UČITELJSKI TOVARIŠ.
List za šolo in dom.
Izhaja v 1. in 15. dan vsacega meseca, in stane vse leto 3 gold., pol leta 1 gold. 50 kr. Spise in dopise prejema uredništvo. — Naročnina in oznanila pošiljajo se založništvu v Milic-evo tiskarno v Ljubljani.
Štev. 2.	V Ljubljani, 15. januvarja 1882.	XXII. leto.
Izobraževanje ljudskega učitelja.
„Z zakladi domač'mi napolni omare!"
Slomšek.
Zakon o ljudskih učilnicah (1869. 1.), s katerim se ustanovljajo načela za poučevanje v ljudskih učilnicah, določuje med drugim tudi, kako naj se učitelj dalje izobražuje ali kako naj se izobraževanje učiteljev nadaljuje. — §. 43. pravi: „Učitelji naj se dalje v pedagogičnem in znanstvenem ozitu omikujejo s šolskimi časopisi, z učiteljskimi knjižnicami, s periodičnimi konferencijami in s tečaji omiko nada-* ljujočimi".
Poglejmo, kako naj se učitelji omikujejo s čitanjem dobrih spisov, in kako jim k temu primorejo posebno
šolski časopisi.
Šolskih časopisov ima učiteljstvo dandanes v raznih jezikih toliko, da jih učitelj težko izbira. Pred vsem mu je gledati na take, ki so njegovemu poklicu in njegovim potrebam naj bližeje, in ki mu ne begajo ne verskega, ne narodnega in ne državljanskega čutja in značaja. Domoljubnemu učitelju so najbližji domači časopisi, to je tisti, ki govore jezik, v katerem poučuje v šoli. človek, čeravno ud vesoljnega človeškega rodu, je vender tudi ud posebne manjše narodne celote, in v tej najprej mu je odločeno opravilo oskrbovati. In sicer, komu naj učitelj daruje svoje moči in svojo delavnost, ako ne svojemu narodu, s katerim ga en izvir, en jezik, eno vzrejanje, ena in ista slast z mogočno vezjo sklepa, in kateremu mora, kar je iz njegove zakladnice vzprijel, z obrestimi potem vračati. Ne more se tedaj nihče čuditi učitelju, ako je med narodom, da naj raje bere narodne spise in časopise. Poglavitni smoter pri čitanji pa je učenje. Z dejanskim učenjem v najtesnejši zvezi je, vsakdo vč, izobraževanje v jeziku in v spisovanji. Jezik pa se le pili in omikuje s čitanjem dobrih knjig in časopisov. Učitelj, ki se ne omikuje s čitanjem, to je, ki se ne uri v književnem jeziku, v šoli ne govori gladko, ter se govoreč lomi z izrazi, kakor bi lezel čez ograje in plotove namestu da bi šel po gladkem potu. Šolski časopisi priporočajo se učitelju tudi zato, da iz njih izvč proizvode pedagogičnega slovstva, kakor tudi vse premene pri šolstvu i. t. d. Zraven šolskih listov naj učitelj tudi bere časopise za mladino in sploh dobre ljudske spise; on živi med narodom, tedaj mora tudi vedeti, kaj se godi in kako se to pa uno razvija in giblje med narodom.
Velik pripomoček učiteljevemu izobraževanju so tudi
učiteljske knjižnice.
Zakon zahteva, da naj se v vsakem okraji napravi učiteljska knjižnica. Upravljanje te knjižnice izroči se odboru, katerega izbira okrajna učiteljska skupščina. Ta odbor ima tedaj prevažno nalogo, da nasvetuje knjige in časopise, ki se kupujejo in nabirajo v učiteljsko knjižnico. Kakoršno je tedaj oskrbništvo knjižnice, taka je največ tudi knjižnica — boljša ali slabša. Vrednost učiteljske knjižnice pa ni v tem, koliko knjig in zvezkov je v knjižnici, temuč v tem, kakšne knjige ima knjižnica. Pred vsem so tu na prvem mestu vsakoršne pomočne knjige za vsestransko poučevanje v šoli; potem naj v nobeni učiteljski knjižnici ne manjka poglavitnih knjig o pedagogiki in didaktiki, starejših in novejših, slovenskih in nemških. Knjige pa se ne zbirajo in ne hranijo samo tako, da nakupljene leže v knjižnični omari. Učitelji jih morajo tudi marljivo prebirati in si iz njih nabirati duševnega blaga za svoje veliko in važno službovanje. Slabo je, ako slovenski učitelji ne poznajo domačega slovstva in so nevedni in enaki onim, ki nam sramotno očitajo, da je naše knjigarstvo tako niščetno, da se lahko v culici nese. Bibliografija slovenska t. j. slovensko knjigarstvo, kakor ga popisujejo „Letopisi" „Matice slovenske" od 1869. 1. ima do 1881. 1. zaporedoma tekočo številko 1362. Tu se naštevajo razni domači časopisi, društvena dela, državni zakonik, pravoznanska in državoznanska dela, jezikoslovje, lepo-znanstvo, šolske knjige, šolska poročila, molitevne in poučne knjige, različna dela, muzikalije i. t. d. Gotovo razna, velična izbira vsakemu stanu, posebno pa še učiteljskemu! V vsakej učiteljski knjižnici naj bi bil odločen posebni predal tako imenovani domači knjižnici („Bibliotheca patriae").
Učitelj se dalje omikuje v skupščinah, ki se imenujejo
periodične ali občasne konference.
Zakon (§. 45.) pravi: „V vsakem šolskem okraji ima biti vsaj enkrat na leto učiteljska konferencija pod napeljevanjem okrajnega šolskega nadzornika". In dalje: „V vsaki deželi bivajo vsake tri leta konferencije poslancev okrajnih konferencij pod predsedstvom deželnega šolskega nadzornika (deželne konferencije)".
Naloga konferenciji je, da se zbrani učitelji posvetujejo in pogovarjajo o rečeh, ki se tičejo šolstva, sosebno o učnih predmetih ljudske šole, o načinih poučevanja, o učilih, o novih učnih knjigah in berilih, o šolskem redu in ustrahovanji i. t. d. Akoravno se mora učitelj učiti največ sam, v svojej samotni in tihi sobi, mu skupščine tudi koristijo s tem, da ga vnemajo za marsikatero dobro stvar in da posnema, kar pri svojih tovariših lepega in dobrega vidi. V prvej vrsti so tu razni poučni pogovori, ki jih prepodavajo zbrani učitelji in se o njih razgovarjajo. Že rajnki škof Slomšek je pisal: „Imajo naše dni svoje omizje zdravniki za ozdravo ljudi, sodniki za pravice dežele, rokodelci in kmetje za živinorejo in obdelovanje zemlje; tudi godci imajo svoj dan, v katerem se pogovorijo, kako bi jim strune bolj vbrane pele; ali ni nam učiteljem, staršem in oskrbnikom tudi treba pogovoriti se, kako bi po slovenski prav oskrbovali najpotrebnejših reči, ki so nam k časni in večni sreči, — da bi se pomenili, kako bi vredno učili, šolo dobro ravnali, vzrejali otroke, ter polepšali našo domačo zemljo". — Da pa učiteljske skupščine zares učiteljem kaj koristijo, morajo biti tako vravnane, da ima vsak ud v skupščini priliko, da objavlja svoje skušnje in da se sploh govori o rečeh, ki kažejo vsakdanje potrebe v ljudski šoli. Učiteljske skupščine pa ne pospešujejo samo učiteljevega duševnega stanja, temuč koristijo tudi njegovemu družbenemu življenju, kajti kar posamezni ne zmore, zmore družba po izreku: „Sam si slab, v družbi si močen".
V deželni skupščini posvetuje se največ o raznih načrtanih učilniških napravah in uredbah, ki jih vlada namerava ukreniti. To pa je posebno važno, in učitelj, ki ga njegovi volilci pošljejo v konferenco, ima veliko dolžnost, da tu s <5 d i po svoji vesti in po svojem najboljšem prepričanji, ter se ne uklone strastnim „mešetarjem", ki ga zdaj na to, zdaj na uno stran vlečejo.
Tečaji izobraževanje nadaljujoči za učitelje so na učiteljskih izobraževališčih praviloma ob jesenskih šolskih počitnicah (ferijah). Tu se izobražujejo učitelji, kadar jim deželna šolska oblast tako ukazuje. Taki izobraževanje nadaljujoči tečaji ozirajo se na učitelje, ki v svojih prejšnjih učnih letih niso imeli prilike, da bi se bili za svoj stan dobro izobražili. Po nekaterih vnanjih deželah so namesto teh tečajev nasvetovali, naj bi se mlajši učitelji pošiljali v šole starejših in sku-šenih učiteljev, in to je pot, po katerem se sploh naravno izobražuje, recimo rokodelec, trgovec, kmetovalec i. dr. Dobri vzgledi velikrat koristijo in store več, kakor polne torbe suhih znanstvenjakov.	__P.
