LETO VI. ŠT. 9 (250) / TRST, GORICA ČETRTEK, 8. MARCA 2001 SETTIMANALE SPEDIZ. IN A.P. - 45% - ART. 2 COMMA 20/b LEGGE 662/96 - FILIALE Dl GORIZIA ISSN 1124-6596 NOVI GLAS JE NASTAL Z ZDRUŽITVIJO TEDNIKOV KATOLIŠKI GLAS IN NOVI LIST 11. JANUARJA 1996 ZA RESNIČNE VREDNOTE! Italijo in seveda tudi nasje pred nekaj dnevi globoko pretresla vest o okrutnem umoru matere in sina v kraju Novi Ligure, umoru, ki ga je zagrešila mladoletna hčerka Erika in njen prav tako mladoletnifant Omar. Ker smo bili te dni dobesedno zasuti z novicami iz mesteca, kjer seje zgodil umor, ker smo slišali že preveč poročil o zločinu in veliki tragediji, kije pretresla vso državo, tokrat nebi obnavljali žalostne zgodbe, in tudi odgovorov, zakaj do takih velikih tragedij pride, vam ne moremo dati. Lahko pa se vsi skupaj vprašamo, kaj je narobe v naši družbi, kaj je narobe v navidez urejeni, zgledni katoliški družini, da lahko do take tragedije sploh pride. Najbrž smo vsi že siti raznih resničnih in samozvanih strokovnjakov, ki nam te dni s televizijskih zaslonov do onemoglosti razlagajo, zakaj je do tragedije prišlo, zakaj je čisto normalna hčerka skupaj s svojim fantom okrutno ubila lastno mamo in svojega mlajšega bratca, ki je teden dni pred smrtjo v šoli zapisal, daje njegova najboljša prijateljica sestra. Pred vsako smrtjo, tudi najbolj neverjetno, je najboljši odgovor na vprašanje, zakaj se je to zgodilo, molitev, če smo seveda verni, kristjani; če pa to nismo, vsaj spoštljiv molk in dostojna drža do umrlega in predvsem pa do najbližjih sorodnikov, ki bodo nasilno smrt svojih dragih nosili v sebi vse življenje. Najboljši odgovor na vprašanje, zakaj se take grozote lahko dogodijo, sem dobil od starejšega, izkušenega in z Zll’ljenjern pomirjenega gospoda, ki mi je z gotovostjo Preizkušenega in modrega človeka enostavno dejal: “Te stvari se dogajajo zato, ker je naša družba zlagana! To se ogaja zato, ker je padla lestvica vrednot. To se dogaja zato, ker namesto vrednot danes kraljujejo zlagana družba, zlagane, navidezne vrednote, vrednote, ki to niso. ” Zlagana družba torej, družba, v kateri živimo. Družba, kije postala v zadnjih dveh, treh desetletjih tako jalova, da ima danes povprečna družina na severu Italije manj kot enega otroka, medtem ko jih je imela še v letih sestdesetpo tri, družba, v kateri smo se navadili na blagostanje in bogastvo, ne da bi pri tem pazili na resnične vrednote, vrednote, ki so bile nekoč temelj današnjega blagostanja. Najboljši pokazatelj tega stanja v naši družbi so sredstva obveščanja, v katerih prevladuje pretirano čaščenje denarja, bogastva, slave, zunanjega blišča in seveda lagodnega življenja ter obvezne zabave. V vsem tem opevanju današnjih vzorcev-“modelov sodobnega življenja’’ seveda ni niti sledu o resničnem življenju, o življenju, o katerem je naš pesnik lepo povedal, “da ni praznik, da je delovni dan!’’ Nikjer ali skorajda več nikjer ne boste danes v sredstvih obveščanja več našli nobenega poudarka na temeljnih vrednotah, kot so poštenje, dobrota, solidarnost, nesebična ljubezen, marljivost, odrekanje, vztrajnost pri vsakem študiju in vsakem, tudi navidez najmanj pomembnem delu. V zameno se danes ponujajo miti bogastva, zlahka zasluženega denarja, bliščprazni-ne, ki jo v človeku ustvarja naša zlagana, daj-dam, potrošniška družba. stran 2 PO IZGLASOVANJU V PARLAMENTU IN PODPISU PRESEDNIKA REPUBLIKE PRED URESNIČEVANJEM ZAŠČITNEGA ZAKONA ALOJZ TUL Ob dokončni odobritvi zaščitnega zakona v italijanskem parlamentu si je slovenska narodna skupnost v Italiji tako rekoč oddahnila, in to ne toliko zaradi njegove vsebine kot take, kolikor zaradi dejstva samega, daje italijanska država končno po več desetletjih odlaganja sprejela, podobno kot za nemško govorečo manjšino v bocenski pokrajini in francosko v Dolini Aoste, poseben zaščitni ukrep na vsedržavni zakonodajni ravni za slovensko manjšino v avtonomni deželi Furlaniji-Julijski krajini. Zapisali smo, da si je oddahnila, kar pomeni, da je bilo zaenkrat kronano njeno povojno prizadevanje za dosego pravne podlage za njen obstoj in razvoj. S tem vprašanjem so se namreč ukvarjali že ustavodajni očetje davnega leta 1946 oziroma 1947, ko so sprejeli 6. člen ustave in ustanovitev avtonomne dežele F-Jk s posebnim statutom zaradi njenega obmejnega položaja in prisotnosti slovenske manjšine. Njeno dejansko ustanovitev so sicer odložili na poznejši čas, o-hranili pa so obvezo po zaščiti manjšine. Sledile so nadaljnje obveznosti države do slovenske manjšine, zlasti tiste na Tržaškem (Posebni statut iz le-ta1954 ob razdelitvi STO-ja na temelju Londonskega sporazu- ma ter potrditev ravni zaščite v 8. členu Osimske pogodbe iz leta 1975). Od leta 1970 naprej so se v parlamentu vsako zakonodajno dobo vlagali zakonski osnutki do leta 1996. POTREBNI BODO NADALJNJI NAPORI Oddahnitev še ne pomeni, da lahko sedaj čakamo, da se bodo avtomatično izvajala sprejeta zakonska določila. Bila bi velika napaka, če bi se predali takšni naivnosti. Zato se bodo morali odslej napori vseh manjšinskih dejavnikov usmeriti v dosledno in načrtno uresničevanje posameznih določil tako v okviru instrumentov, ki jih nudi sam zakon, kakor tudi v okviru že obstoječih možnosti. PRED POLITIČNO IZBIRO Ml IN VOLITVE JURIJ PALJK lagasaa Demokracija ne obstoji samo v tem, da imamo institucije, parlament, volitve, poslance. Obstoji tudi v tem, da imamo ustrezno miselnost, ustreznega duha, kar si privzgojimo z leti, desetletji, stoletji. Demokratično ljudstvo se je naučilo krotiti svoje nagone, svojo jezo, svojo sebičnost, svojo nasilnost. Naučilo seje brzdati maščevalni duh, spoštovati vrednote drugih, tudi vrednote nasprotnikov. Naučilo se je postavljati si uresničljive cilje z izbiro ustreznih sredstev, z: objektivnim prosojanjem dejstev. Demokracija je torej intelektualna in moralna pridobitev. SODOBNI POLITIČNI MISLTC ANDREJ BRATUŽ V Italiji se vedno bolj že odvija ostra volilna kampanja. Parlament bo verjetno v kratkem razpuščen (govori se o 8. marcu) in s tem dejansko odprta pot bližnjim volitvam za obnovitev parlamenta, pa tudi nekaterih posameznih krajevnih uprav. Med temi so npr. pri nas občine Tržič, Ronke in Porde-non, pa tudi goriška in videmska pokrajina. Vse to je že dovolj za politično izbiro naših volivcev. Italijanska politična scena je danes kar se da razčlenjena, poleg tega pa še polemično zelo napeta. Oba velika tabora, levosredinska Oljka s svojim kandidatom premieram Rutellijem in desno obarvana Hiša svoboščin z Berlusconijem kot glavnim kandidatom, sta zelo aktivna v močnih polemikah, ki marsikdaj presegajo meje dostojnosti. Vsedržavna politika torej v bistvu tudi zaznamuje posamezne krajevne stvarnosti. Kot sestavni del Oljke sta se zadnji čas pojavili še Marjetica in Sončnica, tako da bo politični bota- nični vrt kar precej raznolik. Kako pa je pri nas? Slovenci bomo letos volili za vse prej omenjene ustanove oz. uprave. Prisotni bomo seveda za volitve v parlament (senat in poslanska zbornica), kar je seveda temeljne važnosti. Vsi vemo, da smo Slovenci v Italiji v dobi med obema vojnama že aktivno sodelovali za izvolitev naših najvišjih predstavnikov. Slovenski poslanci po prvi svetovni vojni (Karel Podgornik, Virgil Šček, Josip Vilfan in En-gelbert Besednjak) so pod znakom lipove vejice skupno z južnotirolsko planiko bojevali trd boj s takrat že fašistično vlado. Ti so gotovo vsi predstavljali skoraj celotno manjšino, ki je bila takrat tudi številčno zelo močna. Dandanes pa so bili slovenski parlamentarci v glavnem izraz le levičarskega dela Slovencev. Samo pri zadnjih dveh političnih volitvah (izvoljena sta bila senatorja Darko Bratina oz. Dimitrij Volčič) smo Slovenci glasovali bolj ali manj enotno za kandidata Oljke, ki pa je bil sicer še vedno izraz levice. Kako pa danes? Položaj je gotovo zelo zapleten in pester. ■STRAN 2 Slovenski volivci se bodo po vsej verjetnosti, kot že prej, strnili okoli Oljke, le komunistična SKP zaenkrat napoveduje svoje samostojne liste, morda tudi s slovenskim kandidatom. Problem je sedaj v glavnem izbira oz. določitev slovenskega kandidata za parlament. Znano je, da je pokojnemu senatorju Bratini uspelo vnesti v volilni zakon za senat za nas pozitivno novost. Goriško senatno okrožje je namreč poleg same goriške pokrajine pridobilo še dele ozemlja videmske oz. tržaške pokrajine. V prvo spada predvsem velik del Beneške Slovenije, drugo pa kraški del Tržaške (občine Devin-Nabrežina, Zgonik in Repentabor). S tem je gotovo olajšan volilni postopek za izvolitev slovenskega senatorja v naši deželi. Zadnje volitve so to dejansko potrdile. Res pa je, da nihče nima monopola nad kandidaturami. Kot smo že omenili, je doslej svojega kandidata predlagala (in tudi izvolila) levica. Zato bi morale nujno in to po neki zdravi logiki sedaj politične sile Oljke določiti kandidata, ki ne izhaja iz levičarskega tabora. To načelo je uradno potrdila tudi slovenska stranka. Posebno pomembno je, da se določi ozemlje občin in njihovih delov, kjer se bodo lahko uveljavljale zaščitne norme. Vsi dobro vemo, da je ena šibkih točk zakona prav ta, da to prepušča naklonjenosti krajevnih dejavnikov. Zaradi tega bo verjetno težko vključiti v zadevni seznam vse občine, kjer v večjem ali manjšem številu živi slovensko prebivalstvo. Kot je znano, so skoro vsi v zadnjih dvajsetih letih predlo-j ženi zakonski osnutki vsebovali seznam občin s slovenskim j prebivalstvom, vključno skupni zakonski osnutek vseh manj-| šinskih komponent, ki ga je bil leta 1993 predložil senator Bratina in za njim leta 1996 poslanec Caveri. To omenjamo ne zaradi želje po polemiziranju, temveč da prikažemo bralcem, pred kakšnimi težavami smo se znašli po siceršnji odobritvi zakona. To lahko ugotovimo že v zvezi z izvajanjem znanega zakona 482 iz leta 1999 o zaščiti zgodovinskih manjšin v Italiji, ko se, recimo, goriška občinska uprava upira priznanju Slovencev v mestu Gorici. Ironija usode je, da se to dogaja prav ob praznovanju tisočletnice prve pisne omembe Gorice v slovenski obliki! Splošno priznano dejstvo je, da Slovenci prebivajo v 35 občinah tržaške, goriške in videmske pokrajine, in sicer v neprekinjeni zemljepisni kontinuiteti od Milj do Trbiža. Ko bi nekatere teh občin ne pristale na izvajanje zaščitnega zakona na svojem področju, bi se spodkopala omenjena kontinuiteta. Zaščitno območje bi bilo tako podobno "leopardovemu kožuhu". Zato je povsem razumljivo, da smo Slovenci tako kot posamezniki kakor naše organizacije sprejeli odobritev zakona sicer z olajšanjem in delnim zadovoljstvom, a brez vsakršne evforije, zavedajoč se, kaj vse bo treba storiti, da se zaščitni zakon začne korektno in pošteno uresničevati. Pri tem se bo dejansko preizkusila tudi solidarnost demokratičnih sodržavljanov italijanske narodnosti. Časi naj bi bili zreli za to. Janez Povše TUDI NAD MATER IN BRATA Danijel Devetak ZARES DRAGOCEN ZBORNIK Ivan Žerjal VSEKAKOR MORAMO SPREMENITI NAČIN ŽIVLJENJA Rafaela Bohm V SPOMIN NA VELIKEGA NARODNJAKA Breda Susič AFGANISTAN: KAJ POMENI VERSKA NESTRPNOST SV. ANA: VANDALSKA AKCIJA ALI ŠE KAJ DRUGEGA? Jurij Paljk / intervju MSGR. JANEZ GRIL Remo Devetak VOLITVE V OBČINI GORICA IN SLOVENCI 1 ČETRTEK, 8. MARCA 2001 msgr. Dino De Antoni DRUŽINA PROSTOR MOLITVE Peter Verri PO ČEM HREPENIMO? CENA 1500 LIR 0,77 € NOVI 2 ČETRTEK, 8. MARCA 2001 SREČANJE MINISTROV ZA OKOLJE SKUPINE G-8 V TRSTU VSEKAKOR MORAMO SPREMENITI NAČIN ŽIVLJENJA IVAN ŽERJAL Srečanje ministrov za okolje sedmih industrijsko najbolj razvitih držav (Francije, Italije, Velike Britanije, Nemčije, Kanade, ZDA in Japonske) in Rusije, se pravi držav t.i. skupine G-8, ki je potekalo v Trstu od 2. do 4. mar-ar, prav nobena stvar ne more nadomestiti teh praznin v človeku, teh pošastnih praznin in puščav, kijih ustvarjajo lažne vrednote današnjega sveta, ki v zameno za dobroto ponuja zlaganost plehke in lahke zabave, v zameno za dobroto preprostega in nezamenljivega kruha ponuja trenutno sladkost zadnjega bonbona. Vseeno pa je res in še kako res, da se tudi v tej družbi da še veliko, ogromno narediti! A začetije potrebno pri sebi, nadaljevati je potrebno v krogu družine, kajti samo, če spremeniš sebe, boš lahko spremenil družbo, v kateri živiš! Zato ne bomo kazali s prstom na druge, ne bomo razlagali, zakaj se take tragedije dogajajo drugim, ker vemo, da se lahko prav tako nam, ampak bomo zrli na- prej, ker vemo, da imamo odgovore tudi na najbolj zahtevna vprašanja današnjega zapletenega in zlaga-I nega sveta! Za vrednote namreč gre! Za vrednote, na katere tudi sami pozabljamo in jih seveda ne moremo dajati za vzor drugim, če jih | sami ne živimo! Zaman je namreč vsako govorjenje našim otrokom, da je kruh dober, da je kruh še vedno vrednota našega življenja, če pa ga potem pred njihovimi očmi mečemo v smeti! Da se take in podob-j ne tragedije ne bodo ponavljale v naši družbi, moramo poskrbeti sami! Najprejpri sebi, z zgledom in poštenim življenjem, ki sloni na resničnem in pristnem življenju z vrednotami, na življenju, ki je polno in vredno življenja le takrat, ko temelji na vsakdanjem zavzemanju za tiste navidez majhne vrednote, na katere je današnji svet pozabil, a so temeljnega pomena za resnično srečo in resnično potno, človeka vredno življenje. Ml IN VOLITVE Tako je deželno vodstvo Slovenske skupnosti predlagalo za kandidata za senat šte-verjanskega župana Hadrijana Corsija in sedaj pričakuje pozitiven odziv od ostalih partnerjev Oljke. Stranka Levih demokratov oziroma njen slovenski del predlaga za kandidata sedanjega podpredsednika deželnega sveta Furla-nije-Julijske krajine Miloša Budina. Goriški del te stranke pa daje spet svoje predloge z lastnim kandidatom. Še drug pomembnejši partner v Oljki je Ljudska stranka (LS), nekdanji glavni del Krščanskih demokratov. Ti so pa predlagali za goriško senatno okrožje deželnega svetovalca Brussa. Ostajajo pa še nekateri drugi predlogi. Vsekakor je igra še v vsem odprta. Danes ji še ne vidimo zaključka. Seveda bo moralo v zelo kratkem času priti do rešitve še spornih zadev, ki so predvsem kandidature. O tem pa bomo lahko pisali šele kasneje. NOVI GLAS UREDNIŠTVO IN UPRAVA 34170 GORICA, RIVA PIAZZUTTA 18 TEL. 0 481 53 3 177 FA X 0481 5 3 b 978 E - M A11 noviglas@tmedia.it 34133 TRST, ULICA DONIZETTI 3 TEL. 0 40 365 473 FAX 0 40 775 419 E-MAIL nglasts®tin.it GLAVNI UREDNIK ANDREJ BRATUŽ ODGOVORNI UREDNIK DRAGO LEGIŠA IZDAIATELJ ZADRUGA GORIŠKA MOHORJEVA; PREDSEDNIK DR. DAMJAN PAULIN REGISTRIRAN NA SODIŠČU V GORICI 28.1.1949 POD ZAPOREDNO ŠTEVILKO 5 TISK TISKARNA BUDIN / GORICA NOVI GLAS JE ČLAN ZDRUŽENJA PERIODIČNEGA TISKA V ITALIJI - USPI IN ZVEZE KATOLIŠKIH TEDNIKOV V ITALIJI - FISC LETNA NAROČNINA ITALIJA IN SLOVENIJA 80.000 LIR, INOZEMSTVO 120.000 LIR, ZRAČNA POŠTA 150.000 LIR POŠTNI TEKOČI RAČUN 10647493 CENA OGLASOV PO DOGOVORU SC FANATIZEM V AFGANISTANU KAJ POMENI VERSKA NESTRPNOST BREDA SUSIČ Ob koncu minulega tedna sta svetovno javnost presenetili dve novici, ki sta nosili obratna vrednostna predznaka. V pozitivnem smislu je presenetila vest o tem, da bo meseca maja papež Janez Pavel II. med svojim pastoralnim obiskom v Siriji molil v veličastni mošeji Omayyad v Damasku. Prvič bo poglavar rimsko-katoliške Cerkve stopil v muslimanski tempelj in s tem korakom dokazal svojo zavzetost za ekumenizem in strpnost med pripadniki različnih verstev. Točno obratno sporočilo pa je v svetu odmevalo ob novici o uničenju znamenitih kipov Bude v kraju Bamiyanu v Afganistanu. Voditelj talibanov, ki nadzorujejo 90% državnega teritorija, mula Mohamed Omar je v ponedeljek, 26. februarja, ukazal uničenje vseh podob in kipov iz obdobja pred nastopom islama, ki prikazujejo božanstva, za katera bi obstajala nevarnost, da bi jih kdaj častili pripadniki muslimanske vere. Najprej so se s protesti oglasili kulturniki s celega sveta, ki so opozorili, da nad 1500 let stara kipa Bude predstavljata neprecenljivo kulturno dediščino, ki je last celotnega človeštva, in da zato talibani nimajo pravice, da ju uničijo. 53 in 35 metrov visoka kipa so postavili v času med drugim in osmim stoletjem po Kristusu približno na polovici t. i. svilene poti, kjer so se v enkratni simbiozi srečevale grška, perzijska, arabska in pa indijska kultura. Ko je mednarodna skupnost konec minulega tedna ugotovila, da gre tokrat za povsem resno grožnjo (pred tremi leti islamski vojaški voditelj Abduk VVahid podobnih groženj ni izvedel), so se začela mrzlična prepričevanja, pogajanja in pritiski na vodstvo Afganistana, da bi se odpovedalo svojemu sklepu. Vendar so talibani - po zaenkrat nepreverjenih podatkih - izvršili ukaz svojega voditelja, ki je odločitev utemeljil s trditvijo, da uničenje kipov zahtevajo predpisi muslimanske vere. To razlago pa so odločno zavrnili politični in verski voditelji drugih islamskih držav, vključno s pakistanskimi, tistimi iz Savdske Arabije in Arabskih emiratov - to je iz držav, ki edine priznavajo režim talibanov. Opazovalci mednarodne politike so kmalu našli pravi razlog za Omarjevo odločitev, ki seveda ni imela nikakršnega opravka s Koranom ali islamsko postavo. Očitno je šlo za politično potezo in izzivanje Zahoda ter Organizacije združenih narodov, ki je januarja uvedla sankcije proti režimu v Kabulu. Zahtevale so jih Združene države Amerike zaradi zatočišča, ki ga talibani nudijo savdskemu teroristu Osami Bi-nu Ladenu, obtoženemu številnih protiameriških terorističnih akcij. Sankcije so še poglobile izolacijo države, ki se spopada s hudimi posledicami sovjetske okupacije (do leta 1989) in državljanske vojne med večinskimi Pahtuni (ki živijo na jugu in vzhodu države) ter pripadniki manjšin (Tadžiki, Uzbeki, Kazahi in Turkmenci), ki živijo na severu države, in posledicami vojne med talibani in t.i. Severnim zavezništvom (ki ga podpirajo sosednje države, od Rusije do Indije in Irana). Afganistan je zadnja tri leta prizadela tudi uničujoča suša, ki je povzročila na sto tisoče mrtvih, obubožanih in izseljenih zaradi lakote. Talibani, bivši študenti posebnih islamskih šol (madrasas) v izgnanstvu v Pakistanu, so se med sovjetsko okupacijo zavzemali za vzpostavitev miru in reda v državi ter za demilitarizacijo ljudstva. Naslanjali so se na islamsko vero, vendar so po prevzemu oblasti nad večino ozemlja leta 1998 in pri vzpostavljanju državne ureditve, ki temelji na islamski postavi, večkrat dokazali, da so pripravljeni strumentalizirati religijo in jo ekstremizirati v politične namene. V primeru ikonoklastične akcije tega tedna ne gre za nič drugega kot za to. Ekstremna verska netoleranca (tudi proti šiitskim muslimanom) je namreč v nasprotju z stoletno tradicijo afganske družbe, ki je poznala sožitje med pripadniki hindujcev, sikhov, judov in različnih struj sunitskega islama. Ti so v preteklosti sicer konservativno muslimanskega Afganistana veliko pomenili. Žal je prav ta družba zaradi sovjetske okupacije in kasnejše vojne popolnoma razpadla, mesto t.i. vojnih gospodov so prevzeli talibani, ki so nekdanjo povezovalno vlogo muslimanske vere - kot piše časnikar Ahmed Rashid v Le Mond Diplomati-que - spremenili v smrtonosno orožje. POVEJMO NA GLAS JANEZ POVSE TUDI NAD MATER IN BRATA Strašno, prestrašno je, kar sta storila Erika in Omar in nad čimer smo pretreseni vsi, je pretresena prav vsa država. Dvigniti roko nad lastno mater in lastnega brata, tu se seveda pričnejo majati tla, na katerih stojimo. In vendar, zgodilo se je in časa ni mogoče obrniti nazaj, čeprav hi si to tako iz srca želeli. Prav zaradi srhljivosti dogodka se moramo v sebi dvigniti in napraviti vse, kar je v naših močeh.To pa se pravi v mislih na obe žrtvi pomagati vsem, ki so preživeli in ne nazadnje nam samim, ki smo se znašli v navzkrižju pretežkih vprašanj. Poskušati moramo razumeti, kaj se dogaja v mladih in mladoletnih. Poskušati moramo razumeti, na vsak način moramo poskušati razumeti. Zakaj se je lahko kaj takšnega zgodilo in kateri so širši razlogi, ki so na delu. Primer te vrste namreč ni prvi, to pa pomeni, da se je kot vsi prejšnji porodil iz povsem določenega in nemara tudi do-ložljivega zaledja. Dokopati se moramo do prepoznanja, da ne bi kot pogostoma v podobno pretresljivih primerih ugotovili, da je šlo le za hipno obsedenost, norost oziroma za takšno ali drugačno bolezen. Kadar se ustavimo s takšno ugotovitvijo, potem nismo rešili ničesar, nemočno smo obstali brez odgovora. Dogodka pa tudi ne smemo demonizirati, ker je to druga oblika poraza. Dejstvo je, da duševne stiske ne prizanašajo niti mladoletnim in niti ne otrokom, kar smo skušali na tem mestu zadnjič podrobneje osvetliti. Vse kaže, da živimo v času, ki vse bolj lega na človeka in to prav v razvitem svetu, katerega del smo. Stisk in tesnob je vseh vrst, prav tako strahov in depresij in vse več posameznikov je v ta krog zajetih. Toda prepričanje v smisel našega obstoja nas uči, da vedno obstaja izhod in da nas najtežji trenutki v bistvu usmerjajo v boljše in bolj človeške rešitve. Kot da se dandanes prostor nad nami silovito odpira, svet vse bolj postaja en sam, mi pa smo verjetno še vedno zaprti ter obrnjeni vase ter se ne moremo dovolj hitro novemu prostoru odpreti. Zato nas stvari vse bolj utesnjujejo, dokler nam ni pretesna celo družina, ki je nenadomestljivi in prvinski vir našega življenja. Kot so nakazali nekateri strokovni pogovori o Eriki in Omarju, sta zaradi širših razlogov pod udarom prav družina in šola, kar pomeni, da takšna, kot trenutno sta, ne moreta kljubovati izzivom časa in zato omahujeta. Lahko da sta preveč obrnjena vase, verjetno pa za njiju storimo dosti premalo, da bi bila v novem času dovolj široka njiva za novo rast in za srečnejše življenje vseh. Naj bo tako ali tiste črne kronike, ki hitro utone v pozabo. AKTUALNO PREJELI SMO KAKŠEN NARCISIZEM! Bivši senator in dopisnik tržaškega sedeža RAI (slovenski odsek) v Rimu Stojan Spetič je v PD dne 28. februarja imel intervju, v katerem mu je v zvezi z našim zaščitnim zakonom kolega S. T. postavljal kar po meri vprašanja, na katera je Spetič kar po meri odgovarjal. Tolikšnega hvalisanja in tolikšne zavzetosti samo zase in za svoje "tovariše" že dolgo nisem bral v naših časopisih. Samo nekaj cvetk: "... kakor tedaj, ko prideš vrh gore, smrtno utrujen in vendar srečen." (občutek namreč ob dokončnem sprejetju zaščitnega zakona v senatu). "Klical sem Masellija. Obljubil mi je, da se bova po odobritvi zaščitnega zakona napila v kaki rimski oštariji". "Potem sva si z Milošem (Budinom, op. p.)