Fr. Gestrin:   Bolna ljubezen                                                  19
menijo danes, ko bi si Nemci radi ustvarili posebno deželico, program češkega naroda, ki ima svoje zgodovinske pravice in ne more dopuščati, da bi ga kjerkoli v deželi njegovih prednikov šteli v tujce. Mi Slovenci pa, ki nimamo samostalne zgodovine in smo strašno razkosani, ne smerno pozabljati, da narodnostna ideja sicer dosledno preraja Avstrijo, ali to načelo ni jedino odločilno: Ogri, Cehi, Poljaki in Hrvatje se drže zgodovinskih individuvalnostij. Kaj pa je resnično nam do naših vojvodin in grofij, sosebno do vojvodine štajerske in koroške ? V tem oziru se naši ideali križajo s češkimi in hrvaškimi; v našem programu je po takem treba narodnostno načelo združiti z zgodovinskim, zlasti pa posnemati na Štajerskem in Koroškem češke Nemce: sprava ni potrebna   samo  na   Češkem,   ampak   povsod v Avstriji,   in
v
Nemci naj poplačajo drugje vsaj nekoliko tega, kar pridobe naCeskeml
(Konec prihodnjič.)
&
Bolna ljubezen.
reč je moje bilo pusta njiva,
Kril jo je sneg in led —
Kar se nasmehne pomlad ljubezniva,
Požene cvet.
Oh, smiliš se mi cvetje:
Nikdar, nikddr ne sine ti poletje!
Glej,   koliko jih bilo je pred tabo, Ko jim je še prijazen  vetrec vel, A vsem usehlo stebelce je slabo, In nerazcvel že vsak je ovenel. Pod rušo nenasiten  črv   prebiva, Nemirno gloje ondu noč in dan, Zato, ko malo hipcev slaj  uživa, Na bolnih tleh umrje cvet bolan.
Fr. Gestrin.
2*