Kaj naj ljudski učitelj stori, da bode učitelj mladini in narodu.
Ljudski učitelj naj ne bode le učitelj izročene mu mladine, ampak izobraževalno naj deluje na vso okolico, v katerej živi. On naj bode v svojem domačem in javnem življenji najlepši vzgled dobrega, poštenega in značaj nega človeka, rodoljuba in državljana. Z dostojnim in ljubeznjivim obnašanjem naj se povsod kaže pravega in od-kritoserčnega prijatelja svojemu narodu. Ljudski učitelj naj zagovarja in pospešuje vsako podjetje, ki deluje na nravni in dejanski dobiček, napredek in razvitek človeškega blagostanja, in to že posebno, ako je na korist njegovemu narodu ali pa občini.
Da pa ljudski učitelj to toliko lepo nalogo izvršuje, treba mu je, da s pozornim očesom opazuje vse svetovne dogodke, posebno pa napredovanje narodnega izobraženja. Dobro naj se seznanja z vsemi šegami, navadami, potrebami in z vrlinami svojega naroda in posebno pa še s potrebami svoje okolice in svoje občine. Vedno naj prevdarja in misli, kako bi vsakemu posameznemu občanu in sploh vsem vkup in narodu pomagal in pripomogel k napredku in zboljšanju.
Ljudski učitelj v pravem pomenu besede „ljudski" (narodni) skrbi, da se med ljudstvo širijo domače, v materinem jeziku pisane knjige ter pri vsakej priliki ljudstvu priporoča one narodne zbore in društva, katera delajo v izobraženje in razširjanje domačega književstva. Domoljubni ljudski učitelj, kadar in kjerkoli more svojemu domačemu ljudstvu svetuje, poučuje ter ga po svoji zmožnosti v vseh okoliščinah podpira brez vsake sebičnosti in brez koristoljubja.
Ljudskemu učitelju bodi vedno in povsod pred očmi posebno pa pri poučevanji mladine dejanska svrha narodne izomike.	«	— š —.
Značaj!
Vsak čas ima svoje dobro in zlo; današujemu veku očitajo, da ne rodi značajev, dasiravno se veda in izobraženost čedalje bolj širi. Je li to očitanje opravičeno? Najlepše je za človeka, ako se more reči o njem: mož beseda. Značaj je, ki zapoveduje poglavitnim duševnim zmožnostim, ki nagiba pamet, um in voljo. Značaj človeku daje moč, da uravna svoje dejanje in nehanje tako, da je z Bogom, bližnjim in sam s sabo v soglasji. Brezznačajnost pa človeka ogrdi, ker brezznačajen ni dosleden, ter je omahljivemu trstu podoben; ljudi se boji, rad opravlja in obrekuje, in na vse strani hrbet krivi. Ako
2*
pa značajnost človeka diči, brezznačajnost pa sramoti, vpraša se: kaj je prava zna-čajnost, in kaj ima ljudska šola storiti, da vzgoja značaj učencem? Beseda „značaj" (Charakter) je grška, in pomeni nekaj vtisnjenega, vdetega. Beseda značaj pomeni pa tudi bistvena znamenja, s katerimi se stvar od stvari razlikuje; značaj je, z drugimi besedami: vse tisto, kar je oseba postala po naravi, privadi in vzgoji. Vsak posamezen v višjem pomenu pa ni značaj, ker mnogo nanj vpliva, da je omahljiv in nezanesljiv, zato pravimo, da je značajen le tisti človek, ki povsod doslednje ravna, in ki ima pred sabo le svoj odločen namen in smoter. V značaji se združi duh, srce in volja tako soglasno, da je vse dejanje in nehanje človekovo tako rekoč po jednem kalupu. Pri takem človeku se da prevideti, kako bode tu ali tam ravnal ali obnašal se. Značaj ni samoglavnost, ki se drži posameznega in nebistvenega. Od značaja si posodi le obliko, a ne bistva. Samoglavnost se ne da vzobraževati, a pravi značaj postane čedalje bolj prebrisan in skušen, in vender zaradi tega značajnosti ne zataji. — Značaje čislamo, jim zaupamo, in kadar se zlagajo z nravnostjo, z božjo postavo, občudujemo jih in se za nje navdušujemo. So pa tudi značaji, ki nas ne privabijo; kakor je namreč doslednost v dobrem, tako je tudi doslednost v slabem. Kaj pomaga jasni um, energična volja, ako se ne poteza za više namene, kakor nam veleva notranji glas vesti, ako ne služi dobri, pravični stvari? Blagi značaj se navdušuje za najpleme-nitejše dejanje v prid človeštvu; a sebičnež postane posameznemu a tudi vsi človeški družbi nevaren. Značaj tedaj pred vsem vpliva na voljo, misel in dejanje pri človeku, a ne razvija se sam po sebi, sicer bi bil značaj nekaj usojenega, marveč se mora skrbno vzgojevati; v to mora delati človek sam, a tudi starši, učitelji in sploh okolica, ki ga spodbujajo, da ravna dobro, pošteno in dosledno. Na značaj kaj zelo vpliva osoda in človeška družba; vtem pomenu je prav resničen izrek: „Umni dar (talent) razvija se na tihem, a značaj se vtrjuje v viharnem boji življenja". — Ker šola sodeluje pri vzgoji in pouku bodočega človeka, je tudi merodajavna za oblaženje značaja, ker vpliva na um, srce in voljo gojenčevo. Poglavitni pripomočki v to so: pouk, privada in vzgled.
Med nauki za izobraženje značaja je na prvem mestu veronauk. Pravo poučevanje v veronauku se mora ozirati na pamet in srce, mora nagibati voljo za dela Bogu prijetna. Tudi to, kar se otrok na pamet nauči, vzobražuje značaj, ker to, kar si je človek zapomnil iz verouka, je prava zakladnica, iz katere potem zajema vodila in ravnila za svoje dejanje. Duh vsestransko vzobražen je bistvena podlaga pravemu značaju. — Rodovitno polje za vzobraženje značaja so tudi zgodbe sv. pisma. Ako učitelj z živo besedo pripoveduje o veri in pobožnosti, neustrašljivosti in pogumnem dejanji svetopisemskih oseb, ne more biti drugače, da se mlado srce vname za posnemanje blagih mož, ki so svoje življenje zastavili češčenju pravega Boga in za blagor človeštva. Poglejmo le Mozesa, preroka Gospodovega, koliko se je trudil da zadosti vzvišenemu namenu, za kateri je bil poklican — in kak blag značaj je skoz in skoz! Ozrimo se na druge preroke stare zaveze, ki so neustrašljivo ljudstvu očitali njegove pregrehe, svarili pred nevernimi poganskimi šegami, goreli za čast pravega Boga; poglejmo prave rodoljube v Izraelu, ki so zmirom kazali na izvir vse nesreče, ki je ljudstvo zadevalo! — Kak vzvišen značaj je pozneje Janez Krstitelj i dr.! Posebno živo naj pa učitelj slika življenje Jezusovo, ki nam kaže v svojem življenji in o svoji smrti dovršeno sliko značajnosti. — A ne le zgodbe sv. pisma, timveč tudi povestnica cerkvena in svetovna nam kaže blagih značajev v vseh razmerah življenja, treba je vdihniti mrtvim slikam življenje in pomenivost. Le mislimo tu na biškupa Slomšeka in na moža, za katerim se je p. 1. zemlja zagrnila, na dr. J. Bleivveisa!
„Zgodovinskih slik" nahajamo zdaj tudi v Drugem in Tretjem Berilu; prilično tudi učitelj lahko kaj iz svojega dodene; pred vsem naj pa pri blagih značajih povdarja plemenitost srca, vsled katere so ljudem več koristili, kakor po svojem velikem umu. Pri takih pa, ki so postali ljudem v gorje, naj pokaže, kako so ravno vsled svojega sebičnega in spačenega srca svoj namen zgrešili, a mesto v blagor sovremenikom, postali so jim v gorje in kazen. Lahko se tudi mladini na srce poklada in razlaga izrek: „Zgodaj začenja žgati, komur je kopriva mati", in: „Človek že v mladosti pokaže, kaj bo iz njega v starosti". Učitelju je tudi sicer prilika dana, da dela za oblaženje značaja pri svojih učencih, recimo pri jezikovem pouku, ko jim narekuje stavke, ki povzdigujejo krepost in značajnost, a grajajo omahljivost in veternost, posebno pa tudi pri obravnavi berilnih vaj, vzlasti pesniških. Tu je prava prilika, da se vname mlado srce za vzvišene vzore, da se povzdigne duh iz tesnobe vsakdanjega življenja tje v zračne višave poezije, kjer pozabi za nekaj časa tuge vsakdanjega življenja. Jedna sama pesem tako obravnana, more za vzobraženje in blaženje značaja več pripomoči, kakor cela kopa tvarine, katere se otrok suhoparno v potu svojega obraza iz glave nauči, ako je pri njej srce prazno. Le poglejmo v ljudsko življenje, kaj zbuja narodno zavest, kaj širi bolje ljubezen do domovine, kakor lepo petje! „Lepe pesmi glas seže v deveto vas."	(Konec prihodnjič.)
