Katja POTOCNIK Filip CUCEK Damir GLOBOCNIK Robert DEVETAK Mateja RATEJ Lisbeth MATZER Jaša DRNOVŠEK CENA: 11 € ZGODOVINA ZA VSE VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE, leto XXIX, 2022, št. 1 ISSN 1318–2498 VSEBINA Katja Potocnik »Mi nesrecni skupaj zbrani in v norišnico odpeljani…« 5 Od Deželne civilne bolnice do Kranjske deželne blaznice „WIR UNGLÜCKLICHEN EINGESAMMELT UND IN DIE IRRENANSTALT ABGEFÜHRT…“ Vom Zivilkrankenhaus des Landes zur Krainer Landes-Irrenanstalt Filip Cucek Zadnja leta celjskega župana Josefa Neckermanna v graškem deželnem zboru 17 DIE LETZTEN JAHRE DES CILLIER BÜRGERMEISTERS JOSEF NECKERMANN IM GRAZER LANDTAG Damir Globocnik Ljubljanske obcinske volitve in nesramne karikature 27 LAIBACHER GEMEINDEWAHLEN UND UNVERSCHÄMTE KARIKATUREN Robert Devetak Nameravan atentat na nadvojvodo Josipa Ferdinanda? 45 Epizoda goriškega kulturnega boja iz leta 1912 EIN GEPLANTES ATTENTAT AUF ERZHERZOG JOSEPH FERDINAND? Eine Episode aus dem Görzer Kulturkampf im Jahr 1912 Mateja Ratej »Tako sem dobil jaz od njega komunisticne bacile« 57 Ivan Di(e)tinger (1883–1949) „SO STECKTE ICH MICH BEI IHM MIT DEN KOMMUNISTISCHEN BAZILLEN AN“ Ivan Di(e)tinger (1883–1949) Lisbeth Matzer »Pripadaš nam po svoji krvi« 67 Hitlerjeva mladina kot sredstvo germanizacije na Gorenjskem in na Spodnjem Štajerskem „DEINEM BLUTE NACH GEHÖRST DU ZU UNS“ Die Hitler-Jugend als Germanisierungsinstanz in Oberkrain und der Untersteiermark Jaša Drnovšek »Ce bi vsi vstali, bi bil polhn Rancerebar otruk!« 81 Primer Filomene Permoser, izvajalke splavov „WENN ALLE AUFERSTÜNDEN, WÄR’ DER HÜGEL RANCEREBAR [RANCA REBR] VOLL MIT KINDERN!“ Der Fall der Engelmacherin Filomena Permoser S knjižne police Julijana Visocnik Klavdijski municipij Celeja – odlicno mesto na jugu Norika 101 Jože Macek Vpogledi v rimska naselja 103 Julija Šuligoj Veliki pokol … 106 Aleksander Žižek Lašcani pod mikroskopom 108 Bojan Himmelreich Tisk nikoli ne služi samemu sebi … 110 Borut Batagelj Vogrinec od blizu 113 Mihael Ojsteršek Podoba revšcine 115 Katja Potocnik »Mi nesrecni skupaj zbrani in v norišnico odpeljani…« Od Deželne civilne bolnice do Kranjske deželne blaznice POTOCNIK Katja, univerzitetna diplomirana literarna komparativistka in profesorica zgodovine, Linhartova cesta 68, SI-1000 Ljubljana; katja.potocnik1@gmail.com 616.89"18" »MI NESRECNI SKUPAJ ZBRANI IN V NORIŠNICO ODPELJANI …« Od Deželne civilne bolnice do Kranjske deželne blaznice Vprašanje blaznosti na Kranjskem je bilo v drugi polo-vici 19. stoletja perec problem zaradi narašcajocega števila ljudi, ki so potrebovali zdravniško pomoc, in konstantnim primanjkljajem bolniških postelj. Deželne oblasti so reše­vanje problematike odlašale z iskanjem alternativ s cim manjšim financnim vložkom, pri cemer pa se koncni usta­novitvi samostojne deželne blaznice leta 1881 niso mogle izogniti. Kljub novi stavbi pa problematika »blaznih« ni bila rešena, saj je njihovo število še naprej narašcalo, oblasti pa niso mogle slediti prostorskim potrebam. POTOCNIK Katja, BA History and Comparative Literature, Linhartova cesta 68, SI-1000 Ljubljana; katja.potocnik1@gmail.com 616.89"18" “WE POOR SOULS HERDED TOGETHER AND TAKEN TO THE MADHOUSE ...” From the Provincial Hospital to the Carniolan Provincial Mental Asylum The issue of madness in Carniola was a pressing prob­lem in the second half of the 19th century due to the in­creasing number of people in need of medical attention and the constant shortage of hospital beds. The provincial authorities delayed solving the problem by finding alterna­tives with the least possible financial investment, but the final establishment of an independent provincial hospital in 1881 was unavoidable. Despite the new building, the problem of the “mad” was not solved, as their numbers continued to grow, and the authorities were unable to pro­vide enough space for them. Kljucne besede: 19. stoletje, psihiatrija, blaznica Key words: 19th century, psychiatry, mental asylum VSE ZA ZGODOVINO K orisu Deželne civilne bolnice in njene blaznice Kranjska deželna blaznica ima svoje korenine v deželni bolnici, ki je nastala na Ajdovšcini konec 18. stoletja. Iz tega razloga pricetek našega clanka postavljamo v cas nastanka bolnice, v nadaljevanju pa bomo skušali odgovoriti na vprašanje nadaljnjih korakov, ki so vodili do ustanovitve prve samo­stojne blaznice na Kranjskem, hkrati pa v manjši meri tudi osvetliti njeno delovanje preko vprašanja pomanjkanja prostora. V prvi fazi raziskovanja se bomo mocno naslonili na Zgodovino deželne civilne bolnice Petra Radicsa, ki predstavlja edinstven vir za raziskovanje zgodovine Deželne civilne bolni­ce.1 V nadaljevanju se bomo intenzivneje oprli na zapisnike sej kranjskega deželnega odbora in ostalo Peter Radics, Zgodovina deželne civilne bolnice (Ljubljana, 1887). arhivsko gradivo, ki bodo predstavljali primarni raziskovalni vir, podprti pa bodo z relevantno se­kundarno literaturo. Leta 1783 se je avstrijski cesar Jožef II. vracal iz Italije na Dunaj in pri tem potoval cez Ljubljano. Radics je cesarjevemu obisku Ljubljane pripisal velik pomen in zapisal: »Za našo hišo, današnjo civilno bólnico in tacas še samostan diaskalcejat-ski, bil je pa ta pohňd cesarjev v Ljubljani epohal­ne pomembe.«2 V svojih navodilih guvernerju je cesar namrec med drugim zaukazal izpraznitev franciškanskega samostana pod grajskim hribom in preoblikovanje le tega v bolnišnico. Ker se je naknadno izkazalo, da je neprimeren za izgradnjo bolnišnice, je ta nato nastala v izpraznjenem samo­stanu bosonogih avguštincev na Ajdovšcini. Vanj je cesar ukazal naseliti usmiljene brate iz Trsta, ki so prevzeli nalogo vzpostavitve in vodenja bolnišnice, dodaja Radics. Ljubljani je bila bolnišnica nujno potrebna, saj so se že kmalu po prihodu tržaških bratov price­le vrstiti prošnje za sprejem. Bolnišnica je pricela svoje delovanje z dvanajstimi posteljami, predvi­dene pa so bile tudi sobe za »blazne«, pri katerih je bilo pomembno »da se napravita dva razdelka, za mirne in za besnéce blazníke, katere treba vsekako locevati druge od drugih. Za blazníke prve vrste se nahajajo sicer pritlicne obokane sôbe, v kterih bi jih utegnilo imeti prostor do osem, ako se napravijo stanice vsakemu posebej«,3 urejena pa je bila tudi lekarna. 17. julija 1787 je bilo v oskrbi že osem bol­nikov, ki so bili deležni brezplacne oskrbe, preo­stala štiri mesta pa so bila zapolnjena skoraj enako hitro.4 Bolnišnica se je tako hitro pricela spopadati s premajhnim številom postelj, v luci narašcajocih primerov blaznosti pa je bila še posebej problema­ticna namestitev »blaznih« bolnikov. Nacrti za ši­ritev so stekli in leta 1827 je bil dograjen poseben oddelek blaznice, ki pa je le za prvo silo odgovoril na takratne potrebe.5 Od zacetnih nekaj bolnikov jih je leta 1830 bilo hospitaliziranih že 30, navaja Fran Viljem Lipic, v naslednjih desetletjih pa je število hospitaliziranih »blaznežev« skokovito narašcalo. Do leta 1870 so jih zdravili že 116, do konca stoletja pa se bo število skoraj pocetverilo. Pri tem ne gre pozabiti, da je precejšnje število bolnih ostajalo izven bolnišnic­nih sten.6 2 Ibid., 25. 3 Ibid., 33. 4 Ibid., 24 – 27. 5 Ibid., 37 – 38, 57 – 58. Z dvornim dekretom izdanim 9. novembra 1841 je bila oskrba duševnih bolnikov v celoti prepušce­na deželnim oblastem, pri tem pa je bila zapove­dana gradnja blaznic po vseh avstrijskih deželah. Kranjski deželni odbor je k njegovi realizaciji pri­stopil proaktivno, a pocasi.7 Bolniških postelj je kronicno primanjkovalo, gradnja novih prostorov pa se ni odvijala tako hitro, kot bi si odgovorni želeli, zato so konstantno iskali financno ugodne rešitve v obstojecih ustanovah, ki bi razbremenile prenapolnjeno blaznico v okviru Deželne civilne bolnice.8 Kriticno vprašanjeinstitucionaliziranega zdravljenja»blaznih« pred ustanovitvijo Kranjske deželne blaznice »Blazne« so hospitalizirali povsod, kjer so jih lahko namestili, hkrati pa se je že sama deželna bolnica soocala s konstantno prenapolnjenostjo in je zato tudi ves cas iskala dodatne namestitve. Poleg prostorov blaznice v maticni bolnici na Ajdovšci­ni, so »blazne« namešcali tudi v najeti bolnišnicni podružnici na Poljanah, kasneje pa tudi v prisilni delavnici in hiralnici sv. Jožefa.9 Pri tem naj bralca 6 »Stenograficni zapisnik osme (vecerne) seje deželnega zbora Kranjskega v Ljubljani dne 21. aprila 1877«, v Obravnave deželnega zbora kranjskega v Ljubljani od 5. do 21. aprila 1877(Ljubljana, 1877), 127. 7 Radics, Zgodovina deželne civilne bolnice, 62 – 63. 8 Podrobneje glej: »Priloga 9: Porocilo deželnega odbora o nujni potrebi, da se poseben oddelek deželne posilne de­lalnice zacasno prepusti v porabo norišnici«, v Obravnave deželnega zbora Kranjskega v Ljubljani v drugi sesiji cetrte volitvene dobe od 5. novembra do 7. decembra 1872 (Ljub­ljana, 1872), 225 – 232. 9 Podrobneje glej: »Priloga 9: Porocilo deželnega odbora o nuj­ni potrebi, da se poseben oddelek deželne posilne delalnice zacasno prepusti v porabo norišnici«, 225 – 232 in »Priloga 7: Porocilo deželnega odbora o nakupu Valentin Krišerjeve­ga posestva, »zverinjak« imenovanega, za prihodnjo dežel-no norišnico«, v Obravnave deželnega zbora kranjskega v Ljubljani od 7. marca do 11. aprila 1876 (Ljubljana, 1876), 45 – 49. spomnimo, da to niso bili prostori specializirani za zdravljenje »blaznih«, niti prilagojeni njihovim specifikam, zaradi cesar tovrstne rešitve niso bile sprejemljive na daljši rok. V letu 1870 je bila že izražena mocna potreba po specializirani ustanovi za zdravljenje duševno bol­nih, na kar je opozorilo porocilo deželnega odbora: »V Ljubljani se za Kranjsko nahaja norišnica s pro-storom za 40 bolnikov, ki pa že zdavnaj ne zadostuje niti navalu bolnikov, niti znanstvenim i ljudomilim zahtevam.«10 Na to je veckrat opozoril tudi Karel Bleiweis,11 primarij internega in blaznicnega oddel­ka Deželne civilne bolnice, saj so razmere v maticni blaznici in njeni poljanski podružnici postale že povsem neprimerne za zdravljenje. Bolni so imeli na razpolago premalo prostora, v majhnih sobah sta bila nastanjena tudi po dva bolnika skupaj, kar pa je neredko privedlo tudi do nesrec.12 S podrob- 10 »Priloga 9: Porocilo deželnega odbora o nujni potrebi, da se poseben oddelek deželne posilne delalnice zacasno prepusti v porabo norišnici«, 225. 11 Karel Bleiweis (1834 – 1909): Nestor kranjske psihiatrije. Leta 1871 je prevzel vodenje internega oddelka za duševno bolne deželne Civilne bolnice, vse od takrat pa je tudi vztra­jal na novih prostorih za paciente. Za ustanovitev Kranjske deželne blaznice na Studencu se je trudil tako na strokovni ravni kot tudi politicni preko svoje pozicije deželnega po­slanca. 12 »Stenograficni zapisnik devete seje deželnega zbora Ljub­ljanskega dne 4. decembra 1872«, v Obravnave deželnega zbora Kranjskega v Ljubljani v drugi seji cetrte volitvene nim opisom ene izmed takih situacij se seznanimo sicer šele leta 1905, ko je nova blaznica že stala, a je do nje prišlo natanko zaradi prenapolnjenosti in namestitve dveh bolnic v sobi, ki je bila sicer na­menjena eni sami. Bolnica je prišlekinjo pretepla z urinsko posodo, ki jo je ena izmed strežnic pustila v sobi. Poškodovana bolnica je obležala nezavestna na slamnati postelji, imela je vec ran, krvavela je iz ušesa, nosu in ust. Zdravnik je njene rane sicer nemudoma oskrbel, a je kljub temu bolnica nasle­dnji dan umrla. Obdukcija je pokazala, da je imela zlomljeno lobanjo na dveh mestih.13 V takih razmerah si je razumljivo težko pred­stavljati, da je bilo zdravljenje ucinkovito. Naspro­tno, situacija je postala tako resna, da so v dežel­nem zboru obstojeco norišnico poimenovali kar »narrenturm«.14 Oznaka je izvirala pri dunajski blaznici, nastali leta 1784, ki je skozi leta postala sinonim za ustanovo, ki ne gre v korak z razvojem na psihiatricnem podrocju in vztraja pri zastarelih in nehumanih kustodialnih metodah, medtem ko kurativno noto pušca ob strani. Hkrati Bleiweis dodaja, da veliko bolnikov sploh ni bila hospitaliziranih, saj »koliko jih je še zunaj na deželi takih revnih, in zaznamovano mi jih je bilo 25, in sicer v Planinskem okraji 5, v Kamniškem 3, v Novomeškem 3, v Ljubljanskem 2, v Kranjskem 1, v Postojnskem 5, v Radoliškem 1, v Cernomeljskem itd. Vsi ti so v prežalostnem stanu zunaj.«15 Nekateri izmed teh so zaprtih tudi v jecah.16 Kot pojasnjuje Grošelj so se v zaporih v prvi vrsti vsaj zacasno lahko znašli vsi tisti duševno bolni, ki so zagrešili zlocine v stanju neprištevnosti, dopušcamo pa tudi možnost, da pri prekrškarjih simptomi duševnih bolezni niso bili zaznani in tako niti niso mogli biti dobe od 5. novembra do 7. decembra 1872 (Ljubljana, 1872), 106. 13 Arhiv Republike Slovenije, Studenec, AS 38, Deželni zbor in odbor za Kranjsko 1899 – 1905, Dopis 27. 8. 1905. 14 »Stenograficni zapisnik osme (vecerne) seje deželnega zbora Kranjskega v Ljubljani dne 21. aprila 1877«, v Obravnave deželnega zbora kranjskega v Ljubljani od 5. do 21. aprila 1877 (Ljubljana, 1877), 132. 15 »Stenograficni zapisnik devete seje deželnega zbora Ljub­ljanskega dne 4. decembra 1872«, 106. 16 »Stenograficni zapisnik petnajste seje deželnega zbora Lju­bljanskega dne 14. maja l. 1875«, v Obravnave deželnega zbora Kranjskega v Ljubljani od 8. aprila do 15. maja 1875 (Ljubljana, 1875), 216. preusmerjeni v blaznico. Pogosto so se v zaporih znašli tudi nezdravljeni alkoholiki.17 Kljub povecanim kapacitetam na Poljanah je prostora za vse sprejema potrebne bolnike še na­prej primanjkovalo, zato je bilo leta 1874 ponovno odprto vprašanje izgradnje nove stavbe. Denarja zanjo ni bilo, zato je bilo potrebno poiskati pra­gmaticno rešitev, ki je bila realizirana v obliki na­jema prostorov prisilne delavnice. Ti so bili loceni tako, da novo nastanjeni mirni »nori«, ne bi bili v stiku z delavci.18 Tako Bleiweis kot tudi deželni zdravstveni svet so primernost prisilne delavnice potrdili kot najboljšo možno zacasno rešitev, ki naj bi v nekaterih ozirih nudila celo boljše pogoje kot bolnišnica.19 V slednji je namrec vladala velika gneca, ki je onemogocala kakovostno zdravstveno nego. Kakršnakoli natancnejša klasifikacija bol­nikov po naravi in vrsti bolezni v smislu locitve ozdravljivih od neozdravljivih, divjih od mirnih, snažnih od nesnažnih je bila zaradi prezasedenosti onemogocena.20 Celo vec, dogodilo se je tudi, da je zaradi naglice kot »blazen« bil diagnosticiran napa-cen clovek! Bolnega je namrec v blaznico pripeljal spremljevalec, pri cemer sta bila oba tako pijana, da nista mogla odgovoriti na nobeno vprašanje. Osebje je tistega, ki je izgledal bolj »blazen« okopalo s ciljem priprave na sprejem. Tega je voda dovolj streznila, da je povedal, da vendarle ni on tisti, ki potrebuje zdravljenje. Nekaj dni po dogodku se je pritožil, zakaj se ga je kopalo, na kar takrat dežurni zdravnik poroca, da mu je svetoval, naj le molci o celi stvari, »ceš kopal se je zastonj – ce se pa izve, moral bo kopel placati.«21 Ob pomislekih združitve »blaznežev« in prisil­nih delavcev je bilo s strani zagovornikov selitve po­udarjeno, da bo poskrbljeno za strogo delitev med njimi. Mirni »blazni« bi imeli namestitev doloceno v prizidku na levi strani delavnicnega poslopja, ki je 17 Branka Grošelj, Na dnu: Položaj beracev in brezdomcev od konca 19. stoletja do leta 1940 (Ljubljana, 2018), 65. 18 »Priloga 9: Porocilo deželnega odbora o nujni potrebi, da se poseben oddelek deželne posilne delalnice zacasno prepusti v porabo norišnici«, 225 – 226. 19 »Stenograficni zapisnik devete seje deželnega zbora Lju­ bljanskega dne 4. decembra 1872«, 106. 20 »Priloga 9: Porocilo deželnega odbora o nujni potrebi, da se poseben oddelek deželne posilne delalnice zacasno prepusti v porabo norišnici«, 229. 21 Fran Göstl, Misterij duše (Ljubljana, 1924), 30. že locen od stavbe, v kateri so bili nastanjeni prisi­ljenci, urediti pa bi se dalo tudi dva povsem locena vhoda, ki bi omogocila, da bolni sploh nikoli ne bi srecali delavcev. Omenjeni prizidek je bil prostoren in bi lahko namestil od 50 do 60 »blaznežev«. Pri opisu prostorov je bila posebna pozornost namenje­na njihovi legi, saj se posebej poudarja, da v bližini ni nobene druge hiše, kar bi zagotavljalo mirno okolje. Sobe so imele visok strop, bile so zracne in svetle, pogled cez okno pa je nudil razgled na gore. Poslopje je nudilo obilo prostora za sprehode, na vo­ljo pa sta bila tudi dva prostorna vrtova. 22 Dodatni argument zagovornikov je predstavljalo dejstvo, da se je leta 1849 v prostore prisilne delavnice preselila celotna jetnišnica z ljubljanskega gradu, v katero so namestili skupno 194 jetnikov, ki jih fizicno niso locili od prisilnih delavcev.23 Prostora je bilo torej vec kot dovolj, s posebnim ozirom na locitev obeh skupin pa bi lahko bilo poskrbljeno za nemoteno delovanje obojih. K potrditvi selitve mirnih »blaznih« v prostore prisilne delavnice, so pripomogli tudi vzori iz dru­gih dežel, saj je Kranjska pred vsako pomembnejšo odlocitvijo preverila, kako se s podobnimi izzivi soocajo na Štajerskem, Koroškem, Tirolskem ter drugod.24 Blaznicna podružnica se je v prisilni delavnici odprla 11. novembra 1873 za obdobje petih let. V njenih prostorih so se praviloma nastanili mirni in neozdravljivi, t. i. hirajoci bolniki. Do leta 1878 je tako Kranjska vsaj zacasno odložila rešitev perece­ga vprašanja, vendar bo kljub temu morala stremeti k nadomestni ustanovi, ki bi zadostila higienskim in psihiatricnim nacelom tedanjega casa.25 Na dolgi rok uporaba prisilne delavnice kot bla­znice sicer ni bila pripravna niti iz zdravstvenih niti iz financnih obzirov.26 Taka nastanitev bolnikov je predstavljala samo iskanje najboljše možnosti zno­ 22 Ibid., 228. 23 Ibid., 230. 24 Ibid., 229. 25 »Priloga 18: Porocilo deželnega odbora zastran zidanja nove zdravnišnice za blazne«, v Obravnave deželnega zbo­ ra Kranjskega v Ljubljani od 8. aprila do 15. maja 1875 (Ljubljana, 1875), 179. 26 »Stenograficni zapisnik petnajste seje deželnega zbora Lju­ bljanskega dne 14. maja l. 1875«, 216. traj obstojecih ustanov s ciljem financnega prihran­ka.27 Prisilna delavnica je torej lahko bila le zacasna rešitev, saj ni bila grajena z namenom zdravljenja nastanjenih in ni upoštevala vseh arhitekturnih elementov, ki naj bi jih tovrstni kustodialni in tera­pevtski zavod vkljuceval.28 Hkrati Bleiweis skladno s psihiatricnimi usmeritvami navaja nujno locitev na moški in ženski spol ter locitev mirnih od ne­mirnih »blaznih«, za kar bi bila potrebna dozidava, nadalje pa bi se potreboval tudi dodatni oddelek za bolnike, ki so po ozdravitvi še zmeraj trpeli za dolocenimi umskimi omejitvami, kamor bi uvrstili tiste, ki so utrpeli možgansko kap ali epileptike. 29 Prihajajoca leta so zaznamovali poskusi reševa­nja prostorske stiske, ki so rezultirali v odlocitvi za izgradnjo nove blaznice.30 Priprave in izgradnja nove blaznice na Studencu Pricakovanja za novo blaznico so bila velika. Zdraviti in oskrbovati bi morala 150 ljudi, hkrati pa bi morala zadostiti vsem kriterijem, ki naj bi jih moderna blaznica dosegala – biti mora »prijazna, prijetna, mora ponujati blaznim to, da ne mislijo na svojo nesreco, ampak da tudi to in uno delajo. Veci­na blaznih pride iz kmetov, in takim mora zdravnik primerno delo nakladati, da kopavajo, sejejo, da or-jejo i. t. d.«31 Kot primerna lokacija z dovolj prostora za poljedelska opravila so bili v nacrtih predlagani šentviško polje pri Dravljah, polja pri Ježici ali polje pri Tomacevem.32 Na podlagi prejetih ponudb je 27 V casu Keesbacherja kot primarija je bil podan celo predlog, da bi se dodatni oddelek norišnice naredil v bolnišnicni mr­tvašnici. V: »Stenograficni zapisnik štirinajste (dopoldanje) seje deželnega zbora Kranjskega v Ljubljani dne 11. aprila 1876«, v Obravnave deželnega zbora kranjskega v Ljubljani od 7. marca do 11. aprila 1876 (Ljubljana, 1876), 163. 28 »Stenograficni zapisnik petnajste seje deželnega zbora Ljub­ ljanskega dne 14. maja l. 1875, 216 29 Ibid., 216. 30 »Priloga 3: Porocilo deželnega odbora zastran bolnišnicne filijale na Poljanah, potem o popravljanji stare norišnice in povekšanji deželnih dobrodelnih naprav«, v Obravnave deželnega zbora Kranjskega v Ljubljani od 8. junija do 13. julija 1880 (Ljubljana, 1880), 11 – 12. 31 »Stenograficni zapisnik petnajste seje deželnega zbora Lju­bljanskega dne 14. maja l. 1875«, 216. 32 »Priloga 18: Porocilo deželnega odbora zastran zidanja nove zdravnišnice za blazne«, v Obravnave deželnega zbora Kranjskega v Ljubljani od 8. aprila do 15. maja 1875 (Lju­ bilo leta 1875 vendarle kot koncni prostor izbrano posestvo Valentina Krisperja na Studencu.33 V arhitekturnem smislu je Bleiweis predvidel le eno glavno poslopje v obliki crke U, z dvema samo­stojnima stavbama namenjenima necistim in epi­lepticnim bolnikom. Glavno poslopje bi služilo kot oskrbniška hiša oziroma administrativno poslopje, iz katerega bi izvirali prizidki z oddelki za bolnike in oskrbovance, pri cemer bi oba bila identicna tako glede na arhitekturni nacrt kot tudi razporejenost glede na bolezni. Eno krilo je bilo namenjeno žen­skam, drugo moškim. V osrednji stavbi, oznaceno z A, bi se nahajala celotna administracija. Levo in desno od nje bi se nahajali prostori za mirne in nemirne bolnike, tudi t.i. somatske. Vsaki od teh skupin je pripadal vrt, pri cemer je bil ta za mirne bolnike najvecji, najmanjši pa za somatske obolele. Nemirni bolniki so bili oddaljeni najdlje od admi­nistrativne stavbe. Po hodniku, oznacenem z D, se je prišlo v del krila, E, ki je bil namenjenim besne-cim bolnikom in so bili tako kar najbolj oddaljeni od osrednjega dela. Tako ženski kot moški del sta imela predviden tudi pripadajoci vrt. Med moškim in ženskim delom stavbe namenjenim besnecim, se je nahajala kuhinja, oznacena z G, z vodometom, bljana, 1875), 179. Tudi v »Stenograficni zapisnik štirinajste (dopoldanje) seje deželnega zbora Kranjskega v Ljubljani dne 11. aprila 1876«, 163. 33 »Priloga 7: Porocilo deželnega odbora o nakupu Valentin Krišerjevega posestva, »zverinjak« imenovanega, za pri­hodnjo deželno norišnico«, v Obravnave deželnega zbora kranjskega v Ljubljani od 7. marca do 11. aprila 1876 (Lju­bljana, 1876), 45 – 49. oznacenim s H. Morebitna ostala poslopja v okviru prvotnega nacrta iz leta 1876 niso bila predvidena.34 Na posestvu sta bili nadalje predvideni dve samostojni manjši, t.i. paviljonski stavbi ki bi bili loceni od glavnega poslopja. Postavljeni bi bili si­metricno glede na središce osrednje stavbe in sicer tako na moški kot tudi na ženski strani. V njej bi bili namešceni necisti in epilepticni bolniki. V upravnem smislu je Bleiweis priporocal sa­mostojno upravo, ki bi bila locena od uprave teda­njih deželnih dobrodelnih ustanov. Upravnik bi bil zdravnik, ki bi v blaznici tudi stanoval, z njim vred pa tudi pomožni zdravnik in upravni uradnik. Za duhovnika je predvidel stanovanje le v prime-ru, da bi bolnike tudi pouceval. Enako je mocno okrnil tradicionalno vlogo redovnic pri strežbi, saj priporoca posvetno strežbo. Hkrati je veliko po­zornost namenil zaposlitvi bolnih na vrtu in polju, pri cemer pa opozarja, da se pri tovrstnem delu ne sme gledati na dobicek, ki bi ga blaznica na ta racun lahko generirala, temvec mora delo vedno odslikavati potrebe bolnika na poti k ozdravitvi. Bleiweis je veliko pozornost namenil temu, da so se bolniki v okviru svoje delovne terapije lahko ukvarjali s tisto dejavnostjo, ki jim je bila domaca in primerna stanu ter izobrazbi. Glede na to, da je bila vecina bolnikov nižjega stanu, je bilo potreb-no temu primerno zagotoviti dovolj poljedelskih površin, ob obdelavi katerih bi se tovrstni bolniki najbolje pocutili.35 Kot pomemben del blaznice je predvidel tudi mrtvašnico. Zanj mrtvašnica ni le prostor, kamor se premesti umrle, temvec navaja, da je potrebna: »tudi posebna soba, v kateri se mrtvi secirajo. Dan danes je znanstveno dognano, da norišnica blaznim ne sme biti jeca, ampak bolnišnica, kjer se zdravniki prizadevajo ozdraviti blazne. In da jim to tudi vec­ 34 Glej tudi: »Priloga 18: Porocilo deželnega odbora zastran zidanja nove zdravnišnice za blazne«, 180. 35 Ibid., 180. Leta 1880 to stališce zanemarijo, saj ob podpisu nove pogodbe z redovnicami glede režije, pristanejo na to, da sme red uporabiti »blazne« za razlicna dela, vendar jim mora za to dajati simbolicno placo. Podrobneje v: »Priloga 31: Porocilo deželnega odbora zastran režije in zdravljenja na blaznicnem oddelku v Studenci«, v Obravnave deželnega zbora Kranjskega v Ljubljani od 8. junija do 13. julija 1880 (Ljubljana, 1880), 523. krat obvelja, kaže skušnja, ker izmed 100 blaznih se jih navadno kakih 40 ozdravi. V terapiji blaznih velik korak naprej storil se je z obdukcijami mrtvih. Kakor je Rokitansky še le po patologicni anatomiji korak naprej odprl medicine, tako je tudi prof. Me-ynert, ce je blaznega brez vspeha zdravil, ga hotel mrtvega preiskavati, da je v mrlicu najdel, kar mu je potem bilo pri drugih blaznih vodilo za zdravljenje.36 Po Bleiweisovem predlogu bi zavod imel šest razdelkov, ki bi združevali samoplacnike prvega in drugega razreda, okrevalce in mirne ozdravlji­ve »blazne«, nemirne ozdravljive in neozdravljive »blazne«, ki bi se locili v dva pododdelka, mirne neozdravljive in epilepticne bolnike, nesnažne in paralizirane bolnike ter zadnjega za »razsajalce«, tiste, ki so bili nemirni, so povzrocali škodo in so bili potencialno nevarni sebi in okolici. Svojim po­trebam primerno so imeli tudi specificno oblikovan oddelek.37 Poleg same klasifikacije glede na spol in obliko bolezni, je Bleiweis v vseh oddelkih veliko pozor­nosti namenil tudi svežemu zraku in svetlobi, saj je predlagal, da se naredijo verande v švicarskem slogu, ki bi »blaznim« nudile preživljanje proste­ga casa na zraku tudi v primeru slabega vremena, zavod pa bi vkljuceval tudi prostorne sobe za delo, prostocasne aktivnosti ali izobraževanje.38 Pricetek delovanja blaznice v luci nenehnega pomanjkanja prostorskih kapacitet Bleiweisov nacrt in ambicije po cim hitrejši pre­selitvi bolnikov na novo posestvo na Studencu so se realizirale pocasi. Pricakovana selitev v novo blaznico jeseni 1878 se je zavlekla. Pozimi 1878 so se na starih, že uporabljenih, poslopjih pokazale pomanjkljivosti, prizanešeno pa ni bilo niti novo­ 36 »Stenograficni zapisnik trinajste seje deželnega zbora kranj­ skega v Ljubljani dne 12. julija leta 1880«, v Obravnave deželnega zbora Kranjskega v Ljubljani od 8. junija do 13. julija 1880 (Ljubljana, 1880), 260. 37 »Priloga 29: Porocilo deželnega odbora zastran zidanja deželne zdravnišnice in oskrbnišnice za blazne na poprej Valentin Krišperjevem posestvu »Zverinjak« na Studencu pri Devici Mariji v Polju«, v Obravnave deželnega zbora kranjskega v Ljubljani od 7. marca do 11. aprila 1876 (Lju­ bljana, 1876), 265. 38 Ibid., 266. gradnjam.39 V njih so že bivali prvi »blazni«, ki so bili v skrajni sili zaradi pomanjkanja prostora pre­peljani iz prisilne delavnice.40 Leta 1880 so zaceli z intenzivnejšim preseljevanjem bolnih na Studenec, vendar je to pomenilo, da se je moralo dokoncno urediti tudi vprašanje zdravniške službe. Dokler je Kranjska imela na Studencu le 30 – 35 mirnih bol­nikov, je zadostovalo, da sta se primarij ali sekunda­rij dvakrat tedensko vozila iz bolnice na Studenec. Sedaj pa bi se oskrbovalo do 100 »blaznih«, med njimi tudi manicne in nemirne, ki bi potrebovali stalno navzocnost zdravnika. Delovno mesto je za­sedel Pavel Preinic, obcinski in tovarniški zdravnik iz Cavelj pri Reki.41 V blaznici je delal vse do svoje smrti 29. julija 1894, na njegovem mestu pa ga je nasledil Štefan (Stevo) Divjak.42 Neuradna otvoritev Kranjske deželne blaznice je potekala 27. in 28. decembra 1880, ko so v novo blaznico prepeljali prvih 22 moških in 26 ženskih bolnic. Ob slovesni otvoritvi nekaj dni kasneje, jih je bilo nastanjenih že 77 od skupno 100 prostih mest, stara norišnica v bolnišnici pa se je kmalu zatem prezidala in se uporabila kot prostor za ne­ozdravljive »blazne« in epileptike ter kot opazovalni oddelek, kamor so sprva sprejeli vse »blazne« na opazovanje, nato pa jih po potrebi premestili na Studenec z namenom dolgotrajnejšega zdravljenja.43 Slovestna otvoritev je potekala 3. 1. 1881 v navzoc­nosti deželnega glavarja Friderika Kaltenegger – Ridehorsta. Zmagoslavje nad obvladovanjem blaznosti na Kranjskem ni trajalo dolgo. Že dve leti za odprtjem so se priceli vrstiti prvi protesti zoper prenapolnje­ 39 Ibid., 266. 40 »Priloga 46: Porocilo deželnega odbora o zidanji norišnice na deželnem posestvu na Studencu«, v Obravnave deželnega zbora Kranjskega v Ljubljani od 8. junija do 13. julija 1880 (Ljubljana, 1880), 655. 41 »Priloga 18: Porocilo o delovanji kranjskega deželnega od­ bora za cas od 1. januarja l. 1880 do konca junija l. 1881«, v Obravnave deželnega zbora Kranjskega v Ljubljani od 24. septembra do 22. oktobra l. 1881 (Ljubljana, 1881), 331. 42 »Priloga 3: Porocilo o delovanji kranjskega deželnega od­ bora za dobo od 1. januvarija do konec decembra 1894«, v Obravnave deželnega zbora kranjskega v Ljubljani od 28. decembra 1894. do 16. februarja 1895 (Ljubljana, 1895), 290. 43 »Priloga 18: Porocilo o delovanji kranjskega deželnega od­ bora za cas od 1. januarja l. 1880 do konca junija l. 1881«, 350. nost blaznice. Karel Bleiweis tako septembra 1882 poroca, da je na opazovalnem blaznicnem oddelku 12 bolnikov prevec, zaradi cesar so bili ponovno prisiljeni v sobah namestiti po vec bolnikov. Po-dobna situacija je vladala na Studencu, kjer so bili primorani v vsaki sobi postaviti še eno posteljo. Takšna prenapolnjenost je bila z zdravstvenega vi-dika pogubna, saj ni omogocala klasifikacije »bla­znih«. 44 Leto dni kasneje stanje ni bilo nic boljše, nasprotno – porast števila »blaznih« se je beležil povsod, ne samo na Kranjskem. 45 Pozornost, ki so jo lahko zdravniki in osebje posvetili posameznim bolnikom je bila vse manjša, kurativna funkcija blaznice je vse bolj stopala v ozadje. V takih razme-rah nesrece ne presenecajo. V takratnem casopisju se podrobneje seznanimo s primerom, ko je bilo enemu izmed bolnikov posveceno manj pozornosti. Bolnik je bil obtožen umora, a je bil zaradi narave svojega zagovora kot simulant poslan v blaznico na opazovanje. Po prvih pregledih je pustil vtis zdravega cloveka, a kljub temu zdravniki bolezni še niso izlocili in so ga obdržali na opazovanju. Ne-kega dne je bolnik stopil v stranišce, izdrl držalo iz metle, si ga nastavil na sence in se z njim zaletel ob zid. Po nesreci je bil bolnik takoj zdravniško oskrbljen, obvezan, hujše poškodbe ni bilo videti. Cez nekaj dni je bolniku postalo slabo, pri menjavi obveze pa mu je rana pricela krvaveti. Šele sedaj je bilo ugotovljeno, da je imel od nesrece dalje zlo­mljeno lobanjo. Kljub temu, da je bil hitro prepeljan v bolnico, je bolnik za posledicami nesrece umrl.46 Tako prenapolnjenost je videl tudi cesar Franc Jožef I., ki je leta 1883 ob 600-letnici habsburške vladavine na Kranjskem obiskal blaznico, a glede na opisan potek ogleda ga prenapolnjenost ni zmo­tila. Sprva je bil v njegov program vkljucen le obisk civilne bolnice, na podlagi tega obiska in Bleiweiso­vega obžalovanja, »kako škoda je, da ne bodo videli nove in po novejših skušnjah zidane blaznice«,47 pa 44 »Stenograficni zapisnik desete seje deželnega zbora kranj­ skega v Ljubljani dne 30. septembra 1882«, v Obravnave deželnega zbora Kranjskega v Ljubljani od 4. septembra do 9. oktobra l. 1882 (Ljubljana, 1882), 152. 45 »Stenograficni zapisnik devete seje deželnega zbora dne 9. oktobra l. 1883, v Obravnave deželnega zbora kranjskega v Ljubljani od 25. junija do 20. oktobra l. 1883 (Ljubljana, 1883), 93 – 94. 46 »Priloga 64: Deželni odbor – kot sodnik«, Naš list, 2, št. 64, 9. 11. 1906, 6. 47 »Cesar v deželni blaznici«, Slovenec, 11, št. 84, 14. 7. 1883, 2. se je odlocil še za obisk novo zgrajene blaznice. Ce-sarja so v blaznici sprejeli deželni glavar grof Gustav Thurn – Valsassina, deželni odbornik Josip Vošnjak, zdravnika Alojzij Valenta in Karel Bleiweis, domaci zdravnik Pavel Preinic in predstavnica usmiljenih sester, ki so bolnike sicer oskrbovale. Cesar si je ogledal vsa poslopja in prostore, Radics pa povzema Laibacher Zeitung in navaja, da se je cesar zanimal za razdelitev dela med bolniki, zgodovino blaznice, nove stavbe, zdravniško delo in samo prostornost. Pozitivno je pozdravil lego blaznice, vodo in senco, primerno razdelitev novih zgradb in urejenost zno­traj prostorov kljub že takratni prenapolnjenosti. Obisk je zakljucil s slovesom: »Zeló bi Mi bilo žŕl, da nisem videl lepega tega zavoda.«48 19. junija 1883 je vodstvo deželnih dobrodelnih zavodov deželnemu odboru sporocilo, da je blazni-ca na vseh svojih lokacijah prenapolnjena. Studenec je lahko sprejel 100 bolnikov, stara »norišnica« 70, poljanska podružnica pa 30. Stara norišnica sicer že dolgo ni bila vec primerna za »blazne«, vendar se je v uporabi obdržala zaradi premajhnih kapacitet. Bleiweis je o njej povedal, da razmere v njej že dolgo niso vec obvladane, saj sta v njej vladala nemir in vpitje, bolniki pa so bili v njej mocno utesnjeni.49 Glede na prenapolnjenost vseh prostorov ni bilo vec možno sprejeti nobenega novega bolnika, ceprav bi ti utegnili biti nevarni sebi ali okolici. Iz tega razloga so dodatna mesta za mirne »blazne« zagotovili v hiralnici sv. Jožefa, ki je bila pripra­vljena prevzeti do 20 bolnih. V kasnejših letih so število bolnikov, ki so jih bili pripravljeni sprejeti v hiralnici – blaznici sv. Jožefa še vsaj potrojili, leta 1895 pa je število preseglo 150 bolnikov.50 Takoj na zacetku so v oskrbo sprejeli 10 bol­nikov.51 V hiralnici so praviloma oskrbovali ne­ozdravljive in mirnejše bolnike. To je ponovno 48 Radics, Zgodovina deželne civilne bolnice, 75. 49 »Stenograficni zapisnik jednajste seje deželnega zbora kranj­ skega v Ljubljani dne 15. januarja l. 1887«, v Obravnave deželnega zbora Kranjskega v Ljubljani od 9. decembra 1886 do 24. janurja 1887 (Ljubljana, 1887), 187. 50 »Priloga 36: Porocilo deželnega odbora glede pomanjkanja prostorov v Ljubljanski bolnišnici in blaznici«, v Obravnave deželnega zbora Kranjskega v Ljubljani od 9. decembra 1886 do 23. januarja 1887 (Ljubljana, 1887), 255. 51 »Porocilo o delovanji kranjskega deželnega odbora za cas od 1. avgusta 1883 do 31. julija 1884«, v Obravnave deželnega predstavljalo le ukrep v sili iskanja hitre in poceni rešitve zaradi pomanjkanja kapacitet. Nekaj let po nastanitvi bolnikov v hiralnici je Bleiweis porocal, da je moral »blazne« veckrat premešcati iz sv. Jožefa nazaj na Studenec, ker so bili tamkajšni prostori za nemirne neprimerni. Do leta 1887 je zaradi nji-hove neprimernosti in nezmožnosti obvladovanja bolnikov prišlo do vec hudih pretepov, kar še po­trjuje pomembnost ustreznih prostorov za uspešno zdravljenje.52 V letu 1886 je Bleiweis ponovno nastopil v smeri povecanja blaznice, saj bi glede na deželne potrebe morala imeti blaznica prostora za 230 ljudi. 53 Da bi lahko tako povecali kapacitete, bi morali obe poslo­pji za nemirne »blazne« podaljšati, mirni »blazni« pa bi potrebovali dve novi dvonastropni stavbi, s cimer bi pridobili prostor za 112 novih bolnikov.54 Njegovi argumenti za širjenje blaznice niso bili omejeni samo na vecjo uspešnost zdravljenja in posledicno financno ugodnejšo situacijo za deželo Kranjsko, temvec tudi, da »milosrcnost in naše zdra­vstvene postave zahtevajo hitre pomoci.«55 Že leto dni kasneje je odbor potrdil gradnjo dveh novih oddelkov za skupno 72 (36 žensk in 36 moških) umobolnih v znesku 66.000 goldinarjev.56 Vecina »blaznih« iz oddelka za »blazne« v deželni bolnici se je nato preselila v novo zgrajena oddelka na Stu-dencu, v prazne bolniške prostore pa so po zacetnih okulisticnih bolnikih prišli okuženi s sifilisom.57 Kljub dodatnim prostorom je veljalo pricakovati, da zbora Kranjskega v Ljubljani od 9. septembra do 18. oktobra l. 1884 (Ljubljana, 1884), 98. 52 »Stenograficni zapisnik jednajste seje deželnega zbora kranj­skega v Ljubljani dne 15. januarja l. 1887«, 192. 53 Bleiweis navaja, da so morali v 10 letih delovanja odreci sprejem v blaznico skoraj 200 ljudem. V: »Stenograficni za­pisnik jednajste seje deželnega zbora kranjskega v Ljubljani dne 15. januarja l. 1887«, 187. 54 »Priloga 36: Porocilo deželnega odbora glede pomanjkanja prostorov v Ljubljanski bolnišnici in blaznici«, 256 – 257. 55 »Stenograficni zapisnik jednajste seje deželnega zbora kranj­skega v Ljubljani dne 15. januarja l. 1887«, 187. 56 »Stenograficni zapisnik štirnajste seje deželnega zbora kranjskega v Ljubljani dne 17. januarja 1888«, v Obravna­ve deželnega zbora kranjskega v Ljubljani od 24. novembra 1887 do 23. januarja 1888 (Ljubljana, 1888), 225. 57 »Porocilo o delovanji kranjskega deželnega odbora za dobo od 1. septembra 1889 do 31. avgusta 1890«, v Obravnave deželnega zbora kranjskega v Ljubljani od 14. oktobra do 25. novembra 1890 (Ljubljana, 1890), 152-153. tudi ti na dolgi rok ne bodo zadošcali narašcajocim potrebam dežele Kranjske.58 Zakljucek Namen clanka je bila osvetlitev zacetkov orga­niziranega zdravljenja »blaznih« na Kranjskem od ustanovitve Deželne civilne bolnice dalje. Sprva so bili tovrstni bolniki v vecji meri pre­pušceni sami sebi, saj na zacetku 19. stoletja ni bilo na voljo veliko bolniških postelj, ki bi bi bile namenjene zdravljenju razlicnih oblik blaznosti. Pri tem ne gre za kranjsko posebnost, temvec gre dejstvo pripisati predvsem temu, da se je psihiatrija kot znanstvena disciplina šele uveljavljala. Skladno z njenim napredkom so se tudi sistemsko urejali posegi v zdravstveni sistem znotraj celotnega ce­sarstva. Dvorni dekret leta 1841 je tako zapovedal skrb nad duševnimi bolniki posameznim deželam, pri cemer je hkrati zapovedal gradnjo blaznic. Ker je bila sedaj skrb v celoti prepušcena de­želam in iniciativam angažiranih posameznikov, so se blaznice po deželah gradile razlicno hitro. Kranjska je kljub velikim prostorskih stiskam svojo prvo samostojno blaznico dobila šele konec leta 1880, pri cemer so velikim zamudam pri gradnji botrovali predvsem financna vprašanja, pocasnost birokracije in iskanje primernega prostora, v vme­snem casu pa je deželni odbor iskal zacasne rešitve perecega vprašanja. Blaznica je vendarle z letom 1881 pricela služiti svojemu namenu s polno paro in pricakovano zelo hitro zapolnila svoje prostorske kapacitete. Le nekaj let zatem v virih zasledimo veckratna opozorila s prošnjo po povecanju zgradb in na tak nacin za­gotovitvi ustrezne oskrbe za bolne, pri cemer pa so se kljub vsem adaptacijam in dozidavam težave nadaljujevale še krepko v 20. stoletje. 58 »Porocilo o delovanji kranjskega deželnega odbora za dobo od 1. septembra 1888 do 31. avgusta 1889«, v Obravnave deželnega zbora kranjskega v Ljubljani od 10. oktobra do 23. novembra 1889 (Ljubljana, 1889), 138. Viri in literatura Arhivski gradivo Arhiv Republike Slovenije, Studenec, AS 38, Deželni zbor in odbor za Kranjsko 1899 – 1905, Dopis, 27. 8. 1905. Clanki, monografije »Cesar v deželni blaznici«, Slovenec, 11, št. 84, 14. 7. 1883, 2. Göstl, Fran, Misterij duše. Ljubljana: Zvezna tiskarna in knjigarna, 1924. Grošelj, Branka: Na dnu: Položaj beracev in brezdomcev od konca 19. stoletja do leta 1940. Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino, 2018. »Porocilo o delovanji kranjskega deželnega odbora za cas od 1. avgusta 1883 do 31. julija 1884«. V Obravnave deželnega zbora Kranjskega v Ljubljani od 9. septembra do 18. oktobra l. 1884. Ljubljana: Kranjski deželni odbor, 1884. 1 – 139. »Porocilo o delovanji kranjskega deželnega odbora za dobo od 1. septembra 1888 do 31. avgusta 1889«. V Obravnave deželnega zbora kranjskega v Ljubljani od 10. oktobra do 23. novembra 1889. Ljubljana: Kranjski deželni odbor, 1889. 1 – 196. »Porocilo o delovanji kranjskega deželnega odbora za dobo od 1. septembra 1889 do 31. avgusta 1890«. V Obravnave deželnega zbora kranjskega v Ljubljani od 14. oktobra do 25. novembra 1890. Ljubljana: Kranjski deželni odbor, 1890. 1 – 224. »Porocilo o delovanji kranjskega deželnega odbora z adobo od 1. januvarija do konec decembra 1893«. V Obravnave deželnega zbora kranjskega v Ljubljani od 28. decembra 1893 do 17. februarija 1894. Ljubljana: Kranjski deželni odbor, 1894. 1 – 303. »Priloga 3: Porocilo deželnega odbora zastran bolnišnicne filijale na Poljanah, potem o popravljanji stare norišnice in povekšanji deželnih dobrodelnih naprav«. V Obravnave deželnega zbora Kranjskega v Ljubljani od 8. junija do 13. julija 1880 (Ljubljana: Kranjski deželni odbor, 1880. 9 – 12. »Priloga 7: Porocilo deželnega odbora o nakupu Valentin Krišerjevega posestva, »zverinjak« imenovanega, za prihodnjo deželno norišnico«. V Obravnave deželnega zbora kranjskega v Ljubljani od 7. marca do 11. aprila 1876. Ljubljana: Kranjski deželni odbor, 1876. 45 – 49. »Priloga 9: Porocilo deželnega odbora o nujni potrebi, da se poseben oddelek deželne posilne delalnice zacasno prepusti v porabo norišnici«. V Obravnave deželnega zbora Kranjskega v Ljubljani v drugi sesiji cetrte volitvene dobe od 5. novembra do 7. decembra 1872. Ljubljana: Kranjski deželni odbor, 1872. 225 – 232. »Priloga 18: Porocilo deželnega odbora zastran zidanja nove zdravnišnice za blazne«. V Obravnave deželnega zbora Kranjskega v Ljubljani od 8. aprila do 15. maja 1875. Ljubljana: Kranjski deželni odbor, 1875. 179 – 183. »Priloga 18: Porocilo o delovanji kranjskega deželnega odbora za cas od 1. januarja l. 1880 do konca junija l. 1881«. V Obravnave deželnega zbora Kranjskega v Ljubljani od 24. septembra do 22. oktobra l. 1881. Ljubljana: Kranjski deželni odbor, 1881. 190 – 429. »Priloga 29: Porocilo deželnega odbora zastran zidanja deželne zdravnišnice in oskrbnišnice za blazne na poprej Valentin Krišperjevem posestvu »Zverinjak« na Studencu pri Devici Mariji v Polju«. V Obravnave deželnega zbora kranjskega v Ljubljani od 7. marca do 11. aprila 1876. Ljubljana: Kranjski deželni odbor, 1876. 264 – 275. »Priloga 31: Porocilo deželnega odbora zastran režije in zdravljenja na blaznicnem oddelku v Studenci«. V Obravnave deželnega zbora Kranjskega v Ljubljani od 8. junija do 13. julija 1880. Ljubljana: Kranjski deželni odbor, 1880. 521 – 524. »Priloga 36: Porocilo deželnega odbora glede pomanjkanja prostorov v Ljubljanski bolnišnici in blaznici«. V Obravnave deželnega zbora Kranjskega v Ljubljani od 9. decembra 1886 do 23. januarja 1887. Ljubljana: Kranjski deželni odbor, 1886. 255 – 259. »Priloga 46: Porocilo deželnega odbora o zidanji norišnice na deželnem posestvu na Studencu«. V Obravnave deželnega zbora Kranjskega v Ljubljani od 8. junija do 13. julija 1880. Ljubljana: Kranjski deželni odbor, 1880. 639 – 660. »Priloga 64: Deželni odbor – kot sodnik«, Naš list, 2, št. 64, 9. 11. 1906, 5 – 6. Radics, Peter: Zgodovina deželne civilne bolnice v Ljubljani. Ljubljana: Deželni odbor kranjski 1887. »Stenograficni zapisnik osme (vecerne) seje deželnega zbora Kranjskega v Ljubljani dne 21. aprila 1877«. V Obravnave deželnega zbora kranjskega v Ljubljani od 5. do 21. aprila 1877. Ljubljana: Kranjski deželni odbor, 1877. 123 – 161. »Stenograficni zapisnik devete seje deželnega zbora Ljubljanskega dne 4. decembra 1872«. V Obravnave deželnega zbora Kranjskega v Ljubljani v drugi seji cetrte volitvene dobe od 5. novembra do 7. decembra 1872. Ljubljana: Kranjski deželni odbor, 1872. 89 – 112. »Stenograficni zapisnik devete seje deželnega zbora dne 9. oktobra l. 1883. V Obravnave deželnega zbora kranjskega v Ljubljani od 25. junija do 20. oktobra l. 1883. Ljubljana: Kranjski deželni odbor, 1883. 91 – 110. »Stenograficni zapisnik desete seje deželnega zbora kranjskega v Ljubljani dne 30. septembra 1882«. V Obravnave deželnega zbora Kranjskega v Ljubljani od 4. septembra do 9. oktobra l. 1882. Ljubljana: Kranjski deželni odbor, 1882. 143 – 159. »Stenograficni zapisnik jednajste seje deželnega zbora kranjskega v Ljubljani dne 15. januarja l. 1887«. V Obravnave deželnega zbora Kranjskega v Ljubljani od 9. decembra 1886 do 24.janurja 1887. Ljubljana: Kranjski deželni odbor, 1887. 176 – 197. »Stenograficni zapisnik jednajste seje deželnega zbora kranjskega v Ljubljani dne 8. februvarija 1895«. V Obravnave deželnega zbora kranjskega v Ljubljani od 28. decembra 1894 do 16. februarja 1895. Ljubljana: Kranjski deželni odbor, 1895. 251 – 280. »Stenograficni zapisnik trinajste seje deželnega zbora kranjskega v Ljubljani dne 12. julija leta 1880«. V Obravnave deželnega zbora Kranjskega v Ljubljani od 8. junija do 13. julija 1880. Ljubljana: Kranjski deželni odbor, 1880. 233 – 274. »Stenograficni zapisnik štirinajste (dopoldanje) seje deželnega zbora Kranjskega v Ljubljani dne 11. aprila 1876«. V Obravnave deželnega zbora kranjskega v Ljubljani od 7. marca do 11. aprila 1876. Ljubljana: Kranjski deželni odbor, 1876. 157 – 179. »Stenograficni zapisnik štirnajste seje deželnega zbora kranjskega v Ljubljani dne 17. januarja 1888«. V Obravnave deželnega zbora kranjskega v Ljubljani od 24. novembra 1887 do 23. januarja 1888. Ljubljana: Kranjski deželni odbor, 1888. 217 – 236. »Stenograficni zapisnik petnajste seje deželnega zbora Ljubljanskega dne 14. maja l. 1875«. V Obravnave deželnega zbora Kranjskega v Ljubljani od 8. aprila do 15. maja 1875. Ljubljana: Kranjski deželni odbor, 1875. 213 – 233. Zusammenfassung „WIR UNGLÜCKLICHEN EINGESAMMELT UND IN DIE IRRENANSTALT ABGEFÜHRT…“ Vom Zivilkrankenhaus des Landes zur Krainer Landes-Irrenanstalt Die Zahl der „Wahnsinnigen“ stieg seit dem Ende des 18. Jahrhunderts unaufhaltsam an. Immer lauter erscholl der Ruf nach einer neuen, am Stadt-rand gebauten Irrenanstalt, die die räumlich stark beschränkte Irrenanstalt ersetzen sollte, die es seit dem Jahr 1827 im Rahmen des Allgemeinen Lan­deskrankenhauses in Ajdovšcina in Ljubljana gab. Die Antwort kam in Form eines neuen Grundstü­ckes in Studenec, wo in renovierten alten sowie neu erbauten Gebäuden die Krainer Landes-Irrenan­stalt entstand – die erste spezialisierte Einrichtung für geistig Kranke in Krain, die in progressivem Geist und auf Basis der damaligen psychiatrischen Richtlinien eingerichtet wurde. Der Weg zu dieser Anstalt war allerdings nicht so einfach und direkt wie vom Hofdekret aus dem Jahr 1841 vorgesehen, als die Versorgung geistig Kranker zur Gänze den Landesbehörden überlas-sen und ihnen gleichzeitig der Bau eigenständiger Landes-Irrenanstalten auferlegt wurde. Wegen des ständigen Mangels an finanziellen Mitteln, die man für Baubedürfnisse hätte widmen können, begann der Krainer Landtag nach zeitweiligen Alternativen zu suchen, die für die wachsende Zahl an Kran-ken ausreichen würden. Als temporäre Lösungen wurden Kranke daher in der Zweigniederlassung des Krankenhauses in Poljane, der Zwangsarbeits- und Siechenanstalt des Hl. Joseph untergebracht, während die interne Irrenabteilung im Landes­krankenhaus selbst die Funktion einer Beobach­tungsstation hatte, von wo die Kranken nach der Diagnose verlegt wurden. Dabei darf man nicht vergessen, dass keine der Alternativen eine passen­de Lösung für die Kranken darstellte, da sie nicht über Räume verfügten, die gemäß den damaligen psychiatrischen Richtlinien für die Behandlung geistig Erkrankter geeignet waren. Die Behandlung geistiger Erkrankungen verlangte nämlich einen anderen Zugang als die Behandlung von Verlet­zungen oder anderen physiologischen Krankheiten; damit verbunden waren auch der Standort und die spezifische Gebäudearchitektur, die Anordnung der Räume und ihre zweckgerichtete Verwendung. Keine der eingeführten Lösungen entsprach zur Gänze den Kriterien für eine erfolgreiche Behand-lung von „Wahnsinnigen“, weshalb ihre Behand-lung von Anfang an sehr erschwert, wenn nicht gar verunmöglicht war. In den siebziger Jahren des 19. Jahrhunderts begannen sich die Räder der Bürokratie endlich schneller zu drehen. Die Lage in den bestehenden Irrenabteilungen war katastrophal und eine eigen­ständige Irrenanstalt somit nur mehr eine Frage der Zeit. Bis zum Jahr 1875 bestimmten die Landesbe­hörden den genauen Standort der Irrenanstalt und regelten den Ankauf des Grundstückes Studenec, das sich am Stadtrand von Ljubljana befand. Die Pläne für die Irrenanstalt wurden ausgearbeitet, wobei ihr künftiger Leiter Karel Bleiweis einen prä­genden Einfluss hatte. Seiner Meinung nach sollte die neue Einrichtung 150 Patienten innerhalb eines u-förmigen Hauptgebäudes sowie zwei eigenstän­digen Gebäuden für Unsaubere und Epileptiker unterbringen. Bei der Definition der Widmung und Lage der Räumlichkeiten berücksichtigte er die da­maligen psychiatrischen Richtlinien, die eine Klas­sifikation der Patienten nach Art der Erkrankung sowie Geschlecht vorgaben, gleichzeitig widmete er auch dem Bedürfnis nach frischer Luft und Licht sowie Möglichkeiten für Freizeitaktivitäten große Aufmerksamkeit. Die Übersiedlung der Kranken, die zunächst für den Herbst 1878 geplant war, verzögerte sich trotz gründlicher Vorbereitungen. Bei den alten Gebäu-den hatten sich bis dahin bereits Mängel gezeigt, aber auch die neuen Gebäude, in denen schon die ersten, aus der Zwangsarbeitsanstalt überführen Patienten untergebracht waren, waren beschädigt. Außerdem gab es noch keinen Hausarzt. Ende De-zember 1880 begann man dann mit der intensiveren Übersiedlung der Kranken nach Studenec, so dass bis zur feierlichen Eröffnung am 3. 