maribor, 1. II. 1973
študentski list
številka 5f letnik XIII
UČINKOVITOST VISOKOŠOLSKEGA ŠTUDIJA
Ob impozantnih vzponih, ki jih prikazujejo jugoslovanske visokošolske statistike, en /  ---------------
podatek izkazuje hudo neambiciozno tendenco nanaša se na število diplomantov. Skoraj L
celo zadnje desetletje se tu številke domala ponavljajo in to kljub temu, da se veča število 1
študentov in učiteljev, da produktivnost visokega šolstva upada in da je danes glavno zdi	j	-Ф'	*	'
povsem očitna ugotovitev, da produktivnost visdkega šolstva upada in da je danes glavno
vprašanje, kako ga pripraviti k večji učinkovitosti.	I-------------->
Produktivnost in učinkovitost. Nismo na dobri poti, če oba pojma pomešamo.
Produktivnost je sintetičen pojem in označuje napor, da bi bolje zadovoljili osebne in družbene potrebe. Prenagljena je pogostna postavljena trditev, daje produktivnost univerze upadla. To bi pomenilo, da se je zmanjšalo število diplomantov, da so ti diplomanti družbeno manj koristni kot so bili prejšnji, da univerza ustvarja manj novega znanja, da slabše skrbi za kulturno dediščino itd. Nedvomno današnja (vendar zelo spremenjena) univerza bolje služi družbenim ciljem, kot bi služila univerza visokega šolstva v porastu, toda manj intenzivnem kot bi bilo treba sodeč po družbenih pričakovanjih in vloženih naporih. Podroben obračun o tem pa je odgovorno in zahtevno opravilo, ki terja veliko časa in analitične sposobnosti.
Drugače kot produktivnost, ki jo opazujemo na daljše razdobje, merimo učinkovitost v določenem trenutku. Nanaša se na optimalno kombinacijo faktorjev izobraževalnega procesa, da bi proizvedli določen volumen tistega, kar od izobraževanja pričakujemo in to ob najmanjših stroških. V glavnem obravnavamo kot faktorje izobraževalnega procesa študenta, učitelja in vložena finančna sredstva. Diplomant je za nas proizvod izobraževalnega procesa.
Na splošno niti visoko šolstvo niti širša javnost nimata prave predstave o vrednosti študentovega časa. Skromno rečeno je gospodarjenje s tem resursom lahkomiselno. Študent je potencialno delavec z vsaj srednjo izobrazbo, z letnim zaslužkom okoli 20.000 din in to bi nam morala biti orientacija, ko obravnavamo osip, podaljševanje študija, prenapolnjenosti študijskih programov s preživelo materijo, tratenje časa in potrpljenja z jalovimi študijskimi metodami itd. Študentov čas pa je ovrednoten tudi še skozi aspekt direktnih stroškov izobraževanja. Danes se ti stroški priznavajo v višini od 3.000 do 13.000 din na študenta, na splošno pa predstavljajo točko, v kateri se najbolj oddaljujemo od razvitih visokošolskih sistemov. Ta takoimenovani „izobraževalni standard" je ključno vprašanje gospodarjenja s študentovim časom. Sedanje razmere nam kažejo zelo čist odnos manj ko je vloženih sredstev na enega študenta, večje mora biti število vpisanih študentov, da bi iz njih na koncu dobili diplomanta. Ali povedano drugače - cenejši kot je posamezen študent skozi študijsko leto, dražji je na koncu študija diplomant.
Seveda ne smemo prezreti tudi nekega drugega vidika; namreč kvalitetne študentske populacije. Ce raziskave kažejo, da se na visokošolske zavode vpisuje določen odstotek študentov, ki za tak študij niso sposobni, potem moramo razmisliti o sistemu, ki bo uveljavil princip, da zaključni izpit srednje šole ni kvalitetno isto kot dokaz sposobnosti za katerikoli visokošolski študij.
V glavnem je vsem jasno, da učinkovitost učitelja ne gre ceniti z vidika logike industrijske proizvodnje. Učitelj, ki poučuje 60 učencev ni učinkovitejši od onega, ki poučuje 20. Tudi v visokem šolstvu se z odnosom med številom učiteljev in številom študentov pazljivo ukvarjajo in skušajo določiti optimalna razmerja. Morda v tem pogledu slovensko visoko šolstvo niti ni toliko izpod norm razvitih visokošolskih sistemov (z nekaterimi velikimi izjemami, seveda). Tu je vsekakor očiten pozitiven vpliv politike RIS-a. Toda težava je v izredno nizkem vrednotenju učiteljevega dela.' Nadomestilo, ki ga dobi naš visokošolski učitelj za vloženo delo, je povprečno petkrat nižje od mezd, ki sojih deležni njihovi kolegi v razvitih deželah. Tudi v domačih razmerah so njihovi dohodki precej pod vrhom. Dogaja se zato, da si del učiteljev „prostovoljno" povečuje obveznosti izven šole, da bi po tej poti zadovoljil svoj materialni interes. S tem pa je njegova polnovredna angažiranost v študijskem procesu močno zmanjšana in to se izraža tudi v podatku, da število diplomantov na enega učitelja vztrajno pada.
