LJUBLJANSKI ČASNIK.
M 19.
Vtorih 4. Ho&nika
lS&O.
„.Ljubljanski casntk' izhaja vsak teden dvakrat, in sicer vtorik in petik. Predplačuje se ta celo leto pri založniku Jožefu Blatniku 6 gold., za pol leta 3gold , za četert Jeta 1 gold 30 kraje. Za polletno pošiljanje na dom v Ljubljani se odrajta še 15 kraje. Celoletno plačilo za pošiljanje po cesarski pošti znese 7 gold., za pol leta 3 gold 30 kraje , za četert leta 1 gold, 45 kraje. - Vsaka cesarska pošta prejme naročilo in denar, iu ako se na pismo zapiše, de so naročivni denarji (Pranumera-tionsgelder) v njem, m treba me poštnine plačati.	r	v
Vradne naznanila.
29. maja izdan 64. del občniga deržavniga zakonika in vladniga lista zapopade pod št. 211 sledeči ukaz c. k. ministerstva kmetijstva in rudarstva od 26. maja 1850, od začasniga postavljenja rudarskih vradnij na Avstrijanskeui nad in pod Anizo, na Štajarskem, Koroškem, Krajnskem, Gtjriškem, Istrijanskem, v Terstu, na Tirolskem, Vorarlberškem in Solnograškem.
Ker v kronovinah, v kterih po naj višjem poterjenju nove sodniške vravnave, in to za-devajočiga ukaza ministra pravice od 6. julija t. 1. napravljene deželne gosposkine sodništva z 1. julijam t. 1. v djanje stopijo, dozdajne c. k. rudarske sodništva in nadomestništva rudarskih sodništev v ravno tem času ugasnejo, je potreba za oskerbovanje rudarskih vžitnih uradniških , rudarskih disciplinarnih in rudarskih nadzorniških opravil, ki so bili dozdaj z rudarskimi sodnijami in nadomestništvi zjedinjene, posebne začasne rudarske vradnije postaviti za čas, dokler ne bo dokončana vravnava na podlagi noviga rudarstva napravljena.
Za češko, inoravsko in silezsko kronovinoso začasne rudarske vradnije po tukajšnem ukazu od 14. marca t. 1. št. 397 — M. L. B. že postavljene, in že v vradni djavnosti. Ostane še za Avstrijansko pod in nad Anizo, za Šta-jarsko, Koroško, Krajnsko, Goriško, Istri-jansko in Terst, za Tirolsko in Vorarlberško, potem za Solnograškopolrebnostoriti, čez kar se sledeče zavkaže:
§.1. Z začetKam djavnosti rudarskih sodniških senatov z deželnimi sodništvi združenih, nehajo dozdajne c. k. rudarske sodnije in nadomestništva rudarskih sodništev v imenovanih kronovinah, in na njih mesto stopijo začasne rudarske poglavarstva z razpostavljenimi rudarskimi komisarjati, za oskerbovanje rudarskih vžitnih vradnih, rudarskih policijskih in rudarskih disciplinarnih opravil.
2. Rudarski komisarjati stoje proti predpostavljenim rudarskim poglavarstvam v tisli službeni razmeri, ktera je dozdaj med nadomestništvi rudarskih sodništev in rudarskimi sodništvi obstala, in vsi v tej zadevi izdani predpisi ostanejo v polni veljavi, ako samo rudarske vžitne vradne, rudarske policijske ih rudarske disciplinarne opravila zadevajo.
§. 3. Začasne rudarske poglavarstva so neposredno ministerstvu kmetijstva in rudarstva podveržene, vendar pa ima deželni poglavar tisto oblast pri rudarskih vradnijah, ktero ima on, ker je naj viši organ vlade, pri vsih vradnijah.
4. Zveza, v kteri imajo rudarske poglavarstva z deželnimi sodništvi in z njimi združenimi rudarskimi sodniškimi senati stati, je izrečena v ukazu od 24. februarja 1850, (26. del deržavniga zakonika 1850, št. 73), kteriga je minister pravice z ministram kmetijstva in rudarstva razglasil. Razun tega morajo rudarske vradnije vedno pripravljene biti sodništva, kolikorkrat jih bodo kaj prašale ali jim naročili kako vradno opravilo, poslužiti.
K. 5. V vladanju rudarskih vžitnih vradnih,
rudarskih policijskih in rudarskih disciplinarnih zadev so rudarski komisarjati do izdanja novih rudarskih postav na tiste rudarske postave itd. navezani, ki v kronovinah ali posameznih rudarskih okrogih še postavno obstoje, ali ktere se bodo še poznej razglasile.
6.	Vsak, ki misli, de se mu je pri rudarskih vradnijah kaka krivica zgodila, se zamore zoper rudarske komisarje pri rudarskih pogla-varstvih, zoper poslednje pa naravnost pri ministerstvu kmetijstva in rudarstva pritožiti.
Te pritožbe so pa vendar navezane za re-kurze po sedajnih postavah zoper tako imenovane rudarske kameralne spoznanja na predpisan čas.
7.	Za Avstrijo pod in nad Anizo se bo namesti dozdajniga rudarskiga sodništva v Steyru začasno rudarsko poglavarstvo postavilo , in njemu se bo rudarski komisarjat pod-vergel, ki se bo v Wiener Neustadtu postavil.
Začasno rudarsko poglavarstvo v Steyru bo svoje neposredne opravila imelo na celem Avstri-janskem pod in nad Anizo in v okrogu kantonskih pogla varstev Scheibbs-a, Waidhofna na lpsi,Am-stettna, Kremza, Cvettla, Waidhofna na Thayi in Horna pod Anizo; začasni rudarski komisarjat v Wiener Neustadtu pa neposredne opravila v okrogu kantonskih poglavarstev Hie-tzinga, Klosterneuburga, Bruka na Leiti, Wie-nerNeustadta, Neukirchna,Korneuburga, Gros-encersdorfa, Peitsdorfa, Hollabruna in St. Poltna pod Anizo.
§• Za štajarsko kronovino ima namesti dozdajniga rudarskiga sodništva v Ljubnu eno začasno rudarsko poglavarstvo opravila deželne vradnije preskerbovati, in za neposredno pomoč v opravilih dobi dva rudarska komisarja na stran , od kterih bo eden v Voitsbergu, drugi pa v Celju stanoval.