... stisnila roke. Kljub kratkim stikom in občasnim prepirom sva pripeljala do konca". Sva pripeljala, on Spetič in Miloš namreč! Samo onadva: nihče drug! In potem, ko omenja pokojne, ki so imeli kako zaslugo za globalno zaščito, našteje dobesedno samo svoje ideološke somišljenike in tovariše, nikogar drugega: Mitko (Šiškovič), Albin (Škerk), Žarko (Race), jelka (Gherbez), Darko (Bratina), Dorič (Predan). In drugi: recimo Avgust Sfiligoj, ki /e bil 1971, to je točno pred tridesetimi (‘ti (takrat, ko se je Spetič, če se ne motim, šolal v Sovjetski zvezi), v prvi elegaciji pri tedanjem predsedniku vlade Colombu? Nič! On seveda (tudi ce ježe pokojni) ni naš, zato niti trohice hvale njemu in njegovim iz vrst demokratičnih krogov Slovencev v Italiji. aiP° komunisti imajo pravico do kake zahvale in nihče drug! Pa še druge Spetičeve cvetke: “Moja vloga ? O njej nisem veliko Storil. Delal sem za kulisami...". Pogajal sem se... izkoriščal sem... Sodeloval sem../'. Moj Bog, kakšen narcisizem! In vse to za zakon, ki je tak, kakršen Pač je! In če bi bil zakon zares vsega spoštovanja vreden, to je dober, popoln zakon? Kaj bi morali Spetiču še živemu odkriti spomenik sredi Trsta ? Že prav, on Pač hoče nad tem zakonom imeti za v*ako ceno t.i. "/'us primae noctis"! Naj ga ima, škoda le, da je nevesta (globalna zaščita) tako revna in tako malo mikavna! DRAGO ŠTOKA DODATEK Med avtorji besedil pesmi iz repertoarja Andrejke Možina, ki smo jo in-tervjuvali prejšnji teden, ima pomembno mesto tudi znani tržaški besedni ustvarjalec Saša Martelanc. Oproščamo se, da je njegovo ime v poeovoru izpadlo. - Ured. GORIŠKI NADŠKOF VOŠČIL VSEM ŽENAM Oh prazniku žena, ki ga praznujemo vsako leto na dan 8. marca in ki vsako leto izgublja na pomenu, tako c a ženske same predlagajo odpravo omenjenega dne, bi radi povzeli pismo, ki ga je goriški nadškof msgr. Di-n? De Antoni poslal vsem ženskam. V njem poudarja, da je ženski spol v ysem enak moškemu, saj je bil ustvarjen po Božji podobi. Kot tak torej lah- o zahteva iste pravice in dostojanstvo, 'mu pritičeta po naravi. Moški in žen-s e pa smo si kljub temu različni, v marsičem antitetični, saj v naravi in du-ovnosti izpopolnjujemo drug drugega in vsak predstavlja manjkajoči del i^r»u8e8a' Zaradi tega se v življenju rMoški spol ne uživa a priori žen Prec*nos*'' saj imajo moški in iu rJS |C 'S*° naravo in dostojanstvo, ki kot° ^erno Bogu, ki nas je ustvaril ko j60 - °sebke, popolne le takrat, 1 srečamo v skupnem življenju. POGOVOR / MSGR. JANEZ GRIL DOBER TISK NAS POVEZUJE JURIJ PALJK Dr. Janez Gril. prav bi bilo, da bi se našim bralcem najprej predstavili. Rojen sem v majhni idilični vasici Buinec - sedem hiš je štela v mojem otroštvu in tudi danes jih nima dosti več - blizu Dolenjskih Toplic, znanem termalnem zdravilišču, sredi dolenjskih gričev, poraščenih z vinsko trto, in prijaznih zelenih dolin z mogočnimi gozdovi Kočevskega Roga v ozadju. V tej prelepi deželi je teklo moje srečno otroštvo. Od prvih spominov naprej je bilo po eni strani prežeto z živo vero mojih domačih, po drugi pa zaznamovano s trpljenjem bratomorne vojne, revolucije in njenih posledic. Kje je moj stari ate, sem večkrat vprašal mamo ali staro mamo, in na mesto odgovora v njunih očeh opazil solze. Bilo mi je okoli pet let, ko mi je mama zaupno povedala, da so starega ata in strica Franceta ubili komunisti in da je v Rogu bilo pobitih zelo veliko nedolžnih ljudi. Skoraj roteče me je prosila, naj o tem z nikomer ne govorim. Ko sem kasneje že hodil v šolo, sem velikokrat opazil, kako so se odrasli skrivoma pogovarjali o pobojih in takoj spremenili temo pogovora, ko smo se približali otroci. Starši so nam otrokom doma večkrat naročali, naj ne verjamemo učiteljem, ko nam govorijo proti veri ali ko hvalijo partizane. Ko je sošolec v prostem spisu o-menjal črno mašo za pobite v Rogu, so na šolo poklicali starše. Iz zbornice je bilo slišati njegovo razburjeno mamo, ki je glasno ponavljala: Saj je vse res, še mene ubijte, otroka pa pustite pri miru. Nič se ni zgodilo, ker šola zadeve ni javila naprej. Šele proti koncu osemletke so mi doma povedali, da je bil tudi oče pri domobrancih, da se je po vojni več mesecev skrival, preden se je šel javit v Novo mesto, in da je samo Marija izprosila milost, da ga niso ubili. V šoli sem bil odličnjak, ravnatelj me je predlagal za predsednika pionirske in mladinske organizacije, župnik me je povabil med ministrante. S sošolci smo razdrli marsikatero neumnost, ob vsem tem pa se mi je v srcu vedno pogosteje porajala misel, kaj ko bi tudi ti postal duhovnik. Domači so me podprli, župnik tudi, prav tako tudi prijatelji. Prva odločitev je bila lahka. Odprto vprašanje je bilo samo kam - v Pazin ali v Vipavo? Zmagala je Vipava, ker mi je eden od prijateljev povedal, da imajo tam odlično nogometno igrišče! Vipavska gimnazija je minila, kot bi mignil, in po maturi sem bil pred novo odločitvijo, kam sedaj. Negotovosti me je rešil poziv k vojakom. Na vojaškem odseku so gotovo zamešali moje papirje z bratovimi, on je odšel na jug Srbije, jaz pa ponovno na Vipavsko v Ajdovščino. V 18 mesecih "priprave" je moja odločitev dozorela. Po vrnitvi domov v februarju 1969 sem takoj odšel v bogoslovje in se vpisal na Teološko fakulteto v Ljubljani. Novo mašo sem imel leta 1973. Ker je na mlaju pred cerkvijo visel velik napis: Ti si duhovnik vekomaj, v Dolenjske Toplice pa so takrat zahajali odsluženi revolucionarji, seje moral župnik zaradi "izzivalnega napisa" zagovarjati pri sodniku za prekrške in plačati kazen. Kaplanska leta sem preživel v Kranju. Kot kaplan sem bil član Teniškega kluba in Planinskega društva, kar je odgovorne v partiji zelo motilo. Bila so enkratna leta. Prijatelj Tinko, partizan prvoborec, je pred menoj hodil po domu za ostarele in svoje tovariše borce pripravljal na kaplanov obisk. Kako lepe in temeljite so bile nekatere te spovedi in kakšno veselje in mir Dr. Janez Gril je direktor slovenskega katoliškega tednika Družina, pri katerem je tudi glavni urednik. Družina postaja zadnje čase vedno bogatejša in privlačnejša, izdaja pa tudi vrsto knjig, po katerih radi segamo tudi pri nas. Družina pa je tudi edini slovenski časopis, ki posveča vsak teden del svojega prostora naši stvarnosti v zamejstvu in Slovencem po svetu. je žarel na njihovih obrazih, ko sem I se poslovil od njih! Sledil je študij v Rimu. Na Grego-j riani sem na fakulteti za družbene vede najprej magistriral in nato še doktoriral iz sociologije religije. Leta 1983 I sem se vrnil v Ljubljano. Postal sem I študentski duhovnik. Bila so to leta, ko se je pripravljala slovenska pomlad, ne da bi se tega tedaj sploh zave-| dali. Najmanj polovica politikov slovenske pomladi seje tako ali drugače I sukala naprireditvah, ki jih je organi-| ziral MOČ. Nismo se šli politike, temveč smo skupaj molili in razmišljali o vlogi vernih mladih v Cerkvi in družbi. Poleti leta 1989 sem prišel na Družino, kjer sem še danes. Ste eden tistih slovenskih uveljavljenih in cenjenih duhovnikov-izobražencev, ki ste se šolali v nekdanjem vipavskem malem semenišču. Kakšne spomine imate na to obdobje in kdo so bili vaši sošolci? Na Vipavo me vežejo silno lepi spomini. V prvem letniku nas je bilo 27 iz vseh koncev naše domovine. Hitro smo postali prijatelji, si pomagali pri študiju in se tudi v prostem času družili med seboj. Malo prenapeti vzgoji, i ko so iz nas prehitro hoteli narediti duhovnike, smo se upirali na različne načine, ne nazadnje tudi s študijem in branjem, ki je daleč presegalo zgolj gimnazijsko snov. Pri tem so nas spodbujali tudi naši profesorji dr. Anton Požar, ki nam je vcepil ljubezen do i slovenščine in velikanov slovenskega jezika, prof. Otmar Črnilogar, ki nam je približal grško in latinsko literaturo, prof. France Kralj, ki nam je odprl pot v razumevanje zgodovine, in še bi lahko našteval. Med sošolci naj omenim samo Primorce dr. Cirila Sorča, profesorja na ; Teološki fakulteti v Ljubljani, Dominika Brusa, župnika v Tolminu, Cirila Ceja, župnika v Mirnu, Jožka Brica, župnika v Sežani, Borisa Kretiča, žup-; nika v Knežaku, in Zdenka Štruklja, župnika v Slivju. V Vipavi in kasneje na študiju teologije ste gotovo srečali nekaj vidnejših primorskih duhovnikov. Bi nam jih lahko predstavili? Iz prvega leta bivanja v Vipavi se še vedno živo spominjam srečanja z apostolskim administratorjem za Goriško dr. Mihaelom Torošem. Bil je že bolan, dijaki smo stali v vrsti in ga pozdravljali. Tedaj nisem poznal njego-l vega dela in služb, ki jih je opravljal. Veliko kasneje, zlasti po svojem prihodu na Družino, ki jo je leta 1952 on ustanovil in začel izdajati, pa sem se velikokrat spomnil tistega prvega sre-, Čanja z njim. V spominu mi je ostal vipavski dekan Podobnik, ki je v mojem času nekoliko iz ozadja skrbel in bdel nad semeniščem. S hvaležnostjo | se spominjam okoliških župnikov, ki so nas dijake radi sprejemali na obisk, klepetali z nami in nam navadno tudi bogato postregli. V času služenja vojaškega roka 1 sem ob nedeljah popoldne na skrivaj prihajal na obisk k šturskemu župniku Brcetu. Vedno si je vzel čas za prijateljski klepet ali duhovni pogovor. Ko sem bil pozneje že v Rimu, sem se velikokrat pogovarjal z mons. Bavdažem in ga opazoval, kako je vestno in osebno zelo skromno opravljal svojo odgovorno službo na državnem tajništvu. V Rim je velikokrat prihajal Lojze Škerl, vikar za Slovence v tržaški škofiji, in z nami mladimi študenti ve-' liko časa preklepetal o vseh mogočih | vprašanjih in problemih. Prijetni spomini me vežejo na pred kratkim umrlega mons. Franca Močnika. Niti sence grenkobe ni bilo čutiti iz njegovih ust zaradi mačehovskega odnosa tedanje slovenske oblasti. Iz rimskih let so spletene prijateljske vezi | s sedanjim vikarjem za Slovence v goriški nadškofiji Oskarjem Simčičem. Podobno lahko rečem tudi za ostale "Rimljane", dr. Jožka Pirca, sedanjega prorektorja v Sloveniku, koprskega pomožnega škofa dr. Jurija Bizjaka, dr. Ivana Likarja, mag. Cvetka Valiča, mag. Lojzeta Milharčiča. Dolgoletno skupno delo na področju družbenega obveščanja in sorodni pogledi so me prijateljsko povezali z dr. Dragom Klemenčičem, dr. Rafkom Valenčičem in [številnimi drugimi primorskimi duhovniki. Kdaj ste zapluli v časnikarske vode ?Je bila to nuja ali ste imeli časnikarsko žilico že prej? S pisanjem nisem imel nikoli težav, i V Vipavi smo sanjali o svojem glasilu, kaj več pa nismo zmogli. V času i vojaščine sem potreboval denar, v glavo mi je šinila misel, da bi začel pisati v časopise. "Priredil" sem nekaj starih vicev in jih za pokušino poslal humorističnemu listu Pavliha. Na moje veliko veselje so jih objavili in mi v voj-' sko poslali prvi honorar. Vajo sem večkrat ponovil, in to večinoma uspešno. V bogoslovju sem sodeloval pri Pogovorih, na pol internem, na pol javnem glasilu in kmalu postal glavni urednik. Eno številko nam je takratna oblast leta 1971 zaplenila zaradi odklonilne naravnanosti do takratne, od vseh strani opevane jugoslovanske armade. Takrat sem se prvič srečal s policijskim zasliševanjem in sojenjem na sodišču. Občasno sem sodeloval tudi pri Družini. Na študij v Rim sem odšel s ! tihim dogovorom, da se bom po vrnitvi zaposlil na Družini. Zaradi drugih obveznosti, postal sem študentski duhovnik, sem k Družini prišel šele šest let kasneje. Na Slovenskem danes Družina odigrava pomembno vlogo, saj je postala skoraj edini časnik, ki redno posveča pozornost zlasti zamejstvu in življenju Slovencev po svetu. Zakaj takšna izbira? Ena poglavitnih nalog našega časnika od vsega začetka je bila tudi v tem, da bi verne ljudi povezala v občestvo, v eno samo veliko družino. Ta želja je botrovala tudi pri izbiri imena ob ustanovitvi verskega lista. Prvi urednik dr. Jože Premrov nam je večkrat pripovedoval, da je takšno ime predlagal tudi apostolskemu administratorju dr. Torošu, ki je zamisel podprl in menda dejal: Tako je, Družina naj bo. Dolgo časa je bilo zaradi znanih političnih razmer nemogoče, da bi se Družina zanimala tudi za zamejska vprašanja. Totalitarna oblast bi jo takoj ukinila, urednike pa zaprla. Proti koncu 80. let so se razmere bistveno | spremenile in tudi verski tisk je zadihal bolj svobodno. Povečali smo obseg in razširili tematiko. Ob slovenski samostojnosti in lastni državi se nam je zdelo še toliko bolj pomembno, da na matico pritegnemo tudi rojake v zamejstvu in izseljenstvu. Pri Družini želimo tudi v prihodnje vse rojake povezati v eno samo veliko slovensko družino. Koliko nam to uspeva, morate presoditi vi. Danes smo priča dejstvu, da bralna kultura tudi med Slovenci upada. Zalo vas sprašujemo, kako imate pri Družini urejeno trženje tednika: so pomembnejši de! stalni naročniki ali tedenska prodaja časnika v cerkvah in kioskih? Posledice padanja bralne kulture in manjšega zanimanja za tiskane medije čutimo tudi pri Družini. Število naročnikov na tednik in ostale naše revije ne narašča, temveč drsi navzdol. Organizacija ponudbe in prodaje postaja ena največjih skrbi vsake založbe, tudi Družine. V preteklosti smo imeli zelo dobro organizirano mrežo poverjenikov, ki sojo sestavljali duhovniki in njihovi laiški pomočniki. Danes se je začela trgati. Duhovniki so preobremenjeni in tudi nekoliko naveličani, laiški sodelavci iz župnijskih pastoralnih svetov pa še premalo vpeljani, da bi lahko v celoti prevzeli skrb za prodajo verskega tiska v župniji. Velika večina naročnikov je na Dru-\ žino naročena še vedno prek župnij, dobra četrtina pa po pošti na dom. V prosti prodaji, tako v cerkvenih kot v vseh ostalih kioskih in drugih prodajnih mestih, prodamo le nekaj tisoč izvodov. Naša velika skrb je, da pridobimo nove naročnike, res pa je, da bomo morali tudi prosti prodaji v kioskih posvetiti več pozornosti. Zadnje čase opažamo v Družini lepo število oglasov. Kako je pri vas z oglaševanjem? Nekdaj je bilo oglaševanje v Družini nemogoče. Prvič je bilo na voljo premalo strani, zato je bilo prostora škoda za oglase; drugič pa tudi ni bilo veliko oglaševalcev, ki bi hoteli, smeli ali si upali oglaševati v Družini. Predstavljajte si, kaj bi se zgodilo, če bi že pred 20 leti Petrol objavil celostranski oglas v Družini! Centralni komite bi sklical izredno sejo in direktor bi letel s položaja, člani partije v Petrolu, tiskarni in še kje pa bi dobili stroge opomine zaradi premajhne budnosti, v časopisih pa bi se vrstile kritike na račun kle-rikalno-malomeščanskih navez! Danes živimo v normalnem svetu in to se vidi, če hočete, tudi iz tega, da veliko podjetij želi oglaševati tudi v Družini. Zakaj? Iz preprostega razloga, ker se jim to izplača. Stroški oglasa so manjši kot izkupički od povečane prodaje. Koristi imajo bralci, ker najdejo v svoji Družini resne ponudbe za stvari, ki jih potrebujejo, ne nazadnje ima koristi tudi založba: stroški so manjši za vsoto, ki jo zaslužimo z oglaševanjem. ...........— stran b 3 ČETRTEK, 8. MARCA 2001 4 ČETRTEK, 8. MARCA 2001 KRISTJANI IN DRUŽBA SVETOPISEMSKA RAZMIŠLJAN J A OB BOGOSLUŽNIH BERILIH V LITURGIČNEM LETU C ŽLAHTEN IZBOR BOŽ/E BESEDE, NEDEL/O ZA NEDELjO VILJEM ŽERJAL | ^ pOSTNA |\J E D £ L J “Verovalje Gospodu in ta mu je to štel v pravičnost." (I Mz 15, 6) “Gospodje varuh mojega življenja, pred kom bi moral trepetati?” (Ps 27, 1) “Ta bo z močjo, s katero si more podvreči vse, preobrazil naše bedno telo. ” (Flp 3, 21) “Ko so šli v oblak, jih je obšla groza. ’’ (Lk 9, 34) "To je spomin na Stalinove orgle" mi je pripovedoval duhovnik holandskega rodu, ki je v drugi svetovni vojni služil vojaški rok v nemški vojski na Madžarskem. V prvih petdesetih letih sem ga večkrat srečeval: bil je namreč tajnik kelmoranjskega kardinala Josefa Fringsa in zato večkrat v Rimu. Na dopustu sem ga bil srečal s prijateljem župnikom, s katerim je kot telegrafist odnašal pete pred Rusi proti Nemčiji, tako da sta oba doživljala grozo petja Stalinovih orgel. Omenjeni spomin se je imenoval nespečnost. Povedal je, da ga je to strašno orožje tako pretresa- lo, da od poletja 1944 dalje ni več zatisnil očesa. Obhodil je vse mogoče klinike in zdravnike, a vse je bilo zaman. Nekaj podobnega je doživljal očak Abraham, o katerem beremo v današnjem prvem berilu: "In glej, polastila se gaje groza in gost mrak je padel nanj" (1 Mz 15, 12). Egipčane je prevzemala groza pred Izraelovimi sinovi (2 Mz 1,12). Kralju Nebukadnezarju je zaradi grehov in krivd otemnel razum; povrnil se mu je šele, ko je priznal Gospodovo moč in oblast (Dan 4-5). Seveda moramo razlikovati med strahom in strahom. Obsedenec v Gerasi je npr. popolnoma zmeden, za druge pa nemogoč in divji: Apostoli so na smrt prestrašeni in zavpijejo, ko vidijo prikazen na morju, a se ob Učeniku pomirijo (Mt 14, 25-26). Ali na Veliko noč zvečer, ko jih vklepata vznemirjenje in strah, šele nato se potolažijo (Lk 24, 37-38). Juda Iškarijot obupa in si v skrajni stiski vzame življenje (Mt 27, 3-5). Stotnik in stražarji se ob Jezusovem umiranju pošteno prestrašijo (Mt 28, 54). Evangelist poroča o stražarjih pri Jezusovem grobu takole: "Od strahu pred njim so stražarji vztrepetali in postali kakor mrtvi" (Mt 28, 2-4). Tudi žene so ob grobu sprva polne strahu, a takoj nato polne veselja (Mt 28, 8; Mr 16, 8). Tudi tri bližje Jezusove apostole: Petra, Janeza in Jakoba se polasti strah ob Jezusovi spremenitvi na gori: "Ko so šli v oblak, jih je obšla groza" (Lk 9, 34). Strah in tesnoba sta sad šibkosti in manjvrednosti pred nečim ali nekom, ki je nad nami, posebno ob razodevanju Boga. Tudi človeška hudobija hromi človeka ali razbesnelost narave ob potresu, plazovih, poplavi ali podobno. Toda vsa prikazovanja in vse delovanje Jezusa Kristusa razodevajo mir, veselje, življenje, še posebej ob njegovem vstajenju, ko vliva pogum in zaupanje: "Jaz sem svet premagal" (Jn 16, 33). Strah nima več tiste moči, ki človeka priklepa v svoj primež, marveč se spremeni v ljubezen, ki se boji samo ene stvari, da bi namreč ne žalili Boga in ga izgubili kot Očeta. Že ob Jezusovem rojstvu govorijo angeli pastirjem, ki so se zelo prestrašili: "Ne bojte se!" (Lk 2,10). Jezus sam tolaži apostole in druge po vstajenju: "Mir vam bodi!" (Jn 20, 19.21.26). Saj se nam kar zavrti v glavi ob sami misli na veličastnost vstajenja in se nas polasti groza, češ kako da je kaj takega mogoče. A Bog nas želi rešiti prav strahu in tesnobe. Obenem pričakuje, da tudi mi sami širimo okrog sebe mir, veselje, zaupanje; da ustvarjamo nekaj novega. Moč za to je molitev, ki seveda govori o križu in smrti Jezusa, toda pelje v vstajenje. Z njo so celo otroci pokazali izreden pogum, med njimi dekletce Marija Goretti ter mladi vseh časov. Zato si lahko tudi mi izprosimo vere v vstajenje in življenje, vere v Veliko noč. Premišljevanje po skupinah, po misijonskih središčih v družinah, je sila, ki gane samega Boga: "Resnično, povem vam tudi: 'Če sta dva izmed vas na zemlji soglasna v katerikoli prošnji, ju bo uslišal moj Oče, ki je v nebesih. Kjer sta dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem sredi med njimi" (Mt 18, 19-20). Se tako trd križ ne bo strl vernega človeka, ki pričakuje preobrazbo našega bednega telesa. Ker veruje in upa v vstajenje telesa in celega človeka (Flp 3, 21). Toda verujemo skupno in tudi odgovorno posredujemo vero drugim. Ker je z nami Očetov sin, njegov Izvoljenec (Lk 1, 35). "Preloži zato svoje breme na Gospoda, on bo skrbel zate" (Ps 55,23). Neizmerno tolažbo nam daje sv. Pavel v drugem pismu Timoteju: "Spominjaj se Jezusa Kristusa, ki je bil obujen od mrtvih... zanj prenašam celo verige, kakor bi bil hudodelec. Vendar Božja beseda ni vklenjena. ... Zanesljiva je tale beseda: Če smo z njim umrli, bomo z njim tudi zaživeli. Če z njim vztrajamo, bomo z njim tudi zakraljevali. Če pa ga bomo zatajili, bo tudi on nas zatajil. / Sedaj pa pride do presenečenja: / Če se mi izneverimo, on ostane zvest, kajti sebe ne more zatajiti" (2 Tim 2,8-13). Je tudi preskušen v trpljenju, mož bolečin, ki ga je Oče izpopolnil s trpljenjem (Heb 2, 9.10). Celo Mojzes in Elija sta ga tolažila in pripravljala na trpljenje v Jeruzalemu (Lk 9, 30-31). Občudujmo njegovo zvesto ljubezen, da bomo tudi mi usmiljeni. DRUŽINSKA PASTORALA NA GORIŠKEM DRAGE DRUŽINE... Na prvo mesto pastoralnega delovanja v zadnjem letu je goriška nadškofija postavila skrb za družino. Ko v marsikom še odmevajo globoke vsebine treh adventnih pisem nadškofa Dina De Antonija družinam, je goriški nadpastir na prvo postno soboto, 3. t.m., javno predstavil svoje postno pismo družinam v avditoriju Fogar, kjer se je zbralo res lepo število zakoncev z vsega območja nadškofije. Uvodoma seje generalni vikar Adelchi Cabass zahvalil prisotnim za občutljivost in razpoložljivost Cerkvi, kajti družina je privilegiran kraj ljubezni, tega velikega Božjega daru. Poudaril je pomembnost molitve na poti učenja vzajemne ljubezni, ki združuje različnosti, spaja. Nato je g. Sinuhe Marotta vodil krajši razmislek o tem, kaj so tri adventna pisma vzbudila v zakoncih. Vtisi so bili zelo dobri, saj se končno kaj premika, Cerkev se približuje potrebam sodobne družine, jo podpira, želi ji prisluhniti in jo spremljati z jasnimi besedami. Prav tako sta ji pri srcu vzgoja mladih in povezovanje med zakonci. Cerkev se zaveda splošne krize sodobnega časa, ki ni naklonjen osnov- ni družbeni celici. In vendar neomajno verjame v stabilnost, trajnost in svetost zakonske zveze kot vidnega znamenja Nevidnega. Nato je s svojo očetovsko prisotnostjo spregovoril nadškof De Antoni. In tudi tokrat so njegove besede segle do src prisotnih. Govoril je o zadnjem pismu (ki ga objavljamo tu spodaj) družinam kot prostoru molitve. Čudenje, zahvala, prošnje, poslušanje, odpuščanje: veliko je razlogov za molitev, ki ni nikdar lahka, še posebno v družini, še posebno ko otroci rastejo. In vendar je tako pomembna. Važno je, da zakonci z očmi molitve gledajo na vsakdanje dogodke, kajti v takem pogovoru lahko odkrivajo Božjo prisotnost v svojem življenju; spoznajo lahko, da se okrog njih godijo velike, čudovite stvari. Ko je prisotne spodbudil k povezovanju v molitvi, je na koncu poudaril še njihovo pričevalno moč in vzkliknil: "Družine, dragocene ste v o-čeh Gospoda, Cerkve in vašega škofa. Če družine 'delujejo', ni težko srečati Gospoda!" Nato je pri vratih počakal prav vsakogar in mu lastnoročno izročil brošurico s svojimi pismi. POSTNO PISMO GORIŠKEGA NADŠKOFA DINA DE ANTONIJA DRUŽINAM DRUŽINA PROSTOR MOLITVE 1. Lepo je pomisliti, da je prva molitev, ki nam jo Sv. pismo podaja, molitev prve mame, E-ve, ki ob doživetju daru materinstva vzklikne: "Dobila sem človeka od Gospoda" (1 Mz 4,1). Najbolj neposredno čustvo, ki privre iz srca spričo skrivnosti in daru očetovstva in materinstva, kaže biti prav čut hvaležnosti. Vendar že od vsega začetka, še pred doživetjem materinstva in očetovstva, sta bila mož in žena v nenehnem razgovoru s Stvarnikom, vsaj tako nam daje slutiti Sv. pismo, ko simbolično omenja njuno večerno sprehajanje z Njim po edenskem vrtu. Šlo je verjetno za molitev občudovanja, za hvalno in zahvalno molitev spričo mogočnosti, veličine in čudes stvarstva. Stalni dialog prvega para s Stvarnikom, znamenje globokega izkustva hvaležnosti in občestvene povezanosti z Njim, je lahko o-pozorilo zakoncem vseh časov. 2. Zahteva po molitvi ima še močnejši razlog v krščanski družini, ki naj bo, po Kristusovi zamisli, "domača cerkev". S skupno molitvijo izvajajo krščanski zakonci svoje krstno duhovništvo, vzgajajo otroke. V njej izvira intimno bivanjsko in ljubezensko občestvo, ki opredeljuje zakonsko zavezo. Iz nje izhajata pomoč in moč, da lahko vsakdo, po poklicu, ki mu je dan, razvija darove oz. talente, ki so mu zaupani. 3. Moliti skupaj ni lahko niti kot par, niti ko otroci odraščajo. Vendar tudi v času, kot je naš, v katerem se nas loteva občutek, da ni učinkovitih pastoralnih predlogov, ne smemo prezreti poznega starozaveznega teksta, Tobijeve knjige. V le-tej piše, da je ob molku prerokov in izumrtju duhovniškega rodu Božje ljudstvo ohranilo zavezo po starejšem in mlajšem zakonskem paru. Le-ta sta ponovno pričela potovanje s klicanjem Gospo- dovega imena in tako nadaljevala zgodovino odrešenja. Dragi zakonci, Bog vas potrebuje in vas vabi, da po svojih domovih gojite drže občudovanja, čudenja, hvale, zahvale, prošnje, priprošnje, posluha, prošnje po odpuščanju in dajanje odpuščanja, -saj vse to sestavlja osnovo vsake molitve. Molite skupaj s svojimi otroki, molite s tistimi, ki doživljajo težke in neurejene zakonske razmere. 4. Ko vas vabim k molitvi, vam ne predlagam nemogočih stvari. Prav v teh dneh mi je mlad oče zaupal, da ga zelo vznemirja misel, da toliko krščanskih družin živi brez trenutkov družinske molitve. 5. Postni čas lahko postane važen trenutek molitve. Moliti zjutraj, ob uživanju hrane, zvečer s kratkimi molitvenimi obrazci, ki lahko pritegnejo tudi malčke. Moliti vsaj deloma z besedami molitvenega bogoslužja. Moliti ob dogodkih in razbirati v njih Božje namige. Moliti skupaj pri evharističnem slavju na Gospodov dan. Privoščiti si trenutke molitvene tišine, v katerih lahko neposredno govorimo z Bogom in poslušamo njegov glas. Sprejeti predlog oziroma vabilo za kak močnejši trenutek, kot je lahko duhovna obnova ali duhovni konec tedna (week-end). 