zaostajati za Nemci, nadarjen pa nisem bil prav nič. Počasnih misli sem bij In spomin sem imel fenomenalno slab. Nikdar pa nisem poznal najmanjšega manjvrednostnega občut-Jsa nasproti Nemcem, ki je bil * -»loven-
ske dijake. Hodil sem rad svoja pota in bil močno samosvoj in ponosen do domišljavosti. Morda je bsla moja najznačilnejša lastnost močno razvita volja in trma, s katero sem šel za svojimi cilji, pa neka pozre-ba po žrtvovanju za stvar, ki mi je bila pri srcu. Zato some imenovali idealista. Ce pomeni to biti nepraktičen, kadar gre za lastno korist, poltem sem nemara zaslužil ta naziv.
Leta v celovškem internatu štejem med svoja Izgubljena leta. Internatsko življenje £e mi je priskutilo, in predsodkov do internatske vzgoje se do danes nisem mogel iznebiti. Študentovske drhali ni družila nobena skupna misel. Mirnega kotička ni bilo v zavodu, športa je bilo malo. dosti prostaštva. Starejši dijaki so posnemali burševske običaje in so imel S svoje tajne sabljaške klube. Radi so popivali in se kosali v tem. kdo bo v dušku spil večjo količino piva. Dva albanska dijaka sta bila med nami, ki se nista mogla načuditi tem navadam in razvadam. Pogovori zvečer v spalnici so se radi sukali okrog lasdšvmih predmetov in sefcsu-sa. Izmed iger se j« precej gojil šah.
Tudi učiteljišče me je razočaralo in se mi do kraja zamerilo. Prinesel sem s seboj na zavod precej obširno, čeprav neurejeno znanje, ker sem veliko bral; že,el sem, da to znanje Izpopolnim in poglobim. A ves ustroj učiteljišča je bil tak, da je prej ubijal kot vzbujal v dijaku zanimanje za resen študij.
Učni načrt je bil prenatrpan. Psihološko povsem nemogoče ja hkrati študirati toliko predmetov dn se pri tem kjer kod resno poglobiti. Tak šolski ustroj naravnost .odvaja od temeljitega študija in vzgaja k površnosti. Dijak je 'imei. samo to Izbiro: ali se učiti zgolj za šo,ske rede in ostati povsod na površini, ali pa se poglobiti vsaj v nekatere predmete in druge zanemarjati. Izbral sem drugo možnost. Silno veliko časa so mi vzele vaje v glasbi, ki so bile povrh vsega zame brez haska, ker sem amuzičen, potem pa metodika raznih predmetov, Žejalo me je no znanju, ne po učnih metodah. Potem učnii nastopi In priprave zanje! Gotovo je vse to potrebno, a šlo je na škodo kratke, splošni izobrazbi namenjene študijske dobe. Ko sem zapustil učiteljišče, sem imel občutek, da o vsem nekaj vem, a nikjer nič prida ‘in da se zame resen študij šele začenja.
Ko so avstrijska politiki In zakonodajalci sklepali o ustroju učiteljišč, jim je bilo pač vodilo, da se da učiteljem neki minimum zaokroženega znanja, ki bi .zadostovalo za podajanje učne snovi v ljudskih šolah, a ne več kot to. da ne bi dotdilii poželenja po virih izobrazae, ki naj bi bili .namenjeni privilegirancem, in ne toliko, da bi začeli preveč samostojno misliti ter postali preobjestmi. Učiteljstvo je treba držati na vajetih, da • politično ne zbezlja, ampak ostane pohleven izvrševalec navodil od zgoraj. Temu namenu so služile tudi učne knjige. Niti ena ni bila kaj prida in uporabljal sem raje gimnazijske učbenike.
Na srečo smo imeli za tri važne predmete profesorja Slove«, ca, k; nt bil le sijajen učitelj in imeniten predavatelj, ampak tudi vrl slovenski vzgojitelj in zgled narodne zavednosti in možatosti. V mislih imal slovenskega zgodovinarja Josipa A,piha. Ce nam je dalo celovško učiteljišče nekaj zavednih slovenskih učiteljev, je to v ve- . liki meri zasluga tega moža. Zaradi svoje strokovne uspo-. sobljenosti in svojih učnih uspehov je imel na zavodu trden položaj. Nadkriljeval je tovariše s svojo duhovitostjo, odrezavostjo jn šegavostjo. Hudo mi je ugajalo, kako samozavestno je nastopal, ob' vsaki priliki, n* glede na navzočnost nemških profesorjev, govoril s slovenskimi dijaki slovensko in vedno očitno kazal svoje slovensko prepričanje . Tudi nemški dijaki sq ga visoko cenili, čeprav je večkrat povedal ■kako pikro na račun nemške n a cio na li st ič ne	d om i šl j a v o s ti.