Nerešena materialna vprašanja skozi daljše razdobje in pa tudi številni manj opravičljivi (subjektivni) razlogi so pogojevali nekatere neustrezne kadrovske zasedbe učiteljskih mest. Procesu preverjanja strokovnih kvalifikacij visokošolskih učiteljev, ki je v teku, je zato treba dati najširšo podporo in poudariti doslednost.
Nekatere ugotovitve ob pomenu finančnih sredstev v izobraževalnem procesu smo nakazali že ob obravnavanju prvih dveh faktorjev. Na tem mestu moramo poudariti, daje bilo v Sloveniji marsikaj storjenega, da bi izpopolnili sistem meril, po katerih se sredstva delijo znotraj izobraževanja. Res je, da kombinacija
formalnih kriterijev še vedno ni takšna, da bi ustrezno stimulirala učinkovitost in se dogaja, da kar dobro financiramo nekatere visokošolske študije, kjer bi težko dokazali uspehe. Toda glavni problem vendarle ni tu, pač pa v skopih globalnih sredstvih za visoko šolstvo. Ce bi nam do leta 1975 uspelo dvigniti finančna sredstva na študenta na povprečnih 15.000 din, potem bi si lahko zamislili tudi neke bistveno spremenjene razmere v visokem šolstvu iz česar bi lahko rezultirala večja učinkovitost. Ali drugače: če bomo leta 1975 lahko rezervirali 30 starih milijard za redno dejavnost visokih šol ob ustreznih naložbah v sodobno študijsko tehnologijo, bomo lahko upravičeno teijali tudi povsem drugačne delovne uspehe. To bi bil tudi korak, ki bi nas na 25 let približal razvitim visokošolskim sistemom.
Ugotoviti moramo, da ponekod tak nivo že dosegamo in presegamo, pa to v glavnem nima nobenih posebno radikalnih posledic v pogledu večje učinkovitosti. Zvečana finančna sredstva torej niso noben avtomatizem, saj ob nesmoterni porabi prav lahko ostanejo brez vsakega haska. Smotrna poraba pa je ista kot moderni koncepti študiranja, ki sc tam, kjer ni kvalitetnih učiteljev in sposobnih študentov pač ne morejo uveljaviti.
Da bi v naslednjem obdobju uspeli zvišati stopnjo učinkovitosti visokega šolstva, moramo poleg že naznačenih vprašanj, paziti še na nekatere druge elemente.
Lokacija visokošolskih zavodov. Z njo lahko zelo uspešno vplivamo na stopnjo izkoriščenosti intelektualne rezerve naroda, oblikujemo kulturno sliko nacionalnega prostora in vzpostavljamo nove interakcije z gospodarsko sfero. To so vidiki, ki odločno podpirajo idejo o ustanavljanju druge slovenske univerze v Mariboru in koncepcijo policentričnega razvoja visokega šolstva sploh.
Optimalna velikost šol in visokošolskih centrov. Skladno z definicijo in cilji, ki stojijo pred visoko šolo ali univerzo sc oblikujejo tudi norme njihove optimalne velikosti. Glede na to se za obstoječo univerzo, ki bo morala zadržati karakteristiko osrednje~nacionalne visokošolske ustanove, sodi, da njena velikost ne bi smela prerasti 15.000 študentov. Tudi to je orientacija za oblikovanje drugega univerzitetnega centra, za katerega pa zopet ne bi bilo optimalno, da bi vpisoval manj kot 5.000 študentov.
Racionalnost kapacitete. Gornja dva elementa sta odločilna za	izkoriščenost	prostora	in	opreme.
Odločitev o lokaciji je v tem pogledu samoumevna determinanta. Določitev mejne velikosti pa je prav tako bistvena determinanta, saj je iz tujih izkušenj znano, da so velike kvantitativne spremembe pripeljale univerze v situacijo, da so morale opustiti večino dotedanjih učnih kapacitet, ker jih je bistveno povečana masa študentov prisilila k čisto drugačnim arhitektonskim konceptom.