6. Tudi družine, ki jih veže zakrament sv. zakona, doživljajo danes posplošeno krizo. Molitev je lahko veliko sredstvo, ki jih povezuje, kajti po njej prihaja v njihovo sredo Gospod, ki s svojimi učenci moli in njihovo molitev sprejema vase ter jo predstavlja Nebeškemu Očetu. Vsem želim duhovno lep postni čas. NEKAJ MISLI IZ PASTIRSKEGA PISMA SLOVENSKIH ŠKOFOV ZA POST 2001 O SOCIALNI PRAVIČNOSTI, SOLIDARNOSTI IN POŠTENJU (2) Dragi verniki! Preteklo nedeljo smo razmišljali o pravičnosti, ki mora vladati v vsaki državi in narekuje oblasti in državljanom, da skrbijo za skupno dobro tako, da so vsi državljani deležni blaginje in skupnega bogastva. (...) jezus Kristus nas uči, da je naš odnos do drugih, predvsem pa do najšibkejših med nami, najbolj pristno razpoznavno znamenje naše resnične vere vanj. Katoliška Cerkev zato odklanja vsako tako obliko liberalizma in kapitalizma, ki dajeta potuho brezobzirnemu prilaščanju in bogatenju posameznikov in postavljata gospodarsko uspešnost nad vse druge, posebno moralne življenjske vrednote (...). V demokra tični državi je vse politično in gospodarsko življenje urejeno v skladu z zahtevami pravičnosti. Tudi v naši domovini je marsikatera uredba pravična, na določenih področjih so stvari celo zgledno urejene. Vendar pa demokracija in pravičnost nista nikoli zagotovljeni enkrat za vselej. Demokra- tična javnost je zato poklicana, da spremlja vse, kar se dogaja v državi, in da opozarja na pojave, ki niso v skladu s pravičnostjo, poštenostjo in skupnim dobrim. Ta skrb za družbeno pravičnost je tudi naloga Cerkve in vsakega njenega člana. (...) Čeprav smo vsi ljudje enaki po svojem temeljnem dostojanstvu, se vendar razlikujemo po darovih in sposobnostih, pa tudi po tistem, kar so nam zapustili drugi, ali po tem, kar smo ustvarili sami. Ta različnost je upravičena, če imajo od nje korist vsi, predvsem pa ubogi. Različnost namreč spodbuja tekmovalnost, tekmovanje pa, če je pošteno, dviga kakovost naših storitev in proizvodov, kar je v korist vsem. Med velikimi sovražniki takega napredka in demokracije je korupcija. Kjer vlada le-ta, imajo prednost tisti, ki več plačajo ali imajo boljše zveze. Namesto kakovosti storitev v interesu celotne skupnosti prevladajo interesi posameznikov in ozkih skupin, ki se med seboj podpirajo in znotraj ka te- rih drug drugemu pomagajo s protiuslugami in zvezami po znanem reku "Roka roko umiva". (...) Do korupcije lahko pride na vseh področjih delovanja. (...) Korupcija je, kadar ni pomembno, kdo je najboljši ponudnik ali kakšna je kvaliteta njegovih storitev, ampak so pomembni drugi interesi in postranski dobiček. (...) V razvitih demokracijah se o korupciji veliko govori in piše. Pojave korupcije pogumno raziskujejo javna občila, sodna oblast pa krivce strogo kaznuje. Že samo utemeljen sum, da bi lahko bil kdo vpleten v korupcijo, povzroči padec že tako visokega funkcionarja. Korupcijo imajo namreč za največjo nevarnost demokracije in uspešnega gospodarstva. Pri nas pa se ustvarja vtis, da korupcije skoraj ni, da ni podkupovanja in da ni treba imeti zvez, da gredo postopki, zadeve in posli naprej. (...)Korupcija podpira poslovno in strokovno nesposobnost in je zato sovražnica napredka in razvoja. Država, kjer je zakonodaja marsikje pomanjkljiva, kjer obstajajo monopoli, kjer se bohoti birokracija, kjer ni učinkovitega nadzora nad delovanjem oblasti in kjer se javna občila vedejo hlap- čevsko do centrov finančne in politične moči in oblasti, ima korupcija ugodna tla za svoj razcvet. Korupcijo podpiramo in ji dajemo potuho tudi sami, če se z njo sprijaznimo in tako ali drugače podkupujemo ljudi, da pridemo do tega, kar potrebujemo in do česar imamo pravico. Za boj proti korupciji je zato potrebna velika mera srčnosti in poguma. Nič se v našem okolju ne bo premaknilo na bolje brez razumnih, poštenih in pogumnih ljudi, ki so pripravljeni plavati tudi proti toku, ker zaupajo v zmago resnice in pravice. Med njimi hi morali biti v prvih vrstah verni ljudje. (...) Drage sestre in dragi bratje! jezus v današnjem evangeliju poudarja potrebo po jasnem moralnem spoznanju ter po odkritih in poštenih medčloveških razmerjih. Poudarja pa tudi, da moramo začeti svet spreminjati pri sebi. Postni čas (...) je za to najprimernejša priložnost. Samo s temeljnimi krepostmi, kot so razumnost, pravičnost, zmernost in srčnost, je post lahko všeč Bogu. Samo s pravično-\ stjo in solidarnostjo, s poštenjem in pogumnim nastopanjem za resnico in pravico lahko sebi, zanamcem in vsej naši domovini pomagamo k trajni blaginji. (...) MSGR. JURIJ BIZJAK GOST SKUPNOSTI SONČNICA V GORICI ZLATO PRAVILO: ZAČNI ZNOVA! DANIJEL DEVETAK Zdi se, da nas sivi vsakdan še in še utruja, jemlje nam moči in upanje, ki bi nam pomagalo spet stopiti na noge in vzeti v roke krmilo našega življenja. Zato je Skupnost družin Sončnica iz Gorice povabila v naše mesto koprskega pomožnega škofa dr. Jurija Bizjaka, izjemnega poznavalca "knjige vseh knjig", Svetega pisma, da bi nas kot izkušen biblist in poznavalec modrostne literature ter kot izkušen človek molitve okrepil s svežim požirkom čiste vode. Uglednega gosta je med nami pozdravila in predstavila predsednica SD Sončnica pro1:. Mirjam Bratina Pahor. Dr. Bizjak se je rodil na Colu, semenišče je končal v Vipavi, teološko fakulteto v Ljubljani. Po ! poznavanjem številnih jezikov je veliko prispeval v desetletni pripravi Slovenskega standardnega prevoda Svetega pisma, za katerega je prevedel Izaijo, dvanajst malih prerokov, Joba, Pregovore in Pridigarja. Prav strastna življenjska moč in zaklad duhovnih modrosti starozavezne in judovske kulture sta prevevala njegov goriški obisk, ko je prisotne s svojim značajnim in krepkim optimizmom preprosto navdušil za živi in bogati svet duha; tisti svet, ki ni odmaknjen od vsakdanjega življenja posameznika, ampak zmore narediti iz njega pristno in enkratno zgodbo, kamenček v mozaiku zgodovine odrešenja. Kot je povedal dr. Bizjak, je ena glavnih in vzornih značilnosti Judov prožnost, sposobnost vedno znova zaživeti. To FOTO BUMBACA u FOTO IIUMBACA mašniškem posvečenju leta '971 je služboval v Sežani, Ilirski Bistrici, na Planini in Ustjah pn Ajdovščini. Kasneje je štu-iral tudi v Rimu in se izpopolnjeval v Jeruzalemu. Od leta 983 poučuje na teološki fa-u teti v slovenski prestolnici, svojim ogromnim znanjem in jim je omogočilo, da so kljub vsem hudim preizkušnjam obstali. To so znali tudi svetniki: vedno znova najti smisel in moč za nadaljevanje poti. Čas neusmiljeno teče, njegove e-note (dnevi, tedni, meseci, leta...) imajo svoj začetek in konec. In vsaka prelomnica nas spominja, naj v življenju začenjamo vedno znova. So časi, ko ima človek vsega preveč, in časi, ko s težavo lovi zrak, da bi preživel. "Zaporedni porazi lahko človeku vzamejo pogum in ga zatolčejo. Zato je pravilo i 'začni znova' zlato pravilo, ki razkriva skrivnost uspeha in prinaša bogate sadove." Rabini učijo, da je nadvse pomembno vedno znova začenjati, ponavljati in si zastavljati visoke cilje. Ustvarjeni smo po Božji podobi in klicani, da to podobo izpopolnjujemo, se ji vedno bolj približujemo. Na osebni ravni se lahko izpopolnjujemo z vero, ki nam je ključ do omike (bi. A.M. Slomšek!), pa tudi ključ od ječe. "Z vero člo-[ vek vedno znova odpira vrata svoje ječe in se poganja v prostost. Vera prebija oklepe človeške omejenosti in trga verige človeške ujetosti." Te sočne in globoke besede jasno razodevajo moč vere, ki je lahko majhna samo kot gorčično zrno. "Dovolj je odpreti najmanjšo luknjo Bogu in njegova milost te zalije." Na družbeni ravni je temeljnega pomena družina: srce o- četov mora biti obrnjeno k sinovom, srce sinov k očetom, i Če se veriga pretrga, nastopi -> po judovskem pojmovanju -prekletstvo. Sveto pismo nasploh je bilo zapisano samo zato, da bi se zaveza z živim Bogom izročala iz roda v rod, od očetov do sinov. Vizije Judov so daljnoročne; take manjkajo danes, je rekel dr. Bizjak, pri nas, v družinah in, širše, v narodu. "Dobro drevo rodi dobre sadove..." Zato je vzgoja velika umetnost, srčika mentalitete in kulture judovskega naroda, ki piše zgodovino že štiri tisoč let. Najlepši primer tega, kako se lahko v medosebnih odno-i sih začne znova, je odpuščanje, čeprav je to za človeka ena najtežjih stvari. "Kjer je odpuščanje, gre življenje naprej. Zaprtost ne vodi nikamor..." Bog je velik vzgojitelj, kar je na svoji koži preizkusil marsikateri starozavezni prerok. Dober vzgojitelj mora biti strog in odločen, hkrati pa tudi usmiljen in nežen. "Z levico do sebe, z desnico od sebe." To je skrivnost vzgoje, ki je čas ne bo okrušil. SODOBNA VLOGA BESEDE O DOBREM TISKU (3) drago LEGISA Pisatelj in naš ožji rojak Alojz Rebula je nekje napisal, da se pravzaprav splača biti Slovenec. Veljavnost teh besed lahko odločno potrdim s svojimi osebnimi izkušnjami. Zakaj vam o tem pripovedujem? Odgovor je zelo preprost. Želim s svojimi izkušnjami prispevati k odpravljanju tistega občutka, ki je žal tako živo prisoten v vrstah vsake narodne manjšine, in sicer občutka manjvrednosti. Ta pa dejansko odpira pot asimilaciji ali raznarodovanju, to je izgubi narodne identitete, kar je vsekakor nemoralno, nenaravno ln tudi nekrščansko početje. Krepka ovira takemu početju pa so vsekakor dober slovenski tisk, dobra slovenska sredstva množičnega obveščanja, kot so radio, televizija in rugi elektronski mediji, o če-^er smo že govorili. V tem smi-u dobra, ker temeljijo na krčanskem etosu, se pravi na •^canskih načelih in na krščan-dn US?K ricn,)sti, torej na vre-otah, o katerih sem govoril začetku svojih izvajanj. Za- letil' ?1' k’ v sv°j'h mladih , ko je fašizem bil v naših krajih na višku svoje moči, zelo težko ohranil zvestobo svojim narodnim koreninam, če ne bi imel sreče, da sem prišel v stik z našimi primorskimi duhovniki, ki so tudi za ceno velikih osebnih žrtev od izobražencev dejansko sami ostali na okopih slovenstva in tako odločilno pripomogli, da se naše ljudstvo ni utopilo v tujem morju. Pravilno je v prav tako težavnih prvih povojnih letih dejal moj starejši prijatelj in sodelavec, ki je tako odgovoril tistim, ki so se delali norca iz njegovega verskega prepričanja: "Vi morate molčati, saj neizpodbitno drži, da na Primorskem ne bi imeli koga osvobajati, ker Slovencev sploh več ne bi bilo, če ne bi bilo slovenskih duhovnikov, ki so zakristije dejansko spremenili v slovenske farne šole in s tem preprečili asimilacijo". Cerkev je bila tedaj edina institucija, v kateri se je ohranila raba slovenskega ježka. Iz osebne izkušnje vem, da je duhovnik Ivan Trinko, ugledni profesor filozofije v videmskem bogoslovju, tudi v letih, ko je fašizem bil na vrhuncu svojih moči, redno učil svoje bogoslovce tako Italijane kot Furlane in Slovence (Benečane) tudi slovenski jezik. Videmska cerkvena hierarhija je na začetku tridesetih let sicer prepovedala rabo slovenskega jezika v cerkvi, a je msgr. Trinko kljub temu še dalje učil slovenski jezik v samem središču Vidma. Kaj pa po vojni? Poteklo je že nekaj let, odkar se je videmski nadškof Alfredo Battisti na Dnevu emigranta v Čedadu javno opravičil za ravnanje videmske Cerkve in Slovence v svoji škofiji prosil za odpuščanje. Dejstvo je, da je Cerkev v celotnem našem zamejstvu danes edina javna institucija, ki Slovencem priznava pravico do rabe maternega jezika. In tudi novi videmski nadškof se ravna po zgledu svojega predhodnika in je ob prvem uradnem stiku z verniki v videmski stolnici pozdravil tudi v slovenskem jeziku. Kakšno je stanje v goriški nadškofiji ter tržaški škofiji, je znano. Tako tržaški škof kot goriški nadškof sta oba javno podprla zahtevo po odobritvi zaščitnega zakona. Naš slovenski zamejski tisk, ki mu je podlaga krščanski etos, je in bo v prihodnosti imel gotovo nenadomestljivo vlogo tudi pri ohranjevanju in utrjevanju slovenske narodne zavesti, s čimer bo kot v preteklo-' sti trdno poroštvo ter jamstvo, da naše slovensko ljudstvo ne bo utonilo v tujem morju. Kot sem že omenil, je evangelij veselo oznanilo, je torej večni optimizem, je veder pogled na svet, je sredstvo, ki gotovo odločilno prispeva, da laže premagujemo vsakovrstne težave, ki so sicer neodtujljiv del človekovega življenja. Zato je prav, da dober tisk beremo, da dobra sredstva množičnega obveščanja poslušamo in naš tisk tudi gmotno podpiramo, predvsem s tem, da se na naš tisk naročamo, ga širimo in priporočamo v branje tudi svojim prijateljem in znancem. Za svojo osebo, ki se s tiskom bavi že skoraj pol stoletja, lahko rečem, da sem se pri svojem delu skušal vedno držati vodila našega velikega Janeza Evangelista Kreka, ki je rekel: "Kar je res in kar je pravično, to mora odsevati iz človeških besed in dejanj, četudi je ves svet proti temu!" Naj tu omenjam stvarnost pri nas, in sicer najprej tednik Novi glas, mesečnik za otroke Pastirček, dalje knjižno zbirko GMD s koledarjem, ki ga že vrsto let ureja naš ožji rojak dr. Jo- i že Markuža, župnik v Zgoniku, dalje omenjam revijo Mladika in knjige, ki jih izdaja ta založba. Lepo se Vam zahvaljujem za potrpežljivo poslušanje, gospodu župniku Breclju pa se prav lepo zahvaljujem za povabilo na to prijetno srečanje. —— KONEC SVETNIK TEDNA 7. MARCA SILVESTER CUK PERPETUA IN FELICITA, MUČENKI Ko je nekaj let pred iztekom drugega stoletja po Kristusu zavladal cesar Septimij Sever (vladal je od leta 193 do 211), je bilo v rimskem cesarstvu že toliko kristjanov, da bi moral pomoriti milijone svojih podložnikov, če bi hotel krščanstvo popolnoma in hitro zatreti. Leta 202 je z najstrožjimi kaznimi prepovedal prestop h krščanstvu. Če ne bo smel nihče več prestopiti h krščanstvu, si je mislil, bodo kristjani, naj jih je že toliko, v nekaj desetletjih izginili. Njegovo preganjanje je zadelo predvsem katehumene -tiste, ki so se pripravljali na krst ali so ga ravno prejeli. O mučeništvu katehumenov sta iz tega časa ohranjeni dve poročili iz Afrike: prvo iz Kartagine, drugo iz Aleksandrije. Prvo poročilo pripoveduje o mučeništvu petih katehumenov v Kartagini: mlade žene in matere Vibije Perpetue, dveh sužnjev Felicite in Revokata ter Saturnina in Satura. Spis o tem mučeništvu, ki ga je večidel napisala Perpetua sama, ko je v ječi čakala na mučeniško smrt, je pravi biser med spisi iz prvih krščanskih stoletij. Pisatelj, ki dopolnjuje njeno poročilo, segajoče do dneva pred mučeništvom, in Saturovo poročilo o nočnem videnju, zatrjuje, da je bil sam priča dogodkov. Sveta Perpetua in Felicita ter njuni tovariši so umrli mučeniške smrti 7. marca 202 (ali 203) v Kartagini. Mučenki Perpetua in Felicita, obe še zelo mladi, sta nam z njunimi tovariši svetel zgled s Kristusovo ljubeznijo navdane bratovske in sestrske povezanosti do smrti - zgled, ki ni redek v mladi Cerkvi prvih stoletij. Perpetua je bila mlada žena iz ugledne družine, dobro vzgojena in stanu primerno omožena; malo pred tem, ko je bila vržena v ječo, je rodila sinka. Oče jo je nagovarjal, naj se usmili njegovih sivih las in svojega otroka ter daruje bogovom in si tako reši življenje. Katehumeni so v ječi prejeli sveti krst. ",Meni je Duh navdihnil, naj po krstu nič drugega ne prosim kakor stanovitnost mesa," je zapisala Perpetua. Hudo ji je bilo, ko je videla, da se oče in njeni domači zaradi nje tako žalostijo. Dosegla je, da so pustili otroka pri njej v ječi. "Trud in skrb za otroka sta me držala pokonci: ječa se mi je sedaj spremenila v palačo, da sem bila rajši tam kot kjerkoli." Kmalu zatem je imela videnje, v- katerem ji je bilo razodeto, da jih čaka smrt. Pri javnem zasliševanju na mestnem trgu so vsi zaslišani priznali, da so kristjani. Rimski upravitelj je vse obsodil na smrt: izpostavijo naj jih zverinam. Mlada sužnja Felicita je bila v visoki nosečnosti, ko so jo prijeli, po rimskih zakonih pa nosečnic niso smeli umoriti. Bila je žalostna, da ne bo mogla iti v mučeniško smrt s svojo sestro in z brati v Kristusu. Molili so zanjo in rodila je deklico. Ko je v porodnih bolečinah stokala, ji je eden od stražnikov rekel: "Če sedaj tako stokaš, kaj bo šele, ko te vržejo zverinam!" Felicita je odgovorila: "Sedaj sama trpim, kar trpim; tam pa bo nekdo drug trpel v meni in za mene, ker bom tudi jaz trpela zanj." Prvi dan slavnostnih iger so postavili pred divje živali najprej Perpetuo in Felicito. Podivjana krava ju je pobodla in vrgla na tla, toda mučenki sta ena drugi pomagali vstati in odvedli so ju iz arene skozi vrata za zmagovalce. Ljudstvo je zahtevalo, naj ju privedejo nazaj k drugim in naj jih pred očmi vseh z mečem pobijejo. Zahtevo so izpolnili in mučenci so drug za drugim mirno sprejeli smrtni udarec. Cerkev je počastila sveti mučenki Perpetuo in Felicito, da njuni imeni navaja v prvem mašnem kanonu pred očenašem. ŠKOFI J SK A KARITAS KOPER DOBRODELNOST SESTAVNI DEL POSTA Škofijska karitas Koper je v postnem času še povečala skrb za dobrodelnost, za sočloveka in za pomoč bližnjim oz. vsem ljudem v stiski. "STREHA NAD GLAVO" V posebni akciji, ki se imenuje Streha nad glavo, in s poudarkom, "da ljudje v Banja Luki še vedno potrebujejo našo pomoč", zbira sredstva za ljudi, ki so v vojni ostali brez strehe nad glavo in se zato ne morejo vrniti na svoj dom. K pomoči poziva tisoč plakatov in osem tisoč položnic, ki so jih sodelavci Škofijske karitas Koper razdelili po vsej Primorski. V prejšnjih letih je bilo v postnih akcijah z naslovom Streha nad glavo zbranih 12,5 milijona tolarjev, ki so jih namenili prizadetim ljudem na področju banjaluške škofije. Omenjamo, da je Škofijska karitas Koper pobratena s Škofijsko karitas Banja Luka. AKCIJA ZA ŠOLARJE Škofijska karitas Koper je v postnem času pripravila tudi akcijo za šolarje z naslovom Postanimo žarek upanja - Vrnimo otroku nasmeh. Namen te akcije ni le materialna pomoč mladim prijateljem v Banja Luki, temveč tudi vzgoja mladega rodu, da bi bili v postnem času v duhu povezani z ljudmi v stiski, konkretno z ljudmi iz Banja Luke in okolice, ki so ostali brez strehe nad glavo. Gre torej tudi za vzgojo mladega rodu za dobrodelnost. MATERINSKI DOM NA CESTI V soboto, 24. t.m., bo ob 16. uri v domu Karitas v vasi Cesta pri Ajdovščini blagoslov Materinskega doma. Sveto mašo bo vodil koprski škof msgr. Metod Pirih, nakar bo slovesna blagoslovitev obnovljene hiše, ki bo služila materam in otrokom v stiski. Nagovorom zastopnikov civilne in cerkvene oblasti bo sledil kulturni spored, ki ga pripravljajo Frančiškovi otroci in moški zbor Janez Svetokriški. Sledilo bo družabno srečanje. 5 ČETRTEK, 8. MARCA 2001 6 ČETRTEK, 8. MARCA 2001 GORIŠKA MOHORJEVA DRUŽBA / PREDSTAVITEV KNJIGE UMETNOST 20. STOLETJA NA GORIŠKEM IN V POSOČJU ZARES DRAGOCEN ZBORNIK DANIJEL DEVETAK FOTO BUMBACA Marsikdo je v zadnjih časih lahko opazil na lepo urejenih policah nekaterih knjigarn novo, lepo oblikovano in zajetno publikacijo Goriške Mohorjeve družbe z naslovom Umetnost 20. stoletja na Goriškem in v Posočju. Knjiga, ki je izšla v slovenščini in italijanščini in predstavlja sad večletnega dela, je doživela svojo uradno predstavitev v prostorih državne knjižnice v ul. Mameli v Gorici v petek, 2. marca, ko jo je številno občinstvo res toplo sprejelo. Dejstvo, da je 250 strani debela knjiga izšla hkrati v obeh jezikih in da jo goriška založba posveča 1000-letnici prve pisne omembe Gorice, govori o tem, da želi Goriška Mohorjeva družba s slovenskimi umetniškimi zakladi zadnjega stoletja drugega tisočletja na svoj način prispevati k boljšemu medsebojnemu spoznavanju in sožitju na Goriškem in ob meji; pri tem se prepušča večplastni govorici umetnosti, ki lahko pove več kot le mrzla beseda. Zbornik je posebno dragocen tudi zaradi tega: založba je povabila k sodelovanju domače pisce, zlasti go-riške, ki se dalj časa ukvarjajo z zgodovino likovne umetnosti na Goriškem in v Posočju. Tajnik založbe Marko Tavčarje odprl slovesni večer in pozdravil vse, ki "v umetnosti najdejo gostoljubnost in uteho sredi vsakdanjosti". Izrazil je veselje založbe, da se lahko v za Gorico pomembni kulturni ustanovi prvič predstavita oba zbornika, slovenski in italijanski. Za Tavčarjem je o delu prvi spregovoril prof. Sergio Tava-no, ki je delo razčlenil in ga uokviril v razmišljanje o tem, katere so značilnosti goriške slovenske umetnosti; po njegovem mnenju publikacija dobro odgovarja na to vprašanje. Delo se začenja s prispevkom Ve-rene Koršič Zorn Zametki moderne umetnosti med Slovenci na Goriškem, nadaljuje se z zapisom Marka Vuka, urednika publikacije, Sadovi razcveta 20. let. Milko Rener je obravnaval Razpršeno generacijo s primorskimi in DOBER TISK Pred časom ste bili pobudnik ustanovitve Društva katoliških časnikarjev. Nam lahko kaj večpoveste o tem ? Slovenski katoliški časnikarji smo že več kot 30 let povezani med seboj po strokovni in cerkveni plati. Nikoli pa nismo hoteli postati člani Društva novinarjev Slovenije. Razlogi so bili nazorske narave: če bi se včlanili, bi morali sprejeti in zagovarjati marksizem in seveda tudi pridobitve revolucije. Danes seveda ni več takšnih ideoloških ovir in, kdor želi, se lahko v-člani v DNS. V našem katoliškem združenju pa smo se odločili, da bomo ustanovili svoje društvo. Na cerkveni ravni smo ga že pred leti, lani pa smo se dogovorili, da bomo naše društvo registrirali tudi v skladu z zakonom o društvih. To se je zgodilo v letošnjem letu. Imamo svoje Društvo katoliških novinarjev Slovenije, v katerega prisrčno vabimo tudi kolege in kolegice iz zamejstva. Družina postaja tudi vedno bolj uveljavljena založniška hiša, saj izdaja vsako leto več knjig. Nam lahko poveste, koliko knjig ste doslej izdali, in morda naštejete knjige, ki jih imate v pripravi! Družina je posamezne knjige začela izdajati v začetku 80. let. Bolj siste- goriškimi koreninami, Marko Pozzet-to pa Prispevek Maksa Fabianija Gorici, Goriški in Posočju, spet Verena Koršič Zorn Costa z Dolenjskega. Naj pri tem poudarimo, da je izdajatelj posvetil pozornost tako ustvarjalcem, ki so se na Goriškem rodili, kot tistim, ki so tu delovali oz. se trdneje usidrali, kot tudi tistim, ki so se tu rodili in se kasneje oblikovali oz. udomačili drugod. Povojno oddaljevanje in ponovno zbliževanje skupnega goriškega prostora je orisal Joško Vetrih, Razvoj urbanizma in arhitekture ter javne spomenike v povojnem obdobju pa Marko Vuk, ki je tudi pripravil nad 200 enot obsegajočo bibliografijo na koncu knjige. Prof. Tavano je ugotavljal, da je (slovenskim) goriškim umetnikom skupna srednjeevropska duša, nekaka dunajska šola. Mnoge obravnavane umetnike združuje trpko občutje, značilno za Goričana v prejšnjem stoletju, strah, da bi ne bil dovolj cenjen. "Goričan se vsako jutro znova spra-j šuje: Kdo sem? Komu pripadam?" Pri mlajših ustvarjalcih je tega sicer malo manj, je rekel Tavano, to pa še ne briše istovetnosti, ki je kulturna in mentalna, od Vipave do Červinjana, od matično in načrtno pa smo se knjižnega programa lotili leta 1995, ko se je naša hiša registrirala kot založba. V naših poslovnih načrtih je izdajanje knjig na drugem mestu, takoj za tednikom Družina. V zadnjih letih izdajamo letno okoli 70 knjižnih naslovov. Gre pretežno za knjige z versko in duhovno tematiko, vendar ne izključno. Naše najbolj prodajane knjige so knjige kuharskih receptov, ki jih piše redovnica, šolska sestra Nikolina Rop. Vsako leto izdamo tudi kakšno leposlovno delo, pesniško zbirko in podobno. Natančnega števila doslej izdanih knjižnih naslovov v tem trenutku ne poznam, prav gotovo pa gre za število, ki presega 500. Med bolj prestižnimi naslovi, ki jih bomo izdali letos, naj omenim Kartuzijo Bistro Jožeta Mlinariča, fotomo-nografijo z naslovom Rezija avtorjev Milana Grega in Roberta Dapita, monografijo o romarskih cerkvah na Slovenskem Marijana Zadnikarja, in še bi lahko našteval. Večina naših knjig je na voljo tudi v Katoliški knjigarni v Gorici. V lepi stavbi, kjer je danes vaše uredništvo, imate tudi likovno galerijo, v kateri predstavljate umetnike, njihova dela, a tudi knjige. Kdo skrbi za te dejavnosti 't Ena izmed dejavnosti, za katere je registrirana naša založba, je tudi galerijska. Prostori, ki jih imamo na voljo, Bovca do Krasa. Prof. Peter Krečič, docent na ljubljanski univerzi in ravnatelj Arhitekturnega muzeja Slovenije, je poudaril, da predstavlja zbornik pomembno dejanje Goriške Mohorjeve družbe, saj je to po njegovem mnenju najpomembnejše slovensko delo o likovni umetnosti po drugi svetovni vojni. To, daje knjiga izšla v obeh jezikih, pa samo še povečuje vrednost publikacije, ki predstavlja izčrpen pregled umetnosti v prejšnjem stoletju na Goriškem tostran in onstran meje in njenih akterjev. Gre za "celovito umetnostno inventuro, ki naravnost kliče k novim poglobitvam, raziskavam in o-cenam," je podčrtal prof. Krečič. Marko Vuk kot urednik projekta je na koncu opisal nastanek dela. Ko ga je GMD sredi leta 1998 zaprosila za idejno zasnovo publikacije umetnostnozgodovinskega značaja, s katero bi vsaj delno obdelali umetnostno podobo Goriške, je on predlagal ambiciozen načrt: delo izpod peres več avtorjev, v katerem bi podali umetnostni pregled v zadnjem stoletju na Goriškem tostran in onstran sedanje državne meje. Že od vsega začetka so si zamislili publikacijo, ki bi obse- nam omogočajo celovite predstavitve posameznih umetnikov, prav tako pa tudi skupinske razstave. Zadnja razstava novih portretov Franceta Prešerna je zelo odmevala v naši kulturni srenji. Pri njej je sodelovalo kar šestnajst umetnikov. Vso galerijsko dejavnost vodi naš tehnični urednik Tone Sei-fert, ki je tudi ravnatelj Galerije Družina. V istih prostorih imamo tudi predstavitve naših knjig, tiskovne konference in podobno. Prostore dajemo v najem tudi drugim založbam, ko predstavljajo svoje novosti. Ob koncu še misel vašim in našim bralcem v zamejstvu. Zelo vesel sem sodelovanja, ki se je v zadnjih letih močno utrdilo in povečalo. V tej zvezi bi rad posebej pohvalil prav Novi glas. Naše medsebojno sodelovanje bi lahko postalo nekakšen model ali vzor sodelovanja tudi na drugih področjih in drugod v zamejstvu in izseljenstvu. Pri Družini bomo takšna prizadevanja še naprej podpirali in se zanje trudili. V tem vidimo nadaljevanje in razvoj tiste uredniške zasnove, ki je bila postavljena že na našem začetku. Družina, kot založba in še posebej kot tednik, naj postane in ostane vez, ki bo vse bralce in bralke doma, v zamejstvu in po svetu povezovala v eno samo veliko slovensko družino. Naj bi bilo ob tej zavesti in izkušnji nam vsem bolj toplo pri srcu! gala slikarstvo, kiparstvo, arhitekturo in urbanizem. Pri tem pa so želeli tudi poglobiti vprašanje, kaj je izvirnega doprinesla Goriška likovni umetnosti tudi v širšem slovenskem in mednarodnem okviru. Založba se je spričo takega projekta odločila, naj bo zbornik tudi v grafičnem pogledu reprezentančen in kakovosten. Oblikoval ga je Franko Žerjal, tiskala Grafica Goriziana. Naj omenimo še prevajalce, ki so odlično opravili svojo nalogo; to so: Paolo Privitera, Joško Vetrih in Antonija Valentinčič. Na koncu pa povejmo še to, da sta izdajo podprla med drugimi Evropska zveza s programom Interreg 2 in Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije. Veliko pomoč pri sestavi zbornika je Poslušanje oddaje Dvignjena zavesa v petek, 2. marca, je bilo izredno zanimivo in je verjetno v vsakem poslušalcu vzbudilo soglasja ali pa pomisleke. Tako sem se tudi jaz odločila, da napišem nekaj pripomb, ki so se mi porodile ob poslušanju oddaje in ki bodo morda spodbudile še koga, da se oglasi v zvezi s tem problemom. Najprej nekaj besed o oddaji Dvignjena