X                                                    Književna poročila.                                                     };
tudi še «Mamici» in «Srečnemu otroku« ter «Nikar ne hodi doli k vodi, otrok moj!» in «Tvoji koraki, mamica...«, če bi se motiv le prevečkrat ne ponavljal. Prisojam si nekaj prilagodljivosti in si mislim, da si bodo rekli tudi otroci vsaj globoko v srcu: «Eh, pa že spet in spet mamica!« čeprav so se jim pri prvi in morda še eni kar dušice stisnile in razširile od milobe. «Pšenično zrno« je zgra; jeno na pridigi in se ji to tudi do konca, a posebno še na koncu preveč pozna. Prav zanimivi in tudi zelo prisrčni pa sta obe «realistični» zgodbici: «Naš mali» in «Ciganka». To je resnično življenje, vjeto v občutno srce ter prikazano ne= prisiljeno in nevsiljivo. Glavo bi stavil, da bosta tudi malčkom še najbolj všeč. Kratka «Stara legenda« ima lepo jedro, a zadnji stavek bi jaz črtal. «Gospod in Peter orjeta« je prav tako kakor «Ave Maria!« bolj pogreta, nego na novo povedana stara historija, «Sanje» pa so mi spet pustile lep spomin. Bogve kako se torej s to knjižico naše mladinsko slovstvo, kakor pravimo, ni obogatilo: toda ker bi štiri, pet teh povestic le lahko presadili tudi v dober zbornik za mladino, smo z njo lahko zadovoljni. — Prvi dve zgodbi je bogato okrasil Ivan Vavpotič s prav lepimi in primernimi risbami.                                              /. P-k.
Prosper Merimee: Karmen. Poslovenil Vladimir Levstik. V Ljubljani 1921. Natisnila in založila Zvezna tiskarna. Narodna knjižnica, snopič 32. in 33. Str. 96.
Merimeejeva knjižna prtljaga ni dokaj velika, toda dragocena. Pri nas je Merimee še malo znan. Pisec teh vrstic je ponašil korziško novelo M a 11 e o F a 1 c o n e, sedaj pa je prišla še gornja knjižica. Če hočemo do dobra pronik^ niti v umetnost slovečega slovstvenega mistifikatorja, se nam je seznaniti z njegovim značajem. Taine, ki je osebno občeval z njim, ga predstavlja kot malce okornega moža mrzle vnanjosti in povsem angleške pravilnosti: ali pod ledenim videzom je skrival dojemljivo dušo in rahlo srce, česar pa v svojem skepticizmu ni maral kazati. Zakaj nad vse se je bal biti smešen, kakor Stend= halov junak Julijan Sorel v Rdečem   in   črnem.
Mnogo mu je do svojih umotvorov, a tega noče priznati. Zato se rajši dela zgodovinarja ali starinoslovca, ki beleži spomine s potovanja. Potemtakem je njegovo pisanje, vsaj na zunaj, videti manj objektivno nego n. pr. Bevleovo. V jedru pa je popolnoma stvaren. Dokaz temu njegove mojstrovine: Letopis Karla   IX.,    Colomba,    Tamango,    Matteo   Falcone,    Carmen.
Kot pravi umetnik gradi Merimee pozorno in prozorno, pa bila novela še tako neznatna: dogodek se razvija vselej v prikladnem sorazmerju. Kjer bi romantiku snov narasla v zajeten snopič, je on opravil na 20 straneh. Zategas delj pa je njegova kratkoča tolikanj natrcana in naprčena. Pokrajino vam predoči v nekoliko potezah.
Merimee se vešče brzda v pripovedovanju kakor človek iz dobre družbe, ki ni nikoli preglasen. Preprosto in pokojno razklada najhujše grozote. Ne morem se ubraniti prispodobe z nekim Zorillovim svečenikom, ki drži v eni roki molek in mirno zebra očenaše, z drugo pa reže grlo svojemu protivniku.
Dočim je Hugo pretvarjal roman v zgodovinske slike ali v simbolične speve, dočim ga je Sandova preplavljala z lirizmom, dočim je Balzac pretresal v njem socijološka vprašanja in ga je Stendhal rabil kot orodje za dušeslovna opazo* vanja, je Prosper Merimee zgolj artist:v umetnost radi umetnosti. Tu pojmujemo, koliko veljajo teorije pri ljudeh, kateri jih uporabljajo.
Vendar dovolj. Južnega Slovana bo privlačil Merimee poleg vseh svojih vrlin tudi kot natvezač, ki je priobčil zbirko «ilirskih» balad z naslovom G u z 1 a (gosli), Rusa pa zanima kot eden prvih med Francozi, ki je proučeval rusko leposlovje v izvirniku, ga prevajal in tolmačil svojim rojakom.