Politika vpisa. Glavne alternative v tem pogledu so nam iz sedanjih proučevanj znane. Gre bolj za odločitev. In ta bo prav gotovo povezana s spremembami v sistemu srednjega šolstva, ki so v pripravi.
Režim študija. Predvsem je treba afirmirati pravo vrednost študentovega časa. To mora pripeljati do odprave praznin, oziroma lažno ali neustrezno izpolnjenih intervalov v takoimenovanem študijskem letu in do splošnega skrajšanja študija.
Vsebine študija. Visokega šolstva ni mogoče diferencirati po profilih kot jih terjajo kratkoročne zahteve gospodarstva. Metodologija oblikovanja študijskih vsebin mora biti zasnovana na konfrontaciji avtonomnega razvoja znanstvene discipline in njene dolgoročne aplikacije v nacionalnem proizvodnem potencialu. Taka usmeritev pa še zdaleč ne izključuje diskusijo o uporabnosti v šoli pridobljenega znanja, saj vedno bolj očitno pri mladih izobraženih ni narobe to, da ne bi znali, ampak da znajo narobe.
Studijske metode. Problem učinkovitosti je tudi v lem, da del učnega	osebja ni	uspel	obdržati	niti
tistega nivoja pouka in tiste tehnologije študija, kije bila nekoč na naši univerzi že uveljavljena. Dejstvo je tudi, da mentorskega sistema, programiranega študija, računalniške metodologije itd., kar vse bi nedvomno lahko vplivalo na večjo učinkovitost, nismo vpeljali na nekaterih višjih letnikih in fakultetah, kjer za to obstojajo povsem ustrezna razmerja med študenti in učitelji. Tudi tu se vztraja pri starem načinu predavanja. Pri zapravljanju časa. Kadar gre v teh primerih za stare učitelje, ki težko spremenijo način svojega dela, se to še razume, če pa se te navade ih metode reproducirajo pri mladih univerzitetnih delavcih, potem moramo proti temu takoj in odločno ukrepati.
V merilih za financiranje pedagoškega dela bi veljalo predvideti posebne stimulacije in splošno podporo tistim učiteljem, ki uvajajo nove študijske metode in študijsko tehnologijo. Strokovno zasnovani in ustrezno dokumentirani so taki poskusi enakovredni raziskovalnim projektom in jih je treba tako tudi obravnavati.
, ^	1	RANCI	P1VI	C
W lin Lnfa
druga,
OBISK V CELJU
PRED NEDAVNIM SMO OBISKALI PODRUŽNICE VEKŠ IN PA
V CELJU IN SE POGOVARJALI S PROFESORJI IN ŠTUDENTI TEH ODDELKOV.
NAJPREJ SMO SE POGOVARJALI S PREDSTOJNIKOM ODDELKA VEKŠ. STROKOVNIM SODELAVCEM PROF. LOJBNERJEM, IN MU ZASTAVILI NEKAJ VPRAŠANJ, KI ZADEVAJO SAM POLOŽAJ INSTITUCIJE KOT TAKE IN NJENO VLOGO V IZOBRAŽEVALNEM PROCESU.
KATEDRA: Tov. profesor, kateri so bili osnovni razlogi, ki so botrovali ustanovitvi oddelka visoke ekonomsko-komercialne šole v Celju?
PROF. LOIBNER: O ustanovitvi tega oddelka v Celju srno veliko pisali v dnevnem časopisju. To so bili članki v Delu, Celjskem tedniku in tudi v nekaterih študijskih časopisih. Bila sta dva vzroka. Prvi, da bi omogočili študij tistim, ki se sicer ne bi odločili za nadaljevanje študija. Če ne bi bilo tega oddelka v Celju, bi mnogi, ki obiskujejo ta oddelek, bili verjetno v službi. Bržkone bi se izobraževali v službi, mi pa vemo, da je redni študij kljub vsemu kvalitetnejši od izrednega. Če je kvalitetnejši, pomeni, da je dano mnogo več možnosti študentom, da si pridobijo znanje, če študirajo, kot pa če imajo še službe in družine. Drugi vzrok je bil ta, ker je kadrovska zasedba v nekaterih celjskih organizacijah neustrezna. Mislili smo, da bodo študentje raje ostali v.Celju, če se bodo tukaj šolali in se vezali na določeno delovno organizacijo v času študija. Vezah se bodo na ta način, da bodo dobili štipendijo in tam opravljali počitniško prakso in diplomsko delo. V drugem letniku nam je to v veliki meri že uspelo. Večina, razen redkih izjem, že ima štipendijo, mnogi pa so vezani na delovne organizacije, nekateri tam tudi delajo. Iz Celja je mnogo strokovnjakov odšlo drugam, zlasti v Ljubljano, zato primanjkujejo. Upamo, da se bo tudi ta regija zasitila oz. da bomo dobili dovolj ekonomskih kadrov.