Neposredne opravila v deželnem sodniškem okrogu v Ljubnu bo rudarsko poglavarstvo samo preskerbelo, v graškem okrogu rudarski komisarjat v Voitsbergu, in v celjskem okrogu pa rudarski komisarjat v Celju.
9. Pri vsakem teh dveh poglavarstev v Stcyru in Ljubnu bo
z letnim plačilam, v redu
za živež.
1 rudarski poglavar 1400 gld. 1 markni razdelivec 800 „ 1 aktvar .... 500 „ 1 kancelist . . . 400 „ 1 vradni služabnik 300 „	—
Pri vsakem treh rudarskih komisarjatov v Wien. Neustadtu, Voitsbergu in Celju: 1 rudarski komisar 900 gld. IX. 1 kancelist . . . 400 „	XII.
1 vradi služabnik . 300 „	—
začasno izvoljen, in vsakimu se bo stanovanje ali pa 10 percentov njegove službe za stanovanje podelilo.
§. 10. Pri rudarskem poglavarstvu v Ljubnu bo dozdajna tlačna vradna denarnica z osebami vred za zdaj obstala; pri rudarskem po-glavarstu v Steyru pa bo vodstvo tlačne vradne denarnice pod skerbjo rudarskiga poglavarja aktvar z kancelistam prevzel in preskerbel.
VII. IX.
XI.
XII.
§. 11. Za Koroško, Krajnsko, Goriško, Istrijo in Terst bo dozdajno rudarsko sodništvo v Celjovcu, z obema namestništvama v Blei-burgu in Ljubljani rudarske vžitne vradne, rudarske policijske in rudarske disciplinarne opravila preskerbelo v dozdajnem okrogu in številu osob, ki ostane za zdaj še v djavnosti, samo rudarsko sodništvo v Celjovcu bo imelo naslov „za časno rudarsko poglavarstvo" obe nadomestni je rudarskiga sodništva pa „začasna rudarska komisarjata".
§. 12. Za Solnograško, Tirolsko in in Vorarlberško bo dozdajno rudarsko sodništvo v Hallu v lastnosti začasniga rudarskiga poglavarstva opravila, v 1. §>. naznanjene, preskerbo valo, in v ta namen eniga rudarskiga komisarja in rudarskiga kancelista še zraven dobilo.
Določbe razpostavljenja rudarskih komisarjatov v teh kronovinah se bodo pozneji naznanile.
Dunaj, 26. maja 1850.
S tem, de kantonsko poglavarstvo naznani, de je 13. maja sem poslano nabiro 6 gold. in 30 kraje, za pogorelce v Mostah z častitini dopisam vred prejelo, se tudi dolžno čuti, ea-stitimu vredništvu „ljubjanskiga Časnika" v imenu pogorelih gorko hvalo izreči.
C. k. kantonsko poglavarstvo v Kamniku 23. maja 1850.
Namesti kantonskiga poglavarja Tešik, kantonski komisar.
Pri ognju, ki je 25. maja v Borovnici vstal, je 27 hiš, 26 hlevov, 22 skednjov inl7ko-zelcov pogorelo. Ker je škoda zlo velika, sc oberne c. k. kantonsko poglavarstvo na znano dobrodelnost prebivavcov krajnske kronovine ter prosi mile pomoči za nesrečne. Darovi se bodo z zahvalo sprejemali.
C. k. kantonsko poglavarstvo v Ljubljani 28. maja 1850.
Po prepričanju ljubljanskiga mestniga poglavarstva sta Tone Novak in Franc Dolinar, prebivavca ljubljanskiga predmestja v Krako-vein 9. aprila 1850 o pol enajstih dopoldne z lastno nevarnostjo pri pranju v vodo padlo, 70 let staro Marijo Bizjak pogumno rešila.
To žlahtno delo, ktero je visoko c. k. deželno poglavarstvo blagovolilo z predpisanimi 25 gold. poplačati, se očitno na znanje da, in pri takih prigodkih v posnemanje priporoči.
C. k. kantonsko poglavarstvo v Ljubljani 28. maja 1850.
27. velkiga Travna 1850 je bil izdan in razposlan VIII. del deželniga zakonika in vladniga lista za krajnsko kronovino, ki zapopade: Naznanjenje zapopada postav in ukazov v delih XXXIV—XLVI občniga deržavniga zakonika in vladniga lista zapopadenih. — Ukaz c. k. notrajno-avstrijanskiga primorskiga apela-cijskiga soda od 18. mal. Travna 1850. Na-tisovanje vradnih sodnih razpisov v slovenskim časopisu ,ljubljanski Časnik. — Ukaz c. k.
krajnskiga poglavarstva od 19. mal. Travna 1850. Razglas od c. k. denarstviniga mini-sterstva z razpisam od 16. mal. Travna 1850 št. 4293 ustanovljenih določb zastran izmere dohodkiniga davka od obširnih obertnijskih za-početij. — Razglas c. k. deželne komisije za oprostenje zemljiš na Krajnskim od 20. mal. Travna 1850. Ravnanje z davšinami na zem-Ijišnih parcelah vpisanih, ktere so za deržavno železnico za vselej kupljene, pri oprostenju zemljiš. — Razglas c. k. deželne komisije za oprostenje zemljiš na Krajnskim od i. vel. Travna 1850. Podaljšanje obroka za k pre-jemšinam opravičene za objavljenje pravic do za pravično odpravljenih davšin.
Ker je politiško oskerbništvo v krajnski kro-novini v vsih posameznih zadevah popolnama doveršeno in sc zavoljo tega naloga politiške osnovavne komisije tukaj kot sklenjena misliti more, je visoko ministerstvo znotrajttih opravil z razpisani od 25. pretečeniga mesca št. 8010/922 za dobro spoznalo, imenovano komisijo s tem pristavkam razpustiti, de bo prihodnje opravila, ktere bodo morde še osnovo zadevale, poglavarstvo oskerbeti imelo.
Od c. k. poglavarstva.
V Ljubljani 24. veliciga Travna 1850.