Nazorni nauk v ljudskej šoli.
(Piše I v a 11 Tomšič.)
(Dalje.)
1. Človeško telo po vuanjej podobi.
d. JVotji — znamenja, premakljivost in gibičnost.
Mej vsemi deli človeškega telesa ste nogi najdaljši. 1) Nogi ste dolgi, a niste povsod jednako debeli.
2)	Nogi ste zgoraj debelejši, nego li spodaj.
Kdo izmed vas mi zna povedati znamenja rok, ki jih imajo tudi nogi?
3)	Nogi ste okrogli; 4) Nogi ste upogljivi; 5) Nogi ste premakljivi. (Vse to ponavljajo otroci.)
Kdo mi zna povedati, kako se nogi premikujete?
Ti, Andrejče, prišel si v šolo, premikal si se po nogah. Recite: 1) Z nogami se premikujemo (po nogah hodimo). (Otroci ponove.)
Ako želiš hitro kam priti, moraš teči. Recite: 2) Z nogami tečemo.
Ako želiš preko kacega jarka iti, katerega ne moreš prekoračiti, treba ti je čezenj skočiti. Recimo: 3) Z nogami skačemo. (Otroci ponove.)
Jezen človek z nogama ob tla bije (topota). 4) Z nogama bijemo (topotamo). (Otroci ponove.)
Premikanje rok in nog ob jednem.
Ako hočeš po lestvici na drevo, rabiti moraš roki in nogi. To premikanje rok in nog imenujemo plezanje.
1) Pri plezanji nam je rabiti roki in nogi. (Otroci izgovore.)
Kovačev Martinek je prišel preko vode, ki je bila globoka in dosti široka, a ni bilo preko vode nobenega mostu, pa tudi čolna ni imel Martinek; kaj pravite, kako je prišel preko vodi? — Preplaval jo je. 2) Pri plavanji rabimo roki in nogi.
Kdo mi zna povedati rokodelca, ki pri svojem delu rabi roki in nogi? — To je tkalec. 3) Tkalec rabi roki in nogi. (Otroci vse to ponove.)
B. Deli glavnih delov človeškega telesa.
a. Glava.
Prednja stran glave (obraz, lice, obličje), zaglavje (tilnik, otilnik) teme, ušesi, čelo, nos, oči, usta, lici, podbradek (o brade k), senci.
Gorenji del imenujemo glavo. Ta del (učitelj pokaže) je sprednji del glave, zato ga imenujemo obraz ali obličje (lice). Rekli bomo: 1) Obraz je del glave.
(Otroci izgovore.)
Ako ta del glave (učitelj pokaže) imenujemo sprednji del glave (obraz, obličje), imenovali bomo zadnji del glave zaglavje (otilnik). — Tonče, pokaži mi zaglavje in reci: to je moje zaglavje (otilnik). Pokažite mi vsak svoje zaglavje! Recite: 2) Zaglavje (otilnik) je del moje glave. (Otroci izgovore.)
Zdaj imamo še gorenji del glave, ki ga teme imenujemo. Recite: 3) Teme je del glave.
Tukaj je uho. To je tvoje uho. Ti imaš dve ušesi. Mi imamo vsak po dve ušesi, jedno uho na desnej, drugo na levej strani. Na vsakej strani glave imamo po jedno uho. Na desnej strani glave imam desno uho, na levej imam levo uho. Rekli bomo: 4) Ušesi sta dela človeške glave.
Ponovilo. Deli naše glave so: Prednja stran glave ali obraz (tudi obličje pravimo), zaglavje, teme in ušesi. (Otroci vse to ponove.)
Obraz ali obličje.
1) Čelo je del obraza (obličja); 2) Nos je del obraza; 3) Očesi ste dela obraza — desno, levo oko; 4) Usta so del obraza; 5) Lici ste dela obraza — desno, levo lice; 6) Podbradek je del obraza; 7) Senci ste dela obraza — desni, levi senec. (Otroci vse to ponove.)
Kje je vse to: čelo je gorenji del obraza. Pod čelom je nos. Nos je nekako v sredi obraza. Na vsakej strani nosa je po jedno oko (desno, levo). Na vsakej strani nosa je po jedno lice (desno, levo lice). Med čelom in desnim licem je desni senec. Med čelom in levim licem je levi senec. Pod nosom so usta. Pod usti je podbradek (obradek).
Čelo — kakšno je in čimu nam je?
Čelo pri otrocih je gladko; pri odraslih in starih ljudeh ima gube ali grbe — gubasto ali nagrbančeno je.
Kadar je kdo nejevoljen, hud ali srdit, nagrbanči čelo.
JVos — kakšen je in čimu nam je?
Del glave, ki je sredi našega obraza, imenujemo nos. Ta del naše glave si hočemo nekoliko bolj natančno ogledati. Rekli smo: 1) Nos je v sredi obraza.
(Otroci izgovore.)
Misli si, Jožek, ti bi bil zvečera zgoraj na podstrešji in bilo bi jako temno. Ako bi ti z obrazom proti vratom taval, zadel bi najpred z nosom ob vrata. Zakaj to? Zato, ker nos naprej moli (štrli). Rekli bomo: 2) Nos naprej moli (štrli).
Nos je spodaj širji nego li od zgoraj — spodaj je večji. 3) Nos je spodaj večji nego li od zgoraj. (Otroci ponove 1—3.)
Kdo mi ve povedati še kaj tacega, kar vidimo na nosu? Nu, Tonče, povedi nam ti! Res je; nos ima nosnici. Rekli bomo tedaj: 4) Nos ima nosnici. (Otroci izgovore).
Snažni otroci imajo ruto, da se vsekujejo vanjo. To je lepo; čedni in snažni morate biti vedno in povsod, kamor pridete. Grdo je, ako si otrok nos briše v rokav ter si tako obleko onečedi. — A zdaj vam hočem še nekaj povedati, poslušajte me dobro 1 Ako bi vam kdo usta in nos nekoliko časa zatisnil (zamašil), morali bi umreti, ker bi ne mogli zraka v se sopsti. Vsak človek diha zrak v se. To se godi tudi z usti, a vender je nos najbolj v to vstvarjen. Rekli bomo: 1) Z nosom sopemo (dihamo). (Otroci izgovore.)
Ljubi Bog nam je ustvaril prav za prav nos, da ž njim sopemo, a ne usta, da-si tudi z usti zrak pijemo.
Janezek je bil s starši necega poletnega dne pri strijcu. Po strijčevem vrtu hodeč, zavpije Janezek iz vsega grla: „Jejmina! tukaj nekje raste lepo dehteča rese d a". Janezek je videl ni, a vohal (duhal) jo je. —• S čim jo je vohal? Z nosom. — Rekli bomo: 2) Z nosom vohamo (duh a m o). (Otroci ponove 1 in 2.)
Z nosom vohamo rože, klinčke, vijolice, kamelice, sploh vse dehteče cvetice. Tudi jedi povohamo in nos nam takoj pove, ali nam bode jed dobro dišala, ali ne. Ako bi imeli nos na zaglavji, ali spodaj kje pri nogah, ne bi mogli jedi, kadar jih v usta nosimo, tako prijetno duhati.
Dobri Bog nam je gotovo zaradi tega nos takoj nad usti ustvaril, da nam jedi toliko bolj diše, kadar jih uživamo.
Nekatere jedi, recimo meso, izpridijo se, ako predolgo stoje. Na videz tega ne opazimo. Ali predno jih v usta denemo, vže nam pove nos, da so jedi pokvarjene ter ni, da bi jih jedli. Pokvarjene jedi, ki nam smrde, ne smemo uživati. V tej zadevi je večkrat nos boljši presojevalec, nego li jezik, s katerim okušamo.
Ako bi nam ljubi Bog ne bil vstvaril nosa v vohanje, večkrat bi jedli izpridene jedi ter bi si tako svojemu zdravju škodovali. Kako dobro je tedaj, da nam je dal ljubi Bog nos v vohanje ter nam ga je ravno nad usta postavil, kjer je njegovo mesto najprimernejše.
