230
Marjetica.
Slovenska narodna pesem.   Zapisal Jos. Levi en i k. *)
Tamkaj stoji pristavica,                     Zakriči: joh! o joh! gorje!
O, jov! tamkaj stoji pristavica.        O, jov! kaj so naredli mi ljudje t
v             t
Na pristav'ci je Marjetica,                Se vpije, joka prestrašno,
O, jov! na pristav^i je Marjetica.     O, jov! za potolažit je ni b'lo.
Ino mi ziblje sinika,                          Gospod je ravno z jage šel,
O, jov! poldrago leto starega.          O, jov! prestrašno mi je ostermeL
Aja, ležaj! preljub' moj sin,             Kaj pa ti je, Marjetica?
O, jov! dab' že ti skoraj velik bil.      O, jov! da si tako objokana.
Saj boš verbal sedem gradov,          Blagi gospod! Vaša gospa,
O, jov!  sedem gradov, devet pri-      O, jov! so mi največ sovražnica.
stav. **)
To je slišala žlahna gospa,              Zaklali so mi sinika,
O, jov! žlahna gospa sovražnica.      O, jov! dobila sem ga mertvega.
Hitro je tekla v s vitli grad,             Gospod hitro v grad jadra,
O, jov! svoj hudobni naklep speljat.      O, jov! od jeze ves on trepeta.
Leseni, lesem, dekla moja!               Gospod raz konja skočil je.
O, jov, lesem, lesem dekla moja!      O, jov! hitro gr.spo poklical je.
V  roko vzemi ojstri nož,                  Kaj pa imajo kervav predpas? O, jov! in pojdi na pristavico!         O, jov! kar je nenavadno pri nas.
Zakolj Marjetci sinika,                      Petelinčke sera zaklavala,
O, jov! poldrugo leto starega.          O, jov! sem Vam kosil napravljala.
Ven z njega vzemi jeterca,               Pojdva na ganke visoke,
O, jov! tud pljučica in serčice.        O, jov! gledat te polja radoljške!
„Žlahna gospa! jez t'ga ne strim,      Da bova mal' špacirala,
O, jov! rajši "svojo službo zgubim".      O, jov! en mal' se pogovarjala.
v
Lesem, lesem, mojškra moja!          Sla sta na ganke visoke,
O jov! lesem, lesem, raojškramoja.      O, jov! gledat te polja radoljške.
V  roko vzemi ojster nož,                  Prime jo za erjave, lase,
O, jov! in pojdi na pristavico!          O, jov! verze jo čez ganke visoke.
Zakolj' Marjetci sinika.                     Bodi prokleta kača ti,
O, jov! poldaujro leto starega.**   » 0,^ jov! za vselej spred mojih oči!
„Žlahna gospa! jez tega ne strim,      Tok dolg' imaš zavdana bit', O, jov ! rajši svojo službo zgubim".      O, jov! da se ti tukaj spokoriš.
Sama popade ojstri nož,                    Tukaj naj zraste lipica,
In šla je na pristavico.                      O, jov! lepa zelena lipica.
Zakolje Marjetci sinika,                    Kadar tako debela bo,
O, jov! poldrugo leto starega.          O, jov! da scela zibko nared6.
Pa z njega vzame jeterca                  Rodil se bode sinček mlad,
O, jov! tud pljučica in serčice.          O, jov! on bo v taisti zibki spal.
K je Marjetca prišla domu,               Kadar bo novo mašo pel,
O, jov! še se mi čudi premočno.       O, jov! kačjo podoba  ti bo vzel.
Vselej, ko sem šla rut'ce praf,        Postala bodeš spet gospa,
O, jov! vselej si jokal po meni.        O, jov! kakor si od začetka b'Ia.
Danes pa tako terdo spiš,                 V tem gradu se imaš pokorit!
O, jov! da se clo nič ne prebudiš!      O jov! da Boga zadosti storiš.
v
Se mi razveže sinika,                        Zdaj  se pa jaz z grada podam,
O, jov! zagledala je mertvega.          O, jov! tebi ga za stanovanje dam.
Vidi ga v zibki ležati,                       Snidla se bova enkrat spet,
O, jov! vidi ga v kervi plavati!        O, jov! tamkaj pri ljubemu očet\
*) Pričujoča   pesem   speva  žalostno  dogodbo.   ki   se  je   pripetila njega   dni  na   Pustem   gradu (^VValltnburgJ   na  Gorenskem. Razvaline   imenovanega   gradu   sloje   na   ster.oem   gričku   blizo ceste, ki derži iz  Kamne gorice  v Radoljco, in se že več stoletij krepko ustavljajo zobu nemilega časa.    Dogndba, o kateri pesmica govori, je med ljudmi sploh znana;   da bi bila pa povest le-ta, — razun v gospod   dr. Toman-ovih »Glasih dorao-rodnih"  — v zvezani besedi ohranjena, mi doslej ni bilo znano. Zlo vesel sem bil toraj, ko  sera jo nedavnej prav po nevedoma slišal prepevati* — ima   namreč   pesem   tudi  prav   mili   napev. Zapisal sem jo ter jo podam „Novicam", da se otme pozabljivosti **} Pustograški gospod je   živel   v pregrešni   zvezi z Marjetico in bil nezakonski oče njenega sinčeka ;   od  tod up matere na bogato dedšino.                                                             Opomb. pis.