Miha Kobalež: Težke sanje Matjaža Kremplja Matjažek Krempelj, učitelj in kulturni delavec pri Sveti Uršuli v Lazah, je bil čisto sposoben človek in bogaboječ državljan, vendar ga je to pot nekaj prevzelo. V dolgi enoličnosti se je preobjedel krompirja v oblicah in si zaželel pošteno zabeljenih žgancev. Pa jih ni bil vajen in so mu nespodobno obležali v želodcu, da je imel ponoči težke sanje. Vozil se je z barko, s starinsko barko, kakor so bile naslikane v raztrganih šolskih knjigah in so navduševale za čuvanje morja. Barka je plavala, gugala se je sem ter tja, naposled je nastal vihar, težki oblaki so zakrili svet, vse se je zmešalo kot uradništvo ob nastopu nove vlade. Barka je zadela ob skalovje in se potopila. Matjažek Krempelj je začel brskati z rokami in nogami, to se pravi, poskušal je plavati in se je tudi zares rešil na obrežje. Otresel se je vode, legel kar v pcsek in se najprej odpočil. Nato se je nekoliko umil in se odpravil na pot. To se ve, da je bil pošteno radoveden, kje sc prav za prav nahaja. Oziral se je po obrežju, po lepih travnikih in zelenih hribih. Vse mu je bilo nekako znano, prijetno domače, vendar zelo daleč od njega. Da bi prišel v roke ljudožrcem, tega se ni bal, zakaj bil je učitelj in kulturni delavec pri Sveti Uršuli v Lazah ter je doživel že toliko in takih stvari, da mu je bil strah nepoznana stvar. Tudi se je kmalu potolažil. Sredi polja je zagledal nekaj hiš. Pred njimi so se podili otroci s knjigami in zvezki v rokah. Kar nekako zazeblo ga je in obenem ga je pobožalo nekaj toplega. Ko je prišel bliže, je spoznal, da imajo šolo in da merijo dolge trame ob cesti. »Spet ta delovna šola!« je vzdihnil in nehote se mu je orosilo čelo. Oziral se je, kje imajo učitelja. Da se mu le ljubi y tej vročini. Da, tamle sredi otrok se premika. S te- žavo je odrinil otroke in ga pozdravil. Bil je star možiček, nekoliko sključen in z debelimi očali. V zadregi si je popravil raztrgane hlače in se nasmehnil tujcu. Matjažek se je predstavil in stari učitelj je dejal: »Jaz sem Murenček, Drejc Murenček. Da ne boš mislil, da smo kaka izrazita delovna metoda. O ne! Šolo moramo namreč šele zgraditi. Zdaj smo v neki šupi. Pa počasi že pojde. Trame za novo stavbo že imamo. Sčasoma bodo otroci nanosili še pesek. Manjkata nam samo še prostor in opeka.« »Pa to bi morali drugi faktorji, ne?« je dejal Krempelj. »Drugi faktorji, eh ja!« je vzdihnil Murenček. »Saj poznaš druge faktorje.« Krempelj je prikimal. Kako bi teh drugih faktorjev ne poznal! Saj jih je tudi pri Sveti Uršuli nekaj. Faktorji so gospod župnik, gospod župan, občinski tajnik, poštar, žandarji, trije krčmarji, dva trgovca, celo nekaj žensk bi moral šteti med faktorje. Faktorjem se ni dobro zameriti. Zato je razumel, zakaj gradi Murenček sam svojo šolo. Potem sta prešla na druge stvari. Murenček je kimal z glavo in se nekoliko razgovoril. Nič mu ne more reči, kar dobro je pri njih. Včasih dobijo plačo sicer šele dvajsetega ali petindvajsetega, toda tega so krive poštne razmere. Napredujejo sicer ne. Napredovanj pri njih sploh ne poznajo. Plačo dobivajo po oceni, boljša ko je ocena, večjo plačo dobi. Seveda je težko, dobiti dobro oceno. Pa se že prestane. Zdaj bodo pa kmalu velike reforme, zelo velikc. Ljudstvo mora namreč imeti besedo pri šoli. Zato bodo vpeljali biro. In to bo primeren način. Najbrž bodo tudi vpeljane uniforme, nekaka milica. Kaj hočemo, svet se modernizira. Sploh je pa že precej napravljenega. V glavnem mestu je pač vsega na razpolago. Krempelj bi rad videl, kako je vse moderno urejeno, pa jc vprašal, kod drži pot v mesto. »Počakaj, saj grem s teboj. Poldne bo in otroci morajo domov.« Res je odmolil z otroki in jih spustil. Potem sta se odpravila na pot. Murenček je stlačil v usta ščepec tobaka in pripovedoval, da je že štirideset let učitelj. »Štirideset let? Ali te ne upokoje?« se je čudil Krempelj. »Upokoje! Kaj pa misliš! Slišal sem pač, da jih ponekod upokoje s pet in tridesetimi leti. Pri nas ne. Vse dni delamo, do zadnje ure. Kako bi tudi živeli! To je vendar preprosta stvar: za delo plačilo!« »Aha!« je dejal Matjažek Krempelj in nekoliko ga je zazeblo. »Seveda, marsikateri konča že prej z učenjem. Posebno, če je kaj nepoštenosti v njem. Nekateri so malomarni, drugi so premalo pobožni ali pa so pijanci. Vse take že poprej odstranijo. Poleg tega pridejo še pred sodnijo. da je zadoščeno ljudski volji.