Izboljšanje društvenega stanja po večjem blagočestji (pijeteti). (Franjo Gabršek.) (Dalje.) Ta ljubezen izvira sicer že iz prirode človeške, jednako samoljubju, le da je plemeniteja, občni blažesti služeča in torej podloga društvenemu mišljenju. Nagib družljivosti nikakor ne sme zatreti nagiba saraoljubja, marveč raore ga le podrediti boljšemu nagibu. To se stori na ta način, da se vzbuja v otrokih že na vse zgodaj čut za blagost bližnjih s pomočjo živobojnih, ne pretiranih opisov, pripovedek v blagem dejanji i. t. d. Na ta način vzgojil se bode lep in dolžen čut za družinsko življenje. Ker pa le iz malega raste veliko, zato se je tudi tukaj treba ozirati na krog, v katerem naj se otrok s prva su6e. Dotika s preveliko množino Ijudf škoduje značaju, kajti čut se ne more ogrevati na različnih vplivih, ne more se uglobiti v mišljenje premnogih ljudi. Ljubezen in spoštovanje do ljudf vzraste najkrepkejše v ozkem krogu starišev in vzgojiteljev, bratov in sester, sorodnikov, poslov in sošolcev. Te osobe otrok najprej izpoznava in torej najprej ljubi, te osobe najprej in najmočneje vplivajo s svojo razumnostjo in vrlino, s svojimi zaslugarai in s svojo dobrotljivostjo na otroško blagočestje. Otrok se uči za razne dobrote tem osobam hvaležen biti; uči se postrežljivim biti; vzgojuje se k sofiutju in k spravljivosti, k ponižnosti in poštenosti, k pravičnosti in odkritosrčnosti, k ljubezni do resnice, k spoštovanju imetka, pravice, potreb, želj in vrlin drugih. Takov otrok je pripravljen za druge se žrtvovati, drugim svoje borne mcči posvetiti, drugim koristiti. Kmalu pa se razširi tudi ta ožji krog njegovega nravstveno-blagočestnega delovanja; otrok se začne pri vsaki priliki tudi proti drugim izven ožjega kroga stoječim osobam ljubeznjivo in spoštljivo vesti; čuvstvo ljubezni do bližnjega se izpremeni v ljubezen do domovine, do človeštva. Vse to pa omogoči, da se društvene razmere izboljšajo, da se spoštujejo božje in človeške naredbe. Ako dokažemo večjim gojencem, kako raznovrstna je vzajemna odvisnost, kako velika je naša dolžnost, za blagost drugim skrbeti, tedaj se bode njih srce odprlo blagim žarkom blagočestja do bližnjih in daljnih, do ubogih in bogatih; izpoznali bodo notranjo vrednost ljudi, spoštovali bodo človeštvo v pojedincih. To splošno mišljenje je treba torej vselej tako izobraževati, da se pred vsem nanaša na posameznc, določene, najbližje predmete, potem še-le ua oddaljene. Učencu pa treba tudi prilike ponujati, da to raišljenje v dejanji izvršuje, ker le s tem oslabi se v njem samoljubje in sebičnost, kot največja zapreka blagočestju. Kako pa je v resuici s to Ijubeznijo mej ogromno večino ptebivalstva? Nižjim in višjim, ubožnim in premožnim, vsem manjka te ljubezni v obili meri; najbolj pa se po- greša pri delavskem stanu. V tej zadevi se ljudska šola že od nekdaj trudi, boljše nazore o človekoljubji v otroška svca vcepiti, kajti poučuje krščanski nauk, nauk ljubezni, in v vsem šolskem življenji veje ta duh. Stari psihologi so mislili in njih privrženci še mislijo, da se more tudi krepost tako učiti in v dušo vsajati, kot se podajajo vednosti o zgodovini, o zemljepisji in o drugih vedah; kdor ima jasne pojme o marljivosti, štedljivosti, čistosti i. t. d., ta je že blizo tega, da si te kreposti tudi prisvoji; ljudska šola izpolnuje torej glede vzgoje k človekoljubju že svojo dolžnost, ako razlaga zapovedi krščanske, ki se nanašajo na to ljubezen, ako jih otrokom vcepi v glavo ter jim njih blagonosne posledke dovoljno razjasni. Ta misel vender ni povsem prava, kajti kreposti ne izhajajo iz pojmov ali iz vnanjih predpisov, raarveč iz notranjib nagibov; vrhu tega ne spremljajo kreposti vselej dotičnih pojmov in predpisov. Pri razvoji umstvenega življenja govorimo mnogo o nazoru, kateri ima v resnici največ veljave kot podloga, na kateri se razvija tako življenje. A nazor nima svoje vrednosti le za