1. 1881 bereits 77 von insgesamt 100 freien Plätzen belegt waren. Von Anfang an wich also die Größe der Irrenanstalt von den Plänen ab, daher verwundert es nicht, dass die Anstaltsleitung bereits ein Jahr später über eine Überbelegung und die Unmöglichkeit der Beibe­haltung der Klassifikation der Patienten berichtete. Die Beschwerden der Leitung kamen so regelmäßig vor, dass sie im Jahr 1887 zum Bau von zwei neuen Abteilungen für insgesamt 72 Patienten führten. Dies war jedoch wieder nur eine zeitweise Lösung, da die Zahl der Erkrankten, die die Irrenanstalt gezwungen war aufzunehmen, unaufhaltsam stieg. Die Trennung nach dem Geschlecht konnte noch beibehalten werden, während eine Klassifikation der Kranken praktisch nicht existent war, sodass ihre Behandlung auch aus diesem Grund sehr er-schwert war. Eine weitere Unannehmlichkeit war die infolge der fehlenden organisatorischen Regeln vergrößerte Gefahr von Unfällen. In den folgenden Jahrzehnten kam es noch zu weiteren Um- und Anbauten, dennoch blieben die organisatorischen Probleme bestehen. Schlagwörter: 19. Jahrhundert, Psychiatrie, Ir-renanstalt Filip Cucek Zadnja leta celjskega župana Josefa Neckermanna v graškem deželnem zboru* CUCEK Filip, dr., višji znanstveni sodelavec, Inštitut za novejšo zgodovino, Privoz 11, SI-1000 Ljubljana; filipc@inz.si 929Neckermann J.:328(436.4) ZADNJA LETA CELJSKEGA ŽUPANA JOSEFA NECKERMANNA V GRAŠKEM DEŽELNEM ZBORU Avtor v prispevku analizira deželnozborske nastope spodnještajerskega poslanca in celjskega župana Josefa Neckermanna konec 80. in v zacetku 90. let 19. stoletja, ko so nacionalna nasprotja že eskalirala in postala del celjske­ga (in tudi spodnještajerskega) vsakdana. V drugi polovici 80. let je slovenska stran postajala vse bolj samozavestna; od srede 80. let so v mesto vabili (slovenske) obrtnike in trgovce (ter ožili »življenjski prostor« celjskih Nemcev). Slovenci so na zacetku 90. let popolnoma osvojili podeželje, spodnještajersko nemštvo, ki je bilo vse bolj prestrašeno in naglašalo, da se na Spodnjem Štajerskem odvija popolna »slovenizacija«, pa omejili na mesta in nekatere trge. Potem ko je slovenska stran leta 1889 pridobila celjski okrajni za-stop in celjsko okoliško obcino, je na podlagi teh uspehov skušala prodreti tudi v samo mesto, kar ji pa ni uspelo. Zato se je skoncentrirala na institucije v celjski neposredni bližini, v Celju pa konec julija 1889 kljub temu uspela od­preti Južnoštajersko hranilnico. Slovenske pridobitve pa pri celjski mestni obcini nikakor niso naletele na topel sprejem. Kljucne besede: Štajerska, Avstro-Ogrska, Celje, Gra­dec, politicna zgodovina, Josef Neckermann * Raziskava je nastala v okviru raziskovalnega programa P6­0281 Idejnopoliticni in kulturni pluralizem in monizem na Slovenskem v 20. stoletju, ki ga je financirala Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije. CUCEK Filip, PhD, Senior Research Fellow, Institute of Contemporary History, Privoz 11, SI-1000 Ljubljana filipc@inz.si 929Neckermann J.:328(436.4) THE FINAL YEARS OF JOSEF NECKERMANN, MAYOR OF CELJE, IN THE GRAZ REGIONAL ASSEMBLY The author analyses the regional parliamentary ap­pearances of the Lower Styrian MP and mayor of Celje Josef Neckermann in the late 1880s and early 1890s, when national conflicts were already escalating and becoming part of the everyday life of Celje (and Lower Styria). In the second half of the 1880s, the Slovenes became increasingly self-confident; from the mid-1880s onwards, (Slovene) craftsmen and merchants were invited to the city (narrow­ing the “Lebensraum” of the Germans in Celje). In the early 1890s, the Slovenes completely conquered the countryside, and the Lower Styrian Germans, who were increasingly frightened and insisted that a complete “Sloveneisation” of Lower Styria was taking place, were confined to the towns and some squares. After the Slovene side acquired the Celje District Representation and the Celje District Municipality in 1889, it built on these successes to try to penetrate the city itself but failed. It therefore concentrated on institu­tions in the immediate vicinity of Celje, but nevertheless managed to open the South Styrian Savings Bank in Celje at the end of July 1889. However, the Slovenian acquisitions were not warmly welcomed by the municipality of Celje. Key words: Styria, Austro-Hungary, Celje, Graz, politi­cal history, Josef Neckermann VSE ZA ZGODOVINO Ko je po liberalni Auersperg-Lasserjevi vla­di (1871-79) »krmilo« avstrijske polovice dvojne monarhije prevzel cesarjev vrstnik (in mlado­stni »tovariš«) grof Eduard Taaffe, je v politicno življenje Cislajtanije vnesel precejšnjo spremem­bo. Nova vlada (1879-93), oprta na slovanske in nemške konservativne poslance državnega zbora, je skušala po nacelu »sporazuma in sprave« prese-ci zaceta nacionalna nasprotja v monarhiji.1 Toda ravno nasprotno. V slabih 15 letih so tudi »nezgo­dovinski« narodi uspeli dokoncno definirati svojo »prisotnost«, nacionalna nota pa se je v desetletju in pol zasidrala med prebivalstvom in vplivala na nezmožnost nadaljnjega nacionalnega sobivanja.2 Slovenska politika bi v Taaffejevi dobi zaradi koalicijske drže mogla doseci vec. A ne glede na to predstavlja obdobje cas najvecjih pridobitev v av-strijski ustavni dobi;3 ker ni bilo mogoce misliti na radikalne zahteve, je bil to tedanji domet slovenske politike. Slovenci so se držali poti majhnih koncesij zaradi strahu pred sesutjem vladne koalicije in pred novo liberalno vlado. Pri Taaffejevi »drobtincarski« politiki je bil dosežen kulturni in splošni dvig slo­venskega naroda.4 Na drugi strani so se nemški liberalci na zacetku 80. let znašli v opoziciji, ki je po slabih desetih letih vladanja niso bili vajeni. Nekoc mocna liberalna stran(ka) se je v naslednjih letih vse bolj drobila, namesto nje pa so nastale nove politicne opcije. Tudi na Slovenskem (liberalno) nemštvo Taaffejeve oblasti ni sprejelo z navdušenjem, saj se je zavedalo koncesij, ki jih bo deležna koalicijska stran, s tem pa 1 Vec o tem gl. Janez Cvirn, Razvoj ustavnosti in parlamen­ tarizma v habsburški monarhiji: dunajski državni zbor in Slovenci (1848-1918) (Ljubljana: Filozofska fakulteta Uni- verze v Ljubljani, Oddelek za zgodovino, 2006), str. 141-142. 2 Prim. Filip Cucek, Svoji k svojim. Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino, 2016. 3 Fran Zwitter, »Slovenci in habsburška monarhija,« Zgo­dovinski casopis 21 (1967): str. 58–60. Prim. Peter Vodopi­vec, »Slovenci in Habsburška monarhija,« v: Dušan Necak, ur., Slovensko-avstrijski odnosi v 20. stoletju. Slowenisch- -österreichische Beziehungen im 20. Jahrhundert (Ljublja­ na: Znanstvena zbirka Oddelka za zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, Historia 8, 2004), str. 33-34. 4 Prim. Vasilij Melik, »Slovenska politika v Taaffejevi dobi,« v: Slovenci 1848-1918: Razprave in clanki (Maribor: Litera, 2003), str. 530. tudi poseganja v nemško tradicionalno »posestno« stanje (do cesar je v naslednjih letih tudi prišlo).5 Neckermannov zadnji mandat Ce je na Kranjskem živelo okrog 5 % nemškega prebivalstva, dežela pa je bila v 80. letih »de fac­to« priznana kot slovenska dežela, je bil položaj v ostalih deželah s slovenskim prebivalstvom druga-cen. Na Spodnjem Štajerskem, kjer je potekal oster mednacionalni spopad, je slovenska politika konec 80. in na zacetku 90. let kljub temu beležila lepe uspehe. Toda le-ti so bili v prvi vrsti rezultat držav­nozborske koalicijske drže, medtem ko so slovenski poslanci v štajerskem deželnem zboru vecinoma naleteli na gluha ušesa. Na državnozborski ravni so spodnještajerski Slovenci pridobili kakšno konce­sijo (in bili uspešni tudi na lokalni ravni (obcine in okrajni zastopi)), graški deželni zbor pa je vseskozi ostajal v rokah nemških liberalcev. Od 60 voljenih poslancev so Slovenci v Gradcu (do leta 1904) mogli racunati z najvec osmimi mandati v kmecki kuri­ji (ostale tri kurije je obvladovala nemška stran). Slovenski poslanci so se lahko (pogojno) opirali le na (zgornještajerske) nemške konservativce, ki so imeli nekaj manj kot dvakrat toliko poslancev kot Slovenci. A ta koalicija je bila zgolj navidezna, ka­kšnega vecjega vpliva pa ni imela. Nemški liberalci so mirno peljali svojo politiko in se na ostale niso prevec ozirali. Tudi Taaffejeva politika, ki je sicer ponujala drugacno »smer«, ni spremenila razmerij moci v deželnem zboru, kjer slovenski poslanci dejansko niso imeli nobene moci. Zato so svoje nestrinjanje pogosto demonstrirali z vlaganjem raznih interpelacij, od 90. let dalje pa tudi z vse pogostejšo abstinenco.6 Konec 80. let so se nacionalne razmere zaostrile predvsem v Celju, kamor se je sredi 80. let iz Mari-bora preselil mladi in prodorni odvetnik Ivan Dec­ko, v Novo cerkev nedalec Celja pa je bil premešcen duhovnik, profesor bogoslovja na mariborskem semenišcu (in prekaljeni politik, trn »v peti« ma­ 5 Vec gl. Janez Cvirn, Trdnjavski trikotnik (Maribor: Založba Obzorja, 1997), str. 87-170. 6 Prim. Cucek, Svoji k svojim, 94-99. O štajerskem deželnem zboru gl. vec Edith Marko-Stöckl, »Der steiermärkische Landtag,« v: Die Habsburgermonarchie 1848–1918, Band VII/2 (Wien: Verlag der österreichischen Akademie der Wissenschaften, 2000), str. 1683–1718. riborskim Nemcem) Lavoslav Gregorec. Skupaj z Josipom Sernecem sta vidno pospešila slovenski »prodor« v mestu ob Savinji, ki je vse bolj postajalo center spodnještajerske politike. Celjski Slovenci, ki so vse bolj prevzemali vajeti slovenske politike v svoje roke, so vidno pospešili slovenski napredek, celjska mestna obcina pa je ob krepitvi slovenske stranke v mestu skušala vse pogosteje omejevati prezentacijo slovenske prisotnosti v mestu. V drugi polovici 80. let je slovenska stran postajala vse bolj samozavestna; od srede 80. let so v mesto vabili (slovenske) obrtnike in trgovce7 (ter ožili »življenj-ski prostor« celjskih Nemcev), s tem pospeševali gospodarski razvoj Celja in pridobivali vedno vec somišljenikov za »slovensko« stvar.8 Slovenci so na zacetku 90. let popolnoma osvojili podeželje, spo­dnještajersko nemštvo, ki je bilo vse bolj prestra­šeno in naglašalo, da se na Spodnjem Štajerskem odvija popolna »slovenizacija«, pa omejili na mesta in nekatere trge. Marburger Zeitung je zapisal, da »ce pade Celje, najmocnejši nasip nemštva proti slovenstvu, /…/ potem je konec z nemštvom v šta­jerski spodnji deželi; potem se Slovenci, ki so danes skoncentrirali vse svoje sile pred mestom ob Savinji, pred Mariborom, ki ga želijo uspavati, zagotovo ne bodo ustavili; nacionalna ravnodušnost jim bo namrec olajšala zmagoslavni sprevod. Zato proc s polovicarstvom! Nevarnost denacionalizacije ni vec prazen fantom, ampak je postala resnicnost.«9 7 Janez Cvirn, »Celje – izginjajoci nemški otok na Spodnjem Štajerskem,« v: Darko Friš in Franc Rozman, ur., Od Ma-ribora do Trsta (Maribor: Pedagoška fakulteta, 1998), str. 58-59. 8 Bojan Cvelfar, »Gospodarska podoba Celja pred prvo svetovno vojno,« V: Darko Friš in Franc Rozman, ur., Od Maribora do Trsta (Maribor: Pedagoška fakulteta, 1998), 127-128. Prim. Janez Cvirn, Kri v luft! Creve na plot! Oris družabnega življenja v Celju na prelomu stoletja (Celje: Novi tednik – Radio Celje, 1990), str. 14-15. 9 »Fällt Cilli, das mächtigste Bollwerk des Deutschtums gegen das Slovenenthum, /…/ dann ist es mit den Deutschtum im Steirischen Unterlande zu Ende, dann werden die Slo­venen, die heute ihre gesammten Kräfte vor der Sannstadt konzentriert haben, vor Marburg, das sie gegenwärtig in einen sanften Schlummer zu lullen suchen, gewiss nicht 'Halt' machen und die nationale Gleichgültigkeit wird ih­nen den Siegeszug erleichtern. Darum fort mit allen Halb­heiten! Die Gefahr der Entnationalisierung ist kein leeres Phantom mehr, sie ist wirklich vorhanden.« – Janez Cvirn, Deutsche und Slowenen in der Untersteiermark. Zwischen Kooperation und Konfrontation, v: Harald Heppner, hg., Slowenen und Deutsche im gemeinsamen Raum (München: R. Oldenbourg, 2002), str. 120. Zaradi naštetega je na prelomu desetletja radikali­ziralo (in homogeniziralo) svojo politiko.10 Potem ko je slovenska stran leta 1889 pridobila celjski okrajni zastop in celjsko okoliško obcino, je na podlagi teh uspehov skušala prodreti tudi v samo mesto, kar ji pa ni uspelo. Zato se je skoncen­trirala na institucije v celjski neposredni bližini, v Celju pa konec julija 1889 kljub temu uspela odpreti Južnoštajersko hranilnico.11 Slovenske pridobitve pa pri celjski mestni obcini nikakor niso naletele na topel sprejem. Še posebno aktiven je na prelo-mu desetletja postal župan Josef Neckermann, ki v prvi polovici 80. let v deželnem zboru (v nacional­nem smislu) ni kaj prevec protislovensko agitiral (vecinoma je nastopal kot nacelnik/porocevalec financnega odbora), proti koncu desetletja pa se je na deželnozborski ravni tudi sam bolj angažiral, ko je spoznal, da je slovenska stran v Celju in okolici res mocno napredovala. Neckermann (Celje 1829 – Celje 1893) je leta 1856 na Dunaju koncal študij medicine in pricel z zdravniško prakso v Celju. Dve leti kasneje se je preselil v Vrbovec pri Mozirju, tam služboval do leta 1859, ko se je vrnil v Celje in tam delal do smrti. Leta 1861 je bil izvoljen v celjski obcinski odbor in v naslednjih treh mandatih opravljal funkcijo obcinskega svetovalca. Leta 1870 je postal celjski župan in na funkciji ostal do smrti. Bil je clan vseh nemških politicnih in nepoliticnih društev v mestu ob Savinji. V njegovem casu se je Celje razvilo v po­membno industrijsko, trgovsko-obrtno in turistic­no središce. Leta 1867 je bil v celjski mestni kuriji izvoljen v štajerski deželni zbor, kjer je (razen leta 1870, ko je bil eno leto poslanec Franz Tomschit-sch) vztrajal do smrti. Svojo dejavnost je usmerjal predvsem v gospodarska vprašanja, bil pa je tudi velik nasprotnik slovenskih prizadevanj. Slovenci so s Taaffejevo vlado postajali vse bolj samozavestni in (tudi) v mestu ob Savinji (z raznimi prireditva-mi) demonstrirali svojo prisotnost, mestni urad z županom na celu pa je skušal okrepljeno slovensko 10 Cucek, Svoji k svojim, str. 98-105. 11 Branko Goropevšek, »Južnoštajerska hranilnica,« v: Janez Cvirn, ur., Slovenska kronika XIX. stoletja – 1884-1899 (Lju­ bljana: Nova revija, 2003), str. 122-124. Prim. Südsteirische Post, 24. 7. 1889. Dr. Josef Neckerman (1829-1893), portretna litografija iz leta 1878 (Zgodovinski arhiv Celje, Zbirka slik osebnosti, SI_ZAC/1295/00081) gibanje onemogocati in je marsikatero slovensko prireditev tudi prepovedal.12 V deželnem zboru se je »prvi financnik« Necker-mann (v nacionalnem smislu) prvic oglasil sredi 80. let v zvezi s slovenskim petjem cesarske himne nekaterih slovenskih dijakov na celjski gimnaziji. V interpelaciji, ki jo je vložil takoj po novem letu 1885/86, je obtoževal vodstvo šole (in slovenske profesorje), ceš da jim dajejo potuho, v vsem pa videl zgolj slovenizacijo izobraževalne ustanove.13 Neckermann, ki od namestnika ni dobil odgovora, ki si ga je želel (baron Kübeck je komentiral, da je slovensko, nemško in latinsko petje na celjski gim­naziji obicajno že vrsto let),14 ni skrival svojega ne­zadovoljstva, toliko boljše volje pa je bil ob dejstvu, da so tudi ostali celjski ustavoverci priceli z vsemi sredstvi braniti »nemško« celjsko gimnazijo. »Mar­burgerca« je zadevo takoj predstavila kot nacionalni fanatizem slovenskih dijakov, slovensko casopisje pa obtožila širjenja sovraštva do spodnještajerskih Nemcev.15 Razmere v Celju so se pocasi zaostrovale, žaljenje in zmerjanje Slovencev v kavarnah (in v javnem življenju nasploh) pa je bilo, po besedah Josipa Serneca, že skoraj na dnevnem redu.16 To je na lastni koži izkusil notarski koncipient Andrej Perc, ko je okrog polnoci v kavarni Pratter prebiral casopisje. V lokal je vstopil mestni uradnik, sicer pa vodja nemških poulicnih razgrajacev, Wilhelm Oechs z družbo. Ko so opazili za mizo Slovenca, je Oechs stopil do mize in Percu pod nos pomolil natisnjen listic, na katerem je pisalo, da naj lokal kolikor mogoce neopazno takoj zapusti. Perc je spr­va ignoriral Oechsovo pocetje, toda zaradi veckrat ponovljene zahteve, ceš da se naj odstrani iz lokala, je presodil, da bo bolje, ce lokal dejansko zapusti.17 Celjski Nemci in Slovenci so se dokoncno postavili na dva bregova, gesli »Hie Deutschen – hie Slowe­nen« in »Svoji k svojim« pa sta zaceli obvladovati 12 Cvirn, Trdnjavski trikotnik, str. 366-367. 13 Stenographische Protokolle über die Sitzungen des Steierm. Landtages. VI. Landtags-Periode. II. Session, 17. Sitzung, 8. Jänner 1886, str. 234–236. Prim. Cvirn, Trdnjavski triko­tnik, 122. Südsteirische Post, 13. 1. 1886. Deutsche Wacht, 10. 1. 1886. 14 Slovenski narod, 11. 1. 1886. 15 Marburger Zeitung, 17. 1. 1886. 16 Südsteirische Post, 16. 1. 1886. 17 Bojan Cvelfar, »Z narodnim domom se je celjskemu nem­štvu razbila jedna celjust…«. Nacionalni izgredi v Celju na prelomu stoletja, v: Celjski zbornik, 1997, str. 7-8. celotno politicno in družabno življenje ne samo v Celju, pac pa tudi v ostalih spodnještajerskih nem­ških »trdnjavah«. Casi, ko so Slovenci obiskovali nemški Kazino, Nemci pa slovensko Citalnico, so sredi osemdesetih dokoncno minili. Slovenci so obiskovali svoja društva in lokale, Nemci spet svoja. Obojestranski nacionalizem je privedel do tocke, ko se je bilo prebivalstvo v mešanih okrajih ne glede na socialni položaj in družbeni status prisiljeno opredeliti.18 V teh razmerah je vse bolj oster postajal tudi celjski župan, ki je svojo župansko funkcijo pogosto izkorišcal v nacionalnem boju in se, razumljivo, postavljal na nemško stran. Po ustanovitvi Južno­štajerske hranilnice poleti 1889 je ocenil, da je cas, da svojo protislovensko stališce demonstrira tudi v deželnem zboru. Hitro po otvoritvi sedme sesije (10. oktobra) je na sedmi seji (23. oktobra) prebral interpelacijo, v kateri je ostro nasprotoval slovenski hranilnici. Deželni odbor je spraševal, zakaj da je dovolil ustanovitev le-te, saj da v Celju že obstaja hranilnica, ki da posluje odlicno in se ne ozira niti na nacionalno pripadnost niti na jezik. Trdil je, da je razlog njene ustanovitve povsem nacionalen (in da koristi osebnim interesom slovenskih nacional­nih voditeljev), kar da bo zgolj povecalo mednaci­onalno napetost v mestu ob Savinji, v bistvu pa jo je videl zgolj kot mocno konkurenco nemškemu hranilnemu zavodu.19 Konec oktobra 1889 je deželni odbor odgovar­jal na Neckermannovo interpelacijo. Clan odbora Karl Berg je najprej povzel stališce odbora, ceš da je nesprejemljivo, da okrajni zastopi Ormož, Gornji grad, Šoštanj, Vransko in Šmarje ustanavljajo hra­nilnico v Celju, ki da je zunaj vseh okrajev, poleg tega pa da povsod že obstajajo hranilnice (Celje, Brežice, Kozje, Konjice, Rogatec, Slovenj Gradec, Ormož). Vlada (namestništvo) je julija sicer do-volila ustanovitev, saj da ni našla nicesar, kar bi jo preprecevalo, kljub temu da si je odbor priza­deval hranilnico prestaviti iz Celja. Na koncu je tudi odbor podprl ustanovitev. Za njim je govoril 18 Ibidem. Prim. Cvirn, Kri v luft!, str. 93–96. 19 Stenographische Protokolle über die Sitzungen des Ste- ierm. Landtages. VI. Landtags-Periode. VII. Session, 7. Si- tzung, 23. Oktober 1889, str. 33. Prim. Südsteirische Post, 9. 11. 1889. Deutsche Wacht, 3. 11. 1889. Marburger Zeitung, 3. 11. 1889. Neckermann, ki ni bil najbolj navdušen nad nje­govo privolitvijo. Preprican je bil, da je krivec za nastali položaj v deželi zgolj in samo vlada. Menil je, da je ustanovitev hranilnice povsem nacionalna in da jo v bistvu vodijo osebni interesi slovenskih voditeljev. Navajal je, da so celjski odvetniki Josip Sernec, Ludvik Filipic, Ivan Decko, notar Lovro Baš, potem Josip Vrecko in Miha Vošnjak, direktor hranilnice Maks Veršec, njegov brat in sevniški notar Franc Veršec, deželnozborski poslanec in mariborski notar Fran Radej ipd. mocno lobirali pri samem ministrskem predsedniku Taaffeju, da je hranilnica ugledala luc sveta. Še posebej v nos mu je šlo dejstvo, da je celotna »ekipa« prihajala iz okrajev, ustanoviteljev hranilnice, in se spraševal, ali je tukaj sploh mogoc kak normalen nadzor, in še, ali so gospodje sploh vešci tega posla. Vse to da bo, po njegovem, oslabilo hranilništvo v Celju, saj da bosta namesto ene mocne zdaj dve šibki hra­nilnici, povecal da so bo nacionalni razdor, celjsko nemštvo pa da bo s tem (še posebej zaradi vlade) precej oškodovano. Njegovemu izvajanju je oporekal Miha Vošnjak, ceš da vse, kar navaja, sploh ni res. Dokazoval je, da so vsi našteti posamezniki v ekonomskih zade­vah dovolj dobro podkovani. Zanikal je, da naj bi posebna delegacija lobirala pri ministrskem pred­sedniku. Neckermanna je oznacil za lažnivca, saj da nihce ni bil pri Taaffeju. Nato je še namestnik Kübeck pojasnil, da ima hranilnica vladno podpo­ro in to je to, s cimer si je zaslužil glasno podporo slovenskih poslancev, na drugi strani pa nejevoljo nemških.20 Ustanovitev Južnoštajerske hranilnice je potr­jevala slovenske uspehe; slovensko gospodarstvo, ki je poslovalo z lepimi dobicki, se je tako skoraj popolnoma otreslo tujega kapitala in se postavilo nasproti nemškim hranilnicam.21 »Vahtarca« je sicer naglašala, da je zaupanje v nemške hranil-nice med Slovenci še vedno mocnejše,22 toda dvig 20 Stenographische Protokolle über die Sitzungen des Steierm. Landtages. VI. Landtags-Periode. VII. Session, 11. Sitzung, 30. Oktober 1889, str. 66-72. 21 Goropevšek, Južnoštajerska hranilnica, str. 122–124. Janez Cvirn, Josip Sernec, rodoljub z dežele (spremna študija). V: Janez Cvirn, ur., Josip Sernec, Spomini. Osrednja knjižnica Celje, 2003, str. 131. 22 Deutsche Wacht, 29. 8. 1889. slovenskega gospodarstva in dejanske razmere so kazale drugacno sliko.23 Medtem pa se je deželni zbor ukvarjal z novo celjsko zadevo; celjski mestni urad je namrec (po slovenski zmagi) zahteval izlo-citev mesta iz okrajnega zastopa. V vlogi je uteme­ljeval, da je zastop postal prizorišce politicnih in nacionalnih »strasti«,24 prav tako pa da je predsta­vljal nevarnost za financne in gospodarske interese mesta.25 Celjsko nemštvo je bilo precej prestrašeno; slovenska politika je namrec že »trkala« na »vrata« nemške trdnjave, ki nikakor ni bila pripravljena na kompromise. Deželni zbor je celjski zahtevi sicer ugodil.26 Toda novi nacelnik okrajnega zastopa (Jo-sip Sernec) je opozarjal, da je odziv celjskih Nemcev zgolj posledica poraza pri volitvah v okrajni zastop. Menil je, da ima Celje od zastopa še najvec koristi (sploh na cestnem podrocju) in da je dolžno tudi v bodoce placevati v skupno blagajno.27 Šesta deželnozborska perioda se je pocasi bližala koncu, toda sredi novembra so poslanci znova raz­pravljali o celjskem okrajnem zastopu oziroma iz-locitvi Celja iz okrajnega urada. Sernec je še enkrat ponovil, da je ravno mesto Celje dobivalo najvec iz okrajnih sredstev, da je torej dolžno placevati v okrajno blagajno še naprej, da pa mestna obcina nikakor ne more samovoljno izstopiti, niti nima nikakršne pravice, da to stori. Poudaril je, da je ta poteza vsekakor posledica slovenske zmage, ko se je ponovno oglasil Neckermann, in se spraševal, kaj da hoce ta Sernec, ta vodja spodnještajerskih Slovencev, sploh povedati. Sernecu, ki je naglašal mir in slogo, ki je vladala v spodnještajerskih me-stih sredi 70. ih let, ko se je sam naselil v mestu ob Savinji, je skušal razložiti, zakaj da temu konec 80. let ni vec tako. Prav Sernecevo odvetniško pisar-no je oznacil kot leglo agitacije v mestu, kjer da se, zaradi njegovega ugleda in vpliva, zbira ostala slovenska elita in nacrtno posega v ustaljeno pose-stno stanje. Prav zaradi njega (in ostalih podobnih 23 Südsteirische Post, 31. 8. 1889. 24 Slovenski gospodar, 10. 10. 1889. Deutsche Wacht, 17. 10. 1889. 25 Südsteirische Post, 9. 10. 1889. 26 Stenographische Protokolle über die Sitzungen des Steierm. Landtages. VI. Landtags-Periode. VII. Session, 18. Sitzung, 12. November 1889, str. 135–138. Südsteirische Post, 4. 12., 7. 12. 1889. 27 Stenographische Protokolle über die Sitzungen des Steierm. Landtages. VI. Landtags-Periode. VII. Session, 7. Sitzung, 23. Oktober 1889, str. 39-42. Slovenski gospodar, 7. 11. 1889. Südsteirische Post, 2. 11. 1889. posameznikov) da je mednacionalno sožitje šlo »po gobe« na vseh podrocjih. V nadaljevanju svojega izvajanja mu je ocital torej sejanje nacionalnega nemira, navajal, da je eden vodilnih agitatorjev, in menil, da zna po okrajnem zastopu pasti še celjska mestna obcina. Po teh besedah se je celoten nem­ško-nacionalni del deželnega zbora opredelil proti Sernecu. Vsi so pritrjevali Neckermannu, ceš, sedaj si je celo privošcil še slovensko uradovanje, in to v uradu, ki je vseskozi nosil nemške barve. Iz klopi se je nenadoma zaslišal klic denunciant, zaradi cesar je slovenski poslanec zaprosil za zašcito, saj ga je postalo strah za lastno varnost. Neckermann je medtem koncal z nastopom, toda še prej pripomnil, da je zgolj predstavil dejstva, in navrgel, da bi zašci-to konec koncev potrebovala celjska mestna obci­na, predmet slovenskih napadov, ki mora obraniti nemško posest, omiko in kulturo tudi v bodoce28 (ne glede na to je Sernec v zacetku leta 1890 sestavil pritožbo in jo poslal na deželno namestništvo v Gradec, dopis pa je bil napisan toliko premišljeno, da ga namestništvo ni moglo zavrniti).29 S temi besedami je Neckermann zakljucil svojo aktivnost v svojem cetrtem deželnozborskem man-datu. To je bila tudi zadnja seja te deželnozborske periode. Na naslednjih volitvah je bil Neckermann brez vecjih težav ponovno izvoljen. Sredi oktobra 1890 je deželni zbor spet odprl vrata. Neckarmann se je prvic javil konec meseca v zvezi z regulacijo Savinje, ki je vse bolj ogrožala Celje.30 A že cez te-den dni je sledila nacionalno obarvana seja, kar je zgolj potrjevalo dejstvo, da je nacionalizem že prestopil bregove. Celjski župan je namrec vložil predlog glede spremembe celjskega mestnega sta­tuta v delu, ki je zagotavljal javno varnost v mestu ob Savinji. Po ekscesnih dogodkih, ki so v zacetku septembra zaznamovali Celje – ob hkratni manife­staciji Celjskega Sokola in celjske krajevne skupine Südmark je prišlo do nemirov, ki so kulminirali v vsesplošnem pretepu31 – je v deželnem zboru pre­ 28 Stenographische Protokolle über die Sitzungen des Steierm. Landtages. VI. Landtags-Periode. VII. Session, 25. Sitzung, 19. November 1889, str. 333-337. 29 Slovenski gospodar, 6. 2., 24. 4. 1890. 30 Stenographische Protokolle über die Sitzungen des Steierm. Landtages. VII. Landtags-Periode. I. Session, 8. Sitzung, 30. Oktober 1890, str. 46. 31 Filip Cucek, Uspehi spodnještajerskih Slovencev v Taaffejevi dobi. Celje: Zgodovinsko društvo, 2007, str. 235-247. dlagal spremembo 26. in 47. clena statuta, s cimer bi tako drasticno zvišal kazni. Seveda je tukaj takoj naletel na nasprotovanje celjskih slovenskih poslan­cev, Ivana Decka in Josipa Serneca. Menila sta, da »bode s casom še nevarno, ako receš komu: dobro jutro,« mestna uprava pa da »postavi lehko na tako pozdravljenje kazen 50 gld. in ce se drzne ga clovek kedaj izreci, placa jih brez usmiljenja, kakor se bere v nacrtu nove postave, ‘v mestno kaso’.«32 Sernec, sicer clan deželnozborskega obcinskega odseka, ki je predlog podprl in dal v razpravo, je svoje nestri­njanje z Neckermannovim pocetjem utemeljeval z dejstvom, da kazni vsebuje že kazenski zakonik in da ni nobene potrebe, da bi obcina samovoljno zviševala kazni. S to potezo je obcinski zastop (in posredno župan) želel še okrepiti svojo moc v me-stu, s cimer bi v bodoce uspešno prepreceval neže­lene (slovenske) dogodke. Prav tako je menil, da bi moral župan preko krajevne policije imeti popolno kontrolo nad dogajanjem, cesar pa septembra ni uspel zagotoviti. Septembrski nemiri, ki so bili tako rekoc zacetek ekscesnih dogodkov v Celju, so zgolj definirali stališce mestnih oblasti do slovenskih prireditev, ki da so jih poskušali z raznimi odloki prepovedati oziroma jih vsaj omejiti. Prav tako niso bili slove(a)nski udeleženci dvodnevnih prireditev s strani krajevne policije deležni nikakršne zašcite (medtem ko so zašcito zagotavljali nemškim pre­napetežem), to pa se je v naslednjih mesecih le še stopnjevalo. Vse to je Serneca navdajalo s strahom, da bodo ukrepi služili le za zastraševanje slove(a) nskega prebivalstva in da jih bo predvsem policija izrabljala v nemško korist.33 Neckermann, ki je Sernecev govor poslušal iz poslanskih klopi, je nemudoma odgovoril in trdil, da slovenski poslanec navaja kup neresnic, da je celjski obcinski zastop (pod njegovim vodstvom) septembra ravnal pac v skladu z zakonom in skušal v prvi vrsti zagotoviti javni red in mir v mestu, saj da je bilo sokolsko slavje zgolj nacionalno-politic­na manifestacija, ki da je povzrocila preplah med »miroljubnim« mestnim prebivalstvom. Obenem je ponovno pozval, da naj odsek trezno razmisli 32 Slovenski gospodar, 13. 11. 1890. 33 Stenographische Protokolle über die Sitzungen des Steierm. Landtages. VII. Landtags-Periode. I. Session, 11. Sitzung, 6. November 1890, str. 79-81. Prim. Cucek, Uspehi, 235-247. in glasuje za njegov predlog.34 Temu je nasprotoval tudi »novopeceni« poslanec Ivan Decko,35 ki se je v svojem premiernem govoru tudi sam »spopadel« z »domacim« županom. Ocital mu je, da izkorišca trenutno situacijo za zagotovitev popolne oblasti v mestu, da bo z zvišanjem kazni zgolj utrdil svojo moc in da mu sploh ne gre za ugled mesta, ki da je (vsaj v nacionalnem smislu) že tako ali tako mocno nacet. Ugled, tako Decko, da se pridobi s posto­panjem in ravnanjem, nikakor pa ne z višanjem kazni (še sploh ce so naperjene proti tocno doloceni skupini ljudi), ki da zgolj poglablja že tako napeto stanje. Po drugi strani pa je ugotavljal, da mest(ec) a kot Celje ne bi smela dobiti mestnega statuta, saj da so premajhna in da sploh ne premorejo pravega mestnega duha, ter da je zmeraj na oblasti klika, ki skrbi zgolj za svoj žep ter zlorablja obcinsko upravo v svojo korist. Decko, ki si je privošcil pravi napad na celjskega župana, je bil s strani liberalne vecine sicer deležen nemajhnega posmeha, dejansko pa je razgrnil pristransko postopanje celjske mestne obcine, ki je s slovenskimi in nemškimi strankami (najemniki lokalov in drugih obratov) ravnala pov­sem drugace. Slovenski podjetniki naj bi dobivali številna polena pod noge, ko je šlo za razne gospo­darske dejavnosti, medtem ko so nemški poslovali povsem nemoteno. Prav tako je dokazoval, da je krajevna policija delovala v prid nemškega prebival­stva, saj da se slovenskih udeležencev septembrskih dogodkov – v pomoc ji je bilo tako orožništvo kot tudi vojaška ceta – sploh ni trudila zašcititi oziroma prepreciti škandala, pac pa da ga je še podpihovala.36 Celjski župan seveda ni ostal tiho. Naspro­tno. Takoj je vzrojil, ceš kaj da se Sernec in Decko oglašata in govorita, ko se vendar vidi, da nimata pojma. Najbrž, tako Neckermann, ju je strah, da bosta morala placati višjo kazen. Serneca je še po­sebej obtožil, da ga napada, da mu mece polena pod noge v zvezi s septembrskimi dogodki v Celju, da Sernec tako ali tako zavaja in trosi laži. Trdil 34 Stenographische Protokolle über die Sitzungen des Steierm. Landtages. VII. Landtags-Periode. I. Session, 11. Sitzung, 6. November 1890, str. 81-82, 84. 35 Prim. Filip Cucek, »Ivan Decko v deželnem zboru v svojem prvem mandatu (1890–96),« Prispevki za novejšo zgodovino 60, št. 3 (2020): str. 8-23. 36 Stenographische Protokolle über die Sitzungen des Steierm. Landtages. VII. Landtags-Periode. I. Session, 11. Sitzung, 6. November 1890, str. 82-85. je, da je policija opravila svoje delo korektno in pošteno, da ni bilo nikakršnih nacionalni ekscesov s strani celjskih Nemcev, pac pa da so Slovenci, kot po navadi seveda, provocirali mirne (in nic hudega slutece) Nemce. Decko je sicer v obrambo navedel nekaj dejstev, med temi denimo tudi to, da so celo nekateri Slovenci župana prosili za pomoc, pa jim je hladno odvrnil, da se ga to ne tice oziroma da tukaj ne more storiti nic, medtem ko je mestni (nemški) policiji dejal v smislu, jaz sem pa vaš. Seveda je župan tudi to zanikal.37 Eskalacija nacionalizma, prisotna v spodnje­štajerskih mestih in trgih, se je pocasi selila tudi v deželni zbor, kjer so se slovenski in nemški poslanci vse bolj (verbalno) spopadali. Za Neckermannom, ki je svoj nacionalni boj v deželnem zboru na tem mestu zakljucil, so sledili drugi nemško-nacionalni poslanci, ki so »grenili« življenje slovenskim po­slancem. Sicer je še nekajkrat (vecinoma kot na-celnik/porocevalec financnega odbora) nastopil, toda kakšne ognjevite nacionalne debate si vec ni privošcil. Nazadnje se je oglasil septembra 1892, junija naslednje leto pa je v štiriinšestdesetem letu starosti umrl. Toda, kot že omenjeno, se je nacio­nalni konflikt v Celju in širše tedaj šele dobro zacel, proti prelomu stoletja pa se je zgolj stopnjeval in postajal vse ostrejši. Viri in literatura Tiskani viri . Stenographische Protokolle über die Sitzungen des Steierm. Landtages. VI. Landtags-Periode: II. Session, 17. Sitzung, 1886. VII. Session, 7., 11., 18., 25. Sitzung, 1889. . Stenographische Protokolle über die Sitzungen des Steierm. Landtages. VII. Landtags-Periode: I. Session, 8., 11. Sitzung, 1890. Casopisje Deutsche Wacht, 1886, 1889. Slovenski gospodar, 1886, 1889, 1890. Slovenski narod, 1886. 37 Stenographische Protokolle über die Sitzungen des Steierm. Landtages. VII. Landtags-Periode. I. Session, 11. Sitzung, 6. November 1890, str. 84. Südsteirische Post, 1886, 1889. Literatura Cvelfar, Bojan. »’Z narodnim domom se je celjskemu nemštvu razbila jedna celjust…’. Nacionalni izgredi v Celju na prelomu stoletja,« 7-44. V: Celjski zbornik, 1997. Cvelfar, Bojan. »Gospodarska podoba Celja pred prvo svetovno vojno.« V: Darko Friš in Franc Rozman, ur., Od Maribora do Trsta, 127-144. Maribor: Pedagoška fakulteta, 1998. Cvirn, Janez. »Celje – izginjajoci nemški otok na Spodnjem Štajerskem.« V: Darko Friš in Franc Rozman, ur., Od Maribora do Trsta, 57-65. Maribor: Pedagoška fakulteta, 1998. Cvirn, Janez. »Deutsche und Slowenen in der Untersteiermark. Zwischen Kooperation und Konfrontation.« V: Harald Heppner, hg., Slowenen und Deutsche im gemeinsamen Raum. München: R. Oldenbourg, 2002. Cvirn, Janez. Kri v luft! Creve na plot! Oris družabnega življenja v Celju na prelomu stoletja. Celje: Novi tednik – Radio Celje, 1990. Cvirn, Janez. Razvoj ustavnosti in parlamentarizma v habsburški monarhiji: dunajski državni zbor in Slovenci (1848-1918). Ljubljana: Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani, Oddelek za zgodovino, 2006. Cvirn, Janez. Trdnjavski trikotnik. Maribor: Založba Obzorja, 1997. Cvirn, Janez. Josip Sernec, rodoljub z dežele (spremna študija). V: Janez Cvirn, ur., Josip Sernec, Spomini. Osrednja knjižnica Celje, 2003. Cucek, Filip. »Ivan Decko v deželnem zboru v svojem prvem mandatu (1890–96).« Prispevki za novejšo zgodovino 60, št. 3 (2020): 8-23. Cucek, Filip. Svoji k svojim. Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino, 2016. Cucek, Filip. Uspehi spodnještajerskih Slovencev v Taaffejevi dobi. Celje: Zgodovinsko društvo, 2007. Goropevšek, Branko. »Južnoštajerska hranilnica.« V: Janez Cvirn, ur., Slovenska kronika XIX. stoletja – 1884-1899, 122-124. Ljubljana: Nova revija, 2003. Marko-Stöckl, Edith. »Der steiermärkische Landtag.« V: Die Habsburgermonarchie 1848–1918, Band VII/2, 1683–1718. Wien: Verlag der österreichischen Akademie der Wissenschaften, 2000. Melik, Vasilij. »Slovenska politika v Taaffejevi dobi.« V: Slovenci 1848-1918: Razprave in clanki, 521-531. Maribor: Litera, 2003. Vodopivec, Peter. »Slovenci in Habsburška monarhija.« V: Dušan Necak, ur., Slovensko­avstrijski odnosi v 20. stoletju. Slowenisch­österreichische Beziehungen im 20. Jahrhundert, 33-45. Ljubljana: Znanstvena zbirka Oddelka za zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, Historia 8, 2004. Zwitter, Fran. »Slovenci in habsburška monarhija.« Zgodovinski casopis 21 (1967): 49-67. Zusammenfassung DIE LETZTEN JAHRE DES CILLIER BÜRGERMEISTERS JOSEF NECKERMANN IM GRAZER LANDTAG Ende der achtziger Jahre des 19. Jahrhunderts verschärften sich die nationalen Verhältnisse insbe­sondere in Celje/Cilli, wohin der junge und scharf­sinnige Anwalt Ivan Decko Mitte des Jahrzehnts übersiedelte; außerdem wurde Lavoslav Gregorec, ein Geistlicher und Theologie-Professor am Mar-burger Priesterseminar – der auch ein erfahrener Politiker und Dorn im Auge der Marburger Deut­schen war – nach Nova cerkev unweit von Celje versetzt. Gemeinsam mit Josip Sernec beschleu­nigten sie merkbar das slowenische »Vordringen« in der Stadt an der Savinja, die immer mehr zum Zentrum der untersteirischen Politik wurde. Die Cillier Slowenen, die die Zügel der slowenischen Politik immer fester in die eigenen Hände nahmen, begünstigten den slowenischen Fortschritt deutlich, während die Cillier Stadtgemeinde angesichts der Stärkung der slowenischen Partei in der Stadt die Zur-Schau-Stellung der slowenischen Anwesenheit immer häufiger einzuschränken versuchte. In der zweiten Hälfte der achtziger Jahre wurde die slowe­nische Seite immer selbstbewusster; seit Mitte der Achtziger wurden (slowenische) Gewerbetreibende und Händler in die Stadt eingeladen (und der „Le­bensraum“ der Cillier Deutschen eingeengt). Die Slowenen eroberten zu Beginn der neunziger Jahre das Umland zur Gänze und schränkten das unter­steirische Deutschtum – welches immer ängstlicher wurde und betonte, dass in der Untersteiermark eine vollständige „Slowenisierung“ ablief – auf die Städte und einige Märkte ein. Nachdem die slowenische Seite im Jahr 1889 die Cillier Bezirksvertretung sowie die Cillier Umland­gemeinde erringen konnte, versuchte sie auf Basis dieser Erfolge auch in die Stadt selbst vorzudringen, was ihr jedoch nicht gelang. Daher konzentrier­te sie sich auf Institutionen in der unmittelbaren Umgebung von Celje, in Celje selbst gelang es ihr allerdings Ende Juli 1889 die Južnoštajerska hra­nilnica [Südsteirische Sparkasse] zu eröffnen. Die slowenischen Errungenschaften stießen bei der Cillier Stadtgemeinde auf kein warmes Willkom-men. Besonders aktiv wurde hier an der Wende des Jahrzehnts der Bürgermeister Josef Necker-mann, der in der ersten Hälfte der achtziger Jahre im Landtag (in nationaler Hinsicht) nicht wirklich antislowenisch agitierte (meist trat er als Vorstand bzw. Referent des Finanzausschusses auf); gegen Ende des Jahrzehnts engagierte er sich dann stär­ker auf Landtagsebene, als er erkannte, dass die slowenische Seite in Celje und Umgebung wirklich große Fortschritte gemacht hatte. Neckermann (Celje 1829 – Celje 1893) schloss sein Studium der Medizin 1856 in Wien ab und eröffnete eine Arztpraxis in Celje. Zwei Jahre später übersiedelte er nach Vrbovec bei Mozirje und war dort bis zum Jahr 1859 tätig, als er wieder nach Celje zurückkehrte, wo er bis zu seinem Tod wirkte. Im Jahr 1861 wurde er in den Cillier Gemeinde-rat gewählt und übte während der folgenden drei Mandate die Funktion eines Gemeinderats aus. Im Jahr 1870 wurde er Bürgermeister von Celje und blieb bis zu seinem Tod im Amt. Er war Mit­glied aller deutschen politischen und unpolitischen Vereine in der Stadt an der Savinja. Im Jahr 1867 wurde er in der Cillier Stadtkurie in den steirischen Landtag gewählt, wo er (mit Ausnahme des Jah-res 1870/71) bis zu seinem Tod ausharrte. Seine Tätigkeit richtete er vor allem auf wirtschaftliche Fragen, er war aber auch ein großer Gegner der slowenischen Bestrebungen. Die Slowenen wurden seit Antritt der Regierung Taaffe immer selbstbe­wusster und demonstrierten (auch) in der Stadt an der Savinja (mit verschiedenen Veranstaltungen) ihre Anwesenheit, während die Stadtverwaltung mit dem Bürgermeister an der Spitze die erstarkte slowenische Bewegung zu behindern versuchte und so manche slowenische Veranstaltung auch verbot. Die Cillier Deutschen und Slowenen standen Mitte der achtziger Jahre bereits auf der jeweils anderen Seite des Ufers, und die Parolen „Hie Deut­sche – hie Slowenen“ sowie „Svoji k svojim [Jeder zu den Seinigen]“ begannen das gesamte politische und gesellschaftliche Leben nicht nur in Celje, son-dern auch in den übrigen untersteirischen deut­schen »Festungen« zu bestimmen. Unter diesen Verhältnissen wurde auch der Cillier Bürgermeister immer radikaler und nutzte seine Bürgermeister­funktion häufig im nationalen Kampf aus, wobei er sich verständlicherweise auf die deutsche Sei­te stellte. Nach der Gründung der Südsteirischen Sparkasse im Sommer 1889 meinte er, es sei an der Zeit, seinen antislowenischen Standpunkt auch im Landtag zu demonstrieren. Dies tat er nach Grün-dung der Sparkasse dann auch und versuchte sie zu verunmöglichen oder zumindest aus der Stadt umzusiedeln, was ihm jedoch nicht gelang. Die Eskalation des Nationalismus, die in den untersteirischen Städten und Märkten präsent war, weitete sich langsam auch in den Landtag aus, wo slowenische und deutsche Abgeordnete zunehmend (verbale) Kämpfe austrugen. Auf Ne-ckermann, der seinen nationalen Kampf im Land-tag zu diesem Zeitpunkt beendete, folgten andere deutschnationale Abgeordnete, die den sloweni­schen Abgeordneten das Leben »vergällten«. Der nationale Konflikt in Celje und darüber hinaus nahm zur Jahrhundertwende hin zu und wurde immer schärfer. Schlagwörter: Steiermark, Österreich-Ungarn, Celje/Cilli, Graz/Gradec, politische Geschichte, Josef Neckermann Damir Globocnik Ljubljanske obcinske volitve in nesramne karikature GLOBOCNIK Damir, ddr., umetnostni zgodovinar, Langusova ul. 29, SI-4240 Radovljica, damirglobocnik1@gmail.com 741.5:32(497.4)"1911" LJUBLJANSKE OBCINSKE VOLITVE IN NESRAMNE KARIKATURE Na obcinskih volitvah v Ljubljani 23. aprila 1911 so ženske lahko prvic osebno glasovale. Na ženskem voli-šcu v dekliškem mestnem liceju je prišlo do incidentov (napad privržencev Narodno napredne stranke na uršu­linke). Izvršni odbor Slovenske ljudske stranke 25. aprila 1911 pripravil protestno izjavo in proglasil politicni bojkot liberalne stranke. Casnika Jutro in Slovenski narod sta pred volitvami ob-javila nekaj karikatur, Slovenec pa drobne satiricne risbice ob pesmih. Avtor vecine karikatur v Jutru je bil Maksim Gaspari. To je bil prvi primer v zgodovini slovenskega casnikarstva, da sta nasprotna politicna tabora vodila po­liticni boj tudi s pomocjo karikatur. Kljucne besede: volitve, Ljubljana, Jutro, Ivan Šusteršic, Ivan Štefe, karikatura, Maksim Gaspari, Narodno napre­dna stranka, Slovenska ljudska stranka GLOBOCNIK Damir, Phd, Phd, Art Historian, Langusova ulica 29, SI-4240 Radovljica, damirglobocnik1@gmail.com 741.5:32(497.4)"1911" LJUBLJANA MUNICIPAL ELECTIONS AND SHAMELESS CARTOONS On 23 April 1911, women were allowed to vote in per­son for the first time in the municipal elections in Ljubljana. Incidents occurred at the women’s polling station in the girls’ lycée (an attack on the Ursulines by supporters of the National Progressive Party). On 25 April 1911, the Executive Committee of the Slovene People’s Party issued a statement of protest and declared a political boycott of the Liberal Party. Before the elections, the newspapers Jutro and Sloven-ski narod published a few cartoons, while Slovenec pub­lished small satirical cartoons alongside songs. Most of the cartoons in the Jutro were by Maksim Gaspari. This was the first time in the history of Slovenian newspapers that two opposing political camps waged a political struggle using cartoons. Keywords: elections, Ljubljana, Jutro, Ivan Šusteršic, Ivan Štefe, cartoon, Maksim Gaspari, National Progressive Party, Slovenian People’s Party VSE ZA ZGODOVINO »Prvic stopajo ženske na volišce« Na obcinskih volitvah v Ljubljani 23. aprila 1911 so prvic volili po novem volilnem redu, ki ga je na zacetku leta 1910 izglasoval kranjski deželni zbor. Volili so v treh volilnih razredih: v prvem so bili najpremožnejši obcani, v drugem vsi, ki so placevali vec kot 30 kron osebne dohodnine, in inteligenca, v tretjem pa preostali placevalci osebne dohodnine (pod 30 kron) in vsi moški (starejši od 24 let), ki so že tri leta redno bivali v Ljubljani. V tretjem razredu so še enkrat volili vsi iz prvega in drugega volilnega razreda. Novost volitev je bila, da so ženske lahko osebno glasovale. Ženske davkoplacevalke so imele volilno pravico od leta 1887, vendar so zanje morali glasovati pooblašcenci.1 Liberalni in katoliški tabor sta pred ljubljan­skimi obcinskimi volitvami organizirala obsežno volilno agitacijo. V casnikih sta opozarjala na pred­nosti lastnega programa in na napake politicnih nasprotnikov. Na shodih so nastopali strankarski prvaki. Po Ljubljani so razpošiljali letake. Casnika Jutro in Slovenski narod sta pred volitvami objavila nekaj karikatur, Slovenec pa drobne satiricne ris­bice ob pesmih, ki jih je sestavljal »Boltatu Pepe« – podobne pesmi je v Jutru pisal pesnik »Bav-bav«. Ženske so na Kranjskem pridobile volilno pravico na obcin-ski ravni leta 1849. Volile so lahko davkoplacevalke, vendar niso imele pravice do osebnega glasovanja. Volilno pravico so lahko udejanile samo preko pooblašcencev. Mladoletni­ce so glasovale preko skrbnika, porocene žene preko moža, vdove, locene in druge žene pa preko pooblastila. Glav­na deželna mesta so sprejela posebne statute, ki so urejali volilno pravico. Tako so žene volilno pravico v Ljubljani izgubile že leta 1850. Drugacen položaj so imele volivke v veleposestniški kuriji deželnega zbora in obrtnice, ki so preko pooblašcencev volile v trgovsko in obrtno zbornico. Zakon za obcinske volitve na Kranjskem (1866) je dolo-cal, da morajo davkoplacevalke glasovati po pooblašcencu. Volilni red, ki ga je leta 1887 sprejelo mesto Ljubljana, je davkoplacevalkam vrnil pravico za obcinske volitve, ki jo je še razširila volilna reforma oktobra 1910. Tedaj so poleg dav­koplacevalk dobile volilno pravico še uciteljice in upokojene uciteljice. Ženske so dobile tudi pravico do osebnega glaso­vanja (po: Vasilij Melik, »Volitve v Ljubljani 1848–1918«, Kronika / Casopis za slovensko krajevno zgodovino, 1981, št. 2, str. 122–123; Irena Selišnik, »Ženske med normami, zahtevami in pravicami (1848–1911)«, Dolga pot pravic žen­sk: pravna in politicna zgodovina žensk na Slovenskem, Ljubljana 2013, str. 117–120). Casnik Slovenec je zasluge za žensko volilno pra­vico pripisal Slovenski ljudski stranki,2 ki je imela 2 Slovenska ljudska stranka se je leta 1902 zacela intenzivno prizadevati za splošno in enako volilno pravico, pri tem je bila mišljena predvsem moška volilna pravica. Slovenec je marca 1902 v uvodniku »Feminizem« mdr. zapisal: »Sicer bi pa v taki dobi, v kateri se razširi volilna pravica, ne bilo nic tako napacnega, ako bi se dala ženskam volilna pravica. Izkušnja nas uci, da bi ženske pri obcinskih volitvah direk­tno ravno tako ali pa še bolje volile, kakor po oblastilih, in isto velja za deželnozborske in državnozborske volitve. Da v obrtno zbornico ženske nimajo volilne pravice, dasi placujejo davke za obrt, ki jo v resnici samostojno izvršujejo, se nam zdi naravnost krivicno« (»Feminizem«, Slovenec, 1902, št. 62). Katoliški tabor se je zavedal, da postaja ženska v politicnem življenju dejavnik, na katerega je potrebno racunati. Zato je razvil sodobnejši pogled na žensko vprašanje kot liberalni tabor. Pobudnik ženskega gibanja med katoliško umerje­nimi Slovenkami je bil dr. Janez Evangelist Krek, ki je leta 1894 ustanovil Katoliško društvo za delavke. Predsednica ženskega odseka Krekove Slovenske kršcansko socialne zve­ze je na delavskem shodu v Preski 1. julija 1906 odlocno zah­tevala politicno enakopravnost žensk z moškimi in splošno, enako in tajno volilno pravico (po: Angela Vode, Spomini in pozaba, Ljubljana 2000, str. 67). Ivan Kregar je na shodu kršcansko socialnega delavstva 9. maja 1907 v veliki dvorani Uniona poudaril: »Sedanji volilni red je demokraticen, a še ni popoln. Tudi za ženske, od katerih jih ima že nekaj pri obcinskih volitvah volilno pravico, zahtevamo volilno pravico za državni zbor. S. L. S. je zastopnica vseh stanov in hoce delati v prospeh ljudstva« (»Ljubljana proti straho­vladi«, Slovenec, 1907, št. 106). Naducitelj Jurij Slapšak na zborovanju Slomškove zveze v Bohinjski Bistrici septembra 1908: »Oprostite žensko suženjstva! Dajte ji državljansko, volilno pravico, da bo mogla sama braniti brezmadežni cvet devištva, svojo cast!