Narod in duhovščina pri volitvah.
IzMoravskega se ,/Volksfreundu" piše: „Po zadnjih volitvah za deželni zbor ste na dan stopili dve prikazni, ki ste bili sicer že davno znani; al tako očitno ko zdaj se še niste prikazali. Prva je vesela, in to je lepo soglasje, v kterem sta narod in duhovščina. Ne le, da je mnogo slovanskih občin svoje duhovne pastirje izvolilo za izbiralce, ampak ni je bilo v slovanskih volitnih okrajih ne ene volitne komisije, v kteri ne bi bilo sedelo po več duhovnov. Ta dogodba menda vendar dosti jasno priča o zaupanji, ktero po pravici ima moravska duhovščina pri ljudstvu, ter je obema na čast. Ta dogodba pa tudi kaže neoskrunjeno ljudstveno pobožnost in je dokaz, da duhovščina dela po smislu vernega ljudstva; kajti le od tod izvira omenjeno trdno zaupanje."
119
Vse to je, kakor da bi bil dopisnik pisal o slovenskem našem narodu, ki se ni dal premotiti po prav peklenskih zvijačah, ki so jih izmišljevali nasprotniki naši. Prečastita duhovščina je narodu našemu tudi v tej važni dobi bila verna svetnica, prava mati, ki je podučevala narod, naj ostane zvest svojemu spoznanju, svoji vesti, in naj se ne da prekaniti po krivih prerokih. In narod slovenski in duhovščina slovenska bila sta skala, na kteri se je glavo razbila marsiktera tica, ki je priletela iz mesta na deželo, da bi ondi gnjezdo naredila za pošast svojo.
^Očitno je toraj, kakor na slovanskem Moravskem in Ceskem, da tudi na slovenskem Kranjskem duhovščino in narod veže trdno vzajemno zaupanje, in to že tudi zatega del, ker oba sta iz iste kmetiške korenine.
„Tej veseli dogodbi — piše „Volksfr." dalje — pa nasproti stoji žalostna prikazen, in to je ta, da se je j u-dovstvo zedinilo z nemškimi liberalci, ki si im6 „ustavoljubov (!)" prilastujejo. Judje so namreč raz-našali tiste psovne brošure, ki so podkopavale zaupanje v konservativne naše može; prav judovski glasovi so bili tisti, ki so zmago naklonili radikalnim kandidatom. Ne motimo se, ako pravimo, da je pri teh volitvah za deželni zbor boj bil tudi med krščanstvom in nikavnim (alles nivellirenden) liberalizmom, kterega judje pospešujejo. Kako daleč so Judje segali, kaže nam naslednja dogodba. V neki lekarnici v Brnu je nek j ud pravil, kako resno je pražki cesarski namestnik baron Kellersperg očital pražkemu kardinalu da drži z narodno stranko. Bil je pri tem pogovoru pričujoč mestnjan narodne (konservativne) stranke, in ta je judu na pete stopil, rekoč: „To očitanje, ako je res, pač ni imelo nobenega vspeha! In na to je jud začel psovati kardinala pražkega tako, da mu je lekar-nikar pokazal vrata. Iz te dogodbe se lahko sklepa, kako daleč je že segla predrznost tako imenovanih nemških liberalcev.   Pač žalosten sad!"
Na slovenski zemlji takih brošur, ktere napadajo in grdijo častito našo duhovščino, sicer niso raz-našali judje; trošene so pa vendar bile med svet; trosili so jih tisti, ki svoj liberalizem srkajo iz judovskih časnikov; razpošiljale so jih pa nektere kantonske gosposke, in raznašali so jih tako imenovani „rihtni hlapci." Ne bili bi kaj tacega verjeli, ko bi nam ne bili vo-lilci sami brošuro „Kranjci pazite!" pokazali, ki so jo dobili od teh hlapcev; en župan nam je celo poslal cel snopič teh brošur, naj jih damo „ central ni kompanii" nazaj, da jih porabi na mestu, kjer omikan človek — papirja potrebuje.
120