—   187   —
X
Književna poročila.
X
O ^Levstikovi prestavi moram reči, da je vseskozi vestna in vzorna, kon* genialna z originalom, kakor je bilo, pričakovati pri tako delavnem prelagatelju. Njegove uvodne besede o avtorju so v Merimeejevem slogu bistvene in vnik* ljive. Omenil bi samo dvoje netočnosti, ki jih je po vsej priliki skotil tiskarski škrat. Gledišče Klare Gazulove je obelodanil Joseph 1' Estrange ne J. d' Estrelle. C a r m e n je prišla nekaj let pozneje na svet, nego čitamo v uvodu. Je li «sesljati» (str. 11.), ki pomeni v slovenščini ccgovoriti s namesto š», primeren izraz za «aspirer»? V mojem narečju bi se dejalo «slekati». Doslej sem smatral «garje» (63) za žensko stvar kakor njih grško4atinsko osnovo «agria». «Romanščina» (93) za ciganščino ni priporočljiva, ker nam znači že drugo jezikovno skupino. Korektura Dodatka (89—95) ni bila brezhibna, saj so posamezni stavki zablodili med opazke na str. 11., 87. i. dr. Dr. Breznik bo ugotovil, da se Vladimir Levstik ne strinja v vseh podrobnostih z njegovim pravopisom, pomot v ciganskih citatih pa ne bo nihče zapazil.       A. Debeljak.
Časopis za slovenski jezik, književnost in zgodovino. III. letnik. Urejajo in izdajajo: Fr. Kidrič, R. Nahtigal, Fr. Ramovš. Ljubljana. 1921—1922. 162 str. 38 Din.
Velikodušna podpora pokrajinske vlade in požrtvovalnost naročnikov in so* trudnikov sta omogočili, da se je lahko zaključil tretji letnik tega znanstvenega glasila, ki se vedno lepše razvija. Tako je ta letnik obenem tudi lep dokaz naše kulturne žilavosti, ki zmaguje celo čase, ki so, kakor n. pr. današnji, po* topljeni v popolnoma nasprotne interese.
Bogato znanstveno gradivo, ki ga prinaša v tem letniku osem znanstvenikov, je izbrano in urejeno tako, da lahko poleg strokovnjakov zanima tudi širše izobraženstvo. Na prvem mestu stoji članek prof. Nahtigala o instrumentalu ženskih substantivov ednine (ženo, ženoj, ženov, ženom), ki ga je pariška «Revue des etudes slaves« (II, str. 169.) takoj pozdravila kot neizmerno važen donesek h karakteristiki in klasifikaciji slovanskih jezikov tako glede njih zgodovin* skega razvoja kakor glede njih današnjega medsebojnega razmerja. P. Skok in F r. »R a m o v š razlagata postanek slovenskih krajevnih imen «Oglej» in «Celje». Fr. Ramovš je poleg tega prispeval še celo vrsto razlag slovenskih besed, med katerimi bo v prvi vrsti širšo javnost zanimal pač «Kobarid». Enako po* zornost zaslužijo Skokove razlage naših svetniških imen, posebno rešitev že več ko stoletne uganke, ki je mučila naše jezikoslovce že od Kopitarja naprej, namreč, kako je nastalo ime «Jernej». R. Nahtigal prinaša novo gradivo za raz* lago besede «prešuštvo», A. B a j e c razpravlja o prvotnem padajočem naglasu v rezijanskerc narečju. J. Kelemine slovarski doneski iz domačega narečja, ki jih jezikoslovno tolmači, so komaj začetek in se bodo nadaljevali. Naj bi naše izobražence, ki se zanimajo za našo govorico, podžgali, da bi se zopet lotili zbiranja našega besedja. To delo se je svoje dni smatralo za nekako častno rodoljubno delo, danes pa je popolnoma zanemarjeno. Potrebno je ravno tako, kakor je bilo pred petdesetimi leti; povrh pa imamo danes tudi mnogo več stro* kovnjakov, ki tako gradivo za svoje študije potrebujejo.
Nekak......značilen    simbol    naše   znanstvene   preteklosti   so    Fr.  Kidriča
«Opombe k protireformacijski (katoliški) dobi v zgodovini slovenskega pismen* stva», ki so potekle iz^ piščevih sistematičnih raziskav našega starejšega slovstva. Ta članek je v ozki zvezi s člankom istega pisca «0 sumljivih naslovih knjig v zgodovini južnoslovanskega pisemstva reformacijske dobe», ki ga je prinesla praška «Slavia» (I, 360—378), in «Doneski za zgodovino slovenskega lekcionarja in slovenske pridige od konca srednjega veka do leta  1613.  (1699.)>sKki ga  je
r

18ft                                                 Hv
f  if-t^ihr^tZ   ''