Deržavna pogodba med Avstrijo in Toskano v zadevi zderžanja
avstrijanskih vojakov na toskanski zemlji.
Podpisana v Florencu 22. aprila 1850 in obojno poterdenje ravno na tem mestu 20. maja tega leta dano.
Ker je njegova c. k. visokost nadvojvoda avstrijanski, velki vojvoda toskanski zavolj politiških prekucij , ktere so v današnih dnevih talijanski polotok potresle, želje izrekel, v velkem vojvodstvu oddelk avslrijanske armade za popolnama vstanovljenje in vterdenje miru in reda obderžati, in ker je njegovo veličanstvo, avstrijanski cesar v te želje dovolil, en oddelk svoje armade svojimu svitlimu žlalitniku in zavezniku tako dolgo prepustiti, kakor dolgo bo potreba, de se imenovani namen doverši, sta se njegovo veličanstvo, avstrijanski cesar in njegova c. k. visokost velki vojvoda toskanski pogovorila, posebno pogodbo v tej zadevi skleniti.
V ta namen sta bila od nju pooblastenca zvoljena in sicer:
Od Njegoviga veličanstva, avstrijanskiga cesarja žlahtnik Dragotin odHiigel, četnik cesarske armade, vitez c. avstrijanskiga Lco-poldoviga reda, načelnik k. švedskiga Waza-reda, častnik k. belgiškiga Leopoldoviga in vitez Konstantinoviga reda sv. Jurja perve verste od Parme , kakor tudi vitez k. pruskiga rudečiga orloviga reda za naj višjiga oprav-nika na toskanskein dvoru ild. itd.
In od njegove c. k. visokosti velikiga tos-kanskiga vojvoda don An dre a s iz hiše knezov Corsini, vojvoda od Casigliano, senator toskanski, vitez duhovniga in vojaškiga reda sv. Štefana — papeža in mučenika — velki križ sardinskiga duhovniga in vojaškiga • reda sv. Mavricija in Lacara in španskiga reda Karla III., ključar velkiga toskanskiga voj-vodstva in ministerstva deržavni tajnik zunajnih zadev, ktera sta se v sledečih stavkih zje-dinila:
Stav. I. Začasni vojaški avstrijanski oddelk, ki je namenjen v velkem vojvodstvu ostati, ima iz 10,000 mož, vsake baže vojakov obstati.
On bo, kakor odločena vojaška divizija s primernim nastopivnim topništvam kakor tudi z drugo potrebo preskerbljen.
Ta divizija je odvisna od vojaškiga poveljnika avstrijanske armade v zgornji Italii, ktere oddelk je.
Število vojakov v divizii se zamore z poraz-
umljenjem obeh zadevajočih vlad premeniti, vendar se nikdar na manj kot 6000 mož ne more ponižati.
Vse, kar zadeva popolnama izpraznenje velikiga vojvodstva, se bo tudi s porazumljenjem obeh vlad vrcdilo.
Stav. II. Preinikovanje divizije se bo, glede na vojaške pravila, po potrebah časa s porazumljenjem poveljnika divizije in vlade velikiga vojvodstva godilo.
Premenovanje vojakov znotraj mej v pervem stavku izrečene pogodbe, je reč višjiga vojaškiga poveljnika avstrijanske armade v zgornji Italii.
Terdnjave, ktere bodo avstrijanski vojaki posedli, bo c. k. visokost, velki vojvoda v dobrem stanju ohranil in z vojskino pripravo in živežem preskerbcl.
Stav. III. Zderžal bo avstrijanski cesar zavolj sedajnih razmer velikiga vojvodstva avstrijansko armado z denarji, obleko in obo-roženjem iz deržavniga zaklada.
Proti tem se pa vlada velikiga vojvodstva zaveže vse druge stroške prevzeti, naj bo v denarjih ali natorskih rečeh.
Stav. IV. Koj se bodo avstrijanski in toskanski komisarji zvolili, de bodo strožke tega vojaškiga oddelka prerajtali brez vsake izjeme od dneva vhoda vojaškiga oddelka v veliko vojvodstvo do dneva odhoda.
Podlaga tega prerajtovanja bodo avtentiške, po avstrijanskem predpisu sostavljene table.
Stav. V. Vse pisma in druge pošilitve, ki v službo avstrijanske armade in nje opravila segajo in vradnije velkiga vojvodstva zadevajo, na ktere je vradni pečat pritisnjen, se morajo brez plačila od vradnikov velikiga vojvodstva prejemati in oddajati; zavolj tega se mora dnevnik vpeljati, in nasprotni prejemni listi se morajo zamenjavati. Vse privatne pisma avstrijanske armade so navadni poštnini podver-žene. Ravno tako so tudi berzoteki in druge osebe avstrijanskiga vojaškiga oddelka, ki se po pošti vozijo, dolžne, poštne strožke plačati.
Stav. VI. Vse reči, ki so za oboroženje in druge potrebe avstrijanske armade namenjene, so strožkoproste pri peljanju iz dežele in v deželo, kakor tudi v deželi.
Tudi tisti vojaki, ki po višjem povelju v kaki kraj gredo, so sami kakor tudi tisto, kar imajo saboj, strožkoprosti.
Berzoteki, ki so po višjem povelju kam poslani, se ne smejo preiskovati, ker jim od nobene reči ni treba nič plačati.
Stav. VII. Ta pogodba se mora poterditi, in prememva poterditev naj se v Florencu v tridesetih dnevih, ali pa če je mogoče, še po-pred zgodi.
Stav. VIII. Pričijoča pogodba stopi od dneva poterdenja v veljavo.
V poterjenje tega sta oba pooblastenca pri-čijočo pogodbo podpisala in ji svoj pečat pritisnila.
To se je zgodilo v Florencu dva in dvajse-tiga aprila tisuč osem sto in petdeset. Žlahtnik Dragotin od vojvoda od Casigliano Hiigel	(L. S.)
(L. S.)
Foliliške naznanila«
Avstrijansko cesarstvo.
Austrijanska. Sliši se, de bo en viši ogleda vsih vojaških bolnišnic zvoljen.