Pravičen je bil in uspehi so pričali zanj. Poučeval je tudi slovenščino in se močno prizadeval, da bi nas ogreli za ta predmet. vendar ©e ni mogel prav sprostiti, ker je bilo osnovno znanje slovenščine pri večini slovenskih dijakov .preveč pomanjkljivo. V mojem letniku je bila več kot tretjina dijakov slovenskega rodu, le da ,se je večina tega kaj malo zavedala. Zelo sem pozneje obžalovali, da Apih ni imel širšega področja za svoje narodnovzgojno delo in niso slovenski voditelji takrat skrbeli, da hi bilo prišlo več slovenskih kmečkih fantov na učiteljišče. Apih se je prav po očetovsko brigal za slehernega slovenske-Ca diiafea. mu
pomagal, kjer je le mogel, In si je Po njih odhodu v službo ss njimi dopisoval, jih bodril in jim svetoval. Navajal nas jek branju slovenskih knjig in nam jih je rad posojal iz svoje zasebne knjižniec. Njegova prezgodnja smrt je bridko zadeta koroške slovenske učitelje, ki so v njem izgubili prijatelja in mentorja. Značilno je, da so Nem^i imenovali slovenske učitelje »Apihjiinger«. Apih Je bii tudi ravnatelj samostanskega nemškega ženskega učiteljišča, iz katerega ja izšlo nekaj zavednih slovenskih učiteljic. 'Na moj duhovni razvoj Apih pozneje ni več vplivali. Čeprav mu je bila tuja vsaka ozkosrčnost in nam ni vsiljeval svojih nazorov, je bil zame vendar prekonservativen.
Ni bilo malo. kar je Apih kot profesor nemščine od svojih dijakov zahteval, zlasti s področja nemške književnosti. Hotel sem se kosati z nemškirng sošolci in sem pridno prebiral nemške klasike. Goethe in Lessing sta imei.a precej vpliva na moj duhovni razvoj in na oblikovanje mojega humanističnega življenjskega nazora. Schillerjev patos me je od kraja navduševal, pozneje se je to navdušenje ohladilo. Jedka duhovitost Heineja me je hkrati privlačevala in odbijala. Grillpar-zerja kot zastopnika avstrijske nemške književnosti smo v šoli precej obširno obravnavati. Izmed avstrijskih pripovednikov sem rad prebiral nekatere alpske pisatelje, kakor Petra Ros-seggerja. Kakor vse dijaike mojih let so me privlačevali potopisi, življenjepisi slavnih mož in zgodovinske povesti. Nemške pripovedne literature sem vse preveč zaužil, ker ce mi je pač ponujala. Ko se oziram nazaj, moram reči. da ml je edini Švicar Gottfried Keller zapustil trajne vtise in željo, da tol ga še kdaj bral. V nemškem prevodu šem med drugim spoznal Shakespeara, Danteja in Cervantesa, od pripovednikov Dickensa, Marca Twaina, W. Scotta, ‘Julesa Verna In Manzonija, v slovenskem prevodu Sienkiewicza.