« »Tako sodnijo bi pa ra^ videl«, je menil Krempelj. »Bova lahko vse videla, saj je itak javno. Pri nas se sodi javno, da se vidi, da je nepristransko.« Kaj pa šola, pouk?« »Mislim, da podamo ljudem najpotrebnejše. Čitanje, pisanje, nekaj računanja. Drugo je pa itak nepotrebno.« »Prirodopisja, fizike nič? Na primer o elektriki, o težnosti, o soncu, da se zemlja vrti okoli sonca ali kaj takega?« Prestrašen je pogledal Murenček. »Kaj pa misliš! V naših knjigah je pisano, da se sonce vrti akoli zemlje, in mora že biti tako, ker so knjige od oblasti odobrene. In po knjigah, po odobrenih knjigah moramo učiti. Nikar pa ne misli, da se za znanost ne brigamo. Imamo zanjo celo poseben kontrolni urad«. »Pa če bi hotel učiti, kakor je res?« »Eh«, je zacmokal Murenček ter pljunil dvakrat po tleh. »Ali sploh veš, kaj je res? Vidiš, prišla sva na trg. Tu bi se pokoril, če bi učil, da ni res, kar je ukazano, da je res.« Krempelj se je zagledal v množico, ki se je prerivala po trgu. Obšla ga je sveta jeza. Srdito je vprašal: »Torej vsi ti ljudje mislijo, da se vrti sonce okoli zemlje? Vse te ljudi ste tako naučili?« »Kakor je ukazano, prijatelj«, se je branil Murenček. »Šola ni nikoli svobodna, v šoli je treba slušati. Mogoče bodo jutri meni in tebi ukazali, da začneva učiti, da je dvakrat dve pet. Nekaj časa se boš jezil, toda kruh je kruh. Počasi boš začel učiti in čez leto dni se ti bo zdelo, da je stvar popolnoma v redu. Počasi boš še sam prepričan, da je dvakrat dve pet, kajti svet se ne bo razburjal zaradi take malenkosti. To je samo stvar discipline, poslušnosti. Ce pa tega ne poznaš, itak ne moreš biti dober učitelj.« Krempelj je majal z glavo. Mimo njega so hiteli nosači s težkimi bremeni, gospodje v svetlih oblekah, delavci s trdimi koraki, kmetje s težkimi čevlji, ženske, otroci, vsakovrstni ljudje. Matjažek Krempelj jih je ogledoval s sočutjem. Kakšni reveži! Vidijo sonce, čutijo njegovo vročino, a ne vedo, da se vrti zemlja okoli njega. Reveži, reveži! In kdo je kriv? Učitelj, kdo drugi! Taki učitelji, ko tale Murenček, vedo, kaj je prav, a si ne upajo povedati. Jutri bodo začeli učiti da je sneg črn, pojutrišnjem spet kaj drugega. O žalostni učitelji! »Ti bi bil prav tak!« je lakonično pljunil Murenček. »Jaz nikdar. Jaz ne. Jaz se borim za resnico in pravico«, se je razburjal Matjažek Krempelj. »Pri nas smo pogumnejši, pri nas nismo taki zajci.« »Ti bi bil prav tak!« je enakomerno ponavljal Murenček. Krempelj se je razburil do skrajnosti. Ljudje so se začeli ozirati po njem. Nekateri so začeli izpraševati, kaj bi prav za prav rad. »Kaj bi rad?« se je drl Krempelj. »Vi stc zaslepljeni. Nalašč so vas napačno učili. ZemIja se vrti okoli sonca, ne pa narobc« »Kaj mu pa je? Ali je zblaznel?« so šcpetali ljudje. »Kdo se vrti?« »Zemlja se vrti, zemlja!« je kričal Matjažek. Murenček je vzel zadnji ščepec tobaka ter ga potrepljal po ramenu: »Zapik, prijatelj! Nehaj vendar! Kako moreš tako govoriti, saj vidiš, da stoji zemlja pri miru. Sonce se vrti.« »Ti si prav tak kot drugi. Slepar! Lažeš ljudem, lažeš. Zemlja se vrti! Ljudje božji, čujte! Osleparili so vas. Neke posebne namene imajo z vami. Narobe so vas naučili. Zemlja se vrti, zemlja, ne pa sonce.« Ljudje so se zgrinjali od vseh strani in majali z glavami. Kaj se je vendar zgodilo? Neki agitator je prišel, shod bi imel rad? Kaj se toliko razburja zaradi sonca? Da stoji sonce pri miru? E, to ne bo držalo, saj vidi.jo, da je zvečer drugod ko zjutraj. »Naj se sonce vrti ali ne, glavno je, da zadosti sije«, so skomignili kmetje in šli svojo pot. Bilo je poletje in otava je ležala po travnikih. »Zemlja se vrti, zemlja!« je kričal KremPelj. Zdaj so pa prišli tudi stražniki. Z veliko spretnostjo so navalili na Kremplja. Najprej so ga pošteno pretepli, nato so ga odvedli s seboj. Spotoma so ga vrgli trikrat v korito, da bi mu ohladili blaznost. Krempelj jc tulil, brcal na vse strani in hropel: »Zemlja se vrti, zemlja ...« Zbudil se je ves premočen in zastrmel v rastoči dan. Soncc je že sijalo skozi okno. Preplašen in utrujen je zlezel k oknu. Pred njim je ležala dolina Svete Uršule v Lazah. kopajoča se v soncu in zgodnji poletni zelenini. Vzdihnil je, spomnil sc na Murenčka in disciplino ter se začel oblačiti...