KATEDRA: Menite, da je sama ideja policentralizma v visokem šolstvu, kot je na primer sedaj VEKŠ, najbolj smotrna oblika izobraževanja glede na to, da je del študentov ločen od širše baze in da je večina profesorskega kadra prisiljena, da se vozi na predavanja?
PROF. LOIBNER: Ugotoviti je treba, daje politika visokega šolstva politika SRS, ne pa politika občine Celja, Maribora ah Kranja. Zato bi bilo pričakoyati, da bo ZIS s svojimi organi preko skupščine določil dolgoročni program razvoja višjega in visokega šolstva. Rečeno je bilo, naj bi bil razvoj v Sloveniji v več središčih. Moje mnenje je, da ne moremo imeti v Sloveniji pet univerz, kajti to je nemogoče. Tudi v Mariboru ste se dolgo borili, da ste prodrli, razen tega pa je Maribor čisto drugačno središče kot Celje. Možno bi bilo, da bi bili posamezni oddelki višjih šol dislocirani, se pravi, da bi oddelek v Celju bil v sklopu mariborske visoke šole z določeno usmeritvijo. Tudi v tem primeru je treba takim podružnicam na terenu zagotoviti materialne vire in kadrovsko zasedbo. Vožnja profesorjev na relaciji šestdeset kilometrov, zlasti če bo dograjena nova hitra cesta, ni pretirana ovira. Doseči bi morah to, da bi tudi strokovnjaki iz našega področja prispevali svoj delež pri rasti visokošolskih zavodov v Mariboru in obratno. Mi smo to uresničili v tem oziru, da ima VEKŠ iz Maribora tu strokovne sodelavce, ki pod nadzorstvom naših predavateljev predavajo. Če pa bi se to razvilo še naprej, bi moralo biti sodelovanje pristno v obeh smereh. To se pravi, da bi imeli korist od višjih šol v Mariboru in da bi tudi šole v Mariboru lahko izkoristile kapacitete naših strokovnjakov.
KATEDRA: Orišite mi prosim temeljne aspekte kadrovske problematike, seve, če le-ta sploh eksistira! Se npr. vsi profesorji vozijo, ah jih del biva tu in kakšna je strokovna raven teh, ki žive v Celju?
PROF. LOIBNER; Kadrovsko vprašanje na višjih in visokih šolah se normalno rešuje tako, da rase kader ob višji oziroma visoki šoli, se pravi, da postane študent najprej asistent, da se usmeri v znanstveno raziskovalno delo, da postane nato docent itd. Iskanje predavateljev, ki so strokovni sodelavci, kar je prisotno tudi v Celju in je hkrati dokaz, da je rednih predavateljev malo oziroma, da se za določene oddelke ah oddelke iz rednega študija ne morejo nastaviti redni profesorji. Strokovno raven strokovnih sodelavcev presoja znanstveno pedagoški svet, in sicer na podlagi sodb tovarišev. Glede sodelavcev v Celju jih ima nekaj magistraturo, štirje ah trije pa so profesorji srednje šole.
KATEDRA: Koliko pa jih je v postopku za pridobitev naslovov kot so magister, docent, doktor ipd.?
PROF. LOIBNER: Teh ni. Ti tovariši so prepričani, da bodo to delo opravljali samo začasno in ne pretendirajo na te naslove oz. na visokošolsko kariero.
KATEDRA: Katere oddelke ste formirali v Celju?
PROF. LOIBNER: Imamo samo splošno smer. Sedaj se izteka prvi in tretji semester. Splošna komercialna smer je za naše območje najbolj potrebna, razlog pa je tudi ta, da je v okviru tega oddelka zaenkrat nemogoče organizirati več študijskih smeri.
KATEDRA: In kdaj so se pričela predavanja v prvem semestru?
PROF'. LOIBNER: Prvi semester se je pričel leta 1971 z rednimi predavanji v jeseni. Prvi letnik bo zaključen v letu 1972/73.
KATEDRA: Gotovo bo zanimivo, kako je urejeno vprašanje financiranja. Je le-to povsem v sklopu VEKŠ-a?
PROF. LOIBNER: Financira nas v. celoti občinska skupščina Celje, in sicer na podlagi fakture, predračuna, ki ga sestavlja visoka šola v Mariboru.