V moji dijaški dobi je bila nemška humanistična 'tradicija že močno v razkroju in ideali nemškega liberalizma so bolj in bolj bledeli ter se umikali nacionalistični miselnosti. Vendar se nemški nacionalizem v alpskih deželah še ni bil razvil do tiste silovite dinamike in tistih odurnih oblik, ki so nas pozneje tako odbijale. Avstrijske tradicije so še kolikor toliko blažile njegovo agresivnost. Vsaka individualnost si 'je iskala svojo pot ‘in o kakem 'idejnem gibanju ni bilo sledu. Socializem je bil takrat v Provincialnem alpskem mestu še šibek pojav. Pretirana pobožnost otroških let, ki je sanjala o svetniški! gloriji, je morala pri meni nujno pripeljati do duhovne krilze in do ostrega preloma z religioznim svetom mladosti. Iskal sem nadomestila in si pomagal z nekim naivnim panteizmom, ki sem ga dopolnil z Laplaceovo teorijo o nastanku sveta. Moj življenjski nazij-r se je polagoma izoblikovali v nekak narodni humanizem. Zoprna mi je bila vsaka nacionalna kričavost in bahavost. Zvestoba do naroda m® je bila stvar značajnosti. Vrednotenje osebnosti je 'neodvisno od njene narodne pripadnosti. Vreden si toliko, kolikor predstavljaš s svojim delom in svojo oseb-nosft’0. Na 'svoj narod se sklicujejo samo tisti, ki nimajo nič drugega, s čimer bi se ponašali. Kar terjam %a svoj narod, priznavam tudi vsakemu drugemu. Človečnostni in narodni vzori So isti. Nisem se dal od nikogar žaliti zaradi svojega slovenstva, a tudi n »sem nikdar nikogar žalil zaradi njegove narodne pripadnosti. V tem j.e bil moj narodni ponos-Učiteljišče sem zapustil z zavestjo, da me je prav slabo usposobilo za mojo poklicno nalogo. Kot podeželski učitelj sem mnogo razmišljal o vprašanju učiteljske obče in poklicne izobrazbe. Imel sem svojo predstavo o nalogah učitelja na kmetih. Kjer je ljudska šola edino jzobraževališče za pretežni del našega ljudstva, tam naj bi bila res vzorno urejena, tam naj bi postala središče in ognjišče prosvetnega dela in mimo tega do neke mere tudi poklicno Izoibraževai.išče nage kmečke mladine. Ljudska šola se naj polagoma toliko spopol-ni, da bo nudila na svoji višji stopnji tako splošno izobrazbo, da bo do neke mere ustrezala izobrazbi meščanske šole. Ker pa je predmetni ' pouk mogoč le na višje organiziranih šolah, je potrebno, da se učitelj usposobi za pouk vseh predmetov v otoseigu, kakor ro zahteva meščanska šola. Jasno mi je seveda bilo, da posamezni učitelj n.e mora biti na vseh področjih šolskega znanja enako podkovan in da mora polagoma priti do neke diferenciacije v njegovih nalogah, a neka
širina v izobrazbi poleg posebne usposobljenosti za delovanje na podeželskih šolah se mi je zdela nujno potrebna. Priznavam, da me je stalno spremljala izavest, da nisem kos svoji nalogi na podeželski šoli, in skoraj bi pnitrdiii stanovskemu tovarišu, ki ml Je dejal, da bi si prej upal zasesti mesto povprečnega ministra za prosveto kot postati vzoren dčitelj na kmetih. Mnogo sem se zanimal za ustroj učiteljiSkih lizoihraževališč v naprednejših državah »n si nabavili precej literature o predmetu.
Peklo me j c, da sem m oral nehati s šolanjem, ko sem bil komaj dozorel za resnejši študij. Preostalo mi je le, da z vztrajnim samoizobraževanjem poglobim svoje znanje in razširim svoje obzorje. Ne morem trditi, da sem hodil pri tem po kaki začrtani poti. V precejšni'! meri je soodločalo moje okolje, prizadevanja mojih prijateljev, v glavnem pa moje zanimanje za vse, kar je bilo v zvezi z narodnim vprašanjem. Ko sem imel prve goldinarje v roki — prva meseopa pliažaije znašala 33 gld. — sem začel naročati preko ljubljanskega Schwentnerja slovenske knjige. Boljšega knjigarnarja si nisem mogel želeti. Poslal m* je vse, kar je založil, lin to ni bilo malo, predvsem Cankarja; in nikoli ni sitnaril, plačal sem, kadar sem mogel. Na razpolago mi je bila predvsem celovška študijska knjižnica, ki je imela poseben oddelek za pedagoško literaturo, za katero so učitelji obvezno prispevali. Preko šolskega vodstva sem dobival naročene knjige uradno dostavljene In jih enako vračal. Ista praksa je veljala za vse osrednje deželne knjižnice v Avstriji in kazalo bi, da se tudi pri nas to vpelje.
Hitel sem, da se nekoliko temeljiteje razgledam po svetovni pripovedni književnost:. Tako sem spoznal francoske romanopisce, nordijske pisatelje, med češkimi pripovedniki Nerudo. Prvič sem zadel na velike ruske pisatelje in odkril nov svet. Mogočno so vplivali name, bodi s svojim realističnim slikanjem življenja, bodi z odkrivanjem najsubtilnejSiti strani in pojavov duševnega življenja, bodi s svojim strasr-mim hotenjem v služb! velikih človečnostnih ciljev in izpovedovanjem človečnostnega evangelija. Polagoma sem se otresel vplivov nepristne romantike in Lažnive sentimentalnosti, ki je bila značilna za sodobni nemški roman, katerega so v nemali meri posnemali tudi. naši »poljudni« pisatelji. Medtem ko mi je Goethejeva olimpijska modrost . svetila kakor rnkzia luč, so ustrezali ruski pisatelji moji živi potrebi po akciji, po žrtvovanju za velike naloge, po predanosti veliki, odrešujoči misli. Moram pa pripomniti, da me je Tolstoj s svojimi etničnimi nauki precej zmedel. Vse preveč resno sem jih dojemal »n zašel v hude krize in moralne zagate. Enako se je pač godilo vserh »tolstojevcem«.