#	Ministerstvo kupčije si vedno prizadeva na Ogerskem ceste napravljati. Kmalo se bo začela cesta na zgornjem Ogerskem delati, več cest se je napravilo, več se jih še dela.
#	Neko majhino pismo gospoda Gurnika iz Celja je ministerstvo notrajnih zadev posebno podučilo v zadevah slovenske narodnosti.
#	Pripoveduje se ? de misli ministerstvo aka-
demiško bravno družtvo napraviti. Časopisov bo v družtvu čez 200, in razun vseučeliša bodo zamogli tudi učenci višjiga gimnazja to družtvo obiskovati.
* Dr. Likavetz je prerajtal koliko ima cela Evropa dolga. Pravi de 25 milijardov 703 milijone, tedaj znesejo letni 4 percentni obresti 1028 milijonov v srebru.
Po njegovem prerajtu so naj bolj zadolžene deržave: Angleško z 7851 milijoni, Francosko 2534 milijoni in Špansko z 10213 milijoni gold. Po te prerajtbi bi bila španska dežela naj bolj zadolžena v Evropi. To pa mora biti zmota. Likavetz vzame španski real za 30 kr., ki je po našem le 6 kr. vreden. Ako to prevdarimo, ima španska deržava le 2043 milijonov dolga, torej nekoliko manj kakor francoska.
Cel dolg evropejskih deržav bi znesel potem le 17Va milijardov, od kteriga imenovane tri deržave čez % vzamejo.
Zadnja tretjina pride na sledeče deržave: Na Avstrijansko . . . 1150
„ Holland.....998
Rusko ..... 994
Prusko..... 244
. . 241 . . 196 „ Neapolitansko ... 182 „ Sardinijo .... 126 „ papeževe dežele . . 124 „ Dansko in Holstein . 123
» r>
„ Belgijo . „ Portugalsko
Bavarsko Turško
3?
„	Hamborg . .
„	Hanoveransko .
„	Saksonsko . .
„	Wiirtenberško .
,,	Gerško . . .
105 100 51 34 34 31 31
milijonov goldinarjev.
Med kraljestvi samo Švedsko nima deržavniga dolga.
Horvaška. Ker so pogovori horvaških in zadev vojaške meje dokončani, se bo ban Je-lačič še ta teden v Zagreb vernil.
Serbska. V „Agramer Ztg." se 21. maja piše: Še vedno nekteri ljudje, ki slovanskiga jezika ne razumejo, mislijo, de se v avstrijan-sko-gerških cerkvah za ruskiga vladarja moli. Predvčerajšnim je ena imenitna oseba, ki je v cerkev prišla, prašala. Kaj se tukaj za ruskiga cara moli? Na to vprašanje so odgovorili, de pri maši in drugih cerkvenih opravilih samo za avstrijanskiga cesarja molijo. Ta zmota pride od tod, ker ljudje te misli serb-skiga jezika ne razumejo. Beseda car pomeni pri nas vsakiga cesarja. V naših cerkvenih bukvah so sicer ruski vladarji natisnjeni, to pa je le zato, ker so se v Moskvi natisnile, te pa se pri vsakim cerkvenem opravilu spuste in samo na našiga avstrijanskiga cesarja se opomne.
*	Iz Kaniže se piše v „Magyar Hirlap": Njegovo veličanstvo je tukajšnim prebivavcam, ki so v vojski škodo terpeli 12,000 gld. dovolilo. Celi znesek bi se imel tako razdeliti, de bi na vsak dimnik pogorele hiše 3 gold. prišlo, na vsako glavo pa 1 gld. Dopisavec toži, de gosposka v Kaniži med Madjare nič ni razdelila. Posojilo bi se le tistim dalo, kteri bi zamogli poroštvo za plačilo dati. Sedaj jih pa mnogo prosi za posojilo, ki so pa zadolženi in nobeniga poroštva ne zamorejo dati. Na tako vižo se niso med Madjari in med Serbi poroki najdli, in cel znesek se je v Cento nazaj poslal, ker so Serbi zase 3000 dobili, od Madjarov pa se je reklo, de na tej cesarski milosti nočeje vdeležbe imeti. Dopisnik v „Magyar Hirlap" pravi, da to ni res, ampak de je le obrekovanje.
*	Iz Zemuna se piše 25. maja v „SudsI.
Ztg.", de dan na dan cele rodovine po 10—20
oseb iz Bosne pride, ki si nove domovine na Serbskem išejo, ker jih je tuje trinožtvo iz domovine očetov sognalo, in ker se omikana Evropa za uboge zatirane kristjane ne potegne.
Dalmacia. Kmeti iz Ledenice so poskusili prebivavcam Moragna živino pokrasti; 600 vojakov se je odpotilo v Ledenico, prebivavci se jim niso zoperstavili; ampak obljubili so tiste, ki so tak naklep storili in v Černogoro pobeg-nuli, izročiti.
Češka. Hradšin se bo vterdil. Važniše stavbe so že v delu.
*	Pražki pravdoslovci, očitno učitelju občne deržavljanske pravde Dr. Ferdinandu T u-na-u kije za deržavniganamestnika poklican in bo torej Prago zapustil, poštovanje izrečejo, in s tem pokažejo, de duh časa ne oddaljuje učeneov od učiteljev, de je svoboda podpornica učenosti, in de je zveza poštova-nja in ljubezni med učenci in tistimi moži veliko terdniši, ki učenosti podperajo.
Tuje dežele.
Bosna. Iz Bosne se 24. maja piše, de je Ali Kedic vse vstajnike pred Bihač v sovet poklical, de bi se 4 poslanci v Carigrad poslali in Sultanu prošnjo izročili, v kteri bi naznanili, kako nepravično vezir z njimi ravna, in de ga po nikakem več za poglavarja ne-čejo, ampak prosijo, de bi jim Sultan kakiga druziga vezirja poslal. Za te 4 poslance se bo pobiralo pri vsaki hiši od Ključa do Gline, in od Gline do Dulice in po mestih, kakorvPri-doru starimu Majdanu in Kozaracu po 20 kr. Ključani, Navljani, in pol Majdanacov, Va-kupci, Petrovčani in Bilajci so ta davek že odrajtali, sedaj še čakajo, de ga tudi druge nahije dajo, potem pa se bodo v Carigrad podali.