KATEDRA: Kako je npr. urejeno materialno stanje študentov? Imajo vsi na voljo stanovanja, razne subvencije pri prehrani? Je politika posojil in štipendij ustrezna?
PROF. LOIBNER: Politika posojil in štipendij je enaka za vse študente v Sloveniji. Vsakdo ima možnost zaprositi po razpisnih pogojih. Možnosti za prejemanje lokalnih štipendij so celo še boljše. Podjetja dajo štipendije dijakom z namenom, da bi jih obdržala doma. V drugem letniku je ta problem v celoti rešen, v prvem le delno in kaže, da bomo za tiste, ki bodo pokazali dober uspeh v prvem semestru, brez težav dobili štipendije. Nekoliko je bilo sicer skepse, kajti v podjetjih mnogokrat podele štipendije, minejo pa leta in leta in iz študentov ni ničesar. Študentje se lahko hranijo v pionirskem domu po ceni, ki velja za pionirje. Hrana je dobra in poceni - kot vedo povedati študentje. Kosilo stane 4,5 ali 5 din, kar je sorazmerno malo. To ne povzroča nobenih težav, kajti za ta študij so se odločili predvsem študentje, ki so tu doma.
V Mariboru in Ljubljani je to drugače.
KATEDRA
IZDAJA STALNA SKUPŠČINA ŠTUDENTSKE SKUPNOSTI MVZ Katedro ureja uredniški odbor:
GLAVNI UREDNIK: DAVORIN KRAČUN ODGOVORNI UREDNIK: JOŽE ZAGOŽEN Sekretarka uredništva: Nevenka Vetrih
Študentska rubrika: Bogdan Lipovšek, Janko Vitežnik, Tone Čeh Notranja rubrika: Mirč Pestiček - urednik, Slavko Gerič, Gorazd Sošter, Mirko Kustec;
Kulturna rubrika: Edvard Pukšič - urednik, Marija Frankovič, Adrijan Grizold;
Lektorica: Sonja Rajzer Likovna urednica: Marika Saho Tehnični urednik: Marjan Žmavc
Uredništvo in uprava: Ob parku 7, telefon 22-004, tekoči račdn 618-67-584. Nenaročenih slik in rokopisov ne vračamo.
Cena izvoda je 1 dinar (letna naročnina je 15 dinarjev, za ustanove in podjetja 20 dinarjev)
Tiska ČP Mariborski tisk, Maribor.
KATEDRA: Kako pa je s stanovanji?
PROF. LOIBNER: Vsi študentje stanujejo doma, razen dveh ah treh. Prav zategadelj je njihov poprečen socialni status mnogo boljši kot ljubljanski ah mariborski.
KATEDRA: So se študentje po svoji hniji organizirali? Imajo IO skupnosti študentov šole, kot je to npr. urejeno v Mariboru in Ljubljani na vsaki višji oziroma visoki šoli ah fakulteti in kako je tu z gojitvijo študentskih tradicij. Po moji sodbi se metoda srednješolskega pristopa ■ profesorjev do študentov ni bistveno spremenila in je med študenti vedno bolj ali manj prisotna. Ti študentje se še gotovo počutijo kot dijaki in se podrejajo avtoriteti, ki meri na srednješolsko.
PROF. LOIBNER: Mladega človeka vzgaja okolje, šola, fakulteta. Okolje v Celju je izrazito provincionalno, brez študentskih tradicij. Tudi vi ste bili pred nekaj leti še brez sleherne tradicije. Ta se ustvarja vrsto let zapored in se doseže v nekem centru. To je tudi eden od argumentov, ki zelo govori v prid šolanju v centru. V Mariboru se srečate ne samo s študenti iz svojega zavoda, šole, srečate se s študenti drugih narodov, nazorov, kultur. Imate vrsto kulturnih prireditev, kijih tukaj ni. Za tiste, ki se želijo udejstvovati je pri vas neprimerno več možnosti. Tu pa je relativnb majhna skupinica, ki je izolirana in nima pravih stikov z IO VEKŠ-a. Morda bi se morali bolj udeleževati študentskega življenja v Mariboru. Seveda pa je to na tej relaciji težje.
PO KONČANEM RAZGOVORU S PROF. LOJBNERJEM SVA SE S KOLEGOM NAPOTILA NA DRUGO OSNOVNO ŠOLO V CELJU, KJER SO IMELI ŠTUDENTJE TEGA ODDELKA PREDAVANJE. PRVI LETNIK JE IMEL RAVNO TAKRAT PREDAVANJE IZ MATEMATIKE II IN TAKO SEM IMEL PRILOŽNOST GOVORITI TUDI S PREDAVATELJEM PROF. KAVKLERJEM, KI SE VOZI IZ MARIBORA.