Ker je pač spadalo k pbči izobrazbi, da si poznal nekaj najbolj znanih filozofov, sem si naročil cenene izdaje Kanta, Spinoze, Hegla in še nekaterih idealističnih filozofov, a pri čitanju nisem prišel nikdar preko prvih strani. Sele mnogo pozneje sem se seznanil iz dobrih priročnikov z glavnimi filozofskimi sistemi- Nekaj pojma o grški filozdtiji! sem najprej dobil iz poljudnih katoliških virov. . Redke filozofske razprave v sloven®ke.m jeziku sem prebral vse, kar sem jih dobil v roke. Rad bi sl bil ustvaril naravoslovno podprt nazor o svetu. Darvvinova razvojna teorija je takrat močno zaposlovala duhove. Može® ali Danvin! se je glasila alternativna krilatica, železni zakoni klasične fizike in mehanike so se zdeli neomajni' večni. Materija in sila sta bUl dve kategoriji. ki sta poleg prostora tn časa tvorili zakonito podstavo fizičnemu svetu, ki se je razvijal po zakonu kontinuitete. Vulgarni materializem 3e imel veliko pristašev, a mene ni zadovoljil, ker sem zraste! v idealističnem pojmovanju svena. Feuerbacha in Marx.a sem spoznal skozi Masiarjdcova očala.
(V mislih imam njegovo deilo »Die philosophiisohen 'in sozto-logischen Grundlagen des Miar-xismius«.) Guimpiowi.cE me je uvedel v sociologijo. Njegov študij zame ni h h brez haska, ker je korenito obračunal z raznimi romantičnimi teorijami, o državi tn družbi. Herbartovo pedagogiko sem odklanjal — menda že zato, ker je bila uradno avstrijska. Sicer pa sem Egodaj spoznal, da Je pedagogika prava pastorka med duše-slovnimi znanostmi in ni imela svoje lastne trdne znanstvene osnove, kolikor ni hodila na posodo k psihologiji. Največ dobička sem odnesel pri branju pedagoških spisov znamenitih
vzgoji te, j e v-praktikov; tu je govoril človek o človeku in te ogrel za poklic. Takega čtiva bi si želel čtmveč v vsaki učiteljski privatni knjižnici. Nikdar nimamo dovolj velikih zgledov za svoje delo. Ob njth meriš svoje lastne sile in rasteš kot človek.
Boi.j kot vsi filozofski trakta,-ti so me v zgodnji dobi moje učiteljske prakse in še dolgo pozneje zanimala dela, ki »o obravnavala nacionalne in rasne probleme, probleme nemškega nacionalizma in antagonizma med germanskim ta slovanskim svetom in podobno. Zanimalo me je, kje so viri m osnove nemške nacionalne agresivnosti, kam meri narodni razvoj v Srednji Evropi in kakšna usoda se nam .kot narodu obeta. Rasistični nauk! o večvrednosti germanske rase so se širili v nemški publicistiki in si radi nadevali znanstven'! plašč. Naročil sem si vodilno revijo nemških rasistov, prebiral Gobinaua. Le’Bona, H. St. Chamberlaina in razne pisce, ki ®o polemično ali propagandno obravnaval! rasne teorije. Pozneje ml je postalo jasno, da je prav Chamberlain odločilno vplival na teoretike nacizma Rosenberga, Hitlerja, Baumler-ja in druge. Obžaloval sem, da mi niso 'bili dostopni francoski pisci, ki so kritično obravnavali problem« nacionalizma. Med slovanskimi .publicisti se rad spominjam Havličfoa, čigar nazori so močno ustrezali mojemu prepričanju. Z Masarykom je odklanjal panslavizem, ki je pričakoval rešhev slovanskih narodov pred germanskim nasiljem od carske Rulsije. Poudarjal je prvenstveni pomen narodne samopomoči % zvestobo do demokratične ideje. Zal mi Havlščkovi spisi niso bili dostopni v izvirniku.