umstveno, temveč tudi za nravstveno-blagočestno življenje. Domača hiša se na ta neposrednji nazor skoraj vedno ozira, kajti njej maDJka časa in spretnosti, da bi na dolgo in široko razlagala človekoljubje. Tudi šola ima taka nazorna sredstva na razpolago, se ve da ne v toliki meri, kot dom s svojim raznoličnim življenjem. Tu je pred vsem učitelj sam kot tako nazorno sredstvo. Njegovo srce bodi ljubezni polno, v njegovem obnašanji in delovanji naj se kaže ljubezen do otrok. Pri tem ai treba otrokom na dolgo in široko razkladati, kako jih ljubi; ne, otroško srce je jako občutljivo, učiteljevo ljubezen izpozna takoj. Iz ljubezni do starišev, do učitelja in do drugih bližnjih vzraste v otroških srcih ljubezen do druzih ljudi; na tej podlogi pa se razvije, kakor rečeno, Ijubezen do najvišjega bitja, do Boga; otroško srce postane pobožno in vzprejemljivo za vse, kar je dobrega in plemenitega. Z ljubeznijo raste v otroških srcih vzajemno tudi spoštovanje. Zato moremo smatrati to spoštovanje kot podlogo vsakemu nadaljnemu blagočestju. A motili bi se, ko bi mislili, da naj edino le verouk vnemlje v otroških srcih nabožno - blagočestno mišljenje. Tudi drugi predmeti, kot jezikov uk, zgodovina, zemljepisje, prirodoslovje, prirodopisje, petje i. t. d., morejo v tej zadevi muogo dobrega učiniti. Tako vzgojujemo otroke k blagočestju, ako jim najboljše slovstveae proizvode razlagamo in iz njih nabožne nagibe z notranjim prepričanjem poudarjamo, ako pri zgodovinskem ali zemljepisnem pouku božjo previdnost prav razjasnimo, ako v prirodoslovji otroka izpodbujamo, da izpozna v delih stvarjenja stvarnika in njegovo modrost Vzlasti pa hrani zgodovina bogat zaklad za uravstveno oživljanje mladine in za utrjevanje, razvijanje ia utemeljevanje nabožnega in blagočestnega mišljenja. Poleg tega neposrednje na nabožno mišljenje vplivajočega pouka, more pa šola še posrednje z raznimi predmeti na to delovati, in sicer s tem, da goji dobrohotno mišljenje, katero je prestopnja blagočestja. Največ bi se tu doseglo z neposredDJim živim nazorom, ker ima ta prednost živahnosti, ali takovega nam ravno tu najčešče nadostaje, zato posežemo po nadomestilnem sredstvu, kakeršno nam podajajo podobe. Ali tudi te ne služijo vselej našemu namenu, niti nimajo one svežesti, mikalnosti in natančnosti, kot predrnet sam, vender imajo mnogo več zanimljivega in izpodbudnega v sebi, kot samo opisovalna beseda. Še češče posežemo po pripovedkah, katere imajo to prednost, da se čud delujočim osobam bolje približa in da na blagočestje bolj vplivajo. Razven verouka in razven raznih predmetov podaje pa šola še dosta druzih prilik, ob katerih je moči otroke ne le za vse dobro, lepo in pleraenito vnemati, marveč njih srca tudi k pobožnosti navajati, v nabožnem mišljenji jih utrjevati in s tem k blagočestju vzgojati. Takim prilikam prištevamo razne verske vaje, katerih se otroci vkupno udeležujejo, bodi si pri molitvi pred šolo iu po šoli, bodi si v cerkvi ali drugod. Hočemo li, da bodo te vaje v otroških srcih oživljale pobožni čut, tedaj se morajo vršiti dostojno, blagonravno in z notranjo toploto. Vrhu tega uporabi naj se vsaka prilika, bodi si slovesnost ali kak velik dogodek, da se vpliva v blagočestnem obziru na vzpremenljivo otroško srce. Ako hočemo otroke bogaboječe vzgojiti, gledati nam je, da smo tudi sami taki, in da nikdar ne razderemo žive vere otroške z neslanimi in predrznimi besedami. S tem se blagočestju več škoduje, kakor marsikako zanemarjanje v to pripravnih predmetov, kajti vzgled učiteljev je najvažnejše vzgojno sredstvo. Zato pa učitelj, kateremu je blagočestje otrok na mari, ne bode dopuščal, da bi otroci na nespodoben uačin govorili o Bogu in o božjih reččh. Pri vsej tej skrbi za razvoj pobožnega čuta pa vender ne bodemo dopustili svetohlinstva niti samo one vnanje pobožnosti in bogaboječnosti, pri kateri ostane srce prazno in nečutljivo. (Dalje prih.)