zavesa. Poslušalci jo gotovo zelo dobro poznajo, saj v njej Nataša Sosič že dolga leta seznanja poslušalce o delovanju Slovenskega stalnega gledališča, pa tudi o repertoarjih drugih gledališč, slovenskih in italijanskih, ter o vseh važnejših srečanjih, festivalih, nagradah in drugih pobudah na področju gledališke oziroma širše dramske ustvarjalnosti. Letos je Dvignjena zavesa na sporedu vsakih štirinajst dni v četrtek ob 18. uri, ponovitev pa je v petek ob 8.10. Izmenoma vodita oddajo Nataša Sosič in Matejka Grgič. Dvignjena zavesa Nataše Sosič je ohranila značaj ogledala dogajanja na področju gledališča in dramatike, oddaja Ma-tejke Grgič pa je zastavljena bolj tematsko. No, in prav oddaja, ki je bila posvečena jeziku v gledališču, je s svojo aktualnostjo in različnimi opredelitvami gostov do tega vprašanja sprožila v meni razmišljanje o tem problemu. Pogovor o vprašanju jezika v gledališču je, po besedah voditeljice oddaje, sprožilo pismo profesorice in režiserke Lučke Susič v Primorskem dnevniku, v katerem je izrazila svoje prepričanje, da je naloga gledališča vzgajati gledalce tudi v jezikovnem smislu. Z njo je Grgičeva posnela kratek telefonski intervju, v katerem je Lučka Susič razčlenila svoje poglede na gledališki govor v tem prostoru, na to pa je v studiu te poglede komentirala z gostoma - režiserjem in ravna teljem SSG-ja Markom Sosičem ter raziskovalko zgodovine tržaškega gledališča in ljubiteljico dramske umetnosti Bogomilo Kravos. (Majhna pripomba: če Lučka Susič ni mogla sodelova ti pri okrogli mizi, bi bilo umestno nadomestiti jo s kakim drugim gostom, ki je že javno izrazil podobne pomisleke do jezikovnih izbir SSG-ja v letošnji sezoni; nefair je namreč, da dva gosta približno na isti valovni dolžini komentirata trditve nekoga, ki ni prisoten in ne more replicirati!) Ne bom obnavljala vsebine oddaje, rada pa bi nanizala nekaj svojih misli o problemu slovenščine, ki se pojavlja vedno pogosteje na različnih področjih nudil Goriški muzej Nova Gorica, v imenu katerega je na koncu spregovorila ravnateljica dr. Slavica Plahuta. Pozdravila je izid zbornika in predstavila še druge knjige, ki jih je izdal Goriški muzej, namenjene tisočletnici Gorice in Solkana. Prof. Sergio Tavano je na večeru predlagal izziv Goriški Mohorjevi družbi: če je ta doslej poglobljeno obravnavala slovensko književnost in umetnost na Goriškem, naj posveti soroden zbornik tudi slovenskemu glasbenemu ustvarjanju na tem območju. Ob tem pa naj uredi tudi seznam i-men iz treh zbornikov in vseh gesel svojega temeljnega dela, Primorskega slovenskega biografskega leksikona. Tako bi namreč vsa ta dela lahko postala bolj "uporabna", dragocen instrument v rokah oseb, ki nameravajo graditi drugo tisočletje Gorice na zanesljivih temeljih. v različnih preoblekah: v šoli, v tisku, na radiu, v vseh prosvetnih in športnih društvih, v Glasbeni matici, zdaj tudi v gledališču... Če hočemo ali ne, morajo vse naše ustanove skrbeti za izboljšanje pisne slovenščine in govora, drugače drsimo navzdol. Da ima pri tem gledališče veliko vlogo, rekla hi skoraj poslanstvo, je jasno. Saj ljubiteljem gledališča na Tržaškem ne manjka gledališke ponudbe: ima na voljo bogat repertoar gledališča Rossetti in La Contrada, ima na voljo veliko število prijetnih, večinoma v narečju odigranih predstav naših amaterskih o-drov. Naloga Slovenskega stalnega gledališča je, da da slovenskemu gledalcu nekaj več: kvalitetno predstavo v izbrani in lepi slovenščini. Da se razumemo, sploh nisem proti narečju, toda niti amaterske skupine se ne bi smele ustavlja ti samo pri njem. In če me spomin ne vara, je tudi Marko Sosič podobno misel izrazil ob podeljevanju priznanj na zaključnem večeru zadnjega Zamejskega gledališkega festivala v Mavhinjah. In čeprav je v omenjeni oddaji Dvignjena zavesa odločno zavračal vsako vzgojno funkcijo gledališča, je pa vendar priznal, da se je on sam naučil jezika prav v teatru. Prav tako je Bogomila Kravos sicer zagovarjala spontanost jezika, a je hkrati poudarila svojo izkušnjo "težaškega dela "z igralko Miro Sardoč pri osvajanju lepega govora. Kot je tudi sama priznala, šele ko obvladaš slovenščino (pa naj bo pisno ali govorjeno), lahko presežeš teoretska izhodišča in ti postane slovenščina voljno sredstvo, ki ga lahko potem po svoje oblikuješ. Zaskrbljujejo me tudi izjave, ki so postale letos že kar refren v intervjujih Marka Sosiča in drugih gledališčnikov: da se mora SSG soočati s širšim prostorom, ali izrazi kot "podiranje ba-rier", "komunikacija brez barier" in podobno. Toda kdo ho podiral te pregrade? Verjetno Slovenci in verjetno v svojo škodo. Podnapisi v italijanščini pri predstavah se mi zdijo posrečena zamisel, toda za nadaljnje korake v smeri "odpiranja" bi bilo treba počakati. Sele ko bo Slovensko stalno gledališče izčrpalo vse možnosti, da prodre v naš, slovenski prostor in zadovolji naše, slovenske gledalce, se bo lahko odpiralo v širši prostor. Mislim, da za to svojo prvenstveno vlogo tudi dobiva sredstva od italijanske in slovenske države. ............... TE) S 3. STRANI NA REŠETU JEZIK V RAZLIČNIH PREOBLEKAH ikuJ&ica = _-JCL) ITl I RA NOVI GLAS / ST. 9 2001 OB 3 O - L E T NICI SMRTI I)R. FRANCETA CIGANA MARČNA ŠTEVILKA PASTIRČKA V SPOMIN NA VELIKEGA POSTNIČAS IN NARODNJAKA POMLAD RAFAELA BOHM SPOMINSKI DAN "Imel je srce polno ljubezni do mladih. / Imel je srce polno ljubezni do naše pesmi. / Imel je srce polno ljubezni do Boga. / Svoje žive vere ni izpričeval samo z besedo, temveč v prvi vrsti z dejanjem, / vse njegovo delo je prevevala ta vera." (dr. Janez Polanc, duhovnik in prof.) Zadnji dnevi februarja so na Koroškem potekali v spominu na pred 30 leti umrlega duhovnika - salezijanca, prof. glasbe in velikega narodnjaka dr. Franceta Cigana. Zato je Krščanska kulturna zveza (KKZ) pripravifa poseben program: spominsko mašo prav na smrtni dan (23.2.), spominski dan v tinjskem domu Sodalitas in koncert Koroška poje, ki je bil 4. marca popoldne. Obletne maše v kapeli Slomškovega doma, kjer ima sedež Slovenski pastoralni center, 23. februarja zvečer se je udeležilo lepo število slovenskih vernikov od blizu in daleč, piko na “\" pa sta dala kar dva škofa: beograjski nadškof-koadjutor msgr. Stanislav Hočevar, ki je slovesnost vodil, in pomožni ljubljanski škof msgr. Alojzij Uran. Glasbeno je mašo povzdignil MePZ allus, ki ga vodi prof. Jože Ropitz, ki ga je pred 32 leti ustanovil dr. Cigan. n prošnjah smo se spomnili tudi Pre- tednom dni umrlega salezijanca Stefana Žerdina, ki je kar 20 let de-oval na Koroškem in ki ga imajo mno-g' v lepem spominu. Naslednje jutro se nas je veliko zbralo tudi v tinjskem c omu, kjer je slovesnost povezovalno vodil predsednik KKZ dr. Zerzer. Mnogi, ki so dr. Cigana poznali kot du-ovnika, vzgojitelja, glasbenika ali narodnjaka, so spregovorili z najlepšimi spominskimi besedami, tako da je vsakdo, ki ga ni poznal, lahko dobil sliko njegovega delovanja na Koroškem. Kdo pa je bil pravzaprav dr. France Cigan? Po rodu Prekmurec, prvi od številnih otrok glasbeno nadarjene družine iz Žižkov, je študiral bogoslovje v Ljubljani in bil leta 1935 posvečen v duhovnika (o njegovem življenju je spregovoril domači kaplan iz Crenso-vcev g. Kranjc). Vojna vihra ga je, tako kot mnogo drugih zavednih Slovencev, zanesla na Koroško, v vetrinjsko taborišče (o tem je spregovorila ga. Sommeregger), od tam v Spittal in na-; to na Kamen v Podjuni, kjer mu je kot župnijski pomočnik - v cerkvi in farov-' žu pomagal dr. France Vrbinc, eden od govornikov, ki je dr. Cigana spoznal v Ljubljani I. 1944 in sta kasneje postala življenjska prijatelja. Ob ustanovitvi Slovenske gimnazije v Celovcu ga je dr. Tischler poklical kot enega izmed 11 profesorjev (edinega ne-Korošca), da je poučeval glasbo in potem sprejel še mesto vzgojitelja v Mohorjevem dijaškem domu Hajmlinger. Že nekaj dni po začetku pouka je prepeval z dijaki, slabi dve leti kasneje pa začel s pevsko skademijo. O tem delu sta spregovorila nekdanji in sedanji ravnatelj gimnazije, dr. Vospernik in prof. VVakounig. O tem, da dr. Cigan ni bil samo duhovnik in glasbenik, ampak tudi očetovsko dober vzgojitelj, so spregovorili nekateri nekdanji gojenci. Dr. Grilc mu je še danes hvaležen za nasvete, ki jih je kasneje uporabil kot predsednik NSKS, Dl Katt-nig je bil med prvimi maturanti, dr. Zdravko Inzko in župnik Ivan Olip ne bosta nikoli pozabila, v kakšnih skromnih razmerah je z njimi delil domo-vsko življenje, mnogim tudi finančno pomagal in jih navduševal tako za šport kot za duhovno rast. Neizbrisen spomin na zbiralca narodnega blaga imajo tudi kotmarski župnik Maks Michor (na njegovi novi maši je dr. Cigan vodil godbo na pihala in ljudsko VODILNA OS K BN OST MED KOROŠKIMI ZGODOVINARJI UMRL JE ZGODOVINAR ANDREJ MORITSCH Koroško, a tudi širšo slovensko javnost, vključno Primorsko, je presenetila novica o smrti univerzitetnega profesorja dr. Andreja Moritscha, ki velja za ključno osebnost raziskovanja skupne zgodovine in skupnih korenin celotnega alpe-jadranskega prostora. Rodil se je 28. novembra 1936 v Dra-gancah na spodnji Zili. Po maturi na celovškem učiteljišču je vrsto let služboval v več krajih dvojezične Koroške. Obenem je v letih 1960-65 študiral geografijo, zgodovino in slavistiko na dunajski univerzi, kjer je diplomiral leta 1967 s historično-geografsko raziskavo o tržaškem zaledju, ki je nato v knjižni obliki izšla leta 1969. Bil je nekaj let asistent na Inštitutu za vzhodno in jugo-vzhodnoevropske raziskave, kmalu pa Je tudi postal docent s tega področja na dunajski univerzi. Od leta 1993 je b'l redni profesor na univerzi v Celovcu. Nase je opozoril že s svojo prvo raziskavo o tem, kako je razvoj Trsta vplival na njegovo neposredno zaledje, avnino svojega dela pa je posvetil °roški, a tudi Rusiji. Zlasti je razisko-^P;°ces etnične identifikacije koroš- 1 S'°vencev in opozoril na odločilen P iv socialnih in gospodarskih dejav-*ov na plebiscitno odločitev 1.1920. st etT" raz'skavami se je uvrstil med ti-fe L°Vens^ezgodovinarje in geogra-ni' ■' so.s svojimi nastopi in objavlje-0k ' raz'skavami stalno opozarjali tudi Venele politične strukture z vsak- danom v skupnem slovensko-nem-škem in italijanskem življenjskem prostoru ob tromeji. Svojo vlogo avstrijskega znanstvenika slovenskega rodu je že v času bivanja na Dunaju razumel kot enkratno priložnost vzpostavljanja mostov med avstrijskimi, slovenskimi in slovanskimi kolegi. Prof. Moritsch je kmalu postal ena vodilnih osebnosti med koroškimi zgodovinarji in je zato pogosto nastopal na znanstvenih seminarjih in posvetih, ki jih je prirejal tudi Dom prosvete vTinjah. Sam je bil tudi pobudnik nekaterih pomembnih in odmevnih simpozijev. V svojih nastopih je zlasti zadnja leta rad poudarjal svoj slovenski rod in pomen slovenskega jezika, kar je še posebno nazorno orisal ludi v enem svojih zadnjih intervjujev za slovenski radijski spored iz Celovca. V tem smislu se je tudi večkrat javno zavzel za upoštevanje in spoštovanje jezikov - še predvsem slovenske materinščine. Dr. Moritsch je večkrat predaval tudi v Trstu na vseučilišču, saj je precej redno gostoval v Trstu in Ljubljani. Prvič je v Trstu nastopil konec 70. let, ko je predstavil svojo še vedno temeljno raziskavo o tržaškemu mestu in zaledju. Rajnega so v soboto, 3. t.m., pospremili na pokopališče v Crešnjah, posebno mašo zadušnico pa so darovali zanj nekaj dni kasneje v Pastoralnem centru v Celovcu. petje) ter mag. Bertej Logar in prof. Jožko Kovačič, ki sta in še zbirata in urejata Ciganovo zapuščino. O veličini tega tako v Sloveniji kot na Koroškem "nezaželenega" Slovenca je namenila svoje besede tudi dr. Zmaga Kumer, Marko Tavčar pa podal sliko sodelovanja med njim in primorskimi Slovenci oz. pevskimi društvi. Dr. Cigan je na Kamnu že leta 1952 ustanovil tudi orglarsko šolo, o kateri je nanizal nekaj spominov Han-zi Gabriel, medtem ko je najstarejši med govorniki, letošnji železomašnik Tomaž Holmar, povedal o Zvezi pe-j vskih društev, v kateri je sodelovalo mnogo znanih pevovodij. Veliko je bilo torej slišati o dr. Ciganu, ki počiva na ljubljanskih Žalah, kjer se je pred 30 leti od njega poslovilo zelo veliko ljudi, predvsem Koroš-j cev; marsikaj zanimivega vedo tisti, ki so ga poznali, lepo pa bi bilo, če bi ga priznali (in rehabilitirali) tudi tisti, ki ga niso hoteli videti doma (v Sloveniji) in ki so ga - nerazumljivo - bojkotirali ter o njem sovražno govorili celo po smrti (ob 10-letnici na koncertu Koroška poje). Če je znal dr. Cigan navezati stike s Slovenci (in glasbeniki -prof. Matijem Tomcem, prof. Lukom Kramolcem, prof. Rado Simonitijem, prof. Radovanom Gobcem itd.) po vsem svetu, bi bila dolžnost nekaterih, da bi znali navezati stike tudi z že pokojnim, ki jim ni nič hudega storil, dvigal pa narodno zavest in bodril duha. Vedno manj je takih velikanov. KOROŠKA POJE Zadnja prireditev v sklopu spomina 30-letnice smrti dr. Franceta Cigana je bila osrednja prireditev v koncertni hiši v Celovcu, kjer je bil 4. marca koncert revije Koroška poje, s podnaslovom Naša pesem - naša vez. Kako glasbeno sposoben je bil, je po- i kazala ta slovesnost, ko so dvorano koncertne hiše napolnili koroški rojaki vseh treh dolin, številni salezijanski sobratje in kulturni predstavniki, na čelu s krškim škofom dr. Kapellarijem. Vsi nastopajoči, devet zborov, med njimi cerkveni zbor iz rodnih Čresnovcev in MoPZ Mirko Filej iz Gorice, tamburaška skupina in štirje solisti, so v programu imeli Ciganove skladbe in tako dali priznanje velikemu narodnjaku. Dr. Cigan seje namreč, posebno po študiju glasbe v Gradcu, ko je delo zaključil že v dveh - in ne kot drugi, v štirih letih, intenzivno lotil zbiranja tudi že skoraj pozabljenih besedil in tako obhodil vso Koroško. Ustanavljal je zbore, ne samo mladinske, v gimnaziji, instrumentalne skupine in prirejal nastope tudi v tujini. Ohranjeni so njegovi stari zapisi in posnetki, že v taborišču v Spittalu leta 1945 je skupaj s prof. Miheličem izdal v ciklostilu zbirko ljudskih in ponarodelih pesmi, in vse to sta kasneje obdelala in na novo izdala Berti Logar in prof. Jožko Kovačič. Vsaka vas ima svoj glas, ki si ga je dr. Cigan že pred smrtjo zamislil kot svojega naslednika. V celoti obsega Ciganov opus nad 1000 skladb oz. naslovov; da so pesmi poznane tudi ostalim ljudem, ne samo tistim, ki pojejo v raznih zborih, se je pokazalo ob koncu prireditve, ko je Jožko Kovačič dirigiral združenim zborom, zapeli so Njive so bele in Rožma-rin-spomin in je sodelovalo tudi občinstvo v dvorani. Dobri dve uri trajajočo slovesnost je olepšala posebna zanimivost: na platnu smo lahko sledili starim, ozvočenim posnetkom in si tako živo predstavljali dirigenta Franceta Cigana. Lahko samo rečemo: bil je enkraten in hvaležni mu moramo biti za tako veliko delo, ki ne sme v pozabo. Kratkonogi februarje komaj odnesel svoje mrzle pete, ko se je k otrokom že prismejala sedma, marčna številka priljubljenega Pastirčka. Na prvi strani pesmica Pepelnica V. T. Arharja resnobno opozarja, da je šegavi pust mimo in daje sedaj nastopil postni čas, toda za njim bo kmalu narahlo priplesala tudi rožnata pomlad. Na pomladno drhtenje se navezuje tudi pravljica Marize Perat Gozd se je prebudil, v kateri cvetke dvigajo zaspane glavice, mu-renček, mravljice in celo godrnjavi medved že zapuščajo topla zimska zavetišča. Mila in nežna je kratka zgodbica Sanje Zlate Volarič, v kateri majhna deklica sanja o pravljični deželi, kjer je vse belo od sladoledov. Jurij Opet-nik v sliki in besedi prikaže, kakšno presenečenje napravita očku in mamici za materinski dan Luka in Nadja. Superpero pa je domišljijski zapis, s katerim je Tina Del Fabbro, četrto-šolka OŠ F. Erjavec iz Štandreža, dobila častno priznanje Pastirčkov časnikar meseca. Njej naj gredo čestitke. V teh zadnjih pustih, meglenih zimskih dneh bodo po navodilih Pike spretne roke Pastirčkovih bralcev izdelale dvosmerni govoreči telefon, ki ni siten in glasen kot današnji prenosni telefoni, ampak tih in prijetno zabaven. Poleg ugank, zank, križank in drugega razvedrila za male in velike Pastirčkove prijatelje je v novi številki precej misli o postu. Zapis o Pustu in postu nagovarja, naj v postnem času premišljujemo o Jezusovem trpljenju, da bo slajše doživetje velikonočnega vstajenja. O postu si bodo pač tudi otroci kaj pritrgali pri Med številnimi koncerti, ki so popestrili kulturno bogat mesec februar v Gorici, je bil tudi res prisrčen "glasbeni sprehod od renesanse do baroka", ki so ga v očarljivi dvorani pokrajinskega muzeja na Goriškem gradu priredili v soboto, 24. februarja, Slovenski center za glasbeno vzgojo Emil Komel, Ars Atelier in Glasbena srečanja Alpe-Jadran. Tokrat je s poučnim "sprehodom" po glasbenem ustvarjanju od 16. do 18. stoletja pred goriškim občinstvom briljantno nastopil Trio Stravagante. Sestavljajo ga tri odlične mlade glasbenice, ki jim je skupna dunajska šola. Na čembalo in tolkala je igrala Marinka Brecelj, v žilah katere teče goriška kri, izvrstna glasbenica, ki je pri nas žal premalo poznana. Iz klavirja je diplomirala v Bocnu, kjer se je tudi rodila; študij je nadaljevala na Dunaju in v Milanu ter doktorirala v Bologni; izpopolnjevala se je še na drugih tečajih. Zelo bogata je njena koncertna dejavnost v Evropi, ZDA in Mehiki, lepe uspehe je požela tudi na mednarodnih glasbenih natečajih. Poleg Brecljeve sta nastopili še Hemma Geitz-enauer, ki se je kljunaste flavte učila na Dunaju in v Amsterdamu, in Anne-marie Buchinger, po rodu Dunajčan-ka, ki je opravila študij kljunaste flavte in čela v avstrijski prestolnici. Vse tri sodelujejo v različnih komornih sestavih. Glasbenice so izbrale zahteven koncertni spored, saj so s svojimi izpiljenimi poustvarjalnimi sposobnostmi prikazale razvoj instrumentalne glasbe od renesanse do polnega uveljavljenja le-te ob vokalni glasbi v baroku. >0ST JE ZDRAU ZA ČLOVEKA \ ZAKAJ GA NAUČI, DA NE SME \ VEDNO SAMO ŽRET r\-d \ IN K0NŽUMIRAT, <\ / ' KER PREJ ALI POLE bo Skopirau. ^ /fAJ h VSAKO TOLIKO P f je prau.dase^S^v^T/-1^ USTAVI TA ŠPREK0 ( V IV) IN POMISLI, DA '7)) .O DRUGIM NE BO VCX// '-<>J \ OSTALO NIČ l )A!P\ hrani ali zabavi, gotovo se ne bodo zgledovali po zgodbici o mravlji in veverici, ki sta polizali ves med, da bi bil shranjen "na varnem". Tudi debelušasti Packo, seveda v svoji spakedranščini (na sliki), modro pravi, da je post zdrav za dušo in telo; pa še marsikatera druga ustaljena rubrika se sklicuje na post. Tudi med živobarvnimi, zmeraj bolj pestrimi risbicami - tokrat jih je kar enaindvajset! - Pastirčkovih dopisnikov je nekaj nabožnih in postnih motivov. Kot vsakič zelo bogate pisne prispevke mladih piscev dopolnjujeta tokrat dve ganljivi strani, ki so ju pripravili učenci in učiteljice OŠ P. Trubar in K. D. Kajuh iz Bazovice. S pesmijo in tremi zapisi so vzpostavili nevidno, a trdno vez s sošolcem Ivanom Kalcem, ki je mnogo prerano zapustil svoje prijatelje. V hvaležen spomin na prijaznega in veselega sošolca, ki je zdaj njihov angel, so pridali še njegov zadnji spis o Novem šolskem letu, da bi ga čas ne zabrisal in da bi ostal trajno natisnjen na Pastirčkovih straneh. —IK Z različnimi skladbami raznih avtorjev so orisale bistvo madrigala v inačici za instrumente, kancono kot prvo glasbeno obliko s svojo strukturo, sonato kot zvrst, namenjeno izrecno instrumentom, pa vse do koncerta, v katerem se prepletajo različne zvočne mase. Uvodna Masque anonimnega Angleža iz 17. stoletja je zgovorno pričala o fantastičnosti dvorne zabavne glasbe. Tudi Frescobaldijevi kanconi sta učinkovito spregovorili o barvitosti sloga velikega organista in improvizatorja, ki je razvil vokalno polifonijo v neštete instrumentalne kontra-punktistične igre. Lepo je izzvenela skladba Vestiva i colli španskega fagotista Bartolomea Selme y Salaver-deja, ki je spojil španski in beneški slog instrumentalne glasbe 17. stoletja. Sonata kot zvrst pa je na goriškem koncertu zaživela prek not beneškega čembalista Turrinija in elegantne virtuozne barvitosti velikega Bachovega predhodnika Scarlattija. Koncert kot zvrst je Trio Stravagante lepo prikazal v tristavčnem triu nedosegljivega baročnega mojstra Vivaldija. V zadnji točki večera so mlade glasbenice ponudile sklop variacij različnih skladateljev na temo La follia (norost); tej zvrsti, ki sta ji sorodni ciaccona ali piassaca-gHa, so so posvetili različni skladatelji - od Vivaldija do Corellija, od Liszta do Rahmaninova -, ki so želeli prek nje preizkusiti virtuozistične zmogljivosti solističnih instrumentov. In tudi v tej zvrsti je bil Trio Stravagante prav doma, tako da je bil ta posebni koncert za res številno publiko nekaj nepozabnega in edinstvenega. SREČANJA / GLASBO / TRIO STRAVAGANTE BOGATGLASBENI SPREHOD 7 ČETRTEK, 8. MARCA 2001 ŽALNA SEJA IN POGREB PRILJUBLJENE PROF. LAURE ABRAM PO VLOMU IN POŽIGU V ŠOLI PRI SV. ANI VEČER V D SI POSLEDNJE SLOVO Veliko število bivših kolegov, sodelavcev in prijateljev ter sploh ljudi, ki so jo cenili in spoštovali, se je v petek, 2. t.m., na pokopališču pri Sv. Ani poslovilo od pokojne prof. Laure Abram, dolgoletne ravnateljice liceja France Prešeren in predsednice Slovenske Vincenci-jeve konference v Trstu, ki je umrla v ponedeljek, 26. februarja. Pogrebno mašo, pri kateri je sodelovalo več slovenskih in italijanskih duhovnikov, je vodil škofov vikar za tržaške Slovence msgr. Franc Vončina, pokojnici v slovo pa so spregovorili Ivan Buzečan, predsednik DSI Sergij Pahor, pokrajinski tajnik SSk Peter Močnik in ravnatelj liceja Prešeren Tomaž Simčič. Le-ti so se udeležili tudi žalne seje, ki je bila dan prej, v četrtek, 1. marca, v Peterlinovi dvorani (ob tisti priložnosti je spregovoril tudi predsednik tržaške italijanske Vincen-cijeve konference Beniamino Vitale). Orisali so pomembno vlogo, ki jo je prof. Abramova odigrala na številnih področjih, še posebej pa na šolskem. Prof. Laura Abram seje rodila 7. februarja 1919 v Trstu v ugledni družini dr. Josipa Abrama. V Trstu je tudi dokončala učiteljišče Carducci in klasični licej Petrarca, diplomirala pa je na Katoliški univerzi v Milanu leta 1941. Že med vojno je začela poučevati, tako na italijanskih šolah kot na ilegalni slovenski šoli na Kolonkovcu, po vojni pa na novoustanovljeni slovenski realni gimnaziji v Trstu. Od leta 1955 do upokojitve leta 1989 je bila najprej poverjena, nato pa redna ravnateljica na liceju France Prešeren. V tem obdobju si je prizadevala, da bi tako materialno kot tudi vsebinsko obnavljala šolo, imela pa je tudi posluh za obšolske pobude in za odmevne javne manifestacije. Poleg tega je bila svetovalka za slovenske šole pri tržaškem šolskem uradu ter članica komisije za slovenske šole in drugih organov. Napisala je tudi dva latinska učbenika. Pokojnica je že jeseni leta 1946 dala pobudo za ustanovitev Kluba akademičark. Leto kasneje je nastala Slovenska Vincencijeva konferenca v Trstu, ki se je v naslednjih desetletjih postopno razvijala in pridobila tudi škofijsko priznanje. Na njeno pobudo je nastal tudi Klub prijateljstva s ciljem združevati starejše pripadnike naše skupnosti. Prof. Abramova si je vseskozi prizadevala za pomoč potrebnim, revežem in beguncem. Za svoje delovanje in prizadevanje na tem področju je leta 1961 prejela tudi papeško odlikovanje Pro Eccle-sia et Pontifice. Prof. Laura Abram je tudi bila med tistimi, ki so v obdobju po drugi svetovni vojni orali ledino slovenskega katoliškega izobraženstva v Trstu. Bila je soustanoviteljica in prva predsednica DSI, kateremu je bila I tudi potem vsestransko blizu. Zavedala se je pomena organiziranega dela, ki bistveno dopolnjuje vsakdanje življenje. Prof. Abramova se je tudi vključila v politično delovanje v okviru strank, ki so zagovarjale samostojno slovensko politično nastopanje. Tako je bila od leta 1949 najprej kandidatka na slovenskih listah na upravnih in političnih volitvah, leta 1993 pa je bila kot kandidatka SSk (v okviru Zavezništva za Trst) izvoljena v osrednji mestni rajonski sosvet. Slovensko stranko je zastopala tudi v nekdanji Krajevni zdravstveni enoti ter bila dejavna v strankinih komisijah. Zaradi tega se bomo pokojnice vedno spominjali s hvaležnostjo. Ob slovesu izražamo svojcem občuteno sožalje tudi naš časnik. ZAHVALA ob izgubi naše drage LAURE ABRAM se zahvaljujemo vsem, ki so se je spomnili z molitvijo, prijazno besedo ali mislijo, darovi in cvetjem, še posebej škofovemu vikarju msgr. Francu Vončini in njegovim sobratom Jožetu Špehu, Mariju Gerdolu, p. Pinu Amigoniju, Jožetu Kunčiču, Žarku Škerlju in Viljemu Žerjalu za pogrebno mašo in obred, prof. Tomažu Simčiču za orglanje, pevkam in pevcem, škofu msgr. Evgenu Ravignaniju za občuteno izraženo sožalje, časnikarjem ter govornikom na žalni seji in na pogrebu Sergiju Pahorju, Ivanu Buzečanu, Tomažu Simčiču, Petru Močniku in Benjaminu Vitaleju. Svojci SAMO VANDALSKA AKCIJA ALI ŠE KAJ DRUGEGA? Razdejanje, ki ga je doživela stavba osnovne šole Marica Gregorič-Stepančič in vrtca Jakob Ukmar pri Sv. Ani, je globoko odjeknilo v naši javnosti, odmeve pa so zabeležili tudi v Sloveniji. V poslopje v ulici