Ob pričetku našega stoletja se je bilo socialistično gibanje v Avstriji že precej razmahnilo, zlasti na Dunaju in je polagoma zajemalo tudi Koroško. Med vodilnimi nemlškoavstrfjsklmi (socialisti je bilo precej učiteljev in ni čudno, da je med učiteljsko mladino nastala posebna levičarska skupina, hi je izdajala svoje glasilo z ostro protiklerikalno smerjo. Ti učitelji so ee kratko Imenovali mladinci (die Juagen). Simpatični so mi bili že zato, ker me je odbijala reakcionarna šolska politika slovenskih voditeljev. Kolikor sem epcmsl vidnejše ■soedeliste, so vsi kaezali neko poudarjeno nezanimanje 4n nerazumevanje za narodna vpr.a-šanj<a ter so internacionallzeim vedno radi zamenjavali e anacionamostjo. Niso ločili .med nemškim nacionalizmom In našim bojem za osnovne pravice in s tem dajali potuho narodnemu odpadništvu. Narodni program socialne demokracije Je s svojim postulatom narodne avtonomije lepo zvenel, a praktična politika te stranke je na Koroškem kakor tudi na Štajerskem v resnici služila germanizaciji. V tem je morda iskati razlago, da med zavednimi slovenskimi koroškimi učitelji ni bilo nobenega organiziranega socialista. Dunaj je bil naravno središče vse socialistične politike v Avstriji. Dunajsko časopisje, v prvi vrsti »Arbeiter Zeitung« tn dunajski teoretiki socializma Viktor, Maks in Friedrich Adler, Bauer in Ren-ner so določali smer avstro-marksizma. Pozorno sem prebiral govore socialističnih poslancev v dunajskem parlamentu, zlasti V. Adlerja, Seitza In Poljaka Daszinskega, ki je razkrival koruptivne razmere v Galiciji, kjer je gospodovala
poljska š,ahta. Ker so me stalno vznemirjale narodne zadeve, sem prebral vse. kar so pisali o njih socialistični avtorji in kar mi je bilo dosegljivo. Ob njih čitanju se mi je odprl marsikak nov vidik, a toliko sem že imel pojma o socializmu, da sem opazil neskladnosti njih nazorov z marksizmom. Njih pojmovanje naroda je bilo preveč enostransko kulturno-jezt-kovno in statično. Pozneje sem Se začel zanimati tudi za raj-hovsko socialistično politiko in sem bil nekaj časa naročen na vodilno glasilo »Vorwarts«. Kautsky se mi je zdel precej dolgočasen doktrinarec. opozoril pa me je ®a socialno ozadje jezikovnega boja na Češkem In na njegov značaj kot krušni boj med nemško in češko inteligenco ter uradništvom obeh taborov.
Kot član malega, povsod zapostavljenega in zatiranega naroda sem moral biti naravno dovzeten za socializem kot družbenopolitično gibanje m kot teorijo. Polagoma sem spo-polnjeval svoje znanje o njem iz prvih virov. Zato sem moral tudi stalno razmišljati o razmerju socialnega do narodnega vprašanja, socialističnih do narodnih ideologij. Pozornost so mi vzbujale razmere na češkem, kjer se je bila pojavila radikalna češka (Klofačeva) stranka, ki pa se mi je zdela vse preveč nacionalno demagoška, še bolj pa me je zanimal vsak pojav na Slovenskem, ki je obetal radikalizacijo naše narodne politike. Pozdravljal sem tako imenovano narodnoradikamo gibanje med našimi visokošolcl.
'••••• •*«••••••	*•••••••<
ki je nastalo kot reakcija na nezdrave razmere v slovenski naprednjaški politiki, ker sem pričakoval od njega, da bo dalo našemu narodnemu boju nekaj revolucionarnega poleta. Iskal sem zveze z visokošolci in srednješolci in širil glasilo gibanja »Omladino«. {la ferial-nem sestanku narodnoradikal-nih študentov v Ljubljani leta 1904 sem spoznal najvidnejša osebnosti tega gibanja. Ko sem poslušal referate, se mi je začelo svitati, da gre v glavnem za obnovo slovenskega liberalizma, ki je zašel v popolno jalovost. Narodna in napredna ideja sta se poudarjali kot ideji vodnici, kar mi je bilo dokaz, da narodne ideje niso dojeli v njeni revolucionarnosti in jo morajo zato dopolnjevati s svobodomiselno ideologijo. To se mi je zdelo polovičarstvo in ’e dejansko tudi bilo. Nadaljnji razvoj je to pokazal, ko je na-rodnoradikalno gibanje zvodenelo in je služilo zgolj za pomladitev kadra slovenskih na-prednjaških politikov. Žerjav je prevladoval s svojim hladnim razumom. V svojih izvajanjih na sestanku je bil stvaren. Govoril je o nevarnosti, ki nam preti od gospodarskega zasuž-njenja po tujem kapitalu; edino rešitev je videl v čim hitrejši akumulaciji domačega kapitala. Žal mi je bilo. da narodnora-dikalno gibanje ni držalo, kar je obetalo, ker sem videl med dijaštvom. koliko razumevanja in hvaležnega odziva je našlo vsako radikalnejše in revoju-cionarnejše narodno stremljenje.