Vse to učitelj še jedenkrat ponovi ter gleda posebno nato, da otroci v popolnih stavkih in čisto govore. Pri ponavljanji naj učitelj tudi primerne prigovore, uganke itd. vpleta, da bode nauk zanimivejši in otrokom prijetniši. Tukaj naj podam nekoliko tacih prigovorov in uganek učiteljem v porabo.
Prigovori. Roka dela, a glava ravna (sovetuje). (Delaj vse s premislikom in prevdarkom.) — Roka roko umiva, a obraz obedve. (Jaz pomorem tebi, ti meni, a drug druzemu.) — Težko je nogam pod neumno glavo. (Težko je človeku, kateri ni razumen.)
—	črnega je obraza. (Tako pravimo človeku, ki je nesramen.) — Nima obraza. (Ni pošten.) — Prišel je s praznima rokama. (Nič ni prinesel.)
Uganke. Dve sestri delate isto delo, pa druga za drugo ne ve? ("i^oh) — Kdo vse sliši, pa nič ne govori? (-rsagfi) — Kaj ima moder mož vedno pred očmi? ('soj^;)
—	Nimam niti si želim; ako pa bi imel, bi ne dal za ves božji svet. Kaj je to? (•;ab[8 oaq) — Kateri delavec je najbolj priden? ("epp tuiups toiasA z p[ 'Dajt^) — Kdo je najprvi pisal? ("cJioy) — Manjši kot kos, vselej le bos, idem pred tabo — z očmi nad sabo? ("soj^) — Kako hodi sosedov Janezek v šolo? ('qe§ou oj) (Dalje prih.)
Novice
pa
E>r Janez Bleiweis
*
'Zučen na svet ne pride nobeden,
Štirje pa več ved6, kakor eden,
Le eden od drujiga se moramo učit',
Le z branjam in z skušnjo se vedno modrit'.
Zatorej mi tudi v naših novicah Vselej kaj taciga bomo vam dali, Kar vterjeno je že v resnicah, Kar drugi za dobro so že spoznali.
L 1843. V smislu tega „Obuda" str. 34. štejejo „Kmetijske in rokodelske Novice", na svitlobo dane od c. k. krajnske kmetijske družbe, v red devane od dohtarja Janeza Bleiweis a, c. k. učenika zdravilstva in tajnika omenjene družbe, svoj prvi tečaj od 5. julija do konca decembra, izhajoče vsako sredo na dveh četrtnih listih, s pošto po 2 gld. 30 kr., doma po 2 gld. na leto.
Izučen na svet ne pride nobeden; tako tudi dr. Janez Blei weis z Dunaja ni prišel v Ljubljano izučen v slovenščini, marveč ga je s prva dokaj težko stalo dobro slovensko pisanje. Ali — ker štirje več vedo kakor eden — pridobil si je koj v začetku več podpornikov in znanih pisateljev; eden od drujega so se učili; z branjem in s skušnjo se je pridno modril ter oglašati jel v večih in manjših spiskih slovenskih v Novicah tudi sam.
Veči spiski njegovi v prvem tečaju so na pr.: Ktere živinske kuge se imajo po leti nar bolj bati? Vrančnega prisada. — Nekaj za moje rojake, ki tobak pijejo. Naj popustijo majhne pipice s kratkimi cevkami, zdravju tolikanj škodljive. — Zbudite se gorenski suknarji! Kaže jim vzroke njihove slabe obrtnije, a tudi pomočke k zboljšanju po geslu: „V diru časa vtone, ki z njim ne plava". — V manjših spiskih razodeva se umen vrednik na pr. v raznih oznanilih in novicah (Urno, kaj je noviga?), v opombah in pojasnilih k mnogoterim dopisom, od gnoja in gnojenja, o bramorjih in bezgavkah, o krajnskih in nemških cepcih, o sadnem drevji, žganji, pogorelskih družbah in bratovšnjah sv. Florijana, o vražah pri živinskih boleznih, vzlasti v pogovorih včredstva ali včred-ništva itd. —
1. Bukve za kmeta, kako se ima per kupovanju, plemenenju, reji in opravljanju konj sploh obnašati, de bi jih bolezen obvaroval in v njih unanjih in notrajnih boleznih sam sebi svetoval in pomagal. I. Del, s podobšino za spoznanje starosti iz zob. V Ljubljani. Natisnil J. Blaznik 1843. — To je prva knjiga, ktero je dr. J. Blei weis posebej spisal po slovenski, in kteri je ponatisnjen predgovor in kazalo v Novicah str. 19. 20.
Kako je pisal dr. J. Blei weis slovenski, vidi se koj iz oznanila Nr. 1. na pr.: „Učenosti, umetnosti in znajdenja so se v kratkih letah tako razširile, de kdorkoli z njimi naprej ne hiti, ne posnema, kar so drugi koristniga znajdli, ampak se terdovratno stariga derži, gre rakovo pot, vsaki dan mejn zna, se v zdajnim obrazenji sveta ne znajde, v sredi svojih rojakov, znancov ino prijatlov si neznan ptuj deželec zdi, in si ne more nikakor pomagati .... Iz tega zapopadka je lahko spoznati namen, cilj in konc teh novic, namreč poduk in napeljevanje kmetvavcov in obertnikov ali rokodelcov si svoj stan kolikor je mogoče zboljšati; ne pa dobičke z njimi iskati, pa tudi ne samo krajnšine učiti, ali krajnski jezik čistiti. V pomankanji krajnskih besedi si bomo enako Rimcam, Nemcam, tudi Čeham, Rušam, Poljakam ptuje besede sposodili . . . Vsakkteri poduk v čistenju jezika ali v drugi reči nas bode razveselil, in nam za znaminje veljal, de se te novice prijaznih deležnikov razvesele." — In vže v Nr. 4 prosi vredništvo hvaležno: „Z
veseljam na znanje damo, de se je zgodilo, kar smo vošili: namreč de so té novice ne samo v naši deželi, ampak tudi na Štajerskim, Koroškim, Goriškim, Teržaš-kim, Horvaškim in clö v Dalmacii veliko prijatlov našle. Ker so se novice tako v vse naše sosedne dežele razširile, vošimo, de bi naši prijatli tudi iz teb dežel svoje skušnje, povésti iz njih sejmov, oznanila svojih iznajdb, posebne pergodbe, novo natisnjene bukve ali knige i. t. d. vedit dali. Z veseljam bodemo vse v teh novicah na znanje dali in tako storili, de se bo v teh listih vse bralo, kar kmetijstvo in obertnost teh dežel utiče. To je, kar mi želimo!" — Spominjaje se vrednika prvih Novic tu in tam med letom — sklepa dr. Blei weis oznanilo za naročbo 1. 1844 na pr.: „Staro leto gré h koncu; pričijoče novice se tadaj priporočajo svojim prijatlam za prihodno novo leto, de naj jih še zanaprej, kakor dozdaj, podpérajo .... Tistim pa, ki so za naše novice pisali, se pri tej priložnosti posebno zahvalimo in priporočimo, jih tudi zanaprej tako prijazno podpérati. Vsaka povest iz dežele nam bo veselje naredila. Zavoljo tega nam bodejo tudi druge reči — ne samo kmetijske in rokodelske — prijetne, ker namen teh novic je kaj za poduk in kaj za kratek čas Slovencam povedati. Kakor smo slišali, nektere bravce posebno po novicah mika; tudi tem bodemo vstreči se prizadjali in v pnhodnim letu še več noviga povedali. Ker bodemo razun povest iz slovenskih dežel tudi posebne un a j ne prigodbe za prihodno na znanje dajali, sklenemo to oznanilo s tistimi besedami, s kterimi je naš slavni pevec Vodnik ljubljanske novice v letu 1797 zaèél:
„Je kaša zavrela,	Al umnost jmajo	Od tega Novice
Se terga kej nit?	Po svejti kej več?	Lublanske pov'dô;
Kaj sosed moj dela?	Al drujga kej znajo,	Za nov lejt potice
Sim prašati sit.	Ko jabuka peč?	Še take ni b'lo'."
II. 1844. Svest si, da le z združenimi močmi se mnogo stori, in to v pravi pokorščini do postavne gosposke, pričenja dr. J. Bleiweis po Novicah Vodnikovih 1. 1797 drugi tečaj s priliko o želodcu in drugih telesnih udih, o njih uporu in voljni spravi, češ, stara prilika, ki še zdaj velja.
Veči njegovi sostavki so na pr.: „Kaj je storiti, kadar človek zmerzne? — Po-močki, ki so človeku potrebni, če ga slab zrak zaduši. — Dokazik pogorelske družbe ali bratovšnje sv. Florijana in vabilo vanjo. — Franc Hladnik. — Pomoček zoper božijast pri prešičih. — Travnik, na ktermu nemška detela že 21 let raste. — Kaj je storiti, kader živino napenja. — Bolezen v gobcu in na parklih. — Od navadnih napak pri mleku. Pogovor živinskiga zdravitelja (lekarja) z hišno gospodinjo. — Iz Gradca o kmetijske družbe občnim zboru in njeni 25letnici. — Popis obertniske razstave v Ljubljani" itd.