« (»Impozantno zborovanje 'Slomškove zveze' v Bohinjski Bistrici«, Slovenec, 1908, št. 206). Zaslediti je bilo tudi veliko nenacelnosti in pragmaticnosti. Slovenski katoliški poslanci, ki so na Kranjskem zagovar­jali žensko volilno pravico, so na Dunaju novembra 1906 glasovali zoper predlog za žensko volilno pravico, kar so utemeljili takole: »Priznavamo, da je med ženami mnogo takih, katere imajo razum in interes za javne zadeve baš tako, kakor mnogi moški, poklicani k volitvam. Toda mi sodimo, da je ženska v prvi vrsti ustvarjena za rodbino, to glavno podstavo vsakemu zdravemu državnemu in družab­nemu organizmu. In rodbina, obitelj bi trpela škodo, ako se i tja zanese politicni razpor. Kako bi izgledalo v rodbinskem krogu, ako bi mož in žena bila nasprotnega politicnega mišljenja ter oba poklicana, izraz dati svojim politicnim nazorom na volišcu!« (po: »Drugo citanje volilne preosnove«, Slovenec, 1907, št. 264). Liberalcem, za katere so volili premožnejši sloji, je volilna ureditev, ki je temeljila na volilnem cenzusu, ustrezala. Iz strahu, da bodo po uveljavitvi splošne in enake volilne pra-vice neizobražene ženske volivke popolnoma pod vplivom duhovšcine in bodo zato podpirale SLS, so ženski volilni pravici nasprotovali. Ljubljanski župan Ivan Hribar je pri razpravi o reformi obcinskega reda decembra 1905 pou­ od leta 1908 vecino v kranjskem deželnem zboru. »Liberalci so hoteli ženskam – davkoplacevalkam vzeti volilno pravico pri obcinskih volitvah. Sloven-ska Ljudska Stranka je rešila pravico davkoplacevalk in v deželnem zboru preskrbela, da volijo ženske volilke osebno. Zapomnite si to volilke.«3 »Volilna reforma za obcine na Kranjskem in po­sebej za Ljubljano, ki je najnaprednejša in najbolj demokraticna v celi Avstriji, je zasluga SLS,« je na shodu v veliki dvorani hotela Union, 6. januarja 1911 poudaril nacelnik stranke dr. Ivan Šusteršic.4 Slovenski narod je poudarjal, da je namen no-vega volilnega reda iztrgati liberalni stranki iz rok vecino v ljubljanskem obcinskem svetu. Napredni tabor naj bi ženskam v Ljubljani priboril volilno pravico že v casu, ko katoliška stranka še ni obsta­jala in je politicni boj veljal zmagi slovenske stranke nad nemštvom. Nov je samo nacin volitev, saj bodo ženske morale osebno priti na volišce.5 Slovenec je volivke SLS svaril pred liberalno agi­tacijo: »Ljubljanske liberalne dame pod vodstvom dr. Tavcarjeve, Sirceve, Šlajmarjeve in drugih uprizar­jajo velik lov na naše volilke. Vozijo se že po mestu. daril: »Po mojem mnenju ta volilna pravica itak ni imela nobenega pomena, ker je ženske niso smele izvrševati same. Proti temu, da bi se ženskam dala volilna pravica, govori pa veliko tehtnih razlogov, med katerimi je najvažnejši pac ta, da za rodbinsko in družabno življenje ni koristno, ako se ženska prevec udeležuje strankarskih bojev, ki danda­nes tudi pri tako eminentnih nepoliticnih stvareh, kakor je uprava obcin, le preradi prehajajo na politicno polje.« (»Volilna reforma za ljubljanski obcinski svet«, Slovenec, 1905, št. 277). Dr. Karel Triller je marca 1907 v razpravi o spremembi obcinskega volilnega reda zagovarjal izkljuc­no moško volilno pravico v splošni kuriji z argumentom, da bolj radikalne volilne reforme vlada ne bo potrdila (po: »Sprememba obcinskega reda in obcinskega volilnega reda«, Slovenski narod, 1907, št. 54). Socialdemokrati so zagovarjali splošno (moško in žensko) volilno pravico, vendar njihov glas ni imel tako velike teže kot liberalni in katoliški koncepti. Ženski shod, ki so ga socialdemokrati sklicali 19. marca 1911 v Narodnem domu, naj bi neslavno propadel. Etbina Kristana je prišlo poslušat samo okrog deset Ljubljancank (po: »Etbina Kristana Lju­bljancanke – odklonile«, Slovenec, 1911, št. 65). 3 »Liberalci in ženstvo«, Slovenec, 1911, št. 90. 4 Po: »Klerikalci in obcinske volitve«, Slovenski narod, 1911, št. 5. 5 Po: »Ljubljansko ženstvo in obcinske volitve«, Slovenski narod, 1911, št. 90. Ustanovile so tudi nekak odbor in so posamezne dame že dolocene, da bodo zavzele prostore v obližju volišc. Volilke, ne pustite se terorizirati od dam libe­ralnih frakarjev, ki Vas hocejo poznati le pri volitvah, in ki v svili sicer ošabno šume mimo Vas! Ne kažite jim izkaznice, ne kažite jim kuverte, ne kažite jim glasovnice! Pogumno mimo njih na volišce!«6 Ivan Šusteršic je 17. aprila na shodu v veliki dvorani hotela Union okrog dva tisoc udeleženk katoliškega ženskega shoda nagovoril z naslednjimi besedami: »Da ste se zbrale v tolikšnem številu, je to dokaz, kako prav smo pogodili v deželnem zboru, ko smo storili velik korak naprej v obcinskem volil­nem redu v smeri popolne politicne ravnopravnosti ženske z moškim. (Veliko odobravanje.) Ogromna udeležba današnjega shoda, kaže, da se ljubljansko ženstvo zaveda svoje naloge kot važen faktor clove­ške družbe. V svetovni zgodovini je ženstvo igralo razlicno vlogo, a vselej je bila ta vloga ženstva odvi­sna od verskega vprašanja v doticni dobi. Resnica je, ki je nihce ne more ovreci, da je šele kršcanstvo dalo ženski njeno dostojanstvo in jo rešilo iz suženjstva ter jo napravilo za enakopravno družico možu. Resnica pa je tudi, da ženska pozicija sloni na kršcanstvu, da ž njim stoji in pade. Za kaj se gre? Gre se za to, ali bo vladalo v javnosti ali v družini kršcansko nazi­ranje ali pogansko. To je glavno vprašanje, ki stoji na dnevnem redu družbenega življenja, ki je velike važnosti tudi pri nas v Ljubljani, morebiti še bolj kot kje drugje. To vprašanje odlocuje in loci stranke. Tu-kaj je prišel moment, ki mora iti tudi ženska v boj za pravice, katere ji je priborilo in priznalo šele kršcan­stvo. Greh žene, uci kršcanstvo, je isti kot moškega in pravica žene je ista kot moškega. Ali v nekršcanski družbi je veljal drug nauk, drugacni moralni zakoni za moža, drugacni za žensko. Nobena ženska pa, ki se zaveda, da je pred Bogom enakovredna, ne bo liberalnega nauka, da je moškim vse dovoljeno, priznavala.« Šusteršic je oznacil liberalce za sovra­žnike Cerkve in to trditev ponazoril z nazornimi primeri (nasprotovanje nerazdružljivosti zakonske zveze in zlorabi prižnice in spovednice v politicne namene, bogoskrunsko pisanje liberalnega casopis­ja). Udeleženke shoda je pozval, naj aktivno pristo­pijo k ljubljanskim obcinskim volitvam: »Žalibog nimate vse še volilne pravice, kajti ce bi jo imele, bi 6 Po: »Pozor volilke Slovenske Ljudske Stranke!«, Slovenec, 1911, št. 91. bilo že davno konec liberalizma. Vsaka izmed Vas pa lahko veliko pripomore do koncne zmage. Jezik imate, kakor vsak moški, rabite ga! Uplivajte, agiti­rajte, delajte, kar morete! Sicer pravi znani pregovor: Molk je zlato, govor pa srebro. Toda vcasih je govor zlato, molk pa nic vreden. Agitirajte cel teden in delajte, da bo kolikor mogoce vec glasov oddanih za kršcansko stranko. Vsak naj vé, da kdor odda glas za liberalno stranko, je zoper Krista in Cerkev. /…/ Ali ne vidite, žene, temelja, na katerem sloni sve­tost domacega ognjišca, ki je naše kraljestvo, ki ga morate braniti, kakor tudi svobodo Cerkve, v katero radi prihajamo. Boj bo hud, toda ako vsak stori svojo dolžnost, se bo zrušila 23. aprila liberalna moc. Go-voriti pa imate tudi 16. maja in 3. junija. Vseskozi Vas caka velika naloga. Pomislite na Dunaj, ki je danes kršcanski. Strli so tam židovsko-liberalno moc. Da pa se je to zgodilo, je to ena prvih zaslug žensk! – In ce pomislimo na to, se moramo vprašati, ali ni kaj takega pri nas lažje mogoce, pri nas v Ljubljani, kjer je bil sovražnik že tolikrat tepen, kjer nima vec drugega orožja kakor psovanje? Gotovo je, da bomo v nedeljo zrušili to liberalno trdnjavo, 16. maja pri deželnozborskih volitvah jo bomo še bolj in 13. junija pri državnozborskih vo­litvah se bo zrušila v prah. (Odobravanje.) Ce se bo pa to zgodilo že na belo nedeljo, se ne bomo jokali. V tem slucaju prepušcamo jok in škripanje z zobmi liberalcem. (Smeh.) Naj bo pa zmaga kadar hoce, tedaj glejte, da se bo reklo: ‘To je zasluga ljubljan­skega ženstva’, da boste ponosno korakale po beli Ljubljani, ki bo postala res pravo središce vesoljne Slovenije. (Odobravanje.)«7 Franja Tavcar je na shodu narodno-naprednih volivk v Mestnem domu 20. aprila 1911 pristašice liberalne stranke nagovorila takole: »Prvic stopajo ženske na volišce. Veselje bi moralo vladati nad to pridobitvijo, ce bi tega veselja ne grenila zavest, da klerikalna deželnozborska vecina ni vpeljala tega volilnega reda zaradi žene same, marvec, samo z namenom, da unici s pomocjo žena, in to seveda nezavednih in nerazsodnih žena, vsako kulturno gibanje. Ta stranka namrec upa, da s pomocjo teh »Kršcanskim ženam!«, Slovenec, 1911, št. 90. volilk dobi premoc v obcinskem zastopu in zato na­stavlja sedaj na vseh koncih svoje limanice, da bi vjela nekaj nerazsodnih volilk. Vero pošilja v boj in apelira na žensko cuvstvo­vanje. Toda me hodimo molit v cerkev, v svetu pa stojimo za svoje stanovske in rodbinske koristi in za duševno probujo nas in naših. Sami pa so klerikalci oni, ki nam trgajo iz srca zaupanje in vero. Mnogo je ljubljanskih žena, ki so se vzgojile v uršulinskem samostanu. Sedaj naj stopijo te naše uciteljice, v katerim smo videle kot mlade deklice nekaj vzvišenega, ki so žrtvovale vse posvetno za svoje ideale, – te uciteljice naj prestopijo sedaj zaradi borih 28 glasov prag samostana, ko prej niso smele in tudi sedaj in v bodoce ne smejo iz samostana niti ce jim leži na smrtni postelji mati! (Glasno ogorcenje!) Rodna mati tedaj niti toliko ni vredna, kakor en glas pri volitvah, kadar se to zljubi vrhovni cerkveni gospodi. Tako postopanje nikakor ne more biti veri v korist! (Odobravanje.)« Urednik Slovenskega naroda Rasto Pustoslem­šek na je istem shodu izpostavil: »Zakaj pa so napra­vili klerikalci tako obcinsko volilno reformo? Morda iz ljubezni do ženstva, morda iz pravicoljubnosti, da se dá ženskam tudi kos politicnih pravic? Mislim, da se ne more niti trenotka dvomiti, da so klerikalci to storili zategadelj, ker špekulirajo na žensko nepouce­nost in politicno nevednost, s katero upajo premagati in vreci ob tla napredno misel v Ljubljani.«8 Slovenski narod je poudarjal, da se klerikalci trudijo, da bi ulovili slovenske volivke v svoje mre­že; nadlegujejo jih osebno in s sramotnimi, lažnivi-mi in infamnimi pamfleti. Vendar poštena žena in poštena gospodicna ne moreta glasovati za klerikal­ce, ce nista izgubili zadnje trohice samospoštovanja. »Ljubljanske volilke so lahko razlicnega mišljenja. Ta je Nemka in bo volila z nemško stranko, ona bo volila socijaldemokraticno, slovenska volilka pa bo volila z narodnonapredno stranko, zakaj pošteno 8 »Volilno gibanje / Ženski volilni shod v 'Mestnem domu'«, Slovenski narod, 1911, št. 91. – V oklepaju je porocevalec opisoval odzive prisotnih na shodu. ženstvo ne more voliti s stranko zavrženih sleparjev in svinjarjev kakor so klerikalci. Pošteno ženstvo ne bo dalo svojih glasov stranki nesramnikov in lažnjivcev. Pošteno ženstvo ne more glasovati za pospeševalce svinjarstev v obliki rdecih bukvic. Pošteno ženstvo ne more stopiti na stran ljudi, ki umirajocim ugrabljajo testamente, ki izpri­jajo otroke s ‘seksuvalnim podukom’ in zabranjujejo, da duhovnike-necistnike ne zadene nobena kazen. Pošteno ženstvo ne more iti z banditi ženske casti, kakršne so se izkazali klerikalci, ki so v ‘Slovencu’ proglašali poštene slovenske žene in slovenska de­kleta za vlacuge in lajdre. Slovensko ženstvo v Ljubljani bi samo sebe zani-cevalo, ce bi šlo v volilni boj za ljudi, ki niso vredni, da jim sposoben clovek v obraz pljune.«9 Volitve v nedeljo, 23. aprila so potekale na 19 volišcih. Pri vsakem volišcu sta imeli katoliška in liberalna stranka svoje agitacijske lokale. Na mo-ških volišcih so volitve potekale sorazmerno mirno: »Sicer je bilo tod in tam nekaj prerekanja in nekaj burnih prizorov, vendar je šlo vse v redu in ni javna oblast nikjer imela vzroka za intervencijo.«.10 Do incidentov je prišlo na ženskem volišcu, ki je bilo v dekliškem mestnem liceju na Bleiweisovi cesti (danes Prešernova cesta). Slovenec je opisal svoje videnje nepravilnosti pri volitvah na ženskem volišcu. Liberalci, ki so imeli svoj agitacijski lokal v Supancicevi hiši, naj bi nabavili sto pišcalk in z njimi opremili razgrajace (»tolpo skoro samih mladih nerazsodnih pobov«) pred licejem. Nekatere liberalne dame naj bi v liceju zamenjavale kuverte volivk. Vmešal naj bi se ure­dnik Slovenca Ivan Štefe, ki je vodil bližnji volilni okraj v predavalnici deželnega muzeja Rudolfinu-ma, a so ga liberalne dame obtožile, da je on trgal volivkam glasovnice in kuverte iz rok. Pred licejem zbrani liberalci so zahtevali, da mora Štefe zapustiti licej. »Tulilo se je zunaj, da je posegla policija vmes, pa ne tako, da bi razgnala te ljudi, ki na cesti pred volišcem niso imeli nic opraviti« Policija je odredila, 9 »Ljubljansko ženstvo in obcinske volitve«, Slovenski narod, 1911, št. 90. 10 Po: »Zmaga v Ljubljani«, Slovenski narod, 1911, št. 94. da morajo Štefe in nekaj katoliških »nevolilk« zapu­stiti licej, liberalne »nevolilke«, zbrane okrog Franje Tavcarjeve, pa je pustila v liceju. Štefe je izjavil, da odide, ce to storijo vsi liberalci, ki so se sukali med volivkami. »Pred izhodom je pa divjala liberalna zavednost in bruhala liberalna olika. Vse, kar je bilo pripravljeno za redovnice, je moral prenesti Štefe in potem še dr. Pegan, ki je v tem trenotku prihitel na volišce.« Med kricaci na cesti sta bila tudi Pavel Grošelj in Fran Govekar. »Pojavil se je seve tudi Ribnikar, ki je kazal precej cudne zveze z demon-stranti, ker se je obnašal tako, kakor bi imel nanje kaj vpliva.« Štefe in Vladislav Pegan sta po liberalni intervenciji pri deželni vladi morala zapustiti licej. Štefe se je vrnil v deželni muzej, liberalni kricaci pa so metali odpadke proti muzeju. Orožniki so liberalne kricace potisnili nazaj in izpraznili cesto. Kricaci so svojo jezo stresli na tri uršulinke, ki so se z odprtim vozom po 12. uri pripeljale na volišce. Uršulinke so namrec kot uciteljice imele volilno pravico. Volilno pravico je imelo 28 uršulink. »Li-beralna fakinaža je ta voz skoro obrnila, pljuvala je nanj in klicala poštenim ženskam: Fej in najnesra­mnejše psovke. Neki liberalni akademik je udaril s palico po vozu. Nekaj najnesramnejših je bilo na­znanjenih, orožniki pa so zapodili napadalce proti Šelenburgovi ulici. Fanticki so pred bajoneti izgubili vso korajžo in so leteli, kar so jih noge nesle. Bleiwe­isova cesta je bila skoro popolnoma izpraznjena, le iz zasede je zacivkalo kako otroce kako psovko, n. pr. iz hiše gosp. Lillega. Tako so se uršulinke pripeljale na volišce skoro po popolnoma izpraznjeni cesti. V ozadju samo so liberalci tulili in psovali redovnice, posebno so se pa usipale take psovke na žensko cast iz liberalnega volilnega lokala v Supancicevi hiši.« Slovenec je opazil, da so liberalci po Bleiweisovi cesti razporedili amaterske fotografe. Ti so se po intervenciji orožnikov morali umakniti, ostal pa je fotograf na oknu hiše na Bleiweisovi št. 20 (do­mnevno stanovanje deželno-vladnega policijskega komisarja Trnovca). Orožniki so do vecera zaprli Bleiweisovo cesto. Skozi orožniški kordon so smele samo volilvke. Liberalci so se zbirali tudi pred vho­dom v uršulinski samostan in zmerjali uršulinke, a so jih tudi od tam pregnali. »Ondi, kjer so volili volilci, ni bilo škandalov; na moških volišcih je bil še precejšen mir, na žensko volišce, kamor so prvikrat stopile slovenske žene, da bi svobodno in prosto volile, so liberalci vrgli necuveno razgrajaštvo in nepopisna nasilstva. Takim razmeram se bo napravilo konec! Nune popoldan na volišcu (v: Slovenski ilustrovani tednik, 1911, št. 10) Nune dopoldan na volišcu (v: Slovenski ilustrovani tednik, 1911, št. 10) Štefeta ženejo Žandarmerija poziva k razhodu (v: Slovenski ilustrovani tednik, 1911, št. 10) (v: Slovenski ilustrovani tednik, 1911, št. 10) Žandarmerija razganja demonstrante Pred ženskim volišcem na liceju (v: Slovenski ilustrovani tednik, 1911, št. 10) (v: Ilustrirani Slovenec, 1926, št. 27) Liberalci in liberalke so vceraj zopet pokazali, da so le stranka nasilstev! Takih surovosti, ki jih uganjajo liberalci v slovenski metropoli, ni pri nobenih voli­tvah, v najbolj oddaljeni mažarski luknji.«11 Slovenski ilustrovani tednik je v 10. št. objavil nekaj fotografij, ki so bile posnete pred ženskim volišcem, ki jih lahko oznacimo za manjšo fotore­portažo (nune na volišcu, Štefeta ženejo, žandar­merija poziva k razhodu, žandarmerija razganja demonstrante). 12 Slovenec je trdil, da je bil liberalni napad na ur­šulinke organiziran. Jutro in Slovenski narod sta po-rocala o burnih, vendar dostojnih demonstracijah, zanikala pa sta, da bi prišlo do napada na uršulinke. Slovenski narod je dan po volitvah porocal, da so liberalne in nemške agitatorke postopale na do-stojen in zakonit nacin, in napadel Ljubljancan­ke, ki so agitirale za kandidate SLS: »Klerikalne ženske so se obnašale kakor stekle živali. Psovale so napredne dame z najostudnejšimi psovkami. Vsa brezmejna, vprav zverinska sirovost te klerikalne druhali je prišla pri ti priliki na dan in res žalostno in sramotno je za Ljubljano, da ima taka svojat vo­lilno pravico.« Oznacil jih je za »znorele tercijalke«, tiste Ljubljancanke, ki niso imele volilne pravice, pa za »tolpo cigararic in druge pijane babure«, ki jih vodita »Peganova boljša polovica« in »Štefulja« (soproga Ivana Štefeta) »s tistimi manirami, ki se jih je privadila tedaj, ko je s Vettrom na Storžic hodila«. »Te babe so se obnašale kakor pijane prostitutke, so trgale našim volilkam legitimacije iz rok, jim za­menjavale kuverte, suvale naše dame, jih tikale in zmerjale.« Pristaše SLS pa je Slovenski narod pri­merjal s »šimpanzi v cvingerju« – »po obrazih so bili opicam prav podobni«.13 Slovenec je pisal o ljubljanski narodno-napredni sodrgi, o mulariji liberalnih pobov in puncol, o ljubljanskem mobu in o popolnem bankrotu svobo­ 11 Po: »Necuvena nasilstva liberalne stranke«, Slovenec, 1911, št. 93. – Pavel Grošelj (1883–1940), biolog, kulturni delavec in prešernoslovec; Fran Govekar (1871–1949), pisatelj, dra­ matik, kritik in kulturni delavec. 12 Po: »Slike iz ljubljanskih obcinskih volitev«, Jutro, 1911, št. 421. 13 Po: »Zmaga v Ljubljani«, Slovenski narod, 1911, št. 94; »Iz ženskega volišca«, prav tam. domislene mladine na Slovenskem. »Liberalna klika v Ljubljani je propadla – bliža se tudi tvoj konec, slavna mularija!«14 Angela Vode se je spominjala, da liberalci s svo­jimi demonstracijami proti ženskam, ki so prihajale na volišce, žensk niso pridobili. Neka delavka je ponosno zabrusila napadalcem: »Lepo, tako se vede gospoda!«15 Izvršni odbor Slovenske ljudske stranke je na seji 25. aprila 1911 pripravil izjavo, v kateri se je zahvalili volivkam in volivcem v ljubljanski mestni zastop. »Castitim gospem uršulinkam izreka zvršilni odbor svoje spoštljivo obcudovanje nad njihovim heroizmom, ki so z njim prenašale ostudno in brez­primerno podlo divjanje liberalne druhali, katera je pod vodstvom liberalnih voditeljev razgrajala proti njim.« Med drhaljo je bila tudi šolska mladina, ki je – nedvomno nahujskana – uganjala najvecje su­rovosti vprico svojih uciteljev, je poudaril Slovenec. Izvršilni odbor je odlocno in ogorceno protestiral proti vodilnim policijskim uradnikom, saj so bile (kljub pravocasnim opozorilom) varnostne odred-be nezadostne. Proti demoralizaciji in podivjanosti, ki jo goji liberalna stranka zlasti med mladino, je potrebno nastopiti odlocno, enako proti vsem, ki s to stranko sodelujejo. Izvršilni odbor je zato progla­sil politicni bojkot liberalne stranke: »Od vsakega mandatarja S. L. S. se mora zahtevati pisna obveza, da se bo izogibal vsakemu politicnemu stiku z libe­ralno stranko in da v nobenem slucaju ne sme rabiti politicnega vpliva v prilog liberalne stranke in njenih pristašev. Vsak prestopek proti temu sklepu pomenja izdajstvo S. L. S. in zvršilni odbor bo izvajal v danih slucajih brezobzirno vse posledice proti krivcu.«16 Nacelnik Slovenske ljudske stranke Ivan Šuster­šic je na protestnem shodu 13. maja 1911 v veliki dvorani hotela Union (zbralo naj bi se tri tisoc lju­bljanskih katoliških žena in deklet) pokazal »nesra­mne in bogoskrunske karikature«, ki jih je dan pred volitvami objavil Slovenski narod. Liberalni casnik je namrec tik pred volitvami ponatisnil nekaj kari­katur iz satiricnega lista Osa, ki ga le liberalni tabor 14 Po: »Slavna sodrga«, Slovenec, 1911, št. 94. 15 Po: Angela Vode, Spomini (po: Spomini in pozaba, Ljubljana 2000, str. 67). 16 Po: »Izjava zvršilnega odbora S. L. S.«, Slovenec, 1911, št. 95. Pet karikatur iz Ose v Slovenskem narodu, 1911, št. 92. – Karikatura levo zgoraj je delo Hinka Smrekarja, spodnja karikatura pa je najbrž Gasparijeva, prav tako karikaturi na desni strani. izdajal v letih 1905/1906. 22. aprila 1911 (št. 92), to je dan pred volitvami, je objavil kar pet karikatur iz nekdanje Ose. Šusteršic je na protestnem shodu odlocno nasto­pil proti ljubljanskim liberalcem: »Da je narodno- -napredna stranka organizirala ta napad, to se vidi tudi iz preludija liberalnih dnevnikov, iz liberalnega casopisja, ki je šcuvalo že vnaprej proti redovnicam in poštenemu ženstvu. Zlasti v soboto so veliko pri­pomogle tiste nesramne karikature ‘Slovenskega Naroda’, – kaj takega Ljubljana še ni videla in jaz se le sprašujem, kje je državni pravdnik? Akoravno se mi studi, jih bom v vecen spomin pokazal na platnu, da sodite sami. Grdo je, nesra­mno je, konfisciralo se ni in zato vam bom pokazal samo en izgled. (S skiopticnim aparatom so se nato pokazale na platnu dve sliki. Ogorcenja zborovalk nad liberal-no nesramnostjo ni hotelo biti konca. Neprestani viharni Fej-klici ‘Slov. Narodu’, liberalni stranki in njenim voditeljem.) Mislim, da je to zadosti. Videli ste tukaj, na kako nesramen in necuven nacin sramote redovnice in duhovnike, da moram reci: Kazen božja mora priti na sramotilce! (Res je!) Na drugi strani ste videli zasramovano slovensko ljudstvo, ki jaha na preši-cih, – naše slovensko ljudstvo zasramovano od onih, ki pravijo, da so nositelji slovenske kulture. (Škan­dal!) Redovnico ste videli zasramovano, in vendar so liberalne dame, ki hodijo v uršulinski samostan in pravijo redovnicam: Poljubim roko! (Ogorcenje!) Pri tem se mora zbujati cloveku do skrajnosti ogorcenje in tak srd, da recemo: Stranka, zmožna kaj takega, – dol ž njo! (Odobravanje.)«17 Ob pogledu na »svinjski karikaturi« Slovenskega naroda so v dvorani zadoneli klici »fej«, »tako, da 17 »Zadošcenje razžaljenemu ljubljanskemu ženstvu!«, Slove­nec, 1911, št. 98. je v resnici cisto nemogoce ta strašni vihar popisati!« »Ženske so ogorceno dvigale roke, vzklikale v svetem srdu najogorcnejše vzklike, protest je bil tak, da bi bilo moralo biti v dno duše sram liberalne prvake, ce bi bili zraven.«18 Šusteršic je na zborovanju v hotelu Unionu po­kazal risbo duhovnika in nune med poljubljanjem, ob kateri je bila v Slovenskem narodu objavljena pesem »Odpravljena klavzura ali misli mlade nune po volitvah«: »Klavzura je odpravljena / in je pod kap postavljena, / opral jo bo sedaj hudir / skušnjav pa bo zdaj enkrat mir. // Življenje vendar je lepo, / kako ne bo, kako ne bo, / se v kamri bom kušavala / nic vec na samem spavala.« Šusteršiceve besede o zasramovanem sloven-skem ljudstvu, ki jaha na prašicih, so se nanašale na Gasparijevo karikaturo »Klerikalna armada pri­haja k volitvi« (v Osi pod naslovom »Izlet slavnega telovadnega društva ‘Cuka’, ki se je pocetkom vsled neljube pomote imenovalo ‘Orel’«). Na protestnem shodu so prebrali pismo uršu­linke, ki je opisala napad protestnikov pred lice-jem: »Peljemo se ob pol 1. uri od doma. Ko zavije voz iz Franc Jožefovega drevoreda na Bleiweisovo cesto, zagledamo crno množico v daljavi. Komaj pride voz v bližino, nas obsipljejo. Ko zagledajo v vozu redovnice, se zacne divji vrisk, žvižganje, vpitje: Nazaj, nazaj! – - – kletve, svinje – - fej (in besede, ki jih tu ne moremo ponavljati) in s pestmi in palicami uplašijo konja, da se obrne. Konj se upira in jo zavije, da se zacenja voz nagibati na stran. Bili smo si v svesti, da smo v smrtni nevarnosti, kajti, ce se voz prevrne, nas pomendra ta divja tolpa v tla. (Veliko ogorcenje.) Voznik miri konja, hoce ga spraviti v pravi tir, a znova nas obsiplje rjoveca množica, pljuje noter na nas, na konja, na voz, zbega konja tako, da je stal pred oknom voza; – ne vem, ali je kdo konja spregel, ali kaj so delali. Medtem pristopi k vozu nek uradnik in zahteva naše legitimacije, veli obrniti vozniku proti volišcu. A znova užuga svojat s palicami, pestmi in žvižganjem konja, nek pobalin pristopi, zacne daviti konja za grlo in ga potiskati zopet nazaj. Najbolj je besnel ta­ 18 »Shod ljubljanskega kršcanskega ženstva«, Slovenec, 1911, št. 97. cas okrog voza nek Ceh, okrog 30 let star, v svetlosivi obleki, preklinjal je in stresal cel koš ceških psovk na nas in pljuval, da je bila prednica na desnem licu in po obleki popljuvana, medtem ko je nekdo drug na levem oknu meni opljunil levo lice. Zopet pristopi uradnik, – zdaj so bili že trije oro­žniki in stražniki tu – veli nam izstopiti, ker je konj prevec zbegan. Slišala sem še, kako je uradnik velel, naj neko­ga aretirajo, bajoneti so potisnili množico toliko od voza, da smo izstopile in nastopile trnjevo pešpot. Kajti v bližini liceja so bile priproste in srednjih slojev ženske, ki so grdo zijale in vpile na nas: ‘Prav vam je, še slabše se vam bo godilo, ko nam!’ – Ne vem, kaj so hotele reci s tem. Nazaj smo najele drugega voznika. Zaprle smo okna in rekle, zapeljati mimo Valvazorja. Tudi tam je bila mala druhal, ki je žvižgala, eden pa je udaril s palico ob okno, ki pa se ni zlomilo. Ako bi nas Bog ne varoval, lahko bi nas stalo življenje, ali vsaj cele ude bi nam polomili. (Nepo­pisno ogorcenje.) To je bilo slabo, da smo imeli volišce na ekstre­mno liberalnih tleh, kjer so se cutile liberalne dame gospodinje v hiši. (Ogorcenje.)« Ljubljansko kršcansko ženstvo je na predlog so-proge Pegana sprejelo resolucijo: »Kršcansko žen­stvo v Ljubljani protestuje ogorceno zoper podlo in lopovsko obnašanje liberalne druhali dne 23. aprila t. l. napram ženskim volilkam v obce, zlasti pa napram redovnicam! Istotako protestuje najodlocneje zoper podlo in surovo žaljenje kršcanskega ženstva po liberalnih listih. Kršcansko ženstvo se izreka solidarno in izjavlja, da ne miruje, dokler se ne stre sodrga, ki je v sramoto Ljubljani in njenemu prebivalstvu.«19 19 Po: »Zadošcenje razžaljenemu ljubljanskemu ženstvu!«, Slovenec, 1911, št. 98. Na volitvah je bilo izvoljenih 23 liberalnih kan­didatov. NNS je imela šibko vecino v ljubljanskem obcinskem svetu. Štirinajst mandatov v obcinskem svetu je dobila SLS (mdr. sta bila izvoljena Ivan Kre-gar in Ivan Štefe), Nemci 7 mandatov in enega soci­alni demokrati.20 Na nadomestnih deželnozborskih volitvah sredi maja 1911 je bil v Ljubljani z absolu­tno vecino glasov izvoljen liberalni kandidat prof. J. Reisner, na državnozborskih (ožjih) volitvah v Ljubljani junija 1911 pa je bil za državnozborskega poslanca izvoljen dr. Vladimir Ravnihar. Protikan­didat SLS pri obeh volitvah, ki so tokrat potekale mirno, je bil dr. Vinko Gregoric, ki se je obakrat uvrstil na drugo mesto (nadomestne volitve: Rei­sner 1685, Gregoric 933, dr. F. Eger 455, F. Bartl 181; državnozborske volitve: Ravnihar 2665, Gregoric 1643, Kristan 797, Eger 515; ožje volitve: Ravnihar 3283, Gregoric 1839).21 Ko karikatura postane politicno orožje V Ljubljani so leta 1911 izhajali trije dnevni­ki. Najmlajši med njimi, dnevnik Jutro (marec 1910–maj 1912) je bil prvi slovenski dnevnik, ki je objavljal prave, aktualne karikature. Njegov usta­novitelj je bil casnikar Milan Plut (1881–1925), ki se je avgusta 1909 iz Beograda vrnil v Ljubljano.22 20 Rezultati volitev na ženskem volišcu v liceju so bili naslednji: v 1. razredu je NNS dobila 149, SLS 126, socialdemokrati 3 in Nemci 89 glasov, v 2. razredu NNS 292, SLS 386 glasov, socialdemokrati 22 in Nemci 111 glasov, v 3. razredu NNS 505 glasov, SLS 546 glasov, socialdemokrati 41 in Nemci 292 glasov (po: »Izid ljubljanskih obcinskih volitev«, Jutro, 1911, št. 415). 21 Po: »Nova zmaga v Ljubljani«, Jutro, 1911, št. 437; »Izid državnozborske volitve v Ljubljani«, Jutro, 1911, št. 464; »Izid ožje volitve v Ljubljani«, Jutro, 1911, št. 471. 22 Milan Plut se je za jugoslovansko idejo navdušil na gimnaziji v Karlovcu. Preselil se je v Beograd, sodeloval s tamkajšnjimi listi, nato pa se je zaposlil pri srbskem tiskovnem uradu (referat za slovenske liste). Na njegovo pobudo so bili na prvo jugoslovansko umetniško razstavo septembra 1904 (ob kronanju kralja Petra I.) povabljeni slovenski umetniki in slovenski listi. Kapetan Milan Pribicevic je Pluta pritegnil k sodelovanju v Narodni odbrani, Slovenski narod pa ga je angažiral za stalnega beograjskega dopisnika. Po pre­nehanju izdajanja Jutra se je zaposlil pri Dnevu in pisal o slovenskih razmerah za beograjske liste. Ob prvi balkanski vojni je bil porocevalec v Srbiji. Med prvo svetovno vojno je bil mobiliziran v avstrijsko armado. Leta 1920 se je zaposlil v uredništvu Jutra (referat za politicne in gospodarske razmere v Srbiji). Po hudi bolezni je umrl leta 1925 v umobolnici na Studencu (po: »Milan Plut«, Slovenski narod, 1925, št. 79). Med sodelavci Jutra so bili Vitomir F. Jelenec, Ru­dolf Krivic, dr. Ivan Lah, Franjo Pirc, Viktor M. Zalar idr. Dnevnik je tiskala Uciteljska tiskarna v Ljubljani. Novost za Ljubljano je bila, da je Jutro izhajalo zjutraj. V prvem letu izhajanja je Jutro objavilo samo nekaj karikatur (vselej na prvi strani desno zgo-raj). Tarce karikatur so bili: dr. Ivan Šusteršic, škof dr. Anton Bonaventura Jeglic, ravnatelj deželnega muzeja dr. Josip Mantuani. V Jutru so se politic­ne in portretne karikature zacele redno pojavljati januarja 1911 (od št. 324). Risal jih je Maksim Ga-spari (1883–1980), ki je karikature signiral z drobno cvetlico ali crko B. Že v št. 328 je bila karikatura zaplenjena. »Vcerajšnja zaplemba je bila pa res taka, da je z njo državni pravdnik prekosil samega sebe; zacel je konfiscikovati že karikature! Bravo, gospod Pianiche!«23 Ker je pred volitvami nekaj drobnih karikatur (vinjete k satiricnim pesmim) objavil tudi Slovenec, je bil to prvi primer v zgodovini slovenskega casni­karstva, da sta nasprotna politicna tabora vodila politicni boj tudi s pomocjo karikatur. Jutro je pred ljubljanskimi obcinskimi volitva-mi nekaj karikatur objavilo tudi na razglednicah. Razglednice s karikaturami »Ljubljana in dr. Žlin­dra« (v casniku kot »Bela Ljubljana in crna Žlindra«, Jutro, 24. 2. 1911, št. 357),24 »Šuklje in ljubljanski policaji« (karikatura Frana Podrekarja v št. 358, 25. 2. 1911: deželni glavar Fran Šuklje med pregle­dom mestnih stražnikov) in »Skumrana Ljubljana« (»Žalostna pesem o še bolj žalostni usodi Ljublja­ne«, 18. 2. 1911, št. 351). Prvi dve razglednici je c. kr. državno pravdništvo konfisciralo. »Proti tej kuriozni konfiskaciji, ki se je ocividno izvršila na 23 Jutro, 1911, št. 329. 24 Katoliškega prvaka dr. Ivan Šusteršica so zaradi suma ne­poštenega kupcevanja z žlindro njegovi nasprotniki posme­hljivo imenovali dr. Žlindra. Gospodarska zveza je pozimi 1899/1900 narocila vecje kolicine Thomasove žlindre. Na­celnik Gospodarske zveze dr. Šusteršic je izrocil zvezi 2000 K, da bi lahko žlindro ponujala svojim clanom ceneje kot Kranjska kmetijska družba. Nekaj žlindre je bilo 15 % na­mesto 18 %, zato so liberalci napadali Šusteršica in Gospo­darsko zvezo. Radikalni nemški poslanec Stein je 24. aprila 1902 zaklical dr. Šusteršicu v neki debati v parlamentu: »To-maževa žlindra!« To naj bi bilo mašcevanje, ker je Šusteršic na neki tajni seji zaklical Wolfu »spriden študent«. Zadevo je obravnaval disciplinarni odsek parlamenta, kateremu so Vsenemci predložili prevode clankov Slovenskega naroda. Preiskava je ugotovila, da Šusteršicevo osebno poštenje ni bilo prizadeto, njegov zavod pa se je posluževal umazane konkurence, zato odsek za Steina ni predlagal graje. Zadevo je 1. maja obravnaval plenum parlamenta (po: »Žlindra v drž. zboru«, Slovenski narod, 1901, št. 96; Fran Erjavec »Razmah katoliškega gibanja«, Zgodovina katoliškega gi­banja, Ljubljana 1928, str. 76–77). pritisk klerikalcev, smo seveda vložili pritožbo.«25 Ljubljansko sodišce in graško nadsodišce konfi­skacije nista potrdili. Šusteršicevo karikaturo je kot »zelo posreceno« pohvalil dunajski Extrablatt.26 Na shodu volivcev SLS 9. aprila 1911 v Ljud­skem domu v Ljubljani je urednik Slovenca Ivan Štefe opozoril na karikaturo »Skumrana Ljublja­na«: »’Jutrova’ gospoda je izdala za volilno agitacijo neke razglednice, na kateri je naslikana razcapana Ljubljana. Taka je postala Ljubljana pod liberalnim gospodarstvom in Ljubljancanje bi morali kmalu tako raztrgani okolu hoditi, ako bi še dolgo skrbeli zanje stari magistratovci. ‘Jutrovci’ so izdali razgle­dnico, na kateri ‘dr. Šusteršic lovi Ljubljano’. Tu so se pa zopet urezali. Na razglednici se dobro vidi, da manjka silno malo, da jo res dobi. (Veselost. Tako je!) Ene razglednice pa niso ‘Jutrovci’ izdali: narisali naj bi nanjo svojo skrevljeno stranko, katero morajo na vse strani podpirati, da se ne podere. Ta stranka je nekaka taka kot kroparski Putapaja. (Veselost.) Ta mož je bil silno skrevljen. Nekoc se je usilil župniku, ko se je selil, in je zagrabil za stekleno uro, da mu jo ponese. Župnik mu je branil, pa Putapaja se je postavil in dejal: ‘Gospod fajmošter, nic se ne bojte, saj vidite, da sem od vseh strani podprt.’ (Veselost.) Mož je nesel uro, pa se je tudi pošteno prevrnil. Tako se bode tudi liberalna stranka s staro magistratno uro prevrnila in naj se dela še tako ‘podprto’.«27 Jutro je podpredsednika trgovsko-obrtne zbor-nice Ivana Kregarja in urednika Slovenca Ivana Štefeta obdolžilo sleparij pri volitvah v zbornico leta 1908. O Štefetu, ki naj bi bil tudi dopisnik nemških listov, je pisalo, da je hotel lansirati lažne vesti o konkurzu Uciteljske tiskarne, o liberalnem poslan-cu Ivanu Hribarju in o poslanici ljubljanskega škofa Jeglica.28 25 Po: »Šušteršic, Šuklje in Ljubljana konfiscirani«, Jutro, 1911, št. 376. 26 Po: »'Jutrova' karikatura v dunajskem 'Extrablattu'«, Jutro, 1911, št. 392. 27 »Zmagi nasproti!«, Slovenec, 1911, št. 84. 28 Po: »Klerikalne lumparije«; »Zanimiv in znacilen dogo­ dljaj izza klerikalnih kulis«, Jutro, 1911, št. 375. – Državno pravdništvo je na podlagi ovadb proti Kregarju in Štefetu zacelo preiskavo. Maja 1912 sta bila oba pred celjsko poroto soglasno oprošcena (po: Fran Erjavec, »Zmaga katoliškega gibanja / Slovenska politika od l. 1907. do prevrata.«, Zgo­ dovina katoliškega gibanja na Slovenskem, Ljubljana 1928, str. 190). Štefe je zaradi clankov »Klerikalne lumparije« in »Za-nimiv in znacilen dogodljaj izza klerikalnih kulis« (Jutro, 14. 3. 1911, št. 375) tožil Jutro in predlagal takojšnjo prei­skavo. Popoldan istega dne sta na uredništvo Jutra prišlapreiskovalni sodnik in Štefe. Želela sta odkriti identiteto pisca clankov. V uredništvu so bili tedaj Milan Plut, me-stni tržni nadzornik in vodja mladinov v liberalni stranki Adolf Ribnikar (po mnenju Slovenca avtor obeh clankov), slikar-karikaturist Maksim Gaspari, Franjo Pirc, Viktor M. Zalar, dr. Ivan Lah in Fr. Brozovic. Preiskali so Plutovo mizo, na kateri je bila poleg številnih papirjev Gasparijeva karikatura Otona Župancica (objavljena v Jutru št. 383), in druge mize, vendar rokopisov, zaradi katerih je Štefe vložil tožbo, niso našli.29 Milan Plut je Jutro urejal v »radikalno-jugoslovanskem duhu«.30 Kot clan Narodne odbrane naj bi od Milana Pri­bicevica dobil nalogo, naj širi jugoslovansko propagando in iredentisticno gibanje med Slovenci. Mladini v liberalni stranki pa so Jutro uporabljali v boju proti staremu krilu in proti katoliški stranki.31 Jutro se je ves cas otepalo z denarnimi težavami. Podpo-re, ki jih je dobivalo iz Srbije, so kmalu usahnile. Uciteljska tiskarna, ki je v uredništvo Jutra nastavilo mladine,32 je zahtevala poplacilo racunov. Ko sta se uredništvo in uprava Jutra morala preseliti iz prostorov v Uciteljski tiskarni, so vzeli s seboj originale karikatur, ki so viseli na stenah. Pustili so samo eno kari­katuro, ki prikazuje – koritarje. »Radovedni smo res, ako so ‘Danicarji’ [op. uredništvo casnika Dan], ki so potem zasedli one prostore, to razumeli. Prevec ne verujemo in to, ker nimamo posebno dobrega mnenja o danicarski pameti.«33 Uciteljska tiskarna je zacela izdajati nov dnevnik Dan. Milan Plut je preselil uredništvo in upravništvo Jutra v Trst. Jutro je bralce obvestilo, da se bo v Trstu intenzivneje, kot je bilo doslej mogoce, ukvarjalo tudi s karikaturo.34 Casnik je objavil nekaj Gasparijevih karikatur. Jutro je prenehalo izhajati s št. 771. Plut je napovedal, da bo urejal tedensko politicno revijo Slovanski Jug.35 29 Po: »Štefe pri 'Jutru'«, Slovenec, 1911, št. 61. 30 Po: »Milan Plut«, Slovenski narod, 1925, št. 79. 31 Po: Avgust Pirjevec, »Plut Milan«, Slovenski biografski leksikon, 7. zvezek, Ljubljana 1949, str. 388–389. 32 Po: Milan Plut, »Ponesrecen atentat na 'Jutro'«, Jutro, 1912, št. 664. 33 Po: »So razumeli?«, Jutro, 1912, št. 665. 34 Po: »Našim ljubljanskim p. n. narocnikom«, Jutro, 1912, št. 660. 35 »V slovo«, Jutro, 1912, št. 771. Maksim Gaspari, »Bela nedelja bodi dan vstajenja za belo Ljubljano in dan pogube njenih škodljivcev!«, Jutro, 1911, št. 414 Maksim Gaspari, »Klerikalni naskok na Ljubljano«, Jutro, 1911, št. 412 Jutro, 1911, št. 413 – Maksim Gaspari je karikature v Jutru »podpisal« s cvetlico. Jutro (Trst), 1912, št. 726 Maksim Gaspari, »Angel Šusteršic nunam-mucenicam«, Jutro, 1911, št. 430 – Šusteršic izroca uršulinskim mucenicam palmo muceništva. »Boltatu Pepe« v Slovencu Slovenec, 1911, št. 87 Slovenec, 1911, št. 87 Slovenec, 1911, št. 89 Slovenec, 1911, št. 90 Slovenec, 1911, št. 92 Viri in literatura Casopisni viri »Žlindra v drž. zboru«, Slovenski narod, 1901, št. 96. »Feminizem«, Slovenec, 1902, št. 62. »Volilna reforma za ljubljanski obcinski svet«, Slovenec, 1905, št. 277. »Sprememba obcinskega reda in obcinskega volilnega reda«, Slovenski narod, 1907, št. 54. »Drugo citanje volilne preosnove«, Slovenec, 1907, št. 264. »Impozantno zborovanje ‘Slomškove zveze’ v Bohinjski Bistrici«, Slovenec, 1908, št. 206. »Štefe pri ‘Jutru’«, Slovenec, 1911, št. 61. »Klerikalne lumparije«; »Zanimiv in znacilen dogodljaj izza klerikalnih kulis«, Jutro, 1911, št. 375. »Šušteršic, Šuklje in Ljubljana konfiscirani«, Jutro, 1911, št. 376. »’Jutrova’ karikatura v dunajskem ‘Extrablattu’«, Jutro, 1911, št. 392. »Izid ljubljanskih obcinskih volitev«, Jutro, 1911, št. 415. »Slike iz ljubljanskih obcinskih volitev«, Jutro, 1911, št. 421. »Nova zmaga v Ljubljani«, Jutro, 1911, št. 437. »Izid državnozborske volitve v Ljubljani«, Jutro, 1911, št. 464. »Izid ožje volitve v Ljubljani«, Jutro, 1911, št. 471. »Našim ljubljanskim p. n. narocnikom«, Jutro, 1912, št. 660. Milan Plut. »Ponesrecen atentat na ‘Jutro’«, Jutro, 1912, št. 664. »So razumeli?«, Jutro, 1912, št. 665. »V slovo«, Jutro, 1912, št. 771. »Etbina Kristana Ljubljancanke – odklonile«, Slovenec, 1911, št. 65. »Zmagi nasproti!«, Slovenec, 1911, št. 84. »Liberalci in ženstvo«; »Kršcanskim ženam!«, Slovenec, 1911, št. 90. »Pozor volilke Slovenske Ljudske Stranke!«, Slovenec, 1911, št. 91. »Slavna sodrga«, Slovenec, 1911, št. 94. »Izjava zvršilnega odbora S. L. S.«, Slovenec, 1911, št. 95. »Shod ljubljanskega kršcanskega ženstva«, Slovenec, 1911, št. 97. »Zadošcenje razžaljenemu ljubljanskemu ženstvu!«, Slovenec, 1911, št. 98. »Klerikalci in obcinske volitve«, Slovenski narod, 1911, št. 5. »Ljubljansko ženstvo in obcinske volitve«, Slovenski narod, 1911, št. 90. »Volilno gibanje / Ženski volilni shod v ‘Mestnem domu’«, Slovenski narod, 1911, št. 91. »Necuvena nasilstva liberalne stranke«, Slovenec, 1911, št. 93. »Iz ženskega volišca«; »Zmaga v Ljubljani«, Slovenski narod, 1911, št. 94. »Milan Plut«. Slovenski narod, 1925, št. 79. Avgust Pirjevec. »Plut Milan«, Slovenski biografski leksikon, 7. zvezek, Ljubljana 1949, str. 388–389. Vasilij Melik. »Volitve v Ljubljani 1848–1918«, Kronika / Casopis za slovensko krajevno zgodovino, 1981, št. 2, str. 115–124. Literatura Fran Erjavec. Zgodovina katoliškega gibanja na Slovenskem, Ljubljana 1928 Irena Selišnik. Dolga pot pravic žensk: pravna in politicna zgodovina žensk na Slovenskem, Ljubljana 2013 Angela Vode. Spomini in pozaba, Ljubljana 2000. Zusammenfassung LAIBACHER GEMEINDEWAHLEN UND UNVERSCHÄMTE KARIKATUREN Bei den Gemeindewahlen in Ljubljana/Laibach am 23. April 1911 wurde nach der neuen Wahl-ordnung gewählt, die zu Beginn des Jahres 1910 im Krainer Landtag verabschiedet worden war. Frauen durften bei diesen Wahlen ihr Wahlrecht zum ers-ten Mal persönlich ausüben. Als Steuerzahlerinnen hatten Frauen seit dem Jahr 1887 das Wahlrecht, jedoch musste ein Beauftragter in ihrem Namen die Stimme abgeben. Das liberale und das katholische Lager orga­nisierten eine umfangreiche Wahlagitation. In Zeitungen unterstrichen sie die Vorzüge des eige­nen Programms und hoben die Fehler der politi­schen Gegner hervor. Bei Versammlungen traten die Parteigrößen auf. Flugblätter wurden durch die Stadt verschickt. Die Zeitungen Jutro und Slo­venski narod publizierten vor den Wahlen einige Karikaturen, die Zeitung Slovenec kleine satirische Zeichnungen zu Gedichten. Es war das erste Mal in der Geschichte des slowenischen Pressewesens, dass die entgegengesetzten politischen Lager den politischen Kampf auch mit Hilfe von Karikaturen führten. Die Wahlen fanden in 19 Wahllokalen statt. In den Wahllokalen der Männer verliefen sie verhält­nismäßig ruhig. Beim Wahllokal der Frauen, das sich im städtischen Mädchenlyzeum befand, kam es hingegen zu Zwischenfällen. Nach Ansicht der Zeitung Slovenec sandten die Liberalen Krawall­macher vor das Lyzeum, die die Wahlen störten und schließlich eine Gruppe von Ursulinen an-griffen, als diese beim Wahllokal vorfuhren. Der Exekutivausschuss der Slovenska ljudska stranka [Slowenische Volkspartei] bereitete am 25. April 1911 eine Erklärung vor, in der er gegen die libera­len Angriffe und die Polizeibeamten, die nicht für ausreichenden Schutz gesorgt hatten, protestierte, und proklamierte den politischen Boykott der li­beralen Partei. Der Vorsitzende der Slovenska ljudska stranka Dr. Ivan Šusteršic zeigte bei einer Protestversamm-lung am 13. Mai 1911 im großen Saal des Hotels Union (angeblich hatten sich dreitausend Laiba­cher Frauen und Mädchen versammelt) Karika­turen, die die Zeitung Slovenski narod am Tag vor der Wahl veröffentlicht hatte (es handelte sich um einen Nachdruck von Karikaturen aus dem satiri­schen Blatt Osa aus 1905/1906). Die Zeitung Jutro hatte vor den Laibacher Gemeindewahlen einige Karikaturen auch auf Postkarten publiziert. Zwei Karikaturen wurden von der Staatsanwaltschaft konfisziert. Der Autor der meisten Karikaturen in Osa und Jutro war Maksim Gaspari. Bei den Wahlen wurden 23 liberale Kandidaten gewählt. Die Narodno napredna stranka [Nationale Fortschrittspartei] hatte eine knappe Mehrheit im Laibacher Gemeinderat. 14 Mandate im Gemeinde-rat bekam die Slovenska ljudska stranka, 7 Mandate die Deutschen und eines die Sozialdemokraten. Bei den Ersatzwahlen in den Landtag Mitte Mai 1911 wurde in Ljubljana der liberale Kandidat mit ab­soluter Stimmenmehrheit gewählt, ebenso wurde der liberale Kandidat bei den (engeren) Reichsrats­wahlen im Juni 1911 gewählt. Schlagwörter: Wahlen, Ljubljana/Laibach, Zei-tung Jutro, Milan Plut, Karikatur, Maksim Gaspari, Narodno napredna stranka [Nationale Fortschritts­partei], Slovenska ljudska stranka [Slowenische Volkspartei] Robert Devetak Nameravan atentat na nadvojvodo JosipaFerdinanda? Epizoda goriškega kulturnega boja iz leta 1912 DEVETAK Robert, dr., asistent, Inštitut za narodnostna vprašanja, Erjavceva ul. 26, SI-1000 Ljubljana; robert.devetak@inv.si 323(497.4)"1912" 929Josip Ferdinand, avstrijski nadvojvoda NAMERAVAN ATENTAT NA NADVOJVODO JOSIPA FERDINANDA? Epizoda goriškega kulturnega boja iz leta 1912 Clanek predstavlja casopisno porocanje o domnevnem poskusu atentata na clana habsburške cesarske družine, do katerega je prišlo leta 1912 v Posocju. V dogodek sta bila vpletena domacin iz Rocinja in duhovnik iz sosednje vasi Srednje. Vkljucenost duhovnika je sprožila zanimanje pri liberalnemu tisku in podrobno porocanje, ki pa se je hitro odmaknilo od poskusa napada. Prišlo je do ostre polemike s katoliškim casopisjem in vkljucitvijo dogodka v kulturni boj, ki je v letih pred prvo svetovno vojno mocno zaznamoval goriški politicni prostor. Porocanje o dogod­ku je zaradi tega vkljucevalo številne elemente, za katere se je izkazalo, da nimajo realne podlage in so namenjeni blatenju politicnega nasprotnika. Kljucne besede: Kulturni boj, Goriška in Gradiška, Rocinj, poskus atentata, nadvojvoda Josip Ferdinand DEVETAK Robert, PhD, Teaching Assistant, The Institute for Ethnic Studies, Erjavceva ul. 26, SI-1000 Ljubljana; robert.devetak@inv.si 323(497.4)"1912" 929Josip Ferdinand, avstrijski nadvojvoda AN ASSASSINATION ATTEMPT ON ARCHDUKE JOSIP FERDINAND? An episode of the Gorizia cultural struggle in 1912 This article presents newspaper reports on an alleged assassination attempt on a member of the Habsburg impe­rial family, which took place in Posocje in 1912. A local man from Rocinj and a priest from the neighboring village of Srednje were involved in the incident. The priest’s in­volvement sparked interest in the liberal press and detailed coverage, which quickly moved away from the attempted attack. There was a fierce controversy with the Catholic press and the inclusion of the event in the cultural strug­gle that strongly marked the political space of Gorizia in the years before the First World War. The reporting of the event therefore included several elements that turned out to have no real basis and were intended to smear the political opponent. Key words: Cultural struggle, Goriška and Gradiška, Rocinj, assassination attempt, Archduke Josip Ferdinand VSE ZA ZGODOVINO Uvod Dogajanje v manjših krajih in vaseh redko za­vzame osrednje mesto v medijih, ce pa do tega pride, gre vecinoma za izredne ali posebne dogodke. Za takšen primer lahko oznacimo epizodo, ki je leta 1912 zaznamovala posoško vas Rocinj. Šlo je za manjše obcinsko središce v deželi Goriški in Gra­diški, v katerem je glede na popis leta 1910 živelo 653 prebivalcev. Vas je imela svojo šolo, pošto, vec trgovin, gostiln in obrtnih delavnic, bila pa je tudi sedež duhovnije.1 Kraj se je v obdobju pred prvo svetovno vojno sorazmerno pogosto pojavljal na straneh predvsem lokalnega casopisja, vecinoma v povezavi z društvenim in kulturnim dogajanjem.2 Poleti 1912 pa se je znašel na straneh vecine caso­pisov na Slovenskem, Avstro-Ogrskem in celo v izseljeniškem tisku. Šlo je za dogodek, ki ga je caso­pisje najprej oznacilo za domneven poskus atentata na clana habsburške cesarske družine, nadvojvodo Josipa Ferdinanda, v katerega sta bila udeležena domacin in duhovnik iz sosednjega vikariata, a se je kasneje pozornost premaknila v popolnoma drugo smer. V prispevku bo dogajanje predstavlje-no na podlagi vectedenskega porocanja casopisnih dopisnikov, v katerih so jasno razvidne tendence, da se predstavitev dogodka vkljuci v kulturni boj med goriškim liberalnim in katoliškim politicnim taborom, ki je zaznamoval obdobje v zacetku 20. stoletja. »Nameravan atentat« Junija 1912 je potekala avtomobilska tekma na relaciji Dunaj–Pulj–Dunaj, ki se jo je udeležilo 85 dirkacev.3 Kot velik navdušenec nad moderno teh­nologijo, avtomobilizmom in letalstvom se jo je s svojim avtomobilom udeležil tudi nadvojvoda Josip Ferdinand, clan toskanske veje habsburške cesarske družine,4 kar je v napovedih tekmovanja posebej izpostavljalo tudi casopisje. V Avstrijsko primorje so avtomobilisti prispeli 19. junija 1912, ko je potekala etapa med koroškim mestom Špital na Dravi in Trstom. Avtomobili so se peljali skozi 1 Rocni kažipot po Goriškem in Gradiškem, str. 129. 