VESNI — V SLOVO.
Zložil Bogomil Gorenjko
Trije škrjančkh
Trijo škrjančki zleteli          Drugi zapel je škrjanček:      Tretji zapel je škrjanček:
tja so pod sinje nebo;               »Vesna sejala                         BKdor je oral,
trije škrjančki zapeli                  seme bogato,                         kdor je sejal
pbmladi so za slovo.                 solnce pa zlato                      v tnladi pomladi,
Prvi zapel je škrjanček:             se™ °*relo>,                        v P.0™1 >«eni
»Dražestna vesna,               cvetke pmvalo,                     tudi bo iel:
vesna prelestna                   'e « zemlie-                          v.esna da cv,et'e ~
daleč odhaja                       Pnde pa ]esen,                      jesendasadl
v južni svoj grad .. .          P» bo požela                         Da, mladoletje
Vesna življenja                    klasj* bo**to\                        f° >.e Pomlad!
tudi odide                           pa bo potrgala                      Or]i; se|a],
kakor pomlad,                     sad'e bo^to                          fkler « mIad'
vesna življenja:                   ma'ka iesen"                          da il ?rlnese
zlata mladost!'                                                                  fad?a >«8en',.
Trije škjančki odpeli,                   tvola starostl
pali so dol na zemljo;
zlata pa vesna zbežala
proč /e čez dol, čez goro ...
QK    92    S^
Kam se ti mudi?                                              4
.   Kam se ti mudi, o tnlada           Že pripravili so fantje              »Kruti car mi gospoduje,
ti pomlad,                                   v gori les,                                 trinog: Čas;
da se že sedaj poslavljaš            že grmado naložili                    on prognal me, dragi, raoji,
od livad?                                     so za kresl                               je od vasl*                            I
Vesna je odšlat                                        '      '
Tiho vesna, kar čez noč,            preko travnikov, dolin,             Tja, kjer vedno cvet se mlad
je odšla                                       preko strug —                          ji smeji,                                  i
daleč šla od nas je proč             šla do svojih je graščin:           z veje vedno bogat sad       J
prek polja;                                  tja na jug.                                 se iskri ...                          j
Ko vesna je odhajala.                                          I
Ko vesna je odhajala,                            ,Zakaj odbajaš že, zakaj?                         1
se breza je zamajala                              Oj malo še ostani vsaj!                            |
in plaho vstrepetala                               Ah, prišla tožna bo jesen,                        1
in tožno šepetala:                                  vsak list bo zmenepal — rumen".              1
A bor se je smehljal: ,Ha, hal                                            i
Čeprav jesen bo k nam prišla,                                             1
čeprav po snežec padel bel,                                                 j
vseeno jaz bom zelenel!"                                                      j
Odšla je!                                                J
Pa zletel črni vran                       Pa vztrepetal je log                  Tako mini mladost,              |
čez cvetno je ravan,                    in cvetje naokrog,                    izgine z njo radost;            . \
ko mlada vesnica                        in gozdek šepetal:                    v naravo bo jesen,                ]
odšla od nas je stran .. .           »Kam šla je, vedi Bog?"          v srce prišla bridkost.          j
Kot lani.
Kot lani                                                 nKot lani
mi zopet zeleniš, moj gozdl                 res imam zopet plašč zelen.8
V vrhovih tvojih veverica                     BA kaj, ko že odšla je vesna,"
igra se živa;                                          so rekli bori,
spet v tvojih vejah kukavica                 9pri$la bo doba tožno-resna,
se plaho skriva,                                     in v temni gori
in tudi jaz sem tu, tvoj gost,               bo tožna šetala jesen
kot lani ...                                           kot lani..."
Kosec.
Nabrusil si bom koso                 Zakaj bi rastle rože                  Zakaj bi rastla vesnc
in šel bom v log                        pomladne ve,                            ti travica,
in bom pokosil trato                   ko vaša mati vesna                  naj raje zraste mebka
vso naokrog...                          odšla je že?                              otavical
Nabrusil sl bom koso, pa prav ostro, pa botn pokosil travo in rože z njo ...
C&5   93   Ž^>