& »Journal de Constantinopole" od bosniš-kiga nemira sledeče pripoveduje : Nikdar nismo v tem brezpostavnem gibanju resničniga straha za cesarsko vlado imeli. Zgodbe so to mnenje, ki se je operalo na moč gosposke in nezmožnost vstajnikov, popolnama opravičile. Že v zadnjem listu smo naznanili, de so se vstajniki razšli; naj novejši novice iz Belgrada, ki do 9. maja sežejo, povedo, de sta pašata iz Tulce in Zvornika serbsko gosposko prosila, de bi smela v Serbijo pobegniti, de bi potem v Carigrad šla, in carja za odpušanje prosila. Gotovo je, de bo Omer paša te vstajnike, kolikor se jih še ni razkropilo, brez kervipomiril.
Rusovska. Buski car je 24. maja z velkim knezam in naslednikam iz Petrograda v \Var-šavo prišel.
#	Potni listi za Rusko in Poljsko se sedaj silno težko dobivajo, ker je ruskim poslancam naročeno vsem takim prošnjam odreči.
Nemška. Piše se, de pruska vlada,ker se tako za vojsko pripravlja nima druziga namena, kakor revolucijo, ki celi Evropi žuga,za-treti. Besede, ktere je pruski kraljevič, ko je vWaršavo potoval, v kolodvoru v Brezlavi izrekel, so pomembonosne. Rekel je namreč: Naznanilo mi pove, de se kralju dobro godi, akoravno je rana dva palca globoka in zlo boleča. Pa to bi kralj rad prestal, ako bi mogel sramoto zbrisati, v ktero je že v drugo prusko kraljestvo padlo. Žalostno je, de mora kralja ravno kaj takiga zadeti, ki tako zvesto po svoji besedi ravna— ker mi bomo o kratkem reči slišali, kterim se bomo silno čudili, in jih komej verjeli.
Ko ga doktor Wisova na čelu 200 mestja-nov z sledečimu besedami ogovori: „To je odbor družtva, kterimu je v čast in veselje, v imenu tega družtva Vašo visokost pozdraviti, ker je namen družtva dobro mnenje razširo-vati; mu on odgovori:
Družtva so koristne, in veseli me, de se Vaše dobro mnenje vedno bolj in bolj razšira.
Prišel pa bo čas skušnje,ker bo treba spričati, akobodo družtva svoje mnenje tudi v djanju poterdile. Te besede gotovo niso prazne, ker je pruski kraljevič zlo pogumne natore.
*	V Frankobrodu se pričakuje poslanec ru-skiga cara, ki bo tam kakor pravijo, stanovitno ostal. Zanj se je že stanovanje najelo.
*	Telegrafiško naznanilo pove, de bo Pru-sija 60,000 vojakov med Erfurt in Torgau in ravno toliko na Silezsko in češko mejo postavila.
*	Oest. C. je 30. maja naznanila, de je bil od Manteuffel v Waršavo poslan ruskimu carju lastnoročno pismo kralja izročiti, v kterim je bilo naznanjeno, de pruska vlada ne bo nikdar z nikakimi pogodbami ponovljenja stare nemške zveze dopustila, in ako dozdaj Pru-sija in Avstrija niste v naj boljši zastopnosti, je tega politika dunajskiga ministerstva kriva, ktera se zatorej mora opustiti. De bi car to podperal, ga kralj prosi.
*	„Spenersche Ztg." naznani: Čudno do-godbo pripoveduje ravno iz Erfurta pridši častnik. V tamošnjem mestu sta dva učitelja, ki se oba Šulce pišeta, eden demokrat, drugi konservativec. K zadnjiinu stopi pred nekterimi dnevi neka oseba, ki mu je naznanila, de ravno iz Londona pride in mu poročila, de naj nemške kneze do konca junija v miru puste. Tujec vidši, de ni k pravimu prišel, ker je nad njegovim govorjenjem ostermel, se hitro pobere. Učitelj je vse to vojaškimu poveljniku naznanil, al tujec je že zginul.
*	Kraljeva saksonska vlada je 25. maja popolnama odstop od Berolinske zaveze od 26. maja 1849 v Berolin naznanila.
Laška. 23. maja je bila v Turinu sodba zoper lurinskiga nadškofa deržana. Tožba se je glasila zavolj podpihovanja, čerlenjainnebog-Ijivosti zoper postave v pastirskem listu od 18. aprila. Zatoženi ni prišel k sodbi. Njegov zagovornik je bil vojaški advokat Vigliani, kije spričeval, de se nadškof, ker je pustil pastirski list natisniti ni zoper tiskarne postave pregrešil, in de je bil on v takem stanju, v kterem se deržavljanskim postavam ni mogel podvreči. Deržavni zagovornik, CavalierePer-soglio se je na temelj postave operi, kteri je vsak deržavljan brez izjeme pokoršine dolžen, in je tirjal šestmesečno ječo in 1000 lir kazni. Prisežniki so po kratkem pogovoru nadškofa k enomesčni ječi obsodili in mu zraven 500 lir naložili odrajtati.
Francoska. Francoski svobodni časopisi pripovedujejo , de se je že čez en miljon Francozov podpisalo zoper načert volitne postave. Naznanila iz dežele pravijo, de je povsod zlo napeto, de se bo vstaja vnela. V Toulouzu so rudeči namenili, naenkrat vse častnike zagrabiti in si njih stanovanja osvojili. V Rennes-u je en vojak poskusil rudečo zastavo v kosami na streho obesiti. V Lyonu se je tudi Vivat socialni republiki vpilo. V Avignonu so mogli vojaki dva večera zoper socialne kardela pod orožje stopili, vender se ni nič hujšiga pri-godilo.
Razne naznanila.
—	Ruski car je nadlogo Serbov spoznal, in jim je vse poslal, kar je potrebniga za po-stavljenje njih cerkva.
—	V Borovlah na Koroškem so prišli prebivavci v hudo stisko, ker jim je dela zmanjkalo, ravno so hotli prošnjo cesarju podati, de bi jim blagovolil dela preskerbeti, kar pride vradno naznanilo, de je visoka vlada Bo-rovljanam 900 pušk ukazala narediti, s pri-stavkam, de naj se, ko bo pol narejenih, za novo delo na Dunaj oglasijo.