2 Primer: Soca, 2. 6. 1910, št. 61; Gorica, 5. 8. 1911, št. 62; Soca, 10. 8. 1912, št. 91. 3 Gorica, 25. 6. 1912, št. 51. 4 https://en.wikipedia.org/wiki/Archduke_Joseph_Ferdinand_ of_Austria. Dostop: 31. 12. 2021. Trbiž, cez prelaz Predel, ob reki Soci do Gorice in dlje ob Tržaškem zalivu do Trsta.5 Dirka je v Poso-cju sprožila veliko zanimanja in ob progo privabila številne gledalce, saj je bil avtomobil, predvsem na podeželju, v zacetku 20. stoletja še redka prikazen. Tudi v Gorici je množica radovednežev cakala ob progi že vec ur pred prihodom tekmovalcev.6 Kljub temu pa je hrumenje avtomobilskih mo-torjev zasencil dogodek v Rocinju, kraju, ki se je nahajal ob progi etape. Iz porocil je razvidno, da naj bi tamkajšnji domacin Anton Ipavec poskušal v lokalni gostilni prepricati dva znanca k izvedbi napada na nadvojvodov avtomobil, ko bi se ta peljal skozi vas. Enemu naj bi ponudil 50, drugemu pa 100 kron,7 ko sta ga zavrnila pa naj bi jima izjavil, da bo napad izvedel samostojno. Po prvih porocilih naj bi grozil z rocno bombo, a se je kasneje izkazalo, da je želel napad izvesti s kosom železa, ki bi ga vrgel v avtomobil nadvojvode.8 Glede na porocilo sodišca v Trstu je šlo za 38 let starega domacina, ki je dejanje poskušal storiti v stanju neprištevnosti. Slednje je casopisje tudi izpostavilo in oznacilo Ipavca kot žrtev zlorabe alkohola.9 5 Edinost, 19. 6. 1912, št. 170. 6 Soca, 20. 6. 1912, št. 70. 7 Prav tam. Domacina, do katerih je pristopil Ipavec, sta grožnjo vzela resno in o njej takoj obvestila pri­stojne organe. Ob aretaciji, ki so jo izvedli rocinj-ski orožniki, se jim je Ipavec upiral, jih zmerjal in naj bi med drugim krical tudi: »Kadenara zaprite, Kadenara, a ne mene, kajti on je mene poslal.«10 Šlo je za Josipa Kadenara,11 upokojenega vikarja, ki je služboval v bližnji duhovniji Srednje. Casopisje je porocalo, da naj bi Ipavcu duhovnik ponudil 500 kron, ce izvede napad. Hkrati pa so se med doma-cini hitro razširile govorice, da naj bi vikar vohunil in sodeloval z italijansko vojsko.12 Slednje je bilo povezano z dogajanjem v sodnem okraju Kanal, ki je mejil na Kraljevino Italijo, hkrati pa je bilo tamkajšnje obmocje redko poseljeno in slabo nad­zorovano, kar je omogocalo sorazmerno enostaven prehod meje. O potencialni vohunski dejavnosti na tem obmocju nakazuje vec procesov, ki so jih obla­sti vodile in so bili povezani s sodnim okrajem.13 Širši kontekst dogodka je predstavljen v porocilu, ki ga je oktobra 1912 prejelo C. kr. namestništvo v Trstu, s strani goriškega okrožnega sodišca. V njem je razvidno, da so oblasti že od januarja 1912 nad­zorovale Kadenara zaradi suma vohunstva, med ra­zlogi pa so bili njegovi stiki z duhovnikom Ivanom Gujonom iz duhovnije Sv. Štoblank (San Volfango) v Beneški Sloveniji, ki je bil tudi osumljen vohunstva. 8 Soca, 27. 6. 1912, št. 73. 9 Prav tam. 10 Edinost, 29. 6. 1912, št. 180. 11 Rojec, Index sacredotum archidioeceseos goritiensis: Qui ab anno 1850. Presbyteri ordinati sunt., str. 12. Josip Kadenaro je bil rojen leta 1853 v Breginju. V duhovnika je bil posvecen leta 1880, svoje poslanstvo pa je opravljal v duhovnijah Tolmin in Spodnja Trebuša. Leta 1907 je bil upokojen in namešcen v vikariat Srednje. Po dogodkih, ki jih obravnava ta prispevek, se je umaknil v Trebušo, kjer je živel do svoje smrti leta 1921, ki je bila posledica nasilnega ropa njegovega domovanja. 12 Soca, 22. 6. 1912, št. 71. 13 ASGO, I. R. Capitanato Distrettuale di Gorizia, b. 26, f. 189. Poleg tega naj bi se Kadenaro zanimal za delovanje vojaštva ob meji, kot potencialni razlog pa je bil naveden še njegov karakter, pri cemer so izpostavili predvsem pohlep (geldsüchtiger Mensch), kar bi lahko izkoristila italijanska stran.14 Oblasti so zato obtožbo duhovnika vzele z vso resnostjo in poslale vojaško posadko ter sodne uradnike na Srednje, ki so zastražili in pregledali farovž. Poleg tega je, po porocanju casopisja, oborožen vojak ves cas spre­mljal Kadenara, tudi med opravljanjem duhovnih obredov.15 Ipavec je bil takoj po aretaciji odpeljan najprej na okrajno sodišce v bližnji Kanal, kjer naj bi se na obravnavi pred sodnikom, po porocanju casopisja, oznacil za anarhista. V casopisju so bile poleg tega izpostavljene slabe razmere, v katerih je živel in alkoholizem, ki naj bi bil razlog za njegovo revšcino.16 Oblasti so ga nato prepeljale v goriški zapor, kamor mu je še isti dan sledil Kadenaro.17 Domnevni poskus napada je v širši javnosti spro­žil veliko zanimanja, pri cemer je bila pomembna predvsem vloga duhovnika, kar je dogodku dalo nove dimenzije in ga umestilo v goriški kulturni boj. Dogodek je vidno odmeval tudi izven meja dežele. Clanke so povzemali slovenski casopisi v sosednjih deželah18 in v Združenih državah Ameri­ke19 ter v drugih delih Avstro-Ogrske.20 Dirka se je kljub aretaciji izvedla v nespremenjeni obliki in za­kljucila s slovesnim sprejemom voznikov v Trstu.21 Dogodek kot del kulturnega boja Na Slovenskem se je v zacetku 20. stoletja odvi­jal intenziven kulturni boj med dvema osrednjima ideološkima blokoma, ki sta kreirala dogajanje v 14 ASGO, I. R. Capitanato Distrettuale di Gorizia, b. 26, f. 189, d. 516. 15 Soca, 22. 6. 1912, št. 71. 16 Soca, 27. 6. 1912, št. 73. 17 Soca, 22. 6. 1912, št. 71. 18 Edinost, 23. 6. 1912, str. 174; Slovenec, 24. 6. 1912, št. 142; Slovenski narod, 24. 6. 1912, št. 142; Narodni list, 27. 6. 1912, št. 26. 19 Amerikanski Slovenec, 12. 7. 1912, št. 32; Glas naroda, 5. 7. 1912, št. 157. 20 Primer: Mährisches Tagblatt, 25. 6. 1912, št. 143; Czer­nowitzer Tagblatt, 25. 6. 1912, št. 2795; Illustrierte Kronen Zeitung, 26. 6. 1912, št. 4484; Die Zeit, 26. 6. 1912, št. 3502; Pester Lloyd, 29. 6. 1912, št. 153; Grazer Volksblatt, 1. 7. 1912, št. 292. 21 Gorica, 22. 6. 1912, št. 50. Rocinj pred prvo svetovno vojno (Pokrajinski arhiv v Novi Gorici, SI_PANG/0667 Zbirka razglednic krajev, 2927) politicnemu prostoru. Nasproti sta si stala liberalni politicni tabor, ki se je združeval v Narodno na­predni stranki (NNS) in katoliški politicni tabor, katerega interese je branila Slovenska ljudska stran­ka (SLS).22 Tovrstna polarizacija se je ob koncu 19. stoletja vzpostavila tudi na slovenskem politicnem parketu v deželi Goriški in Gradiški.23 Na krepitev kulturnega boja je vplivalo vec de­javnikov, med katerimi lahko posebej izpostavimo postopno širitev volilne pravice. S tega vidika je bilo na Goriškem pomembno predvsem leto 1907, ko so vsi polnoletni moški dobil neposredno volilno pravico za volitve deželnozborskih predstavnikov.24 Okrepljeno moc potencialne volilne baze sta pod svoje okrilje poskušala zajeti oba tabora. Prišlo je do politizacije množic, saj je strankam postal po­memben vsak glas za dosego politicne zmage na 22 Vodopivec, Kulturni boj, str. 66–68. 23 O razvoju slovenske politike na Goriškem in Gradiškem na prehodu iz 19. v 20. stoletje gl.: Marušic, Pregled politicne zgodovine Slovencev, str. 317–344; Rahten, Primorska raz­ sežnost Vseslovenske ljudske stranke, str. 457–472; Gabršcek, Goriški Slovenci II.. 24 Vec o volilnem sistemu in širitvi volilne pravice gl.: Melik, Volitve na Slovenskem, str. 115–156. volitvah. Politicna tabora sta širila svoj vpliv med množice na razlicne nacine. Hkrati so razmere pri­peljale do nove oblike komuniciranja z volivci, ki se je usmerila v vec strani in oblik. Politicne stranke so spoznale pomen množic in so se v boju za dosego cim vecjega števila glasov pricele posluževati razlic­nih oblik politicne agitacije. Možnosti v povecanju svoje moci na terenu so videle predvsem v poveca­nju casopisnega porocanja, ustanavljanju lastnih politicnih in kulturnih društev, v okviru katerih so izvajale svoj program ter prirejanju strankarskih dogodkov, predavanj in shodov. S tem so širile svoje ideje in v volilnem casu mobilizirale volilno bazo. Stranke so imele tudi gosto prepredeno mrežo cla­nov in podpornikov, ki so lahko s svojim delom po­membno pripomogli k uspehom in politicni zmagi v lokalnem okolju.25 Katoliški tabor je bil pri pridobivanju podpore uspešen predvsem na podeželju, pri cemer se je pri širjenju svojega vpliva lahko naslonil tudi na »petsto farovžev«, kot je slikovito izrazil pisatelj Ivan Can­ 25 Gl. Selišnik, Vstop množic v polje, str. 65–85; Devetak, Dru- štveno življenje, str. 121–138; Vodopivec, O narodnem in politicnem organiziranju, str. 51–61. kar.26 Duhovniki so bili v podeželskem okolju glav­ni promotorji politike SLS in politicno zelo angaži­rani z vodenjem lokalnih politicnih ter kulturnih društev in kot pisci clankov v strankarskih glasilih. NNS se je pri svojem delovanju oprla predvsem na uciteljska in sokolska društva.27 Glavne podpornike stranke so v najvecji meri predstavljali bogatejši sloji prebivalstva mest in vasi ter inteligenca.28 Pri komunikaciji z volilno bazo in s širšo jav­nostjo se ni izbiralo metod. Porocanje je velikokrat, predvsem v casu volitev, vkljucevalo tudi elemente, ki so presegali meje dobrega okusa in so temeljili na osebnih napadih ter diskreditacijah politicnih nasprotnikov. Pri povzdigovanju lastne in blatenju nasprotne politike je imelo vidno vlogo casopisje – v tem obdobju osrednji množicni medij, ki se je s povecevanjem pismenosti ob koncu 19. stoletja uspel razširiti tako v urbanem kot podeželskem okolju.29 Politicne stranke so se pri širjenju svojih idej in moci mocno naslonile na ta medij in so tudi same izdajale lastna glasila.30 Številne dopisnike pri porocanju ni gnala neopredeljenost in strokovnost, ampak so na razlicne nacine, tudi z nepreverjenimi podatki, netocnostmi ali celo lažmi poskušali dis-kreditirati nasprotno politicno stran.31 Pomenljiv je bil odgovor urednika Slovenskega naroda Mirosla­va Malovrha liberalnemu politiku in ljubljanskemu županu Ivanu Hribarju, ko ga je soocil z vpraša­njem, kaj bodo naredili, ce javnost ugotovi, da se pri predstavitvi afer poslužujejo tudi laži. Odgovoril mu je: »Naprej bomo lagali, dokler nam ljudje verjeli ne bodo!«32 O namenu casopisja veliko pove tudi zapis, objavljen leta 1900 v goriškem katoliškem casopisu Primorski list: »Casopisje – velesila. Pra­vijo, da casnikarstvo je dandanes osma velesila na svetu, kajti znano je sploh, da casniki ne vodijo le javnega mnenja, ampak tudi delajo javno mnenje. Ako hoce n. pr. kaka politicna stranka nasprotno stranko uniciti, ali vsaj ponižati, zacne najprej v svojem casnikarskem glasilu objavljati vse mogoce in nemogoce resnicne in izmišljene napake in hibe 26 Grdina, Slovenci med tradicijo in perspektivo, str. 124. 27 Vodopivec, O narodnem in politicnem organiziranju, str. 57. 28 Melik, Slovenci 1848–1918, str. 638–639. 29 Gl. Amon, Vloga slovenskega casopisja, str. 14–20; Nežmah, Casopisna zgodovina novinarstva, str. 71–95. 30 Zajc, Polajnar, Naši in vaši, str. 32. 31 Prav tam, str. 42–43. 32 Prav tam, str. 38. svojih nasprotnikov. Nasproti pa prinaša o svojih pristaših in ljubljencih od vseh krajev le hvale in slavospeve v desetkrat povišani meri.«33 Tovrstnega porocanja so se posluževale vse politicne stranke v obdobju pred prvo svetovno vojno. Navedene elemente lahko najdemo tudi pri ca-sopisnem porocanju o dogodkih v Rocinju poleti 1912, ki so postali poligon za politicni in ideološki spopad, v katerega sta se aktivno vkljucila oba glav­na slovenska politicna tabora. Ko je liberalni tabor izvedel, da obstaja možnost, da je bil pri domnev­nem poskusu napada v Rocinju lahko potencialno vkljucen tudi duhovnik, se je porocanje v veliki meri od Ipavca preselilo na Kadenara. Udeležbo duhovnika so videli kot priložnost, da bi se lah­ko ocrnilo politicne nasprotnike. Bralce Soce je 22. junija 1912 na drugi strani casopisa pricakal velik naslov Nameravan atentat na nadvojvodo Josipa Ferdinanda? Katoliški duhovnik zapleten v atentat?.34 V casopisu je bil domnevni napadalec predstavljen le na kratko, medtem ko so se sliko­viti in podrobni opisi Kadenarovega življenja, dela ter celo bivalnih prostorov vrstili v vec clankih, ki so temeljili na pripovedovanju domacinov in na interpretaciji dopisnikov. Vikarjeva vloga je tako postala osrednji uporaben element v kulturnem boju, ki ga je liberalni tabor poskušal unovciti v cim vecji meri. O njegovem delu in osebnosti je bilo v Soci zapisano: »Kadenaro je neizmerno siten clovek, nadležen; poznan kot velik skopuh. Njegovo veselje je kmetovanje in barantanje. Ko je bil v Trebuši, je imel veliko kmetijo; delal je obilo sam, priden je bil pri delu: vse od kraja je delal, sedaj na polju, sedaj v hlevu; krave je molzel; drva cepil /…/ Imel je slabo, zamazano duhovsko obleko, na cevljih se mu je držal kravjek. Iz lednega žepa je potegnil kos polente, iz drugega suhe hruške.«35 Dodali so še, da naj bi v casu delovanja na Srednjem trgoval z živino cez mejo in bi lahko pri tem navezal tudi stike z italijan­sko vojsko, kar bi lahko vplivalo na njegovo vlogo pri Ipavcevem delovanju.36 V Edinosti je dopisnik dodal, da naj bi Kadenarov karakter zaznamovali oderuštvo, skopost in druge umazanosti, s katerimi 33 Primorski list, 29. 3. 1900, št. 14. 34 Soca, 22. 6. 1912, št. 71. 35 Soca, 25. 6. 1912, št. 72. 36 Prav tam. naj bi si pridobil 200.000 kron premoženja.37 Hkrati so podrobneje opisali njegovo domnevno vohunsko delovanje, ki naj bi ga predstavljali obiski »italijan­skih živinskih mešetarjev« in neznanega duhovnika s fotoaparatom. S slednjim naj bi Kadenaro obiskal vrhove nad Tolminom, od koder naj bi fotografirala tamkajšnje vojaške objekte.38 Obtožbe in namigova­nja v casopisju so presegale navedbe, zaradi katerih se je znašel pod drobnogledom oblasti. Casopisje ga je hotelo prikazati tudi kot nepri­mernega za duhovniško službo, z navedbami, da bolj kot svojemu poslanstvu daje prednost druge-mu delu in osebnim interesom. V povezavi s tem so izpostavili dogodek: »Nekoc so ga poklicali k ne­kemu umirajocemu bolniku, naj ga pride obhajat. Kadenaro je poklical mežnarja in napotila sta se k doticnemu bolniku. Napoti sta srecala kmeta, ki je gnal kravo na semenj. Bila je lepa žival. Kadenaro je to kot poznavalec takoj opazil. Postavil je kelih s hostijo na bližnji zid in zacel s kmetom glihati za kravo. Ali je kupcijo sklenil ali ne ni gotovo, gotovo pa je, da mu je bila kot katoliškemu župniku dobra kravja kupcija vec, kot njegova dolžnost, da prinese zadnje tolažilo umirajocemu bolniku.«39 Zelo podroben je bil tudi opis farovža na Sre­dnjem, pri katerem je bilo izpostavljeno vse, kar bi predstavilo duhovnika v negativni luci. »V fa-rovžu na Srednjem, kjer je bival nunc Kadenaro, je bila velikanska nesnaga. Imel je v eni sobi veliko omaro, v njej polno zamazane obleke, dosti ženskih srajc, glavnikov vseh vrst, polno robcev za na glavo. Menda je take reci podarjal ženskam, ko so prišle v farovž? Vmes je bila klobasa tobaka, potem ženske nogavice, vmes cerkven kelih, 5 žepnih ur. — Potem dosti fižola in kave, obešeno vse to v spodnje hlace in je viselo za pecjo; vse na pol gnjiilo. /…/ V spalni sobi njegovi se je nahajal samokres; obleka je bila na kupu. — Postelja njegova ni bila osnažena že najmanj 6 let. Zato pa je tudi dajala tak smrad od sebe, da bi noben clovek ne mogel ostati v sobi eno 37 Edinost, 29. 6. 1912, št. 180; Kresal, Zgodovina socialne in gospodarske politike, str. 317. Navedeni znesek je izredno visok in se lahko vprašamo o tocnosti oz. zanesljivosti po­ datka. Leta 1912 so znašale letne delavske place med 600 in 2400 kron, place javnih uslužbencev pa med 2400 in 9600 kron. 38 Edinost, 29. 6. 1912, št. 180. 39 Slovenski narod, 28. 6. 1912, št. 146. minuto. V sobah je imel okoli 30 pršutov, pa so bili vsi crvivi; potem je imel v kleti tudi kakih 15 pršu­tov, tudi gnilih — med njimi velika podoba Matere Božje. V sobah je imel tuintam tudi visoke ženske cevlje, najbrže da jih je podaril ženskam, ko so pri­šle v farovž? Pršut si je kar sproti rezal in ga deval v usta nikoli ga ni stavil na krožnik. Vse je smrdelo. Krožniki že dolgo let niso bili umiti.«40 Soca in Edinost sta v svojem porocanju po­sredno namigovala na Kadenarovo »špioniranje« in povezave z italijansko vojsko, saj se je vikariat Srednje nahajal ob meji s Kraljevino Italijo. S šte­vilnimi omembami ženskih oblek in cevljev se je vzbujal vtis o duhovnikovem nemoralnem življe­nju. V Edinosti so že konec junija 1912 podvomili v realno možnost Ipavceve izvedbe napada in so, podobno kot Soca, pozornost usmerili v Kadena­ra ter izpostavili vec ugibanj in vprašanj vezanih na njegovo vlogo pri incidentu. Med drugim se je v casopisju ugibalo, ce se je s poskusom napada želel le znebiti Ipavca, ki naj bi vedel za njegovo vohunsko dejavnost.41 Katoliški tabor se je na drugi strani v veliki meri izognil casopisnemu porocanju o dogodku ter je v zapisih branil Kadenara, da je ta žrtev napada politicnih nasprotnikov. Eno od osrednjih glasil go-riške SLS – Gorica – dogodku najprej ni posvecalo pozornosti in je 22. junija 1912 le na kratko povzelo Ipavcevo aretacijo ter v dveh povedih omenilo še aretacijo Kadenara.42 Vseeno pa je tri dni kasneje sledil obsežnejši odziv, ko je postalo jasno, da NNS uporablja vikarjevo aretacijo in sodni postopek za poskus diskreditacije SLS. Neznani dopisnik je v Gorici izpostavil: »Mnogo šuma, pa tudi veliko vese­lja pri liberalcih vzbuja aretacija upokojenega vika­rija v Srednjem.«43 Vikarja je oznacil kot »cudaka«, a tudi kot delavnega cloveka, ki se trudi sam po najboljših moceh za preživetje. »Peca se le z živino­rejo, sam molze, sam kida gnoj, nima ne hlapca, ne postrežnice, sam si tudi kuha in pere.« Hkrati ga je dopisnik poskušal predstaviti kot žrtev Ipavcevih dejanj in pozornost preusmeriti nanj: »Krave je imel na reji Anton Ipavec v Rocinju. Prišla sta kmalu v 40 Soca, 27. 6. 1912, št. 73. 41 Edinost, 3. 7. 1912, št. 184. 42 Gorica, 22. 6. 1912, št. 50. 43 Gorica, 25. 6. 1912, št. 51. Srednje v obdobju po prvi svetovni vojni (Pokrajinski arhiv v Novi Gorici, SI_PANG/0667 Zbirka razglednic krajev, 3250) navzkriž zaradi telet. /…/ (Ipavec op. p.) je znan kot delomržen clovek, alkoholik in v mašcevalnosti ne pozna meje. Imel je tudi že veckrat posla s sodnijo.«44 Dopisnik je pristavil še svoj prispevek h kulturnem boju in oznacil Ipavca za ideološkega nasprotnika ter glavnega agitatorja in promotorja NNS v Roci­nju v casu volitev, kar naj bi služilo kot glavna mo-tivacija za obtožbo duhovnika. Zapisal je: »Njegova in še nekaterih zasluga je bila, da je dobila S. L. S. takrat samo 4 glasove, dasiravno je bil poprej Rocinj po veliki vecini v našem taboru.«45 V sorodnem ca-sopisu Novi cas, ki je ravno tako podpiral katoliški tabor, so se tudi postavili proti »brezmejni podlosti liberalnih listov« in duhovnika predstavili na dia­metralno drugacen nacin od politicnih nasprotni­kov. Zavrnili so namige o njegovem nemoralnem življenju in nesnagi v stanovanju, njegovo delo med ljudmi pa opisali pozitivno: »Župnik Kadenaro je pomagal, kjer je le mogel. Vsakega, ce ni bil ravno kak pijan liberalec, je sprejel v svoji hiši prav uljudno in gostoljubno. Velikokrat je dajal svoje dobro rejene 44 Prav tam. 45 Prav tam. krave drugim v rejo in to popolnoma zastonj; da tak clovek, ki pomaga kjer le more in ki svoje premoženje drži v redu ni skopuh, praviti bi bilo odvec našim nasprotnikom, ki so vajeni pri vsaki priliki naše­ga kmeta odirati, takih žalostnih slucajev imamo dovolj! — Nasprotno, kot pišejo liberalci, je bil g. župnik Kadenaro pri ljudeh prav priljubljen, da je imel v svojem domacem gospodinjstvu druge navade, kakor drugi duhovniki. je to posledica žalostnih sku­šenj, ki jih je imel z raznimi slabimi služkinjami.«46 Podobno kot v Gorici je tudi tukaj nastopal Ipavec kot negativna oseba, ki je želela škodovati vikarju in je delovala kot lokalni politicni aktivist liberalnega tabora: »Seveda oni alkoholik Ipavec, ki je gotovo iz mašcevanja ovadil gospoda, je v oceh liberalcev, najverodostojnejša oseba. Clovek, ki je hud liberalec, ki uci svoje lastne otroke, da ni Boga, ki je udan pijaci, ki goji do duhovnikov najhujšo jezo, tak je v oceh liberalcev dober mož.«47 46 Novi cas, 28. 6. 1912, št. 26. 47 Prav tam. Širša javnost je tako dobila podroben opis obeh oseb, ki pa se je diametralno razlikoval glede na vir. Vsaka stran je izpostavila svojega krivca. Liberalni tabor duhovnika, katoliški pa domacina iz Rocinja. V casu obojestranskih obtoževanj in poskusa po­liticnega diskreditiranja se je v Gorici pricel sodni proces, ki je odgovoril na nekatera vprašanja in dosegel epilog. Sodni epilog Po aretacijah je stekla preiskava, ki se je osredo-tocila na pogovore s pricami in že omenjeno prei­skavo farovža na Srednjem, kjer so iskali morebitne dokaze vikarjevega cezmejnega sodelovanja z itali­jansko vojsko. Casopisje je izpostavilo tudi razloge, ki so botrovali Ipavcevim dejanjem in odzivom, ter jih neposredno povezali z alkoholizmom. Tekom tednov, ki so sledili obema aretacijama, je caso­pisje objavilo vse vec zapisov, ki so pod vprašanje postavljali vlogo obeh oseb pri ocitanih dogodkih, povezanih z napadom na nadvojvodo in so se odda­ljevali od prvih informacij, ki jih je poslalo v javnost takoj po dogodkih. Cerkvene oblasti so se medtem na Kadenarov odhod hitro odzvale. Nekaj tednov je vikariat na Srednjem oskrboval rocinjski kurat Ivan Košir, že sredi avgusta 1912 pa je bil na mesto vikarja imenovan rocinjski kaplan Ettore Carlet.48 Tako Ipavec kot Kadenaro sta na odlocitev so­dišca cakala v goriškemu preiskovalnem zaporu. Sodišce je najprej odlocalo v primeru duhovnika. Duhovnik se je izrekel za nedolžnega in je zavrnil ocitana dejanja, tako v povezavi z napadom na nad­vojvodo kot tudi glede vohunjenja. Njegove izjave je podprla tudi uprava obcine Ajba, preiskava na Srednjem in zaslišanje pric pa nista našli nobenih obremenilnih dokazov. Tudi Ipavec je na sodišcu potrdil, da z vikarjem ni bil v nobenem stiku glede napada na nadvojvodo. Sredi avgusta 1912 je bil Kadenaro izpušcen na prostost in ni bil deležen nobene kazni.49 Katoliško casopisje se je na izpust odzvalo pozitivno in ga pospremilo s kritiko libe­ralnemu casopisju, ki ga je oznacilo za »hinavsko«. Izpostavili so problematicnost in neprofesionalnost porocanja nasprotne politicne strani ter razlicna 48 Gorica, 20. 8. 1912, št. 67. 49 ASGO, I. R. Capitanato Distrettuale di Gorizia, b. 26, f. 189, d. 516. namigovanja. Nasprotnike so obtožili, da so s tovr­stnimi zapisi povzrocili škodo vikarju.50 V Soci so se na te kritike odzvali, da v clankih niso obsojali Kadenara in da nasprotni tabor pretirava pri svo­jih obtožbah.51 Podobno je bilo v Edinosti, kjer so zavrnili odgovornost glede blatenja in izpostavili, da so »beležili le dejstvo« ter da so pisali pod vti­som »javnega mnenja«, ki je dopisnike obvešcalo o dogodku in vikarju. Za blatenje so obtožili »vojake, žandarje, zapor, vladne komunike in stotine listov.«52 V zacetku septembra 1912 se je vršila še sodna obravnava proti Ipavcu. V obtožnico so bili vklju-ceni javno nasilstvo, žaljenje uradnih organov, ža­ljenje clanov cesarske družine in poškodovanje tuje imovine.53 Za nekatere od ocitanih dejanj je kazen-ski zakonik predvideval zaporne kazni, ki so segale do petih let.54 Na procesu je bilo zaslišanih deset pric, sodnemu svetu pa je bilo predstavljeno tudi »orožje« – 4.3 kg težek zarjavel šrapnel, ki naj bi ga Ipavec uporabljal kot utež pri slamoreznici.55 Svoje mnenje so glede morebitne izvedbe napada podali tudi tehnicni izvedenci za orožje in dva zdravni­ka, ki sta spregovorila o obtožencevem duševnem zdravju. Sam Ipavec se je branil z izjavo, da se ne spominja dogajanja in da je šlo le za šalo, ki jo je izrekel v alkoholiziranem stanju. Tudi preiskava je pokazala, da so bila Ipavceva dejanja posledica al­koholiziranosti, kar je sodni svet upošteval, skupaj z olajševalno okolišcino družinskih razmer.56 Glede poskusa napada na nadvojvodo Josipa Ferdinanda je bil oprošcen. Kljub temu so ga na podlagi 81. in 312. clena Kazenskega zakonika obsodili na mesec dni zapora s postom, zaradi agresivnega upiranja in žaljenja orožnikov ob aretaciji.57 V Soci so sodno odlocitev pospremili z zapisom: »Pokazalo se je tako, da z atentatom in špijonažo ni bilo vse skupaj nic.«58 S tem sta bila dogodek in proces, ki sta v 50 Gorica, 24. 8. 1912, št. 68. 51 Soca, 20. 8. 1912, št. 94. 52 Edinost, 27. 8. 1912, št. 239. 53 Soca, 17. 8. 1912, št. 93. 54 ASGO, I. R. Capitanato Distrettuale di Gorizia, b. 26, f. 189, d. 516. Obtožnica je bila sestavljena na podlagi 8., 9., 64., 81., 87. in 312. clena Kazenskega zakonika. Gl. Kazenski zakon ohudodelstvih, pregreških in prestopkih. 55 Gorica, 14. 9. 1912, št. 74; Soca, 12. 9. 1912, št. 104. 56 Edinost, 13. 9. 1912, št. 256. 57 ASGO, I. R. Capitanato Distrettuale di Gorizia, b. 26, f. 189, d. 516. 58 Soca, 12. 9. 1912, št. 104. poletju 1912 postavila Rocinj in oba protagonista v središce dogajanja, zakljucena. Sklep Predstavljeni dogodek, do katerega je prišlo leta 1912 v vasi Rocinj, nam da zanimiv vpogled v politicno kulturo in ideološke boje zacetka 20. stoletja, ki so zaznamovali takratni slovenski pro-stor. Oba osrednja slovenska politicna tabora sta se posluževala vseh možnosti, ki bi jima lahko zago­tovila boljši politicni položaj, prevlado in volilno zmago. Kot ena od osrednjih oblik komunikacije z javnostjo in podporniki se je na prehodu iz 19. v 20. stoletje uveljavilo casopisje. Pri porocanju se dopisniki velikokrat niso ozirali na tocnost infor­macij, dokaze in profesionalne standarde, saj so bili, predvsem politicni clanki, del propagande, ki je imela jasen cilj. To je razvidno tudi v primeru »poskusa atentata« v Rocinju, kjer se je pozornost hitro preselila od osrednjega dogodka na polje kul­turnega in politicnega boja, katerega kolateralni žrtvi sta neprostovoljno postala Kadenaro in Ipa­vec. Oba osrednja politicna bloka sta ju poskušala izkoristiti za blatenje in obtoževanje drug drugega, pri cerem sta porabila veliko casopisnega papirja in crnila ter dosegla, da je dogajanje sprožilo širši odmev po državi in celo tujini. Ko se je izkazalo, da dogodek ne dosega obsežnosti, s katerimi so ga mediji v zacetku povezovali in predstavljali ter da je bil Kadenaro oprošcen, Ipavec pa prejel samo manjšo zaporno kazen, je porocanje hitro potihnilo in se zakljucilo. Viri in literatura Arhivski viri ASGO – Archivio di Stato di Gorizia ASGO, I. R. Capitanato Distrettuale di Gorizia, b. 26. SI_PANG - Pokrajinski arhiv v Novi Gorici SI_PANG/0667 Zbirka razglednic krajev Casopisni viri Amerikanski Slovenec 1912 Czernowitzer Tagblatt 1912 Die Zeit 1912 Edinost 1912 Glas naroda 1912 Gorica 1911, 1912 Grazer Volksblatt 1912 Illustrierte Kronen Zeitung 1912 Mährisches Tagblatt 1912 Novi cas 1912 Novi list 1912 Pester Lloyd 1912 Primorski list 1900 Slovenec 1912 Slovenski narod 1912 Soca 1910, 1912 Spletni viri https://en.wikipedia.org/wiki/Archduke_Joseph_ Ferdinand_of_Austria (zadnji vpogled 30. 7. 2021). https://en.wikipedia.org/wiki/File: Joseph_ Ferdinand_Salvator_Austria_1872_1942_ photo1895.jpg (zadnji vpogled 30. 7. 2021). Tiskani viri Kazenski zakon o hudodelstvih, pregreških in prestopkih z dne 27. maja 1852 št. 117 drž. zakonika z dodanim tiskovnim zakonom z dne 17. decembra 1862 št. 6 d. z. ex 1863 in drugimi novejšimi zakoni kazenskopravnega obsega. V Ljubljani: Društvo Pravnik: Národna tiskarna, 1889. Rocni kažipot po Goriškem in Gradišcanskem za leto 1911. Gorica: Goriška tiskarna, 1911. Literatura Amon, Smilja: Vloga slovenskega casopisja v združevanju in locevanju slovenske javnosti od 1797–1945. Prispevki k zgodovini slovenskih medijev (ur. Maruša Pušnik). Ljubljana: Fakulteta za družbene vede, 2008, str. 9–24. Devetak, Robert: Društveno življenje na Kanalskem v casu Avstro-Ogrske. Nova Gorica: Goriški muzej, 2016. Gabršcek, Andrej: Goriški Slovenci: narodne, kulturne, politicne in gospodarske crtice: Knj. II: Od leta 1901 do 1924. Ljubljana: Tiskarna »Slovenija«, 1934. Grdina, Igor: Slovenci med tradicijo in perspektivo: politicni mozaik 1860–1918. Ljubljana: Študentska založba, 2003. Kresal, France: Zgodovina socialne in gospodarske politike v Sloveniji od liberalizma do druge svetovne vojne. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1998. Marušic, Branko: Pregled politicne zgodovine Slovencev na Goriškem 1848–1899. Nova Gorica: Goriški muzej, 2005. Melik, Vasilij: Slovenci 1848–1918: razprave in clanki. Maribor: Litera, 2002. Melik, Vasilij: Volitve na Slovenskem: 1861–1918. Ljubljana: Slovenska matica, 1965. Nežmah, Bernard: Casopisna zgodovina novinarstva: na Slovenskem med letoma 1797– 1989. Ljubljana: Študentska založba, 2012. Polajnar, Janez; Zajc, Marko: Naši in vaši: iz zgodovine slovenskega casopisnega diskurza v 19. in zacetku 20. stoletja. Ljubljana: Mirovni inštitut, 2012. Rahten, Andrej: Primorska razsežnost Vseslovenske ljudske stranke. Marušicev zbornik: zbornik prispevkov v pocastitev 70-letnice prof. dr. Branka Marušica (ur. Jasna Fakin Bajec et al.). Nova Gorica: Goriški muzej, 2010, str. 457–472. Rojec, Janez: Index sacredotum archidioeceseos Goritiensis: Qui ab anno 1850. Presbyteri ordinati sunt. Gorica: Narodna tiskarna, 1914. Selišnik, Irena: Vstop množic v polje politicnega na prelomu 20. stoletja na Slovenskem. Historicni seminar 12 (ur. Katarina Šter in Mojca Žagar Karer). Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2016, str. 65–85. Vodopivec, Peter: Kulturni boj. Slovenska novejša zgodovina: od programa Zedinjena Slovenija do mednarodnega priznanja Republike Slovenije: 1848–1992 (ur. Jasna Fischer et al.). Ljubljana: Mladinska knjiga: Inštitut za novejšo zgodovino, 2005, str. 66–68. Vodopivec, Peter: O narodnem in politicnem organiziranju (1848–1918). Društvena in klubska kultura v Sloveniji (ur. Alja Brglez, Barbara Vogrinec). Ljubljana: Inštitut za civilizacijo in kulturo, 2004, str. 33–64. Zusammenfassung EIN GEPLANTES ATTENTAT AUF ERZHERZOG JOSEPH FERDINAND? Eine Episode aus dem Görzer Kulturkampf im Jahr 1912 Der slowenische Teil des Kronlandes Görz und Gradiska war in der Zeit vor dem Ersten Weltkrieg von einem Kulturkampf zwischen dem liberalen und dem katholischen Lager gekennzeichnet. Die politischen Parteien nutzten alle Möglichkeiten, um eine bessere politische Position bzw. Über­macht und Wahlsiege zu erringen. Sie organisierten eigene Vereine, veranstalteten Versammlungen und nutzten auch das Zeitungswesen als wichtige Form der Kommunikation mit der Öffentlichkeit und den Anhängern. Bei der Berichterstattung schenk-ten die Korrespondenten der Genauigkeit der Infor­mationen, Beweisen und professionellen Standards oft keine Beachtung, denn die Zeitungsartikel, vor allem die politischen, waren Teil der Propagan­da mit einem klaren Ziel – die eigene Position zu stärken und gleichzeitig die politischen Gegner an-zuschwärzen. In diesen Kontext fällt auch das Ge-schehen, das sich im Sommer 1912 im Dorf Rocinj im Isonzotal abspielte, wo der Einheimische Anton Ipavec im Zustand der Unzurechnungsfähigkeit angeblich äußerte, dass er ein Attentat auf ein Mitglied der habsburgischen kaiserlichen Familie durchführen werde, nämlich auf Erzherzog Joseph Ferdinand, der im Rahmen eines Autorennens durch die Ortschaft fuhr. Obwohl sich bald heraus­stellte, dass es keinen realen Hintergrund für ein Attentat gab, wurde Ipavec festgenommen und in das Görzer Untersuchungsgefängnis gebracht, wo­bei er als Mittäter Josip Kadenaro benannte, einen Pfarrer aus dem benachbarten Vikariat Srednja, der ebenfalls verhaftet wurde. Mit der Einbeziehung des Geistlichen verlagerte sich die Aufmerksam­keit schnell vom zentralen Ereignis auf das Feld des politischen und Kulturkampfes, dessen Kolla­teralopfer Kadenaro und Ipavec unfreiwillig wur-den. Beide zentralen politischen Blöcke versuchten die zwei Genannten dazu zu benutzen, die jeweils andere Seite in der Presse durch den Schmutz zu ziehen und zu beschuldigen, womit das Geschehen ein breiteres Echo im Staat und sogar im Ausland auslöste. Das liberale Lager konzentrierte sich in der Berichterstattung vor allem auf negative Be-schreibungen des Lebensstils und des Heimes des Vikars, was auch zahlreiche nicht überprüfte An-deutungen über seine Spionagetätigkeit und seinen unmoralischen Lebenswandel miteinschloss. Auf der anderen Seite übertrug das katholische Lager in seiner negativen Berichterstattung die Schuld auf Ipavec und verteidigte gleichzeitig den Vikar. Als sich herausstellte, dass das Ereignis nicht die Ausmaße hatte, mit denen die Medien es anfangs verbunden und dargestellt hatten, und Kadenaro freigesprochen wurde, während Ipavec nur eine kürzere Haftstrafe wegen seines Widerstands gegen die Verhaftung bekam, legte sich die Berichterstat-tung rasch und verstummte. Das dargestellte Er-eignis bietet einen interessanten Einblick in die politische Kultur und die ideologischen Kämpfe zu Beginn des 20. Jahrhunderts. Schlagwörter: Kulturkampf, Goriška in Gra­diška/Görz und Gradiska, Rocinj, Attentatsversuch, Erzherzog Joseph Ferdinand VSE ZA ZGODOVINO Mateja Ratej »Tako sem dobil jaz od njega komunisticne bacile« Ivan Di(e)tinger (1883–1949) RATEJ Mateja, dr., znanstvena sodelavka, Inštitut za kulturno zgodovino ZRC SAZU, Novi trg 1, SI–1000 Ljubljana; mratej@zrc-sazu.si 329.15 929Di(e)tinger I. »TAKO SEM DOBIL JAZ OD NJEGA KOMUNISTICNE BACILE« Ivan Di(e)tinger (1883–1949) Biografska in kulturnozgodovinska študija se posveca življenju koroškega fužinarja Ivana Ditingerja, ki je bil v dvajsetih letih 20. stoletja med prvimi in najtesnejšimi so-delavci Lovra Kuharja – Prežihovega Voranca v guštanjski partijski celici vse do pisateljevega odhoda v emigracijo leta 1930. Ditinger se je spomladi 1919 s komunizmom seznanil ravno od deset let mlajšega Kuharja, oba pa uvršcamo med prve slovenske komuniste sploh. Njuna zavezanost proble-mom socialne zapostavljenosti kmetstva in delavstva, ki jih cas po koncu prve svetovne vojne ni rešil, zaradi posebnega socialnega in nacionalnega položaja obeh akterjev na novi avstrijsko-jugoslovanski meji (1920) prepricljivo opisuje in pojasnjuje razloge za množicno vnetost mlade in srednje generacije za komunizem v naslednjih dveh desetletjih do druge svetovne vojne. Kljucne besede: Ivan Ditinger, Prežihov Voranc, ko­munizem, zgodovina mentalitet, historicna antropologija RATEJ Mateja, PhD, Research Associate, Institute of Cultural History, Research Centre of the Slovenian Academy of Sciences and Arts, Novi trg 1, SI-1000 Ljubljana; mratej@zrc-sazu.si 329.15 929Di(e)tinger I. “THAT’S HOW I GOT THE COMMUNIST BACILLI FROM HIM” Ivan Di(e)tinger (1883-1949) This biographical and cultural-historical study focuses on the life of the Carinthian ironworker Ivan Ditinger, who in the 1920s was one of the first and closest collaborators of Lovro Kuhar - Prežihov Voranec in the party cell in Guštanj until the writer’s emigration in 1930. Ditinger learned about communism in the spring of 1919 from Ku-har, who was ten years younger than him, and both are among the first Slovenian communists. Their commitment to the problems of social disadvantage of the peasantry and the working class, which were not solved by the time after the end of the First World War, due to the specific social and national situation of both actors on the new Austrian-Yugoslav border (1920), convincingly describes and explains the reasons for the mass zeal for communism of the young and middle generation in the next two dec­ades until the Second World War. Key words: Ivan Ditinger, Prežihov Voranc, commu­nism, history of mentalities, historical anthropology VSE ZA ZGODOVINO »V Guštanju1 je Komunisticna stranka uspešno delovala in to zaradi sposobnega vodstva Lovra Kuharja in Ivana Ditingerja vse do diktature kra­lja Aleksandra.« Tako je le nekaj let po smrti obeh protagonistov v Prežihovem zborniku zapisal eden najvidnejših koroških intelektualcev druge polovi­ce 20. stoletja Tone Sušnik, ko je opisoval politicno sliko Mežiške doline v desetletju po prvi svetovni vojni. Jezersko in Mežiška dolina sta po plebiscitu oktobra 1920 pripadli Kraljevini SHS, prebivalci obeh podrocij pa so kljub poprejšnjemu »zlaganem hurapatriotizmu,« kakor je predplebiscitna prizade­vanja slovenskih politicnih strank zanicljivo ime­noval Lovro Kuhar – Prežihov Voranc, v dvajsetih letih 20. stoletja živeli globoko v senci slovenskega gospodarskega, politicnega in kulturnega razvoja.2 Medtem ko so se koroški delavci politicno nagi­bali k jugoslovanski socialdemokratski stranki, so se v ravensko železarno in obsežne gozdne revirje po krajšem državnem nadzorstvu vrnili (vecinoma nemški ali nemško usmerjeni) uradniki grofa Thur-na, cigar obsežno posest je tudi agrarna reforma le malo prizadela. Rudnik svinca v Mežici je bil od leta 1921 v rokah angleškega kapitala. Obenem s povecanjem števila slovenskih trgovcev (zlasti lesnih) in gostilnicarjev so bili koroški kmetje in delavci v slabem gmotnem položaju.3 Leta 1968 je raziskovalec delavskega gibanja Dušan Kermavner v tedaj še kalno razburkanem morju interpretacij še živecih akterjev prepricano zapisal: »Menda je lahko razumeti socialiste, da so bili dovolj pametni, da so si lastili ravensko Svobodo (delavsko kulturno društvo, op. p.) v celoti ne glede na okolnost, da jo je vodila skupinica guštanjskih komunistov, ki se jim niso zdeli prav nic nevarni kot otocek v ‘socialisticnem’ morju vse naokrog. A nic manj lahko ni razumeti guštanjske komuniste, da so se obnašali kot integralen del ravenske delavske skupnosti, ceprav so se kot komunisti locevali od socialisticno organizirane delavske množice; saj je 1 Danes Ravne na Koroškem; v razpravi ohranjam ime Gu­štanj, ki je bilo v veljavi do leta 1952. 2 Sušnik, Prerez gospodarskega in politicnega življenja, str. 163; Kuhar, Zbrano delo, 10. knjiga, str. 55, 115. 3 Sušnik, Prerez gospodarskega in politicnega življenja, str. 163. bil poglavitni smisel njihove dejavnosti v tem, da si približajo tudi to množico!«4 Kajti že 1. maja 1920 je bila v Guštanju pod vpli­vom Lovra Kuharja, ki se je tedaj vrnil iz italijan­skega vojnega ujetništva, ustanovljena podružnica Socialisticne delavske partije (komunistov) Jugosla­vije, ki se je še v istem letu preimenovala v Komuni­sticno partijo Jugoslavije (KPJ). Na strankin kongres v Vukovar je junija 1920 kot delegat guštanjske ko­munisticne celice namesto Lovra Kuharja, ki ni do-bil dopusta, potoval gozdar Anton Metarnik, ki je tam prebral izjavo o prikljucitvi Koroške Jugoslaviji in proti nasilju in raznarodovanju Slovencev na tem obmocju.5 Kuhar je svoje življenje jasno povzemal z besedo borba, a je bila borba kmeta z zemljo zanj že zgodaj brezupno pocetje. Že pred prvo svetovno vojno, ko ga je fasciniral svet hlapcev, beracev in postopacev, je bil leta preden se je pridružil stranki komunistov, z vsakim dnem bolj nepomirljiv ko­munist. In že tedaj je vedel, da socialnega vprašanja ni mogoce reševati z dobrodelnostjo. Ko je po prvi svetovni vojni postalo geslo dobe narodnostno, o socialni pravicnosti pa ni bilo ne duha ne sluha, za prebujajocega se koroškega literata in mnoge njegove somišljenike ni bilo vec miru.6 Ceprav je na volitvah v ustavodajno skupšcino novembra 1920 v Mežiški dolini zmagala SLS, ki so jo podpirali kmetje in deloma uradništvo, ji je bila komunisticna stranka tesno za petami. Neugoden socialni položaj kmetov in delavcev se je odražal v politicni apatiji in vecanju vpliva socialistov in komunistov, ki so se od konca leta 1920 s prepo­vedjo delovanja razvijali kot mednarodno ilegal-no gibanje. »Po prepovedi KPJ seveda nismo nehali delati, samo na skrivaj smo se sestajali,« je pojasnil Prežihov Voranc v enem svojih memoarskih zapi­sov. Na parlamentarnih volitvah leta 1923 so v Me-žiški dolini zmagali socialisti pred SLS kot drugo najmocnejšo stranko. Guštanj, Mežica in Prevalje so dobile socialisticne župane, ki so v naslednjih letih vlagali sredstva v javno izobraževanje in zdra­ 4 Kermavner, O komunistih in socialistih v dvajsetih letih, str. 277. 5 Prežihov album, str. 63–64. 6 Kuhar, Zbrano delo, 1. knjiga, str. 31, 249, 419; 3. knjiga, str. 278; 7. knjiga, str. 159; 9. knjiga, str. 41, 83, 85, 90, 94, 103, 106–107, 112, 152; 11. knjiga, str. 44; Voranc, Dekle z mandolino, str. 30–33; Šnuderl, Osvobojene meje, str. 185. vstvo. Na parlamentarnih volitvah leta 1925 je bila v Mežiški dolini zmagovalka SLS, medtem ko so se sicer številni delavski volilni glasovi porazgubili v razlicnih predvolilnih povezavah strank oz. poli­ticnih skupin. Na oblastnih volitvah januarja 1927 in parlamentarnih volitvah septembra istega leta so komunisti v Guštanju nastopili skupaj z levim krilom socialdemokratov pod vodstvom agilnega ucitelja Vinka Möderndorferja7 ter so obakrat tesno sledili zmagovalki volitev SLS.8 V volilnem letu 1927 je Prežihov Voranc sestavil proglas, v katerem so komunisti smelo zahtevali razlastitev veleposestnikov in lastnikov tovarn ter prikljucitev Koroške slovenskemu ozemlju; ob tem je Voranc lucidno ugotavljal, da je nacionalno vpra­šanje na Koroškem zaradi ekonomske odvisnosti Slovencev od nemškega kapitala v svojem bistvu socialno vprašanje.9 Do zacetka tridesetih let 20. stoletja je ravenska skupina komunistov pomagala pri oblikovanju še drugih postojank stranke (Velenje, Ribnica na Po-horju, Dravograd, Prevalje, Holmec). Zgolj zveza s pokrajinskim komitejem KPJ ni vec zadošcala delu­jocim in vse boj vnetim aktivistom, ki jih je delegat pokrajinskega komiteja Dragotin Gustincic oznacil celo za »ultralevicarje«, zato je bilo v Guštanju že sredi dvajsetih let 20. stoletja osnovano okrožje KPJ, ki so ga poimenovali Sever. Za sekretarja je bil imenovan Prežihov Voranc, od leta 1928 pa je okrožje Sever vodil Ignac Teršek.10 7 Vec o Möderndorferju glej: 'Kar ustvariš ostane. Svetu cvet. Tebi rane': Vinko Möderndorfer – ucitelj, politik in raziskovalec. Ur. Ingrid Slavec Gradišnik in Jože Hudales. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2016. 8 Sušnik, Prerez gospodarskega in politicnega življenja, str. 164–165; Prežihov album, str. 64; Koruza, Življenjska pot Lovra Kuharja, str. 200. 9 Glede vsebine in casa nastanka proglasa obstajajo razhaja­ nja, kar glede na ilegalno in konspirativno dejavnost komu­ nistov ni nenavadno: medtem ko je Prežih v spominskem zapisu navedeni proglas postavil v predplebiscitni cas, drugi avtorji navajajo cas nastanka pred volitvami leta 1927. Kuhar, Zbrano delo, 9. knjiga, str. 455; Filipic, Nekaj podrobnosti o politicnem delovanju Lovra Kuharja, str. 103–104; Prežihov album, str. 64. 10 Prežihov album, str. 64; Druškovic, Prežihov Voranc, str. 116. Z nastopom diktature leta 1929, zaostritvijo režimskega boja proti komunizmu in odhodom Lovra Kuharja ter Ignaca Terška v emigracijo leta 1930 se je zakljucilo tudi intenzivno politicno delo komunisticnega aktivista Ivana Ditingerja. Skupaj z Lovrom Kuharjem, Ivanom Kokalom, Ignacom Terškom in Matijo Gradišnikom so celotna dvajseta leta 20. stoletja v Guštanju tvorili zanesljivo ku­rirsko skupino, po nalogu pokrajinskega komiteja KPJ za Slovenijo osnovano kot cezmejni kanal na poti med Beogradom in Dunajem za prenašanje pošte, propagandne literature in za prehod komu­nisticnih aktivistov; najpomembnejši prehodi so bili prek Holmca, Strojne in Remšnika. Pri tem delu je veckrat pomagal Vinko Möderndorfer, ki je begunce na kratko sprejemal na svojem domu in se je kasneje dogajanja spominjal takole: »Vecina teh ljudi je izgubila že živce in je v svoji nervoznosti ogrožala gostitelja in spremljevalca. Tako je komu­nist, profesor iz Banjaluke, na vsej poti otipaval v žepu odprto pištolo in hotel streljati na vsakega fi­nancnega stražnika in orožnika, ki ga je srecal na poti k meji.«11 Ceprav so bili Lovro Kuhar, Ivan Ditinger in Matija Gradišnik, ki so bili kot izraziti operativci slabo ideološko podkovani, že v zacetku novembra 1923 aretirani in prepeljani v zapore mariborskega okrožnega sodišca, so bili že po tednu dni izpušceni zaradi pomanjkanja dokazov.12 Ditinger se je krat­kega bivanja v Mariboru spominjal s hudomušno­stjo: »Lovru Kuharju so dali takoj delo, najprej je moral v kuhinji lupiti krompir, pozneje je izrezoval lesene žlice. Mene so zaprli v celico, v kateri je bil tudi tat in goljuf. Uši nismo imeli mnogo, ker smo jih sproti obsojali na smrt.«13 Po prihodu domov je Kuhar javno zagotovil, da se »nobeden aretirancev ne bo dal oplašiti od nadaljnjega dela za delavski po­kret«, komunisticni kanal pa je svoje delo opravljal naprej.14 Ditinger je bil zelo blizu zaporniški celici še leta 1925, ko ga je s skupino sedmih Bolgarov pri nelegalnem preckanju državne meje prestregel 11 Krivograd, Politicno delovanje Prežihovega Voranca, str. 95; Möderndorfer, Paberki srecevanj, str. 99. 12 Jutro, 8. 11. 1923, str. 7, »Aretacija socialisticnega predse­ dnika v Guštanju«; Straža, 12. 11. 1923, str. 2, »Ovaduški zlocin«; Koruza, Življenjska pot Lovra Kuharja, str. 197. 13 Spomini proletarca – komunista Ivana Ditingerja, str. 3. 14 Kermavner, O komunistih in socialistih v dvajsetih letih, str. 276–277. Guštanj (Ravne na Koroškem), 1920-1924 (Koroška osrednja knjižnica dr. Franca Sušnika Ravne na Koroškem) jugoslovanski granicar, vendar se je komunist s placilom kazni izognil trimesecnemu zaporu.15 O drznosti in neomajnosti skupinice koroških komunistov prica tudi nenaslovljeni zapis Moj zagovor s 24. junija 1922 v Kuharjevi zapušcini, v katerem je za ocitno neposvecena ušesa spretno zanikal svojo vpletenost v tihotapljenje politicnih beguncev: »Dne 22. t. m. pa so se javili pri meni oro­žniki in so napravili strogo hišno preiskavo; rekli so, da išcejo komunisticne tiskovine itd. Našli seve niso nicesar. Orožniki so mi dalje rekli, da sem baš v maju spravil v Avstrijo neko komunistinjo, ki se je zvala Ilic, katero so nemške oblasti vjele in je baje zdaj za­prta na Dunaju, ali vsaj tako približno. Obdolžili so me tudi, in to po izjavi tiste gospodicne, da sem letos baje že pet veleuglednih komunistov spravil preko meje in da poleg tega spravljam nekake plakate in druge komunisticne tiskovine v Jugoslavijo. V Šmi­helu pri Pliberku na Koroškem baje vzdržujem za to potreben aparat osebja in strojev. Ta res nesramna obdolžitev me je spravila iz ravnotežja, ker mi je vse to po domace povedano španska vas.«16 Kako mocan politicni dejavnik so bili komunisti v Mežiški dolini v desetletju po prvi svetovni vojni, ilustrira tudi gibek besedni dvoboj v beograjski Narodni skupšcini novembra 1928 med sloven-skim socialisticnim poslanec Josipom Petejanom in ministrom za notranje zadeve ter predsednikom vlade Antonom Korošcem, ki je bil obenem prvak SLS kot najvplivnejše slovenske politicne stranke. Ker je notranji minister zavrnil pobudo o odpravi gerentstva in razpisu obcinskih volitev v Mežici z utemeljitvijo, da bi s tem dopustil nadaljnjo krepitev komunisticnega gibanja, ga je Petejan takole izzval: .»Obcinske volitve v Mežici naj se cimprej razpišejo, ker ni prav nikakega razloga vec, da bi se to ne storilo. Ne morete cakati toliko casa, da bi vi (SLS, op. p.) imeli tam vecino, ker vecine vi tam ne boste imeli nikdar.« .»Lahko imate vi (Socialisticna stranka Jugoslavije, op. p.) vecino, pa razpišem volitve danes. Ne mo-rem jih pa razpisati v casu komunisticne vecine.« .»Laž je to, kar ste rekli, da je vecina v Mežici ko­munisticna, vaši uradni podatki vas demantirajo.« .»Lagati se pravi vedoma govoriti neresnico. Tega pa jaz nisem storil.« 15 Spomini proletarca – komunista Ivana Ditingerja, str. 4. 16 Kuhar, Zbrano delo, 11. knjiga, str. 57. .»Torej ste govorili neresnico in niste lagali.«17 Nastop kraljeve diktature 6. januarja 1929 je naj­bolj zamajal ravno ilegalni svet komunistov, ki je od konca prve svetovne vojne vztrajno, celo fanaticno terjal socialno pravicnost za vse. Komunistu Fran-cetu Klopcicu se je jugoslovanski monarh, »krvavi Aleksander« slikal kot »evropski monstrum«, pri­merljiv z Benitom Mussolinijem: »Kraljeva dejanja so se razlikovala od uglajenih besed o redu in narodu, ki jih je namenjal mešcanski javnosti.