V manjših spiskih se z Vodnikom pritožuje vrednik pri veliki c. k. pošti, da nekteri listov poredoma ne dobivajo, in da jih morajo pri nekterib poštah draže plačevati. V opombah k dopisom pojasnjuje svoje stališče na pr.: „Radi damo naš list v razmeno nasprotnih zvednosti. Nerezdelistvo je osnova vredništva, ravno potem bodo tudi naše Novice občuokoristne . . . Vredništvo posebno veseli, de so naši ljubi Slovenci daleč od vsake strasti, in le z rahlimi besedi svoje misli razodevajo in eden druziga, kar je nar prijetnišiga, z prijaznostjo poduče." — Vredništvu Karniolije pa na neki „sarditljiv sostavek" povč jo po vseh ustih: „Nepristranost (Unpartheilichkeit) je perva vodba vredništva Novic. Po temu vodilu se bojo vselej resnice razglasile, če one tudi temu ali unimu všeč ali po godu niso, ako le nespodobno niso rečene. Le takrat, kader eden druziga podučimo, gremo po pravim potu naprej. Naj tedaj sleherni previdi, de bo to, kar pravi ali piše, tudi verla resnica". Prekoristni so njegovi opomini o nekterih boleznih, o razdelitvi občinskih pašnikov, o čeških kolovratih; prisrčno je priporočevanje
Vertovčeve Vinoreje, opisovanje velikih svečanosti o prihodu cesarja Ferdinanda in cesarice Ane Marije, ktero „srečo in veselje" so Novice praznovale s tem, da so Koseskega slavnostno pesem Slovenjo na posebnem listu dale natisniti. Dotedanje zasluge Novic in vzlasti njenega vrednika opeva pesnik v št. 12 (Še eno vošilo), in v 23. št. pri njih polletnem oznanilu pravi vrednik: „Kmalo jih bomo vidili v rokah vsaciga umniga kmetovalca in rokodelca . . Oni pa, rodoljubni pisatelji, ki so nam bili v miši prizadevi za prid in srečo Slovencov dosedaj poinočni, naj tudi v prihodnič prijazno podperajo Slovenske Novice!"
Kakor je po nasvetu Ž. Zoisovem nekdaj Vodnik vredoval „Veliko Pratiko ali Ka-lender" za 1. 1795 — 97, tako je na priporočilo Kopitarjevo dr. J. Bleiweis pričel 1. 1844 spisovati 2. Veliko Pratiko, ter jo je posebej dovrševal do svoje smrti. Knjižica je sploh znana, in vže konec prvega leta je na neko pohvalo iz Štajerskega povedal nje vrednik: „Do zdaj jih je že dva in trideset ta vže nt pratik prodanih, kar je očitno znamnje, kako prijetna je ta pratika ljudem".
V jezikoslovnem oziru je dr. Bleiweis, omenivši vojske zastran „Gratz in Gratz" po nemških listih, spregovoril, da mi Slovenci v edinosti pišemo in govorimo „Gradec", nekterikrat ponavljaje, da v Novicah ne želi nobenega jezikovega preperanja. — O tako imenovanem ilirskem ali organiškem pravopisu je dal str. 67, 68 „Jezikoslovni razlog" po besedah Majerjevih: „Tu treba počasno postopati, da nikogar ne silimo, nikogar ne žalimo in vunder zmiraj na bolje gremo". In na „Pohlevno uprašanje" J. So-devskega zastran n in v odgovarja str. 167, zakaj piše vrediti, vrednik, vred-ništvo Redaction, ter pravi naposled: „Dalje g. dopisatelj Novicam očita, de goren-čujejo in se nekterim besedam posebno grozi, na kar mu odgovorimo: Dopise, ki jih dobivamo, take natisniti damo, kakoršne smo v roke dobili, zunej tistiga, kar je duhu jezika in gramatiki suprotivno, kar tedaj poleg naše dolžnosti popraviti moramo, naj bo od koder hoče. Sicer pa mi ne pišemo ne za Gorence, ne za Dolence samo, ampak za Slovence. Zavoljo tega bo lahko vsak rodoljub prav vesel, de se je v Novicah sredstvo našlo, po kterim se vsakteri lahko z jezikoslovnim bogastvam matere Slovenje iz vsih krajev oznani in vdeleži, in ne bo želel, de bi se besede zaterale. Kam bomo pa prišli, če bo vsakteri hotel imeti, de naj se besede zaveržejo, ki v njegovim kraji navadne niso, ki so se til ali tam v časa viharju zgubile? Mislimo, de nobeden, ki svoj materinski jezik in svoje očestvo ljubi, tega želel ne bo". — In v poslednjem listu druzega tečaja vrednik v „Zahvali in prošnji" vže nekako ponosno piše: „Brez de bi se bahali, zamoremo reči, de so Novice v bližnih in daljnih krajih med prostimi kmeti in velkimi gospodi prav veliko in prav gorkih prijatlov našle. Clo vsim do-pasti, pa bi hudo bilo — pravi neki nemški prigovor — zato nas ne žali, če morebiti nekterim po volji niso. Dve velikopomenljive namenbe je c. k. kmetijska družba z Novicami gotovo že dosegla: veliko koristnih podukov je namreč razglasila — in pri Slovencih ljubezen do materniga jezika močno zbudila in vnovič oživila... De bi prihodno leto slovenske Novice zopet toliko ali še več prijatlov našle, kakor do zdaj: to voši vrednik Novicam k novim letu, in z veseljem z neumerjočim Vodnikom zapoje:
Veselo se kaže Nov' letošni dan, Mi serce ne laže Ne letaš, ne lan'.
Verske, državljanske in domače zadeve pri Judih.
Po povratu iz Babilonske služnosti je bil pri Judih posebni stan, ki je skrbel, da je sv. pismo ostalo čisto; razlagal je tudi postavo Gospodovo; imenovali so jih pismouke ali razlagavalce postave. Učili so spoznavati božjo postavo in zbirali so k sebi učence. Privoljenje v to je dajal veliki sovét ali synedrium, iz 70 članov, katerim je bil na čelu veliki duhoven. Kdor je imel právo do učenja, imenovali so ga rab bi ali rabboni.
Ker je bilo več šol, v katerih so postavo razlagali, prišlo je do tega, da se je šola od šole razlikovala. Ob času Kristovem so bile poglavitne tri ločine. Bili so:
1.	Farizeji, katerim so bili poleg sv. pisma tudi drugi nauki od Boga; čislali so bolj vnanje od notranjega božječastja; več jim je bila črka kakor duh postave. Prevzetnost in hinavščina je bila njim navadna hudobija. Farizeji so bili najhuji neprijatelji Kristusu, ker jim je očital njih hudobije.
2.	S aduce j i. Ti so strogo sodili druge, a sebe voljno; niso verovali na neumer-jočnost človeške duše, niti na vstajenje; držali so se le postave, a zametali so besedno izročilo; ni jih bilo mnogo, a imeli so priveržence iz najimenitnejših stanov; ž njim so bili imoviti, a prosto ljudstvo se je držalo farizejev.
3.	Esseni. V marsičem so bili ti prav pobožni in delavni ter v svojem življenji zvesti in usmiljeni. Njih življenje je bila življenju pravih Judov skoro v vsem jednako, a kljubu hvalovrednim šegam vender niso bili prosti zmote in vraž; niso opravljali predpisanih daritev, in so solnce oboževali.
Poprej imenovani veliki svet je bil ob času Kristovem najviše sodišče v vseh verskih zadevah, a dežela je bila Rimcem podložna. Sodnijske razsodbe so večkrat nabite na mestnih vratih. Posebna sodišča so bila v zvezi s templjem; sodišča ž njim zvezana so razsojevala ne le pri posameznih slučajih, timveč so tudi postavo razlagala in dajala vodila za primeren slučaj. Pri Judih je bila kervna osvéta; a bilo je pa tudi šestero mest za pribežališče, kamor pribežali so tisti, ki so brez premisleka koga umorili; ostali so tam do smrti velikega duhovna.
Vsak Izraelec je bil zavezan, da je odrajtoval davek duhovnom, levitam in templju. Ti davki so bile prvine poljskih sadežev in desetina. Postava je tudi predpisovala, da mora Bogu posvečeno biti prvorojeno ljudi in žival; vsak prvorojeni deček bi imel postati duhoven; da so pa prepuščali duhovenstvo Levijevemu rodu, so starši odkupavali svoje prvorojene dečke.