Fia-nona 1, kjer imata, poleg šole in vrtca, svoj sedež še Prosvetno društvo Kolonkovec in Folklorna skupina Stu ledi, so v torek, 27. februarja, v zgodnjih jutranjih urah vdrli neznanci, ki so v prostorih vrtca ukradli vi-deoregistrator, nato pa podtaknili požar, ki samo po srečnem naključju ni uničil celotne stavbe. Kljub temu je škoda velika: zbornica je popolnoma uničena, z njo pa tudi šolska dokumentacija (med drugim tudi spričevala), didaktični material, računalniki in fotokopirni stroj. Dim in saje so zajele tudi zgornje prostore, kjer imata sedež že omenjena PD Kolonkovec in skupina Stu ledi. Po prvih ocenah sta vlom in požig povzročila okrog 10 do 15 milijonov lir škode. Pouk je sedaj v prostorih osnovne šole Ivan Grbec v Škednju, a razumljivo poteka v zelo težavnih razmerah. Zato bi morala tržaška občina poskrbeti za čimprejšnjo obnovo in ponovno usposobitev prostorov. Dogodek je, globoko odjeknil v javnosti tostran in onstran meje. Po prvih ugotovitvah policije naj bi šlo za navadno vandalsko dejanje. Ni prvič, da neznanci obiščejo šolo pri Sv. Ani, D FOTO KROMA saj so v preteklosti že dvakrat vlomili v poslopje in odnesli vi-deoregistrator. Tokrat pa se je prvič zgodilo, da so hoteli stavbo tudi zažgati. Ravno zaradi tega podatka je marsikdo prepričan, da gre za dejanje s političnim oz. nacionalističnim ozadjem, ki je morda povezano z nedavno mazaško akcijo na škodo dvojezičnih napisov na Koprskem. Tako so dogodek v prejšnjih dneh npr. obsodili tržaški občinski svetovalci Oljke in lllyjeve liste Silvano Magnel-li, Igor Dolenc in Roberto De-carli. O dogodku so poročala tudi občila v Sloveniji. Sekcija Slovenske skupnosti za Skedenj, Sv. Ano in Kolonkovec pa je izdala krajše tiskovno spo- ročilo, v katerem ostro obsoja vandalsko dejanje. "Sekcija", piše v tiskovnem sporočilu, "izraža solidarnost učencem, njihovim družinam in vsem zaposlenim, kulturnim društvom, ki imajo sedež v istem poslopju. Sekcija meni, da gre za hud napad, ki je uperjen proti vsemu prebivalstvu, saj vse prebivalce predstavljajo institucije, katerih del je tudi šola." Ali je bil dogodek le navadno vandalsko dejanje ali pa še kaj drugega, bo pokazala policijska preiskava. Seveda, če bodo krivcem sploh prišli na sled, saj se v takih primerih praviloma dogaja, da storilci ostajajo neznani. O DRUŠTVU HOSPIC Društvo slovenskih izobražencev je v ponedeljek, 5. t.m., gostilo dr. Metko Klevišar, vodjo slovenskega društva Hos-pic, ki se ukvarja s pomočjo hudo bolnim in umirajočim ter njihovim družinam. Srečanje je bilo mišljeno kot prispevek DSI k razmišljanju o pomenu prostovoljnega dela, kateremu je posvečeno leto 2001. Dr. Metka Klevišar, ki je v DSI v preteklosti že nastopila, je v svojem zanimivem posegu orisala delovanje in cilje društva Hospic, ki jih lahko združimo v geslu Dodajati življenje dnevom in ne dneve življenju. Društvo je bilo ustanovljeno 1.1995 (že prej pa je v okviru Slovenske karitas delovala skupina za umirajoče) in si prizadeva nuditi celostno oskrbo hudo bolnemu in njegovim svojcem z namenom, da tako prizadeti kot njegova družina živijo polno in kakovostno življenje do konca. Prizadeva si nuditi celostno oskrbo in kvalitetno življenje hudo bolnemu in njegovim svojcem. Sicer je v naši družbi potrebno tudi brez zadržkov govoriti o bo-lezeni in smrti. Društvo Hospic sloni na kombinaciji profesionalnega in prostovolnjega dela. Za prostovoljno delo se lahko javijo vsi ljudje vseh starosti. V program delovanja društva Hospic spadajo tudi tečaji za prostovoljce. Enega od le-teh nameravajo prirediti tudi na Tržaškem. Začel naj bi se 30. marca na pedagoškem liceju Slomšek. ZANIMIVA RAZSTAVA KULTURNI PRAZNIK V FINŽGARJEVEM DOMU MIZARJI IN TESARJI V BARKOVLJAH MATJAŽ RUSTJA Po zaključku obnovitvenih del v prostorih sedeža je Slovensko kulturno društvo v Bar-kovljah stopilo na pot rednega in uspešnega delovanja. Po proslavi ob Dnevu slovenske kulture in po pustnih srečanjih je v letos priredilo razstavo Mizarji in tesarji v Barkovljah, ki so jo odprli v soboto, 3. marca. "Razstava želi obuditi zanimanje za izsek življenja in dela obrtnikov, ki so tu živeli in delali vse do polovice prejšnjega stoletja. Staro orodje, izdelano iz lesa in železa, tako da ga skoraj ni več mogoče najti, nas popelje v svet poklicev, ki spadajo med najstarejše in so povsod prisotni, vendar z rahlimi različicami v izdelovanju orodja samega, ker so navade in načini oblikovanja različni", piše v predstavitvenih besedah k razstavi. Večerje uvedla tajnica društva Vera Poljšak in poudarila, da se je misel o zbiranju starega orodja na pol pozabljenih vaških poklicev rodila pred nekaj leti, ko je družina mizarskega mojstra Milivoja Pertota podarila društvu bogato zbirko številnih primerkov mizarskega orodja in strojev. Član društva Aleksij Civardi se je tako odločil, da bo opravil temeljito raziskavo, med katero so prišli na dan še mnogi predmeti, vezani na stare obrti. In končno se je rodila tudi zamisel o razstavi; pri njeni realizaciji pa sta, poleg odbornikov in članov, sodelovali še učiteljica Sandra Poljšak (poskrbela je za besedila in tehnično izpeljavo), z nasveti pa dr. Barbara Marti-nelii, ki je do pred kratkim vodila Muzej ljudskega izročila v Saurisu pri Vidmu. Odprtje razstave je bilo zelo dobro obiskano, kar potrjuje, da je slovenska skupnost v Barkovljah polna energij in lepih idej, ki pritegujejo domačine in prijatelje od vsepovsod; društvene dejavnosti pa tudi jasno izpričujejo zgodovinsko prisotnost slovenskega človeka ob tržaški jadranski oba- li. Gostje večera, ki so z glasbenimi in petimi točkami popestrili prijetno vzdušje, so bili MePZ Lipa iz Bazovice (vodi Tamara Ražem) in mladi pianisti Glasbene matice Martina Mezgec, Jana Zupančič, Christian Stipancich in Sara Zupančič iz razreda prof. j Tamare Ražem. Bogata razstava žag, kotnikov, jeralnikov, šestil, dlet in še mnogokaterega orodja bo odprta od ponedeljka do petka od 17. do 19. ure. Zaradi obilice starega in zanimivega orodja je obisk pravo poučno potovanje v svet starih obrti, ki jih je moderni čas povsem spremenil. POČASTILI PREŠERNA IN KONEC JUBILEJNEGA SVETEGA LETA Letošnji praznik slovenske kulture na Opčinah je bil posvečen zaključku Prešernovega leta in jubilejnega svetega leta. Poleg tega pa je prišlo do izraza tudi zadovoljstvo ob sprejetju zaščitnega zakona za Slovence v Italiji. Praznik so v nedeljo, 4.t.m., priredili člani društev Finžgarjev dom, Vesela pomlad in cerkveni pevci zbora Sv. Jernej. Praznik je uvedel otroški pevski zbor Vesela pomlad pod vodstvom Martine Batič. Slavnostni govornik je bil beneški rojak, profesor in kulturni delavec Viljem Černo. V svojem govoru je poudaril pomen, ki ga ima sprejetje zaščitnega zakona za celotno našo narodnostno skupnost, predvsem pa za Slovence iz Benečije: "Žlahten je bil dan in sporočilen, ker nismo bili več ljudje brez imena, ker je bila priznana rodna beseda, ki je pognala iz naše žive njive. Odraz nelagodja, v katerem je živela manjšina, se je spremenil v novo samozavest in občutek trdnosti, ker smo zaživeli kot Slovenci." Podčrtal pa je tudi nujnost, da smo Slovenci odslej še bolj ustvarjalni, složni in ponosni, "da bomo skupaj vsepovsod, kjer se orje, žanje in kosi". Osrednji del proslave je bil po zamisli in režiji Lučke Pe- terlin posvečen prikazu Prešernovega Krsta pri Savici. Izbira je padla na to pesnitev zaradi želje, da bi - ob koncu svetega leta - besedilo odražalo krščansko duhovnost. Ta del so s podajanjem besedila oblikovali igralci gledališke skupine Tamara Petaros Martina Malalan, Lavinia Škerlavaj, Jasmin Risegari, Gabrijel Beličič, Tomaž Susič in Mira Fabjan, besedilo pa se je prepletalo s pevskimi točkami terceta Ver laetum in cerkvenega pevskega zbora Sv. Jernej, ki ga je vodil Edi Race. Za vezno besedi- lo je poskrbela Marija Štekar Košuta. Sceno je po zamisli Lučke Peterlin oblikoval Tomaž Susič. Dvorana Finžgarjevega doma je bila nabito polna: publika - od otrok, do predstavnikov starejše generacije - je izredno pozorno in hvaležno spremljala celotni program. Marsikateri obiskovalec je ob koncu - med prijetnim pogovorom ob prigrizku - izrazil občudovanje predvsem nad mladimi člani gledališke skupine, ki so se Prešernovo pesnitev naučili na pamet in jo tako lepo podali, da je bila vsem razumljiva, da je vse kulturno in duhovno obogatila in da so ob njej uživali celo najmlajši. ■ BS IZVIREN KULTURNI PRAZNIK VEČER ROCK GLASBE IN POEZIJE BREDA SUSIC Tudi mladi tretjega tisočletja se radi izpovedujejo v obliki pesmi, oziroma poezije. Še vedno pripovedujejo o ljubezni, upanjih, veselju, žalosti. Morda si le izberejo nekoliko bolj izvirno ali alternativno govorico: na primer rock glasbo ali moderno poezijo v prostem verzu. Pišejo v slovenščini, kljub temu da živijo v Italiji, kljub temu da bi morda bilo lažje pisati v italijanščini in bolj "trendy" v angleščini ali hrvaščini. Morda so se odborniki Prosvetnega društva Mačkolje ob letošnjem prazniku slovenske kulture hoteli približati mladim in njihovim okusom, morda so želeli opozoriti na mla-, de talente iz naše narodnostne skupnosti, morda so le hoteli prirediti dan slovenske kulture, ki bi bil nekoliko različen od vseh ostalih. Nekaj pa je gotovo: s prireditvijo Rock'N'Poezija, ki je bila minulo soboto zvečer v Srenjski hiši v Mačkoljah, so zadeli v črno. Gostje večera so bili člani glasbene skupine Sta-ravrana, ki izvaja rock glasbo, FOTO KROMA besedila njihovih pesmi pa so napisana v slovenščini, in mladi goriški pesnik David Ban-delli, kije pred kratkim izdal svojo prvo pesniško zbirko. Šlo je za zmes med rock koncertom in literarnim branjem, med enim in drugim pa je voditelj večera Niko Tul našel prostor še za neke vrste "talk shovv". Med pogovorom so se mladi ustvarjalci predstavili in podali tudi svoje gledanje na temo mladinske ustvarjalnosti ter uporabe slovenskega jezika pri ustvarjanju. Organizatorji so dvoranico srenj-ske hiše pripravili tako, da sta bila ob dveh krajših stranicah sobe dva odra - na enem je nastopil ansambel, na drugem pa David Bandelli - sedeže za publiko pa so razvrstili v vrste ob dalj- i ših stranicah dvorane, tako da so se poslušalci gledali med seboj, ob straneh pa so imeli dva odra. Na tak način so se vsi čutili soustvarjalci večera. Celotna zamisel prireditve je bila torej izvirna in je izražala svež pristop do vrednot, kot so ljubezen do slovenskega naroda, kulture in ustvarjalnosti. KLUB PRIJATELJSTVA GLEDALIŠKI VRTILJAK hvala mladini za PREŠERNOV DAN! PREDSTAVA ŽOGICA NOGICA nada Martelanc V četrtek, 15. februarja, smo se tudi mi, v Peterlinovi dvorani/ poklonili spominu na našega velikega pesnika. Velikega ln danes slavnega pesnika, kateremu je Bog naklonil tako ve-k pesniški dar, da je z lahkoto Pesnil tudi v drugih jezikih - in vendar se je odločil, da je svoje najlepše pesmi, prave bisere, faradi katerih danes slovi ne sa-mo doma, ampak tudi širom po svetu, izlil na papir v domačem slovenskem jeziku, čeprav od tega takrat ni žel ne slave ne materialnih dobrin - nasprotno!, - kot je lepo povedala v svojem zanimivem govoru prof. Licia Roth Pahor. Dodala pa je, da so v Prešernovem času tudi drugi delali na kulturnem polju za slovenski narod, ki se je tedaj šele prebujal iz "ljudstva, ki živi na skupnem ozemlju in govori isti jezik" v "zavestni slovenski narod". Za ta narod je mnogo naredil tudi Anton Martin Slomšek, ki se je rodil le kak teden pred Francetom Prešernom, proti koncu leta 1800. V ljubljanskih šolah sta bila sošolca, tudi prijatelja, potem pa seje njuna pot razšla: Prešeren Dunaj, Slomšek v semenišče v Celovcu. Že tu je Slom-^e.^' Poznejši škof in danes prištet med blažene, učil sobrate slovenščine; duhovnikom je vedno priporočal, naj svojo slovenščino izpopolnjujejo in govorijo vernikom v lepem jeziku; za otroke "nedeljskih šol" Je pisal knjige, za odrasle je Poskrbel za ustanovitev Mohor-*ev® družbe, kar je njegov naj-^čji kulturni spomenik, saj ohorjeve družbe še danes ■skajo in pošiljajo med ljudi ^ Poslovne in poučne knjige. O Sem tem se premalo govori. 'z govora prof. Licie Roth a °r smo izvedeli marsikaj zanimivega m smo jo z veseljem poslušali. Zelo smo ji hvaležni za njeno izvajanje. Še posebno pa smo hvaležni vsem mladim, ki so prinesli med nas pomladno razpoloženje in naš Prešernov praznik poživili z glasbo in recitacijami. Zelo nas je - po zaslugi prof. Magde Jevnikar Zupančič -razveselila skupina višješolcev iz zavoda Žiga Zois, ki goji recitiranje pod vodstvom igralca Danijela Malalana. Izredno občuteno so nam podali dve Prešernovi poeziji (s katerima so že nastopili v Kulturnem domu): večno mlado Lepo Vido in otožno, vendar polno ljubezni Nezakonsko mater. Za poseben užitek pa sta poskrbeli še zelo mladi, a izredno pridni pianistki, ki sta že dosegli najvišja odlikovanja na tekmovanjih tako v Sloveniji kot po Italiji, pri samostojnem in pri štiriročnem igranju. Da sta nagrade res zaslužili, sta dokazali tudi nam z res odličnim, temperamentnim igranjem. To sta sestrici Sara in Jana Zupančič, ki študirata s Tamaro Ražem pri Glasbeni matici. Najprej sta nas skupno spravili v dobro voljo s skladbo Vesele počitnice, nato sta po predavanju oziroma med recitacijama odigrali Jana Marš in Tarantello, Sara pa Chi-ldren's Corner. Ob koncu prireditve sta se poslovili od nas štiriročno s poskočno Polone-zo. Hvala njima in mami, ki ju je pripeljala. Nenazadnje, hvala Ivanu Buzečanu, ki je prireditev organiziral in vodil - in tudi hvala vsem gospem, ki so pomagale pri zakuski po prireditvi! In zakaj ne: hvala tudi mladeniču, ki nas je zabaval s harmoniko na pustni četrtek popoldne! Ko vnuki razbijejo starim staršem vazo, se ti ponavadi nad njimi zelo hudujejo in zato skušajo ponavadi vnuki čimprej skriti to, kar so nakuhali. In prav to se je zgodilo Žogici Nogici, to je veliki okrogli Žogici, ki ima celo roke in noge, zato pa nosi ime Nogica. Ona pa vse razume, vse ve, ničesar se ne ustraši. Ko pa je malo žogico ugrabil strašni zmaj Tolovaj, sta se dedek Polde in babica Zofka zelo prestrašila in hitro odpravila na dolgo pot, da bi spet našla svojo ljubljeno vnučko. Tako se je začela predstava Žogica Nogica v izvedbi novonastale skupine Gledališče na vrvici iz Nove Gorice, ki je pod mentorstvom Emila Aberška nastopila v nedeljo, 4. marca popoldne, v dvorani Marijinega doma pri Sv. Ivanu. Otroci so se v pravljico zelo vživeli, kako pa se ne bi, saj kdo ve, kolikokrat so nakuhali kaj takšnega, da bi najraje videli, da jih zmaj Tolovaj ugrabi in odpelje daleč stran. Poldeta in Zofko so k zmajevemu gradu vodili številni gledališki liki, ki so prepričljivo igrali svoje vloge tudi zaradi pisano izdelanih kostumov Nevenke Tomaševič ob glasbenih vložkih Marjana Mlakarja. Polde in Zofka sta tako na poti srečala stražnika, ki je trobil, da je treba vedno hiteti na desno, nikoli pa na levo. Nato sta se srečala s hudim čarovnikom Habakukom, ki je v sebi skrival veliko bolj nežno strašilo Motovilo, kot je bil nežen in umirjen kužek Postružek, ki pa se je dal imenovati hud pes s prav tako grozečim imenom Kastorpolluksplutoneron. Ob koncu pa jima je priskočil na pomoč še ptiček Kraljiček oziroma visokoleteči Ognjeni ptič. Končno sta Polde in Zofka le prišla do zmaja Tolovaja in do njegovih malih zmajčkov, ki pa so jih brez težav s pomočjo otrok v dvorani kar odpiha- li stran in tako rešili žogico Nogico. Popoldan otrok je še dodatno razvedrila loterija, pa tudi začetna animacija, ki so jo vodili člani Radijskega odra. Otroci imajo sedaj nalogo, da narišejo Žogico Nogico ali pa kakega drugega svojega najljubšega gledališkega junaka, saj bodo najlepše risbe na koncu sezone tudi nagrajene. Naj omenimo še to, da bo naslednja predstava že prihodnjo nedeljo, 11. marca, s pričetkom ob 17. uri v dvorani Marijinega doma pri Sv. Ivanu. Tokrat bodo nastopili igralci domačega ansambla Slovenskega stalnega gledališča iz Trsta, ki bodo otrokom pričarali svet palčkov in gozdnih vil ter uprizorili znano in priljubljeno zgodbo Palček Jakoba Grimma. -----------(JC) BLAGOSLOVITEV SLOMŠKOVIH SLIK V MAVHINJAH V nedeljo, 11. t.m., bo v Mav-hinjah velik praznik. Goriški nadškof Dino De Antoni bo obiskal tamkajšnjo župnijsko skupnost, kjer bo blagoslovil sliki Antona Martina Slomška, ki ga je papež Janez Pavel II. 19. septembra 1999 v Mariboru razglasil za blaženega (sliki je svojčas v knjigarni na mariborskem Slomškovem trgu kupil mavhinjski župnik Josip Caha). Škof De Antoni bo ob 10.30 somaševal z domačim župnikom Josipom Caho, po maši pa bo slovesno blagoslovil sliki blaženega škofa Antona Martina Slomška. Sliki bosta nato nameščeni v cerkvi sv. Nikolaja v Mavhinjah (tu bo slika imela bolj "baročen" okvir) ter v kapelici sv. Cirila in Metoda v Cerovljah. OBVESTILA ŽUPNIJSKA SKUPNOST iz Mav-hinj vabi na slovesen blagoslov slik blaženega Antona Martina Slomška, ki bo v nedeljo, 11. marca, v cerkvi sv. Nikolaja v Mavhinjah. Upodobitvi prvega blaženega Slovenca bo blagoslovil goriški nadškof msgr. Dino De Antoni. DRUŠTVO SLOVENSKIH izobražencev vabi na srečanje s slikarjem Marijanom Tršarjem. Večer bo v Peterlinovi dvorani, Donizettijeva 3, z začetkom ob 20.30 ZADRUGA BON AWENTt!RA-G le-dališče Miela, Slovensko stalno gledališče, Oddelek za zgodovino in za zgodovino umetnosti univerze v Trstu v okviru niza Raz/seljeni prirejajo srečanje Razseljeni "v domovini", v sredo, 14. marca 2001, v gledališču Miela. Ob 18. uri bodo predavali: Marta Verginella (Univerza v Ljubljani), Gloria Nemez (Deželni inštitut za zgodovino osvobodilnega gibanja F-Jk iz Trsta), Aleksej Kalc (Zgodovinski odsek pri NŠK v Trstu). Ob 20.30 bodo prikazani filmi: Na stranskem tiru, J. Pogačnik, Kratka himna domovini, B. Palčič, Abesinija, K. Godina. SLOVENSKA VINCENCIJEVA konferenca in Klub prijateljstva toplo vabita k duhovni pripravi na Veliko noč, ki bo v sredo, 14. marca, ob 16. uri pri šolskih sestrah pri Sv. Ivanu, ul. Delle Doc-ce 34. Vodil jo bo g. Jože Špeh. V ŽUPNIJSKI dvorani v Nabrežini bo v sredo, 14. marca, ob 20. uri mesečna konferenca. Prof. Licia Pahor bo predavala na temo: Moralne vrednote naših pesnikov in pisateljev. Sledijo recitacije, razgovor in družabnost. Vljudno vabljeni! DAROVI V POČASTITEV spomina na prof. Lauro Abram darujejo člani in članice glavnega odbora Slovenske Vincencijeve kon- ference v Trstu 800.000 lir za uboge. NAMESTO CVETJA na grob msgr. Marijanu Živicu darujeta Ljuba in Danilo Tul 50.000 lir za semenišče v Vipavi. ZA CERKVENI pevski zbor pri Sv. Ivanu: v spomin na msgr. Marijana Živica daruje družina Bizjak 50.000 lir. /A SLOVENSKO Vincencijevo konferenco v Trstu: v spomin na prof. Lauro Abram darujejo: Antek Terčon 100.000 lir; Marijan Bajc 50.000; Majda Bartol Giraldi 100.000; Graziella Nachich 100.000; Pavla in Marijan Kravos 50.000; Jelka Terčon Šah 100.000; Ljuba Smo-tlak namesto cvetja na grob 20.000 lir. V HVALEŽEN spomin na prof. Lauro Abram daruje Magda Kravos vd. Biancuzzi 30.000 lir za odsek Vincencijeve konference pri Sv. Ivanu v Trstu. ZA MARIJIN dom pri Sv. Ivanu: v spomin na čast g. Marijana Živica darujeta Adrijana in Edvard Krapež 50.000 lir. ZA SLOMŠKOV dom v Bazovici: v spomin na pokojnega župnika Marijana Živica: družina Grgič, Padriče 45, 50.000 lir; družina Marijan Bajc 50.000 lir; družina Bajc 100.000 lir. ZA CERKEV v Gropadi: v spomin na svoje pokojne daruje družina Milkovič, Gropada 126, 30.000 lir. ZA CERKEV v Bazovici: v spomin na svoje pokojne daruje Marija Mevlja 40.000 lir. ZA CERKEV pri Sv. Ivanu: v spomin na brata msgr. Marijana Živica daruje Luciano Živic 500.000 lir; v isti namen daruje Laura Parovel 20.000 lir. ■BMi V petek, 9. marca, bo v Cro-čani praznovala okrogli rojstni dan draga mama in babica Marica Rapotec. Veliko lepih želja, predvsem pa zdravja in zadovoljstva v družinskem krogu ji želijo vsi domači. SLOVENSKO STALNO GLEDALIŠČE GOSTOVANJE SNG - DRAMA - LJUBLJANA Dostojevski IDIOT 13 SKIC IZ ROMANA režija Mile Korun NAJBOLJŠA PREDSTAVA LETA 2000 V petek, 9. t.m., ob 19.30 red A in D; v soboto, 10. t.m., ob 19.30 red B, E in F; v nedeljo, 11. t.m., ob 15. uri red C; v ponedeljek, 12. t.m., ob 19.30 red T (s podnapisi v italijanščini). ŠTIRI URE VRHUNSKE GLEDALIŠKE UMETNOSTI ODBOR ZA SPOMENIK PADLIM V NOB IZ SKEDNJA, SV. ANE IN KOLON KOVCA vabi na SLAVNOSTNO ODKRITJE SPOMENIKA v nedeljo, 11. marca 2001, ob 10. uri v istrski ulici št. 192 V 9 ČETRTEK, 8. MARCA 2001 GORIŠKA KRONIKA V POGOVORU NA TV PRIMORKA HADRIJAN CORSI POTRDIL KANDIDATURO TV Primorka v Šempetru pri Gorici je v nedeljo, 4. t.m. zvečer, predvajala daljši, skoraj e-nourni pogovor s števerjanskim županom, gospodarstvenikom in političnim delavcem Hadrijanom Corsijem. Ponovila ga je v ponedeljek, 5. t.m. popoldne. V pogovoru, ki ga je vodil naš sodelavec Marjan Drobež, je ugledni gost pojasnil in utemeljil svoja stališča in poglede na vsa najpomembnejša vprašanja, ki zadevajo slovensko narodno skupnost v Furlaniji-julijski krajini, zlasti še na Goriškem. Po njegovem bo izvajanje zaščitnega zakona za Slovence zahtevalo enotnost, strnjenost in veliko politične volje celotne naše narodne skupnosti. Dotaknil seje tudi občutljivega vprašanja o tem, zakaj Slovenci niso četrtek, že doslej izkoristili možnosti za 10 potrditev svoje narodne istovetnosti, ki so vsebovane v raznih italijanskih zakonih. Hadrijan Corsi je v omenjenem pogovoru potrdil, da je na bližnjih volitvah pripravljen kandidirati za senatorja, če bo t.i. koalicija Marjetica tako sklenila. Njegovo kandidaturo, kot znano, podpira Slovenska skupnost. Kandidiral bi na območju, kjer sta bila izvoljena senatorja Darko Bratina in Mitja Volčič. V pogovoru na TV Primorka je Hadrijan Corsi poudaril tudi pomen in možnosti za nadaljnje sodelovanje med občino Steverjan, ki je središče tistega dela Goriških Brd, ki spada pod Italijo, ter Goriškimi Brdi v Sloveniji. Za rojake v slovenskem delu Brd je dejal, da so "njegovi bratje". 