« Komunisti so terjali revolucionarne spremembe družbenega reda in niso sprejemali sistema zadružništva, ka­terega razvejano mrežo na Slovenskem je tedaj kot svoj model reševanja socialnega vprašanja ponuja-la SLS. Z uveljavitvijo diktatorskega režima, cigar pripadnike je Prežihov Voranc zanicljivo imeno-val »januarijci«, je nastopil cas množicnih aretacij komunisticnih aktivistov; aretiranih je bilo okrog sto, okrog dvajset pa jih je emigriralo, med njimi Voranc. Slovenska pokrajinska organizacija je pre­nehala z delom za vec kot leto dni, aktivne so ostale le nekatere lokalne organizacije, med katerimi pa ni bilo tiste v Guštanju, ki je sodila med najbolj priza­dete. Centralni komite KPJ se je preselil na Dunaj.18 Za komuniste ni diktatura pomenila nic ab-straktnega, temvec so za njo stali in zanjo odgovar­jali politiki z imeni in priimki, med slovenskimi po­litiki zlasti prvak SLS Anton Korošec. Razmere za jugoslovanske komuniste so bile v letih 1929–1932, ko je režim fizicno iztrebljal pripadnike gibanja in v zaporih izvajal telesna mucenja (pretepanje do nezavesti, stiskanje spolnih organov, zabadanje igel pod nohte, lomljenje reber, obešanje za zvezane roke, neprekinjeno zasliševanje brez spanja ipd.), bistveno bolj nevarne kot po letu 1935, ko državni organi pod pritiskom mednarodne javnosti niso vec pobijali zaprtih komunistov.19 u 17 Delavska politika, 24. 11. 1928, str. 1; 28. 11. 1928, str. 1; »S. Petejan odgovarja dr. Korošcu«; Slovenec, 16. 11. 1928, str. 1, »Petejanova interpelacija zavrnjena«. 18 Klopcic, Desetletja preizkušenj, str. 358, 391; Kuhar, Zbrano delo, 9. knjiga, str. 157. 19 Slovenska novejša zgodovina, 1. del, str. 347; Klopcic, De-setletja preizkušenj, str. 359, 377. Ivan Ditinger (uradno Dietinger) se je rodil 16. decembra 1883 v Šentjanžu pri Dravogradu materi Tereziji in ocetu Ivanu Dietingerju.20 Življenjsko in politicno pot »poštenjaka« in »enega najbolj vdanih komunistov« je mogoce obnoviti na podlagi njego­vih spominov, ki razkrivajo bistrega avtorja in so leta 1967 izšli v Koroškem fužinarju, nastali pa so v letih 1946/1947 ter niso v celoti ohranjeni.21 Zaradi podrobnega opisovanja svoje komunisticne dejav­nosti ter prikaza percepcije ljudi, casa in prostora so Ditingerjevi spomini odlicen vir za raziskovanje mentalitet med svetovnima vojnama, zlasti komu­nisticno usmerjenega koroškega delavstva. Hrenu, kakor so domaciji Ditingerjevih star-šev v Šentjanžu pravili domacini, so ob koncu pet-desetih let 20. stoletja na skromni hišici v (tedaj že) Ravnah »kot enemu prvih boljševikov v kraju« postavili spominsko plošco, ob tej priložnosti je o njem spregovoril politicni sopotnik Ivan Kokal. Ditinger se je izucil za mesarja, leta 1912 pa se je za­poslil v guštanjski železarni, kjer je ostal do zacetka prve svetovne vojne.22 Duhovno ozracje tistega casa je Ditinger lucidno osvetlil v spominih: »Cim vec je bilo v Avstriji propagande za vojno, tem vec je bilo laži o drugih narodih, za vse skupaj tudi vec trpljenja in vedno manj kruha. Pri vseh vojakih se je vse bolj dramila narodna zavednost in tudi jaz sem se vse bolj zavedal, da sem Slovenec ter premišljeval, za koga se sploh borimo.«23 Maja 1915 je bil mobiliziran in poslan v Gali­cijo, od tam pa oktobra istega leta na soško fron-to v okolico Doberdoba. Ker je že pred vojno bral avstrijsko delavsko casopisje, je lahko tovarišem v strelskih jarkih pripovedoval o socialnem vpra­šanju in enakopravnosti, pri cemer so ga nekateri poslušali, drugi pa imeli za norca. Novembra 1915 je bil ranjen in prepeljan v Budimpešto, po okreva­nju poleti 1916 pa je pristal v avstrijski vojaški enoti pri Gradcu, od koder je avgusta potoval na srbsko fronto, kjer je bil nekaj casa mesar v madžarski vojaški enoti, v kateri so bili pretežno srbski vojaki iz avstro-ogrskih delov Balkana: »Od zacetka so me 20 Kokal, Nikdar pozabljeni ne bodo, str. 27–28; Krivograd, Politicno delovanje Prežihovega Voranca, str. 95. 21 Spomini proletarca – komunista Ivana Ditingerja, str. 2–10. 22 Kokal, Nikdar pozabljeni ne bodo, str. 27–28. 23 Spomini proletarca – komunista Ivana Ditingerja, str. 2. sovražili, ker so mislili, da sem Nemec, toda kmalu so spoznali, da sem prijatelj Srbov.« Zlom avstro--ogrske monarhije je Ditinger docakal v Beogradu; prek Madžarske se je vrnil v Guštanj.24 Ivan Kokal je v kratki biografiji Ditingerja ome-nil epizodo, ki je ni mogoce najti v spominih in je bržkone nastala za potrebe graditve ideološko obarvanega kolektivnega spomina po drugi sve­tovno vojni: v letih 1917 in 1918 naj bi bil Ditinger v Hamburgu, kjer je v pristanišcu delal kot mesar in tam ob oktobrski revoluciji prvic zacutil politicno valovanje delavstva. Tudi sam naj bi se udeleževal sestankov pristaniških delavcev, kjer so razpravljali o možnostih izboljšanja socialnega položaja in se srecal s komunizmom.25 Sam je to zanikal, trdil je, da je do konca prve svetovne vojne bral in razpra­vljal – tudi z avstrijskimi oficirji – le o socializmu, medtem ko je za komunizem prvic slišal maja 1919, ko je doma v Guštanju spoznal Lovra Kuharja: »Kje se je on komunizma napil, tega jaz ne vem (v itali­janskem vojnem ujetništvu, op. p.). Tako sem dobil jaz od njega komunisticne bacile.«26 Po lastnih besedah se je novembra 1918 vrnil na Koroško (po besedah Ivana Kokalja februarja 1919), kjer se je ponovno zaposlil v železarni in se najbrž v tistih letih porocil s Franciško Pokeržnik. V zacet­ku poletja 1919 mu je Prežihov Voranc predstavil idejo, da bi postal kurir za prehod ljudi in literature preko meje. Prvi komunist, ki ga je pospremil del poti do Dunaja, je bil vplivni slovenski komunistic­ni aktivist, ljubljanski strojevodja Marcel Žorga.27 Poleti istega leta je Ditinger postal rudar v pre­mogovniku v Holmcu – uradno je bil premešcen zaradi pomanjkanja dela v železarni, dejansko pa zaradi politicnega delovanja –, kjer je med delavci prvic samostojno in intenzivno agitiral za komuni­zem; ostal je do marca 1921, ko se je vrnil v železar-no kot kljucavnicar. Leta 1923 se je kot kljucavnicar v tovarni zaposlil tudi Ivan Kokal, s katerim sta do leta 1930 tesno sodelovala; Kokal je o »sodrugu« zapisal: »Bil je vzor cloveka in komunista. Živel je zelo skromno, pogosto v pomanjkanju. Saj je delal 24 Prav tam. 25 Kokal, Nikdar pozabljeni ne bodo, str. 27–28. 26 Spomini proletarca – komunista Ivana Ditingerja, str. 2. 27 Prav tam. v tovarni za bore štiri dinarje na uro. Zelo je bil šte­dljiv. Malical je vedno sam kruh, ce pa je potrebovala denarna sredstva Partija, je dal na razpolago tudi zadnji prihranjeni dinar. /…/ V predaprilski Jugo­slaviji so ga imeli za najbolj zagriženega politicnega fanatika.«28 Kot takšen je bil Ditinger deležen pogostih obi-skov žandarjev na delovnem mestu v železarni in hišnih preiskav na svojem domu, kjer je imel kot blagajnik guštanjske skupine komunistov v drvar­nici pod kupom drvi skrito partijsko blagajno. Prav ta je leta 1930 organom pregona razkrila dragoceno vsebino – blagajniške zapiske z imeni in clanskimi številkami –, na podlagi katerih so polovili celotno guštanjsko skupino aktivistov. Konec marca 1931 je bila pred Državnim sodišcem za zašcito države v Be-ogradu izrecena sodba proti petintridesetim sloven-skim komunistom; med njimi so bili Lovro Kuhar, ki je bil obsojen na šest let robije, Ignac Teršek na sedem let robije, Ditinger pa na leto in pol robije ter izgubo državljanskih pravic za dobo petih let. Prva dva sta pravocasno odšla v emigracijo, medtem ko je Ditinger kazen prestal v kaznilnici v Sremski Mitrovici, kjer je kljub sprva brezupnemu polo-žaju takoj stkal vezi z veliko skupino tam zaprtih komunistov, s katerimi je sodeloval pri uporniških akcijah in zlasti v gladovnih stavkah za izboljšanje položaja kaznjencev; od njih prejemal dragocene informacije iz sveta zunaj kaznilnice, hkrati so ti-sti bolj izobraženi organizirali pouk za komuniste. Koroškemu delavcu se je v kaznilnici razprla vsa patologija režima prve jugoslovanske države: »Tu­kaj so bili mladoletniki zavoljo kakih komunisticnih letakov obsojeni na tri do štiri leta robije, ki sploh ne razumejo socializma, še manj pa komunizma. Bili so Makedonci, ki jim sploh niso mogli dokazati, da so delali za Partijo. Dobili so deset do dvanajst in vec let, ker so pri njih našli le kako ime. Morilce in roparje so obsojali na šest do osem let, goljufe, ki so si prisvojili milijone, pa na leto ali dve. Vecinoma je šla kazen po narodnosti navzdol. Najstrožja je bila za Makedonce in Bosance, milejša za Srbe, še milejša za Hrvate, za Jude, Nemce in Slovence.«29 28 Kokal, Nikdar pozabljeni ne bodo, str. 27–28. 29 Prav tam; Spomini proletarca – komunista Ivana Ditingerja, str. 5 in 10. Ivan Ditinger je med aktivisticnim delom, ki je v desetletju po prvi svetovni vojni zadevalo zlasti ti-hotapljenje komunistov in komunisticne literature prek jugoslovansko-avstrijske meje, sodeloval tudi pri organizaciji drugega (192330) in tretjega (192631) kongresa SKOJ (Savez komunisticne omladinske organizacije Jugoslavije oz. Zveza komunisticne mladine Jugoslavije), ki sta se odvijala v Kefrovem mlinu ob potoku Kotulji v Kotljah. Objekt je imel v najemu Matija Gradišnik, ki je tam živel z družino, ob Ditingerju in Ivanu Kokalu pa je glavne orga­nizacijske in logisticne niti za pripravo srecanja vodil Lovro Kuhar, ki je leta 1947 dogajanje brez imen – do smrti zavezan konspiraciji – opisal v spominskem zapisu Generalna vaja v mlinu: »Naša organizacija je bila še mlada. Tudi še ni imela velikih preizkušenj. Sicer še nihce izmed njenih clanov niti navadnega krsta ni imel za seboj, to se pravi, da še nihce ni bil zaprt. Bili smo podobni mladim živalim, ki so komaj spregledale.«32 Zato je bilo guštanjskim komunistom, ki jih ni bilo vec »kakor prstov na roki«, toliko bolj tesno pri srcu, ko so morali po direktivi iz Ljubljane pri­praviti skrivni prostor za petdeset ljudi vkljucno s hrano in prenocišci za štiri ali pet dni ter stražo za varen prihod in odhod udeležencev kongresa: »Nam je zastala sapa. Kaj takega še res nismo delali dosihmal. Tu pa tam smo malo zaropotali po go-stilnah, da smo komunisti, kar se nam je zdelo sila imenitno in kar takrat še ni bilo nevarno.« V prvem nadstropju odmaknjenega mlina je bilo slednjic vse pripravljeno za prišleke. Da ne bi vzbujali suma, so izstopali z vlaka na razlicnih postajah v casovnem razponu treh dni. Ker so tudi organizatorji šele po koncu uspešno izpeljanega srecanja in odhodu udeležencev izvedeli, kakšen dogodek so logisticno vodili, je bil Prežihov Voranc nemalo presenecen nad mladostjo ljudi, ki so izstopali iz vlakov. Vsa­kega od njih je guštanjska skupinica pospremila v dve uri hoda oddaljen Kefrov mlin.33 30 Vcasih akterji navajajo leto 1922, tako npr.: Klopcic, Spo- mini na Lovra Kuharja, str. 100. 31 Vcasih avtorji navajajo leto 1927 (sestanki komunistov so zaradi konspiracije potekali brez zapisnikov), tako npr.: Koruza, Življenjska pot Lovra Kuharja, str. 200. 32 Kuhar, Zbrano delo, 9. knjiga, str. 550–557. 33 Prav tam. Koroškim aktivistom je pri logistiki prihodov in odhodov udeležencev pomagal tudi France Klopcic, ki je bil obenem delegat SKOJ in je prav tako obcudoval uspeh izvedbe nevarnega dogod­ka; med guštanjskimi aktivisti je izpostavljal zlasti zavzetost Ivana Ditingerja, ceprav je kot kljucno osebnost koroških komunistov oznaceval Lovra Kuharja. Klopcic je v spominih omenil tudi, da sta bila Ditinger in Ignac Teršek aprila 1926 kot predstavnika Mežiške doline sopodpisnika letaka partijskih organizacij »za resnicno enotnost dela­vstva« in »bojevno enotnost sindikatov«; namenjen je bil skupini Zedinjenje, ki je bila v komunisticnem gibanju interpretirana kot pojav sektaštva.34 Po vrnitvi iz Sremske Mitrovice v Guštanj ko­nec novembra 1931 Ivan Ditinger zaradi izgube državljanskih pravic ni mogel dobiti dela, zato so z ženo in ostarelo materjo živeli v veliki revšcini. Po pisanju Ivana Kokala – po vrnitvi s služenja vojaškega roka poleti 1931 je za kratek cas do od­hoda v emigracijo (aprila 1932) obnovil delovanje guštanjske partijske celice in je k delu pritegnil tudi Ditingerja – je nekdanjemu robijašu priskr­bel denarna sredstva Rdece pomoci, mednarodne komunisticne podporne organizacije, za katero je v preteklosti zbiral sredstva tudi Ditinger, a zase ni želel sprejeti pomoci.35 V lokalnem okolju je bil deležen šikaniranj za­radi politicne usmeritve, ki jih je znal kljub izrazito stigmatiziranem osebnem položaju presenetljivo spretno odbijati, v njegovih odgovorih pa je po­gosto zasijala sociološka analiza njegovega prvega mentorja Prežihovega Voranca. Na vprašanje sre­skega nacelnika, kako lahko podpira režim, ki v nekdanji Rusiji staršem odvzema otroke, je Ditinger bistro usmeril pogled na slovenske zavržene otroke, ki so pristali v katoliških ubožnih ustanovah: »Tu­kaj jih pa starši sami proc mecejo.« V Rusiji podirajo cerkve, se ni dal ugnati nacelnik, Ditinger pa prav tako ne: »Tudi to je mogoce. Res pa je tudi, da pri nas v Jugoslaviji cerkva ne podiramo, pac pa izobraženci cerkve sami zapušcajo.«36 34 Klopcic, Spomini na Lovra Kuharja, str. 101; Klopcic, De- setletja preizkušenj, str. 160, 251, 277, 410. 35 Kokal, Nikdar pozabljeni ne bodo, str. 27–28; Spomini pro- letarca – komunista Ivana Ditingerja, str. 7. 36 Spomini proletarca – komunista Ivana Ditingerja, str. 7. Po nekajletni brezposelnosti je Ditinger maja 1934 naposled dobil delo obcinskega cestarja, maja 1937 pa se je spet lahko zaposlil v železarni, kjer je ostal do junija 1941, ko ga je aretiral Gestapo. Tudi ce tedaj ne bi izjavil, da je po narodnosti »in-ternacionalni Slovenec«, bi ga zaradi poprejšnjega politicnega dela zadela enaka usoda. Interniran je bil v koncentracijskem taborišcu Buchenwald37, od koder se je vrnil avgusta 1945. Kljub izcrpanosti, zaradi katere je v nekaj letih umrl, se je ponovno zaposlil v guštanjski železarni. Ko sta se jeseni 1945 po vec kot desetih letih prvic srecala z Ivanom Ko­kaljem, ga je Ditinger spomnil na vec kot dve de­setletji skrivanj in bežanja, »zdaj pa mi prihajamo in se oni skrivajo in bežijo«: »Tovariši, zapomnite si, da naš mlin mleje pocasi, toda gvišno.«38 Ceprav je Ivan Kokal v svojem govoru ob od­kritju spominske plošce Ditingerju zakljucil, da je eden prvih slovenskih komunistov po koncu druge svetovne vojne »pomagal pri izgradnji ljudske obla­sti in porušene domovine«, niti Ditinger niti Lovro Kuhar nista doživela polne implementacije komu­nisticnih nacel v družbeno realnost socialisticnega režima, saj sta umrla v zimi 1949/1950. Ohranjeni pismi v Prežihovi zapušcini, ki izžarevata zaupljiv odnos med zgodnjima politicnima sodelavcema, pricata, da sta ostala v bolj ali manj rednih stikih tudi v zadnjih letih življenja. Pisatelj je januarja 1948 »dragemu Dietingerju« napisal: »Ali se Ti spo­minjaš, da je bil Ivartnik Anton, takrat mesar, sedaj delavec v Guštanju, pred letom 1930 clan KP. Meni se zdi, da ni bil, dasiravno smo ga za neka dela ra­bili. Piši mi, kar veš. Odpiši mi takoj po dekletu in se oglasi kaj k nam.«39 Septembra istega leta pa je Voranc kot politicni funkcionar zavzeto pomagal ali vsaj skušal poma­gati pri urejanju Ditingerjevega gospodarstva: »Bil sem zaradi Tebe na obcini, pa nisem nicesar opravil. Rekli so mi, da moraš sam v Dravograd na Okraj in sicer na Okrajno poslovno zvezo, lesni odsek, ki se nahaja v bivši Golovi hiši, kjer je bila vcasih pošta, torej na to stran Drave. Potrdilo Guštanja vzemi s 37 Podatek je ob odkritju spominske plošce navedel Ivan Ko­ kal, medtem ko opomba v Ditingerjevih spominih navaja koncentracijsko taborišce Dachau. 38 Kokal, Nikdar pozabljeni ne bodo, str. 27–28; Spomini pro- letarca – komunista Ivana Ditingerja, str. 8–10. 39 Kuhar, Zbrano delo, 12. knjiga, str. 206. seboj in zaprosi tam, da Ti dajo nakaznico za ta les, ki ga rabiš. Šele ko to nakaznico dobiš, pusti hotuljska obcina les posekat. Na tem uradu je to-variš Kumer, lahko se obrneš na njega, ce ga boš dobil. Tisto nakaznico mi moraš potem prinesti in na to boš les dobil. Prilagam guštanjsko potrdilo. Nakaznica naj se šteje v secnjo za leto 1949. Pokaži jim moje pismo.«40 Politicno prvoborstvo ravenskega fužinarja, ki podobno kot Prežihov Voranc ni težil k osebni politicni uveljavitvi, ocitno ni prispevalo k pospe­šitvi njegove zadeve pred državnimi organi, kar je bila vsaj deloma posledica dejstva, da v desetletju do druge svetovne vojne Ditinger ni bil vec redno politicno dejaven, ceprav je bil še vsa trideseta leta 20. stoletja pod policijskim drobnogledom deležen hišnih preiskav.41 Obenem se je pricel v slovenskem komunisticnem gibanju v letih 1932/1933 proces menjave generacij, ki se je zakljucil z oblikova­njem Komunisticne partije Slovenije aprila 1937, ko je prvo generacijo slovenskih komunistov bolj ali manj dosledno zamenjala mlajša z Edvardom Kardeljem in Borisom Kidricem na celu.42 Viri in literatura Tiskani viri Spomini proletarca – komunista Ivana Ditingerja. Koroški fužinar, št. 2 (1967). Casopisni viri Delavska politika, 1928. Jutro, 1923. Slovenec, 1928. Straža, 1923. Literatura Dolenc, Ervin: Kuharjeva skupina v vodstvu Komunisticne partije Jugoslavije. Prežihov Voranc – Lovro Kuhar: pisatelj, politik, patriot (ur. Aleš Gabric). Ljubljana: Inštitut za novejšo 40 Prav tam. 41 Spomini proletarca – komunista Ivana Ditingerja, str. 8. 42 Dolenc, Kuharjeva skupina v vodstvu Komunisticne partije Jugoslavije, str. 76. zgodovino; Dunaj: Slovenski znanstveni inštitut, 2010. Druškovic, Drago: Prežihov Voranc: pisatelj in politik. Celovec: Drava, 2005. Filipic, France: Nekaj podrobnosti o politicnem delovanju Lovra Kuharja – Prežihovega Voranca v letih 1925–1928. Prežihove svecanosti: Ravne na Koroškem 1979. Ljubljana: Plenum kulturnih delavcev OF slovenskega naroda, 1980. ‘Kar ustvariš ostane. Svetu cvet. Tebi rane’: Vinko Möderndorfer – ucitelj, politik in raziskovalec (ur. Ingrid Slavec Gradišnik in Jože Hudales). Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2016. Kermavner, Dušan: O komunistih in socialistih v dvajsetih letih. Prispevki za zgodovino delavskega gibanja, št. 1–2 (1968). Klopcic, France: Desetletja preizkušenj; spomini. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1980. Klopcic, France: Spomini na Lovra Kuharja, Prežihov zbornik (ur. Marja Borštnik). Maribor: Založba Obzorja, 1957. Kokal, Ivan: Nikdar pozabljeni ne bodo … Spomin Ivanu Ditingerju. Koroški fužinar, št. 1–3 (1960). Koruza, Jože: Življenjska pot Lovra Kuharja – Prežihovega Voranca. Prežihov zbornik (ur. Marja Borštnik). Maribor: Založba Obzorja, 1957. Krivograd, Alojz: Politicno delovanje Prežihovega Voranca od leta 1920 do 1930. Prežihove svecanosti: Ravne na Koroškem 1979. Ljubljana: Plenum kulturnih delavcev OF slovenskega naroda, 1980. Kuhar, Lovro – Prežihov Voranc. Zbrano delo (1.–12. knjiga). Ljubljana: DZS, 1962–1990. Möderndorfer, Vinko: Paberki srecevanj. Prežihov zbornik (ur. Marja Borštnik). Maribor: Založba Obzorja, 1957. Prežihov album (ur. Tone Sušnik). Ljubljana: Založba Borec, 1983. Prežihov, Voranc: Dekle z mandolino: izbor zgodnejše krajše proze. Ljubljana: Beletrina, 2011. Slovenska novejša zgodovina. Od programa Zedinjene Slovenije do mednarodnega priznanja Republike Slovenije 1848–1992. Ljubljana: INZ in Mladinska knjiga, 2006. Sušnik, Tone: Prerez gospodarskega in politicnega življenja Mežiške doline. Prežihov zbornik (ur. Marja Borštnik). Maribor: Založba Obzorja, 1957. Šnuderl, Makso: Osvobojene meje: kronika Maribora in slovenske severne meje v letih 1918/19. Maribor: Založba Obzorja, 1968. Zusammenfassung „SO STECKTE ICH MICH BEI IHM MIT DEN KOMMUNISTISCHEN BAZILLEN AN“ Ivan Di(e)tinger (1883–1949) Ivan Ditinger (offiziell Dietinger) wurde der Mutter Terezija und dem Vater Ivan Dietinger am 16. Dezember 1883 in Šentjanž bei Dravograd ge­boren. Er absolvierte eine Fleischerlehre, im Jahr 1912 fand er dann Arbeit im Eisenwerk in Guštanj, wo er bis zum Beginn des Ersten Weltkriegs blieb, als er an die Front nach Galizien und später an den Isonzo geschickt wurde. Den Zerfall Österreich-Ungarns erlebte er in Beograd. Im Jahr 1919 kam er durch Lovro Kuhar mit dem Kommunismus in Kontakt, und schon am 1. Mai 1920 wurde in Guštanj eine Ortsgruppe der Socialisticna delavska partija (komunistov) Jugoslavije [Sozialistische Ar-beiterpartei (der Kommunisten) Jugoslawiens] ge­gründet, die noch im selben Jahr in Komunisticna partija Jugoslavije [Kommunistische Partei Jugosla­wiens] KPJ umbenannt wurde. Mitte der zwanziger Jahre des 20. Jahrhunderts wurde in Guštanj ein Bezirk der KPJ gegründet, genannt Sever [Nord]. Ditinger war zusammen mit Kuhar, Ivan Kokal, Ignac Teršek und Matija Gradišnik die gesamten zwanziger Jahre des 20. Jahrhunderts in Guštanj in einem verlässlichen Kurierdienst tätig, der auf Anordnung des Regionalkomitees der KPJ für Slo­wenien als grenzüberschreitender Kanal am Weg zwischen Beograd und Wien zur Übermittlung von Post und Propagandaliteratur sowie als Pas­sage für kommunistische Aktivisten eingerichtet wurde. Ditinger wirkte auch bei der Organisierung des zweiten (1923) und dritten (1926) Kongresses des Verbandes der kommunistischen Jugend Jugo­slawiens SKOJ mit, die in der Kefer-Mühle am Bach Kotulja in Kotlje stattfanden. Mit Beginn der Dik­tatur im Jahr 1929, der Verschärfung des Kampfes gegen den Kommunismus durch das Regime, dem dadurch bedingten Weggang Kuhars und Teršeks in die Emigration und Ditingers in die Strafanstalt in Sremska Mitrovica endete Ditingers politische Tätigkeit. Nach der Okkupation 1941 wurde Di-tinger in das Konzentrationslager Buchenwald ge­bracht, und körperlich und physisch ausgelaugt verstarb er Ende des Jahres 1949. Der politische und Lebensweg Ditingers kann aufgrund seiner Memoiren rekonstruiert werden, die im Jahr 1967 in der Zeitschrift Koroški fužinar erschienen und eine ausgezeichnete Quelle zur Erforschung der Mentalitäten zwischen den Weltkriegen, insbeson­ dere bei der kommunistisch orientierten Kärntner Arbeiterschaft, sind. Schlagwörter: Ivan Ditinger, Prežihov Voranc, Kommunismus, Mentalitätsgeschichte, historische Anthropologie Lisbeth Matzer »Pripadaš nam po svoji krvi«* Hitlerjeva mladina kot sredstvo germanizacije na Gorenjskem in na Spodnjem Štajerskem MATZER, Lisbeth, dr. (novejša zgodovina), Katedra za evropsko zgodovino, Ludwig-Maximilians- Universität München, Postfach 105, D–80539 München, l.matzer@lmu.de 329.17-053.6(497.452)"1941/1945" »PRIPADAŠ NAM PO SVOJI KRVI« Vloga Hitlerjeve mladine pri ponemcevanju na Gorenjskem in Spodnjem Štajerskem Prispevek temelji na raziskavah, ki jih je avtorica opra­vila v okviru doktorskega študija o cezmejnem novace­nju mladih na Gorenjskem in Spodnjem Štajerskem med nemško okupacijo. Predstavi ideološke temelje, primere ponemcevanja in prizadevanja Hitlerjeve mladine, ki so bile del hegemonizacijskih strategij za utrditev nacizma v Evropi. Z namenom opominjanja lokalne mladine na njihovo »nemškost« - neoziraje se na njihove individualne nacionalne in druge identitete - so voditelji Hitlerjeve mla-dine pojem »nemškega« še naprej precej nejasno razlagali s »krvjo«, »obnašanjem« ali obvladovanjem jezika. Med-tem ko so najvišji voditelji mladine trdno verjeli v svoje kolonizacijsko in izobraževalno poslanstvo, je bilo kljub prizadevanjem, ustrahovanju in privilegijem mlade z ob-mocja današnje Slovenije precej težje ideološko pritegniti in so se ti vecinoma samo prilagodili (kot se je izkazalo, zacasni) prevladi nacizma. Kljucne besede: Hitlerjeva mladina, okupacija, ponem-cevanje * Raziskavo je financirala Evropska unija v okviru razisko­valnega programa Horizon 2020 s sporazumom Marie Sklo­dowska-Curie grant agreement No 713600. MATZER, Lisbeth, PhD. (Contemporary History), Chair of European History, Ludwig-Maximilians-Universität München, Postfach 105, D-80539 Munich, l.matzer@lmu.de 329.17-053.6(497.452)"1941/1945" “YOUR BLOOD MAKES YOU ONE OF US” Hitler’s Youth as a Means of Germanisation in Gorenjska and Lower Styria This contribution is centered around the findings of the author’s PhD research on cross-border youth mobi­lization during the German occupation of Upper Carni­ola and Lower Styria. The article portrays the ideological cornerstones as well as the Germanization practices and activities deployed by the Hitler Youth as hegemonic strat­egies to solidify Nazi domination all over Europe. With the goal to remind the local youth of their “Germanness” – disregarding their individual national or other identities – Nazi youth leaders continued to define “German” very vaguely based on “blood”, “behavior” or language skills. Whilst high-ranking youth leaders strongly believed in this colonial and educational mission, the local youth of today’s Slovenia proofed to be more difficult to mobilize ideologically despite all efforts, threats and incentives and mainly arranged itself with the (eventually only tempo­rary) Nazi rule. Key words: Hitler’s youth, occupation, Germanisation * This research was funded by the European Union's Horizon 2020 research and innovation programme under the Marie Sklodowska-Curie grant agreement No 713600. VSE ZA ZGODOVINO Po vojnem pohodu nemške vojske na Balkan je Nemški rajh aprila 1941 na obmocju današnje Slovenije oblikoval dve zasedbeni obmocji. Civilna uprava takratnih gauov Koroška in Štajerska naj bi prebivalstvo »zasedenih ozemelj Koroške in Kranj­ske« (Gorenjsko in Mežiško dolino) ter Spodnjo Štajersko na razlicne nacine vkljucila v zamišljeno in propagandisticno oglaševano »narodno obce­stvo« (Volksgemeinschaft). Velikopotezne ukrepe germanizacije, ki jih je v ta namen izvajal naci­sticni režim, so opravicevali s pripovedovanjem, da gre itak za vecinsko »nemško« prebivalstvo, ki je svojo pravo narodnost le pozabilo. Ta usmeritev nacisticne propagande se je opirala na sklicevanje na domnevno »nemško kri«, kar smo srecali v na­slovnem citatu razprave.1 Temeljni izziv za trajno zagotovitev nacisticne oblasti na zasedenih oze­mljih je bilo spodbujanje individualnih opredelitev za »nemštvo« in ideološka mobilizacija lokalnega prebivalstva za nacionalsocializem. Nalogo varovanja nacisticne oblasti z mobiliza­cijo si je v Tretjem rajhu lastila predvsem Hitlerjeva mladina (Hitlerjugend). Zlasti v obmejnih pokra­jinah – sporni borderlands, ali v nemško nacional­nem jeziku »obmejnih deželah« (Grenzländer) ter na zasedenih ozemljih – je hotela z indoktrinacijo mladine prispevati glavni delež k željeni nacisticni prevladi v Evropi. To nacrtovano vlogo Hitlerjeve mladine v nacisticnem sistemu, zlasti pa izvede­ne dejavnosti in programe za germanizacijo in s tem mobilizacijo mladine, sem na primeru oku­pirane Slovenije raziskovala v svoji disertaciji tudi sama.2 Pri tem sem natancno preucevala prakso nacisticne oblasti, ki je izhajala iz željene organi­zacije in mobilizacije mladine s pomocjo koroške in štajerske Hitlerjeve mladine oziroma njunih po­krajinskih podružnic – Mladine Koroške ljudske zveze (Kärntner Volksbundjugend, od leta 1943 se je imenovala Hitlerjeva mladina) na Gorenjskem in Nemške mladine (Deutsche Jugend) na Spodnjem Štajerskem. Spraševala sem se zlasti o vlogi naci­ 1 Carstanjen, Helmut, Worum es geht, v: Untersteirischer Kalender 1942, 57–61, 59; Schick, Wilhelm, Ziel und Au- fgaben des Kärntner Volksbundes, v: Mitteilungsblatt des Kärntner Volksbundes, Folge 1 (August 1941), 3–4. 2 Matzer, Lisbeth, Herrschaftssicherung im »Grenzland«. Nationalsozialistische Jugendmobilisierung im besetzten Slowenien (= Nationalsozialistische ‚Volksgemeinschaft‘ 11), Göttingen: Schöningh 2021. sticne mobilizacije mladine z ozirom na prakticno in simbolicno prisvojitev prostora (zasedenih oze­melj) ter s tem povezanih medsebojnih odnosov akterjev znotraj okupacijskega sistema – njihove­ga sodelovanja in tekmovanja. V središcu mojega raziskovalnega dela so bila seveda tudi vprašanja cezmejnega ustvarjanja, prilagajanja in kodiranja (nemške) pripadnosti kot strategije za mobilizacijo ter pomen posameznikovega manevrskega prosto­ra in motivov pri njenih akterjih in akterkah. Po številnih uspešnih in poucnih obiskih arhivov v Sloveniji se veselim, da bom lahko v reviji Zgodo­vina za vse, s pomocjo izbranih arhivskih virov in poudarkom na Spodnji Štajerski, strnila svoje razi­skovalne rezultate.3 Podobno kakor knjiga, je tudi ta prispevek razdeljen na pet kratkih poglavij, posveca pa se ideološkim temeljem kolonialnega vzgojnega projekta, zanj angažiranim mladinskim voditeljem, dejavnostim, usmerjenim v germanizacijo domace mladine, samovoljni definiciji pripadnosti nemštvu (»Deutsch«-Sein), kakor tudi motivom in manevr­skemu prostoru posameznih mladostnikov. Ideološki temelji in cilji ponemcenja V primeru zasedenih ozemelj Spodnje Štajerske in Gorenjske so se na razlicne izraze nemško naci­onalnega »zamejskega« aktivizma, ki je obstajal od konca 19. stoletja, sklicevali predvsem vodilni ak­terji in akterke, ki so izvirali s Štajerske in Koroške. Upoštevajoc daljše obdobje od okoli 1880 do 1941, postane jasno, da so osebe, ki so imele med letoma 1941 in 1945 odlocilno vlogo pri izgradnji okupacij­skega sistema in nacisticnih mladinskih organizacij, ponotranjile neko regionalno specificno obliko te nemško nacionalne ideologije, oziroma jih je le-ta motivirala za ponemcenje lokalnega prebivalstva. Predstava, ki se je pojavila že dolgo pred letom 1941 in jo srecamo v štajerskem šulferajnskem4 oko­ 3 Pricujoca razprava je povzetek rezultatov raziskave, ki so objavljeni v navedeni knjigi, zato navajam le izbrane arhi­ vske vire in literaturo. 4 Schulverein Südmark; op. prev. Deutscher Schulverein je bila nemška zasebna šolska organizacija v Avstro-Ogrski, ustanovljena leta 1880 na Dunaju. Formalno naj bi zago­ tavljala pouk nemškim otrokom v njihovem jeziku tam, kjer tega niso omogocale javne šole. V praksi je ta organizacija s svojimi vrtci in osnovnimi šolami ponemcevala slovenske in ceške otroke. ES 11, 17. lju, da naj bi mladina »po krvi« pripadala »nemštvu«, ki so ga propagirali kot vecvredno, je med nacistic­no okupacijo postala podlaga široko zasnovanih, na otroke in mladino usmerjenih prizadevanj za ponemcenje. Pripadnost »nemštvu« je vecina ljudi po zaslugi desetletja trajajocega »slovanskega« vpli­va, ki so ga v nacisticni propagandi oznacevali za negativnega in zlonamernega, preprosto pozabila. Med nacisticno okupacijo so si morali po tej logiki na vsak nacin prizadevati, da zlasti mladino (spet) naucijo biti »Nemci«. V številnih internih navodilih za nacisticne mladinske voditelje in voditeljice, pa tudi v nemških publikacijah, so to vzgojno nalogo predstavljali kot civilizacijski ukrep.5 S trditvami, ki so se pojavljale tudi v internih poveljih in porocilih nacisticnih mladinskih organizacij, da so higiena, zdravje, inteligenca, zvestoba in druge lastnosti iz­kljucno odraz »nemštva«, so druge pripadnosti, kot denimo identifikacijo za »Slovenca« ali »Slovenko«, skupaj z uporabo slovenskega jezika razvrednotili kot manjvredne, zaostale in necivilizirane. Ne le nacine ponemcenja, ampak tudi nacisticne eks­panzionisticne težnje v Evropi, ki so vkljucevale današnjo Slovenijo, lahko imamo torej za projekt kolonialisticne osvojitve. Cilj tega nacrta je bila dol­gorocnejša ustanovitev novega, nemškega imperija na evropski celini – za kar naj bi mobilizirali in indoktrinirali zlasti otroke in mladino. Hitlerjeva mladina na Gorenjskem in Spodnjem Štajerskem – organizacija in kadri Temu cilju posveceno germanizacijo mladine naj bi na Spodnjem Štajerskem dosegli na eni stra­ni v okviru ponemcenega šolstva, na drugi pa v okviru Nemške mladine, ki so jo kot del Štajer­ske domovinske zveze (Steirischer Heimatbund) ustanovili v Mariboru.6 Formalno je bila Nemška 5 Prim.: Schilcher, Rudolf, Deutsche Jugend – Deutschland von Morgen!, v: Untersteirischer Kalender 1942, 77–81; Rauter, Martin, So arbeitet die Jugend Oberkrains, v: Ka­ meradschaftsdienst Gebiet Kärnten, Folge 7/8/9 (1942), 3. 6 Prim.: Mavric Žižek, Irena, Okupatorjevo šolstvo v ptuj­ skem okrožju 1941–1945, v: Casopis za zgodovino in naro­ dopisje 87=52 (2016), 63–84; Kregar, Tone, „Reich racuna na vas“: Organizacija Nemška mladina (Deutsche Jugend) v Celju 1941–1945, v: Aida Škoro Babic/Mateja Jeraj/Matevž Košir/Bojan Balkovec (eds.), Zgodovina otroštva. History of Childhood (= Zbirka Zgodovinskega casopisa 45), Ljubljana: Zveza Zgodovinskih Drustev Slovenije, 2012, 560–573. mladina podrejena štajerski Hitlerjevi mladini, ki je na okupirano ozemlje iz gaua Štajerska poslala tudi vecino srednjega in višjega voditeljskega ka­dra. Funkcijo zveznega mladinskega vodje je leta 1941 na primer prevzel Rudolf Schilcher, rojen leta 1919. Dotlej je bil eden izmed najvišjih voditeljev štajerske Hitlerjeve mladine, vodil je organizacijsko obmocje (Bann) Gradec-mesto, zacasno pa tudi celotno štajersko Hitlerjevo mladino. Nekaj casa je bil odgovoren tudi za koordinacijo »svetovno­nazorskega šolanja« – torej ideološke manipula­cije – v gauu Štajerska. Skupaj z njim je stala na celu Nemške mladine Traute Lorinser iz Gradca, rojena leta 1913, ki se je že v 30. letih 20. stoletja v okviru šulferajna Südmark vneto ukvarjala z delom v »zamejstvu« in v okviru tega na primer leta 1935 vodila prepovedan nemško nacionalni mladinski tabor blizu Celja. Poleg teh dveh voditeljev so prišli ob okupaciji na Spodnjo Štajersko še številni drugi štajerski mladinski voditelji in voditeljice, ki so prej na visokih vodstvenih položajih delovali na ravneh obmocij (Bann) in dežele7 v »starem gauu« Štajerska. Na zasedenem Gorenjskem je bila kadrovska struktura podobno tesno povezana s »starim ga­uom« Koroška, saj so tja vecinoma poslali osebje iz pokrajinskega vodstva Hitlerjeve mladine Ko­roške. Vendarle pa na Gorenjskem vzpostavitev želene razširjene mladinske organizacije ni uspela tako hitro kakor na Spodnjem Štajerskem, kjer se je lahko Nemška mladina mocneje oprla na vo­dilne kadre, socializirane in izobražene v kultur­bundu (Schwäbisch-deutscher-Kulturbund, SDKB)8 in šulferajnu Südmark. Schilcherjev namestnik je leta 1941 postal Reinhold Bühl, rojen leta 1916 v Mariboru. Bühl je izviral iz nemško govorece ma-riborske družine, v 30. letih je študiral v Gradcu, zaradi nacisticnega delovanja pa je bil izgnan iz Avstrije. Po postankih v Nemciji in sodelovanju v organizaciji Volksbund für das Deutschtum im Ausland (VDA; organizacija je skrbela za širjenje nacisticnih idej med Nemci v tujini; op. prev.), se je Bühl leta 1938 vrnil v Maribor ter prevzel vodstvo 7 Gebiet je v organizacijski shemi Hitlerjeve mladine stopnja, neposredno podrejena državnemu (rajhovskemu) mladin­ skemu vodstvu (Reichsjugendführung). Unbenanntes Do- kument (museenkoeln.de) (2. 8. 2021). 8 Prim.: Žižek, Aleksander, Kratek oris strukture in delovanja Štajerske domovinske zveze na Celjskem v letih 1941 do 1945, v: Celjski zbornik 29 (1993), 199–274, 207. Marburger Zeitung poroca o organizaciji Nemške mladine v Brežicah s pomocjo preseljenih kocevarskih mladincev (Der südöstlichste Bann des Reiches, Marburger Zeitung, 30. 1. 1942) mladinske organizacije kulturbunda. Ob okupaciji je bil Bühl deželni mladinski vodja kulturbunda za ozemlje celotne današnje Slovenije.9 Podobni karierni poti od rojstnega kraja na Spodnjem Štajer­skem, preko nacisticne dejavnosti med šolanjem in študijem v Gradcu, nato pa najkasneje leta 1941 kot del zasedbenega aparata povratek domov, sta ubrala Metlican Oskar Sturm (rojen leta 1919) in Celjanka Gertrude Zeischegg, rojena leta 1918. Medtem ko je Sturm leta 1941 v zveznem mladinskem vodstvu Nemške mladine koordiniral naloge na podrocju telesne vzgoje, vodil zvezno šolo za mladinske vodi­telje na gradu Betnava in vmes veckrat nadomešcal vodje obmocij (Bann), je Gertrude Zeischegg leta 1941 najprej prevzela vodstvo deklet v Celju, preden je koncno – še jeseni 1941 – zacela koordinirati iz­gradnjo organizacije Mädelwerk za ženske med 18. in 21. letom na ozemlju celotne Spodnje Štajerske. V življenjepisih najvišjih mladinskih voditeljevna zasedenem Spodnjem Štajerskem in Gorenjskem lahko kot skupni imenovalec navedemo v 30. letih 20. stoletja v okviru organizacije Volksbund für das Deutschtum im Ausland ali Hitlerjeve mladine vsaj eno »vmesno postajo« na Štajerskem, Koroškem ali v Nemciji. Izjema so le posamezni visoki voditelji in voditeljice iz »starega rajha« (Nemcije), ki so podprli Mladino Koroške ljudske zveze na Gorenjskem in nekdanji mladinski voditelji in voditeljice kultur­bunda iz Kocevja, ki so jih na zacetku leta 1942 preselili na obmocje okoli Brežic. Richard Lackner, rojen leta 1919, je na primer že takoj leta 1942 pre­vzel vodstvo Nemške mladine novoustanovljenega obmocja (Bann) Brežice, konec istega leta pa se je preselil v zvezno vodstvo, kjer je bil pristojen za »kulturno delo«, kakor so imenovali propagando. Mladi z zasedenega ozemlja so sicer zasedali zgolj vodstvene položaje na srednji ravni. A tudi domaci mladinci, ki so leta 1941 zasedali vodilne položaje v Nemški mladini, so bili praviloma prej prekaljeni v mladinskih skupinah kulturbunda, kakor kaže primer sorojencev Seppa in Marthe Jellenz iz Celja.10 9 Prim.: Ferenc, Tone, Nacisticna raznarodovalna politika v Sloveniji v letih 1941–1945 (= Knjižnica NOV in POS 35), Maribor: Založba Obzorja, 1968, 104. 10 O bratu in sestri Jellenz glej tudi: Kregar, Reich, 565. Na splošno je Hitlerjeva mladina vse mlade, ki so živeli na okupiranem ozemlju, obravnavala kot svojo ciljno skupino – potencialno »nemško« in s tem primerno za ponemcenje. Da bi za nacisticni režim navdušila kar najvec mladih, je Nemška mla­dina že poleti 1941 pripravila številne tabore, na katerih so spodnještajerske mladince izobraževali za vodenje enot Nemške mladine v njihovih doma-cih krajih. Od jeseni 1941 – takšen je bil cilj – naj bi s tem kadrom na celotnem zasedenem obmocju s tedenskimi izvenšolskimi dejavnostmi omogocili vkljucitev in indoktrinacijo vseh mladih. Ceprav so bili na Spodnjem Štajerskem mladi bolj vešci nemšcine kakor na Gorenjskem ali celo nemško nacionalno vzgojeni, tega cilja niti tu niso dosegli. Vzrok za to je bilo med drugim dejstvo, da so lahko sprva organizacijsko strukturo zgradili le v spodnještajerskih mestih – zlasti tam, kjer je pred letom 1941 deloval tudi kulturbund. Na podeže­lju je (še dolgo) primanjkovalo nemško govorecih mladinskih voditeljev. V spopadu s pomanjkanjem osebja, zlasti na deželi, se je Hitlerjeva mladina na Spodnjem Štajerskem, pa tudi na Gorenjskem, povezovala z drugimi nacisticnimi organizacijami in ustanovami. Mlade uciteljice in ucitelji, ki so jih v službo na zasedenem ozemlju vpoklicali iz Avstrije,11 naj bi hkrati z delom na sedaj nemških šolah organizirali in vodili tudi nacisticne mladin­ske organizacije v svojih krajih. Poleg uciteljic in uciteljev so morali v Nemški mladini in Mladini Koroške ljudske zveze sodelovati tudi študentje, ki so jih v okviru tako imenovane »službe na jugo­vzhodu« (Südost-Einsatz) za nekaj mesecev poslali na okupirana ozemlja. Pomemben rezervoar za kadre Hitlerjeve mladine v zasedeni Sloveniji je bila tudi državna delovna služba (Reichsarbeitsdi­enst; RAD). Pri tem je zanimivo, da so študente in študentke rekrutirali vecinoma iz obeh »starih gauov« Štajerske in Koroške, kar je veljalo tudi za mlade ucitelje in uciteljice, med katerimi jih je bilo precej še iz Salzburga in Dunaja. Le med obvezniki državne delovne službe, ki so sodelovali pri orga­nizaciji mladine, so bili številni »rajhovski« Nemci iz današnje Nemcije. 11 Prim.: Žižek, Oris, 241–242. Martha Jellenz je za kartoteko vodij Nemške mladine konec leta 1941 v svojem življenjepisu opisala svojo »kariero« (Muzej novejše zgodovine Celje, f. 18, Stammblatt A der Bundesmädelführung, Abteilung Personal, Untergau Cilli, Jellenz Martha, 1941) Dejavnosti in programi ponemcenja: jezik in identifikacija S tako sestavljenim vodstvenim kadrom je ho-tela Hitlerjeva mladina na Spodnjem Štajerskem in Gorenjskem ideološko mobilizirati domaco mla­dino. Kot je bilo že omenjeno, so bili naceloma vsi mladi, ki so živeli v obeh okupiranih pokrajinah, ciljna skupina Hitlerjeve mladine in s tem nacistic­nih ponemcevalnih teženj. Na osnovi seznamov mladih, ki so živeli v nekem kraju – te so pripravile obcine ali vodstva šol –, so jih najprej poklicali na mladinska zborovanja. Tam naj bi jih najprej uradno registrirali kot clane Nemške mladine na Spodnjem Štajerskem oziroma clane Mladine Ko­roške ljudske zveze na Gorenjskem. Pri teh formal-nih prijavah so morali izpolniti vprašalnike, ki so vsebovali osebne podatke, informacije o družini ter samoopredelitev (nacionalne in državne) pri­padnosti. Formularji, ki so se na primer v veliki množini ohranili za Gorenjsko,12 so bili dvojezicni in so jih lahko izpolnili v nemšcini ali slovenšcini. Pri tem je zanimivo, da je veliko mladih navajalo, da imajo nemško državljanstvo (Staatsangehöri­gkeit), obenem pa so pri izboru narodnosti (Volks­zugehörigkeit) izmed ponujenih možnosti izbrali ravno »slovensko«. Prav to »slovensko« identifika­cijo so hoteli zlomiti z delom Hitlerjeve mladine. Mladi naj bi se koncno naucili imeti za Nemce in posledicno izkazati lojalnost nacisticnemu režimu. Povsod tam, kjer je bil že opravljen prvi korak vkljucevanja s pomocjo zborov mladine, naj bi ucni cilj ideološkega ponemcenja dosegli s široko po­nudbo dejavnosti. Na osnovi posebne pedagogike Hitlerjeve mladine, ki so jo uporabljali po vsej dr­žavi, so pri tem stavili na dva elementa – na vodenje z zgledom ter doživetje skupnosti. Pri tem je bilo Nemški mladini posebej pomembno, da mladi ne bi opazili, da z njimi manipulirajo. Mladim naj bi so-delovanje pri teh dejavnostih na zunaj pomenilo le zabavo, ukvarjanje s športom, igro, a tudi možnosti šolanja in kariere, medtem ko naj bi manipulativni aspekt povsem nezavedno potekal v ozadju.13 Tej strategiji gre tudi zasluga, da se številni nekdanji 12 Prim.: SI AS 1611, 13/148. 13 Prim.: SI AS 1631, 90, Wochenbefehl der Deutschen Jugend Nr. 17/42, 28. 5. 1942, 2/17. clani Hitlerjeve mladine pozneje niso mogli spo­mniti eksplicitnega ideološkega delovanja. Na splošno lahko v ponudbi nacisticnih mladin­skih organizacij locimo med rednimi, v idealnih razmerah tedenskimi prireditvami, ter posebni-mi dejavnostmi, ki so jih pogosto predstavljali kot nagrado ali možnost. Na Spodnjem Štajerskem so spadali v prvo kategorijo tedenski »domaci veceri« (Heimabende), kjer so se mladi v domacem kraju enkrat ali dvakrat tedensko zbirali v manjših, po spolu locenih skupinah,14 se ucili nemških pesmi, skupaj ustvarjali in poslušali svoji starosti prila­gojene propagandne zgodbe o nacizmu ali nemški pravici do zasedene Slovenije. Razen tega so morali tedensko prirejati tako imenovane športne dejav­nosti (Sportdienste), ki so jih za deklice oblikovali kot »telovadbo«, za decke pa kot »predvojaško vzgo­jo«. Zlasti pri deckih je bil skriti cilj teh dejavnosti seveda priprava na vojskovanje v nemški vojski. Ker so bile športne dejavnosti za mladino bolj privlac­ne, klasicnih domacih vecerov pa se pogosto niso udeleževali, so na Spodnjem Štajerskem, pa tudi na Gorenjskem, tekom okupacije športu namenjali ve­dno vec prostora, da ne bi izgubili stika z mladimi. Na Spodnjem Štajerskem se je v prvih dveh letih okupacije odvijala še ena redna dejavnost – jezi­kovni tecaji, ki so jih organizirali v okviru Nemške mladine, izvajali pa so jih ucitelji in uciteljice, ki so opravljali tudi vodilne funkcije v Hitlerjevi mladini. Na ta nacin bi se morali vsi spodnještajerski mladi relativno hitro nauciti nemšcine, saj je vendarle uradno veljala prepoved uporabe slovenskega jezi­ka. Slovensko ni bilo dovoljeno govoriti niti v šoli niti v nacisticnih mladinskih organizacijah, kaj šele v javnosti – sploh pa ne tedaj, ko so mladi hodili naokrog v uniformah Hitlerjeve mladine. A niti te smernice se v praksi ni dalo izvajati, saj mladi prepovedi niso upoštevali, še zlasti ne, ko so bili zbrani v manjših skupinah,15 kar je bila tudi oblika protesta proti nacisticni oblasti. Vecina domace mladine pa nemšcine preprosto ni razumela dovolj, 14 V idealnih razmerah naj bi te skupine vkljucevale najvec 15 mladih, v praksi pa jih je bilo zaradi pomanjkanja osebja v njih pogosto po okoli 30. 15 O tem mi je v intervjuju leta 2018 med drugim porocal informator Bert Savodnik iz Celja, ki je svoje izkušnje med okupacijo opisal tudi v knjigi: Savodnik, Bert, Moja vojna proti Nemcem, Celje: Muzej novejše zgodovine, 2015. Nacisticna propaganda je uporabila slike korakajocih spodnještajerskih mladih v uniformah Hitlerjeve mladine za upravicevanje okupacije – mimohod Nemške mladine v Celju oktobra 1943 (Muzej novejše zgodovine Celje, Zbirka Pelikan, JP-28372) da bi lahko sledila navodilom v tem jeziku. To je paradoksalno pripeljalo do tega, da je Nemška mla­dina na Spodnjem Štajerskem – v še vecji meri pa Mladina Koroške ljudske zveze/Hitlerjeva mladina na Gorenjskem, pospešeno iskala voditeljski kader, ki bi znal govoriti tudi slovensko. Tudi v razlicnih tekmovanjih in primerjavah so rabi nemškega jezika na okupiranih obmocjih Spodnje Štajerske in Gorenjske pripisovali osrednjo, a tudi ambivalentno vlogo. Športna, kulturna, glas­bena, poklicna in druga – splošnejša tekmovanja so bila v okviru Hitlerjeve mladine cisto posebna oblika vzgojnega dela. S pomocjo primerjave z dru­gimi ter obljubljenimi nagradami naj bi mladina mimogrede, nezavedno ponotranjila ideološke vse­bine – navsezadnje je bila vsaka oblika tekmovanja vedno povezana s tako imenovanimi »svetovnona­zorskimi« preverjanji. Kakor že pri voditeljskem kadru, so morale nacisticne mladinske organizacije v okupirani Sloveniji tudi tukaj sklepati kompromi­se pri prakticni rabi jezika. Nacisticna propaganda je razlicna tekmovanja predstavljala kot izraz in dokaz »nemštva« mladine – v praksi bi mladi torej morali tudi na svetovnonazorska vprašanja odgo­varjati v nemšcini. Da to zaradi pomanjkljivega znanja nemškega jezika ni bilo izvedljivo, kakor so si zamislili, kažejo navodila, naj se mladi odgovorov v preprosti nemšcini naucijo na pamet ali pa – v izjemnih primerih – možnost, da na vprašanja ide­ološkega preverjanja zlasti na Gorenjskem v celoti odgovarjajo po slovensko.16 Da bi mlade zadostno motivirali za izkazovanje »nemškega« vedenja, je Nemška mladina na Spo­dnjem Štajerskem poskusila z medsebojnim tekmo­vanjem posameznih enot, pri katerem je bil glavni kriterij znanje nemšcine. Svojo lastno zastavo so si kot nagrado za svoj trud in uspeh lahko prislužile zgolj tiste enote, katerih clani so zadostno ali tekoce govorili nemško in so imeli v svojem kraju že ureje­ne prostore in oblikovano kadrovsko organizacijo.17 V Hitlerjevi mladini so zastavam enot pripisovali velik simbolicni pomen – podelitev zastave, kakor 16 Prim.: SI AS 1611, 13/143, Prüfungsbögen Kriegsberufswet­ tkampf, Jänner–Februar 1944; INZ Knjižnica, Mädel-Fü­ hrerinnendienst der Deutschen Jugend im Steirischen Hei­ matbund, Februar 1944, 7. 17 Prim.: INZ Knjižnica, Wochenbefehl der Deutschen Jugend Nr. 28/42, 6. 10. 