Najprej me je zanimalo, če kot prof. ugotavlja kakšne bistvene razlike v mentaliteti med študetni VEKS v Mariboru in študenti oddelka te šole v Celju.
PROF. KAVKLER: Med študenti samimi ni razlik, razlika je )e v tem, da je študentov v Celju manj in da tako lahko prof. vzpostavi večji kontakt s posamezniki. Zato so predavanja in vaje kvalitetnejše, uspeh pa je viden tudi na izpitih, saj je osip med temi študenti precej manjši kot med mariborskimi. Na vprašanje, ali mu pomeni vožnja iz Maribora v Celje dodatno obremenitev, je prof. Kavkler takole odgovoril: Vsekakor, to pa predvsem zato, ker se vozim tudi v Zagreb, kjer študiram in bi rad čimprej opravil magisterij, poleg tega pa sem tudi v Mariboru zelo zaseden.
Sledil je razgovor s študenti prvega in drugega letnika oddelka VEKŠ v Celju. Prvi so bili nekoliko utrujeni, ker so imeli pred tem kar 8 ur matematike. Menim, da je to vsekakor velika obremenitev, je pa nujna, ker bi se sicer morali voziti prefesorji iz Maribora v Celje vsak dan. Podoben sistem je uveden tudi pri ostalih predmetih. Reči je treba, da se tu v prvem kot v drugem letniku javljajo podobni, če že ne enaki problemi. Študentje ne poznajo nobene prave akademske svobode, saj se profesorji v glavem poslužujejo srednješolskega načina tolmačenja študijske snovi. Razlika med srednjo in višjo šolo je le majhna, poleg tega pa so vezi med podružnico in matično ustanovo zelo slabe. Študentje so se pritoževali, da IO VEKŠ v Mariboru sploh ni mar, kaj se dogaja v Celju. Zato se včasih sprašujejo, ah sploh pripadajo VEKŠ kot ustanovi ali ne. Tudi obveščevanje s strani profesorjev in šole ni najbolje urejeno. Obvestila VEKŠ, ki bi morala biti njim še posebej namenjena, dobivajo navadno z enomesečno zamudo. Prostori za predavanja so zelo zanemarjeni in le rekokateri profesor uporablja sodobne učne pripomočke. Prav tako so pozno obveščeni o izpitnih rokih, navadno en teden ali 14 dni pred izpitom. Med študenti ni prisotna študentska tradicija. IO v Mariboru pa jih niti o brucovskih prireditvah ni pravočasno obvestil. Ker je organizacija študentske dejavnosti zaenkrat še zelo slaba, so za leto 1973 izdelali program, v katerem dajejo poudarke medsebojni povezavi VEKŠ in PA v Celju in obojestranski povezavi z Mariborom. V okviru tega programa bodo v letu 1973 organizirali srečanje Celjskih študentov, ki ga bodo omogočile celjske delovne organizacije. Nadalje nameravajo povabiti na razgovor predsednika skupščine SRS tov. Kraigherja in predsednika RIS tov. Marinca. Ob koncu štud. leta bodo skrbno pregledali izvedbo načrta in se o tem posvetovali tudi s predstavniki študentske skupnosti v Mariboru. Gotovo je, da ravno v tej fazi celjski študentje upravičeno pričakujejo obisk predstavnikov IO VEKŠ iz Maribora in njihovo pomoč ter vzajemno sodelovanje. Tudi na oddelku PA sva se s kolegom pogovarjala z nekaterimi študenti oz. bolje rečeno s študentkami, saj je v skupini 35 študentov lp 5 fantov.
Lahko bi rekel, da se tudi ti srečujejo s podobnimi problemi kot študentje oddelka VEKŠ. Kljub temu pa so nekatere stvari tu že bolje urejene. Tako je odnos med centralno enoto in podružnico zadovoljiv in tudi povezanost med študenti je nekoliko bolje urejena. Obveščanje je s strani šole bolje organizirano, le v odnosu do IO čutijo študentje nekatere pomanjkljivosti. Tako le-ta bolj slabo skrbi, da bi bili študentje oddelka v Celju tekoče obveščeni o dogodkih v Mariboru oz. na matični šoli. Iz razgovora pa je bilo mogoče razbrati, da tudi študentje oddelkov PA in VEKŠ zaenkrat še niso dovolj povezani. Tesna povezava pa je bila prisotna med študenti posameznih oddelkov.
