Prišlo je, Itar se je leia pripravljalo Prvo razdobje vojne med velesilami je zaključeno s podpisom pogodbe o premirju med Francijo in državama osi Berlin-Rim (Nemčijo in Italijo). To razdobje se je končalo s porazom Francije. Razmotrivanja, ki splošno zanimajo duhove ter se vršijo ob tej priliki po časnikih in zasebnih razgovorih, imajo za predmet dogodke v neposredni preteklosti in takšne, ki se bodo vršili ali se vsaj pričakujejo v bližnji bodočnosti. Ob vsakem mejniku razdobij se hoče uveljaviti človeški duh, bodisi s kritiko preteklosti bodisi s prerokovanjem o bodočnosti. S prerokovanjem stopi človek na negotov teren, kjer mu prav lahko in rado izpodrsne. Tako je ob izbruhu in razpletu vojne mnogoteri nastopil z napovedmi razvoja in konca, ki jih je dejansM izid popolnoma demantiral ter tako izpričal, da dotičnik ni ne velik ne mal in sploh noben prerok. Trdnejšo podlago ima pod nogami, kdor stopi na teren kritičnega razmotrivanja o dovršenih dejstvih, njihovih vzrokih in nasledkih. Ko je vrhovni poveljnik francoskih armad general Weygand bolestno vzkliknil:. »Francoske armade so poražene«, se je svet vprašal, zakaj se je to zgodilo, in sicer v primeroma tako kratkem času. Novl predsednik vlade maršal Petain je dal strmečemu in vprašujočemu svetu odgovor, sestavljen s kratko in jasno določnostjo starega vojaka: »Francija je imela premalo naraščaja, premalo orožja in premalo zaveznikov.« S tem so bili izpovedani neposredni razlogi vojaškega poraza Francije. Boriti se je morala proti ogromni številčni premoči z nezadostnimi divizijami, z nedostatnim, deloma zastarelim orožjem in brez zadostne zavezniške pomoči. Anglija je sicer poslala v pomoč nekaj divlzij, toda niti polovice tistih divizij, ki jih je Francija morala držati v pripravljenosti na francosko-italijanski meji. Maršal Petain pa je v svoji veliki odkritosrčnosti tudi naniign.il na nek razlog, ki sega globlje in leži na moralnem področju, in to je uživanjaželjnost in pomanjkanje požrtvovalnosti, ki sta zajeli francoske ljudske množice in osobito mladino po zmagovitem zaključku svetovne vojne v jeseni 1918. S tem je stari maršal, ki je sam veren katoličan, pokazal na rak-ranb francoskega narodnega organizma: na materialistično, zgolj materiji, telesu, uživanju služeče življenjsko naziranje ljudskih množic. To naziranje je vcepljala mladini od nežne detinske dobe do doraslosti državna francoska šola, ki je bila ne samo brezverna, marveč tudi protiverna in protibožna. Med obtožbami, ki jih je v teku vojne neposredno pred vojaškim porazom dvignil zoper službeno Francijo nadškof v Bordeauxu, monsignor Feltin, in o katerih smo v zadnji številki poročali, se nahaja tudi tale: »Vzdržuje se še vedno javni pouk, ki je oropan vsake krščanske misli. Vzgajamo mladino, ki Kristusa ne pozna. Obenem učimo moralo, ki je brez podlage.« Šola je bila pozorišče, kjer je izživljalo svoje lažnivo svobodoumje do najvišje stopnje poljubnosti državno učiteljstvo, ki ni bilo nacionalno, marveč po veliki večini socialistično in komunistično. To učiteljstvo je vzgajalo francoske otroke ne samo v popolni brezbrižnosti za varstvo domovine, marveč tudi za prepričane antimilitariste in dosledne sovražnike obstoječega reda in vsake religije. Ker vlada na Francoskem že dolgo časa veliko pomanjkanje duhovnikov, ni bilo na vasi nobenega činitelja, ki bi bil sposoben in voljan, da bi takšnemu učiteljstvu stopil na prste ter prevzel obrambo velikih verskih in narodnih idealov. Državna prosvetna uprava pa ni imela ne smisla ne volje ne ugleda, da bi se postavila v bran proti razdirajočemu delu učiteljstva. Takšna mladina je vzrastla is državnih šol. Pri vstopu v življenje je aprejela to mladino v svoje območje levičarska politika, kl ji je zadnja leta francosko volilstvo izražalo avoje zaupanje. Levičarske stranke (framasoni, svobodoumne meščanske stranke, sociallsti in komunisti) so tvorile večino parlamenta, iz njenih. vrst so prihajale francoeke vlade, ki so navadno tudi naglo odhajale. Te stranke si niso upale povedati ljudstvu, da bo Francijo rešila le akrajna delavnost, napor vseh sil in železna disciplina, ker bo drugače 40 milijonov Francozov podleglo 80 milijonom Nemcev ob katastrofalnem padcu rojstev na Francoekem. Namesto tega so propovedovale in ljudstvu obljubljale kot najvišji življenjski cilj: nasičenost z gmotnimi dobrinami in uživanje življenja, delavcem pa še posebno čim višje plače in čim manj dela. Levičarska večina, ki je vodila Francijo vsa zadnja leta, je propagirala stališče: »Jejmo, pijmo, plešimo, uživajmo življenje!« To ae je godilo naprej tudi potem, ko je narodni sodalizem proglašal načelo: >Nemcem ni treba surovega masla, pač pa kanonov!« Tako je naposled prišlo to, kar se je leta prlpravljalo.