1942, 2/28. Zastave Nemške mladine oktobra 1943 na igrišcu na Glaziji v Celju posvecujejo z dotikom »tradicionalne« (maticne) zastave (Muzej novejše zgodovine Celje, Zbirka Pelikan, JP-28339) tudi njeno religiozno-obredno posvetitev, je držav-no mladinsko vodstvo predstavljalo kot najvišjo cast in glavni znak pripadnosti skupnosti »nemške« nacionalsocialisticne mladine. Mladim zastava verjetno sicer ni bila tako po­membna, Nemška mladina pa je oktobra 1943 ne glede na dejansko razpoloženje domace mladine, to vrsto tekmovanja uporabila za simbolicno in-sceniranje mlade »nemške« množice na Spodnjem Štajerskem. Vzorno ocenjene enote so od 9. do 10. oktobra povabili v Celje, kjer naj bi s korakanjem po mestu ne samo pokazali (domnevno) podporo domace mladine nacisticnemu sistemu, temvec tudi disciplino in zvestobo nacisticnemu režimu, v okviru velicastne posvetitve zastav na nogometnem igrišcu (na Glaziji; op. prev.) pa naj bi inscenirali nemško identifikacijo mladine. Posebej za ta skorajda verski obred so, kljub vojni, iz Berlina na okupirano obmocje pripeljali tako imenovano »tradicionalno« (maticno) zasta­vo Hitlerjeve mladine – zastavo njene berlinske enote, ki ji je pripadal tudi leta 1932 umrli Herbert Norkus, ki so ga v Hitlerjevi mladini castili kot mu­cenca. Z dotikom te »relikvije« so posvetili zasta­ve »zanesljive« spodnještajerske Nemške mladine. S tem obredom so bili – vsaj znotraj nacisticnih mladinskih organizacij oziroma njihovega višje­ga vodstva – clani Nemške mladine izenaceni s Hitlerjevo mladino. Visoki obisk funkcionarjev iz Gradca (Siegfried Uiberreither, Eduard Danzinger) in Berlina (Helmut Arno Möckel) naj bi dogodku dal dodatni sijaj pomembnosti in kot nedvoumno »nemško« propagandisticno zaznamoval ne samo mladino, temvec tudi zasedeno Spodnjo Štajersko.18 Ta posvetitev zastave in predhodno tekmovanje predstavljata varianto prej omenjenega formata de­lovanja, s katerim je nacisticno mladinsko vodstvo skušalo indoktrinirati mlado prebivalstvo okupira­nih obmocij. Lojalnost nacisticnemu režimu pa so hoteli doseci tudi s pomocjo drugih, bolj posebnih ponudb, kakršna je bila možnost udeleževanja po­letnih ali zimskih taborjenj, ucenje smucanja ali 18 Prim.: »Nun laßt die Fahnen fliegen…«. Der Gauleiter spricht zu 5000 Jungen und Mädeln in Cilli, v: Tagespost, 11. 10. 1943, 4. Glej tudi serijo fotografij, nastalih ob posve­titvi zastav v MnZC: MnZC, Fototeka Pelikan, JP 28292, JP 28296, JP 28307, JP 28309, JP 28310, JP 28314, JP 28322, JP 28334, JP 28335, JP 28336, JP 28339, JP 28340, JP 28365, JP 28372, JP 28374. potovanja preko (nekdanje) meje v stara gaua Šta­jersko in Koroško in morda celo v današnjo Nem-cijo. Te možnosti pa si je morala domaca mladina s popolnim razkazovanjem svoje »nemške« zavesti šele zaslužiti. Posebno vlogo pri tem je imela delav­nost. Po eni strani so delazmožnost in pridnost v napol kolonialisticni propagandi nacisticnega reži-ma oznacevali kot »nemški« znacajski lastnosti, po drugi strani pa so (uradno) pogosto pošiljali mlade z okupiranih obmocij v Nemški rajh v okviru dr­žavne delovne službe (RAD) ali pomoci na kmetih (Landdienst) delat, ceprav naj bi te dejavnosti pr-venstveno služile mladim za poglabljanje znanja nemškega jezika, še prav posebno pa naj bi mladi v tej taborišcni izolaciji ponotranjili svojo pripadnost narodnemu obcestvu. Ugotavljanje in pripisovanje pripadnosti nemštvu Med vsemi temi tabori, ki so trajali od nekaj dni do vec tednov in mesecev, so neprestano preverjali pripadnost nemštvu mladih udeležencev in ude­leženk. Pri tem niso ugotavljali le ravni njihovega znanja (nemškega) jezika, ampak so voditelji Hitler-jeve mladine preiskovali in ocenjevali tudi »nem­ške« poteze njihovega »znacaja«. Številne ocene, ki jih hranijo v Arhivu Republike Slovenije,19 kažejo, da so voditelji in voditeljice Hitlerjeve mladine lah­ko presojali pripadnost nemštvu spodnještajerske in gorenjske mladine zelo subjektivno, ce ne celo samovoljno. Ceprav je v resnici bistveno premalo mladih ustrezalo idealu »nemške« mladine, kot ga je slikala nacisticna propaganda, so bili ob upošte­vanju prej navedene zgodbe o »nemški krvi« kate­gorizirani kot »Nemci«. Neodvisno od (politicne in rasne) ocene svojih staršev naj bi mladi z (vzornim) clanstvom v Hitlerjevi mladini dobili priložnost, da se izkažejo kot dovolj »nemški«. »Zadostna« ocena »nemškega« vedenja, ki so jo podali okupacijska uprava pa tudi mladinski voditelji in voditeljice, je postala vstopnica v »narodno obcestvo«. Med-tem ko so pripadnost nemštvu, zlasti na osnovi prej omenjenih stereotipov definirali in pripisovali zelo nejasno in samovoljno, pa lahko povzamemo dva vidika kot njeni osrednji znacilnosti: ucenje (in uporabo) nemškega jezika ter sprejemanje in 19 Prim.: SI AS 1605, 96 (f. 1096); SI AS 1631, 87; SI AS 1611/3 (f. 992). v idealnem primeru tudi podpiranje novih naci­onalsocialisticnih oblastnih razmerij. Nasprotno vedenje so lahko obravnavali kot grožnjo nacisticni prevladi in ga odgovarjajoce kaznovali. Predstavljene znacilnosti pripadnosti nemštvu s pozitivno konotacijo so seveda zelo prilagodljivo in spremenljivo interpretirali. V primeru, da je nekdo še tako dobro govoril nemško, pa mladinskim vodi­teljem zaradi drugih razlogov ni ustrezal, je lahko zaradi »slabega znacaja« dobil »slovensko« oznako, s cemer so mu bili onemogoceni kariera ter življenje in bivanje na okupiranih ozemljih po nemški zma­gi. Nasprotno so lahko tudi mladi z jezikovnimi ali disciplinskimi primanjkljaji obveljali za (dovolj) »nemške«, ce so mogoce po zunanjosti ustrezali propagandnemu idealu, ali pa – in to je bilo naj­pogosteje – je bilo bistveno premalo voditeljskega kadra in so se morali zadovoljiti z (vsemi) tistimi mladimi, ki se jih je dalo na nek nacin mobilizira-ti. Tudi domaci mladinci, ki so bili v nacisticnih mladinskih organizacijah izbrani za voditelje, niso nujno ustrezali idealni podobi »nemške« mladine. Na želeno vzgojo mladine na zasedenih obmocjih z vzgledom nacisticnih mladinskih voditeljev je imelo to seveda nasproten ucinek. Zato so morali mlade, ki so bili izbrani za vodilne naloge, v okvi­ru šolanja za voditelje na posebnih ucnih taborih, na Spodnjem Štajerskem pa tudi v posebnih šol­skih centrih na gradovih Betnava za fante in Crnci (Meinlov grad blizu Apac; op. prev.) za dekleta, tako indoktrinirati, da se je njihovo vedenje, predvsem pa njihov odnos do nacisticnega režima koncno približal idealu iz nacisticne propagande. Ozek manevrski prostor in motivi Pri neprestanem presojanju »nemštva« mladine so bili udeleženci zelo odvisni od samovolje svojih vzgojiteljev – od uciteljev in uciteljic do mladinskih voditeljev in voditeljic. Konec koncev so v prvi vrsti oni subjektivno odlocali o tem, kakšno prihodnost naj ima posamezni decek ali deklica na okupira­nem obmocju. Od presoje, ali so mladi ljudje do-volj »nemški«, ni bilo odvisno samo udeleževanje organiziranih prostocasnih dejavnosti, kakršni so bili poletni in smucarski tabori ali potovanja, ampak tudi nadaljnje obiskovanje šole, poklicno izobraževanje ali še bolj življenjsko pomembna zašcita pred represalijami, izgoni in potjo v kon­centracijsko taborišce. S takimi »spodbudami« in številnimi kontrolnimi mehanizmi se je Hitlerjeva mladina poskušala jasno pozicionirati kot odlocu­joca instanca in s tem vedno bolj omejiti manevr-ski prostor mladih glede clanstva in sodelovanja v nacisticnem sistemu. Ob tem so kriterije pripadnosti nemštvu vedno mocneje sprošcali, da bi lahko za nacizem neneh-no navduševali kar najvec mladih in dejansko predvsem obvezali fante z zasedenih obmocij k bojevanju na strani nemške vojske. Na splošno so indoktrinaciji in mobilizaciji fantov na Spodnjem Štajerskem in Gorenjskem posvecali precej vec po­zornosti kot indoktrinaciji deklet, kar se odraža v ponudbi dejavnosti – izletov, tekmovanj itd., a tudi v hitrosti vzpostavljanja nacisticnih mladin­skih organizacij samih. Bodoci vojaki, prav tako kakor moška delovna sila, niso bili samo izredno pomembni za vojno, ampak so tudi na možno upor­ništvo mladih mož gledali kot na posebej veliko nevarnost za nacisticni režim. Medtem ko so bili mladinski voditelji, poslani iz Koroške in Štajerske, vecinoma prepricani v svo­je kolonialno poslanstvo »vzgojiteljske elite« ter v zakonitost ali pomembnost svoje naloge, pa je pri domaci mladini na okupiranih obmocjih (možno) pripisovanje »nemštva« pomenilo vstopnico, mladi pa so motivacijo za njeno pridobitev praviloma is-kali med pragmatizmom in oportunizmom. Zlasti izstopajo tisti mladi, ki so se kljub grozecemu od­vzemu vseh ugodnosti ob pripadnosti »narodnemu obcestvu« odvrnili od nacisticnega režima in se kljub že zacetim karieram voditeljev Nemške mla-dine ali Mladine Koroške ljudske zveze/Hitlerjeve mladine prikljucili organiziranemu odporu. Za Slovenijo raziskave motivov te (majhne) skupine in premisleka o Hitlerjevi mladini in organizira­nem odporu kot o dveh konkurencnih grupacijah v boju za mladino še nimamo, se pa obeta, da bo zlasti glede odnosa do sprememb družbenega sis-tema in oblasti po drugi svetovni vojni prinesla zanimive rezultate. Zakljucek Velika množina najrazlicnejših ohranjenih virov o nacisticni okupaciji Slovenije, še zlasti pa obsežni fondi slovenskih arhivov o nacisticni mobilizaciji mladine, omogocajo raziskovalcu, da se na primeru Slovenije dokoplje do širše uporabnih pricevanj o ideoloških temeljih nacisticne ekspanzije v Evropi, kakor tudi o strategiji in praksi ohranjanja nacistic­ne oblasti na zasedenih ozemljih. V zvezi z uporabo ponemcevanja pri ohranjanju oblasti se dá izhajajoc prav s perspektive mobilizacije mladine ugotoviti, da druga svetovna vojna za Nemški rajh ni bila le osvajalna vojna, ampak tudi na Evropo usmerjen kolonialni projekt. To se kaže v vseprisotni zahtevi po ponemcenju mladine na zasedenih ozemljih, kar so enacili s »civiliziranjem«. Hkrati okupatorju nikoli ni uspelo doseci želene ravni ponemcenja in s tem povezane identifikacije spodnještajerske in gorenjske mladine z nacizmom, za kar si je prizade­vala Hitlerjeva mladina. Neodvisno od tega, kako stroge so bile sankcije ali kako privlacna, odprta ali (jezikovno) tolerantna je scasoma postajala praksa mladinskega organiziranja, je predstava o enotni (nacionalsocialisticni) »nemški« mladini v današnji Sloveniji ostajala do konca druge svetovne vojne zgolj propaganda. Iz nemšcine prevedel Aleksander Žižek Viri in literatura Arhivski viri Inštitut za novejšo zgodovino (INZ): Knjižnica INZ, Mädel-Führerinnendienst der Deutschen Jugend im Steirischen Heimatbund, Februar 1944, 7. Knjižnica INZ, Wochenbefehl der Deutschen Jugend Nr. 28/42, 6. 10. 1942, 2/28. Muzej novejše zgodovine Celje: Fototeka, JP 28292, JP 28296, JP 28307, JP 28309, JP 28310, JP 28314, JP 28322, JP 28334, JP 28335, JP 28336, JP 28339, JP 28340, JP 28365, JP 28372, JP 28374. Arhiv Republike Slovenije (SI AS): SI AS 1605, 96 (f. 1096). SI AS 1611, 13/143. SI AS 1611, 13/148. SI AS 1611/3 (f. 992). SI AS 1631, 87. SI AS 1631, 90. Casopisni viri „Nun laßt die Fahnen fliegen…“. Der Gauleiter spricht zu 5000 Jungen und Mädeln in Cilli, v: Tagespost, 11. 10. 1943, 4. Rauter, Martin. So arbeitet die Jugend Oberkrains, v: Kameradschaftsdienst Gebiet Kärnten, Folge 7/8/9 (1942), 3. Schick, Wilhelm. Ziel und Aufgaben des Kärntner Volksbundes, v: Mitteilungsblatt des Kärntner Volksbundes, Folge 1 (August 1941), 3–4. Tiskani viri Carstanjen, Helmut. Worum es geht, v: Untersteirischer Kalender 1942, 57–61, 59. Savodnik, Bert. Moja vojna proti Nemcem, Celje: Muzej novejše zgodovine, 2015. Schilcher, Rudolf. Deutsche Jugend – Deutschland von Morgen!, v: Untersteirischer Kalender 1942, 77–81. Literatura Ferenc, Tone. Nacisticna raznarodovalna politika v Sloveniji v letih 1941–1945 (= Knjižnica NOV in POS 35), Maribor: Založba Obzorja, 1968. Kregar, Tone. „Reich racuna na vas“: Organizacija Nemška mladina (Deutsche Jugend) v Celju 1941–1945, v: Aida Škoro Babic/Mateja Jeraj/Matevž Košir/Bojan Balkovec (eds.), Zgodovina otroštva. History of Childhood (= Zbirka Zgodovinskega casopisa 45), Ljubljana: Zveza zgodovinskih društev Slovenije, 2012, 560–573. Matzer, Lisbeth, Herrschaftssicherung im „Grenzland“. Nationalsozialistische Jugendmobilisierung im besetzten Slowenien (= Nationalsozialistische‚ Volksgemeinschaft‘ 11), Göttingen: Schöningh 2021. Mavric Žižek, Irena. Okupatorjevo šolstvo v ptujskem okrožju 1941–1945, v: Casopis za zgodovino in narodopisje 87=52 (2016), 63–84. Vovko, Andrej. Schulverein, v: Enciklopedija Slovenije 11 (Savs-Slovenska m), Ljubljana, Mladinska knjiga, 1997, 17. Žižek, Aleksander. Kratek oris strukture in delovanja Štajerske domovinske zveze na Celjskem v letih 1941 do 1945, v: Celjski zbornik 29 (1993), 199–274. Zusammenfassung „DEINEM BLUTE NACH GEHÖRST DU ZU UNS“ Die Hitler-Jugend als Germanisierungsinstanz in Oberkrain und der Untersteiermark Die nationalsozialistische Besatzung der Un­tersteiermark und der Oberkrain war nicht nur ein Resultat des Balkanfeldzuges der Wehrmacht, sondern stellte auch die logische Konsequenz und Realisierung von schon vor Beginn des Zweiten Weltkrieges formulierten deutschnationalen Herr-schaftsansprüchen auf ehemals habsburgisches Ter­ritorium dar. Wichtige Argumentationsgrundlage dieser besonders in den 1920er und 1930er Jahren weiterentwickelten hegemonialen Forderungen war die Vorstellung, dass die Bevölkerung dieser Gebie­te mehrheitlich „deutsch“ wäre, dies aber aufgrund der „slawischen“ „Fremdherrschaft“ vergessen hät­te. Demzufolge müssten die Menschen nur an ihr „Deutsch“-Sein erinnert werden. Ein Bekenntnis zum beziehungsweise eine Identifikation mit dem „Deutschtum“ wurde dabei als wichtiger Schritt zur Akzeptanz der NS-Herrschaft betrachtet. Die Hitler-Jugend als Institution nahm diese Argumentation zum Anlass, die Jugendmobilisie-rung in der Untersteiermark und in Oberkrain als zentrale Aufgabe der Herrschaftssicherung zu de­klarieren, da sie in ihren Suborganisationen – der Deutschen Jugend und der Kärntner Volksbund­jugend – die Germanisierung der einheimischen Jugendlichen anstrebte. So kamen zahlreiche HJ-Führer und -Führerinnen primär aus Kärnten und der Steiermark in die Besatzungszonen, um dort in der Tradition des „Grenzland“-Aktivismus der Jahrhundertwende den kolonial anmutenden und von der NS-Propaganda aufgebauschten „Zivilisie­rungsauftrag“ zu erfüllen. Zu diesem Zweck sollte die einheimische Jugend nach erfolgter Erfassung und erfolgtem Aufbau der HJ-Strukturen durch eine breite Angebotspalette – von wöchentlichen Treffen, Sport und Spiel über Lagerfahrten, Reisen und Wettbewerbe – für den Nationalsozialismus gewonnen werden. Im Rahmen dieser Aktivitäten sollte die Germanisierung der Jugend einerseits gefördert und andererseits aber auch gemessen werden, wobei die Definition, wer oder was als (ausreichend) „deutsch“ angesehen wurde, nicht nur höchst subjektiv, sondern auch durchwegs will-kürlich und flexibel gehandhabt wurde. Zusammen mit dem ambivalenten Umgang mit (deutschen) Sprachkompetenzen war dies jedoch charakteris­tisch für die durch die Hitler-Jugend angewandten und ausgeführten Strategien nationalsozialistischer Herrschaftssicherung im besetzten Slowenien. Die Zuschreibung „Deutsch“ durch NS-Instan-zen wie der Hitler-Jugend diente auch als Eintritts­karte in die „Volksgemeinschaft“, womit auf der einen Seite der Zugang zu Schul- und Berufsbil-dung sowie zu Ressourcen wie Lebensmitteln und Kleidung reguliert wurde. Auf der anderen Seite bot „Deutsch“-Sein auch Schutz vor Verfolgung und Vertreibung. Die Möglichkeiten, sich dem Zu­griff der NS-Jugendorganisationen zu entziehen, wurden dadurch für die jugendliche Bevölkerung kontinuierlich eingeschränkt, was – trotz des sich notgedrungenen Arrangierens – wiederum zu­mindest formal aus Sicht der NS-Propaganda als Zustimmung zum neuen Herrschaftssystem ge­wertet wurde. Schlagwörter: Hitler-Jugend, Besatzung, Ger-manisierung Jaša Drnovšek »Ce bi vsi vstali, bi bil polhn Rancerebar otruk!« Primer Filomene Permoser, izvajalke splavov DRNOVŠEK Jaša, dr., znanstveni sodelavec, Univerza v Mariboru, Center za aplikativne raziskave, Kidriceva cesta 55 a, SI–4000 Kranj, jasa.drnovsek@um.si 613.888.151.2(497.4)"19" 929Permoser F. »CE BI VSI VSTALI, BI BIL POLHN RANCEREBAR OTRUK!« Primer Filomene Permoser, izvajalke splavov Avtor obravnava delovanje Filomene Permoser (1899– 1968), ki je na svojem domu v Cerknici od sredine tride­setih let 20. stoletja dalje izvajala splave. Najprej osvetli verigo prenosa znanja, v katero je bil vpet že oce Ferdinand Permoser (1859–ok. 1944), ki se je izvajanja splavov v za-cetku stoletja naucil v ZDA. V nadaljevanju clanka avtor rekonstruira vecdesetletno dejavnost Filomene Permoser, kakor jo kažejo ohranjeni kazenski spisi, medijska porocila in izsledki s terena. Medtem ko profil Filomene Permoser v kazenskih spisih v veliki meri ustreza stereotipu, ki ga je o izvajalcih in izvajalkah splavov v prvi polovici 20. stoletja ustvarila zahodna kultura, izriše pripoved informatorjev, ki sta Filomeno Permoser osebno poznala in ki poznata tudi spomine vec drugih sokrajanov in sokrajank nanjo, povsem drugacno podobo. Kljucne besede: Filomena Permoser, Ferdinand Permo­ser, zgodovina splava, 20. stoletje, ilegalni splavi DRNOVŠEK Jaša, PhD, Research Associate, University of Maribor, Centre for Applied Research, Kidriceva cesta 55 a, SI-4000 Kranj, jasa.drnovsek@um.si 613.888.151.2(497.4)"19" 929Permoser F. “IF THEY ALL LIVED, RANCEREBAR WOULD BE FULL OF CHILDREN!” The case of Filomena Permoser, abortion provider The author discusses the work of Filomena Permoser (1899-1968), who performed abortions at her home in Cerknica from the mid-1930s onwards. First, he sheds light on the chain of knowledge transfer, which already in­volved his father Ferdinand Permoser (1859-ca. 1944), who learned to perform abortions in the USA at the beginning of the century. The author reconstructs the decades-long activities of Filomena Permoser, as revealed by surviving criminal files, media reports and field findings. While the profile of Filomena Permoser in the criminal files largely corresponds to the stereotype that Western culture cre­ated of abortion providers in the first half of the 20th cen­tury, the narrative of the informants, who knew Filomena Permoser personally and who also know the memories of several other fellow citizens of the country, paints a very different picture. Key words: Filomena Permoser, Ferdinand Permoser, history of abortion, 20th century, illegal abortions VSE ZA ZGODOVINO Filomena je srednje glasno zavzdihnila. […] Takšnele, prav takšnele so takoj, ko je policija malo pritisnila nanje, vse izblebetale. Prej pa prijokale ponoci, to pa ja. Takrat so bili dobri ljudje, odrešeniki, bog jim poplacaj, da so nas odrešili sramote. Vse to. Takšnele, prav takšnele, kot je ta, so iznenada tenko cvilile, kazale s prstom na posest in, to je Filomeno še posebej prizadelo, strahovito lagale.1 Uvod1 Najpozneje od izida epohalnega dela Georgea Devereuxa Raziskava splava v primitivnih družbah leta 1955 lahko v humanistiki na splav gledamo kot na vsesplošen družbeni fenomen. Kot je znano, je Devereux v tej knjigi zlasti s pomocjo etnografske baze podatkov, ki jih hrani kulturnoantropološka ustanova Human Relations Area Files (HRAF), ustanovljena na univerzi Yale, na prakso izvaja­nja splava pokazal v kar štiristo predindustrijskih družbah. Odtlej velja splav za »problem cloveštva«2 oziroma »antropološko konstanto«,3 ki le redko do-živi spremembe. Vsesplošnost prakse izvajanja splava kot eno njenih temeljnih lastnosti lahko tudi podrobne­je opredelimo. V delu Fetalno stanje iz leta 2004 Luc Boltanski poudarja, da tisto, kar je pri splavu univerzalno, v resnici ni sama praksa, temvec za­vedanje, da je sploh mogoca. V že omenjeni Deve­reuxovi raziskavi, ki jo komentira tudi Boltanski, naj tako ne bi bilo niti enega samega primera, ko informant/-ka, ki so ga/jo vprašali o tem, ne bi vedel/-a, za kaj gre, oziroma bi se cudil/-a, ko so mu/ji rekli, da nekaj takega obstaja. Iz tega spozna­nja izhaja razlaga univerzalnosti splava pri Boltan­skem: »Možnost, da plod pred rojstvom vzamemo iz maternice z namenom, da bi ga unicili, sodi k temeljem clovekovega bivanja v družbi.«4 Medtem ko gre pri splavu po eni strani za uni-verzalen pojav, Boltanski med drugimi njegovimi lastnostmi izpostavlja, da se ga zunaj uradne me­ 1 Odlomek iz besedila Alenke Vesenjak Filomena, nagrajene­ ga na natecaju Radia Slovenija za najboljšo kratko zgodbo in predstavljenega v oddaji Literarni nokturno 1. decembra 2018. 2 Jütte, »Einleitung«, str. 9. – Vsi prevodi neslovenskih besedil v clanku so avtorjevo delo. 3 Jerouschek, »Zur Geschichte des Abtreibungsverbots«, str. 11; Jütte, »Einleitung«, str. 9. 4 Boltanski, Soziologie der Abtreibung, str. 35. dicine skoraj vedno izvaja skrivaj. Ob tem spomni na razlikovanje med t. i. oficialnostjo (tistim, kar je javno, uradno) in oficioznostjo (zasebnostjo, ob-sojeno na podtalnost), ki ga je pred njim v socio-logijo uvedel Pierre Bourdieu5 – ter splav umesti v obmocje slednjega. Oficioznost, tako Boltanski, ne pomeni popolne, nepredušne tajnosti. Skrivnost, v katero je ovita praksa izvajanja splava, naj bi bila v glavnem takšna, da zanjo vedo vsi.6 Ker se zgodovina splava na sploh skoraj izkljuc­no odvija zunaj uradne medicine, preseneca, kako neraziskano je v zvezi z njim to podrocje. Vzroke gre iskati zlasti v verskih in moralno-eticnih druž­benih predsodkih, zaradi katerih je bil splav do svo­je legalizacije tabuiran.7 Poudariti velja, da del tega tabuja niso le ženske, ki so se odlocale za splav. Vsaj toliko sodijo sem tudi izvajalci in izvajalke splavov. 5 Bourdieu, Esquisse d'une théorie. 6 Boltanski, Soziologie der Abtreibung, str. 40. 7 V Sloveniji denimo je splav iz ustavnopravnega vidika znotraj uradne medicine dovoljen od leta 1974 dalje. Nova jugoslovanska ustava je takrat v 191. clenu dolocila, da med clovekove pravice sodi svobodno odlocanje o rojstvu otrok (Rožman, »Geneza pravice«, str. 313–315). Legali­zacija splava sicer oznacuje vecdesetleten casovni proces, ki se je v Sloveniji zacel v casu Kraljevine Jugoslavije in obsega vec pravno-zakonodajnih mejnikov: 1) leta 1929 je bil sprejet kazenski zakonik, ki je splav dovoljeval na podlagi medicinskih indikacij; 2) po drugi svetovni vojni, leta 1952, je v Federativni ljudski republiki Jugoslaviji zacela veljati uredba, ki je splav dovoljevala ne le na podlagi medicinskih, temvec tudi na podlagi pravnih, zdravstveno-socialnih in z njimi povezanih socialnih indikacij; 3) leta 1960 pa je sledila uredba, po kateri je bil splav dovoljen tudi zgolj na podlagi socialnih indikacij. Pred letom 1929, ko je v Sloveniji kot delu Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev še vedno veljala avstrijska kazenska zakonodaja iz leta 1852, je bil splav znotraj uradne medicine absolutno prepovedan. Do sprejetja novega jugoslovanskega kazenskega zakonika leta 1951 so bili zunaj nje kazenskopravno odgovorni vsi, ki so pri njem sodelovali, zatem pa je bila pred pregonom varna edino ženska, ki je splav na svojem telesu izvedla sama ali ki je dopustila, da ji ga naredi nekdo drug (Rožman, »Geneza pravice«; Cergol Paradiž, »Ženske reproduktivne pravice«). Za podrobnejšo zgodovino legalizacije splava v Sloveniji glej Leskošek, »Zgodovina boja«, str. 106–132. V nadaljevanju bomo predstavili Filomeno Per­moser8 (1899–1968), ki je najpozneje od tridesetih let minulega stoletja dalje vec desetletij izvajala splave.9 Verjetno gre za prvi znani primer delova­nja v slovenskem prostoru in razlicnih državnih ureditvah: najprej v Kraljevini Jugoslaviji, nato, po drugi svetovni vojni, pa v t. i. drugi Jugoslaviji. Rekonstrukcija dejavnosti Filomene Permoser bo izhajala iz razlicnih, pomembno dopolnjujocih se virov: iz kazenskih spisov, ki jih hranita Arhiv Re-publike Slovenije in Zgodovinski arhiv Ljubljana, ter iz medijskih porocil o njej. Ob teh virih bomo skušali ugotoviti, v kolikšni meri profil Filomene Permoser ustreza stereotipu brezvestne, umaza­ne, praviloma oderuške mazacke, ki ga je v prvi polovici 20. stoletja ustvarila zahodna kultura.10 Ker omenjeni dokumenti kažejo le zunanjo, obla­stno perspektivo, bomo v zadnjem delu clanka v rekonstrukcijo vkljucili izsledke raziskave, ki smo jo poleti oziroma jeseni 2021 opravili na terenu. Kdo je bila torej Filomena Permoser? »Dobrotnik ljudstva«: Ferdinand Permoser Za celovitejši odgovor na zgornje vprašanje velja opozoriti na razsežnost vpliva, ki ga je na njeno delo imel oce Ferdinand Permoser (1859–ok. 1944). 8 V kazenskih spisih in medijskih porocilih je za priimek v rabi tudi zapis »Permozer«. 9 V slovenskem prostoru se je profilom izvajalcev in izvajalk splava zunaj uradne medicine skušala približati zlasti Ana Cergol Paradiž v doktorskem delu Javni in zasebni vidiki rodnostnih strategij Slovenk in Slovencev v prvi Jugoslaviji iz leta 2013. Njeni izsledki bodo previdoma še letos izšli v monografski publikaciji. Ob crpanju podatkov iz ohranje­nih kazenskih spisov dveh okrožnih sodišc iz obdobja med letoma 1918 in 1938 je Cergol Paradiž prikazala siceršnji poklicni status izvajalcev in izvajalk, navedla sredstva, ki so jih ti uporabljali pri svojem delu, ter izpostavila nekaj zgodb žensk, ki so se veckrat znašle pred sodišcem (Cergol Paradiž, »Javni in zasebni vidiki«, str. 349–351; 356–361). Glej tudi Ratej, »Zastrta bolecina«. 10 Cergol Paradiž, »Javni in zasebni vidiki«, str. 346–347. Pri nastanku takšne podobe je sodelovalo vec razlicnih, deloma celo nasprotujocih si družbenih skupin: zdravniki, ki so s poudarjanjem nevešcosti neuradne medicine skušali utrditi veljavo svojega lastnega podrocja; nasprotniki splava; in celo njegovi zagovorniki, ki so v izvajanju splavov zunaj uradne medicine videli oviro na poti k legalizaciji splava (Solinger, The abortionist; Usborne, Cultures of abortion; Cergol Paradiž, »Javni in zasebni vidiki«, str. 347). Ta, po poklicu železniški strojevodja,11 je z druži-no – vkljucno s Filomeno Permoser – na zacetku minulega stoletja nekaj let preživel v Clevelandu v ZDA,12 kjer naj bi se pri nekem zdravniku naucil delati splave.13 Po prvi svetovni vojni se je družina s precejšnjim premoženjem14 vrnila v Slovenijo, kjer je Permoser na obrobju Cerknice kupil dober hek-tar veliko posestvo s pripadajoco hišo in hlevom.15 Najpozneje leta 1924 se je zacel ukvarjati s sveto­vanjem ob boleznih, z zdravilstvom16 in izvajanjem splavov,17 že kmalu pa je postal tudi širše znan. V casopisju med letoma 1928 in 1943 zasledimo, da so »[k] njemu […] hodile ženske od vsepovsod z dežele: z Gorenjskega, Dolenjskega in celo iz Bele Krajine«;18 da je »po vsej deželi znan mazac in padar, cigar specialiteta je zlasti odpravljanje plodu«;19 da je »zaslovel po vsej Notranjski kot izvrsten padar«;20 da 11 »Padar padel«, str. 4; »Strogo obsojen«, str. 5; »Notranjski mazac«, str. 4; »Notranjski padar 'dr.' Permozer«, str. 2; »Notranjski padar obsojen«, str. 2. 12 Sodec po seznamu prispevkov za gradnjo Slovenskega na­rodnega doma, objavljenem 20. junija 1917 v casniku Cle­velandska Amerika, je Permoserjeva družina stanovala na Norwood road, Bonna avenue ali Edna avenue. Na seznamu sta med podpornicami gradnje izrecno omenjeni Alojzija Permoser, Permoserjeva žena in mati Filomene Permoser, ter Filomena Permoser (»Kolekta«, str. 3). 13 AS 1267, a. š. 124, p. e. 3034, dosje Permoser Filomena, K 478/58, str. 3. 14 »Padar padel«, str. 4; »Notranjski mazac«, str. 4; »Notranjski padar 'dr.' Permozer«, str. 2. 15 AS 1267, a. š. 124, p. e. 3034, dosje Permoser Filomena, K 125/50-19, str. [1]; »Osebni list«, str. [1]; »Notranjski pa-dar 'dr.' Permozer«, str. 2; »Notranjski padar obsojen«, str. 2. Glede na to, da je Filomena Permoser osnovno šolo obi-skovala v Cerknici (AS 1267, a. š. 124, p. e. 3034, dosje Per-moser Filomena, K 125/50-19, str. [1]), lahko sklepamo, da je družina tam živela že pred izselitvijo v ZDA. Posestvo, ki ga je Ferdinand Permoser kupil po vrnitvi, je bilo znano pod imenom »Pri šintarju« (»Notranjski padar 'dr.' Permozer«, str. 2). Po nekaterih navedbah je na njem vcasih živel konjac, zaradi cesar so Cerknicani tudi Permoserja klicali »konjac« (»Notranjski padar obsojen«, str. 2). Po drugih navedbah pa je tudi sam Permoser v Cerknici opravljal posle konjaca (»Padar padel«, str. 4). Poleg omenjenega posestva je imel Permoser še eno blizu Gradca v Beli krajini (»Ljudski padar«, str. 8; »Mazac Permoser«, str. 3; »Padar padel«, str. 4). 16 V medijskih porocilih lahko beremo, da so se k Permoserju v Cerknico zatekali »ljudje z mnogimi steklenicami, da jim napravi zdravila za bolnike« (»Stroga obsodba«, str. 6), pa tudi, da je bolnikom dajal »razna domaca zdravila in ma-zila« (»Strogo obsojen«, str. 5). 17 »Mazac Permoser«, str. 3; »Stroga obsodba«, str. 6. 18 »Mazac Permoser«, str. 3. 19 »Padar padel«, str. 4. 20 »Stroga obsodba«, str. 6. Filomena Permoser leta 1917 ali 1918 v Clevelandu, stara 18 let (Družinski arhiv Filomene Permoser) je »po vsej Notranjski in dalec tja do Delnic znan kot cudovit padar in [ga] nekateri […] celo imenujejo ‘dobrotnika ljudstva’«;21 da je »[o]d Rakeka tja do Delnic in tja do Kocevja […] zaslovel kot strokovnjak v zdravilstvu in pa osobito za ženske bolezni«;22 in da je »tudi preko meja stare Notranjske slovel kot izkušen zdravnik vsega zdravilstva in v nemali meri tudi kot specijalist za razne ženske bolezni, še zlasti za tiste prav perece«.23 Najizcrpnejši in hkrati naj­bolj zanosen opis Permoserjevega slovesa pa je tale: »Po Notranjskem povsod, po hribih in dolinah, po skromnih naseljih in ponosnih vaseh, pa tja na Dolenjsko do znamenitih Velikih Lašc in na Kocevje, kaj še, celo tja do Cabra in Delnic je šel njegov sloves, je bil znan kot prebrisan in izkušen padar, ki se je zlasti specializiral za ženske bolezni. Povsod je slovel in ni cudno, da je imel veliko klientelo, ko so mu lju­dje nosili razlicne darove za razna padarska zdravila, pa tudi za mnoge operacije, ko je ženskam odpravljal telesni plod. Možu so kratko dejali ‘notranjski padar’ in celo ‘notranjski Cajlajz’, po enem padarju, ki je v nekdanji Avstriji ljudi zdravil.«24 21 »Strogo obsojen«, str. 5. 22 »Notranjski padar 'dr.' Permozer«, str. 2. 23 »Notranjski mazac«, str. 4. Toda »dobrotnik ljudstva«, »notranjski padar«, »notranjski Cajlajz« ali, kot so Permoserju tudi pra­vili, »doktor«25 oziroma »amerikanski doktor«26 ni deloval le na svojem domu v Cerknici, temvec tudi drugod – med drugim v Ljubljani.27 Tu ga je bilo mogoce srecati v gostišcih in hotelih na Florjanski ulici,28 na Sv. Petra cesti,29 Za Gradom ter na Ko­lodvorski ulici.30 Obiskovale so ga »ženske, ki so […] povpraševale, kdaj ‘doktor’ sprejema«.31 Potem ko je bil Permoser od leta 1924 pod taj­nim nadzorom ljubljanske policije, ga je ta v zacet­ku maja 192832 prijela,33 ko je v hotelu na Kolodvor-ski ulici naredil splav ženi nekega železnicarja.34 V njegovem žepu so našli »razne instrumente, neosna­žene in v zarjavelem stanju«.35 Medtem ko je ženska, ki so jo morali zaradi mocnega krvavenja prepeljati v bolnišnico,36 priznala, da je šlo pri posegu za splav, je Permoser dejanje tajil.37 Kakšno kazen je prejel, ni znano.38 24 »Notranjski padar obsojen«, str. 2. Mišljen je Valentin Zeile- is (1873–1939), Permoserjev sodobnik in zacetnik elektrofizi­ kalne terapije, ki je leta 1929 v avstrijskem kraju Gallspach ustanovil družinski, še danes delujoci Institut Zeileis. 25 »Mazac Permoser«, str. 3. 26 »Notranjski padar 'dr.' Permozer«, str. 2. 27 »Padar padel«, str. 4. 28 Na današnjem Gornjem trgu. 29 Na današnji Trubarjevi cesti. 30 »Ljudski padar«, str. 8; »Mazac Permoser«, str. 3. 31 »Mazac Permoser«, str. 3. Leta 1933 je Okrožno sodišce v Ljubljani Permo­serja obsodilo na sedem mesecev strogega zapora, ker je naredil splav dvema ženskama iz Prezida pri Cabru na Hrvaškem in jima dal po posegu piti »neko belo tekocino«.39 Toda že tri leta zatem, 1. maja 1936, se je znova znašel na sodišcu – in bil deležen še vecje medijske pozornosti. Med kar osmimi soobtoženci je bila tudi Filomena Permo­ser. Ferdinand Permoser je bil tokrat obtožen, da je leta 1934, še preden je nastopil svojo prejšnjo kazen, naredil splav Mariji Jakopin iz Podslivnice, po katerem je ta umrla; da je leta 1935 naredil splav 36-letni železnicarjevi ženi in materi sedmih otrok 32 Po porocanju Slovenca 8. (»Padar padel«, str. 4), po poroca­nju Jutra in Domovine pa 9. maja (»Mazac Permoser«, str. 3; »Ljudski padar«, str. 8). 33 »Ljudski padar«, str. 8; »Mazac Permoser«, str. 3; »Padar padel«, str. 4. 34 Po porocanju Jutra in Domovine je do prijetja prišlo takoj po posegu, na železniški postaji (»Mazac Permoser«, str. 3; »Ljudski padar«, str. 8), po porocanju Slovenca pa celo med samim posegom, v hotelski sobi (»Padar padel«, str. 4). Permoser je bil sicer zaradi izvajanja splavov že februarja udeležen v neki drugi preiskavi, poleg tega je bil pred pri­jetjem veckrat kaznovan (»Gospodarja je okradla«, str. 5; »Padar padel«, str. 4). 35 »Ljudski padar«, str. 8; »Mazac Permoser«, str. 3. V dneh po prijetju je policija obiskala tudi Permoserjevo posestvo v Beli krajini, kjer je med hišno preiskavo našla »celo koša­ro, polno najrazlicnejših zdravil« (»Ljudski padar«, str. 8; »Mazac Permoser«, str. 3). 36 »Padar padel«, str. 4. 37 »Ljudski padar«, str. 8; »Mazac Permoser«, str. 3. 38 V 16. poglavju Kazenskega zakonika za Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev (»Kazniva dejanja zoper življenje in telo«) opredeljuje § 172 odpravo plodu in predvidene kazni zanjo takole: »Kdor da noseci ženi na njeno zahtevo ali z njenim pristankom sredstvo ali stori, da plod odpravi, se kaznuje s strogim zaporom. / Ce to stori zdravnik, lekarnar, babica ali kdo, ki vrši to za nagrado, se kaznuje z robijo do petih let. / Zdravnik ali babica se kaznuje z zaporom do ene­ga leta tudi, ce že zapoceto odpravljanje ploda dovrši ter o tem ne obvesti pristojnega oblastva v treh dneh.« (»Kazenski zakonik za kraljevino SHS«, str. 64) 39 »Stroga obsodba«, str. 6; »Strogo obsojen«, str. 5. Franciški Lajevec, ki se je prav tako koncal s smr­tjo; in da je splav naredil 26-letni Mariji Martin­cic z Otoka pri Gorenjem Jezeru.40 Sodišce je med obravnavo ugotovilo, da je bil Permoser dotlej že triindvajsetkrat kaznovan, od tega dvaindvajsetkrat zaradi mazaštva41 in enkrat zaradi odprave plodu. Tudi zato mu je zdaj – zaradi mazaštva, izvajanja splavov in nagovarjanja h krivemu pricanju – nalo­žilo dve leti in pol zapora ter izgubo castnih drža­ 40 Jutro omenja še cetrti, prav tako uspešno izveden splav (»Notranjski mazac«, str. 4). 41 V 23. poglavju Kazenskega zakonika za Kraljevino Sr-bov, Hrvatov in Slovencev (»Kazniva dejanja zoper obcno zdravje«) opredeljuje § 262 mazaštvo in predvidene kazni zanj takole: »Kdor zdravi bolnike, ne da bi imel predpisano strokovno izobrazbo, obrtoma ali za nagrado, se kaznuje z zaporom. / Kdor se izda brezpravno za zdravnika in zdravi bolnika, se kaznuje s strogim zaporom in v denarju. / Ce se je zbog tega zdravljenja bolezen tako poslabšala, da je življenje ogroženo ali da bolnik umre, se kaznuje storilec z robijo do desetih let.« (»Kazenski zakonik za kraljevino SHS«, str. 91) vljanskih pravic za štiri leta.42 Filomena Permoser je bila v tem procesu zaradi mazaštva obsojena na mesec dni zapora. V porocilu Jutra je predstavljena kot »znana zdravnica mazacka«,43 Slovenski dom pa ob tem, da je ocetu, tako kot naj bi to poceli njegovi dekli, redno pomagala pri delu, poudarja njeno nevsakdanjo zunanjost: »[Permoser] […] je na zunaj vzbujala s svojimi ekstravagancami […] posebno zanimanje. Vcasih se je oblekla v športno obleko, jahalne hlace s škornjami in pa jahalnim bicem. Kot taka je prišla nekoc tudi na sodišce.«44 42 »Notranjski mazac«, str. 4; »Notranjski padar 'dr.' Permo­ zer«, str. 2. 43 »Notranjski mazac«, str. 4. 44 »Notranjski padar 'dr.' Permozer«, str. 2. Ob branju me- dijskih porocil je težko spregledati njihov živahni, pogosto senzacionalisticen ton. Policijsko odkritje Permoserjevih dejanj je predstavljeno kot vrh zapletene družinske drame, ki so jo sprožili prepiri med Filomeno Permoser in Permo­serjevo novo ženo – drame, ki je potekala tudi pozneje na sodni obravnavi (»Notranjski mazac«, str. 4; »Notranjski padar 'dr.' Permozer«, str. 2). Ferdinand Permoser tudi po prestani dveinpol­letni zaporni kazni ni nehal s svojo dejavnostjo. Jeseni 1941 je bil zaradi odprave plodu obsojen na šest mesecev strogega zapora, še pred tem, oktobra istega leta, pa je na neki ženski izvedel operativni poseg, s katerim naj bi odpravil njeno neplodnost; zaradi zapletov je morala poiskati pomoc pri zdrav­niku.45 Konec avgusta ali v zacetku septembra 1943 je sodišce razveljavilo prvotno sodbo in takrat že 84-letnemu Permoserju zaradi mazaštva in od­prave plodu izreklo enotno kazen osmih mesecev strogega zapora.46 Iz porocila postaje Ljudske milice Cerknica, ki je nastalo šestnajst let zatem in se pre­težno nanaša na Filomeno Permoser, izhaja, da je v zaporu tudi umrl.47 Dve sodbi: Filomena Permoser Vse kaže, da se je Filomena Permoser, katere izobrazba je obsegala med pet in osem razredov šole,48 izvajanja splavov naucila pri svojem ocetu. O tem je na sodišcu veckrat izpovedala sama,49 o tem je, opirajoc se na govorice, izpovedalo vec pric.50 Ko se je izvajanja splavov naucila pri Ferdinandu Permoserju, je postala clen v verigi prenosa znanja, ki ga je njen oce pred tem pridobil v ZDA.51 Kaj je 45 Ceprav je Permoser po prestani dveinpolletni zaporni kazni nadaljeval z zdravljenjem in izvajanjem splavov, je Okro­žno sodišce v Ljubljani junija 1942 zaprosil za potrdilo o vrnitvi castnih državljanskih pravic, ki jih je izgubil leta 1936: »Zaradi preteka štiriletne dobe in ker mislim, da sem se v casu, ko sem prestajal gornjo kazen in v teh štirih letih dobro vedel, prosim v smislu § 484 k.p., § 90/II k.z., da se mi izda potrdilo, da je po zakonu prestala izguba castnih pravic […].« (SI_ZAL_LJU/0085, t. e. 1269, a. e. Kno 188/42, Permoser: prošnja Okrožnemu sodišcu v Ljubljani). Sodišce je njegovi prošnji ugodilo (SI_ZAL_LJU/0085, t. e. 1269, a. e. Kno 188/42, potrdilo za Ferdinanda Permoserja). 46 »Notranjski padar 'dr.' Permozer«, str. 2; »Kazenske obsod-be«, str. 3. 47 AS 1267, a. š. 124, p. e. 3034, dosje Permoser Filomena, »Fi­lomena Permoser«. 48 AS 1267, a. š. 124, p. e. 3034, dosje Permoser Filomena, K 125/50-19, str. [1]; K 478/58, str. [1]. 49 AS 1267, a. š. 124, p. e. 3034, dosje Permoser Filomena, K 125/50-19, str. 3; K 478/58, str. 3. 50 AS 1267, a. š. 124, p. e. 3034, dosje Permoser Filomena, K 125/50-19, str. 3. Glej tudi AS 1267, a. š. 124, p. e. 3034, dosje Permoser Filomena, »Podatki o odpušceni obsojenki«; »Filomena Permoser«. 51 Filomena Permoser sicer ni edina, ki se je izvajanja splavov naucila pri Ferdinandu Permoserju. Tovrstnega znanja je bila deležna tudi Ivana Jeršin (1904–?), ki je pri družini Permoser od leta 1929 dalje delala kot služkinja (AS 1267, torej mogoce reci o Filomeni Permoser kot izvajalki splavov? Kot že omenjeno, je ocetu redno pomagala pri njegovem delu in se zato leta 1936 skupaj z njim znašla na ljubljanskem okrožnem sodišcu. Prvi­krat naj bi splav sicer izvedla leta 1935, ko je dala neki ženski iz Ribnice splavilna sredstva; tudi za to dejanje je bila kaznovana še pred drugo svetovno vojno.52 Med vojno je s tem nadaljevala,53 bila nato – ne zaradi izvajanja splavov, pac pa iz politicnih razlogov – najmanj leto dni internirana v nemškem koncentracijskem taborišcu Ravensbrück,54 kmalu po vrnitvi leta 1945 pa je na svojem domu v Cerkni­ci zacela z dejavnostjo, ki jo je obcasno opravljala že prej in se je je tako kot izvajanja splavov naucila pri ocetu – namrec s pregledovanjem55 in zdra­vljenjem ljudi: »[D]ajala [jim je] potrebne nasvete za zdravljenje in za njih […] izdelovala zdravila, ki so služila za najrazlicnejše bolezni, deloma pa tudi zdravila kupovala v razlicnih lekarnah in jih tako[] prodajala […] bolnikom.«56 Nekateri ljudje so k njej prihajali zgolj zaradi vraž, težje primere pa je napo­tila k zdravniku.57 Dve leti zatem je zacela Permoser znova izvajati tudi splave. Do leta 1950, ko jo je Okrajno sodišce v Postojni zaradi kaznivih dejanj zoper splošno zdravje ter zoper življenje in telo58 obsodilo na šest let odvzema prostosti s prisilnim delom,59 naj bi posredovala v 30 do 40 primerih. Nekaterim ženskam je dala najprej splavilna sred- a. š. 124, p. e. 3034, dosje Permoser Filomena, K 125/50-19, str. 3; K 125/50-2, str. [2]). Po drugi svetovni vojni je spla­ve še nekaj let izvajala pod nadzorom Filomene Permoser (AS 1267, a. š. 124, p. e. 3034, dosje Permoser Filomena, K 125/50-19, str. [2]). 52 AS 1267, a. š. 124, p. e. 3034, dosje Permoser Filomena, K 125/50-19, str. [2]; »Osebni list«, str. [2]. 53 AS 1267, a. š. 124, p. e. 3034, dosje Permoser Filomena, K 125/50-19, str. [2]. 54 Iz kazenskih spisov izhaja, da je bila v internaciji med le­toma 1943 in 1945 (AS 1267, a. š. 124, p. e. 3034, dosje Permoser Filomena, »Permoser Filomena«; »Osebni list«, str. [1]). Nekoliko drugacni so podatki, ki jih hrani spomin­sko središce v Ravensbrücku. Po njih je v taborišce z Bleda prispela šele s transportom 21. marca 1944 (»Re: Daten«). 55 AS 1267, a. š. 124, p. e. 3034, dosje Permoser Filomena, K 125/50-19, str. 3. 56 Prav tam, str. [1]. 57 Prav tam, str. 3. 58 Glej zgoraj opombi 38 in 41. 59 Po pritožbi na sodbo je Okrožno sodišce v Gorici 20. decem- bra 1950 kazen znižalo na štiri leta (AS 1267, a. š. 124, p. e. 3034, dosje Permoser Filomena, K 125/50-2, str. [1]). stva, ki pa se niso izkazala za ucinkovita,60 zaradi cesar je uporabila mehansko metodo, pri kateri je z iglo oziroma kovinskim katetrom prebodla plodni mehur.61 Plod se je nato v treh do osmih dneh izlocil iz maternice in nožnice.62 Postojnsko okrajno sodišce je v obrazložitvi sod-be 24. oktobra 1950 zapisalo, da dejanja Filomene Permoser predstavljajo »vecjo družbeno nevarnost«, ter odvzem prostosti s prisilnim delom, torej najtež­jo vrsto kazni, med drugim utemeljilo z željo, »da bi se enkrat za vselej prekinilo v rodbini Permozer izvrševanje takih dejanj«.63 Želja se ni uresnicila, 60 AS 1267, a. š. 124, p. e. 3034, dosje Permoser Filomena, K 125/50-19, str. [2]. 61 Prav tam, str. [1]–3. 62 Prav tam, str. [1]; 3. 63 Prav tam, str. 5. Omenjeno sodišce je verjelo, da bo takšna kazen dosegla »poboljšanje in prevzgojo« Filomene Permo­ser, po drugi strani pa imela »vzgojni vpliv na celo okolico« (AS 1267, a. š. 124, p. e. 3034, dosje Permoser Filomena, K 125/50-19, str. 5). Podobno je menilo goriško okrožno sodišce, ki je v odvzemu prostosti s prisilnim delom videlo »sredstvo za […] prevzgojo [Filomene Permoser] za redne­ga clana cloveške družbe«, kazen pa zagovarjalo tudi »iz vidikov generalne prevencije« (AS 1267, a. š. 124, p. e. 3034, dosje Permoser Filomena, K 125/50-2, str. 2). Najpozneje leta kajti tudi po odpustu iz Kazensko poboljševalnega doma (KPD) Brestanica 14. julija 195464 je Permoser na svojem domu v Cerknici še vedno izvajala splave. Podatkov, koliko jih je bilo v naslednjih letih, ni, toda dejstvo je, da jo je sodišce – Okrožno sodišce v Ljubljani – na podlagi prijave cerkniških milic­nikov65 zaradi izvedbe treh splavov že 3. novembra 1958 spet obsodilo, tokrat na deset mesecev zapora.66 V primerjavi s sodbo postojnskega okrajnega sodišca iz leta 1950 so dejanja, na katera se nanaša sodba ljubljanskega okrožnega sodišca, bistveno bolj konkretizirana. Medtem ko za price, ki so na­vedene v prvi sodbi, v glavnem ni mogoce povsem nedvoumno reci, v kakšnem razmerju so bile do Filomene Permoser,67 je ob tistih iz druge sodbe jasno, da gre za ženske, ki so Filomeno Permoser prosile, naj jim naredi splav. Prav tako so v sodbi iz leta 1958 bolj natancno opredeljene okolišcine in izvedba posameznih splavov. Spomladi 1957 je Permoser tako P. K., ki je bila v drugem mesecu nosecnosti, naredila splav s pomocjo katetra.68 Že petic noseca ženska se je k njej zatekla, potem ko ji v 1952 so kazen prisilnega dela sicer spremenili v strogi zapor (AS 1267, a. š. 124, p. e. 3034, dosje Permoser Filomena, »Permozer Filomena, obs.«). 64 AS 1267, a. š. 124, p. e. 3034, dosje Permoser Filomena, »Osebni list«, str. [2]. 65 AS 1267, a. š. 124, p. e. 3034, dosje Permoser Filomena, »Fi­lomena Permoser«. 66 AS 1267, a. š. 124, p. e. 3034, dosje Permoser Filomena, K 478/58, str. 2; 5. V Kazenskem zakoniku Federativne ljudske republike Jugoslavije opredeljuje 140. clen splav in predvidene kazni zanj takole: »(1) Kdor odpravi noseci ženski z njeno privolitvijo, zacne odpravljati ali ji pomaga odpraviti, / se kaznuje z zaporom najmanj treh mesecev. / (2) Kdor noseci ženski brez njene privolitve odpravi ali zacne odpravljati, / se kaznuje s strogim zaporom do osmih let. / (3) Ce zaradi dejanja iz prvega ali drugega odstavka tega clena ženska umre, / se storilec kaznuje za dejanje iz prvega odstavka z zaporom najmanj šestih mesecev ali s strogim zaporom do petih let, za dejanje iz drugega odstavka pa s strogim zaporom najmanj dveh let. (4) Splav ni kazniv, ce je storjen zato, da bi se odvrnila nevarnost za življenje ali zdravje nosece ženske, kakor tudi ne v drugih opravicenih primerih. V katerih primerih je splav dovoljen, dolocajo posebni predpisi.« (Kazenski zakonik, str. 77–78) 67 Ce odmislimo Stanka Pušenjaka (1895–1965), zdravnika iz Cerknice, in Ano Obreza, tamkajšnjo babico, lahko zgolj domnevamo, da gre pri pricah za ženske, ki so želele splaviti, in njihove partnerje (AS 1267, a. š. 124, p. e. 3034, dosje Permoser Filomena, K 125/50-19, str. 3–4). 68 AS 1267, a. š. 124, p. e. 3034, dosje Permoser Filomena, K 478/58, str. [1]. zdravniški ambulanti niso hoteli pomagati.69 Splav ni uspel.70 V zacetku leta 1958 je Permoser nato S. K., ki je bila na zacetku nosecnosti, dvakrat dala odvajalne tablete, ki pa niso delovale. V zacetku marca je splav poskusila izvesti tudi s katetrom, a je bila uspešna šele v drugem poskusu. Nenazadnje je Permoser 29. maja 1958 splav s katetrom poskusila narediti M. L., ki je bila tako kot P. K. že petic nose­ca in v tretjem mesecu nosecnosti.71 Splav ni uspel.72 Zaporno kazen za opisane splave je Permoser prestala v Kazensko poboljševalnem domu (KPD) Ig pri Ljubljani. Dobra dva meseca pred odpustom je tamkajšnja uprava na Obcino Cerknica o njej med drugim poslala naslednje podatke: »Fizicno je zelo oslabela, ker je pred dvemi leti [sic] prebolela meningitis, tudi vid ji peša. Na pre­stajanju kazni je zaposlena v pletarski delavnici / pletenje iz vrbovih šib/. Kljub starosti [60 let] in sla- 69 Prav tam, str. 3. 70 Prav tam, str. [1]. 71 Prav tam, str. 2–3. 72 Prav tam, str. 2. bemu zdravju se še kar dobro obnese pri delu. Tudi v ostalem je zelo disciplinirana in poslušna. Je bolj mirna in bolj sama zase. V prostem casu zelo rada štrika in tudi cita.«73 26. novembra 1959 so Filomeno Permoser odpu­stili iz zapora. Vrnila se je v Cerknico, kjer je živela še dobrih osem let. Zaenkrat ni znano, da bi tudi v tem zadnjem obdobju izvajala splave. Med usmiljenjem in koristoljubjem Med prestajanjem zapornih kazni, ki so sledile obsodbam v letih 1950 in 1958, je Filomena Permo­ser vsaj štirikrat zaprosila za pomilostitev oziroma pogojni odpust – toda vsakic neuspešno.74 Komisija za pogojne odpuste pri KPD Ig pri Ljubljani denimo jo je 19. septembra 1959 – le dobra dva meseca pred iztekom kazni75 – zavrnila zaradi t. i. posebnega povratništva oziroma ponavljanja kaznivih dejanj iste vrste.76 Na tem mestu se zastavlja vprašanje, v kolikšni meri profil Filomene Permoser, kot ga raz­krivajo kazenski spisi, ustreza stereotipu brezvestne, umazane, praviloma oderuške mazacke, ki je v prvi polovici 20. stoletja nastal na Zahodu. Ce pogledamo sodbo postojnskega okrajnega sodišca iz leta 1950, je osupljivo, da v njej izpovedba Filomene Permoser, po kateri so se ji »[ž]enske […] smilile[,] ker so zahtevale odpravo plodu radi slabih socialnih razmer in številne družine«,77 ni deležna nikakršne pozornosti. Pac pa sodišce slednjo toliko bolj namenja vprašanju, koliko denarja je Permoser od leta 1947 dalje zaslužila z izvajanjem splavov. Na podlagi njene lastne izpovedbe ugotavlja, da je »[p]lacilo […] sprejemala razlicno v zneskih od 3000 do 5000.– dinarjev« in »[c]elokupno […] prejela pri­bližno 50.000.– dinarjev, nekaj tudi v živežu. Nekaj žensk pa je še vedno dolžnih.«78 Po drugi strani je 73 AS 1267, a. š. 124, p. e. 3034, dosje Permoser Filomena, »Po- datki o odpušceni obsojenki«. 74 AS 1267, a. š. 124, p. e. 3034, dosje Permoser Filomena, »Osebni spis«, str. [2]; »Permoser Filomena«; »Predlog glede pogojnega odpusta«. 75 AS 1267, a. š. 124, p. e. 3034, dosje Permoser Filomena, »Osebni list«, str. [1]. 76 AS 1267, a. š. 124, p. e. 3034, dosje Permoser Filomena, »Pre­ dlog glede pogojnega odpusta«. 77 AS 1267, a. š. 124, p. e. 3034, dosje Permoser Filomena, K 125/50-19, str. 3. 78 Prav tam, str. [2]. na sojenju vec pric potrdilo, da sta Permoser in že omenjena Ivana Jeršin »racunali za svoje delo vecje denarne zneske, tako pri […] [M. Z.] in […] [A. F.] kar po 5.000.– dinarjev. Na podlagi cesar je tedaj dokazano, da sta vršili svoje delo za nagrado.