8. MARCA 2001 PREJŠNJI TEDEN V OBČINSKEM SVETU PRORAČUN TISOČLETNICE Prejšnji teden se je goriški občinski svet kar na treh zasedanjih ubadal s predstavitvijo in diskusijo okoli proračuna za leto 2001. Ob odsotnosti župana je pomembnejše posege, ki jih nameravajo uresničiti ali vsaj načeti v tem letu, predočil prisotnim svetovalcem podžupan Noselli, medtem ko je prvi občan posredoval krajši zapis, v katerem podčrtuje smernice, na katerih se omenjeni proračun gradi. Velja najprej povedati, da o slovenski narodni skupnosti ali odobritvi zaščitnega zakona župan ni navedel niti besedice, čeprav se precej omenjajo praznovanja okoli tisočletnice, priprave na novo Evropo, peti koridor in še kaj. Slovenska svetovalca SSk Božidar Tabaj in Erika Jazbarsta v ta namen predstavila tudi šest izboljševalnih amandmajev, ki so bili po "pravilih igre" med večino in opozicijo zavrnjeni razen prvega, v katerem se omenja tematika športnega centra v Pevmi. Svetovalka Jazbarjeva je namreč omenjeni amandma umaknila, potem ko je dobila s strani župana zagotovilo, da bo po odobritvi preliminarnega načrta potrebna vsota za omenjeni center poskrbljena s potrebno proračunsko spremembo. Diskusija okoli proračuna je bila precej kratka in ne posebno napeta, odvijala pa se je v pričakovanju na vstop Severne lige v večino, ki legitimira Valent ijevo upravo. Severna liga je volila v prid proračunu za leto 2001 in s tem nekako dala še kako jasno sporočilo. BEOGRAJSKI NADŠKOF MSGR. FRANC PERKO V GORICI O BALKANU IN NJEGOVIH VELIKIH PROBLEMIH V dvorani goriškega pokrajinskega sveta je Študijsko raziskovalni forum za kulturo v sodelovanju s štandreško dekanijo priredil v ponedeljek, 5. t.m., predavanje beograjskega nadškofa msgr. Franca Perka o temi Kako se umirja balkanski vulkan? Pred številnimi poslušalci obeh narodnosti je predavatelj nadrobno analiziral zgodovinske, kulturne in politične razloge razpada Jugoslavije, pri čemer je podčrtal dejstvo, da je bilo to povezano s svetovnim razpadom komunističnega sistema, ki je zatiral nacionalne in politične svoboščine. Poglobljeno je spregovoril tudi o zelo zapletenih mednacionalnih in medverskih odnosih, ki še zmeraj grozijo, da bodo z novimi žarišči (Makedonija, južna Srbija, Bosna) zadobili še nove razsežnosti. Pozitivno je ocenil zadnje politične spremembe v Srbiji in sedanji oblasti priznal, da z demokratičnimi sredstvi skuša razrešiti medetnične spore, če- prav to zelo otežujejo nacionalistični ekstremizmi. Beograjski nadškof meni, da bo v tem prostoru nujna večdesetletna prisotnost zahodnih vojaških sil, kar pa verjetno ne bo preprečilo še nadaljnjega oženja sedanje Zvezne republike Jugoslavije. Izpostavil je pomembno vlogo posameznih verskih skupnosti - pravoslavne, katoliške in muslimanske - pri vzpostavlja- nju medsebojnega dialoga in prizadevanjih za spravo, ki jo hudo preizkušeni narodi na Balkanu tako krvavo potrebujejo. Razvila se je zelo živahna razprava, v kateri je predavatelj na njemu lasten prepričljiv način in s temeljitim poznavanjem problematike še poglobil pereče probleme sožitja na Balkanu. ' MV 'GIBANJE IZ SEATTLA" PREJŠNJO NEDELJO V GORICI IN NOVI GORICI ZA PRESEGANJE VSEH MEJA V nedeljo se je "gibanje iz Seattla" preselilo iz Trsta v Gorico, kjer sta bila na programu shod in manifestacija ob meji med Goricama za preseganje meja v Evropi in za bolj odprto politiko do migracije. Izgredov, ki so jih pričakovali v velikem številu opremljeni policisti, ni bilo. Manifestanti, med katerimi so bili predstavniki levice, socialnih centrov, zeleni in katoličani, so želeli le predočiti svoja gledanja na globalizacijo, ki lahko pozna tudi drugačno lice, tako, ki bi bilo po meri človeka. FOTO Bli.MBACA GOVOR DR. DRAGA ŠTOKE V ŠTEVERJANU 22. FEBRUARJA SLOVENSTVO, DEMOKRACIJA IN KRŠČANSTVO (2) Če smo na ta zakon čakali polnih trideset let (pred toliko leti je namreč prva uradna slovenska delegacija pri tedanjem ministrskem predsedniku Emiliu Colombu zahtevala globalno zaščito naših pravic), potem ne smemo še nadaljnjih trideset let čakati, da bomo prišli do izvršilnih norm, do katerih imamo po zaščitnem zakonu pravico. V svojih 29 členih pravkar izglasovani zaščitni zakon govori na splošno o pravicah Slovencev, ki živimo v deželi Furlaniji-julijski krajini, torej tudi Slovencev v Benečiji in v Kanalski dolini, in to je za nas pozitivno dejstvo. Ne moremo pa s tem zakonom biti zadovoljni, ko predvideva le malo konkretnih drugih zakonitih jamstev: ne vemo še namreč točno, v katerih občinah in krajevnih enotah bomo lahko uporabljali slovenski jezik, saj bo to morala določiti šele v prihodnje imenovana paritetna komisija, v kateri bo pol slovenskih in pol italijanskih članov. Kako bo ta komisija določala teritorij, v ka- terem bomo kot posamezniki in skupnost lahko imeli svoje pravice? Zakaj ni ta zakon že zdaj določil in natančno imenoval vse občine v deželi Furlaniji-julijski krajini, v katerih živimo Slovenci? Kdo je kriv, da ni že danes prišlo do te najosnovnejše določitve občin in krajev, v katerih živimo Slovenci kot narodnostna skupnost? In nadalje: zakaj ni že v tem zakonu zajamčeno naše politično zastopstvo tako na državni kot na deželni in krajevni ravni? Tako kot je to v slovenskih zakonih zajamčeno za italijansko skupnost v Republiki Sloveniji, ki avtomatično izvoli svojega predstavnika v slovenski parlament, mi pa nič! Nadalje: kako bo z našim glasbenim šolstvom, kako bo z našim delovanjem, samostojnim delovanjem na državnem konservatoriju? Bomo zares avtonomni kot glasbena-šol-ska sekcija ali morda celo le navadni nezaželeni gostje na državni višji šoli? Kako bo tam z našimi slovenskimi napisi in dvo- jezičnim poslovanjem? O tem pravkar sprejeti zaščitni zakon ne govori podrobneje, kar bodo morale storiti izvršilne norme, če seveda bodo! To je le nekaj vprašanj, ki ostajajo odprta in na rešitev katerih bomo morali budno paziti, da ne bomo zopet izigrani, da ne bomo zopet popeljani žejni čez vodo, kot se temu pravi. V prvi delegaciji, ki je pred tridesetimi leti zahtevala v Rimu pravično zaščito naših pravic, smo bili takratni zastopniki trdno prepričani, kako bi se tu ne spomnil vsaj takih oseb, kot so bili pokojni dr. Avgust Sfiligoj, Izidor Predan, Albin Škerk, da je dober, pravičen zakon že pred nami, pa smo se globoko ušteli: trideset let smo morali čaka ti, da smo v letu 201)1 končno dobili zaščitni zakon, toda žal pomanjkljiv, nedorečen, spet bolj programske kot konkretne vsebine. Ne pravim, da je ta zakon slab, ker je pač le vsaj nekaka juridič-na baza za nas, toda pomanjkljiv pa že, saj bomo še nadalje morali živeti v negotovosti za konkretno uresničitev naših odprtih vprašanj. Do takrat pa ne smemo mirovati, delati moramo na vseh področjih, na katerih smo angažirani, na katerih imamo odgovorna mesta, to velja tudi za Slovensko skupnost in njeno sekcijo v Steverjanu, in si moramo z našim trdim bojem izboriti tudi dokončno vse naše pravice, vse tiste izvršilne norme, ki nam po zaščitnem zakonu, pa tudi po italijanski ustavi in mednarodnih obvezah s strani Italije, tudi naravno in pravno pritičejo. Stari slovenski pregovor, dragi rojaki in rojakinje, pravi: "Pomagaj si sam in Bog ti bo pomagal!" Mislim, da je globoka ljudska modrost vsebovana v tem pregovoru, veljavna tudi danes za nas, za našo skupnost, za uresničitev narodnostnih pravic. Čimbolj se bomo zavedali, da je ves nadaljnji razvoj odvisen predvsem od nas samih, tembolj nam ho tudi v bodoče olajšana pot v boju za dosego vseh naših pravic, na političnem, na kulturnem, na šolskem, na jezikovnem, na športnem področju. Sirene italijanskih vsedržavnih strank nas bodo skušale sicer morda nekoliko uspavati v našem narodnostnem boju in vsestranskih prizadevanjih, tudi hvalisale se bodo morda neka te-re stranke, češ da imamo zašči- tni zakon po njih zaslugi, vse to se bo lahko v bližnji bodočnosti zgodilo, toda mi vemo, da brez nas samih, brez našega trdega in vztrajnega dela niti tega ne bi imeli, kar imamo danes, in tudi takih izvršilnih norm, ki nas bodo zares zaščitile, ne bo. Brez vsake evforije torej, brez odvečnega nazdravljanja sprejetju zaščitnega zakona s šampanjcem, pojdimo na pot v jutrišnji dan, naslanjajoč se predvsem na lastne sile, na lastno delo, na lastne žrtve, na lastno doslednost in vztrajnost. Pot v jutrišnji dan ne bo bistveno nič drugačna od one, ki ste jo pred petdesetimi leti začeli Steverjanci z ustanovitvijo Kmečko delavske zveze, ne bo nič drugačna od one, ki se ji pravi politična samostojnost, demokratična zavest, trdo zakoreninjeno slovenstvo v naših srcih in v naši zavesti. S to mislijo pojdimo z zaupanjem v jutrišnji dan, v objem novih časov in novih izzivov, ki so pred nami, trdno sloneč na izkustvih naše zgodovine in naše slovenske stvarnosti na Tržaškem, na Goriškem, v videmski pokrajini, skratka, povsod, kjer živi naš narod in je trdno zasidrano naše neminljivo slovenstvo. —— KONEC LEPA NOVICA IZ LAŠKEGA "TRŽIČ" IMA SVOJ SEDEŽ Odborniki društva Tržič so nam sporočili lepo novico. Občinska uprava jim je končno dodelila potreben in zaželen sedež za društvene dejavnosti. Novi sedež je v ulici Valentinis, 84, v poslopju bivše Solvay, tik ob uradu ANPI in Legambien-te, in sicer v prvem nadstropju. Sedež društva Tržič se torej nahaja na poti, ki pelje iz Trsta v središče mesta in gleda na cesto. Sedež je kar velik, saj ima kar 40 m2, je svetel in je obrnjen na jug. Odborniki mislijo, da bo primeren za njih potrebe in dejavnosti, in upajo, da ga bodo uporabljali in obiskovali vsi Slovenci iz Tržiča in Laškega nasploh. Hvaležni so seveda občinski upravi, daje ugodila njih prošnji in potrebam. Bralcem Novega glasa, posameznikom, podjetjem, slovenskim organizacijam pa bi radi povedali, da je sedež prazen in potrebuje vse: opremo, telefonske, računalniške in druge aparature. Doslej seje društvo Tržič posluževalo osebnih telefonov, faxov, računalnikov, fotokopirnih strojev, omar itd. Obračajo se zato na banke, podjetja, organizacije, posameznike, da jim po svoji moči priskočijo na pomoč, da si nabavijo vsaj najnujnejše. O-pozarjajo, da vsakdo lahko svoje prispevke do vsote štirih milijonov, ki jih nameni društvu, lahko odtrga od davka 740. Tekoči račun na banki Doberdob-Sovodnje je: 5864/5 ABI08532 CAB 64630. TRST A BO "POKRIVAL" TISOČLETNICO GORICE V prostorih goriške občine je bila prejšnji teden tiskovna konferenca, na kateri so občinski upravitelji predstavili tesno sodelovanje med organizatorji prireditev ob tisočletnici Gorice in med deželnim sedežem RAI, se pravi tudi z Radiom Trst A. Direktor Roberto Collini je poudaril, da bosta deželni radio RAI in televizija posvetila veliko pozornosti dogajanju na Goriškem med slovesnostmi, ki bodo uglašene na temo proslavljanja tisočletnice Gorice. Slovenski radio pa je predstavljal Igor Tuta, ki je izčrpno podal programsko shemo oddajanja slovenskih programov in povedal, da Radio Trst A posveča veliko pozornosti Gorici. Tako je izrecno pohvalil oddajo Goriški val, napovedal pa tudi dva niza oddaj, ki jih bosta pripravila goriška avtorja Marko VValtritsch in Janez Povše; oba bosta pisala na temo goriške preteklosti, prvi z družbenega in zgodovinskega področja, drugi pa s področja lepih umetnosti in kulture. V imenu direktorja informacijskega oddelka Radia Trst A in slovenske televizijske postaje RAI Saše Rudolfa pa je povedal, da bodo tudi slovenski časnikarji zgledno sledili dogajanju na Goriškem in v Gorici v letu pomembnih obletnic. CONCORDIA ET PAX V petek, 9. marca, ob 17.30 v sejni dvorani goriške pokrajine združenje Concordia et pax prireja srečanje, na katerem bosta zgodovinarja Raoul Pupo in Nataša Nemec predstavila zadnje zgodovinske raziskave, medtem ko bosta predsednik in podpredsednik društva Ser-gio Ambrosi in Vinko Paljk orisala smoter Združenja. NIŽJEŠOLCI V LETOŠNJIH PUSTNIH SPREVODIH STARI SLOVANI NA POHODU Šaljivec pust se je s svojimi šalami že umaknil resnemu postu, vendar samo za trenutek spet prikličimo v spomin njegove maske in pustna sprevoda, ki sta se vila sredi februarja po Gorici, po glavni sovodenjski cesti pa 25. februarja. Med skrbno pripravljenimi vozovi, v So-vodnjah si je prvo mesto zaslužilo KD Sabotin iz Štmavra z vozom Olimpijska džungla, so sprevod spremljale tudi skupine. Na drugo mesto se je med temi uvrstila sovodenjska osnovna šola P. Butkovič Domen, ki se je predstavila s Kurjo polko, tretje so si priborili sovodenjski malčki in prvošolčki kot Ostržki. Četrto in peto mesto pa so zasedli učenci srednje šoleTrinko, ki so se pod naslovom Prihajajo Slovani prelevili v naše prednike, in učenci iz Doberdoba, ki so prikazali pisano Pšenično polje. Goriški nižješolci so se na "nastop" pripravljali v popoldanskih urah v ustvarjalni delavnici, ki jo je vodila Breda Ber-talanič. Marljivo so šivali hlače in halje iz grobe jute, iz različnih materialov izdelali sablje, ščite, šleme in loke, da bi čim-bolje poosebili stare Slovane na pohodu proti Gorici. Izbira tematike ni bila naključna, namenoma je bila izbrana ob tisoč-etnici prve omembe Gorice, a ^ tudi s pustno prelevitvijo spomnili, daje bil slovanski narod že od nekdaj aktivno sou-žen Pri zgodovini našega mesta. Na goriškem pustnem sprevodu so "naši najstniški Slovani" ponujali kruh in sol, simbola slovanske gostoljubnosti. Vmes so prepevali pesmi iz slovenske ljudske zakladnice. Po sovodenjskih ulicah so vozili tudi voziček s senom in z zajčkom v kletki ter gledalcem dajali rožnato repo. IK dobra volja je najbolja Člani Odra 90 so se polni dobre volje in navdušenja 16. in 17. februarja odpeljali na Gorenjsko, kjer je dramska skupina nastopila s komedijo Strogo zaup-no■ V soboto popoldne so prišli v Rakitno, kjer jih je ljubeznivo sprejela in pogostila Metka Klanjšček. Po uspešni večerni predstavi jih je čakala dobra večerja, sledila je še zabava. V nedeljo so preživeli jutro ob jezer-cu, zatopljeni v čudoviti in umirjajoči naravi. Popoldne so se odpravili v Begunje in se tudi tam predstavili vaščanom. Bila je enkratna izkušnja, ki je skupino še bolj povezala in navdušila, saj so se vrnili s košarico domačih dobrot in polni novih ter spodbudili energij. PREŠERNOVA PROSLAVA V ŠOLSKEM SREDISCU DUH VELIKEGA PESNIKA MED NAMI HARJET DORNIK Dijaki slovenskih višjih srednjih šol so v petek, 23. februarja, oblikovali res prijetno Prešernovo proslavo. Posebnost srečanja je bila prisotnost med nami igralca Pavleta Ravnohriba, kije poosebljal velikega pesnika v lanski televizijski nadaljevanki Prešeren in se je to jutro predstavil v dvojni vlogi. Mateja Černič je v uvodu v proslavo poudarila pomen tega edinstvenega praznovanja, ki ga drugi narodi ne poznajo. Na njem se vsako leto zamislimo v našo pripadnost slovenskemu narodu in jeziku, kajti "Prešeren nas vabi v ohranjanje bogastva in globokih korenin našega naroda, da bomo lahko kot klene osebnosti v življenju resnično ustvarjalni in da bomo v moči svoje samozavesti lahko iskreno odprti do drugega in drugačnega". Sledil je ogled nekaj pomembnejših prizorov iz televizijske nadaljevanke, ki so priklicali vzdušje takratnega časa, pesnikove prijatelje in težke trenutke njegovih življenjskih izbir. Nato je stopil na oder igralec Pavle Ravnohrib. Najprej je dijake obiskal kot "Prešeren". Mladi so si zamislili vrsto vprašanj, ki bi jih postavili velikemu Pesniku, ko bi ta danes resnično stal pred njimi: kako se je navdušil nad pesništvom, kaj mu je pomenila ženska, katera poezija mu je najljubša, ali smo Slovenci njegovi dobri "učenci"... Razvil seje svojevrsten pogovor, ki je v avditoriju pričaral vso veličino Prešernovega duha in aktualnost njegove poezije, približal mlajšemu rodu Pesnikovo dušo, trpljenje in stiske, njegove poglede, izbire, občutljivost in značajnost. Govorica igralca je prevzela vse zbrane dijake in ostale ter približala Prešerna bolj kot katerikoli učni tekst, še posebno takrat, ko je igralec rahločutno podal Pesnikovo najljubšo poezijo Slovo od mladosti. Sledil je glasbeni intermez-zo Patrika Quaggiata, med ka- terim je Prešeren prepustil mesto Pavletu Ravnohribu. Tudi zanj so dijaki imeli zanimiva vprašanja, tako da se je igralec lahko sproščeno izpovedal o marsikaterem vidiku svojega poklica. Spregovoril je o velikem vloženem trudu za dosego poklicnih ciljev, zlasti odlične dikcije, o lažjih in težjih trenutkih pri interpretaciji Prešernovega lika, o svojem odnosu do Pesnika in o nadaljevanki, o vrednotah prijateljstva, kulture in umetnosti, o potrošništvu v sodobni zahodni družbi in o likih, ki bi jih rad v bodoče igral. Nazadnje je še enkrat očaral avditorij z interpretacijo Prešernove Glose. Dijaki Saša Radetti, Eliana Humar in Tjaša Dornik so nato recitirali tri pesmi, ki soji njihovi sošolci Martin Clainschech, Tadeja Rijavec in AX objavili v prvi in drugi številki šolskega glasila Prihodnost smo mi. Proslavo je sklenil pevski zbor pedagoškega liceja, ki so se mu pridružili nekateri dijaki drugih zavodov. Dijaki in njihovi mentorji, med temi zlasti profesorji Bruna Cijak, Darjo Frandolič in Irena Pahor, so s to res dobro pripravljeno prireditvijo potrdili, da je moč v Prešernovem duhu, ko se povežejo moči in sposobnosti vseh, ki sestavljamo slovenski narod, ustvariti res kakovostne doživljajske trenutke. VNETI BRALEC VOLK V ponedeljek, 19. februarja, je v Feiglovi knjižnici nad 20 otrok zaslišalo vabljivi klic Otroške urice in prihitelo v slovensko knjižnico. Ko pa se je lepo ilustrirana knjiga Tiho, tukaj beremo! znašla v rokah Nataše Paulin, se je pozornost takoj o-brnila nanjo. Le malokdo je vedel, da je Paulinova tako spretna pripovedovalka pravljic. S privlačnim menjavanjem tona glasu je pripovedovala o volku, ki se je zaradi prijateljic živalic odločil in šel najprej v šolo, da bi se naučil branja, nato še v knjižnico. Šele ko je bilo njegovo branje tekoče in prijetno, so ga "učene" živalice rade volje sprejele v svoj krog. Pravljična vsebina z nevsiljivim poučnim navodilom za lepo branje je ugajala otrokom, ki so ob koncu dobili kartonast spominček, risbico volkca z očali. Zadnja urica v Feiglovi knjižnici se bo oglasila 19. marca, ko bodo dijaki pedagoškega liceja uprizorili Razvajenega vrabčka Svetlane Makarovič. VALTER NANUT JE RAZSTAVLJAL V STANDREZU MOJSTER FOTOGRAFIJE Mojster fotografije Valter Nanut (na sliki) je imel v župnijski dvorani A. Gregorčič v Štan-drežu minuli teden fotografsko razstavo, ki je potrdila njegov sloves odličnega fotografa. Raz-stavoje priredilo domače društvo Standrež v nizu srečanj z vaškimi avtorji, ki so jim dali zgovoren naslov Spoznavajmo domače ustvarjalce. Tokratna razstava nam je od srede do nedelje, 4. t.m., predstavila zadnja dela mojstra Valterja Nanuta, ki upravičeno velja za enega najboljših goriških fotografov. Razstavil je 40 svojih del iz zadnjega obdobja, in to pretežno krajinske umetniške fotografije, po katerih je tudi sicer znan. Lepega kulturnega večera se je v sredo, 28. februarja, udeležilo veliko ljudi, ki so prisluhnili Nanutovemu prijatelju in fotografskemu mojstru Flaviu Mosettiju, ki je do- FOTO BUMBACA mačega mojstra predstavil in povedal tudi nekaj več o njegovih delih. Za lepši kulturni večer sta poskrbela tudi gojenca Slovenskega centra za glasbeno vzgojo Emil Komel Joahim in Mihal Nanut, ki sta poskrbela za doživeto glasbeno točko. ZAHVALA V Duhovniškem domu v Gorici je v zgodnjem jutru 23. februarja Gospod poklical k sebi našega dragega brata ANTONA PRINČIČA, ŽUPNIKA V JAMLJAH. f^og plačaj vsem, ki ste njemu in nam v bolezni in ob smrti 'zkazali toplo bližino. Posebno zahvalo dolgujemo g. nadškofu Dinu De Antoniju, upokojenemu g. nadškofu A. Vita-u Bommarcu, številnim slovenskim in italijanskim sobratom, s° se s somaševanjem udeležili bogoslužnega slovesa v Soriški stolnici. Ravno tako smo hvaležni vsem udeležencem Pogrebnega bogoslužja zlasti iz župnij, v katerih je naš brat •> let služil Bogu in ljudem, to so Jamlje, Zgonik, Števerjan. la ml je, 26. februarja 2001 Sestri, brata in vsi sorodniki ZVEZA SLOVENSKE KATOLIŠKE PROSVETE ZDRUŽENJE CERKVENIH PEVSKIH ZBOROV vabita v soboto, 10. marca, ob 20.30 v komorno dvorano Kulturnega centra Lojze Bratuž na NAGRAJEVANJE IN PREDSTAVITEV PUBLIKACIJE GORICA, GLEJ Zbirko zborovskih skladb, nagrajenih in priporočenih na natečaju, razpisanem ob 1000-letnici Gorice in Solkana, na besedila z goriško tematiko, bo predstavil skladatelj Štefan Mauri. Sodeluje Pevska skupina Musicum. OBVESTILA UDELEŽENCE POTOVANJA v Sirijo in Jordanijo naprošamo, naj se zberejo na letališču v Ronkah v ponedeljek, 12. marca, ob 6. uri zjutraj. Priporočamo točnost in seveda veljavne osebne dokumente! ODBOR STARŠEV goriških osnovnih šol vabi v sredo, 14. marca, ob 20.30 v prostore OŠ O. Župančič v ul. Brolo na predavanje Šport v službi otroka ali... Predaval bo prof. Ivan Peterlin. ZADNJA OTROŠKA urica S prijatelji v knjižnico za bralce od 8. do 10. leta bo v Feiglovi knjižnici 12. t.m., ob 17. uri. Dijaki 4. letnika Pedagoškega liceja bodo pod vodstvom prof. M. Pirih u-prizorili slovensko pravljico O treh grahih. V DRŽAVNI knjižnici v Gorici bo v sredo, 14. t.m., ob 18. uri predstavitev publikacije Lo sloveno essenziale avtorja Gio-vannija Tallonija. Uvedla ga bo dr. Marjeta Kranner. ŽUPNIJA SV. ANDRFJA v Štan-drežu in PD Štandrež vabita na izlet v Milan in na srečanje s Slovenci, ki živijo v Lombardiji. Izlet bo 18. t.m. Informacije in vpisovanje: Ema, tel. 0481 21361, Tiziana, tel. 0481 533177. SSG in društvo Tržič: A. Ba-ricco, Devetsto v interpretaciji J. Petrovca in režiji M. Sosiča. V četrtek, 8. t.m., ob 20.30 v Občinskem gledališču v Tržiču. SSG: gostovanje SNG - Drama Ljubljana. Dostojevski Idiot, 13 skic iz romana. Režiser Mile Korun. V ponedeljek, 12. marca, ob 19.30 za goriške abonente SSG (red A in B) v Kulturnem domu v Trstu. Poskrbljen je pre- voz z avtobusom. Rezervacije v uradu Kulturnega doma (tel. 0481 33288) NA POBUDO lovskih družin iz Števerjana in Jazbin, občinska civilna zaščita, društvi Sedej in Briški grič ter domača osnovna šola prirejajo v soboto, 17. marca, Ekološki dan. Zbirališče ob 14.30 na parkirišču pri občinski stavbi v Števerjanu. S seboj prinesite delovne rokavice. DAROVI 7A SKLAD Nade Pertot: K.P. 100.000 lir. ZA OBNOVITVENA dela nepremičnin KTD-ja: N.N. 400.000 lir. ZA CERKEV sv. Ivana: Cirila Saksida 100.000; razni 200.000 lir. ZA NOVI glas: Ana Calligaris 20.000 lir. ZA SLOVENSKO Karitas: Jožica Klanjšček 100.000 lir. Skupnost družin Sončnica je dobila novo članico. Mamici Vi-viani, očku Andreju ter malemu Nejcu iskreno čestitamo, novo-rojenki Anji pa želimo veliko sončnih dni. Dobrodošla Anja! Z mamico Viviano, očkom Andrejem in malim Nejcem se veseli Športno združenje Olympia! usžsnmmm Mladinski pevski zbor Vrh sv. Mihaela izreka globoko sožalje odbornici Anamariji, bratom Ludviku in Mirkiču ter ostalim sorodnikom ob bridki izgubi dragega brata Jožefa Devetaka. KROŽEK ANTON GREGORČIČ in KC LOJZE BRATUŽ vabita na zadnji večer z naslovom TEČAJ PREŽIVETJA ZA SLOVENCE V ITALIJI Predaval bo prof. Samo Pahor Zadnje srečanje bo v petek, 9. marca, ob 20.30, v komorni dvorani Kulturnega centra Lojze Bratuž - Gorica KULTURNO DRUŠTVO SABOTIN PRAZNOVANJE SV. VALENTINA VESELO OTROŠKO POPOLDNE Predstavitev igrice Zajčkov čarobni lonec, nastop OPZ Štmaver pod vodstvom Nadje Kovic Štmaver, nedelja, 11. marca 2001, ob 15. uri POD PO K RO VI TEI IS T V O M ZVEZE SLOVENSKE KATOLIŠKE PROSVETE ZVEZA SLOVENSKIH KULTURNIH DRUŠTEV ZVEZA SLOVENSKE KATOLIŠKE PROSVETE ZVEZA CERKVENIH PEVSKIH ZBOROV ZDRUŽENJE PEVSKIH ZBOROV PRIMORSKE SKLAD RS ZA LJUBITELJSKE DEJAVNOSTI PRIMORSKA POJE 2001 GORICA, KULTURNI CENTER LOJZE BRATUŽ Nedelja, 18. marca 2001, ob 17. uri sodelujejo: MoPZ Pivka, MoPZ Kras - Opatje selo, Dekliški zbor Danica - Vrh sv. Mihaela, APZ Canto ergo sum tolminskih študentov, MoPZ Vasilij Mirk - Prosek-Kontovel in Komorni zbor Nova Gorica. ŠTANDREŽ, ŽUPNIJSKA CERKEV Petek, 23. marca 2001, ob 20.30 sodelujejo: MePZ Angelski spevi - Otlica, Tercet Ver lae-tum - Opčine, MePZ Sveti Anton - Kobarid, MePZ Godovič, MePZ Mačkolje in MoPZ Mirko Filej - Gorica. 1 1 ČETRTEK, 8. MARCA 2001 12 ČETRTEK, 8. MARCA 2001 GORIŠKA KRONIKA BENEŠKA SLOVENIJA UPRAVE NA GORIŠKEM PO LETU 1985 VOLITVE V OBČINI GORICA IN SLOVENCI REMO DEVETAK V letu 1995 je Katoliški glas v mesecu juniju objavil na prvi strani zapis z naslovom Škodljivo vključevanje v neslovenske stranke, v katerem sem podal o-pis, kako so Slovenci volili v go-riški občini v povojnem času od prvih občinskih volitev 5. septembra 1948 do devetih z dne 12. maja 1985. V prejšnjem zapisu sem navedel imena strank, na katerih tradicionalno nastopajo slovenski kandidati, število glasov ter imena izvoljenih svetovalcev. Mandatna doba desetih volitev je trajala štiri leta, bile so 7. maja 1990. Na njih se predstavita dve listi zelenih s simboli golobice in smehljajočega sonca. Na slednji je kandidiral znani slovenski obrtnik iz Sovodenj, lista je prejela 913 glasov, sovo-denjski obrtnik pa se je uveljavil kot prvi neizvoljeni. Lista SSk je prejela 1416 glasov (leta 1985 pa 1437), izvoljena sta bila Marjan Breščak in Bernard Špacapan, lista KPI si je zagotovila 3095 glasov (leta 1985 4395), izvoljena pa sta bila Ivan Bratina in Igor Komel. Velja pripomniti, da kljub padcu glasov liste z ozirom na število glasov zadnjih volitev, ko ni bil izvoljen Slovenec, je na teh volitvah izvolitev dveh Slovencev za stranko bilo pravo presenečenje, še posebno ko je od šestih svetovalcev leta 1985 zdrknila na štiri. V socialističnih vrstah so zabeležili porast glasov in števila svetovalcev. Od 2405 glasov leta 1985 so se povzpeli na 3764 glasov in od treh prišli na pet svetovalcev, med katerimi pa ni bilo Slovenca. Za pičlih 8 preferenčnih glasov ni bil izvoljen Marko VValtritsch. Pomislimo, .da v letu 1975 na listi PSI, ki je prejela 3109 glasov, so bili izvoljeni kar trije Slovenci, in sicer Peter Sancin, Vladimir Nanut in Marko VValtritsch. Med odgovori, ki sojih kandidati na intervjujih podajali pred volitvami, sem izbral odlomke treh slovenskih kandidatov list PSI, KPI in SSk. Prva dva nista bila izvoljena, medtem ko je tretji bil. Odlomki so zanimivi, eden dopolnjuje drugega, čeprav na prvi pogled ocena ni povsem sprejemljiva. Prvi govori o predanosti slovenstvu, drugi o razprševanju glasov, tretji o prisotnosti etnične stranke v našem prostoru. Naj mi bo dovoljeno, da te odlomke dobesedno citiram. Prvi odlomek: Vpr: je monizem, z drugo besedo združevanje Slovencev v eni stranki na narodnostni osnovi, perspektiven ali pomeni zapiranje v lastni krog? Odg: Vprašanje bi rad obrnil: Kdo je Slovenec? Smo Slovenci tisti, ki smo, še zlasti v mestu, ohranili naš jezik in kulturo v domačem jeziku in javnem občevanju, tisti, ki obiskujemo slovenske šole in pošiljamo vanje svoje sinove in hčere, ki obiskujemo slovenske kulturne prireditve, beremo slovenske časopise in knjige, tisti, ki nas naši italijanski someščani poznajo in cenijo kot Slovence, ali "samo" tisti, ki so včlanjeni v eno samo "doc" stranko? Drugi odlomek: Vpr: Mislite, da je nevarnost razprševanja glasov tako neposredna, kakor se skuša z določene strani prikazati? Odg: Skozi vse leto so časopisni stolpci polni priseganja na pluralizem, dva tedna pred volitvami pa si dobimo njegovo "grdo" inačico, ki ji pravimo razpr-ševanje glasov. Sit volk in cela koza obstajata samo v ljudskem reku. Klic k strnjenosti izzveni danes boljševiško, miloševiško, ve-terokomunistično, monistično, realsocialistično, vzhodoevrop-sko, balkansko in enobejevsko. Mi pa smo že nekaj časa v Evropi z veliko začetnico, kjer vsakdo odloča po svoji vesti, kjer ni lobijev, kjer ni framasonstva, centra odločanja ekonomske oligarhije, mafijskega pritiska in občasnih pozivov škofovske konference. Zato lahko razpršimo glasove, pa še prešteti nas ne morejo. Tretji odlomek: Vpr: Kakšen volilni uspeh pričakujete osebno in za vašo stranko? Odg: Pričakujemo, da slovenski volilvci oddajo čim več glasov SSk, ker naš glas edini slovenski stranki je očitna priča prisotnosti slovenskega življa. Enajste volitve z dne 12. 6. 