(Nadaljevanje prihodnjič.)
>•*•«»•«■ «•«■••••• ••«•••*••
J
Predmetni učitelj telesne vzgoje ;
z dolgoletno prakso in žena učiteljica prosita za službeno mesto kjerkoli v Sloveniji izven novomeškega okraja. Pogoji: suho, primerno družinsko stanovanje, službene mesto ob železnici in telovadnica na šoli.
Ponudbe pošljite v uredništvo »Prosvetnega delavca«.


NOVE KNJIGE
KNJIŽNICA »ČEBELICA« (cena broš. 50 din, kart. 110 din) Norveška narodna: POŠTENI NOVČIČ — že izšla P. Kunaver; NEBO NAD NAMI — že izšla F. Milčinski: ZLATA HRUŠKA — izide v prvi polovici meseca marca
KNJIŽNICA »SINJI GALEB« (cena: broš. 90, ppl. 150 din) H. Montgomery: RUMENOOKI — že izšla J. Vandot: KEKEC NA VOLČJI SLEDI — Izide prve dni v mesecu marcu
KNJIŽNICA »KONDOR« (cena: broš. 130, ppl. 250 din) J. Jurčič—J. Kersnik: ROKOVNJAČI — že izšla N. V. Gogolj: REVIZOR — šole bodo knjigo prejele prve dni v mesecu marcu
ZLATA PTICA
3. knjiga letošnjega programa »SLOVAŠKE PRAV-" LJICE« — knjiga izide prve dni v mesecu marcu. Cena za prednaročnike 300 din KNJIŽNICA ZA SOLARJE
L. Starič: KRAGULJE GNEZDO, cena broš. 120din, ppl. 190 din
T. Pavček: MAČEK NA DOPUSTU — pesmi — kart. 150 din
C. Golar: ČEZ LOKE IN POTOKE — pesmi — kart. 300 din
KNJIŽNICA ZA MLADINO
V. Winkler: DREJC Z VIŠAVE, partizanske povesti, cena broš. 100, ppl. 180, cpl. 260 din Prve zvezke nove zbirke »IGRA IN DELO« bomo šolam odposlali konec meseca marca.
' Uprava, naročila še vedno sprejema.
ZALOŽBA »MLADINSKA KNJIGA«
LJUBLJANA, Tomšičeva ul. 2
Državna založba Slovenije
priporoča nakup sledečih učil:
PREIZKUS PLODNE ZEMLJE
— v leseni šatulji. Učilo je mali laboratorij, kjer vsak učitelj, kmet ali kmečka zadruga na zelo preprost način lahko ugotovi potrebo po kalciniranju zemlje. Nazorno je prikazan tudi vpliv pomanjkanja elementov na rast koruze. To učilo izpopolnjuje že zbirka najpotrebnejših gnojil. Služilo bo kot prvi pripomoček za dosego višjega hektarskega donosa.
Prodajna cena je-3395 dinarjev.
PETR0GRAFSKA ZBIRKA.
V leseni šatulji je zbranih 40 različnih hribovitih kamenin. Učilo je sestavljeno po programu za srednje šole. — Prodajna cena zbirki je 2340 dinarjev.
STENSKI ZEMLJEVID SLOVENIJE
— v meriln 1:150.000. Zaradi majhne naklade svetujemo vsem šrtam, ki te kartel še nimajo, da si jo čimprej oskrbijo.
V kratkem bo založba imela na zalogi slike hidre, potočnega skržka, človeških presnavljal, dalje karto FLRJ s kontrolno žarnico, nemo ročno karto Slovenije in modele parnega stroja, bencinskega motorja, ure na nihalo in hidrocentrale.