« Nenazadnje pa se sodišce v obrazložitvi sodbe opre na izpovedbi že omenjenih Stanka Pušenjaka in Ane Obreza, cerkniškega zdravnika in babice, po katerih Permoser in Jeršin »težita samo za udobnim življenjem, rada [sic] pijeta in vidno razpolagata z denarjem«. V tem pogledu ne preseneca sklep sodišca, da je Permoser izvajala splave »le iz niz­kotnih nagibov imovinskega dobicka«79 oziroma »iz koristoljubnih nizkotnih nagibov«.80 Na podoben nacin kot leta 1950 je Filomena Permoser svoja dejanja pojasnjevala na ljubljan­skem okrožnem sodišcu leta 1958.81 V obrazložitvi njegove sodbe piše med drugim tole: »Obtoženka vsa tri dejanja prizna in se zagovarja, da je vse storila zato, ker so se ji ženske smilile, ko so jo jokaje rotile, da naj jim odpravi plod. […] [S. K.] ji je celo izjavljala, da se bo ubila. Vsem prošnjam se je najprej upirala in je ženskam predocevala, da je bila zaradi takih dejanj že obsojena, koncno se jih je pa le usmilila.«82 Iz sodbe je sicer razvidno, da je sodišce pri vre­dnotenju dokazov izpovedbo Filomene Permoser upoštevalo bistveno bolj od postojnskega okrajne­ga sodišca. Ob splavu, ki ga je ta poskusila nare­diti P. K. »proti nagradi din 4.000.– in dveh kosov salam«,83 poudari, da je »[P. K.] obtoženki sama ponudila nagrado in da je obtoženki povedala, da je že petic noseca, kar bi pri obtoženki […] moglo vzbuditi socutje«.84 Tudi v primeru S. K., ki je s svo­jim fantom85 Filomeno Permoser pregovorila, naj ji 79 Prav tam, str. 4. 80 Prav tam, str. 5. 81 Še pred tem, med prestajanjem zaporne kazni v KPD Bre­ stanica, se je v prošnji za pogojni odpust z dne 21. septembra 1953 sklicevala na svojo usmiljenost: »Kaznivo dejanje sem napravila iz usmiljenja in šele po dolgih prošnjah […].« (AS 1267, a. š. 124, p. e. 3034, dosje Permoser Filomena, Permo­ ser: »Permoser Filomena«) 82 AS 1267, a. š. 124, p. e. 3034, dosje Permoser Filomena, K 478/58, str. 3. 83 Prav tam, str. [1]. 84 Prav tam, str. 3–4. 85 Prav tam, str. 4. Prošnja Filomene Permoser za pogojni odpust z dne 21. septembra 1953 (Arhiv Republike Slovenije) Permoserjeva hiša na Ranca rebri v Cerknici (Foto: Jaša Drnovšek) naredi splav »proti nagradi din 15.000.–«,86 sodišce izpostavlja, da je S. K. placilo ponudila sama87 in ji ga izrocila »brez pomisleka«. Toda hkrati meni, da njene socialne razmere – v sodbi nikjer ne piše, da bi bila S. K. noseca že kdaj prej – niso bile takšne, da bi lahko »obtoženko prepricale o nujnosti posega«.88 Ob splavu, ki ga je Permoser »proti nagradi din 13.000.–«89 poskusila narediti M. L., pa sodišce spet razmišlja drugace. Ceprav naj bi Permoser vedela, da ima M. L. že pet otrok in je to v njej – tako kot že pri P. K. – »moglo vzbuditi socutje«, naj bi s tem, ko je od nje terjala placilo, pokazala »doloceno stopnjo brezvestnosti«.90 Logiko sodišca lahko po­temtakem strnemo takole: vec otrok ko ima ženska, tem bolj prepricljivo in upraviceno se zdi socutje, ki ga ima do nje izvajalec oziroma izvajalka splavov. A le do trenutka, ko ta za svoje delo terja placilo: takrat morebitno socutje zasencita brezvestnost in koristoljubje. Pri Filomeni Permoser je sodišce prav v zadnji lastnosti prepoznalo motiv njenega delovanja.91 86 Prav tam, str. [1]. 87 Prav tam, str. 3. 88 Prav tam, str. 4. 89 Prav tam, str. [1]. 90 Prav tam, str. 4. 91 AS 1267, a. š. 124, p. e. 3034, dosje Permoser Filomena, »Po- datki o odpušceni obsojenki«. »Ta je vse zastuopu.« Ker kazenski spisi in medijska porocila kažejo le zunanjo, oblastno perspektivo, se zdi smiselno, da v rekonstrukcijo dejavnosti Filomene Permoser, kot že uvodoma receno, vkljucimo izsledke s terena. Preliminarne poizvedbe, opravljene v Cerknici av-gusta 2021, so pokazale dvoje. Prvic, zlasti starejši krajani in krajanke še vedno vedo, kje je vcasih živela Permoser. Hiši, ki stoji na samem na delno pogozdenem gricu, imenovanem Ranca reber, pra­vijo »Permoserjeva hiša«, širšemu obmocju skupaj s hišo pa »Permoserjev kot«. Prav tako vedo, da sta Permoser in pred njo že oce Ferdinand vrsto let delovala kot zdravilca. Toda, drugic, vecina tistih, ki so družino Permoser tudi osebno poznali, je bodisi že pokojnih ali pa zaradi zdravstvenih težav, povezanih z visoko starostjo, ne more vec sodelovati v pogovoru. Toliko drago­cenejša vira sta zato informatorja I. M. (1933–) in M. B. (1942–). Prva je v otroštvu in mladosti živela ob vznožju Ranca rebri, tik ob poti, ki iz naselja vodi navzgor k Permoserjevi hiši. Drugi pa je med letoma 1950 in 1954, ko je bila Permoser v zaporu, živel s teto, prijateljico Filomene Permoser, v Per-moserjevi hiši. Medtem ko smo z I. M. na domu njene sestre opravili intervju 1. septembra 2021, je intervju z M. B. na njegovem domu in pri Permo­serjevi hiši potekal 28. septembra 2021. Kako se I. M. in M. B. spominjata Filomene Permoser in nje­nega izvajanja splavov? Kako mocno njuni spomini sovpadajo? In, nenazadnje, v kakšnem razmerju je podoba Filomene Permoser, kot jo kažejo spomin­ske pripovedi92 I. M. in M. B., do tiste, ki jo nudijo kazenski spisi in medijska porocila? Na tem mestu velja poudariti, da v pripovedih I. M. in M. B. o Filomeni Permoser pogosto nastopa njen oce. I. M., ki ga je osebno poznala (»[O]cala je imú, ne, starejši je bil, […] takrat je mu že kluko […].«), se spomni, da je zdravil tudi živino: »Ta [Permoser] je vse zastuopu. […] Se spomnem, k je bla enkrat ena žvina bolna, al krava, pa je vpra­šou, pa j rieku, de nej da [oce] […] en grenko su [sol] […]. Pa je pregnalu pa je bla boljši krava […].«93 O tej Permoserjevi dejavnosti zna povedati tudi M. B. Sicer je premlad, da bi ga lahko osebno poznal, vseeno pa trdi, da je bil Permoser »tak živinozdrav­nik, de ga ni blu diel’c naokuli«.94 To podkrepi s pripovedjo starejšega znanca: »Je rieku [znanec]: ‘Smo klícali enga živinozdrav­nika tle s Cierknce,’ je rieku, k je bil še en starejši [živinozdravnik]. Pa je pršů [zaradi bolnega vola]: ‘Pa vejste, tu je napihnjenu, pa vuoda ne grie ud njega in ga boste mogli kr ub’t,’ je rieku […]. […] Primozer, k je šel mimu, pa pravi: ‘Kaj je?’ ‘Ja, ubili ga bomo,’ pravi [znanec], ‘vuoda ne gre ud njega, ne.’ ‘Rejs?’ je rieku [Permoser], pa je šel ke, […] [vola] spuodi prjel nejki pud vampam, dvakrat finu putiegnu, je [vol] taků cerál [scal] […]. Nejki se mu je zamášlu, ne […]. Tu mi je puvejdu […] Zguonc. Je rieku: ‘Je bil [Permoser] od hudica, prec je vse vejdu.’ […] Veš, de […] j [vola] bulejlu, ce ni šla vuoda ud njega, ne. Ampak nejki se je en vuozu mogu nared’t […] in takrat se je vuoda vsula z njega. Prav [znanec]: ‘To je blu táko vesjele, de ga ni blu treba še ub’t.’ Pravi: ‘Je bil tri lejta star, ne.’«95 92 Za spominske pripovedi glej Kropej, Pripovedno izrocilo, str. 45–47. 93 I. M. 94 M. B. 95 Prav tam. Kar zadeva zdravljenje ljudi, se I. M. spomni, da je Permoser »splošno zdravíl«, torej vse vrste bolezni, pa tudi, da je bil dober diagnostik: »In je pogruntal duosti bolejzni, de so ozdravli. […] Ja, tud take stvari, k je revme […].«96 Po njenih besedah je za zdravljenje sam pripravljal zelišca ali pa jih kupoval. M. B. pa po tistem, kar je slišal od drugih, poudarja, da je Permoser ob boleznih vedno rad priskocil na pomoc in da mu pri tem ni šlo zgolj za zaslužek: »[…] Primozer je bil hrozn duober clovk. Tisti, k so bli rejveži, ni nobenme nc racunu. On je dnarja duosti imů. In je šu zmieram pomagat, žvalě, k so ble bolne, pa tu pa uno, in k’šna zdravila dal.«97 Presenetljivo ne zna niti I. M. niti M. B. pove­dati nic o Permoserjevem izvajanju splavov – ne po spominu niti po pripovedi drugih. M. B. celo meni, da je bil Permoser v prvi vrsti živinozdravnik. Po drugi strani pa sta tako I. M. kot M. B. prepricana, da se je Filomena Permoser izvajanja splavov nau-cila pri svojem ocetu. »Tle gremo. Gremo!« V otroštvu in zgodnji mladosti je bila I. M. v dejavnost Filomene Permoser vpeta na poseben nacin. Ljudem, ki so v Cerknici iskali Permoserje­vo hišo, je namrec – kot stanovalka zadnje hiše v naselju, preden se je šlo na Ranca reber – pogosto kazala pot ali pa jih tja spremila: »Duosti k nam so se ustavli, pa so rekli: ‘Kje je ta hiša?’ Ki je bila gor v brejgi, nie. Pa sem jst, jst nar­vec, pa siestra, smo ble mal starji, pa smo šle kazat hiše. Pa smo guor pršle, vsako rajžo smo dobile al’ bonbone, al’ cokoladco, takrat je nej blu nikjer, je blu ubuštvu [uboštvo]. Tam je blo pa zmeraj, so kej dale, zmeraj.«98 Po besedah I. M. je šlo pri tistih, ki so spraševali za pot do Permoserjeve hiše, v glavnem za dekleta oziroma mlade ženske, ki so bile v stiski. Prihajale naj bi od dalec, tudi iz Hrvaške: 96 I. M. 97 M. B. 98 I. M. Razglednica s podobo Cerknice iz šestdesetih let minulega stoletja (Družinski arhiv Filomene Permoser) »Prov z Rejke [Reke]. Hrvatice, še zastopíla nisem. ‘Od kuda gremo? Kamo, kamo gremo?’ Sej nisem zastopíla. ‘Tle gremo. Gremo!’ sem rekla, pa sem šla pred njimi pa sem pokazála.«99 Kot pravi I. M., takrat ni vedela, da so omenjene ženske želele splaviti: »[M]i nejsmo vejdle, za kaj se gre, takrat smo ble majhne […].«100 Ženske naj bi prihajale zgodaj zjutraj ali pozno zvecer, tiste pa, ki so prišle zvecer, naj bi pri Filomeni Permoser veckrat tudi prespale: »Je bla sidem ura, so ble že guor tam. Ja, cez dan se nejsu taků … […] Tud cez nuc so ble ostali, vejš. […] Ja, […] smo šli zvecer […] že pokazat, mrak je bil, pa sem šla pokazat. Sploh nie bi pršle, ke so ble tujci […]. Domace nejsem nobenga vidla, edinu […] se spomnem, iz Loškiga Potuoka, ki je bla, Stana […]. Tista bi hmal umrla.«101 99 Prav tam. 100 Prav tam. 101 Prav tam. Ker je I. M. – kot nekateri drugi okoliški otroci – v Permoserjevo hišo pogosto nesla vodo iz vo­dnjaka, še vedno ve, kakšna je bila njena notranjost. Sama hiša, pravi, je bila za tiste case zelo bogata: »Takrat je blu […] enkratna kmetija, […] tam je bil vrt, puol pa še veliku, veliku okuli. […] V lejpem stanji je bla, vse prebarvanu zmieri, vejš. Bul zeliene, k’ gozdna …«102 Za nas je zanimivo zlasti to, da se I. M. spomni tudi prostora, v katerem je Permoser izvajala splave: »[Permoser] je mela […] operacijsko […]. So imejli prov […] ordinacijo. […] Tista suoba je bla takú, […] nej blu nic vieze […] s hišo, vejš. […]. Zad je blu, takú kukr przidek […].«103 V otroštvu I. M. sicer nikoli ni bila v omenjeni sobi. Videla jo je šele dosti pozneje: »Ampak puol že […], k’ smo pasli, pa smo šli po­gledat, pa je rekla Marija: ‘Tle je bla pa …’ […] [J]e bla pa velika, velika miza, […] pa so riekli, de tle, […] ne vem, kaku je imejla […] za ženske, al je operirala jih, de tam so zad bli, ne, […] zmeraj […] je mogla 102 Prav tam. 103 Prav tam. ena stražit, de ne b kakšen pršou […].«104 Poleg mize se I. M. spomni tudi številnih steklenick, ki so se nahajale v sobi. V njih naj bi Permoser hranila zdravila, ki jih je pripravljala iz doma nabranih zelišc, ali pa takšna, ki jih je ku­pila v lekarni: »So nabírale, sej so mejle vielik vrt, vse suorte, […] pa prniesl so ‘ldje, vejš. […] Sej je kupávala tudi, vejš.«105 Ob vprašanju, kakšnega zna-caja je bila Permoser, I. M. pou­dari njeno radodarnost: »Rada je dala, […] zelů. […] Kdor je pršů, je dobil.«106 Iz casa po njeni smrti, ko je v Permoserjevi hiši živela le še ena izmed njenih prijateljic, pa pove anekdoto,107 ki kaže, kako mocno so v Cer­knici Filomeno Permoser povezovali z izvajanjem splavov: »In se spomnem, k je puoli ena sama ostala, al je bla Angela, al je bla Marija, ne vem oment, ne, pa je Olkuvo mamo prosila […]: ‘Ancka, al bi pršlŕ h meni? Mene je strah, sama sem guori.’ […] Pa pravi mama […] – taku bom povedala, kokr je uona po­vedala: ‘Zelů bi šla rada, vejš, [ampak] mene je pa še bl strah. Ce bi vsi vstali, bi bil polhn Rancerebar otruk!’ […] Glavc.«108 V srhljivi pripovedi Olkove mame je Ranca reber kraj vseh otrok, ki jih je pomagala splaviti Permoser – pravzaprav tolikšne množice, da bi, ce bi oživela, s svojimi telesci zapolnila ves gric. »Zato je bla gošcava, de je blu skritu nuot, ne.« Kot že receno, je M. B. med letoma 1950 in 1954, ko je bila Filomena Permoser v zaporu, živel s teto, 104 Prav tam. 105 Prav tam. 106 Prav tam. 107 Za anekdoto glej Kropej, Pripovedno izrocilo, str. 45. 108 I. M. njeno prijateljico, v Permoserjevi hiši. Iz tega obdo­bja se spomni, da jo je okolica podpirala po svojih najboljših moceh: »Filomeno so radi imel, in k so vejdli, de noben je nima kej pomagat, ne, de je zaprta … en je dal špeh, en salamo, take stvari so dajali. In tieta, k je tistu nabrala, je niesla v Rajhenburg […].109 In je niesla, kadr se je nabralu, je niesla ke. Ampak, je šla en dan ke, cez nuc [noc], jaz ne vem, al vlak al kej je spala, in drug dan šele je pršlŕ.«110 To, tako M. B., se je zgodilo dvakrat ali trikrat na leto. Medtem ko je sodišce leta 1950 menilo, da je Permoser splave izvajala iz koristoljubja oziroma želje po dobicku, M. B. takšne navedbe zavraca. Deloma v širšem kontekstu govori prav nasprotno oclovekoljubnosti: »[Permoserji] so sodelváli s kmieti, mislim, rejve­žam so radi pomágali in tu. Sej tud Filomena nej ne vem, de bi kej služíla, ampak je te žienske rejšvála. Veš, kuk je blo vcasih nezakonskega otruoka […], tu je blu pankrt pa vse táko puol, ne. In tu so bl poma­ 109 Na gradu Rajhenburg je deloval KPD Brestanica. 110 M. B. (Foto: Jaša Drnovšek) gáli, kt da bi zaslužíli, ne. […] Ocital so jim, samo nej blu tu, ke so imel dost dnarja. Ni blu trejba to placvat.«111 Zdi se, da so v Cerknici družino Permoser zara­di njene pomoci ljudem v stiski visoko cenili. Kot pravi M. B.: »Níkdar nisem slišal slabe besejde cez Primozerje. Níkdar. Ne […] ta starga ne Filome­ne. Prej so pohvalíli vse, ke pa de bi kej kje, k’šn … níkdar.«112 Glede na to, da je M. B. v Permoserjevi hiši ži­vel štiri leta, ne preseneca, da pozna hišo in njeno okolico še precej bolje od I. M. Natanko zna po­vedati, kakšna je bila v petdesetih letih minulega stoletja razporeditev sob v hiši, kje in kakšno je bilo gospodarsko poslopje, kje sta bila vrt in zelnik, do kam so segale njive, kje je stal kozolec, kje lopa z zapravljivckom in podobno. Tako kot I. M. se spomni tudi prostora, ki mu slednja pravi »opera­cijska« oziroma »ordinacija« – toda s pomembno razliko. Medtem ko je I. M. govorila o prizidku, ki pa naj ne bi bil povezan s Permoserjevo hišo, M. B. to nejasnost odpravi na licu mesta. Na gricu, kakih dvajset metrov za hišo, pokaže gošcavo, znotraj katere je, kot pravi, vcasih stal zidan objekt s streho, velik približno štiri krat tri metre. Prav tam, tako rekoc v naravnem skrivališcu (»Zato je bla gošcava, de je blu skritu nuot, ne.«113), naj bi Permoser izva­jala splave. Kar zadeva notranjost hiške, se M. B. podobno kot I. M. spomni, da sta bila v njej miza in omara s steklenickami za zdravila. Poleg tega naj bi ob eni od krajših sten stala postelja. Teren, ki ga obdaja gošcava, deluje divje in za­pušceno. Na tleh je ponekod videti gradne kamne in opeke. 111 Prav tam. 112 Prav tam. 113 Prav tam. Ostanki »operacijske« oziroma »ordinacije« sredi gošcave za hišo (Foto: Jaša Drnovšek) Najdene steklenicke za zdravila (Foto: Jaša Drnovšek) Toda tisto, kar je med ogledom osupnilo tako M. Nekatere med njimi so preproste lekarniške ste- B. kot avtorja clanka, je vec kot petdeset let stara klenicke, ki vsebujejo zgolj podatek o svoji prostor­steklovina,114 ki je ležala med odpadlim listjem ali nini; na dnu piše na primer »20 ml«. Domnevamo pa štrlela iz zemlje. Pri tem ni šlo le za crepinje, lahko, da sta Filomena Permoser in verjetno že temvec tudi za bolj ali manj v celoti ohranjene ste-pred njo oce Ferdinand v njih shranjevala doma klenicke razlicnih oblik in velikosti. pripravljena zdravila. Pri drugih steklenickah pa je ocitno, da gre za industrijske izdelke. Sem sodi 114 Filomena Permoser je umrla leta 1968. steklenicka, na kateri piše »DIANA FRANCUSKA Najdene steklenicke za zdravila. V tretji z desne je bilo sprva vinsko žganje Diana. (Foto: Jaša Drnovšek) VINOVICA«. Izvorno je bilo v njej vinsko žganje,115 namenjeno vtiranju v kožo, ki ga je izdelovalo pod-jetje Jugopharmacija.116 Sklep Rekonstrukcija dejavnosti Filomene Permoser skuša zapolniti vrzel, ki zija na podrocju raziskav o izvajalcih in izvajalkah splavov zunaj uradne me­dicine. Ohranjeni kazenski spisi, medijska porocila in izsledki s terena pricajo o tem, da je Permoser v domacem okolju delovala vec desetletij, kar kaže na pomemben tamkajšnji status. Poleg tega razkrivajo del verige prenosa znanja, v kateri je bila zadnji clen prav Permoser. Kazenski spisi v veliki meri potrjujejo stereotip brezvestne, umazane, praviloma oderuške mazacke, ki ga je o izvajalcih in izvajalkah splavov v prvi polovici 20. stoletja ustvarila zahodna kultura; v sodbi Okrajnega sodišca v Postojni iz leta 1950 je ta izrazitejši kot pozneje, v sodbi Okrožnega sodi-šca v Ljubljani iz leta 1958. Nasprotno pa spomini 115 Stanojevic, Izdelava alkoholnih pijac, str. 57. 116 Pod istim imenom – Diana – je zdravilo v drogerijah še danes na voljo. Glej https://www.dm.si/diana-vodica-z­ -mentolom-p4006671810005.html#detail-section. informatorjev I. M. in M. B., ki sta Filomeno Per-moser osebno poznala in ki poznata tudi spomine vec drugih sokrajanov in sokrajank nanjo, kažejo povsem drugacno podobo. To prežemajo izrazito pozitivne znacajske lastnosti, zlasti radodarnost in clovekoljubnost. Zaradi njih je okolica Filomeno Permoser spoštovala in jo podpirala celo takrat, ko je bila v zaporu. Viri in literatura Zvocni viri M. B., Cerknica: ustno izrocilo, 2021. Tonski posnetek pri avtorju. I. M., Cerknica: ustno izrocilo, 2021. Tonski posnetek pri avtorju. Arhivski viri Arhiv Republike Slovenije SI AS 1267, Republiški upravni organi in zavodi za izvrševanje kazenskih sankcij v Sloveniji, škatla št. 124, p. e. 3034, dosje Permoser Filomena K 125/50-2. Sodba Okrožnega sodišca v Gorici. K 125/50-19. Sodba Okrajnega sodišca v Postojni. K 478/58. Sodba Okrožnega sodišca v Ljubljani. Kazenski poboljševalni dom Ig pri Ljubljani: »Permoser Filomena. Mnenje glede pogojnega odpusta«. Dopis Okrožnemu sodišcu v Ljubljani, 5. junij 1959. [Kazensko poboljševalni dom Brestanica]: »Osebni spis obsojenca. Filomena Permoser«, 1951. Kazensko poboljševalni dom Brestanica: »Permozer Filomena, obs. Dostava podatkov«. Dopis Okrajnemu ljudskemu odboru – Oddelku za notranje zadeve Postojna, 23. avgust 1952. Kazensko poboljševalni dom Ig pri Ljubljani: »Osebni list«, 1959. [Kazensko poboljševalni dom Ig pri Ljubljani]: »Podatki o odpušceni obsojenki«. Dopis Obcini Cerknica, 14. september 1959. Kazensko poboljševalni dom Ig pri Ljubljani: »Predlog glede pogojnega odpusta. Dopis, 18./19. september 1959. Permoser, Filomena: »Permoser Filomena. Prošnja za pogojni izpust«. Dopis Državnemu sekretariatu za notranje zadeve Ljudske republike Slovenije, 21. september 1953. Postaja ljudske milice Cerknica: »Filomena Permoser. Podatki«. Dopis Tajništvu za notranje zadeve 03 Ljubljana, 14. februar 1959. Zgodovinski arhiv Ljubljana SI_ZAL_LJU/0085 Okrožno sodišce Ljubljana, t. e. 1269, a. e. Kno 188/42 Okrožno sodišce v Ljubljani: potrdilo za Ferdinanda Permoserja, 27. junij 1942. Permoser, Ferdinand: prošnja Okrožnemu sodišcu v Ljubljani, 24. junij 1942. Casopisni viri »Gospodarja je okradla«. Jutro, 7. februar 1928, str. 5. »Kazenske obsodbe okrožnega sodišca«. Slovenec, 5. september 1943, str. 3. »Kolekta«. Clevelandska Amerika, 20. junij 1917, str. 3. »Ljudski padar v zaporu«. Domovina, 24. maj 1928, str. 8. »Mazac Permoser v zaporu«. Jutro, 22. maj 1928, str. 3. »Notranjski mazac Permozer, njegova družina in ostali«. Jutro, 3. maj 1936, str. 4. »Notranjski padar ‘dr.’ Permozer pred sodniki. Slovenski dom, 2. maj 1936, str. 2. »Notranjski padar obsojen na 8 mesecev«. Slovenski dom, 3. september 1943, str. 2. »Padar padel v pest pravice«. Slovenec, 11. maj 1928, str. 4. »Stroga obsodba zaradi padarstva«. Jutro, 31. december 1933, str. 6. »Strogo obsojen ‘dobrotnik ljudstva’«. Slovenec, 31. december 1933, str. 5. E-vira Diana. Vodica z mentolom. Pridobljeno iz https://www.dm.si/diana-vodica-z-mentolom-p4006671810005.html#detail-section, 21. 3. 2022. Mahn- und Gedenkstätte Ravensbrück: »Re: Daten über Filomena Permoser«. Elektronsko sporocilo avtorju, 12. julij 2021. Literatura Boltanski, Luc: La condition foetale. Une sociologie de l’engenderment et de l’avortement. Pariz: Gallimard, 2004. Boltanski, Luc: Soziologie der Abtreibung. Zur Lage der fötalen Lebens. Frankfurt n. M.: Suhrkamp, 2007. Bourdieu, Pierre: Esquisse d’une théorie de la pratique, précédé de trois études d’éthnologie kabyle. Ženeva: Droz, 1972. Cergol Paradiž, Ana: Javni in zasebni vidiki rodnostnih strategij Slovenk in Slovencev v prvi Jugoslaviji. Doktorska disertacija, Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, 2013. Cergol Paradiž, Ana: Ženske reproduktivne pravice – pravna regulacija abortusa. Dolga pot pravic žensk. Pravna in politicna zgodovina žensk na Slovenskem (ur. Marta Verginella). Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete in Studia humanitatis, 2013, str. 231–252. Devereux, George: A Study of Abortion in Primitive Societies. A typological, distributional, and dynamic analysis of the prevention of birth in 400 preindustrial societies. New York: Julian Press, 1955. [Federativna ljudska republika Jugoslavija]: Kazenski zakonik. Ljubljana: Društvo pravnikov LRS, 1951. Jerouschek, Günter: Zur Geschichte des Abtreibungsverbots. Unter anderen Umständen. Zur Geschichte der Abtreibung (ur. Gisela Staupe in Lisa Vieth). Berlin, Dresden: Argon Verlag in Deutsches Hygiene-Museum 1993, str. 11–26. Jütte, Robert: Einleitung. Vom Umgang mit der Geschichte in der Abtreibungsdiskussion. Geschichte der Abtreibung. Von der Antike bis zur Gegenwart (ur. Robert Jütte). München: Beck, 1993, str. 7–26. [Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev]: Kazenski zakonik za kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev. Zakon, s katerim se uveljavljajo kazenski zakonik, zakonik o sodnem kazenskem postopanju in zakon o izvrševanju kazni na prostosti. S. l. 1929, str. 11–129. Kropej Telban, Monika: Pripovedno izrocilo. Razvoj in raziskovanje. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2021. Leskošek, Vesna: Zgodovina boja za reproduktivne pravice v Sloveniji. Pravica do abortusa (ur. Ana Kralj, Tanja Rener, Vesna Leskošek idr.). Ljubljana: Založba FDV, 2021, str. 106–145. Ratej, Mateja: Zastrta bolecina. Abortus na obmocju Maribora med svetovnima vojnama. Casopis za zgodovino in narodopisje, l. 91, 2020, št. 2/3, str. 40–52. Rožman, Sara: Geneza pravice do umetne prekinitve nosecnosti v nekdanji Jugoslaviji. Ars & humanitas. Revija za umetnost in humanistiko, 3, 2009, št. 1–2, str. 301–325. Solinger, Rickie: The abortionist. A woman against the law. Oakland: University of California Press, 1996. Stanojevic, Milena Suwa: Izdelava alkoholnih pijac. Ljubljana: Biotehniški izobraževalni center, 2011. E-knjiga: http://www.bts.si/index. php/programi/ucna-gradiva/category/27­zivilstvo?download=291:izdelava-alkoholnih­pijac. Usborne, Cornelie: Cultures of abortion in Weimar Germany. New York: Berghain Books, 2007. Vesenjak, Alenka: Filomena. Arhiv Radia Slovenija. Fotografije Družinski arhiv Filomene Permoser, Jaša Drnovšek Zusammenfassung „WENN ALLE AUFERSTÜNDEN, WÄR’ DER HÜGEL RANCEREBAR [RANCA REBR] VOLL MIT KINDERN!“ Der Fall der Engelmacherin Filomena Permoser Ausgehend von der Erkenntnis, dass in der Ge-schichte der Abtreibung die Tätigkeit derjenigen Männer und Frauen, die diese außerhalb der offi­ziellen Medizin durchführten, kaum erforscht ist, behandelt der Beitrag auf Grundlage von Strafpro­zessakten, Medienberichten und Feldforschungen Filomena Permoser (1899–1968), die in ihrem Heim in Cerknica durch mehrere Jahrzehnte und unter unterschiedlichen Staatsregimen Abtreibungen durchführte. Vor ihr war in der Familie Permoser ihr Vater Ferdinand Permoser (1859–ca. 1944) in diesem Bereich tätig, der zu Beginn des vorigen Jahrhunderts Abtreibungen durchzuführen lernte, als er in Cleveland in den USA lebte. Filomena Permoser half ihrem Vater regelmäßig bei seiner Tätigkeit und fand sich deshalb schon im Jahr 1936 vor Gericht wieder. Während des Zwei-ten Weltkriegs führte sie weiterhin Abtreibungen durch, bis sie ins deutsche Konzentrationslager Ra-vensbrück deportiert wurde, und nach dem Krieg begann sie im Jahr 1947 wieder Abtreibungen vor­zunehmen. Bis zum Jahr 1950, als sie vor Gericht zu sechs Jahren Freiheitsstrafe mit Zwangsarbeit ver­urteilt wurde, hatte sie in 30 bis 40 Fällen interve­niert. Einigen Frauen gab sie Abtreibungsmittel, die sich als nicht wirksam erwiesen, weshalb sie eine Nadel bzw. einen Metallkatheter benutzte. Trotz der hohen Strafe führte Permoser auch nach ihrer Haftentlassung weiterhin Abtreibungen durch und wurde deshalb im Jahr 1958 zu zehn Monaten Haft verurteilt. Nach ihrer Rückkehr nach Cerknica leb­te sie dann noch gut acht Jahre. Während das Profil der Filomena Permoser, wie es in den Strafprozessakten zutage tritt, in großem Maß dem Stereotyp einer Kurpfuscherin entspricht, zeigen die Erzählungen der Informanten I. M. (1933–) und M. B. (1942–), die Filomena Permoser persönlich kannten, ein ganz anderes Bild. Beide berichten, dass Ferdinand Permoser sowohl Tiere als auch Menschen behandelte. Weder I. M. noch M. B. können etwas über seine Durchführung von Abtreibungen erzählen, dennoch sind beide über­zeugt, dass Filomena Permoser diese Tätigkeit von ihm lernte. In ihrer Kindheit und frühen Jugend zeigte I. M. Menschen, die in Cerknica das sogenannte Permo­ser-Haus suchten, oft den Weg oder begleitete sie dorthin. Größtenteils handelte es sich um Mädchen und junge Frauen, die von weit herkamen und ab-treiben wollten. I. M. weiß noch immer, wie das Permoser-Haus aussah, und erinnert sich auch an den Raum, in dem Filomena Permoser die Abtrei­bungen durchführte. Auf die Frage nach dem Cha­rakter der Permoser betont I. M. ihre Großzügigkeit. M. B. erinnert sich daran, dass die Menschen Filomena Permoser gernhatten. In den Jahren 1950 bis 1954, als sie im Gefängnis war, sammelten sie Nahrungsmittel und sandten ihr diese mehrmals im Jahr. Die Angabe des Gerichtes, dass sie die Ab-treibungen aus Gewinnsucht durchführte, weist M. B. zurück und spricht stattdessen von ihrer Men-schenliebe. Weil er als Kind mehrere Jahre im Per-moser-Haus lebte, kennt er das Haus und dessen Umgebung noch besser als I. M. Vor Ort zeigt er ein Gestrüpp mit Überresten eines gemauerten Ob-jekts, in dem Permoser die Abtreibungen durch­führte. Ähnlich wie I. M. erinnert er sich, dass sich darin ein Tisch und ein Schrank mit Fläschchen für Arzneien befanden, außerdem soll an einer der Wände ein Bett gestanden haben. Während der Be-sichtigung der Überbleibsel durch M. B. und den Autor des Beitrags wurden unerwarteterweise alte Glaswaren gefunden, unter anderem Fläschchen verschiedener Formen und Größen. Es ist anzuneh-men, dass Filomena Permoser und wahrscheinlich bereits ihr Vater darin Heilmittel aufbewahrten. Schlagwörter: Filomena Permoser, Ferdinand Permoser, Geschichte der Abtreibung, 20. Jahrhun­dert, illegale Abtreibungen KlavdijskimunicipijCeleja – odlicno mesto na jugu Norika Maja Bausovac in Jure Krajšek: Municipium Cla­udium Celeia. Celje: Pokrajinski muzej Celje, 2020. 119 strani Anticna Celeja, predhodnica današnjega Celja, je bila ena od štirih rimskih avtonomnih mest na Slovenskem. Kronološko gledano je bila ustanovlje­na za Emono in pred Neviodunom (Neviodunum – Drnovo pri Krškem) ter koncno Petoviono (Poeto­vio), ki postane kolonija šele za casa cesarja Traja­na. V zadnjih dvajsetih letih sta bila tako Ljubljana kakor tudi Celje podvržena številnim gradbenim posegom, posledicno pa tudi zašcitnim izkopava­njem, rezultati katerih so številna nova spoznanja in boljši vpogled v dogajanje v casu antike na nju­nih tleh. Ker vsa izkopavanja ter s tem novi izsledki še niso objavljeni in znanstveno ovrednoteni, so publikacije, kot je pricujoca, vec kot dobrodošle, dragocene in nujne. Municipium Claudium Celeia Maje Bausovac in Jureta Krajška je namrec privlac­na monografija sicer bolj poljudnega kot znanstve­nega znacaja, kar pa ji v bistvu dodaja še posebno draž. Namesto suhoparnega znanstvenega jezika nas namrec razvajajo številne izvrstne fotografije predmetov oz. najdb, ki so na tem mestu pogosto sploh prvic predstavljeni širši javnosti. Celeji so bile sicer že v preteklosti posvecene tovrstne publikacije (Celeia Antiqua. Celje: Zavod za varstvo naravne in kulturne dedišcine, 1991; Irena Lazar, Celeia – Arheološka podoba mesta (An archeological image of the town), Celje: Pokrajinski muzej, 2001), kljub temu pa so bile potrebe po novi dopolnjeni izda­ji velike, saj so številna izkopavanja po letu 2000 odkrila mnoge nove najdbe in s tem marsikatero novo zgodbo. Novosti in dopolnitve srecamo že kar v prvem poglavju, ki se ukvarja z zgodovino raziskav. Av-torja sta namrec v raziskavo pritegnila tudi nove vire ali pa nekatere že znane podrobneje. Pri tem gre izpostaviti najstarejši nacrt celjske kanaliza­cijske mreže, ki ga je leta 1827 pripravil Andreas Zorzini, s tem da je na katastrski nacrt mesta vrisal nove in rimske kanale. Obenem je potrebno ome­niti še okrožnega inženirja Friedricha Byloffa, ki je poskrbel še za preseke, vzdolžne profile, vrisane padce, detajle nekaterih iztokov in zelo jedrnate opise kloak. Leta 1847 je kolorirane risbe detajlov z merami in oznacenimi linijami poteka kanalov na nacrtu mesta vkljucil v svoj elaborat o arheoloških ostalinah rimske Celeje, ki so bili odkriti po 1810. Reprodukcija omenjenega katastrskega nacrta je v publikaciji dobila svoje mesto (str. 14–15), kar daje poglavju še posebno težo. Zgodovinski pregled se upraviceno ustavi pri predstavnikih renesanse in humanizma v 16. st.: Augustinus Tyfernus, Petrus Apianus, Bartholomaus Amantius in Wolfgang La-zius, ki so na preucevanje anticne Celeje vplivali predvsem z zbiranjem in popisovanjem kamnitih spomenikov. To so sicer avtorji, ki so se ukvarjali predvsem s kamnitimi spomeniki z napisi in jih imamo lahko celo za prve epigrafike na tem prosto­ru. Pregled zgodovine raziskav se zakljuci s prezen­tacijami in situ, katerih zacetke lahko postavimo že v šestdeseta leta 20. stoletja, ko je bil nadzidan osrednji prostor Herkulovega svetišca. Danes je Celje eno izmed razmeroma redkih mest, kjer je takšnih prezentacij veliko: v razstavi-šcu Celeia – mesto pod mestom lahko vidimo del poznorimskega obzidja, rimsko cesto in ostanke hiš … Na Glavnem trgu sta predstavljeni dve rimski mestni vili z mozaiki in freskami, ki sta bili odkriti leta 2013 – ostanki vecje so danes vkljuceni v pro-store turisticno informacijskega centra. V kletnih prostorih si je mogoce ogledati del rimske kloake. V letih od 2016 do 2018 je bila na Muzejskem trgu delno raziskana bogatejša rimska hiša z vrhunsko stensko poslikavo, ki s svojimi barvnimi freskami dopolnjuje razstavišce v kleti Stare grofije (fotogra­fije teh fresk so prikazane v nadaljevanju). Po dopolnjeni zgodovini raziskav sledi poglavje o predrimski poselitvi, v katerem se je mogoce še enkrat seznaniti s pomenom latenske naselbine na mestu poznejšega rimskega mesta. Keltski Tavri-ski so za seboj pustili številne drobne najdbe, med katerimi je treba posebej izpostaviti male noriške srebrnike, ki so jih do sedaj našli že vec tisoc. Kelt-ska Keleia je vsekakor bila pomemben del Noriške­ga kraljestva. V zvezi s tem je na str. 23 zapisana morda nekoliko zavajajoca trditev, namrec da je Noriško kraljestvo rimskemu cesarstvu podrejena državna tvorba. Noriško kraljestvo je seveda res keltska državna tvorba, ki je združevala vec plemen ter obsegala celoten vzhodnoalpski prostor. Usta­novili so ga okoli leta 200 pr. Kr., leta 15 pr. Kr. pa po mirni poti prikljucili rimskemu imperiju. Ves cas obstoja so med državama potekali intenzivni trgovski in diplomatski stiki, kljub temu pa država postane podrejena Rimu šele po letu 15 pr. Kr., ko iz regnum Noricum postopoma nastane provincia Noricum. Koncno pa se lahko posvetimo samemu rimske-mu mestu Celeji. Avtorja tudi na tem mestu zelo smiselno zacneta poglavje z arhivskimi viri (nacrti), ki nam v kombinaciji z arheološkimi odkritji dajo boljšo sliko takratnega prostora. Struga Savinje se je tekom stoletij gotovo spreminjala, zdi pa se, da je reka v anticnem obdobju tekla vsaj po dveh strugah in tvorila otok, na katerem se je nahajal vecji del rimskega mesta. Tudi to poglavje odlikujejo podat­ki novejših raziskav ter izjemne fotografije in nacrti. Ob tem se mestoma naleti na manjše nedoslednosti. Avtorja uporabita besedno zvezo celejanski forum (str. 27), ki se zdi manj ustrezna kot celejski forum, saj je forum vezan na samo Celejo in ne toliko na njene prebivalce (Celejane). Ko je govora o za zdaj najstarejšem napisu, t. i. zahvalni plošci, ki jo je dal postaviti Caius Iulius Vepo, slovenjenje njegovega imena ni popolnoma pravilno, govorimo namrec o Gaju Juliju Veponu (ne Vepu) – str. 30. Podobno je s pridevnikom, ki je izpeljan iz Tavriskov; portal fran.si nedvomno predlaga tavriskijski (ne tavri­ški) – str. 31. Morda ne bi bilo odvec naglasiti, da so bili uradniki (župani, edili, kvestorji) v rimskih mestih (tudi v Celeji) del mestnega sveta, da torej ne gre za dve loceni instanci, kar bi bilo mogoce razumeti iz napisanega na strani 32, kjer je govora tudi o drugih uradnikih (liktorji, pisarji – tajniki, sveceniki). Pogrešamo informacijo, kateri med nji-mi so izpricani epigrafsko, kateri ikonografsko in kateri gotovo sploh ne. Avtorja uspeta zelo natancno zamejiti samo obmocje urbanega centra, težje je to narediti z obsežnim obmocjem podeželskega zaledja (agra), s cimer so se v preteklosti ukvarjali že številni avtorji, a meje agrov velikokrat še vedno ostajajo stvar dogovora. Pri tem nam pomagajo tudi anticna itinerarija ter tabula Peutingeriana (zemljevid). V Pokrajinskem muzeju Celje že od konca 19. stoletja dalje hranijo preris dela zemljevida, ki prikazuje Celejo in njeno okolico. Preris je v akvarelni tehni­ki, sicer poln napak pri prepisu geografskih imen, ocitno je šlo za izdelek osebe brez poglobljenega znanja o rimski zgodovini, kljub temu pa morda vreden tega, da se ga razstavi. Naslednje poglavje je namenjeno obdobju mar-komanskih vojn in severski obnovi, ki jim je sledila, kjer morda še najbolj pride do izraza znacilnost publikacije, ki jo sicer lahko opazujemo v vseh po­glavjih, namrec razmeroma (pre)obsežni splošni uvodi. Laicni bralci bodo zanje hvaležni, nekoliko bolj pouceni jih bodo pac obšli. V poglavju je pred­stavljeno, kaj se je v tem nemirnem obdobju doga­jalo v Celeji, kakšne posledice so vojne prinesle in v sklopu tega poglavje spoznamo najbolj slavnega anticnega prebivalca Celeje: Tita Varija Klementa (Titus Varius Clemens), katerega odlicno kariero poznamo na osnovi vec ohranjenih pocastitvenih napisov in se je najverjetneje koncala celo s spreje-mom v najvišji (senatorski) razred takratne družbe. Poznorimski cas prinese številne spremembe, ki se kažejo tudi v samem mestu. Za gradnjo so kot gradbeni material radi uporabljali starejše (odsluže­ne) kamnite spomenike (spolije). S kršcanstvom pa se v tem casu razširijo predmeti za vsakdanjo rabo z upodobljeno kršcansko simboliko, pa tudi tisti, ki so jih uporabljali za liturgicne namene. Najdaljše poglavje je posveceno konkretnemu življenju v takratnem provincialnem mestu, kar nas še posebej pritegne, še posebej zato, ker si za­radi natancnih navedb lokacij najdišc lahko zelo živo predstavljamo, kje je kaj dejansko bilo. Tudi na tem mestu so v veliko pomoc že omenjeni nacrti F. Byloffa. Spet izstopajo novejša odkritja, kot npr. ti-sto iz leta 2017, ko so pri arheoloških raziskavah na Muzejskem trgu odkrili kloako in njeno notranjost. Veliko manj v primerjavi s sistemom kanalizacije Vpogledi vrimska naselja Manjša rimska naselja na slovenskem prostoru / Minor Roman settlements in Slovenia. Uredili: Jana Horvat, Irena Lazar, Andrej Gaspari. Ljub­ljana: Založba ZRC, 2020. 420 strani Monografija, ki je napisana v slovenskem in an-gleškem jeziku, obširno predstavi vedenje o manj­ših rimskih naseljih, ki so obstajala na obmocju današnje Slovenije, ki je prehoden in geografsko raznolik prostor. Slovensko ozemlje je pripadalo trem upravnim enotam rimske države, Italiji ter provincama Norik in Zgornja Panonija. Strnjena naselja, ki so predstavljena v monografiji, glede na velikost in pomen predstavljajo vmesni clen med avtonomnimi mesti in razpršeno poselitvijo na po­deželju. Številna arheološka izkopavanja v zadnjih desetletjih so prinesla obsežne in pomembne nove se še vedno ve o vodovodni napeljavi, saj njenega obstoja sploh ni mogoce z gotovostjo potrditi. Avtorja posebej predstavita obrti v mestu, pa tudi religijo in zgodbo zakljucita z grobišci. Rim-ska in predrimska božanstva spoznavamo preko votivnih spomenikov z napisi in tudi preko manjših in vecjih plastik ter drugih ikonografskih dodat­kov. Pregled verstev se smiselno iztece s pregledom pricevanj o kršcanstvu, med katerimi ne moremo mimo znamenitega napisa v verzih za škofa Gav-dencija z akrostihom, ki velja za enega najmlajših (ce ne kar najmlajšega) napisov Celeje sploh, saj ga postavljamo v 6. stoletje. V predstavljeni publikaciji klavdijski municipij Celeja gotovo zaživi v vsej svoji lepoti; prikazan je plasticno, konkretno in nadvse korektno. Knjiga vas bo navdušila, a ne samo zaradi bogatega slikov­nega gradiva, ocaralo in prevzelo vas bo predvsem bogastvo našega anticnega bisera, ki ga kar ne mo-remo nehati obcudovati. Julijana Visocnik podatke o manjših rimskih naseljih, ki vecinoma niso bili zbrani, poglobljeno analizirani in objavlje­ni. Pri projektu Informatiziranega atlasa anticnega Jadrana (AdriAtlas) se je v sodelovanju z medna­rodno skupino Adriaticum mare pokazala potre­ba po zbranem vedenju. Leta 2015 so tri ustanove (Inštitut za arheologijo Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetno­sti, Inštitut za arheologijo in dedišcino Fakultete za humanisticne študije Univerze na Primorskem ter Oddelek za arheologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani) dale pobudo, da bi se zbrali podatki o manjših naseljih in da bi se ustrezno ovrednotili in s tem dvignili na višjo raven. Monografija je nasta­jala štiri leta in pri njenem nastanku je sodelovalo kar šestindvajset razlicnih avtorjev-raziskovalcev iz razlicnih ustanov. V monografiji je za vsako naselje predstavljen kratek izvlecek s kljucnimi besedami, opisan je geo­grafski historicni oris, zgodovina raziskav, prazgo­dovina, anticni literarni viri, epigrafski viri, status naselja, prebivalci, razvoj naselbine, podatki o cesti, naselbini, grobišcih, drobnih najdbah. Pri nekate­rih krajih je dodan katalog napisov, vsako naselje pa je predstavljeno z nekaj fotografijami ali risbami. Obravnavane so naslednje naselbine, ki jih v tem prispevku ne predstavljamo podrobno: Fluvio Frigido – Castra – Ajdovšcina, Ad Pirum – Hrušica, Longaticum – Logatec, Nauportus – Vrh­nika, Vipava, Gradišce Nad Knežakom, Ulaka, Ig, Mengeš, Carnium – Kranj, Šmartno pri Cerkljah, Blagovica, Atrans – Trojane, za katere so prikazane opravljene raziskave. Za potrebe bolj nazorne predstavitve in prime-rov povzemanja dognanj pa v tem besedilu povze-mam vsebino za nekatera naselja: Šempeter v Savinjski dolini je prvo naselje po-leg še štirih predstavljenih spodnještajerskih nasel-bin. Ime anticne naselbine v Šempetru v Savinjski dolini in njen status nista znana, kot tudi ni znana njena natancna lokacija. O njenem obstoju sklepa-mo po obsežni rimski nekropoli. Skromni podatki o ostankih rimske arhitekture izvirajo z obmocja severno od magistralne ceste. Rimski ostanki so bili v okolici Šempetra odkriti v Zgornjih Grušo­vljah, Podlogu, Dobrteši vasi, Novem Kloštru in Gotovljah, vendar nobeno od najdišc ni bilo raz­iskano. V Šempetru je bila raziskana nekropola v Šempetru s 96 grobovi, kjer so bili najbrž pokopani celjski mešcani, in ostanki marmornih grobnic, ki pricajo o visokem družbenem statusu in funkcijah pokojnikov. V 3. stoletju je bilo uniceno grobišce, ki je ležalo tik ob cesti Emona – Celeia, mlajše gro­bišce je nastalo severno. Do sedaj še ni preverjena hipoteza, da je na obmocju Šempetra morda ležala postaja Ad Medius. Colatio – Stari trg pri Slovenj Gradcu ali Ko­laciona se nahaja ob nekdanji rimski cesti na ju­gozahodnem obrobju Slovenjgraške kotline. Na-selbino je odkril in delno raziskal Hans Winkler med letoma 1909 in 1912. Kolaciona je bila nižinska naselbina, poseljena v obdobju 1. do zacetka 5. stol. in v njej so odkrili ostanke svetišca, stanovanjski del in grobišce. Razkošne grobnice, ki so pripadale podeželski eliti, so bile postavljene sredi obzidanih grobnih parcel. V najbolj raziskani grobnici I so bili v tretji cetrtini prvega stoletja pokopani moški in dve ženski. Maloštevilni ohranjeni napisi izkazu­jejo, da je bilo prebivalstvo staroselsko, keltizirano, vendar delež latinskih imen ni zanemarljiv. Zagrad je hribovit zaselek, ki se je nahajal južno od Prevalj v Spodnji Mežiški dolini. Arheološko najdišce Zagrad leži ob državni cesti (via publica) med Kolaciono in Jueno in je bila verjetno mejna postaja med administrativnima teritorijema Celeje in Viruna. Od druge polovice 19. stoletja je bilo ob povodnji reke Meže in gradbenih delih v bližini Brancurnikovega mostu odkritih okoli 50 kamnitih delov rimskih grobnic in arhitektonskega okra-sa stavb (domnevno svetišca). Najvec odlomkov pripada edikulam iz vzhodnoalpskega marmorja. Vecinoma gre verjetno za žgane grobove, razen Brancurnikovega sarkofaga (skeletni pokop), ki je izdelan iz marmorja iz kamnoloma marmorja Kra­ig. Nenapisni reliefei iz Zagrada so nastali od sre-dine 2. do sredine 3. stol. Po kamnitih spomenikih arheologi zakljucujejo, da je morala v bližini stati obcestna naselbina ali pa razkošna podeželska vila. Rimska naselbina v Slovenski Bistrici se nahaja ob cesti Celeia-Petoviona. Opravljene arheološke raziskave so pokazale, da so zgodnjim lesenim stavbam, katerih tlorisi niso jasni in so nastali v 1.- 2. stoletju. V 3.- 4. stoletju sledijo velike zidane stavbe, ki so bile morda povezane s transportom in skladišcenjem. Ob naselbini je bilo grobišce z žganimi pokopi, odkrili pa so tudi ostanke kovaške delavnice. Na obronkih Pohorja leži poznorimsko naselje Ancnikovo gradišce. Obmocje je bilo poseljeno že v prazgodovini. Iz zgodnjerimske dobe so posame­zne najdbe, iz tega casa pa ni bilo odkritih nasel­binskih ostankov. Glavnina poselitve sodi v drugo polovico 4. in na zacetek 5. stoletja, ko je bilo naselje obdano s kamnitim obzidjem, vhod na zahodni strani je bil zavarovan z dvema notranjima stran­skima kriloma. Lesene hiše s kamnitimi temelji so se vrstile ob obzidju. Številne najdbe razlicnega orodja pricajo, da gre za dokaj samooskrbno nasel­bino. Uvoženi predmeti (npr. glazirana keramika, keramika z glajenim okrasom) pa dokazujejo, da je bila naselbina povezana s širšim prostorom imperi­ja. Odkriti deli vojaške noše nakazujejo prisotnost manjše vojaške posadke. Naselbina je propadla pred sredino 5. stoletja, verjetno je bila unicena v požaru, na kar nakazujejo mocne plasti žganine. Ob itinerarski cesti na obmocju današnjega Trebnjega je ležala naselbina Praetorium Latobi­corum, v katerem so bili lokalni prebivalci keltski Latobiki. Odkriti epigrafski spomeniki pricajo o beneficiarski postaji in svetišcu dolihenskega Jupi­tra. V zgodnje cesarsko obdobje sodita dve odkriti stavbi, od katerih je bila ena livarska delavnica. Ob tlakovani cesti so v pozni rimski dobi stale dolge hiše z obrtnimi delavnicami, ki izkazujejo tekstilno obrt. V bližini naselja je bilo odkritih vec vil in ka­mnolom, dobro raziskano pa je zahodno grobišce. Ribnica je kot rimska postaja Romula v anticnih virih omenjena na dveh itinerarijih rimske dobe, na Tabuli Peutingeriani in Antonimskem itinerariju. Peter Petru je postajo lociral na podlagi naselbin­skih ostankov na obmocje današnje vasi Ribnica (pri Jesenicah na Dolenjskem). Postaja je bila zgra­jena na prehodu iz doline Krke in Save v Panonsko nižino, ki je bila strateško pomembna tocka. V letu 2001 do 2004 so bile opravljene nove obsežne razi­skave, v katerih so odkrili obsežen naselbinski del z izstopajocim obrambnim objektom in velik del zahodnega grobišca (129 grobov). Odkrili so tudi potek rimske ceste Emona- Siscia. Med najdbami sta za opredelitev in potrditev imena naselbine ter lokacije pomebni dve najdbi, to sta del posvetilnega napisa Silvanu Augustu, ki ga je dal postaviti suženj združenja zakupnikov carine, in napis Romula na svinceni plošcici za blago. V predstavljeni monografiji ob koncu tega po-rocila izpostavimo še zakljucno poglavje, kjer je narejena primerjava naselij po enotnih kriterijih in razvrstitev v štiri skupine: naselja podobna me-stom; obcestne postaje, ki se nahajajo ob glavnih prometnih povezavah; naselja odmaknjena od glavnih poti in višinska naselja, omejena na ob-mocje Notranjske. Vsa naselja so nastala v prvih dveh stoletjih in so obstajala do prve polovice 5. stoletja. V naseljih iz prvih dveh skupin so odkri­li kakovostno arhitekturo, stavbe javnega znacaja in epigrafske spomenike, med prebivalstvom pa izstopajo priseljenci iz Italije in elita staroselskega porekla. Za naselja iz drugih dveh skupin, ki so bila oddaljena od prometnih povezav, so znacilne skromnejše stavbe, v njih pa je verjetno prevlado­valo avtohtono prebivalstvo. Knjiga obsežno prikaže arheološka raziskovanja in vedenje o življenju v manjših naseljih v rimski dobi na ozemlju današnje Slovenije, ki do sedaj širše niso bili znani. Jože Macek Veliki pokol … Robert Darnton, Veliki pokol mack in druge epi­zode francoske kulturne zgodovine. Ljubljana: Studia Humanitatis, 2005. 