1994 so potekale po novem volilnem zakonu z dne 25.3.1993 št. 81, ki določa, da lahko koalicija z več strankami se dogovori za podporo izbranemu županskemu kandidatu, ki ga volivci direktno izvolijo, v slučaju da županski kandidat v prvem krogu ne dobi absolutne večine glasov, se volitve ponovijo po dveh naslednjih tednih. Zmagoviti županski kandidat in njegova koalicija v občinskem svetu prejmejo 24 svetovalskih mest na 40, ostala si porazdelijo sorazmerno po prejetih glasovih ostale liste. Potrebno je omeniti, da na teh volitvah ne zasledimo več tradicionalnih imen strank, ki so dolga leta vedrila goriško politično stvarnost, omenimo jih: DC-PSI-PLI-PRI-PSDI in PCI, pripomniti je treba da edina lista ki do sedaj še samostojno nastopa s svojim znakom je SSk, prej SDZ. Z navedbo nastopajočih list, ki so v raznih koalicijah podpirale županskega kandidata, bomo tudi zaznali imena raznih strank in gibanj, ki sedaj vedrijo ali se potegujejo za politično u-pravni prostor na Goriškem. Strank in gibanj, ki so nastopale s svojimi listami, je bilo osem s štirimi županskimi kandidati. V levosredinski navezi pod oznako Progresisti (DSL, SKP, socialisti in Mreža), lista Cittadi-ni per 1'lsontino in SSk. Desna naveza pa z AN in Fl. Severna liga in LS sta nastopili skupno. Lista Zelenih Golobica je nastopila sama. Izidi volitev prvega oz. drugega kroga: zmagovita koalicija desne sredine z županom Gaetanom Valentijem je prejela 11.424 oz. 12.807glasov, levosredinska naveza z županskim kandidatom Brunom Crocettijem 7.436 v prvem in 9.403 v drugem krogu. Posamezne liste koalicije so prejele: Cittadini per 1'lsontino 1383 glasov, Progresisti 3.314 glasov, SSk 1.389 glasov. V koaliciji sta bila izvoljena Slovenca Bernard Špacapan za stranko SSk in Igor Komel Progresisti. DALJE MASNA BERILA V DOMAČEM PREVODU V ORGANIZACIJI SREDIŠČA PLANIKA BOŽJA BESEDA DRUGIČ KOVIČ IN PLESTENJAK V TERSKEM NAREČJU V PREŠERNOVEM DUHU Težišče naše pozornosti ob poročanju iz videmske pokrajine predstavljajo običajno Nadi-ške doline, ki so srce slovenske Benečije; kako pa je s slovensko skupnostjo iz Terske doline oz. s človekom, ki živi pod Muž-cem, na območju, ki se razprostira med Terom in Prosnidom, je navadno vprašanje, na katerega zna malokdo odgovoriti. O slednjem se premalo govori in piše, malo je tudi tekstov, pisanih v domačem slovenskem terskem narečju, ki se razlikuje od nadiškega in se bliža rezijanskemu. Marsikaj se spreminja tudi v teh dolinah, saj si v smislu ovrednotenja slovenskega narečja in kulturne specifike prizadevajo domače uprave z županom in predsednikom Gorske skupnosti Terskih dolin Berro na čelu, cerkev z župnikom Renzom Calligarom in prosvetni delavci. Ne nazadnje smo lahko tudi na valovih radia Trst A poslušali mesečni glas, ki prihaja iz Tera, v sklopu tedenske oddaje Nediški zvon, za katerega upamo, da bo čimprej ponovno stekel. V lanskoletnem velikonočnem času smo segli po zelo dragoceni knjigi, ki jo je omogočila župnija Bardo in je objemala prevod dela mašnih beril v domačem slovenskem narečju. Publikacijo z naslovom Boa-va besieda (Božja beseda) so o-mogočili domači župnik v sodelovanju s Centrom za kulturne raziskave iz Barda in z Združenjem Evgen Blanik iz Čedada. Gospod Renzo Calligaro je zelo poznan župnik vTerskih dolinah, in sicer v Bardu in Zavar-hu; po rodu je Furlan, vendar se je v več kot dvajsetih letih duhovnega vodenja omenjene žup- TEMPO Dl OUARESIMA POST nije naučil jezika naših ljudi. Med božičnimi prazniki je poklonil vsem vernikom in ljubiteljem domačega narečja drugo knjigo Boave besiede. Na 130 straneh nam publikacija ob sočnosti domače besede tudi tokrat ponuja krasne ilustracije iz Rimskega misala, ki sega v leto 1902. Tokratna objava pa ima tudi posebno posvetilo. Župnik Calligaro je namreč drugi del mašnih beril v slovenskem terskem narečju poklonil spominu na preminula postavna domača duhovnika gospoda Cruderja in gospoda Blasutta, ki sta sicer živela v različnih obdobjih, oba pa sta vztrajno branila slovensko besedo in bila zaradi tega hudo preganjana. Dragocena knjiga je posvečena njima v spomin ter vsem tistim navadnim ljudem, ki so doživljali pritiske v vsakdanjem življenju. Publikacijo so omogočili vedno isti prizadevni protagonisti, in sicer domači župnik Calligaro, Združenje Blankin in Center za kulturne raziskave. 1 E) ERIKA JAZBAR Prejšnji petek so tudi na Trbižu praznovali Dan slovenske kulture, ki ga že deveto leto prireja Slovensko kulturno središče Planika. Udeleženci so se zbrali v dvorani Kulturnega središča na Trbižu. Praznovanje so na najpristnejši način s pesmico začeli otroci, ki obiskujejo tečaje slovenskega jezika. Sledil je pozdravni nagovor predsednika središča Rudija Bartalotha, ki seje v svojem posegu dotaknil nekaterih akual-nih tematik. Najprej je povedal, da ima središče moderen pristop do praznika slovenske kulture, kije posvečen največjemu ustvarjalcu Prešernu, saj ob vsaki izvedbi poglobi življenje in delo sodobnih slovenskih ustvarjalcev. Letos je na vrsti Kajetan Kovič - bil je tudi prisoten na prireditvi - ki je velik del svojih prizadevanj in del posvetil prav najmlajšim in mladini. Tudi na Dnevu slovenske kulture v Kanalski dolini je beseda tekla o sprejetem zaščitnem zakonu za slovensko manjšino. Barta-loth je pohvalil sprejetje zaščitnega zakona, dobro pa se zave- OBVESTILO KRŠČANSKA KULTURNA zveza iz Celovca, ZSKP iz Gorice, ZSKD iz Trsta, ZCPV iz Trsta in Zveza pevskih zborov Primorske, SKS Planika pod pokroviteljstvom občine Trbiž vabijo na revijo Koroška in Primorska pojeta, ki bo na Trbižu v nedeljo, 11. marca, ob 14.30 v Kulturnem centru. Nastopili bodo slovenski zbori iz Koroške, Slovenije in Višarski kvintet iz Ukev. da, da bo treba izvajanju le-tega posvetiti veliko truda skupaj s krajevnimi upravitelji. Prizadeva si, da se bodo v uresničevanje členov zakona poglobili tudi predstavniki nemške manjšine, ki živi v Kanalski dolini, saj so v odobrenem besedilu izrecno omenjeni. Tretjo temo, ki jo je podčrtal, je pozitivno in tesno sodelovanje s trbiško upravo, ki poteka zelo uspešno. Med prisotnimi gosti je bilo v dvorani opaziti seveda prisotnost trbiškega župana, predsednika turistične ustanove, videmskega prefekta, žabniškega župnika in trbiškega dekana. Med gosti iz Slovenije pa so bili poslanec Ivan Božič, tolminski prefekt Zdravko Likar in drugi druž-beno-politični predstavniki. Za mikrofon je nato stopil trbiški župan, ki je potrdil Bar-thalothove besede o dobrem sodelovanju in rekel, da se zaveda trdega dela, ki čaka vse prisotne za skupno življenje v Evropski uniji. Nataša Komac je nato predstavila življenje in delo gosta, pesnika, pisatelja in prevajalca Kajetana Koviča ter mu predala besedo. Pesnik je bil seveda zelo vesel, da je iz otroških ust slišal nekatere svoje pesmi. Tudi sam je predstavil nekaj svojih del za otroke in odrasle, povedal je, da se sprašuje, ali smo sploh kdaj odrasli, saj ostane vsakemu nekaj otroškega. Otroci so nato uprizorili Kovičev Mačji sejem. Dan slovenske kulture na Trbižu je poživil priznani slovenski kantavtor Jan Plestenjak, ki seje predstavil z izborom iz svojega bogatega opusa. GLOSA JURIJ PALJK Če boste slučajno zvedavo pogledali v Slovar slovenskega knjižnega jezika, boste pod geslom kopičiti našli najprej razlago: spravljati na kup (na nebu se kopičijo oblaki, kopičiti blago v trgovini); kot drugo razlago pa boste za geslo kopičiti dobili razlago: nabirati v veliko količino (kopičiti denar, kapital). O tem zadnjem kopičenju bi radi tokrat rekli eno, a ne zato, ker sta nam glagol kopičiti in izpeljanka iz njega - kopičenje posebno všeč, četudi je res, da se radoživ človek prav pri posameznih besedah svojega materinega jezika lahko zave, kako je srečen, da je njegov jezik tako lep, bogat in vedno znova svež, če premore tako bogate izraze, kot je kopičenje. Kopičenje je izjemno lep izraz, s katerim lahko povemo, kako nekdo kopiči denar, kako kopiči kapital in mu zlepa ne najdemo lepše ustrezne zamenjave. Kopičiti namreč pomeni vedno znova na kup dajati, se pravi: dajati na kup, ki že obstaja... Vedno znova torej kup večati, preprosteje: kopičiti! Pa tokrat ne bi govorili o kopičenju denarja, ker nas ho sicer radovedni in potrpežljivi bralec takoj ozna čil za tipične Slovence, ki radi drugim delajo račune v žepu, ki radi drugim hodijo v zelnik in za vsem tem tiči nič kaj lepa lastnost, ki ji pravimo nevoščljivost. Zato torej ne o kopičenju denarja, ampak o drugih kopičenjih, pa čeprav z veseljem tudi dodajamo, da imamo v naši O KOPIČENJU sredi tudi take, ki pridno in marljivo kopičijo denar, je zato njihov kup denarja vedno večji, a vseeno do onemoglosti kopičijo. Kopičiti je namreč nedovršni glagol. Nedovršni glagol pa pomeni, da je to glagol, ki opisuje stanje, ki traja in traja. Ker vemo, da ima te posluh za slovensko besedo, bomo še zapisali, da se glagol kopičiti temeljito loči od njemu sorodnega glagola nakopičiti. Razlika bo najbolj razvidna v preprostem stavku, ki vsebuje oba glagola: -Dolgo je stari kopičil in kopičil, dokler ni nakopičil goro denarja, bogastva, nakar je prišel razva jeni mla di in vse nakopičeno zlahka zapravil!" Vidimo torej, da se za takim kopičenjem lahko skrivajo velike in male tragedije, strašne stvari. A o tem danes nobene več! Radi bi povedali o drugačnem kopičenju, ki tako označuje našo bogato družbo. Gre namreč za razna kopičenja, ki jih vsi po malem poznamo: mlada in z modo navdahnjena damica zelo rada in zgledno kopiči v omarah obleke in čevlje, zbiralec znamk kopiči znamke, numizma tik stare novce in papirna te bankovce včerajšnih dni, kmet je nekoč na jesen kopičil krompir za zimo in peso za svinje, da so le-te lepše zrasle, se imenitno zredile, jih je končno zaklal in je potem iz njih naredil ofcusne pršute, katere je seveda po ustaljeni navadi prodal gospodi, da je potem zase in za svojo družino kupil repo... Današnji kmet pa raje kopiči kostno moko in še kaj, največkrat tudi on denarce, če gre seveda za velikega kmeta... Potem so tu še tisti, ki danes kopičijo vse mogoče stvari in nosijo domov vse, kar se lahko nese domov, in včasih tudi tisto, česar se ne more, a vseeno pridno nosijo, vseeno pridno kopičijo, i-majo doma zato tako nakopičene shrambe, da še vanje skorajda ne morejo več. Da je to res, se lahko sami prepričate, če seveda morate tudi vi v sobotah v ve-lehlagovnico, ki jo danes lepo po slovensko kličemo supermarket. Ko v sobotah opazujete najprej sami sebe in šele potem druge okrog sebe, ki kopičijo v vozičke pred seboj vse mogoče: potrebno in nepotrebno blago, se včasih le vprašajte, kakšen smisel ima vse to naše vsakodnevno kopičenje! Da pa ne bi po nepotrebnem izpadli za lažne moraliste, ker smo tudi sami doma nakopičili dovolj blaga, da skorajda v garažo več ne moremo, bomo zapisali, da smo tudi še taki, ki pridno in skrbno kopičimo take stvari, za katere smo sami prepričani, da brez njih ne bi mogli živeti, in smo tudi prepričani, da je naše kopičenje boljše, veliko več vredno od ko- pičenja drugih stvari. Govorimo seveda o kopičenju knjig, govorimo o tistih, ki še vedno kopičimo knjige na naravnost nedostojen način: toliko jih že imamo, da je znanstveno in s prepros tim računom že dokazano, da jih vseh prebrati ne moremo in jih tudi nikdar ne bomo mogli, ker bomo še vedno kopičili. Ko včasih onemoglo in z žalostjo v našem, velikega znanja željnem srcu zremo na naše preobložene knjižne police, se seveda spomnimo ameriškega napisa, ki smo ga videli kje drugje, če ne na neki majici ljubkega dekleta, ki se glasi takole: "So many hooks, so lit-tle time! - Tako veliko knjig tako malo časa zanje!" A vseeno kopičimo skrbno naprej in same sebe prepričujemo, kako "bolj vredno in hvalevredno" je to naše kopičenje, ker še trdno in slepo verjamemo v zmoto, da je tisti, ki bere, boljši odtis tega, ki ne bere; da smo mi, ki beremo, veliko boljši od tistih, ki ne berejo. Seveda to ni res, a vsakdo pač v svoji zmoti živi... in nenehno kopiči naprej! Pri takem in drugačnem kopičenju pa vsi pomalem pozabljamo na neko kopičenje, ki hi se ga morali še kako zavedati, a nanj vse preveč zlahka in brezbrižno pozabljamo. Gre namreč za preprosto dejstvo, da na tiho, a prav vsi, zares prav vsi, dan za dnem kopičimo leta, da se vsi lepo staramo. In v tej luči je naše vsakovrstno kopičenje zares smešno, a ne? DEJAVNOSTI NA MEDNARODNI IN DOMAČI RAVN SPREJET ZAKON O ODŠKODNINI ŽRTVAM VOJNEGA IN POVOJNEGA NASILJA DELOVANJE MEŠANIH PATRULJ ŠTEVILO PREBEZNIKOV POSTOPNO UPADA MARJAN DROBEZ Slovenska politika in oblast sta bili tudi v prejšnjih dneh dejavni, tako na mednarodni kot tudi na domači ravni. Pomemben je bil obisk, ki pa je trajal samo nekaj ur, nemškega zunanjega ministra Joschka Fischerja. Zagotovil je, da je Nemčija zelo naklonjena sprejemu Slovenije v EU in zvezo Nato, ter ji polaskal z izjavo, "da bi svojo gospodarsko, politično in demokratično stabilnost lahko izvažala v jugovzhodno Evropo." Češki zunanji minister Jan Kavan pa je zunanjemu ministru Ruplu zagotovil pripravljenost Češke, da Sloveniji pomaga pri čimprejšnjem vstopu v zvezo Nato. V petek, 2. marca, so se na mejnem prehodu Obrežje na slovensko-hrvaški meji sestali notranji ministri Slovenije, Nemčije in Italije, Rado Bohinc, Otto Schilz in Enzo Bianco. Spre- jeli so sklepe oz. stališča o tem, kako povečati varovanje meje med Slovenijo in Hrvaško, ki bo po sprejemu Slovenije v EU postala "schengenska meja". Bianco je časnikarjem povedal, "da je zadovoljen s prizadevanjem slovenske policije, ki varuje zelo dolgo in ranljivo slo-vensko-hrvaško mejo." V parlamentu je bil končno sprejet zakon o skladu za izplačilo odškodnine žrtvam vojnega in povojenga nasilja. Pričakujejo, da bo novi zakon prispeval k spravi med prvržen-ci različnih političnih opcij v naši preteklosti. Upravičenci za prejem vojne odškodnine so določeni z zakoni o žrtvah vojnega nasilja, o popravi krivic in o posebnih pravicah žrtev v vojni za Slovenijo 1991. Posamezniki bodo dobili odškodnino glede na svoje trpljenje med vojno ali po vojni, posamezna odškodnina pa bo lahko znašala največ dva milijona tolarjev. Skupaj bo za odškodnine namenjenih 45 milijard tolarjev. V delu javnosti pa se sprašujejo, zakaj slovenska vlada ni zahtevala od Italije, Avstrije in Nemčije, naj prispevajo k odškodnini žrtvam vojnega nasilja, saj so omenjene države med okupacijo povzročile veliko žrtev, gorja in škode v Sloveniji. Skoraj tri dni je v državnem zboru trajala zelo polemična razprava o predlogu zakona o medijih. Opravljeno je bilo t.i. drugo branje. Poslanci SDS so predlagali nov člen zakona, ki bi določal, da država za uresničevanje javnega interesa na področju medijev ustanovi Sklad za medije. Vendar so poslanci iz strank koalicije predlog zavrnili. Predstavniki opozicije so zatrjevali, "da v slovenskem medijskem prostoru ni nobene pluralnosti. Vsi sedanji mediji pišejo ali poročajo enako, dobršen del slovenske politike pa nima praktično nobene možno- sti, da bi bil s svojimi stališči, predlogi in mnenji enakopravno udeležen v medijskem prostoru". France Cukjati iz SDS je poudaril, "da pri zagotavljanju pluralnosti ne gre za problem dobrih ali slabih novinarjev, saj ti ne odločajo o objavi prispevka, temveč za problem urednikov in prek urednikov za problem lastnikov medijev, se pra- vi denarja". Med razpravo o predlogu zakona o medijih se je zvedelo za fizični napad na časnikarja Mira Petka, koroškega dopisnika mariborskega dnevnika Večer. Bil je težje poškodovan, ima tudi poškodovano lobanjsko dno, zdaj pa se zdravi v ljubljanskem Kliničnem centru. Tudi ta napad, ki je povzročil zgražanje in obsodbe v vsej državi, kaže na težavno in nevarno delo nekaterih slovenskih časnikarjev, posebej ti-| stih, ki odkrivajo finančne zlorabe in gospodarski kriminal. PRVI REDNI KONGRES SLOVENSKE LJUDSKE STRANKE V MURSKI SOBOTI POTREBNA JE TEMELJITA PRENOVA m V soboto, 3. marca, je v Murski Soboti potekal prvi redni in volilni kongres SLS+SKD Slovenske ljudske stranke, ki se je pričel v poznih dopoldanskih urah in se *aradi obsežnosti dnevnega reda zaključil šele v nedeljo zgodaj zjutraj. Za kongres je v širši javnosti in seveda zlasti pri slovenskih sredstvih javnega obveščanja vladalo veliko zanimanje, saj so.fe priprave nanj potekale v Pričakovanju novega vodstva, bila pa je to tudi najpomembnejša manifestacija stranke po hudem volilnem porazu na državnozborskih volitvah oktobra lani. Kongres je zato ponudil možnost analize tega neuspeha, začrtal pa naj bi tudi no-ve poti, ki bodo stranko opredeljevale v prihodnosti. Kot je znano, je aprila lani Prišlo do združitve dotedanje Slovenske ljudske stranke in Slovenskih krščanskih demokratov, ki je v odločilni meri pripomogla k oblikovanju Bajukove vlade, vendar je v tedanji Koaliciji Slovenija že kmalu prišlo do razpok in zlasti različnih mnenj glede večinskega ali proporcionalnega volilnega sistema. Ko se je lanskega julija takrat najštevilnejša poslanska skupina v slovenskem parlamentu, ki je pripadala združeni stranki SLS+SKD (Slovenski ljudski stranki) odločila, da podpre ustavno spremembo v smislu uveljavitve proporcionalnega volilnega sistema in za svoj predlog dobila ustavno večino, je to obema podpredsednikoma stranke Andreju Bajuku in Lojzetu Peterletu služilo za povod za izstop iz stranke in ustanovitev nove stranke Nova Slo-yenija - Krščansko ljudska stranka. Po volilnem porazu 15. ok-lani je v SLS+SKD Sloven-^ 1 judski stranki potekala ži-na polemika o tem, naj vs-P' v Drnovškovo vlado ali ne, ton^n*e se je odločila za vs-P in dobila tri ministrstva: za vosodje, za promet in zve- ze ter za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. Iz javnomnenjskih raziskav je razvidno, da si stranka še ni opomogla po volilnem porazu in da je zato potrebna temeljita obnova njenega vodstva. Stranka se torej nahaja v kočljivem položaju in bo od uspeha ter sadov kongresa odvisno, ali si bo ponovno pridobila vodilno mesto v tistem delu slovenskega volilnega telesa, v katerem je prostora za zmerno konservativno stranko desnosredinske oziroma Ijudsko-krščanske usmeritve. Vsi ti problemi so prišli na dan v izvajanjih dosedanjih vodilnih članov stranke, predvsem predsednika Franca Zagožna, predsednika glavnega odbora Janeza Podobnika pa tudi v posegih in razpravah vplivnih članov stranke, kot so npr. Ivan Oman, Marjan Podobnik, Ivo Bizjak, Jože Jeraj, Jože Osterc in drugi. Iz omenjenih razprav smo lahko zlasti izluščili, da je potrebno ustvariti novo podobo stranke, ki bo odgovarjala potrebam tako podeželja kot mestnih območij, prizadevala si bo za še nadaljnje vključevanje Slovenije v evropske povezave, vendar ob hkratnem spoštovanju slovenske identitete, zaščiti kmetijskega sektorja in poseljenosti slovenskega podeželja. Stranka tudi zagovarja koncepcijo socialno-tr-žnega gospodarstva. Izkazala pa se je tudi potreba po organizacijski utrditvi stranke, v nadaljnji fazi predvsem na pokrajinski oz. regionalni ravni. V poznih nočnih sobotnih urah je po mnogih proceduralnih zapletih in številnih razpravah ter vlaganju kandidatur za organe še v zadnjem trenutku končno prišlo do volitev organov. Iz kandidatnih list je bilo predvsem razvidno veliko število kandidatov, kar so nekateri razlagali z notranjo demokracijo stranke, opazno pa je bilo npr., da je Janez Podobnik prvotno kandidiral kar za tri funkcije, za predsednika stranke, za predsednika glavnega odbora in za člana izvršilnega odbora. V zadnjem trenutku se je odločil za preobrat, odstopil je namreč kot kandidat za predsednika stranke, ohranil pa je kandidaturo za glavni odbor in s tem očitno povečal prednost oz. možnost Francu Butu (na sliki), ki je gladko premagal tekmeca Jožeta Duhovnika in manj znanega Jurija Berlota. V zgodnjih jutranjih nedeljskih urah je vodstvo kongresa končno razglasilo rezultate volitev. Kot novi predsednik stranke je prepričljivo zmagal Franci But, sicer kmetijski minister v sedanji slovenski vladi, za podpredsednika sta bila izvoljena Ivo Bizjak in Darinka 1 Mravljak, predsednik sveta j stranke je postal Tone Hrovat, predsednik glavnega odbora pa Janez Podobnik. V izvršilni odbor so bili izvoljeni: Zvonko Ivanušič, Bojan Šrot, Janez Podobnik, Nada Skuk, Andrej Umek, Franc Kangler, Izidor Rejc, Anton Bergauer, Ivan Obal in Darinka Mravljak. Delegati so na kongresu izvolili še štiriindvajset članski svet stranke ter nadzorni odbor in strankino razsodišče. Novega predsednika stranke in njegove ožje sodelavce nedvomno čaka težko delo njene utrditve in povečanja prepoznavnosti v slovenskem političnem prostoru. Slovenska ljudska stranka, ki zaenkrat še ohranja kratico SLS+SKD, pa si bo z novim vodstvom skušala tudi ponovno pridobiti tiste volivce, ki so se lansko leto od nje odvrnili oziroma so zaradi različnih razočaranj ob državnozborskih volitvah ostali doma. ■MV I ~ j ] T | ti i 1 8Q| s tflMjplt tl prllP V pondeljek, 5. t.m., so na go-riškem območju slovensko-ita-lijanske meje, od Solkana do Mirna, pričele ponovno delovati mešane patrulje, sestavljene iz policistov obeh držav. Zanje so se odločili potem, ko so ugotovili, da je bilo delovanje mešanih patrulj, ki je potekalo od 15. januarja do 15. februarja, zelo uspešno. Omenjene patrulje bodo državno mejo nadzorovale pretežno v večernih urah oz. ponoči, ker je tedaj največ poizkusov nezakonitih prebež-nikov, ki bi radi prečkali sloven-sko-italijansko mejo. Predstavniki policijskih organov so se strinjali, da morajo policisti, ki bodo sodelovali v mešanih patruljah v obdobju od 5. t.m dalje, obvladati italijanski in slovenski jezik. Predstavnik Policijske uprave v Novi Gorici pa je v pogovoru za Novi glas povedal, da na goriškem območju državne meje postopno upada število nezakonitih prebežnikov. Policisti z območja Nove Gorice so jih v letošnjem januarju odkrili 100, v istem mesecu lanskega leta pa 107. V letošnjem februarju so odkrili 234 beguncev, v istem mesecu lani pa 311. Na zmanjšanje števila odkritih prebežnikov naj bi vplivalo strožje nadzorstvo državnih meja, ki ga izvajajo na madžarsko-sloven-ski in hrvaško-slovenski meji. ■ M. PREOBLIKOVANJE BREZCARINSKIH PRODAJALN REFERENDUMA NE BO Referenduma o preoblikovanju ali zaprtju brezcarinskih prodajaln na mejah z Avstrijo in Italijo, ki so ga zahtevali zaposleni v omenjenih prodajalnah, njihova podjetja, nekateri sindikati in posamezni državni svetniki, ne OBVESTILO PRIM0RSI0 DRAMSKO gledališče bo v četrtek, 8. marca, ob 20. uri imelo 5. premiero letošnje sezone. Uprizorilo bo Ženitev ruskega dramatika Nikolaja Vasiljeviča Gogolja v prevodu Josipa Vidmarja. V režiji italijanskega režiserja Paola Magel-lija nastopajo Marjuta Slamič, Dragica Kokot, Dušanka Risti, Boris Mihalj, Radoš Bolčina, Janez Starina, Milan Vodopivec, Ivan Rupnik (kot gost), Barbara Babič, Rastko Krošl in Gorazd Jakomini. ' M. LAVRIČEVA KNJIŽNICA SE PREDSTAVLJA Lavričeva knjižnica v Ajdovščini je predstavila podatke o delovanju v letu 2000. Iz njih je razvidno, da v ustanovi povečujejo število knjig, narašča pa tudi število bralcev. Ti kraji so Ajdovščina, Dobravlje, Vipava in Podnanos. V širjenju kroga bralcev uspešno deluje tudi Potujoča knjižnica, ki redno o-biskuje tudi manjše kraje Zgornje Vipavske doline. Lani je knjižnica nabavila 6.888 novih knjig. Obiskovalcev je bilo skoraj sto tisoč. Le-ti so si izposodili skoraj 451 tisoč del. V primerjavi s prejšnjimi leti je bil dosežen občuten napredek. Lavričeva knjižnica prireja tudi predavanja, predstavitve novih knjig, likovne in druge razstave ter izvaja posebej program za otroke. V pregledu delovanja je tudi zapisano, da je lani predstavila knijžno zbirko Goriške Mohorjeve družbe za leto 2001, knjigo Dorice Makuc o Sardincih ter razstavo o kulturnem utripu Rezije. V SLOVENIJI NOVI POTNI LISTI V Sloveniji so upravne enote (državni organi, ki delujejo na ravni občin) v četrtek, 1. marca, začele izdajati nove potne liste. Ti bodo zamenjali sedanje potne liste, ki bodo prenehali veljati 5. avgusta prihodnje leto. Novi dokumenti bodo povsem ustrezali zahtevam oziroma merilom Evropske unije. Novi potni list ima precej varnostnotehnolo-ških sprememb, s čimer poskušajo preprečiti morebitno ponarejanje, ki je pri sedanjih precej razširjeno. Potni list, izdan polnoletnim državljanom, bo veljal deset let. Za potni list z 32 stranmi bo treba odšteti 7.625 tolarjev, za potni list z 48 stranmi pa 9.125 tolarjev. Zaradi mednarodnih priporočil o varnosti otrok bodo morali otroci v Sloveniji poslej imeti samostojen potni list. Tako bo lahko že novorojenček imel samostojen potni list, ki bo, odvisno od števila strani, stal 5.825 oziroma 6.325 tolarjev. 