Vojak je bil vsak Izraelec od 20. do 50. leta. — Stanovanja pri Judih so bila pri-prosta, največ jednostropna. Streha judovski hiši je bila navadno ploščasta in taka, da je bilo moč gori bivati. Obleka je bila po šegi judovskih dežel; spodnja je bila platnena, vezal jo je pas; vrhovna pa je bila plašč. Hodili so ali bosi ali so nosili sandele. Prvi dokaz gostoljubnosti je bil tedaj, da so gostu noge umili.
Na glavi so nosili turban, t. j. ruto, ki je bila trikrat ali štirikrat ovita okoli cilindraste kape.
Da so se Judje pri prometu posluževali denarja, je znano. Naj česteje se imenuje sekel ali srebernik; na jedni strani je imel napis: Sekel Izraelov, na drugi strani pa: Sveti Jeruzalem. (1 sekel je bil po naše l1/® gld.) Pol sekelna ali 2 drahmi so darovali Judje vsako leto v templjev zaklad.
Mera in uteži pri Judih navadne imenujejo se v sv. pismu. V templji na svetem kraji je bila shranjena uzorna dolgostna mera, k steni pripeta, in po tej meri so se ravnali pri prometu in trgovini.
Čas so delili Hebrejci najprej po letih prerokovih, pozneje pa po letih svojih vladarjev. Še pozneji so šteli leta po razdejanji prvega templja (588). Leto so pa šteli po praznikih; dan je trajal od 6 zjutraj do 6 zvečer; o časi Kristovem so šteli noč v štiri nočne čuvajnice, vsako po 3 ure. Prva je bila od 6 do 9 zvečer, druga od 9 do polnoči, tretja do 3 ure zjutraj in čtrta od 3 do 6 v jutro.
Kar se sicer tiče šeg in navad pri Judih, naj se tu le nekaj opomni. Prvorojeni sin je imel posebne pravice. Poglavar družini je bil oče, in po njegovi smrti je prešla ta čast prvorojenemu ; njegova dedšina je bila za polovica viša vsacega drugega sina. Hčere so podedovale le tačas, ako niso imele bratov.
Ko so judovski otroci zakon sklepali, mogli so se ravnati strogo po očetovi volji. Pri ženitovanji se ni smela nevesta drugače prikazati, kakor zagrnjena. Tako je bilo mogoče, da je Laban pripeljal Jakobu Lijo mesto Rahele.
Po umrlih so zelo žalovali. Raztrgali so zgornjo oblačilo, glavo ostrigli in s pepelom potresli. Mrliča so v platno zavili, tudi so trupla mazilili.
Podboji pri judovskih hišah so bili dostikrat popisani z izreki sv. pisma. Tudi na svojem životu so nosili Judje take spominke na postavo. Gostoljubnost je bila pri Judih zapovedana; posebno sveta dolžnost je bila skrb za uboge, sirote in zapuščene vdove. Ako je umrl mož, vzel je bližnji možki sorodovinec vdovo za ženo.
Pri jedi so sloneli na vzvišeni blazini na levi strani, in glavo so podpirali s komolcem, noge so pa obračali od mize.
K sklepu opomnimo še nekaj o judovski odgoji in o učilništvu. Odgoja pri Judih je bila skoz in skoz verska. Strah pred pravičnim Bogom, upanje na plačilo jih je nagibalo, da so bili postavi pokorni. Iz istih nagibov je izvirala tudi pokorščina do staršev in prednikov; vtem oziru poglejmo le na 4. zapoved božjo in njeno obljubo. Starost so visoko spoštovali. Jehova je bil poglavar judovskemu narodu tudi v državnem oziru. Otroci so bili posebni dar božji, ki so jih vzrejevali vestno za Gospoda po danih postavah. Osmi dan po rojstvu so dečke obrezovali. Z obrezo so jih vzprijeli v zavezo, katero je Bog sklenil z Abrahamom in njegovimi potomci. Judovskim možem ni bilo prepovedano jemati več kakor jedno ženo; a vendar je bilo to le redko, in družinsko življenje je bilo versko in prisrčno. Oče je bil učitelj svojim otrokom; poučevali so jih v postavi in v sv. pismu; tudi so se otroci učili brati in pisati. Petje in godbo so zelo čislali; to vemo iz bogoslužnih naprav v templji.
Posebne šole so bile preroške šole; vpeljal in vodil jih je Samuel, Elija i. dr. Tu so postavo razkladali in mladino poučevali v branji, pisanji in petji in takih stvareh, katere vedeti je bilo namestniku božjemu potrebno in koristno. Namena, vzgojevati preroke, te šole niso imele; prerokovanje je bil nezaslužen dar, katerega je Bog naravnost podelil.
Gospod Bog, ko je vodil in izobraževal izvoljeno ljudstvo, posluževal se je v to raznih pripomočkov. Vzgojeval je svoje ljudstvo s postavami in ukazi, s plačilom in kaznijo; poučevali so je duhovni, leviti in preroki; prazniki so jim budili spomin in pokorščino do Boga; v templji v shodnicah zbiralo se je k poslušanju božje besede. Bog je peljal Izraelce v Egipet, v rodovitno deželo, kjer so se priučili kmetovanju, obrtnosti in umetnosti, in se pripravljali v posest svete dežele.
Vsa vzgoja, vsa izomika, vse vodstvo je pa pripravljalo na prihod Izveličarja, katerega so željno pričakovali vsi narodi na zemlji.
Pedagogični izreki.
Ne naredi iz svojih otrok žive pismarnice ali arhiva. Ako človek hodi po takih prostorih, zdi se mu, kakor bi bil med mrtvimi.
Nobena reč se učitelju tako malo ne poda, kakor prevzetija. Prevzetneži so sli -neži in lizuni.
Če cvetoče drevo vedno dež namaka, da misliš, da bode dež mrčese z drevesa opral, opère z mrčesi tudi cvetje. Tako je tudi pri vzreji: Če preveč govoriš ter samo svariš in opominjaš, še nisi kar nič vzrejal.
Učitelj naj pri učencih glavo k srcu vklanja.
Učitelj, ki le s spominom poučuje, meni, da so otroci kamenje, katero ne živi in ne čuti, tudi ne raste, ampak se le vekša z vnanjim nabiranjem enakih delov.
Nekatera drevesa morajo se tresti, da dobimo od njih sadja. Tako je tudi pri učencih. Učitelj jih mora buditi in meziti, da mu kaj odgovoré.
ID o p £ s i.
Iz Zagreba. Nikarte misliti, da hrvatskim ljudskim, ali kakor mi tukaj pravimo, »pučkim učiteljem« sveti kako posebno solnce sreče in blagostanja. Osoda ljudskih učiteljev je zelo po vsem svetu nekako enaka, in ni ga stanu, ki bi za to svojo osodo imel tako prikladno in resnično izreko, kakor jo imamo mi (ljudski učitelji, ki tolikokrat vzdihujemo: »quem Dii odere« itd. V šolskej politiki res da smo srečneji od vas; tukaj nimamo opraviti z nemškutarji prav nič, ker jih je že davno od nas veter odpihal.
Naše ljudske šole so zdaj čisto narodne-hrvatske, ker se vsi predmeti učijo hrvatski. Občine, v katerih bi morebiti bilo potrebno, da se nemški jezik uči, imajo pravico prositi vlado, da jim ta jezik učiti dovoli. Dozdaj se je te pravico poslužil Varaždin in Sisek, kjer se v 4. razredu ljudske šole nemški jezik 2 uri na teden poučuje. — Drugače je pa, kar se tiče našega materialnega stanja. Til smo si res vsi učitelji enaki. Nova naša šolska postava, katero smo dobili 1. 1874., razdelila je učiteljske plače v 4 razrede in sicer po 700, 600, 400 in 350 gold. in 15^ stanarine na leto. Podučitelji dobivajo 60% od plače, katero uživa učitelj na dotičnej šoli. Pred novo šolsko postavo plača tudi ni bila manja, in če pomislimo, da imajo občine pravico same določevati, v kateri razred plače hočejo vvrstiti svoje šole, to ni v tem obziru učiteljem prav nič poboljšano stanje. Bilo je nekoliko občin, posebno v primorskih krajih, ki so svoje šole koj vvrstile v prvi razred, t. j. s plačo 700 gold., pa kaj se je zgodilo? Vlada ni odobrila tacega povišenja, veleč, da je občina prerevna in da toliko ne more učitelju plačevati. Nova šolska postava nam daje tudi 10^ petletne doklade. To bi bilo res nekaj, čeravno smo poprej v Zagrebu imeli 100 gold. lOletne doklade, tedaj za nas v Zagrebu petletna doklada ni nič posebnega, no tudi tukaj s temi petletnimi dokladami je tak križ, da res ne vemo, ali jih imamo, ali ne. Postava pravi: »Petletna doklada se šteje od 1. oktobra 1875. 1. tedaj 1880. 1. smo že vsi mislili, da bodemo nove pobotnice pisali. Od 1. oktobra 1880. 1., je zdaj že 15 mesecev, in v Zagrebu o petletnih dokladah mestni učitelji še prav nič ne vedo. Če je nam v Zagrebu tako, si lahko mislite, kako je bornemu učitelju v hrvatskih hribovskih krajih, kateri Zagreba morebiti od svoje mladosti nikoli pozneje še videl ni.