Upajmo, da se bo v bodoče v Celju študentska tradiefja močneje razvila in da bo tudi tu mogoče začutiti utrip pravega študentskega življenja.
PREDSTOJNIK ODDELKA 7.A RAZREDNI POUK PA V CELJU JE PROF. M. TANCER. OB OBISKU GA NI BILO V ŠOLI V CELJU IN SMO GA ZATO OBISKALI NA PA V MARIBORU. POSTAVILI SMO MU NEKOLIKO MANJ VPRAŠANJ KOT PROF. LOJBNERJU, NE ZAVOLJO TEGA, KER BI SODILI, DA JE TA ALI ONI ODDELEK BOLJ ALI MANJ POMEMBEN, MARVEČ IZ PREPROSTEGA RAZLOGA, KER JE PROF. LOJBNER NA NEKATERA VPRAŠANJA ODGOVORIL TAKO CELOVITO, DA VELJAJO ZA OBA ODDELKA.
vesti
MARIBOR: Na vseh mariborskih višjih šolah so imeli te dni letne volilne skupščine na katerih so obravnavali vrsto najbolj perečih problemov, ki se javljajo pri sodobnem načinu organiziranja študija. Podrobno vas bomo o njih obvestili v naslednji številki Katedre.
PTUJ: V zadnjem času tu vedno več razmišljajo o medsebojni pedagoški in upravnoadministrativni povezavi srednjega šolstva. Razlog za to je prostorska povezanost šol, ki je načrtovana v bodočem srednješolskem centru. V okviru tega programa načrtujejo poleg mnogih že obstoječih srednjih šol ustanoviti še nekatere nove.
MARIBOR: Študentje MVZ, ki niso iz Maribora, so v zadnjem času začeli ustanavljati študentske klube v svojih krajih Tako je bil 5. januarja ustanovljen klub študentov v Žalcu, podobne klube~pa so ustanovili tudi koroški in ptujski študentje.
MARIBOR:	16. januarja je bil sestanek
predstavnikov CK ZKS, na katerem so se pogovarjali o možnostih, da bi v Mariboru ustanovili oddelek Ljubljanske enoletne politične šole. Priprave so že v teku in če bo sklep sprejet, bo pričela šola delovati letošnjo jesen.
VOJVODINA:	Pred	nedavnim so poslanci
vojvodinske skupščine sprejeli zakon, s katerim je na tem področju odpravljeno opravljanje zrelostnega izpita oz. mature v srednjih šolah.
MARIBOR:	Študentski	servis bo v bližnji
prihodnosti kupil osebni avtomobil namenjen za „avtošoloki jo bo spomladi organiziral. Prednost pri vpisu v šolo bodo imeli študenti MVZ, za katere bo tudi cena storitev nekoliko nižja
KATEDRA: Najprej bi vas rad vprašal, kaj je bil osnovni razlog, da se je pedagoška akademija odločila za ustanovitev podružnice v Celju?
PROF. TANCER: Zahteve po učiteljih razrednega pouka v zadnjih letih so, da se morata obe pedagoški akademiji tako mariborska kot tudi ljubljanska usmeriti tudi navzven. Za predmetni pouk ni težav. Te pa so, kako pridobiti in poiskati izvire za bodoče učitelje razrednega pouka. In ker so sami Celjani dah iniciativo, da bi ustanovili tak center, ki bi bil seveda zunanji center mariborske pedagoške akademije, je mariborska PA predlog proučila in tudi ustregla pobudi Celjanov. Vse kaže, da si Celjani resno prizadevajo, se trudijo, da bi kadrovsko, materialno in pa tudi sicer okrepili ta center, ki bi naj postal nekoč samostojna pedagoška akademija.
KATEDRA: Lahko, prosim, naštejete nekaj osnovnih problemov, s katerimi se srečujete pri predavanjih in ki so glavne zapreke pri vašem delovanju in hotenjih.
PROF. TANCER: Moram reči, da je pedagoško znanstveni zbor, preden se je odločil, da bo ustanovil ta center, imel pred sabo kopico problemov, med katerimi so zlasti pereči prostorski. Pojavljajo pa se tudi težave s strani študentov, ker tu še ni nekega stalnega števila, ki bi se vpisovalo na ta oddelek.
KATEDRA: Kako so rešena vprašanja financiranja - nosi celotno breme stroškov akademija, ali pa kdo drug?