1 3 ČETRTEK, 8. MARCA 2001 bo. Kot je izjavil predsednik državnega zbora Borut Pahor, za razpis takega referenduma niso bili izpolnjeni zakonski pogoji. Zadeva je v Sloveniji še zmeraj aktualna, pri čemer nekateri o-pozarjajo na gospodarsko škodo, ki bi jo povzročilo preoblikovanje oz. zaprtje omenjenih brezcarinskih prodajaln, javna občila pa objavljajo mnenja nasprotnikov omenjenih stališč, da brezcarinske prodajalne ustvarjajo velike dobičke, ki jih po večini razdelijo vodstvom podjetij oz. zaposlenim, namesto da bi del denarja namenili zagotovitvi zaposlitve tistim delavcem, ki bodo spričo preobrazbe ali zaprtja trgovin izgubili delo. Nova stranka, ki je bila pobudnica referenduma, namerava Boruta Pahorja prijaviti upravnemu sodišču. V SLOVENIJI ČEZ 250 TISOČ UPORABNIKOV INTERNETA Iz podatkov, ki jih je objavil specializirani časnik v Ljubljani, je razvidno, da je v Sloveniji več kot 250 tisoč uporabnikov interneta, dostop do katerega poseduje slaba petina gospodinjstev, mogoč pa je tudi prek lastnega elektronskega naslova, ki ga ima več kot 170 tisoč Slovencev. V okviru evropskih primerjav je Slovenija glede večine meril o informa-cijsko-telekomunikacijskih tehnologijah v povprečju EU, prednjači pa po razširjenosti osebnih računalnikov ter po odprtosti ljudi za uporabo novih tehnologij. Internet doslej uporablja že več kot 250 tisoč Slovencev. Največje zanimanje zanj je v gospodarstvu. Najbolj znana slovenska spletna stran je Mat'Kurja. Pred kratkim je na internetu izšla tudi prva slovenska interaktivna knjiga. Gre za delo Drobtinice Mihe Mazzinija. Mogoče jo je prebrati na medmrežju na strani www.drobtinice.com. SLOVENIJA 14 ČETRTEK, 8. MARCA 2001 ITALIJANSKO pravo PRENOSI OBRATOV IN DELAVSKE PRAVICE DAMJAN HLEDE Z zakonodajnim odlokom št. 18/2001 so bile uvedene precejšnje novosti v zvezi s prenosi obratov, ki bodo vstopile v veljavo 1. julija 2001. Spremenjena sta bila predvsem člen 2112 civilnega zakonika in člen 47 zakona 428/1990. Oba člena urejata pravice zaposlenih delavcev v primeru prenosa obrata, torej v primeru novega lastništva pri podjetju. Novosti je precej, deloma takšnih, ki se prilagajajo doslej uveljavljeni sodni praksi, deloma pa takšnih, ki skušajo odgovarjati na spremenjeno gospodarsko in pravno situacijo. Med prve spada brez dvoma sprememba pri nazivu subjektov prenosa, ki ju je prejšnja formulacija člena 2112 imenovala kot odtujeval-ca (it. alienante) in kupca (it. acquirente), sedaj pa govori o odstopniku (it. cedente) in prevzemniku (it. cessionario), z uvedbo dveh jasnejših in obširnejših nazivov, ki torej zagotovo vsebujeta ne samo prodajo, ampak tudi brezplačni prenos. Tako je sodna praksa že prej tolmačila prejšnja naziva, to tolmačenje pa je bilo sedaj tudi zakonsko potrjeno. Prav tako se je zakonodajalec naslonil na sodno prakso, ko je na novo izrisal ureditev veljavnosti kolektivnih delavskih pogodb ob prenosu obrata. Uvedel je namreč načelo avtomatične zamenjave kolektivne pogodbe odstopnika s kolektivno pogodbo prevzemnika obrata, a samo v primeru, ko gre za pogodbi istega nivoja. Med odgovore na spremembe v gospodarski in pravni praksi gre uvrstiti izrecno določbo, da vsebina člena 2112 velja tako za obrate dobičkonosne narave kot tudi za tiste, ki so neprofitni. S tem misli zakonodajalec predvsem na ustanove Onlus, pa tudi na druge netrgovinske ustanove, katerih dejavnost je ekonomska, ni pa tudi profitna. V isto smer gre nadalje uvrstiti določbo, ki prvič pravno definira t.i. vejo obrata, in sicer kot "funkcionalno avtonomno ar-tikulacijo gospodarsko organizirane dejavnosti." Novost, ki je vse prej kot jasna, pa je tista, ki zadeva omenjeni člen 47 zakona 428/90, ki predvideva, da morata odstopnik in prevzemnik obrata pismeno javiti prenos obrata pristojnim sinidikalnim predstavništvom vsaj petindvajset dni pred sklepom pogodbe ali pred trenutkom, ko stranki "dosežeta obvezujoči dogovor". Kaj vse ta "obvezujoči dogovor" lahko pomeni, bodo mogle pokazati samo praksa in pravne debate, ki se bodo okrog nje razvile. Za sedaj lahko rečemo, da tako splošen naziv lahko pomeni tako predhodno pogodbo kot tudi katerikoli pismeni trgovski dogovor med strankama. PREDSTAVLJEN DOPOLNILNI SKLAD POKOJNINSKI SKLAD ZA GOSPODINJE Italijansko združenje gospodinj in minister za socialno skrbstvo Cesare Salvi sta pred dnevi predstavila dopolnilni sklad za pokojnine gospodinj. Gre za dokaj originalno rešitev, saj sporazum predvideva tudi možnost dokupovanja nekakšnih točk, ki bodo na razpolago na razne načine, tudi z o-sebnim odkupom prispevkov oz. nekakšnih kolekov in celo bonusov na nekaterih konfekcijah živil. Prav tako bi bilo mogoče zbirati tudi točke, ki bi bile na razpolago ob nakupih z bančnimi karticami in drugimi oblikami elektronskega nakupovanja živil in drugega blaga. Gre torej za nekakšno možnost vplačevanja pokojninskih prispevkov, ki je predvidena tudi za vse kategorije z netipičnimi delovnimi pogodbami, kot so razne pogodbe s časovno krajšim delovnim urnikom, se pra- vi t.i. pogodbe part-time. V primeru gospodinj bo soprog lahko vsoto, ki je bila izplačana v ta pokojninski sklad, odbil od davkov. Za Združenje italijanskih gospodinj ta zakon pomeni tudi važno moralno zmago, saj gospodinjam priznava, da so dejansko vključene v proizvodni sistem. Minister za skrbstvo Salvi pa je poudaril, da so pri oblikovanju pravil, ki naj urejajo delovanje tega dopolnilnega pokojninskega sklada, z velikim uspehom izkoristili izkušnje, ki so si jih pridobili pri oblikovanju zavarovanja pred nesrečami za domačimi zidovi. Kdorkoli se bo odločil za ta pokojninski sistem, mora podpisati posebno pogodbo in plačati 50.000 lir na mesec, ob podpisu pa je potrebno vplačati 10.000 lir. Prispevke bodo vezali v posebnem zaprtem skladu, ki bo ob dopolnitvi upokojitvene dobe, če je dotična oseba vplačala vsaj pet let prispevkov, začel izplačevati po-kojninsko-skrbstveni prispevek. Po uradnih ocenah je v Italiji približno 9 milijonov gospodinj. V glavnem pripadajo družinam z eno samo plačo. V prihodnjih tednih bo ministrstvo podrobneje začelo izvajati ta načrt. Ugotoviti morajo učinkovitost vplačevanja prispevkov na osnovi že omenjenih točk. Vsedržavno združenje gospodinj pa je pozvalo živilsko industrijo in omrežje, ki skrbi za trženje tega blaga, naj upoštevata vrednost vsakodnevnih nakupov in naj torej skleneta nekakšno konvencijo s tem posebnim skladom. Dokazano je namreč, da 'naše mame' upravljajo kar 80% vseh družinskih blagajn, kar pomeni, da gre za več sto tisoč milijard lir na dan, kar bi predstavljalo tudi nesluteno učinkovitost in uspešnost pridobivanja pokojninskih prispevkov z "nakupnimi točkami". NEKAJ PRAKTIČNIH NASVETOV V TEM LETNEM ČASU O VLOGI ZIMSKE REZI PRI SADNEM DREVJU Vsak ugoden dan, ko temperatura ne pade pod 5 stopinj C, lahko izkoristimo za obrezovanje trt in sadnega drevja. Starodavna modrost sicer govori, da obrezujemo v stari luni, a žal se tega pravila ni mogoče vedno držati, prav pa je, da upoštevamo glavna načela obrezovanja. Zavedati se moramo, da je zimska rez važno opravilo. Z njim urejujemo rast in ohranjamo kvalitetno in stalno rodnost trt in sadnega drevja. Vsaka sorta in vzgojna oblika zahteva sicer poseben pristop, a splošna načela so občeveljavna. Vedeti moramo, da rastline obrezujemo, da dosežemo tri učinke. Prvič, da jim damo določeno obliko, drugič, da jim zagotovimo potrebno zračnost in sončno svetlobo tudi v notranjosti krošnje, ter slednjič, da spodbujamo rast tako, da bo rastlina zdrava in bo dolgo rodila. Še posebej se nam zdi važno, da začetniki pozorno opazujejo rastline, ki jih obrezujejo, in si zapišejo stanje ter odločitve pri rezi, nato pa spremljajo razvoj čez vse leto in skušajo sklepati o učinkih rezi. Preden se lotimo obrezovanja, si bomo trto ali drevo natančno ogledali in najprej ugotovili najbolj nujne posege. Najprej odstranimo vse nalomljene ali navznoter obrnjene veje ter tiste veje, ki se križajo. Nato odstranimo tiste veje, ki ne pridejo v poštev za ohranjanje vzgojne oblike, in šele nato obrežemo rodne mladike, glede na potrebe in želje rodnosti. Če je rastlina bujna, drevje manj obrežemo, če je šibka pa nekoliko več, da spodbujamo novo rast. Vsaka rastlinska vrsta ima sicer nekoliko drugačne potrebe in rast, tako da je potrebno poznati vsaj razliko med rodnimi in rastnimi brsti, vendar pa ob upoštevanju teh splošnih načel in opazovanju učinkov rezi ter ob poslušanju nasvetov kakega bolj izkušenega sadjarja ali na kakem tečaju, ki jih v tem času prirejajo svetovalne službe, bomo kmalu pridobili potrebno znanje in izkušnje, da bo obrezovanje gladko steklo in bomo tako imeli tudi več zadoščenja s sadjem. SDGZ / SEJA SEKCIJE TRGOVINE NA DROBNO PRED NOVIMI IZZIVI Z NOVIMI PRISTOPI Pred dnevi se je sestal na Opčinah odbor sekcije trgovine na drobno pri SDGZ v Trstu. Predsednik Ervin Mezgec je poročal o delovanju organizacije in sekcije na tem področju, ki se je izkazalo dokaj živahno. Kot podpredsednik odbora Trieste Čommercio e Sviluppo je sledil pripravam novega programa in budžeta pobude Trieste City Club, ki bi morala dobiti podporo in sofinanciranje s strani obnovljene Trgovinske zbornice. SDGZ je bilo skupno z Društveno prodajalno na Opčinah pobudnik več srečanj s krajevnimi operaterji, ki so zainteresirani za gradnjo novega trgovskega jedra na Opčinah. SDGZ je tudi sprejelo predstavnike Združenja za trgovino pri Gospodarski zbornici Slovenije, s katerim so bili navezani plodni stiki za izmenjavo informacij. Prav tako so številni operaterji združenja ponovno sodelovali pri akciji za promocijske popuste članom Zadruge Primorski dnevnik. Glavna točka na dnevnem redu je bila priprava na občni zbor sekcije v vidiku občnega zbora organizacije. Pri tem bo ključno vprašanje obnova odbora. Vključiti bo treba mlajše operaterje in predstavnike perspektivnih dejavnosti. Prav tako bo moralo tudi novo vodstvo orga- nizacije ustrezno zastopati problematike posameznih sekcij. Seje sta se udeležila tudi predsednik SDGZ Marino Pe-čenik in ravnatelj Vojko Kocjančič. Pečenik je povedal, da imajo danes naši kot ostali lokalni operaterji res priložnost, da pridejo do financiranj, saj obstaja za to več namenskih skladov. A morajo biti iznajdlji- vi in predložiti projekte. Kocjančič je opozoril na naglo se bližajoči datum, ko bo šel v obtok evro, in na vse potrebne priprave: nakup registrskih blagajn, tehtnic, vzporedno vpisovanje knjigovodstva v obeh valutah, prilagoditev vseh davčnih listin itd. Glede tega je bilo sklenjeno, da bodo spodbudili vse zamudnike, da se pripravijo pravočasno, z informativnimi okrožnicami in tudi morebitnimi srečanji s prodajalci navedenih aparatov, s katerimi je združenje skleni- lo konvencije. Odborniki so izkazali odobravanje za nove pristope, ki jih združenje uvaja, od zbiranja sil za skupne nastope in investicije do zanimanja za nove tehnolo- gije, kot npr. internet in elektronska trgovina. Ob sklepu sestanka jim je bilo izročeno infornativno gradivo, ki pride v poštev za poslovanje obratov: pravila o začasni prekinitvi dejavnosti, pregled bistvenih hi-giensko-sanitarnih parametrov za trgovske obrate, informacijo o novi zdravniški knjižici itd. Zastopniki trgovcev v okviru SDGZ so tudi podpisali peticijo evropskemu parlamentu in drugim institucijam za finansiranje projektov za razvoj manjšinskih in regionalnih jezikov EU. Tako navedeno informativno gradivo za trgovske obrate kot peticija za evropski parlament sta na razpolago vsem interesentom na sedežu SDGZ v Trstu. OBVESTILO SLOVENSKO DEŽELNO gospodarsko združenje prireja gostinski izlet na Madžarsko od ponedeljka, 26. do petka, 30. marca 2001. Na petdnevni ekskurziji bodo gostinci in ljubitelji dobre kapljice obiskali najznamenitejše kleti in pokusili tipična vina znamenitih vinorodnih okolišev lepe podonavske dežele. Za podrobne informacije in prijave lahko pokličete na organizacijsko tajništvo pri SDGZ v Trstu, ulica Cice-rone 8, telefonska številka 040 6724824. Interesenti naj pokličejo čimprej, saj je omejeno število mest na razpolago. RAZVOJ IN NAČRTOVANJE PROSTORA V ALPAH Sredi februarja je bil v Kranjski Gori mednarodni seminar, na katerem so sedelovali izvedenci s področja prostorskega načrtovanja iz Slovenije, Avstrije, Italije, Liechtensteina, Nemčije in Švice. Obravnavali so nekatere ključne značilnosti evropskih prostorskih razvojnih perspektiv in načel, ki jih predvideva evropska zakonodaja za trajnostni razvoj. Predstavili so tudi skupni programski dokument za pobudo v okviru načrtov Interreg 3B za območje Alp. Pristojni evropski komisiji so ga predložili lani decembra, v kratkem pa bi bili lahko objavljeni prvi razpisi. Interreg 3B je eden ključnih instrumentov, ki jih je Evropska komisija sprejela za uresničevanje evropskih prostorskih razvojnih perspektiv od leta 2000 do 2006. Načrt predvideva podporo mednarodnemu sodelovanju pri uresničevanju razvojnih načrtov z namenom, da bi tako omogočili skladen napredek celine. Svet Evrope pa je določil vodilna načela za trajnostni prostorski razvoj Evrope. Na osnovi teh načel so za načrt Interreg 3B določili 11 področij, ki lahko črpajo sredstva za potrebne mednarodne naložbe. Alpski prostor je obravnavan kot celota. Območje sodelovanja bi zaobjelo ne le strogi lok Alp, a tudi Predalpski svet. V tem smislu sta naša dežela in Slovenija vanj zajeti skoraj v celoti. SLOVENIJA Razgovor o istrski evrore-giji, ki ga je prejšnji četrtek, 1. marca, priredila Knjižnica Pinko Tomažič in tovariši v Prosvetnem domu na Opčinah, žal ni veliko prispeval k razjasnitvi pojmov okoli tega vprašanja. Človek, ki se je v poznih večernih urah vračal domov s tega srečanja, je verjetno bil še bolj zmeden kot takrat, ko je prihajal na srečanje. Udeleženci razgovora (Franco Juri, Boris Pangerc, Frane Goljevšček in Sergij Pahor) so vsak s svojega zornega kota obrazložili svojo privrženost zamisli o istrski evroregiji (na začetku naj bi jo sestavljale občine hrvaške Istre, tri slovenske obalne občine ter občini Dolina in Milje v Italiji, zatem bi se lahko tudi širila na tržaško oziroma kraško-brkinsko ob- RAZGOVOR O ISTRSKI EVROREGIJI POJMI NISO BILI RAZJASNJENI IVAN ŽERJAL močje) ozrioma svoje pomisleke. Zamisel o evroregiji je eminentno kulturno dejanje (Pangerc), regija bo prispevala k ublažitvi medetničnih trenj in pripomogla h koriščenju evropskih sredstev za čezmejne programe (Juri), odpraviti pa bo treba najprej mejo, ki je v glavah ljudi, in utrditi slovensko identiteto v Istri (Pahor), paziti pa je treba tudi na italijansko hrepenenje po Istri in Dalmaciji in se zavedati, da je Istra mehak trebuh Slovenije (Goljevšček). To so bila v sko- pih besedah stališča govornikov, ki so v bistvu ostali pri svojem, razprava pa je žal večkrat šla mimo nakazane teme in se spustila na primer v obravnavanje zaščitnega zakona za slovensko manjšino v Italiji, Osimskega sporazuma ipd., poleg tega pa je bila tudi na zelo nizki ravni. Nekateri, resnici na ljubo maloštevilni, razpravljala so se dotaknili npr. zgodovinskih izkušenj slovenskega naroda z italijansko politiko ter vprašanja pristojnosti občin in financiranja, a to je bilo tudi vse. Ni bilo resne debate na primer okoli pomena evropskih projektov za čezmejno sodelovanje in njihove morebitne povezave z zamislijo evroregije, ali pa o morebitni nevarnosti, da se regija, čeprav naj bi šlo le za združenje občin na krajevni ravni, ne bi spremenila v dodaten birokratski organ z lastnimi strukturami, ki bi terjale dodatna finančna sredstva in dodatne skrbi za prebivalstvo. Vse to je ostalo v zraku in pojmi ostajajo nejasni. Kljub temu, če je treba koga razglasiti za zmagovalca, so to zagovorniki evroregije, a to predvsem zaradi pristopa nasprotnikov, ki so bili med občinstvom in ki so - poleg nizke ravni razprave - očitno pokazali, da ne poznajo problematike evropskih čezmejnih projektov. KOLESARSTVO / DVOSTRANSKI DOGOVOR BREZ TEŽAV S PRESTOPI MEJE NA "GIRU" Člani slovenskega etapnega odbora kolesarske dirke Giro d'ltalia ter predstavniki slovenske in italijanske carine in policije so se v Novi Gorici dogovarjali o režimu pri prehodu državne meje in policijskem spremstvu dirke, ki bo med 10. in 11. etapo 29. in 30. maja v Sloveniji. Predstavniki obeh strani so na sestanku poudarili, da pričakujejo dobro sodelovanje na podlagi dobrih izkušenj pri obmejnem sodelovanju na drugih prireditvah. Obe strani menita, da težav na osnovi dobrih izkušenj iz leta 1994, ko je Giro prvič gostoval v Sloveniji, ni. V okviru Gira bo slovensko-italijansko mejo v obeh dnevih Prečkalo nad 1.600 oseb, 500 vozil in 50 motorjev. Obe carini zato predlagata, da se po-stopek v najvišji možni meri Poenostavi. Organizatorji bojo morali obema carinama pri-s rbeti le osnovne spiske opre- me in oseb, ki bodo v tem času prešle mejo. V obeh etapah naj bi sodelovali policiji, policisti pa bodo na obeh ozemljih oboroženi; orožje se bo upoštevalo kot sestavni del opreme. Pri tem naj bi vsaka policija opravljala pristojnosti na svojem ozemlju. Vse potrebne prošnje za take postopke so že vložene. Odprto ostaja vprašanje o komunikaciji policij na tehnični ravni in frekvenc radijskih zvez. Slovenska in italijanska stran menita, da bodo strokovnjaki rešili vprašanje brez težav. —— ED FORMULA 1 / SCHUMACHER NAJBOLJŠI GRENKA ZMAGA LETEČEGA NEMCA Michael Schumacher je sicer na uvodni tekmi formule ena v Melbournu v Avstraliji minulo nedeljo slavil svojo letošnjo prvo zmago, a se ni mogel svoje imenitne zmage prešerno veseliti, ker je med dirko za posledicami težkih ran preminil tehnik, ki je ob progi skrbel za varnost. Ob tehniku je bilo ranjeno tudi osem gledalcev, kar samo priča o tem, za kako nevaren šport gre, če so tovrstne avtomobilske dirke sploh še šport. Nesrečnež, ki mu je bilo ime Graham Beveridge,je podlegel poškodbam, ko sta se zaletela Jacques Villeneuve in Ralf Schumacher, pravzaprav se je h današnjem proslavljanju P^dvsem iz hvaležnosti do vas. zadnjih časih sem zelo po-orno sledil kulturnemu doga-nju v zamejstvu. Prvo Prešer-v° proslavo so kot običajno taS''V Barkovljah, kjer je nan 'ln,e.drustvo v hudih f'-Pri^'/ te*ava^- Kljub temu je venil, i Pmslavo ob dnevu slo-ker \ ° ur<>- To sem omenil, 0sev našem okolju širile govorice, da bi iz protesta do zavlačevanja zaščitnega zakona uprizorili nekakšen "kulturni molk". K sreči se to ni zgodilo. S takim dejanjem hi namreč pokazali, da hrepenimo bolj po denarju kot po kulturi. Klasičnih fraz o zaščitnem zakonu, ki jih slišimo na vsaki prireditvi, ne bom ponavljal. Prinesel nam bo denar, morda tudi kako pravico, a ne bo naš "deus ex machina". Zaščita ni nobena mana, ki nam prinese novih otrok in ki jih vzgaja v zavedne Slovence. Četudi bomo dobili zaščito, bomo morali vseeno garati in še naprej veslati. Ne tok in ne veter se ne bosta obrnila v našo korist. Pred nami so še številne težave in izzivi. Že nekaj let je občutiti demografski padec. Vi se ga v dolinski občini šele bojite, mi pa smo ga že okusili. V Rojanu smo v dveh letih izgubili obe šoli, nižjo srednjo in osnovno. Slednja je bila ustanovljena že leta 1862. Mi mladi smo jo zapustili le pred kra tkim in zaradi tega smo bili nad obema ukinitvama izredno šokirani. Zaradi tega smo ustanovili društvo in si prevzeli to težko breme, da povzdignemo padajočo krivuljo slovenstva v Rojanu. Na začetku nam ni nihče zaupal. Laiki so gledali na nas kot na skupinico petih mladih, ki si želijo nekaj trenutkov slave in ki se neracionalno, pustolovsko in utopistično lotevajo nemogoče naloge. "Klerikalci" pa so nas ocenili po svoje, češ da smo le vročekrvni in nespametni levičarji, katerim ne gre zaupati in katerim se seveda ne da na razpolago Marijin dom. Kljub začetnim težavam pa smo vztrajali. Ne zato, ker bi si želeli slave in slike na Primorskem dnevniku, in niti ker smo levičarji ali desničarji, ampak le zato, ker smo Slovenci in ker si želimo, da bi bili taki tudi naši otroci. Želimo jim, da bi se ne borili le za obstoj ali preporod slovenstva, ampak za kulturni razcvet. Prepričan sem, da se ljubezen do jezika in naroda sčasoma osvoji bolj v društvu kot pa v šoli. Žal mi je, da moram kritizirati našo že itak nesrečno šolo, a mislim, da bi morali slovenski profesorji narediti kaj več. Že res, da je njihova plača revna, a se učitelji vseeno ne bi smeli omejiti le na učni načrt. Dijake in učence učijo o antičnih vojskah, o plemičih v srednjem veku, o življenju med razsvetljenstvom in ostalih dobah; žal pa dijaki premalo vedo o Bidovcu, Tomažiču in ostalih. Tudi skrb do jezika je pomanjkljiva. Tega se lahko zavedamo oh vsakodnevnem poslušanju raznih radijskih in televizijskih intervjujih. Vendar tudi intelektualci kvarijo jezik. Zdi se jim namreč imenitno uporabljati tujke, ko pa hi lahko uporabili kak pristen slovenski izraz. Nič čudnega, če se potemtakem Camber, Menia in ostali sprašujejo, ali smo mi res Slovenci ali kako staro slovansko pleme, ki je zdaj že poitalijančeno. Nekaj pa moram očitati tudi ravnateljem. Sedaj so v večini slučajev prere-striktivni in dijakom premalo zaupajo. Ob tem pa raje določajo prosti dan na kako soboto ali ponedeljek, namesto da bi šolska vrata zaprli na dan slovenske kulture, tako da bi dijaki lahko več časa vadili za Prešernovo proslavo. Dneva slovenske kulture ne spoštujejo niti trenerji športnih društev. Skoraj prisilijo igralce, da pridejo na trening, čeprav poteka vzporedno s treningom osrednja dijaška Prešernova proslava, na katero je bil povabljen celo predsednik državnega zbora republike Slovenije Borut Pahor. Slednji je dejal, da je zdaj tik pred odobritvijo zaščitnega zakona zgodovinski trenutek. Kako pa se mi pripravljamo nanj? Tako, da se zapremo v telovadnico in skačemo ob mreži ali pod košem ravno takrat, ko bi morali vsi skupaj ponosno vstati in prisluhniti ter se zamisliti ob petju Prešernove Zdravljice? Ce ne spoštujemo dneva slovenske kulture, naj se potem ne čutimo užaljene, če nam Slovenija nakaže nekaj manj prispevkov kot sicer! Pomisliti moramo, da meje kmalu ne ho več. Do Evrope narodov manjka še malo. Globalizacija pa je že dejstvo. Majhni in šibki bodo nastradali. Dvomilijonsko ljudstvo od Sežane do Lendave pa je gotovo prešibko; zaradi tega bomo kmalu odločilni tudi mi zamejci od Milj do Trbiža in tudi Korošci, ne da hi pri tem pozabili na naše rojake drugod po svetu. Po 50 letih in več je že skrajni čas, da pozabimo na zgodovinske odgovornosti. Zdaj so že nove generacije in čas je, da se zedinimo za narodov blagor. Korak za korakom pa nam mora stati oh strani tudi sreča! Sam Prešeren je dejal: "Edinost, sreča, sprava / k nam naj nazaj se vrnejo;/ otrok, kar ima Slava, / vsi najsi v roke sežejo, / de oblast / in z njo čast, / ko pred, spet naša boste last!" POTOVANJE V SIRIJO IN JORDANIJO V LUČI KRŠČANSKEGA OZNANILA Deželo, ki jo bomo obiskali v sredini marca letos, si bomo zapomnili tudi po številnih krščanskih spomenikih. Evangelij je namreč že od vsega začetka ožaril mesto Damask in tedanjo prestolnico Sirije Antiohijo. Ta, z današnjim imenom Antakya, leži v jugovzhodnem predelu Turčije. V Damasku pa je bila v sedmem stoletju veličastna cerkev sv. Janeza Krstnika spremenjena v mošejo, ki je še danes najlepša v Damasku. Apostol Pavel je izTarza prispel v Damask že leta 34 po Kr. Torej prva krščanska občina, kjer so bili tudi prvi apologeti kot Tacijan Sirski in sv. Efrem Sirski, sv. Simeon Stilit ali Stolp-nik ter številni mučenci, ki so širom po Siriji izpričali svojo vero: Sergij, Jurij, Bak, Leoncij, Tekla in drugi. V petem stoletju se je krščanska skupnost začela deliti na bizantinsko pravoslavno skupnost in na monofizitsko. To je v šestem stoletju utrdil menih Jakob iz Edesse, zato so se imenovali sirsko-jakobitski kristjani. Drugi pa, ki so priznavali bizantinskega cesarja, so bili melkiti. Danes so štiri škofije sirsko-jakobitske Cerkve, vendar se raje imenujejo sir-sko-pravoslavni kristjani, vseh je okrog sto tisoč in imajo o-krog sto cerkva in deset samostanov, 18 škofij, 320 duhovnikov in okrog 200 menihov ter menihinj. Nekdanja melkitska oz. grško-pravoslavna Cerkev s sedežem v Damasku ima o-sem škofov, okrog 150 duhovnikov in okrog 120.000 vernikov. Katoličanov antiohijskega sirskega obreda je okrog sedem- deset tisoč s tremi nadškofi, e-nim škofom, 32 duhovniki; med njimi je tudi nekaj katoličanov in duhovnikov latinskega obreda. Tako pravoslavni kot katoličani imajo nekatere postojanke tudi po svetu. Njihova dejavnost je razširjena tudi na karitativno in šolsko področje. V Jordaniji pa nas bo svetovno znana Petra (na sliki) spominjala na nekdanji krščanski samostan, gora Nebo pa na Mojzesa, ki je od tod gledal v obljubljeno deželo, geraška pokrajina pa na Jezusa, ki je rešil in ozdravil obsedenca. Številni rimski in perzijski spomeniki nas bodo opominjali na preteklo bogato kulturno dediščino. Sirija, "dežela gospodov", je tudi zibelka abecede in Hamurabijevega zakonika ter najstarejših krščanskih cerkva. Zato so tudi številni spomeniki pod varstvom UNESCA. —— — )M pri Goriški st _a..- < Um na G ■' r c> 1 \ \v\. v5 : ■ \*.l r._^' G G Umetnost 20. stoletji L’arte slovenj XX sccol® =0.2X5» L’a rte slovena del XX secolo nel Goriziano Publikaciji v slovenskem in italijanskem jeziku prinašala umetnostno zgodovinski vpogled na bogato likovno ustvarjanje na Goriškem od prvili let 20. stoletja do sodobnih umetnikov. Knjigo, ki jo Goriška Mohorjeva družba posveča 100()-letnici prve omembe Gorice, lahko dobite v slovenskih in italijanskih knjigarnah. Goriška Mohorjeva družba