Spomini iz otročjih let.
(Piše L. Černej.)
17. Šala — pa hudobija.
S|wMateri otrok li ni šaljiv?  Šaljivost in mladinav to se ne da ločiti! In
©p(| kdo bi neki zameril otroku zaradi šale, če je primerna, poštena ? A
*5Sg$& t0 je ravn0 kn^ da  med primernostjo in neprimernostjo ni nikjer
plota in da človek lahko zajde, da sam ne ve, kdaj in kako. Iz nameravane
neumne šale pa tudi lahko  postane nenameravana hudobija  s slabimi po-
sledicami-------—
Imeli smo pri hiši pestunjo. Deklica je bila stara kakih dvanajst ali trinajst let. Varovala je bratca in pazila na-me. To poslednje ni bilo lahko; kajti bil sem živ in nagajiv in prizadeval sem deklici mnogo skrbi in pre-glavice. Bila je torej vsa srečna, če me je mogla kakorkoli zamotiti, da so odbrenčale vsaj za nekoliko časa nemirne muhe \z moje debele glave. No, in motila se je pač tudi sama rada, saj je bila z menoj vred otrok, naj si polovico starejša.
Nekega dne, ko je bratec spal, me je vozila pestunja v vozičku po dvorišču. Pa ne smete si misliti takega spletenega vozička na prožnih peresih,
-»«3     87     L*-
kakoršne imajo pri gosp6di za otroke. Tak bi me pač ne bil držal, pa tudi veselil ne. Moj voz je bil od lesa in dobro okovan. Zgoraj je imel leseno kripco.
Vozil sem se vedno rad, tako tudi ta dan. Ko pa mi je bilo vendar dovolj, sem se začel norčevati. Vstal sem in napravil, kakor da bi hotel pasti z voza. Varuhinja je prestrašena zakričala. To mi je ugajalo in še večkrat sem ponovil isto šalo. Kmalu pa sem se naveličal tudi tega. Šinilo mi je nekaj drugega v glavo. Skočil sem z voza in rekel pestunji, da naj sede nanj. Dolgo sem ji moral prigovarjati, predno me je ubogala. Tedaj pa sem jo peljal čez dvorišče proti isti strani, kjer je tekel potok. Mislil sem jo po-strašiti, da jo bom zavlekel v vodo, in potegnil sem voziček nekoliko hitreje proti potoku. Pestunja je zavpila strahu. To mi je bilo dosti in hotel sem ustaviti voz. Ker pa je bilo k potoku precej navzdol, mi to ni bilo več mogoče. Brcnilo me je daleč v stran. V istem trenutku se ie prekucnil voz v potok in se poveznil na pestunjo. Dasi ni bila voda globoka, je bila deklica vendar v nevarnosti. Joj, kako sem kričal na pomoč!
Prihiteli so domači in potegnili mokro dekle in voz na suho------—
Kar je potem z menoj bilo, mi ni treba praviti. Zastonj sem zatrjeval starišem, da sem hotel pestunjo le 'za šalo zastrašiti, zastonj sem obljuboval, da ne bom nikdar več —  — —
No, kazen sem prav udano prestal. Bolelo me je le to, da so me zvali — hudobneža. Ves dogodek se mi je vtisnil globoko v spomin. Ko bi postal še enkrat otrok, take šale pa bi res ne napravil nikdar več!