335 strani. Obstajajo knjige, katere ob ponovnem prebira­nju dojamemo cez leta vedno iz nove perspektive in cetudi še zdalec niso vec novost, dodajo v naš spek­ter vpogledov v zgodovino in njeno interpretacijo vedno nove vrednosti. Ena od njih se mi zagotovo zdi knjiga Roberta Darntona (1939), ki je prvic iz­šla že davnega leta 1984, v slovenšcini pa jo lahko prebiramo od leta 2005.1 Ameriški zgodovinar se v delu s privlacnim naslovom Veliki pokol mack in druge epizode francoske kulturne zgodovine na podlagi bogatih virov in literature osredotoca na francosko družbo 18. stoletja ter nam ob tem skozi vpoglede vanjo posreduje bogat nabor znanja in tehnik posredovanja zgodovine bralcem, obenem pa tudi odpira polje kritike in meja, kako dalec in globoko naj se v interpretacijo zgodovinar spusti. Strokovnjak za omenjeno stoletje, dolgoletni uni-verzitetni profesor in prejemnik številnih nagrad se je pod vplivom kolega Clifforda Geertza preizkusil v zgodovinsko-antropološki metodi t. i. debelega opisa, da bi še bolje spoznal in raziskal proucevano podrocje. Veliki pokol je postala Dartonova najbolj priljubljena in prodajana knjiga, prevedena v kar osemnajst jezikov. Knjiga je dejansko eno izmed temeljnih del zgodovine mentalitet in se mi zdi zato zanimiva za bralce Zgodovine za vse, kjer so clanki o tej tematiki pogosto objavljeni. Avtor nas vodi skozi šest poglavij, ki se na prvi pogled ne zdijo zares tematsko povezana, vendar je vsako izmed njih dejansko esej o življenju nava­dnih ljudi v Franciji starega režima. Beremo lah­ko o kmecki folklori, cehih obrtniških tiskarjev, mešcanstvu, ki poskuša urediti svoj svet skozi oci prebivalca Montpelliera, službovanju policijskega inšpektorja, ki spremlja filozofe, D’Alembertovi organizaciji drevesa znanja in o Rousseaujevem Darton, Robert. The Great Cat Massacre and Other Episo­des in French Cultural History. New York: Basic Books, 1984. V slovenšcini je knjiga izšla v prevodu Polone Poberžnik. epizodnem romanu, ki je spremenil odnos bralcev do fikcije in reakcije nanj. Darton kot pionir t. i. zgodovine knjige, aka-demske discipline, ki uporablja predmet knjigo kot kanal za interakcijo med bralci in besedami, se v bistvu v vseh poglavjih, razen v tistem naj­bolj znanem, posveca zgodovini, ki je povezana s knjigami. V vsakem poglavju v ospredje postavi predmet oziroma dogodek in skozenj interpretira francosko družbo. Kot vire je avtor uporabljal raz­licne dokumente, na primer zapis vajenca Nicolasa Contata, zapis anonimnega predstavnika mešcan­skega srednjega razreda ali porocilo knjigotrškega inšpektorja Jospha d’Hémeryja. Dve poglavji sta napisani na podlagi širokega nabora literature: pri proucevanju folklore pravljic je uporabil obsežno literaturo, ki obstaja o tem podrocju (na primer La conte populaire française), v poglavju o rodoslov­nem drevesu vednosti pa se poslužuje Diderotove Enciklopedije. Zanimivo je, da je avtor knjigo naslovil po de­jansko enem od krajših poglavij v knjigi. Strinjati se moramo, da ima ta prigoda najprivlacnejši naslov, torej jo je avtor gotovo izbral za privabljanje poten­cialnih bralcev. Pregnana strategija deluje, bralec poseže po knjigi, vendar lahko nekoherentnost z naslovom izzove tudi negativen odziv, ce naivni bralec prezre drugi del naslova. Avtor namrec tej zanimivi temi nameni zgolj štiriintrideset strani, kar je drugo najkrajše poglavje v knjigi. Ce bralec kljub prvotnemu razocaranju vztraja, spozna, da so v resnici druge teme prav tako vredne njegovega casa, ce ima seveda dovolj široko zgodovinsko in splošno znanje, da jih je seveda sposoben pravilno razumeti. Prvo poglavje, Kmetje pripovedujejo pravljice: pomen Mame Goske, bralca pritegne z zanimivim slogom in pretresanjem francoskih pravljic, ki so si jih kmetje pripovedovali v 18. stoletju in so bile veliko morbidnejše in grotesknejše kot današnje. Za antropološko proucevanje zgodovine so take teme zanimive, saj z njimi vstopamo še globlje v razu­mevanje neke zgodovinske kulture, družbe. S tem poglavjem nam je Darton skušal pokazati, kako drugacno je bilo v preteklosti dojemanje zgodb. V drugem poglavju nam na podlagi zapisa va­jenca Nicolas Contata razkrije to slavno zgodbo o tiskarskih vajencih Jacquesa Vincenta, ki so v znak upora zaradi slabih razmer, v katerih so bili primorani živeti, polovili ljubljene macke mojstra in njegove žene ter jim pripravili pravi proces, na katerem so jih obsodili na smrt in nato obesili. Že samo grozljivi opisi dogodka bralca pretresejo, piko na i pa doda dejstvo, da se je vajencem dogodek de­jansko zdel smešen. Danes se nikomur (no, morda le redkim izjemam) pobijanje mack ne zdi smešno, za antropologa pa je ravno to kljucna vstopna tocka v razumevanje neke zgodovinske kulture. Glav­na Dartonova hipoteza je namrec, da so dogod­ki razlicnih kultur v razlicnih casovnih obdobjih dojemani na razlicne nacine. Knjiga je seveda bolj razprava kot dokaz za slednjo hipotezo, vendar jo avtor nekako dokaže skozi interpretacijo zgodbe o pokolu mack. Kar se nam danes niti slucajno ne zdi smešno, je bilo tiskarskim vajencem v Franciji 18. stoletja nadvse zabavno. Za razumevanje in uspe­šno proucevanje zgodovine je nujno, da razumemo okolišcine, v katerih se je nek dogodek zgodil, kaj je privedlo do njega in zakaj so bili odzivi nanj takšni, kot so bili. Vseeno se moramo vprašati, ali ni Dartonovo razlaganje dogodka morda vseeno rahlo izvito iz trte. Darton dogodek namrec razlaga s pretiranim interpretiranjem: preprostemu dejanju upora pri­piše vse od spolne insinuacije do metaforicnega posilstva mojstrove žene, vse pa poveže z grote­skno predstavo s simboliko carovništva. Dejstvo sicer je, da so bile macke skozi zgodovino tesno povezane s carovništvom in spolnostjo, vendar je treba poudariti, da so proces priredili neizobraženi tkalski vajenci. So torej res pobili macke z name-nom spolne osramotitve mojstrove žene? Ali pa so bili preprosto ljubosumni na macke, ki se jim je godilo bolje kot njim samim, in so jih sovražili, ker zaradi njihovega mijavkanja ponoci niso mogli spati? Bralec se lahko upraviceno vpraša, od kod Dartonu cela vrsta takih predpostavk, ali je vse to res lahko razbral iz najdenih dokumentov ali pa je šel v svoji interpretaciji malo predalec. Naslednja poglavja bralca žal ne pritegnejo tako kot prvi dve. Za ne-poznavalce zgodovine, ki nima­jo znanja in/ali zanimanja za epistemološke opise proucevanja zgodovinskih tematik, zna biti knjiga precej dolgocasna in celo neberljiva. Predvsem peto poglavje, Filozofi urejajo rodoslovno drevo vedno­sti: epistemološka strategija Enciklopedije, je že za zgodovinarja razmeroma težko branje, ki ne pri­tegne zares, za laika pa so Dartonovi argumenti popolnoma nerazumljivi, ce nima zares širokega filozofskega znanja. Iz tega sledi, da je avtor ob pisanju knjige ciljal predvsem na zgodovinarje in na splošno široko izobraženo populacijo, in ne na obicajne bralce, ki bi jih morda pritegnil naslov. Nenazadnje je knjiga nastala na podlagi njegovih predavanj Zgodovina 406, ki jih je imel leta 1972 na Univerzi Princeton v Združenih državah Amerike. Za zgodovinarje in historicne antropologe je knjiga zanimivo branje in lahko tudi navdih za raziskovanje podobnih marginalnih tematik. Pred­stavlja nove, še ne obravnavane teme in poleg tega tudi postopek njihovega proucevanja. Darton pre­pleta tehnike in znanja folkloristike, antropologije, etnografije in zgodovine. Po zgledu svojega zgodo­vinarskega kolega Geertza nas uvede, ali pa nam poglobi znanje, o pisanju po tehniki t.i. debelega opisa; dogodke in mentalitete namrec interpreti­ra tako, da nam osvetli širši zgodovinski trenutek. Dartonovo delo nam nudi poseben vpogled v štu­dijo mentalités. Dokumenti zgodovinarju služijo kot vir, ki mu razkriva ali skriva zgodbo, njegova naloga pa je, da jih previdno in pravilno interpreti­ra ter bralcem odstre tancico skrivnosti o življenju ljudi vec stoletij pred njim. Knjigo lahko štejmo pod strokovno literaturo in bo zanimiva predvsem študentom zgodovine, zgodovinarjem in bralcem, ki jih ta tematika zares zanima in išcejo poglobljeno zgodovinsko znanje. Lašcani podmikroskopom Alenka Hren Medved, Premog, železnica, terme in pivo: modernizacija in demografski razvoj La-škega v dolgem 19. stoletju; Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino, 2021. 215 strani. V središcu zanimanja študije Alenke Hren Med-ved, zgodovinarke, zaposlene na Domoznanskem oddelku Osrednje knjižnice Celje, je clovek. Po-samezniku in družini v Laškem in okolici v »dol-gem« 19. stoletju se je namrec posvetila s pomocjo širokega nabora virov – zlasti razlicnih statisticnih pomagal in maticnih knjig. S skrbnim študijem tega gradiva in izdatno mero pozitivne raziskoval­ne radovednosti je skušala umestiti modernizacijo Laškega v evropski okvir ter opisati demografski razvoj Laškega iz polagrarne v urbano naselbino. Pomembni dejavniki tega procesa so bili premog, železnica, zdravilišce (oziroma turizem) in pivo­varna, ki so laškemu trgu in bližnji okolici (vasem Debro, Šmihel, Strmca, Kuretno, Sp. Recica in Marija Gradec, ki jih avtorica obravnava v svoji knjigi) priskrbeli nepogrešljiv razvojni impulz, brez katerega bi Laško doživelo usodo številnih manjših štajerskih trgov, ki jih je modernizacija obšla in jih pustila na obrobju razvoja in obstoja. O vsem tem nas avtorica pouci v razumljivem in primerno dolgem uvodu, nato pa se posveti jedru svoje raziskave, v kateri pa vedno znova najdemo reference na stvari, ki jih je omenila že v uvodnem Navadnega bralca bosta verjetno pritegnili in nena­zadnje tudi šokirali le prvi dve poglavji, potem pa je velika verjetnost, da bo knjigo odložil, preden jo bo do konca prebral. Naslov dela, ki vzbuja obenem zgražanje in zanimanje, pritegne tudi nestrokovno obcinstvo k branju strokovne literature, kar spet ni slabo. Tako se bo morda kdo navdušil nad zgodo-vino, ce se mu ta le ne bo (znova) zamerila in bo vztrajal pri branju knjige od tretjega poglavja dalje. Julija Šuligoj splošno zgodovinskem pregledu, zato ga nikakor ne gre spregledati. Kdorkoli se je kdaj srecal s statisticnimi letopisi, popisi prebivalstva in raznovrstnimi maticnimi knjigami vé, da gre za (na prvi pogled) skoraj ne­pregledno suhoparno zmešnjavo številk, podatkov in imen, ki nam na hitro ne povedo prav veliko. Tovrstni viri spregovorijo šele, ko jim postavimo »prava vprašanja« in se z njimi dovolj dolgo ukvar­jamo. Treba je povedati, da je oboje avtorici nad­vse uspelo. Sad njenega dela je namrec obsežna in zanimiva analiza maticnih knjig, zapisnikov duš (statusov animarum) ter objavljenih statisticnih in demografskih pregledov, ki pripoveduje zgodbo o generacijah Lašcanov in okolicanov v 19. stoletju. Z interpretacijo in kontekstualizacijo mukotrpno zbrane poplave podatkov se »pravo« zgodovinar­jevo delo namrec šele zacne. Povezava drobcev in serij podatkov v bolj ali manj razumljivo in berljivo vsebino je namrec tisto, kar naj bi kronalo dolgo­trajno ukvarjanje z viri. Šele v primerni projekciji je moc v obilju informacij uzreti dolocen trend, identificirati nemara komaj opazne prelomnice ter vse skupaj umestiti v širši okvir. Laško z okolico je prav zaradi v uvodu omenjenih posebnosti (lega ob železnici, razvoj zdravilišca, množica premogov­nikov, a skoraj popolnoma agrarna okolica) zelo zanimiv laboratorij za preizkus znanih dognanj o demografiji in zgodovini primerljivih naselij. V perspektivi vpliva naravnih in družbenih dejavni­kov (lakote, vojn, bolezni, družbenih in religioznih norm) lahko po avtoricini zaslugi spremljamo ra­zvoj Laškega v cvetoc, privlacen in razvit trg ob perspektivni komunikaciji (železnici) z nastavki razvoja (sekundarnih in terciarnih dejavnosti) za prihodnje – 20. stoletje. Nekako spotoma nas avtorica seznanja s trendi rojevanja in sklepanja zakonskih zvez, številom nezakonskih otrok ter strukturo družin in gospodinjstev na obmocju, ki ga obravnava. Faktografske podatke zna posladiti z izleti v etnologijo, zgodovino vsakdanjega življenja ali v predstavni in normativni okvir razmišljanja tedanjih ljudi. Stolpci in izrezi s svojimi anomali­jami skrivajo prepovedi spolnosti v dolocenem ob-dobju leta, nacrtno spocenjanje in rojevanje otrok v casu, ko se materina odsotnost v delovnem ciklu kmetije cim manj pozna; spocetja nezakonskih otrok pogosto sovpadajo z vecjimi skupinskimi opravili, ki pomenijo priložnost za tesnejše stike voljnih posameznikov ipd. Poroke so bile v prvi vrsti razumsko družbenoekonomsko dejanje in šele nato (ce sploh) stvar ljubezni in privlacnosti. V za­prtih in majhnih komunah je bil uvoz »tuje krvi« nujen za ohranitev in obstoj skupnosti. Otroci so bili v prvi vrsti investicija – v bodoco delovno silo in obet za varno in preskrbljeno starost. Prebival­stvo so regulirale lakote, vojne in številne bolezni, ki so pustošile v naših krajih, rojstva pa je omejila tudi industrializacija in modernizacija družbe. Vse to je z manjšimi odstopanji moc zapisati za vecino naših mest in trgov, v primeru Laškega in okolice pa so poslej splošne ugotovitve podpr­te tudi z natancnimi podatki. Laški trg je morda ubral le malo bolj nekonvencionalno pot – ta se je zacela že konec 18. stoletja, ko so zaceli izkorišcati številne premogovnike v okolici, nadaljevala leta 1825 z ustanovitvijo Geyerjeve pivovarne in veli­kim požarom leta 1840, ki je pomenil prelomnico v urbanizaciji trga. Konec 40. let istega stoletja je Laško docakalo železnico in po letu 1850 doživelo intenzivnejše priseljevanje. Trg, ki je bil svoj cas sedež gospostva, okraja, deželskega sodišca, okraj­nega glavarstva, okrajnega sodišca in obcine se je v poznem 19. stoletju ujel tudi v za slovensko Šta­jersko znacilna slovensko-nemška nasprotja, ki se odražajo tudi v (ne)natancnosti popisnih podatkov o obcevalnem jeziku ter iz drugih štajerskih trgov in mest znano delitev na nemški trg in slovensko okolico. Malce ga od drugih naselbin loci le kak zgodnejši modernizacijski preblisk, kakor je bila denimo zgodnja elektrifikacija (trg 1906, zdravi­lišce že 1885). Delo Alenke Hren Medved zakljucuje krajše, manj numericno in bolj »zgodbarsko« poglavje o posameznih trških in okoliških družinah, v ka­terem nam avtorica ucinkovito razkrije, da se za vsako številko, vsakim podatkom skriva posame­znik in njegova usoda, vdelana v mozaik preteklo­sti Laškega in okoliških naselij. Ta mozaik pa je s pricujoco knjigo precej popolnejši. Aleksander Žižek Tisk nikoli ne služi samemu sebi … Tanja Jakomin Kocjancic, Casopisje na Primor­skem v letih 1941–1945 in njegova propagandna funkcija. Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodo-vino, 2021. 343 strani. (Zbirka Razpoznavanja/ Recognitiones; 41) Avtorica, kulturologinja in socialna antropolo­ginja, samostojna raziskovalka s podrocja zgodo­vinopisja in kulturologije, je leta 2018 doktorirala na Fakulteti za humanisticne študije Univerze na Primorskem na temo Slovensko Primorje v casopisni propagandi 1941-1945. Pricujoce delo je razdeli-la na štiri poglavja, razclenjena s podpoglavji. V uvodu predstavi svoje metode dela ter literaturo in druge vire o casopisni propagandi na Primor­skem. Izpostavi dejstvo, da casopisna propaganda na Slovenskem, kljub nekaterim temeljnim delom, še vedno ni pregledno in sistematicno obdelana, medtem ko je casopisje Primorske skorajda povsem neraziskano. Osrednji del knjige sta drugo in tretje poglavje. Na zacetku poglavij v opisu poda posamezne ter­minološke dileme (npr. narodnosvobodilni tisk: partizanski tisk). V drugem poglavju poda pregled casopisov na Primorskem v obravnavanem casu po izdajateljih. V štirih podpoglavjih (partizanski tisk, tisk primorskega domobranstva, italijansko režimsko/kolaborantsko casopisje in nemško oku­patorsko casopisje) poda oceno stanja in predstavi po enega ali vec pomembnejših casopisov, ostale le z osnovnimi podatki. Vsako podpoglavje zacne s citatom, s katerim strnjeno poda miselnost iz­dajateljskega kroga, njegove poglede na pomen in naloge tiska ter nacin njegove uporabe (»Dober tisk je orožje ljudstva.« /…/ »Nobena informacija ne bo dosegla bralcev, ne da bi jo mi pred tem preverili.« /…/ »Tisk nikoli ne služi samemu sebi, temvec svojim najvišjim politicnim ciljem« /…/.) V pregledu partizanskega tiska izpostavi njegov velik pomen za razvoj narodne in kulturne zavesti. Sploh je to veljalo za Primorsko, kjer je italijanska oblast že leta pred vojno prepovedala vsako upora­bo slovenšcine v javnem življenju. Osrednje mesto v primorskem partizanskem tisku je imel Primorski dnevnik. Avtorica predstavi še druge partizanske liste, tudi številna vojaška glasila, ki so v obravna-van obdobju nastala na Primorskem. Slednja so bila posebnost partizanskega tiska in so bila novost v slovenski zgodovini. Vseh ni podrobno obravna­vala, saj je imela skoraj vsaka partizanska enota svoj casopis ali vsaj stencas (stenski casopis), od propagandnega odseka pri štabu IX. korpusa do bataljonov in celo cete. Tisk primorskega domobranstva je zacel nasta­jati jeseni leta 1943, ko so nacisticni oblasti Sloven-skemu narodno varnostnemu zboru (SNVZ), ki je bil organizacijski okvir razvoj domobranstva na Primorskem, dovolile izdajanje sicer strogo cen­zuriranih, revij. Mnogi med listi, ki so izhajali kot ciklostirana glasila posameznih domobranskih skupin ali obmocij, so bili domobranski po vsebini, niso pa tega izražali v naslovih. Služili so obvešca­nju vojakov o akcijah in o kulturni in propagan­dni dejavnosti primorskih domobrancev. Njihov osrednji list na je bil Goriški list, dejansko glasilo SNVZ (maj 1944 – april 1945), poleg tega jih je izhajalo še nekaj, vendar nekajkrat manj kot na partizanski strani. Za razliko od partizanskega in domobranske­ga tiska italijansko režimsko casopisje ni nastalo v casu vojne, ampak je bilo že ob vstopu Italije v vojno del propagandnega stroja fašisticne stranke. Po kratki predstavitvi znacilnosti fašizma (ustavi se tudi ob pojmu obmejni fašizem) in fašisticnega propagande avtorica predstavi tri obdobja v casu vojne, ki so razlicno vplivala na delovanje tedanjega casopisja. Prvo obdobje od vstopa Italije v vojno do 25. julija 1943 je cas, ko je tisk propagandno sredstvo fašisticne stranke, drugo, Badogliovo, ob-dobje od 25. julija do 8. septembra 1943 prinese prej nadzorovanemu casopisju doloceno avtonomijo (kraljevska družina je bila še vedno nedotakljiva), tretje obdobje do 30. aprila 1945 (cas nemške voja­ške zasedbe) pa je cas, ko je zasedbena oblast bila naklonjena tisku, ki je ostalo zvesto Benitu Mus-soliniju. Na ta cas se nanaša oznaka kolaborantsko casopisje v naslovu podpoglavja. Prebivalstvo je lahko bralo tako vsedržavno kot lokalno casopisje, med zadnjimi je bil vodilni Il Piccolo. Avtorica v tem sklopu omeni tudi katoliški tednik Vita Nuova, ki pa ni bil režimski casopis. Zaradi sledenju svoje-mu verskemu izhodišcu in izogibanju politicnih in vojaških tem je bil edini tržaški casopis, ki je užival relativno avtonomijo. Nemško okupatorsko casopisje je tudi na Pri­morskem sledilo obicaju hitrega zacetka izdajanja tiska v nemškem jeziku po zasedbi novih ozemelj. Tudi glede organizatorja v zvezi s propagando in tiskom so se ravnali po že ustaljeni praksi, da ju je v prvem obdobju zasedbe upravljalo konzularno predstavništvo, nato je delo prešlo na oddelek za tisk, propagando in kulturo pri Vrhovnem komi­sariatu Operacijske cone Jadransko primorje. Ta je moral razcistiti nesporazume glede pristojnosti z generalnim konzulatom v Trstu in vojsko, kasneje pa se je v njegovo delo vmešavalo tudi poveljstvo SS in policije. Njegovi pripadniki so izvajali cen­zuro, njihov vpliv se je zelo okrepil po atentatu na Hitlerja julija 1944. Avtorica v tem podpoglavju opiše tudi založniško dejavnost lokalne civilne uprave. Med nemškim okupatorskim tiskom, ki je izhajal v Operacijski coni Jadransko primorje, je bil najpomembnejši dnevnik Deutsche Adria Zeitung. V tretjem poglavju avtorica prikaže izsledke svoje komparativne analize propagandne funkci­je štirih skupin izdajateljev tiska. Številni elementi so skupni vsem (uporaba gesel, kritika in smeše­nje nasprotnika, povzdigovanje svojih zaveznikov, pogledi na povojno ureditev družbe, odnos do na­cionalnosti, vere, družine, žensk), nekatere teme zasledimo le pri posameznih. Vsako podpoglavje zacne z gesli, tipicnimi za posameznega izdajatelja tiska. Pri partizanskem taboru našteje najvec tipov (protifašisticna propa­gandna gesla in gesla, uperjena proti domacim izda­jalcem; demokraticna in k bratstvu usmerjena gesla; gesla, ki so povzdigovala Sovjetsko zvezo, Stalina in Rdeco armado ter druge zaveznike; gesla, ki so pozivala k mobilizaciji in podpirala NOB; gesla, ki so nagovarjala ženske in dekleta k sodelovanju v boju za osvoboditev; gesla, ki so poudarjala priklju-citev Primorske in Trsta k Jugoslaviji; gesla, ki so izpostavljala OF). O vlogi žensk so se razpisali vsi: partizanska stran govori o novi, družbeno aktivni ženski, lik matere je trpeca, a v svetlo prihodnost zazrta oseba. Nasprotno domobranska propaganda, v odziv na udeležbo ženska v odporu proti oku­patorju, tudi pod vplivom katolicizma, postavlja ženske v tradicionalno vlogo matere, skrbnice otrok in doma. Italijanski fašizem je imel dvojni pogled na žensko: tradicionalen (skrb za moža in otroke), hkrati pa jo je, deloma zaradi ideologije, kasneje tudi zaradi potrebe po njenih rokah, postavljal v javno življenje. Nemško okupatorsko casopisje je zelo povzdigovalo materinsko vlogo ženske. Glede odnosa do »drugih«: partizanska stran zlasti napada domace izdajalce, domobrance, ce-tnike in sredince. Slednji so bili predmet kritike tudi v domobranski propagandi, poleg tega pa še seveda partizani, Italijani, tudi že pred vojno na Slovenskem prisotni antisemitizem je dobil krila še v listih primorskega domobranstva. Uvedba ra­sne zakonodaje v Italiji se je cutila tudi v casopisju italijanskega režimskega casopisja, poleg Judov se je to lotilo »barbarski rasi« pripadajocih »banditov« (partizanom s podporniki), pri oznacevanju katerih ni izbiralo izrazov. Ne le v italijanski propagandi je pomembno mesto zavzemala moralna diskvalifi­kacija nasprotnika, zlasti žensk v njegovih vrstah. Osrednji negativni lik je pripadel Titu. Nemško okupatorsko casopisje je za partizane uporabljalo isti izraz kot italijansko, poleg tega pa še marsikate­rega, ki je partizanom pripisoval najslabše cloveške lastnosti. Kljub opisovanju dejavnosti partizanskih »tolp« je bila ta minimizirana, bila naj bi brez teže, izraz primitivizma domacinov in brez vpliva na moc nemške vojske. Nemško casopisje je povze­malo tudi domobransko propagando in napadalo Osvobodilno fronto. Tu se je domnevno naslanjalo tudi na slovenske pisce clankov. Kot »teroriste in morilce« so imenovali anglo-ameriške zaveznike, zlasti zaradi pogosto objavljanih posledic letalskih napadov na kraje v Primorju. Pri prikazu naspro­tnikov so si vse strani pomagale tudi s fotografijami, risbami in karikaturami, katerih splošno propagan­dno, pa tudi vlogo smešenja nasprotnika, avtorica opiše pri vseh. V odnosu do komunizma in boljševizma so bili listi domobranske, italijanske in nemške strani ocitno enotni. Za prve je bil spopad s komuniz-mom boj proti brezboštvu. Religija je bila nasploh pogosto uporabljena v domobranski propagandi. Fašizem je v komunizmu videl sovražnika Evrope, tako ideološkega kot nacionalnega, saj naj bi Tito zastopal le interese slovanskega imperializma. Na­cisticno casopisje je poleg evropskega novega reda in antisemitizma kot eno kljucnih tem izpostavljalo antikomunizem in antiboljševizem. Glede »drugih«, ki so se z ramo ob rami borili proti zgoraj naštetim, je casopisje brenkalo na pov­sem druge strune. Partizanska stran je izpostavljala povezanost s slovanskimi narodi ter sodelovanje z zavezniki, med katerimi v geslih prednjaci ome­njanje Sovjetske zveze. Domobranska propaganda sodelovanje z nemškim okupatorjem utemeljuje z dejstvom, da je ta manj nevaren kot komunizem, ki nasprotuje veri. Odpor mocni nemški vojski opisujejo kot brezploden. Kolaboracijo je seveda podpirala tudi stroga cenzura na obmocju nem­ške okupacijske cone. Italijanski režimski tisk je z naklonjenostjo gledal na nacisticno Nemcijo, s katero Italija koraka »do zmage«. Pogosti so zapisi obcudovanja moci nemškega orožja, ljudstva in njihovega vodje. Delo v tem poglavju obravnava še nekaj potez propagande (npr. partizanski mitingi in domo­branski shodi, pesništvo, pogled na položaj Pri­morske in Trsta v novi ureditvi sveta, mobilizacija, organizacija Todt). Sledijo mu sklep, navedba virov in literature ter imensko kazalo. Poleg že omenje­nih fotografij, risb in karikatur, knjigo ilustrirajo tudi naslovnice poglavitnih navedenih casopisov. Ob zakljucku lahko le z gotovostjo ugotovimo, da je casopisna (beri medijska) propaganda še kako aktualna v vseh casih. Bojan Himmelreich Vogrinec od blizu Tone Vogrinec: Vsi me klicejo Tona. Ljubljana: Beletrina, 2022. 472 strani. Ko mi je enkrat ob priložnostnem srecanju Marko Radmilovic rekel, da je zelo blizu temu, da napiše biografijo o Tonetu Vogrincu, sem bil te no­vice vesel. Ni jih namrec veliko takih, ki bi znali življenjsko zgodbo o Vogrincu splesti na nacin, da bo ta na zanimiv in berljiv nacin odsevala odtenke nekoga, ki je mocno in odlocilno oblikoval vec de­kad (jugo)slovenske smucarije ter obenem to isto zgodbo sproti umešcati v družbo in svet, ki je ta­krat v nas in okoli nas turbolentno vrel. Za Marka namrec že dolgo vemo, da zna kriticno pretresati in publiki »cum grano salis« natresti resnic sodobne družbe, obenem pa ima dober obcutek zaznavanja in tudi podajanja zgodovinskih zgodb. Mimogrede, Radmilovic je bil med prvimi, ki je odkrival in širši publiki predstavil zgodbo Alme Karlin. Do izida in promocije knjige ob Vogrincevi osemdesetle­tnici februarja letos je potem preteklo nekaj casa in komaj sem cakal, da bo na voljo. V zadnji obliki je knjiga natisnjena tako, da jo bralec prepozna kot avtobiografijo in šele uvodni del razkrije, da jo je Vogrinec napisal s pomocjo Marka Radmilovica. Tandem je opravil odlicno delo. Za Vogrinca iz nje­govih javnih nastopov vemo, da zna pripovedovati živo, socno, niza anekdote in njegova pripoved daje pristen vtis. Nekje sem ujel celo zapisano, da ima tudi dober smisel in obvlada slovenšcino do mere, da je Markovo zapisano zgodbo tu pa tam celo lektoriral in ji prestavljal vejice. Za Marka pa smo gotovi, da zna zastavljati prava vprašanja in je cez sito pripovedovanih zgodb predstavil Vogrincevo zgodbo skozi strukturo poglavij, kot si jo je poprej zamislil. V preletu gre sicer za kronologijo, a so po­glavja zasnovana tudi tematsko. Vogrinceva zgodba se skozi zaokrožena poglavja prepleta s temami in osebami, ki so kljucne za razumevanje alpske smu-carije, deloma tudi zasebnega življenja. Tu pa tam se predvsem osebe in zgodbe ponovijo, a le v bolj­šem kontekstu sodb in podajanja posamezne teme, da dobi slednja razsežnost boljšega razumevanja. Vsebine, kot sta trdila oba akterja ob predstavitvah knjige, bi bilo vsaj še enkrat toliko, a 472 strani se mi zdi dobro odbrana mera za širši krog bralcev in po moje tudi nic bistvenega ne izpusti. Zagotovo bi se dalo še napletati in dodajati vsebin, ki so veza­ne na preglede rezultatov, statistike, predstavitve velikih tekmovanj, analize športnih dosežkov in odmevov nanje, a prav s tega vidika, mi je knjiga še posebej blizu, saj (namenoma) izpusti biltenski pogled na športno preteklost. Vogrinceva zgodba v knjigi je »le« njegov osebni pogled in ne poskus podajanja smucarske zgodovine. Prav na tak nacin moramo tudi prepoznavati vrednost te biografije, saj naj slednja služi kot vir vrednotenja, presoje, podajanja podatkov skozi zorni kot glavnega akter­ja, predvsem pa kot miselni kljuc do razumevanja glavnega toka in okolišcin Vogrinceve zgodbe, ki je mocno utopljena in prepletena s smucarskim prebo­jem v javno življenje preteklega izteka stoletja. Tako sodbo mi pravzaprav zaokroža še vtis, da sem se med branjem veckrat zalotil, kot da v besedah in ob opisih, ki slalomirajo sem ter tja, slišim glas akterja, kot sem ga prepoznal iz njegovih javnih nastopov. Tudi športne biografije pri nas koncno postajajo literatura in niso vec le poskus rekonstrukcije oseb­ne zgodbe. To nam postane jasno že v prvih stavkih uvoda, ki se v (avto)biografiji ne zacnejo z: »Rodil sem se,« ampak s: »Petkovo jutro vstane umito kot še nikoli.« Delati to zgodbo berljivo, barvito, tudi intrigantno, ne le podajati dejstev, ki pa morajo biti na vsak nacin resnicna in preverljiva, je pot, ki je v svetu naredila biografije za prodajne uspešnice. Po drugi strani je razlog temu, da so biografije postale trend, iskati tudi v kontekstu sodobne razprodaje intime v vedno manj senzibilnem svetu, katerega se lahko dotaknejo le še resnicne zgodbe. Vse skupaj kaže pravzaprav na zanimivo razliko med današnjo družbo in dobo, ko je Vogrinec bil izpostavljena javna osebnost, smucanje pa prvorazredna tema zanimanja javnosti. Takrat smo opazovalci smuca­nja hlastali za informacijami iz ozadja. Ni jih bilo. Danes je vrhunski šport prepušcen trgu in je komaj kdaj reguliran drugace. Novinarji, nekoc edini kon­takt s športnimi akterji, so nekoc skrbno dozirali informacije o dogodkih v smucarskem cirkusu, bili so pogosto tudi zasebno v prijateljskem stiku s športniki in zato jasno njihovi zavezniki in tudi svojevrstni varuhi. Izvedeti kaj vec o zaodrju smu-carske scene ni bilo mogoce, informacije in izjave športnikov so se osredinile vselej le na tekmovalne rezultate. Komaj kdaj je skozi kakšen reportažni zapis tedenskih magazinov prišel bolj barvit zapis s potovanja, treningov, a tam je našel mesto tudi zato, ker je omogocal še objavo barvnih fotografij, na katerih so se junaki belih strmin lahko pokazali z napisi opremljevalcev in sponzorjev. Eden prvih, ki je ta svet prenašanja in kreiranja novih podob prepoznal in prakso iz tujine prenašal k nam, je bil prav Vogrinec. Bil je nekakšen medij med špor­tniki in svetom okrog njih, vzdrževal je vmesno sivo polje, ki ga je lahko odpiral in zategoval, kot je ustrezalo alpskemu smucanju, posredno pa tudi njemu. Dolgo je Vogrinec držal korak z bliskoviti-mi spremembami, ki so danes pripeljale do tocke, ko si športni akterji skozi komunikacijo na druž­benih omrežjih javno podobo gradijo sami. Tisti najbolj izpostavljeni športni zvezdniki celo s po­mocjo posredniških agencij odpirajo slehernikom svet njihove intime, ob tem pa postajajo reprezen­tance v posameznih športnih panogah le še format za uresnicevanje marketinških ciljev korporacij. Vogrinec pa je v drugi maniri, tudi z odrekanjem zasebnemu življenju, celostno obvladoval repre­zentanco in naše alpsko smucanje, glede na lastne izkušnje je poznal vse njegove plati, od tekmovalne, trenerske, managerske do financne in jo predvsem s skozi knjigo izpostavljeno lastno iznajdljivostjo krmaril še dolgo potem, ko je kot »one man band« vodil reprezentanco ob prvih uspehih in uvrstitvi v svetovni vrh Bojana Križaja. Reprezentanca je z ljudmi in drugimi resursi, poslovnimi modeli (npr. Yu ski pool) zrasla s svojevrstno simbiozo kapitalizma in samoupravljanja v razvejan sistem, ko je naposled alpsko smucanje pokazalo pot tudi drugim panogam in športom, ki so se šele mora­li prebiti iz jugoslovanskega v mednarodni okvir. Tudi po osamosvojitvi, ko se vzpostavi cisto novo okolje, je Vogrinec še vedno bil zraven in se v veliki meri trudil ohranjati primat (alpskega) smucanja v konkurenci drugih športov ter v javni sferi. Na tem mestu ne bom podajal vsebine, obnavljal poglavij. Z zamikom nekaj mesecev nazaj, kar sem knjigo prebral, naj zapišem, da se je v njej Vogrinec presenetljivo veliko razgalil tudi zasebno. Pogosto skozi zapisano spoznamo tudi kar nekaj podrob­nosti iz družinskega življenja. Knjigo je ocitno pre­poznal tudi kot svoj obracun z življenjem. Cuti se iskrenost izpovedi, kar je gotovo pohvalno, tudi drzno, saj mu tega ne bi bilo treba izpostavljati, še manj bi mu kdo zameril, ce bi ta del ohranil zase. S tem gotovo uporabi orodje, da biografija deluje bolj pristno in celovito, kar si vsak bralec želi, to je zacutiti za akterjem cloveka, tudi ranljivega. Toda, tudi tu naj podobno velja, kot v zvezi z vrednote­njem širše družbene slike zgodovine – knjiga, bio-grafija je lahko »le« njegov pogled na svet. Ko nekje v knjigi stoji zapisano, da nic ne obžaluje, to lahko razumemo v skrajnem smislu tudi kot apologijo akterja. Resnica je vedo nekje nad tem. Ali vmes. Na podoben nacin naj izpostavim tudi odnose s sodelavci, smucarkami, smucarji, trenerji. Ko bo za­pisal svojo plat zgodbe še kakšen drugi akter, bomo še bližje celostni sliki dogodkov in njihovega doži­vljanja. Upam le, da jim kot sodelavci pri biografiji pomagajo takšni »ghostwriterji« ali opazovalci in pisci, kot je Marko Radmilovic. Knjiga »Vsi me klicejo Tona,« je zelo dragocen zapis, ki naposled dela zgodovinske tematike s smucarske in športne zgodovine spet bolj dostopne, le redke so namrec športne biografije slovenskih akterjev, ki izidejo pri založbah, ki vidno vlagajo sredstva tudi v vecanje dostopnosti njihovih izdaj. Izida Vogrinceve biografije namrec ni bilo mogoce spregledati, saj so novice, predstavitve, intervjuji, celo reklame vabile po vec kanalih k branju te knji­žne novosti. Dragocena je, ker je ta biografija hkrati Podoba revšcine Socutje in stigma. Družbene razlike in revšcina v slovenski novejši zgodovini. Uredil: Ivan Smi­ljanic. Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino, 2022. 261 strani (Zbirka Vpogledi; 24). Monografija Socutje in Stigma, Družbene razli­ke in revšcina v slovenski novejši zgodovini je nastala na podlagi znanstvenega posveta Družbene razlike in revšcina, ki je potekal na Inštitutu za novejšo zgodovino novembra 2021. Zbornik sestavlja deset prispevkov, ki prikazujejo poglede na družbene razlike in revšcino ter osvetljujejo spreminjajoc od-nos družbe do revšcine na Slovenskem od sredine 19. stoletja do danes. Prvi prispevek Branke Grošelj na podlagi ana­lize zakonodaje in njene implementacije v praksi prikaže odnos družbe do beracev in potepuhov v obdobju od konca 19. stoletja do leta 1940. V tem obdobju je država sprejemala in dopolnjevala ob­stojeco socialno zakonodajo, ki pa, kot ugotovi av-torica, ni bistveno prispevala k izboljšanju položaja marginalnega dela populacije. S kazensko zakono­dajo, s katero se je želelo odvrniti potepuhe in be­race od »izkorišcevalskega in neproduktivnega na-cina življenja,« so želeli omejiti »motece elemente,« ki so obremenjevali obcinske proracune. Obdobje je prineslo tudi postopno spreminjanje pogleda na revšcino in njenih vzrokov, od individualne krivde do krivde takratnega družbenoekonomskega sis-tema, ki je položaj dovoljeval. Drugi prispevek v zborniku Alenke Hren Medved prikazuje položaj revnega trškega in podeželskega prebivalstva La-škega v 19. stoletju. Na prebivalstveno strukturo kraja in podeželja je mocno vplivalo odprtje Južne tudi zgodba o dobi zadnjih dekad 20. stoletja, ki jo je (alpsko) smucanje pri nas izrazito zaznamova-lo. Zgodba o smucanju je tudi zgodba o Slovencih, zgodba o samozavesti, ki je celotni slovenski družbi dajala pogum za nove drzne odlocitve. Borut Batagelj železnice. Na podlagi zbranih podatkov iz matic­nih knjig in status animaruma avtorica predstavi življenje gostacev, poslov, delavcev, dekel in hlapcev. Skupaj s prikazom modernizacije Laškega lahko opazujemo življenjske vzorce revnega prebivalstva, ki ga je bilo sicer vec na podeželju. Revnejši sloj se je zaradi omejitev redkeje porocil, kar je privedlo do povecanja nezakonskih rojstev, na kar je želela vplivati tudi država z uvedbo porocnih dovoljenj. V drugem delu prispevka avtorica nanizane podatke poveže s konkretnimi primeri revnih družin gosta-cev, rudarja in poslov. V prispevku Dunje Dobaja je osrednja pozornost namenjena gluhim mlado­ letnim v Sloveniji med obema vojnama, ki so se v Sloveniji lahko izobraževali le v gluhonemnici v Ljubljani. Cilj ustanove je bila družbena vkljucitev in samostojno življenje gojencev. Ti so prihajali iz revnih podeželskih družin in so imeli s sprejetjem v gluhonemnico možnost izhoda iz revšcine. Skozi prispevek avtorica prikaže delovanje ustanove, od ucnih pristopov v sklopu izobraževalnega proce­sa, do prizadevanja odprave revšcine gluhonemih otrok, do odprave stigmatizacije njihovih gojencev v javnosti s predstavitvijo rezultatov njihovega dela. Gluhonemi so veljali kot nezaposljivi, omejeni na doloceno vrsto poklicev, prav tako pa so se mo-rali soocati z zadržki delodajalcev do njihovega zaposlovanja, kar jim je veckrat preprecilo izhod iz revšcine. Urška Strle v prispevku predstavi družbeni po­ložaj delavstva v Ljubljanski tobacni tovarni. Avto­rica oriše družbeni položaj delavstva v proizvodnji tovarne, v kateri je vseskozi njen obstoj vecino pred­stavljala ženska delovna sila, zato glavno pozor­nost posveca prav njim in njihovimi strategijami spopadanja z revšcino. Revne proizvodne delavke, katerim so pripisovali tudi nemoralno življenje, so bile potisnjene na rob družbe. Njihov materialni položaj in družbeni status se je izboljšal v sociali­sticnem režimu, ki je poudarjal vlogo proletariata. V prispevku je predstavljena tudi stanovanjska pro-blematika delavstva, demografska sestava moštva in njihovo zdravstveno varstvo. Filip Cucek nam na primeru ptujske hiralnice predstavi pristop oblasti k lajšanju posledic revšcine na slovenskem ozemlju. Na Štajerskem so hiralnice, po postopnem opušca­nju župnijskih ubožnic, zaceli ustanavljati v 70 letih 19. stoletja. Ptujska je bila kot druga zgrajena leta 1875. Hiralnice so v prvem obravnavanem obdobju (od konca 19. stoletja in v prvi polovici 20. stoletja) v vecini primerov skrbele za reveže, ki doma oziroma v domovinski obcini niso imeli oskrbe, postrežbe ali stalnega zdravniškega nadzora. Predstavljeno je delovanje hiralnice v casu vedno vecjega družbe­nega razslojevanja, število sprejetih oskrbovancev in razmere znotraj ustanove. Kot prikaže avtor, so bile slabe razmere med drugim tudi vzrok, da so nekateri oskrbovanci poskusili storiti samomor. Predstavi tudi nekatere napredke v hiralnici v obdobju med obema vojnama kot tudi izvajanje evtanazije s strani Nacistov med drugo svetovno vojno. Prikaz skrbi za reveže s strani ustanov nam na podlagi delovanja Kranjske hranilnice predsta-vi Nataša Henig Mišcic. Osredotoca se na prikaz pomoci ranljivim družbenim skupinam s strani hranilnice, ki je dopolnjevala prizadevanja oblasti pri reševanju socialnih problemov na lokalni ravni. Tako je hranilnica ponujala dostopnejša stanovanja delavcem (npr. odlocitev izgradnje cenenih dela­vskih stanovanj), uvedla hipotekarna posojila za majhne posestnike in ustanovila zastavljalnico, ki je ponujala posojila ogroženemu sloju prebivalstva. Poleg Kranjske hranilnice avtorica prikaže tudi delovanje hranilnic v avstrijskem delu habsburške monarhije. Prav tako prikaže dobrodelno dejav­nost ustanove, še podrobneje ustanovitev zavetišca za neozdravljivo bolne ob 75. obletnici delovanja hranilnice. Revšcina, kot znak degeneriranosti posamezni­ka je v oceh družbe 19. stoletja postala tudi nepo­sredna grožnja. Prispevek Mete Remec to ponazori s stigmatizacijo in družbeno izkljucenostjo reve­žev, ki so zboleli za tuberkulozo ali trahomom v 19. in 20. stoletju na Slovenskem. Reveže so videli kot krivce za širjenje nalezljivih bolezni in krivce za degradacijo družbe. Oboleli za tuberkulozo in trahomom so iz žrtev postali krivci za lastno bo­lezen. Avtorica vecjo pozornost posveti trahomu, ki je bil razširjen v Prekmurju in ki je prizadel vse starostne skupine. Avtorica prikaže, kako se je zdravstveni sistem lotil zdravljenja obeh bolezni v razlicnih obdobjih, kako se je spremenilo doje­manje bolezni in obolelih po drugi svetovni vojni in kako je socialisticna oblast povezovala zmago nad boleznijo/revšcino z bojem proti okupatorjem. V povojni socialisticni Jugoslaviji besede revšcina ni bilo zaželeno omenjati. Revšcina je veljala za izkoreninjeno. Pojme kot so revšcina, meja revšcine in pomanjkanje, so v socialisticni Jugoslaviji nado­mestili pojmi eksistencni minimum, povprecni ali minimalni življenjski stroški in dogovorjena raven socialne varnosti državljanov. S to problematiko v obdobju socializma se je ukvarjala Marta Rendla, ki na podlagi statisticnih podatkov raziskav soci­alnoekonomskega položaja gospodinjstev od leta 1963 do 1988 prikaže prisotnost družbenih razlik med razlicnimi tipi gospodinjstev. V prispevku primerja razlicne metodologije merjenja revšcine v socializmu in oriše problematiko revšcine tudi na regionalnem nivoju. Poleg obravnave marginaliziranih družbenih skupin in skrbi za reveže s strani razlicnih oblasti in organizacij je v monografiji analiziran tudi naspro­tni pol družbe. Irena Selišnik in Ana Cergol Paradiž v prispevku s pomocjo podatkov iz ljubljanskega volilnega obcinskega imenika in cenzusnih pol prikažeta ljubljansko elito na zacetku 20. stoletja. V analizi, ki je upoštevala vzorec 704 premožnih posameznikov, sta ju zanimali spol, narodnost in poklicna struktura elite. Avtorici z analizo podat­kov primerjata omenjene parametre pred in po prvi svetovni vojni, pri cemur se, med drugimi, vidijo spremembe v etnicnih razmerjih v glavnem mestu. Monografijo zakljuci prispevek Sreca Dragoša, ki se sprašuje, ali je Slovenija še socialna država. Avtor opozori na zavajajoce uradne statisticne podatke, ki so v protislovju s konceptom socialne države. Kljub dvigu slovenskega BDPja od osamosvojitve dalje se je delež socialnih izdatkov države skrcil za štiri odstotke. V prispevku so podrobno razclenjeni podatki na najpomembnejših življenjskih podro-cjih, rezultat pa pokaže, da Slovenija v primerjavi s povprecjem EU, Združenim Kraljestvom, Ceško in Grcijo zaostaja pri vseh izbranih kazalcih. Deset raznolikih prispevkov, ki osvetljujejo poglede in odnose na siromašne družbene skupi­ne, dopolnjuje raziskave slovenske gospodarske in socialne zgodovine, ki so že bile obravnavane v predhodnih številkah zbirke Vpogledi. Mihael Ojsteršek Prispevki v reviji so v slovenskem jeziku. V uredništvo sprejemamo lektorirane oziroma jezikovno neoporecne prispevke. Razprave (rubrika Zgodbe, ki jih piše življenje) v obsegu okrog ene avtorske pole, naj vsebuje: . naslov (ali naslov kot kratek udaren citat, ki mu obvezno sledi še podnaslov) . besedilo v obsegu okrog ene avtorske pole (do ene in pol), napisano v MS Word, tekst Times New Roman, velikost 12 . avtorski izvlecek (sinopsis) do 10 vrstic, priimek in ime avtorja, akademski naslov, poklic in delovno mesto, usta­novo, kjer je zaposlen, njen naslov, naslov elektronske pošte (sicer privaten naslov in e-pošto). K avtorskemu izvlecku avtor navede okvirno 3 kljucne besede . povzetek v obsegu do 30 vrstic . vsaj 3 do 6 slikovnih prilog. Locljivost posnetka vsaj 300 ppi (širina: 1 kolona = 915 pixels, 2 koloni = 1890 pixels). Priloge oddajte loceno. Med besedilo clanka, kjer naj pri­bližno stoji konkretna priloga, vpišite legendo, ki vsebuje podnaslov in navedbo vira (avtorstvo, kdo hrani). Za do-voljenja objave za potrebe clanka poskrbijo avtorji sami. . opombe (v formi sprotna opomba (pod crto), na dnu vsake strani, »footnote«), velikost 10. Opombe naj bodo v okrajšani obliki in vsebujejo zgolj napotilo na seznam virov in literature na koncu Opombe naj bodo pisane eno­tno. Pri arhivskih virih uporabljamo standardne kratice za arhiv, nato navedemo kratico fonda ali zbirke, signatu­ro oziroma številko fascikla ali škatle in številko arhivske enote ali ime dokumenta. Pri literaturi navedemo priimek avtorja in smiselno skrajšani naslov in številke strani. (npr.: Gestrin, Slovenske dežele, 12). . poglavje Viri in literatura na koncu, v katerem so sistema-ticno navedeni vsi uporabljeni viri in literatura. Loceno se navajajo arhivski viri, literatura, po potrebi tudi casopisje in ustni viri. V teh sklopih je treba gradivo navajati po abecednem vrstnem redu in sicer v celoti, ne skrajšano. Arhivski viri arhiv, signatura in ime fonda ali zbirke, tehnicno enoto (arhivsko škatlo), številko ali naslov dokumenta. Primer: Arhiv Republike Slovenije, AS 231, Ministr­stvo za prosveto Ljudske republike Slovenije, 1945­1951 (po potrebi še številke škatel). V opombi za­dostuje, ce navedemo: AS 231, a.š. (številka škatle), (številka ali ime dokumenta). Primer: Zgodovinski arhiv Celje, SI_ZAC/0024, Me-stna obcina Celje, številka arhivske škatle, ime ali številka dokumenta (leto). Literatura – monografije Priimek, ime avtorja: naslov (in podnaslov) dela (v leže-cem tisku). Kraj: založba in leto izida. Primer: Gestrin, Ferdo: Slovenske dežele in zgodnji kapitalizem. Ljubljana : Slovenska matica, 1991. Literatura – clanki navedemo: priimek in ime avtorja, naslov clanka. Naslov periodike ali zbornika (v ležecem tisku), za periodiko še letnik, leto, številko in strani, za zbornik (ime urednika), kraj in leto izida in strani. Primer za periodiko: Slana, Lidija: Iz zgodovine gradu in gospostva Snežnik na Notranjskem. Kronika, 48, 2000, št. 1-2, str. 20-41. Primer za zbornik: Melik, Vasilij: Ideja Zedinjene Slovenije 1848-1991. Slovenija 1848-1998 : iskanje lastne poti (ur. Stane Granda in Barbara Šatej). Ljub­ljana : Zveza zgodovinskih društev Slovenije, 1998, str. 15-20. Zapisi . Besedila v rubriki Zapisi so navadno krajša, zanje pa ve­ljajo enaki pogoji oddaje kot za razprave, ni pa potrebno oddati povzetka in avtorskega izvlecka (sinopsisa). Ocene (rubrika Iz knjižne police) naj vsebuje: . Privlacen, kratek naslov . Naslov ocenjenega dela, citiran kot primeri zgoraj . Besedilo naj obsega okvirno 2-3 strani . Priloži se loceno še skenirana naslovnica ocenjenega dela (300 ppi) Za prevode povzetkov in izvleckov v tuje jezike (v nem-šcino in anglešcino) poskrbi uredništvo revije. Za trditve in za znanstveno korektnost odgovarjajo av-torji clankov. Prispevki so strokovno recenzirani. Recen­zentski postopek je anonimen. Prispevke naj avtorji pošljejo na naslov uredništva revije: Zgodovinsko društvo Celje (s pripisom za revijo Zgodovi­na za vse), Prešernova 17, SI-3000 Celje ali po elektronski pošti na naslov: batagelj@gmail.com. Za lažji kontakt pripišite še telefonsko številko, za vse ostale informacije pa smo vam na voljo na zgornjih naslovih. Uredništvo Narocilnica Želim postati narocnik revije ZGODOVINA ZA VSE in z letnikom narocam izvod(ov). Letna narocnina (dve številki) je 19 EUR, za dijake in študente 13 EUR. Poleg prihodnjih želim prejeti še naslednje izvode starejših letnikov po ceni 3 EUR (Vpišite želen letnik, številko in število izvodov): Letnik / številka Izvod(ov) Letnik / številka Izvod(ov) Stroški pošiljanja za stare številke niso všteti. Uveljavljam študentski popust pri narocnini. (Ne velja za stare številke!) Podatki o narocniku: FIZICNA – PRAVNA OSEBA (ustrezno oznacite) Ime in priimek / Naziv podjetja: Ulica, hišna številka: Poštna številka, kraj: E-naslov: Davcna številka (za pravne osebe): Davcni zavezanec: DA Nacin placila (ustrezno oznacite): po predracunu (za pravne osebe) po povzetju (za fizicne osebe) Narocilnica obvezuje Zgodovinsko društvo Celje in narocnika. Zgodovinsko društvo Celje ni zavezanec za DDV (1. odstavek 94. clena ZDDV-1). Datum: Podpis (žig): NE Narocilnico pošljite na naslov: Zgodovinsko društvo Celje, Prešernova ulica 17, SI-3000 Celje tel.: 03/42 86 412; faks: 03/42 86 411; info@zdc.si http://zdc.si/zgodovina-za-vse/ Narocilnica DA, narocam(o): izvod(ov) [Zgodovini.ce 16]: vec avtorjev SEIDLOV ZBORNIK (16 €) izvod(ov) [Zgodovini.ce 15]: Janez Cvirn DUNAJSKI DRŽAVNI ZBOR IN SLOVENCI (1848–1918) (19 EUR) izvod(ov) [Zgodovini.ce 14]: Rolanda Fugger Germadnik GROFJE CELJSKI MED ZGODOVINO IN MITOM (16 EUR) izvod(ov) [Zgodovini.ce 13]: Marija Pocivavšek EN GROS & EN DETAIL (19 EUR) izvod(ov) [Zgodovini.ce 12]: vec avtorjev OROŽNOV ZBORNIK (12 EUR) izvod(ov) [Zgodovini.ce 11]: Andrej Pancur JUDOVSKA SKUPNOST V SLOVENIJI NA PREDVECER HOLOKAVSTA (16 EUR) izvod(ov) [Zgodovini.ce 10]: Tatjana Rozman POJOCI KASTRATI – (ZLO)RABLJENO TELO NA ODRU (16 EUR) izvod(ov) [Zgodovini.ce 9]: Andrej Studen PIJANE ZVERINE (16 EUR) izvod(ov) [Zgodovini.ce 8]: Janez Polajnar »PFUJ! TO JE GERDO!« (16 EUR) izvod(ov) [Zgodovini.ce 7]: Filip Cucek USPEHI SPODNJEŠTAJERSKIH SLOVENCEV V TAAFFEJEVI DOBI (16 EUR) izvod(ov) [Zgodovini.ce 6]: Tone Kregar MED TATRAMI IN TRIGLAVOM (16 EUR) izvod(ov) [Zgodovini.ce 5]: Marija Mojca Peternel CILLIER WOCHENBLATT (ZEITUNG) (16 EUR) izvod(ov) [Zgodovini.ce 4]: vec avtorjev ŠTEFAN KOCEVAR – RODOLJUB SLOVENSKI (16 EUR) izvod(ov) [Zgodovini.ce 3]: Branko Goropevšek ŠTAJERSKI SLOVENCI, KAJ HOCEMO! (16 EUR) izvod(ov) [Zgodovini.ce 2]: Aleksander Žižek NAŠIM ZVESTIM, LJUBIM CELJSKIM MEŠCANOM (16 EUR) izvod(ov) [Zgodovini.ce 1]: Andrej Pancur V PRICAKOVANJU STABILNEGA DENARNEGA SISTEMA (16 EUR) Stroški pošiljanja niso všteti. Podatki o narocniku: FIZICNA – PRAVNA OSEBA (ustrezno oznacite) Ime in priimek / Naziv podjetja: Ulica, hišna številka: Poštna številka, kraj: Davcna številka: Davcni zavezanec: DA NE (ustrezno oznacite) Nacin placila (ustrezno oznacite): po predracunu (za pravne osebe) po povzetju (za fizicne osebe) Narocilnica obvezuje Zgodovinsko društvo Celje in narocnika. Zgodovinsko društvo Celje ni zavezanec za DDV (1. odstavek 94. clena ZDDV-1). Datum: Podpis (žig): Narocilnico pošljite na naslov: Zgodovinsko društvo Celje, Prešernova ulica 17, SI-3000 Celje tel.: 03/42 86 412; faks: 03/42 86 411; info@zdc.si http://zdc.si/zgodovini-ce/ www.zdc.si ZGODOVINA ZA VSE Izdalo in založilo: Zgodovinsko društvo Celje© Prešernova ulica 17, SI-3000 Celje, tel. 03 42 86 412, www.zdc.si Uredniški odbor: Borut Batagelj, Bojan Cvelfar, Dragica Cec, Jure Gašparic, Tone Kregar, Jurij Perovšek, Marija Pocivavšek, Ludwig Steindorff, Hrvoje Petric, Andrej Studen, Aleksander Žižek Urednik: Borut Batagelj Racunalniška priprava stavka: Andrej Mohoric Prevod izvleckov v anglešcino: Simon Zupan Prevod povzetkov v nemšcino: Tina Bahovec Univerzalna decimalna klasifikacija prispevkov: Osrednja knjižnica Celje, Domoznanski oddelek Tisk: Grafika Gracer Za znanstveno vsebino clankov odgovarjajo avtorji. Naslovnica: Filomena Permoser leta 1917 ali 1918 v Clevelandu, stara 18 let (Družinski arhiv Filomene Permoser) Zadnja stran ovoja: Najdene steklenicke za zdravila. (Foto: Jaša Drnovšek) Revija izhaja v dveh številkah letno Naklada: 300 izvodov Financna podpora za natis revije: Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije Mestna obcina Celje ISSN 1318-2498 (Tiskana izdaja) ISSN 2630-4325 (Spletna izdaja) Revija je uvršcena v podatkovne baze Scopus, EBSCOhost in ProQuest. The journal is listed in the databases Scopus, EBSCOhost and ProQuest. Povzetki razprav so objavljeni in indeksirani v publikacijah Historical Abstracts in America: History and Life. Articles appearing in this journal are abstracted and indexed in Historical Abstracts and America: History and Life. Letna narocnina: za posameznike in ustanove 19 €, za študente 13 €. Cena številke v prosti prodaji je 11 €. Narocila: info@zdc.si