Mestni učitelji, pa tudi vnanji ljudski učitelji, so poprej dobivali mirovino (penzijo) od svojih občin. Postave sicer za mirovino ni bilo stalne, ali se je mirovina vender le povsod dajala. Po novej postavi prevzame pa vmirovljenje ljudskih učiteljev počemši od leta 1885. vlada; za to veliko milost pa mora vsaki učitelj po novej postavi plačati od svoje plače 25^ v miro-vinski fond enkrat za vselej, potem pa do svoje mirovine še vsako leto 2%. Razven tega pride še %% imenovalne takse. Učitelj tedaj s 700 gold. plače moral je plačati v mirovinski fond 25^, t. j. 185 gold., 2% t. j. 14 gold. in imenovnine t. j. 42 gold., vsega skupaj tedaj koj prvo leto 241 gold. Se ve, da se drugi razni davki tu sim ne štejejo. Vsega tega ni bilo poprej, in mirovino smo vender dobivali.
Vnanjim učiteljem je pa povrh tega nova šolska postava vzela biro, kar je nekaterim dozdaj bil glavni dohodek, naredila je cerkveno orgljanje za postavno dolžnost ljudskih učiteljev, za kar občina ni dolžna plačati ni prebitega krajcarja in kakor se sliši, namerava vlada učiteljem, kateri uživajo kak vrt ali kako drugo zemljo, tudi to všteti v plačo, če se to uresniči, o čem skoraj ne dvomimo, potem bode marsikateri ljudski učitelj namesto plače imel le pravico, da se bo po vrtu in po kakej »svojej« njivi prav marljivo sprehajal. Zdaj pa recite, ali moremo mi ljudski učitelji drug drugemu na sreči zavidati? Z Bogom za danes, dokler se zopet ne vidimo! T.
Iz Lokve. (Poziv!) »Pobožni vzdihi«, maša za sopran, alt, tenor in bas; vglasbil Avgust Leban, 30. maja 1879 v Gorici, umrli c. kr. učitelj. Tako bode naslov latinski maši, katera izide v Avgsburgu na Bavarskem, ako dobode ondešnji založnik povoljno število naročnikov. Maša le-ta, katero so glasbeni strokovnjaki pohvalili, imela bode tudi nemški in vlaški naslov in bode stala za naročnike s poštnino in glasovi vred 1 gold. 20 kr. Pozneje se bode dobivala v bukvarnicali po 2 gold. Gospodje, ki se mislijo na to glasbeno delo naročiti, naj se z listnico kmalu oglasijo pri bratu skladateljevem, gospodu Janku Lebanu, učitelju v Lokvi. (Corgnale via Divača.)
Iz Ljubljane. Šolski zaklad ljubljanskega mesta ima dohodkov 21.546 gl. stroškov pa 21.221 gl., tedaj ostaja 325 gl. Ta zaklad je od 1882. 1. aktiven, in sicer zaradi tega, ker mora odslej tudi južna železnica plačevati za istega na davek razpisane 10^ odstotke, kar znaša na leto 3000 gold.
— Sliši se, da se prih. šolsko leto mestna dekliška ljudska šola iz prvega in druzega nadstropja v redovti preseli v prostore pri tleh, kjer je bil do sedaj »Mappen-Archiv«. Razun štirih velicih šolskih sob, dobi ta šola še tudi prostorno telovadnico, katere dozdaj ni imela, in pa pisarno za nadučiteljico. Na vzpomlad se bodo neki ti prostori popravili, nekateri nekoliko prezidali, da bodo šolskim tirjatvam zadostevali. — To bode posebno gdč. učiteljicam prav dobro ugajalo. Ne bode jim treba učenk po dolgih stopnjicah spremljevati in nadzorovati. Posebno o času deželnega zbora je bilo to jako neprijetno, ko so učenke in deželni poslanci imeli eno in isto ho-dišče in stopnjice v porabo.
Želeti bi bilo, da bi se si. mestni odbor tudi enkrat spomnil in ozrl na prostore v prvi mestni ljudski deški šoli, ter se usmilel učencev in učiteljev in jih rešil iz zaduhlih in vlažnih temnic.
Iz seje c. k. dež. šl. sveta za Kranjsko dne 22. decembra 1881. 1. Dolžnosti, ki jih je prevzelo mesto Kočevje za tamošnjo gimnazijo, zavarovajo se na poslopji v to postavljenem, in potrebno se ukaže, da se zbriše zastavljenje (hypotek) na drugih zemljiščih za dotično dolžnost.
Dvoje učiteljskih služeb v šolskem okraji Postojinskem se postavi iz 3. v 4. plačilni razred. (Vrbovo in Spodnji Semon).
Sklene se, da se ima v prihodnjem šolskem letu razširiti jednorazrednica pri sv. Petru poleg Eudolfovega, istotako tudi v Poljanah, šolskega okraja Kranjskega; dotični plači ste bili uganjeni.
Poročilo ravnateljstva c. k. izpraševalne komisije za splošne ljudske in meščanske šole o učiteljskih izpitih meseca oktobra 1881. 1. jemlje se na znanje.
Šolsko vodstvo je prašalo, sme li vzprijemati letne doneske šolskih otrok občine nevšolane, ker se v to šolo sprejemajo, ter rabiti iste za napravo učil; odgovorilo se je na to v smislu §. 42. postave 29. aprila 1873. 1. št. 21 s tem pristavkom, da se smejo ti doneski, ako dohajajo, ker jih nihče direktno ali indirektno ne zahteva, po §. 37. navedene postave vplačati v blagajnico šolske občine.
Pritožba občinskega predstojnika zaradi dopolnitvene volitve v krajni šolski svfet se razreši.
Pritožba zoper izšolanje Zgornjih in Spodnjih Pirnič, Vikerča in Zavrha iz šole v Smledniku se zavrže; ukrepa se potrebno, da se za imenovane kraje ustanovi samostojna šola, a dokler se to ne zgodi ostanejo Zgornje in Spodnje Pirniče pri Smledniku, Vike rče in Zaverh pa se všolata v Šmartno.
Razreši se prošnja vodstva ljudske šole, kar se tiče obligatnega vpeljanja za poučevanje v ženskem rokotvoru na ponavljavni šoli in da bi bilo več ur za to.
Stalno se umešča učitelj in učiteljica na ljudski šoli.
Vsled poročila deželnega nadzornika za ljudske šole o nadzorovanji več ljudskih šol se potrebno ukaže.
Na višje mesto se predlaga: poročilo deželnega nadzornika za srednje šole o nadzorovanji gimnazij v Rudolfovem, Kranji in Kočevji, isto tako tudi poročilo tukajšnje realke, kar se tiče zahtevanj, kise imajo staviti pri zrelostnem izpitu iz talijanskega in francoskega jezika.
Po nasvetu gimnazije se učenec iz gimnazije dostavši šolnine oprošča.
Zapisnik gimnazialnega ravnateljstva o bivši mesečni konferenci se vzame na znanje, ter se primerno nakazuje.
Razreši se več prošenj za nagrado in denarno pripomoč.
Baznoter o s t i.
—	Slovanske učne knjige in učila 1881. 1. (Iz al^abetičnega imenika v „Verorduungs-blatt-u" v dan 15. dec. preteč. 1.)
B art oš Franc, Češka čitanka pro čtvrtou tridu škol strednich.
Basariček Štefan, Pedagogija. I. Dio. Uzgojoslovje.
Bergmann J. A. in Drübek Ferd., Vybor pisni školnich pro mladež škol obecnych a mešfanskych.
B i b 1 i c k á déjeprava čili Deje Starého i Novélio Zakona s vykladi Bratri Ceskych die Sestidilné Bibli Kralické.
Burjan Ant. Arithmetika pro ústavy učitelskč.
Domin Karl, Geometrie pro ústavy učitelskč.
Doucha Karl, Sbirka prikladüv a úloli ke cvičbš ve skladbé latinské. I. del.
Drizhal Jan, Mérictvi pro nižši gymnasia. I. del.
F ran t a Ondrej, Ukoly k prekladüm z jazyka éeského na jazyk latinsky.
Gindely, Poviest staroga vieka za više gimnazije. V. Klaič.