—	V Arezzi na Laškem je en človek na
eniga memogredočiga c. k. vojaka iz okna en kamen vergel. Zavolj tega se je začel hud prepir med c. k. vojaki in ljudskimi kardeli. Množica se je še le potem razšla, ko so vojaki jeli streljati, tode z samim smodnikam nabitimi puškami. Ranjenih je bilo več, ker so vojaki z puškinimi bali in bodali množico razganjali. Gosposke so to reč v preiskovanje vzele.
—	VVillafranki so tolovaji po noči 17. maja 3 vojake ubili, druge pa v beg zapodili.
—	Iz Lvova se v „Reichszeitg." piše: Žalostna novica se po našem mestu raznaša. Kupcu Hešelesu je bilo z petemi drugimi osebami zavdano. Morivec je v južno mišice namešal. Hešeles je umeri. Drugi so zlo bolni. Lahko si mislite, kako se je ta novica v glavnem mestu Galicije sprejela. Želje vsih so, vse žile napeti, de bi se morivec zvedil.
Hešeles je bil med naj bogatejšimi kupci. Zapustil je gotoviga denarja 60—80,000 gold. v srebru, razun tega pa še več posestev in obilno kupčijo.
Kdo de je morivec, je le en glas; za zdaj ga še ne imenujem.
—	Katolško družtvo vMonakovem jeavstri-janskimu cesarju zahvalno pismo poslalo, ker je katolško cerkev osvobodil.
—	Iz Grafenberga se piše, de je minister grof Stadion že zlo ozdravil.
—	Sardinski škofi so očitne molitve za za-pertiga turinskiga nadškofa napovedali.
—	Blizo Melnika na Češkem je po noči od 17. na 18. maja en potepuh eno kravo iz hleva ukradel, jo je potem pol ure preč v gojzdu Chlomek pobil in meso na samotežu v svoje stanovanje peljal. 18. maja so pa sled zapazili, njegovo stanovanje so z silo odperli, njega so hudo pretepli, vervi so mu na noge zadergnili in ga na tako višo v gojzd Chlomek vlekli in zraven tega še silno pretepali. Ko so tje prišli je bil že na pol mertev. Po-zneji so ga v bolnišnico v Melnik prinesli.
—	V Bernu sta se en častnik in en tehnikar hudo sperla. Dva častnika začneta, ker jima tehnikarjeva kapa ni bila po volji, njemu zabavljali, ki je tiho in mirno v družbi dveh tovaršev na klopi sedel. Eden častnikov je bil grof W., ki je mlade dijake iz klopi spodil, al eden tih se mu ni hotel vmakniti, torej ga po glavi udari in mu kapo izbije. Ta je bil pa tudi baron. Ko ga častnik udari, se vanj zažene in ga dobro plača. Se ve de se je hitro velika množica zbrala. Vsak je kazal hudo nevoljo nad prederznim početjem častnika.
—	Ko so v Terstu, ko je bil cesar v mestu na morju boj napravili in cesar je bil ravno v sredi, brenči krogla ravno memo cesarjeve glave. „Ta dobro žvižga", reče cesar svoji-iiiii na strani stoječimu pobočniku. Pozabili so namreč eno kroglo iz puške vzeti.
—	J. Mikovec, spisatelj drame „Zahuba Premyslovcu" je dokončal zgodovinsko žaloi-gro, „bitva na beli gori", in ravno spet piše dramo iz horvaške zgodovine.
—	Ko je bilo ime ogerskiga generala Bema na višale obešeno, je stalen čevljarski učenic zraven in je zlo jokal. Ko ga prašajo, kaj de mu je, odgovori: „Bojim se, tu so eniga obesli, on sam pa okrog hodi!"
—	Pruski kralj je vbogim mesta Berolina 2000 tolarjev podaril, ker je srečno smer« odšel, ko je Sefeloge vanj ustrelil.
—	Iz Siska se 18. maja „Agramer Zeitg." piše, de je bilo tam žito dolgo zlo po ceni, še le pred nekterimi dnevi so prišli Krajnci, in so okrog 8000 vaganov banaške pšenice nakupili po 2 gold. 48 kr. do 3 gold. Sedaj pa hočejo ljudje žito podražiti, ker mislijo, de iz Banata ne bodo mnogo žita dobili.
Blagoserčni pismar.
Dobrotljivost se razodeva v vsili stanovih, posebno v srednjim stanu, nar bolj pamedta-cimi ljudmi, ki v uboštvu in pri težavnim zaslužku žive. Veljaki, mehkužno oblečeni, od gerdih prilizovavcov obdani in le v posvetno razveselovanje zamišljeni, radosti, te lepe čednosti v navadi ne poznajo; večidel nikomur ne žive, kot le sami sebi, in za nesrečne še ve-diti nočejo. Kdor je pa sam nesrečo skusil, kdor je skusil, kako hudo je v stiski živeti, gotovo ne zadela svojih ušes plakanju terpe-čiga človeštva.
Nekiga prebivavca na Iludnici (rudnim gorju) je nar veči revšina zadela. Edina pomoč, po kteri je svoj živež dobival, mu je bila odvzeta; malo ovsa, ki ga je nesrečna družina še nekaj dni imela, so pojedli, in nato so se znajdli vsi v strašni — strašni revšini. Pek, kterimu je bil mož devet tolarjev dolžan, se neusmiljeno brani mu še kruha dajati, dokler mu tega dolga ne plača. Krik ubozih otrok, ki so lakote sahneli, in solze predrage žene mu serce presunejo. „Ljubi mož! mu reče revna mati, ali bova mar nesrečne otroke poginiti pustila? Ali sva jim mar zato v življenje pripomogla, de bi nama jih zdej huda lakota vzela? Poglej žalostne sirote, kako jim že lica oblede-vajo! Tudi mene bo nuja umorila! Svojiga življenja bi že ne porajtala, ko bi ga le njim oteti mogla! Pojdi, hiti v bližnje mesto, pripoveduj našo revšino, in nikar se od sramožljivosti ne daj priderževati. Pomisli, de vsak trenutek, ki ga zgubiš, je meč, s kterim serca svojih prebadaš. Morde se bo Bog naše rev-šine usmilil, morde boš dobrodelno dušo naj-del, ki nas bo silniga siromaštva, silne lakote rešila."
