Vinko Beličič I Soneti
Posvečena mladost
Gospod, posvetil sem Ti mlada leta: k svetlobi pot, ki v večnosti naj mine. Ti veš: v kaluže silijo stopinje in ozka steza v trnje se zapleta. Na nitki moja je mladost ujeta, a ne pustiš me v spenjene globine. Oblaki razbeže se, sonce sine — očiščen se iskrim ko rosa s cveta.
Vse, kar boli me, česar čas ne zbriše, prinašam v dar Ti ko otrok na dlani. O daj, da bo srce čezdalje tišje! Svetilnik moj do konca dni ostani: ko zadnji val zažene se najviše, prestrezi v mir me Svoj nad oceani!
Molitev za domovino
Pred veki so nam Tvoje roke dale te zemlje kras in bol: gora višine, potoke, griče, jezera, doline in okno v svet — opojni dih obale. Viharjem zoperstavljajo se skale. Ti hotel si, da rod naš ne premine, in šli smo skozi solz, krvi ožine, graščinski bič in turških konj navale.
Glej, ob mejnike pljuska tuje morje. Ne daj, da se pred kelihom trpljenja koleno upogne! K soncu zre naj, kdor je napil se Lepe Vide hrepenenja! Očetna vera bodi pot v obzorje, beseda materina slast življenja!
Dekletu
Iskal sem te z nemirom, bolečino v viharnih urah. V sleherni minuti so dvigale me angelske peruti, smeh satanski me vlekel je v globino. Pomladi čakal sem, da njeno vino me opoji, da duša moč začuti, ki z njo bi okrepljena mogla vzpluti iz zemske stiske v svobodno sinjino.
Zdaj z jasnimi očmi zreš toplo vame. Ko krog in krog je cvetje, žvrgolenje — ne čudi se, da slast me ne zajame! Saj, če te odplavi mi spet življenje, za sleherno bom kapljico omame izpil pelina čašo v pozabi j en je.
Himna ljubezni
Ti si ozvezdij divna harmonija, neba sinjina v zmagoslavni vesni, si jabolčnega cvetja duh prelestni in slavčkovega petja melodija. Ti vetra si šepet, ki me ovija z brezčasnostjo, si sonca žar nebesni, skrivnost si, nedoumna v noči kresni, in draga si mi kakor domačija.
O, več ne ugasni mi, podoba bleda, oči premila luč, več mi ne beži, ne umolkni več, pojoča mi beseda! Z vezmi ljubezni trdno me poveži, ki nosiš slast poročnega obeda, me spremljaj do usojenih obrežij!
Piščalka
»Ko se od doma posloviš, bi rada piščalko s tvoje rodinske dobrave.« Trosile cvetje sape so igrave na pismo, slišal se je klik strnada. V kostanjevem je grmu veja mlada porezana solzila se na trave. Piščalko, usta in oči sanjave zlatila je pokojna luč zapada.
Glej: v Rodinah je zrasla, narejena bila na samo je nedeljo belo, v spomin ti na tišino izročena. O, da srce bi v njenih zvokih pelo, ko boš ljubeča mati, zvesta žena in bo telesa cvetje že uvelo!
Dobrotni smrti
O blaženost ljubezni in grenkoba! Ti sončna pot srca, nedoumljiva me vodiš, svet se mi vse bolj odkriva, vse bolj utruja me, boli svetloba. Upepelila se je sanj otroških doba, na ramah je življenja teža siva, je trud in znoj. Ko bo požeta njiva, pojenja žar, zastre me senca groba.
Tedaj prišla boš bela, zvezdnokrila,
izsrkala drhteče mi pozdrave
in na srce me tiho poljubila.
Ugasle, umolkle bodo te dobrave.
Vsevdilj mi bo sijala zora mila
ob večnem, sladkem psalmu iz daljave.