11 a a r d t, Zemépisny atlas pro obecné skoly království Ceského. — Zemépisny atlas pro obecné skoly markrabstvi Moravského a védovství Slezského.
II o i č I., Zemljopis za gradjanske škole.
Hoza Franc, Základové mérictvi v rovine. — Mérické tvaroznalstvi spojené skreslením.
Jan dečka Vencelj, Geometría pro vyšši gymnasia. III. del: Trigonometría.
Janežič A., Cvetnik. Berilo za slovensko mladino. I. del.
Jarolimek Vincenc, Geometrie pro čtvrtou tridu škol realnych.
Jehlička, Názorny pfirodopis ssacñ (132 podob). — Názorny pfirodopis ptactva (195 podob). — Názorny pfirodopis živočiehu studenokrevnych. — Násténné tabule živočišstva. I. Ssavectvo.
(Konec prihodnjič.)
—	Zaradi bolezni vratnice je bila mestna dekliška šola pri sv. Jakobu v Ljubljani od božičnih praznikov do 16. t. m. zaprta.
—	Pokojninska zaloga štajarskega učiteljstva je imela koncem 1. 1880. 620.461 gold. 'A kr.; dohodki dotičnega leta so znašali 118.296 gold. 23 kr., stroški pa 65.393 gold. 84 % kr., tedaj ostanek 52.902 gold. 38 % kr., od kterega pride na deželno šolsko zalogo 32.995 gold. 14 '/3 kr., tedaj ostane za pokojninsko učiteljsko zalogo 19.907 gold. 24 kr.
—	Potovalni učitelj poljedelstva za Kranjsko. C.;kr. ministerstvo poljedelstva imenovalo je g. E. Kramarja, azistenta na c. kr. kmetijsko kemičnem poskuševališči na Dunaji, potovalnim učiteljem poljedelstva za Kranjsko. Služba je za zdaj provizorična, letna plača 1500 gld. Po nalogu ministerstva ima potovalni učitelj predavati o kmetijstvu, nadzorovati šolske sadjerejske vrte in kmetijski pouk po ljudskih in nadaljevalnih šolah ter uže tekoče leto pričeti poljedelski kurz za bogoslovce in učiteljske kandidate. Imenovani gosp. E. Kramar bode tudi kmetijski in gospodarski oddelek pri „Novicah" prevzel, čestitamo!
—	Božične šolske veselice. 22 preteč, m. je bila taka veselica v razpostavljeni šoli na Mahu, kjer je bilo po posebni pripomoči gdč. M. Frohlich-ove 84 šolskih otrok z razno zimsko obleko obda-rovanih. 23. ravno tega meseca so imeli veselo praznovanje deklice v Rehn-ovem zavodu, katero sta s svojo nazočnostjo počastila tudi gospod deželni predsednik in njegova blaga gospá. V sredo 25. preteč. m. je bila navadna božična veselica in obdarovanje otrok v mali šoli pri sv. Florijanu, katere se je tudi udeležil gospod deželni predsednik z milostivo svojo soprogo.
—	Odbor slovenskega učiteljskega društva je v seji 5. t. m. med drugimi tudi ukrenil, da bode se društvu dobila primerna soba, kjer se bode hranila družbena knjižnica in kamor se bodo o odločenem časi shajali udje tega društva, kateri so se v novejšem časi pomnožili. Voščimo društvu novega življenja, in pravimo: „Ustanimo, zarja vzhaja!"
—	Občni zbor „Krain. Landes-Lehrervereines" je bil 29. preteč, m.; v odbor so voljeni gg.: L. Belar, J. Eppich, L. vit. pl. Gariboldi, Fr. Gerkman, Blaž Hrovath, W. Linhart, J. Sima, A. Žumer in gdč. Berta Heinricher. Kakor slišimo, je pozneje g. A. Žumer stopil iz odbora, a ud v društvu še ostane. Vodstvo temu društvu je: g. prof. W. Linhart, prvo-sednik; g. L. vitez pl. Gariboldi, njegov namestnik; g. Fr. Gerkman blagajnik in g. J. Sima zapisnikar.	J
—	500.000 gold. daroval je naš presvltll cesar, da se sezida na prostoru pogorelega gledališča hiša s kapelo, v kateri se bode v spomin grozovite nesreče vsako leto opravljala mrtvaška služba božja.	•
—	Presvltll cesar je podaril 300 gold. za zidanje nove šole v Vi tanj i.
—	„Kres" je lepoznanstveni mesečni list, ki letos drugo leto izhaja v Celovci. Cena mu je
4	gold. za vse leto. Gradiva ima lepega in mnogovrstnega.
—	Družba sv. Mohora stopila je z letošnjim letom (kakor naš list) v dva in dvajseto leto svojega rodovitnega delovanja. Pretečeno leto štela je ta prekoristna družba 517 dosmrtnih in 24.567 letnih udov — nekoliko manj kakor prejšnje leto. Pravi se, da so temu gotovo krive nesrečne šolske razmere, vsled katerih se slovenski otroci v ljudskih šolah po Koroškem ponemčujejo in se potrebno poučevanje v maternem jeziku toliko zavera, da otroci slovenskih staršev slovenski še brati ne znajo. Upamo, da bode kmalu boljše.
—	Šole na Dunaji. Dunaj ima 132 ljudskih in meščanskih šol s 1177 razredi, v katerih poučuje 132 ravnateljev in 2224 učiteljev in učitelje, vkup 66.856 šolskih otrok.
—	Nemške šole na Ogerskem so redke. Tako n. pr. nima Temeserjev okraj za 22.949 nemških šolskih otrok ne ene čisto nemške šole pri tem, ko ima 4561 madjarov 27 madjarskih šol.
—	Šole v Bukovini so v slabem stanu. V 120 občinah s 120.000 stanovavci ni ene šole, akoravno so učiteljska izobraževališča že precej dobro uravnana. Vlada si tedaj prizadeva, da bi temu stanju pomögla.
—	Hvalo gospodaki zbornici je izreklo učiteljsko društvo v Gradci za Sletno šolsko dolžnost.
—	Telovadbo po vojaški uredbi nasvetovali so učitelji v Gradci, kakor tudi to, da bi tisti, ki stopijo v zakon, morali se pred poučevati o vzrejevanji otrok. Dobro, a kdo jih bode v tem poučeval — duhovnik, ali učitelj ?
—	Glasi zoper risanje po znamnjepisni (stigmograflčni) metodi slišali so se v deželnem učiteljskem zboru v Hanoveru. Bolj ko je roka omejena, bolj je negotova. Res!
—	Telesno pokorilo v šoli uže zopet zagovarjajo Dunajski šolski listi. „Šiba novo mašo
poje!"
—	Pravico Javnosti je gospod minster za bogočastje in uk podelil dekliškemu zavodu šolskih sester „de Notre Dame" v Gorici.
—	Načelnik krajnemu šolskemu svetu v Terbovji izvoljen je narodni učitelj g. Jernej Trohä.
—	Otroci po duhu časa. Šolski deček pravi Emi, svoji součenki: Ali si že slišala, da bo-demo zdaj namesto sedem let le šest let v šolo hodili? Ona: Trav tako! zdaj se bodeva vsaj celo leto poprej poročila.
Razpisi učiteljskih služeb.
Na Kranjskem: V Višnji gori 3. učit. služba s 400 gold. plače; 3. učit. služba v
5	en t. Vidu pri Zatičini s 450 gold. plače. Prošnje se oddajajo pri okrajnem šolskem svetu v Litiji do konca t. m.
Na Stajarskem: Nadučiteljeva služba v Knežaku (Fürstenfeld) s 700 plače z dokladami. Prošnje na k rajni šolski svet do konca t. m.
Preraembe pri učiteljstvu.
Na Kranjskem: Gdč. Marija Golč, izprašana pripravnica, dobila je 4. učit. službo v ljudski šoli na Krškem. Začasni učiteljici v dekliški šoli v Ribnici, gdč. Klotilda Golf in Anna Kaiser, ste za trdno postavljeni. Gdč. Neža Drol, zač. učiteljica v Čateži, se je službi odpovedala, in na njeno mesto pride gdč. Hermina Smole.
Gosp. Josip Petrič, bivši pomožni učitelj v Polomu na Kočevskem, postane pomožni učitelj v Staremtrgu poleg Loža. — Gosp. Karol Weber, začasni učitelj na Vojske m, je poklican v vojaško službo, in njegovo mesto prevzame pomožni učitelj gosp. Lovro Weber.
Popravek. Na zadnji strani prvega lista „Uč. Tov." beri: Lienbacher-jev nasvet — skrajšati osemletno šolsko dolžnost — i. t. d. je bil zavržen.
Odgovorni urednik Andrej Praprotnik.
Tiskar in založnik J. R. Milic.