Nesrečni oče, bolj strašilu kot človeku podoben, slabo oblečen, se napravi in hiti proti mestu. S solznimi očmi prosi, in z vso močjo svoje britke žalosti svojo veliko revšino živo popisuje. Tode zastonj! Nihče ga ne sliši, nihče mu ne pomaga! V silni ne volji nad taci-mi nečloveškimi ljudmi, se poda v bližnji log, ter sklene, perviga memo potujočiga oropati. Sila se mu zdi tu zapoved, in priložnost se mu kmalo ponudi. Popade ravno memo gre-dočiga pismarja (ki pisma nosi), kteri mu, brez de bi se branil,mošnjo z eno in dvajsetimi tolarji da. Pa komej jih vzame, ga že vest gristi začne; pismarju k nogam pade, in jih moči s svojimi solzami. „Vzemi, mu reče, nekoliko svojiga denarja nazaj; več ne obder-žim, kakor moja silna potreba tirja. Verjemi mi, de me je grozno hudo stalo, predin sim to storiti sklenil. Moje serce ni za hudobijo stvarjeno. Zarotim te, de greš z menoj na moj dom, in boš zvedil, kaj me je v to zapeljalo. Odpustjl mi boš, ko boš našo silno revšino vidil; boš naš dobrotnik in otetnik našiga življenje." Pošteni pismar nesrečniga moža vzdigne in objame. Ganjen od njegove neprenehljive prošnje in gnan od lastne ob-čutnosti brez pomišljevanja z njim gre. Pa kako še bolj ostermi, ko stopi v razpadljivo kmetovo kočo! Vse, kar vidi, se mu v serce smili; že smerti blizo na slami ležati zagleda pol nage otroke; in pri njih žalostno, v solzah vtopljeno mater.
Kmet zdej ženi pove, kaj se mu je piip -tilo. »Sej veš, ji pravi, kako urno sim v mesto hitel, ker sim se nadjal ondi pomoč zadobiti. Pa nisim druziga našel, ljuba žena, kot terde serca — ljudi, kteri ali bogastvo nakup spravljajo, ali pa svoje premoženje z napravo in neumno potrato pregnati išejo. Clo vsi so me odpravili. Zloba in obupnost me zgrabite, naglo grem v bližnji log, in — ali moreš verjeti? zderznem se nepošteno roko na dobriga moža položiti, ki ga tukej vidiš — zderznem se, ga — oh, dalje nisim v stanu govoriti." „UsmiIi se mojih otrok! nato mati z milim gla-sam zavpije; poglej, kako strašen je naš stan. Oh! siromaštvo najnih sere ni spačilo. V nar veči revšini sva vender poštena ostala. Vsmili se prosim, mojiga moža, usmili se mojih otrok!" Blaziga pismarja, ganjeniga od vsiga, kar je pri teh ubozih ljudeh vidil, njim enako solze polijejo. „Vaš prijatel sim, jim pravi, le vzemite teh eno in dvajset tolarjev. Zakaj pač moje premoženje ni tako veliko, kakor je moja dobra volja do vas? Le težko mi je, de
vam nič boljšiga v prihodnje obljubiti ne morem." „Kaiko to? mu kmet odgovori; ne de bi me za sovražnika imel, hočeš še naš prijatel, naš otetnik biti? Oh, moja pregreha me je tolikšne dobrotnosli nevredniga storila! In, ako bi tudi lakote skoperneti imeli, se tvojih denarjev ne dotaknem." Pismar pa le vanj tiši, in ga prisili, de jih vzame. Cela družina nato poljubi usmiljeno roko tistimu, kteri jo je bližnje smerti rešil. Solze zahvale so jim po licih tekle, in blagi pismar se je ver-nil v miru in pokoju, kteriga se le dobrotljive duše deležne storijo.	P.
Kraljevič Marko
(Po nemškem od Dr. Siegfrieda Ivapper.) iz serbskih narodnih pesem.
(Konec.)
Vojska strašna udari v šotore Carove. Car po Marka pošlje:
„Kada brže, Carc poočime! Jos se nišam vina napojio A kako li u slavu ustavo." (Pes. 62. st. 130—133.)
Zmirom hujša sila prihaja, zmirom hitreji poslanci hodijo k Marku. Na zadnje, ko je sto jezerov soldatov cara zgrabših že tabor obdalo, se Marko prikaže.
„Sad ustupi, ljuta Arapijo! Eto onog strašnoga junaku Na šarenu konju velikome (Pes. 62. stih. 164-166.)
Bitva je dobljena in Markova slava za vselej vterjena.
Arabi so ga potem ujeli, toda to njegove slave ni zmanjšalo. Ker je bil jeden sami Marko, in ker je Miloša in druge pobratime bila že smert pobrala, bi ne bil Marko več rešen, ako bi se ne bila hči Arabskega kralja vanj zaljubila.
Izpusti ga, on jo vzeti obljubi. Pa ker ima ženo doma, jo svobodo zadobivši umori. Britkoj se je kesal v poznejih letih tega čina, in ga z množimi zadužbinami izbrisati iskal.
Ko se je Marko z Arabi bojeval, napade njegov nar grozovitneji vražnik,Mina od Ko-stura, ki je že dolgo priložnosti čakal nad Markom maščevati se, njegove dvore, jih zažge, odpelje ženo, mu mater umori, ter mu uzame vse blago. Ko to Kraljevič zve, prosi Cara pripuščenja domu iti. Car ga teško pogreši. Ponudi mu neizmerno blaga; druge dvore, drugo ženo mu obljubi; — vse zastonj. Marko, kerščeni Marko se vsemu odreče, ie tristo Janičarov prosi, da bi strašnega protiv-nika vkrotil.
Kolikor so Turci Marka bolj čestili, toliko bolj je ta njihovi oblasti odtezal. Spet po-membonosni osnov zgodovine bodočih časov! Ž njimi gre na lov. Pa zato, da jeKiaur, se v nar manjšej reči razžaliti ne pusti. Muratu Veziru, ki je Marku boljega sokola zavidal, in mu v jezi peruti zlomil, odseka glavo. Potem še le, ko je to že storil, se spomni teže
tega umora! Ne ve torej ali v Prilip iti in se v sili tam braniti, ali naravnost Caru povedati svoje delo. Marko gre odkritoserčno k Caru, in mu vse pove. Car ga ne kaznuje, ampak ga obdari, rekoči:
„— — moj posinko Marko! Da nijesi tako učinio Ja te ne bih vise sinom zvao: Svako Ture može Vezir biti A junaka nema kao Marko." (Lov Markov s Turcima Pes. 70. stih. 88—102.)
Ne le pri stari veri je Marko terden ostal, ampak tudi Koranu zabavljati si upa. Vsa-ceniii Turku je na Jurjev dan prepovedano v njegove dvore priti; le majka ga je sprosila 5j(0 Janičarov, ki so se prederznuli, vkljub prepovedi bližati se pri življenju pustiti. Ko-likorkrat ga v sodbo kličejo, se to le za to zgodi, da se Markova duhovna krepost in moč trupla bolj jasno skaže. Vselej se vsede Marko „k desnemu kolenu" Cara in položi sabljo in buzdovan v naročje ali poleg sebe.
Kako dalječ, ako tudi brez namena, je ljudstvo v pesmih Marka v alegorije zašlo, (kakor sploh vsaka natorna poezija) kaže pesem
od Kraljevičevega oranja. Pod serbskim že-zlom marljivo ljudstvo, ki mu je bil nar veči blagoslov leta : „Bog ti ohrani družino, na polju pšenico in čede na paši!" je pod polomes-com v nedelavnost padlo. Gradovi in samostani so se jeli poderati, njive so ležale ne-orane. Velik del ljudstva je uzellzlama nase, keršanska delavnost je zginula zmed naroda. Ostali Kristjani so žalostno, pritergljivo življenje peljali. Delo jih ni več veselilo. Niso več sebi delali, ampak poberavcu harača glavnega (davka) in poreza (davka). Večna stiska, večna braroba zoper silo tlačivnikov je spremenula vojsko v tolovajstvo. Plug je rijo-vel doma. Kilo ne spozna v pesmi od oranja žive podobe Serbije do pretečenega veka?
Zavolj Markovega nagnenja do bojev žalostna mati reče:
„0 moj sinko, Kraljeviču Marko! Ostani so , sinko , četovanja , Jer zlo dobra donijeti neee, A staroj se dosadilo majci S ve peruči krvave haljine; Več ti uzmi ralo i valove, Pak ti ori brda i doline Te sij, sinko, šenicu bjelica, Te ti rani i mene i sebe".
(Oranje Marka Pes. 73 stih 5—13).
Marko mater uboga. Pa kamor drevo zasadi povsod je zemlja turška, turškega Cara in Janičarov, ki so ravno tri tovore blaga svojemu gospodu nesli. Ti mu branijo Carove ceste orati. Prepir se uname. Marko zgrabi plug in vbije ž njim Janičare. Penez nese domu žalostni materi, rekoč: „To sam tebe danas izorao !" Kakor življenje tako je tudi smert Kraljeviča pomembe polno za Serbsko zgodovino. Truden življenja, truden boja, ne telesno ampak dušno obnemogel, jezdi on v Urvino planino.
V nedeljo, pred jasnim solncom porani (zgo-dej vstane) Marko in jaha v planino. Šarac mu začne solze točiti, ter mu oznanuje uro ločitve. Junak, ki ga ni človeška roka, ne sablja , ne kopje, ne topuz vbiti zamogel, gre v smert, v smert od roke Boga jedinega, kte-rega se je v življenju bal. Ko mu je to tudi gorska Vila oznanila, gre Marko tje in potegne sabljo iz nožnice. Umori pervo Šarca, da bi po njegovi smerti žalovaje revno ne poginul. Ko je konja „bolje od svoga lastnega brata" pokopal, razdrobi sabljo na štiri kose, da bi se Turci, jo dobivši, ž njo ne bahali. V sedem kosov kopje razcepi, ter jih v ger-rnovje verže. Topuz, dedino prihodnosti, pa verze v morje rekoč: Kadar bo moj topuz iz morja prišel, bo meni enak djetič vstal!" Potem piše belo knjigo: Kdor po prišel v Urvino planino in vidil delija Marka, naj ve da jc Marko mertev. Pri njem so trije pasovi blaga, blaga rumenih dukatov. Enega pustim temu, ki me bo pokopal, druzega odločim v kras in slavo cerkve, tretjega hromim in slepim, da bodo peli in spominjali Marka".
List pripne na drevo tje, kjer se je iz poti vidili mogel; zlati divit (Schreibzeug) vbunar (šterno) verže, razgerne podjelosvojo zeleno halo , si pritisne volčjo kapo na oči, se vleže pod drevo, se prekriža in vmerje svoboden pod svobodnim nebom, v nedeljo jutro, brez bolesti, brez rane, neoskrunjen, zdrav; on, ki je 300 let živel na zemlji, vidil slavo, konec in terplenje svojega naroda.
Osem dni je ležal. Memogredoči so se ga ogibali misle, da spava. Vukašinova kletva bi bila do čerke spolnjena, in Marko bi bil nepokopan ostal, ako bi ne bila sreča Igumana Bazilia od svete gore z djakom vred tje pripeljala. Opazil je pisani list, in nese truplo na sveto goro. Pokopal ga je v cerkvi Vilindar (dar Vile) brez spominka, da bi se Turci sovražni nad kostmi junaka sramotno ne maščevali.
Ker je Markov grob brez spominka, ljudstvo meni da Kraljevič gotovo še živi. Pravlica, pesem, vera ljudstva meni, da hodi še od enega kraja do druga, slepci pojejo kako še slavne in junaške čine tvori. Nekteri pa menijo, da je Marko res v Urvini, toda on ni mertev, on le spi in počiva težavnega dela. Kadar se bode zbudil bo gromel s svojim buzdovanom nad vrage in se spet z njimi bojeval — stari Marko, stari, mogočni zmagovavec.