PROF. TANCER: V celoti financira ta oddelek temeljna izobraževalna skupnost iz sredstev, ki so odobrena za centralno organizacijo. Tu ne sodeluje niti Celje niti druge gospodarske organizacije. Financiranje je izvedeno po istih normah kot za PA v Mariboru, s to razliko, da so storitve za oddelek v Celju zaradi prevoznih stroškov profesorjev in drugih dodatnih stroškov nekoliko dražje.
KATEDRA: Kako ocenjujete obliko izobraževanja, ki se kaže v policentrizmu, pri tem merim na to, da je večji del študentov ločen od širše študentske baze in da med njimi ni razvite nikakršne študentske tradicije.
PROF. TANCER: Gotovo da je policentralizem, ki ga tudi po republiki zasledujemo, pravzaprav nujnost. V bodoče se bo verjetno tudi v ostalih večjih mestih docela razvil ta koncept izobaževanja. Vendar to ni tako preprosto, ker nastaja med matično šolo in podružnico cela vrsta vrzeli. Ena od teh je tudi nepovezanost študentov med seboj. V Celju se je ta stvar sedaj že nekako uredila, ker je tu tudi oddelek VEKŠ; tako je sedaj pri nas že okrog 70 študentov, ki se bodo sčasoma organizirali in nastopali proti Mariboru kot enovita celota. V Ljubljani in Mariboru živijo študentje normalno študentsko življenje, kar pa zaenkrat v Celju še ni mogoče uresničiti. Študentje pogrešajo predvsem urejene predavalnice, študijske knjižnice in vsestransko udeleževanje v kulturnem in političnem življenju. To bomo morah v bodoče proučiti, kajti center mora imeti poleg ostalega še kopico drugih t. i. infrastrukturnih delovanj med študenti, tega pa zaenkrat še nismo uspeli izvesti.
KATEDRA: Sodite, da se bo na osnovi podružnic VEKS in PA tudi v Celju razvila študentska dejavnost v pravem pomenu besede?
PROF. TANCER: Moram reči, da si družbenopolitične organizacije resno prizadevajo, da bi tudi Celje postalo študijsko središče. Gotovo, da ima osnove za to, treba bo rešiti le problem ureditve prostorov in ostala še nerešene vprašanja. Enake načrte imajo tudi Velenjčani, vendar je treba reči, da ima Celje tu določene prednosti. Zaenkrat odhaja t. i. smetana študentov še vedno v Ljubljano, pa tudi Maribor si je s svojo desetletno tradicijo že zagotovil obdržati veliko večino, da le-ta študira na domačem področju. Celju to še ni uspelo.
KATEDRA: Mi lahko, prosim, orišete stanje z vidika kadrov in kadrovske politiko; zanima me tudi, ali se vsi profesorji vozijo iz Maribora v Celje in kakšna je strokovna raven teh, ki so v Celju?
PROF. TANCER: Moram reči, da se za skupne predmete vozijo vsi predavatelji iz Maribora v Celje. Nekaj pa jih je domačih, predvsem za metodiko. Lansko leto so bili vsi predavatelji iz Maribora, izvzemši asistenta za telesno vzgojo in inštruktorja za instrumentalni pouk ter za zaščito in obrambo. Letos pa se je to razširilo z metodiko, tako da imamo prof. Lipnika, ki je na zavodu za šolstvo v Celju za slovenski jezik jn metodiko, tov. Bavšar kot prof. za metodiko matematike, tov. Horvat za metodiko telesne vzgoje; tov. Lovrenčak je prof. na pedagoškem centru za likovni pouk ter tov. prof. Vranč, ki pa so vozi iz Velenja ter poučuje slovenski jezik. To so seveda vsi honorarni sodelavci, ki bodo v bodoče prišli v status rednih učiteljev akademije. Le(os smo prvič pristopih k takšnim zametkom bodoče kadrovske sestave na Celjskem področju.
KATEDRA: Gotovo pomeni to zanje dodatno obremenitev?
PROF. TANCER: Da, vsem, ki se vozijo iz Maribora v Celje in tudi tistim, ki so tam, kajti vsi ti so v rednem delovnem razmerju,' tako, da na centru PA v Celju ni nobenega rednega predavatelja. Vsi tisti, ki se vozijo pa imajo seveda dodatno obremenitev. Pri tem najbolj trpi metodika. Treba je organizirati prakso, vendar je zaenkrat profesorji odklanjajo, kar gre na škodo .njihove kvalitete, ker se ne morejo povsem posvetiti lastnemu delu, lastnemu izpopolnjevanju in ker so s tem preveč obremenjeni. Praktično to pomeni izreden napor profesorjev, ki vztrajajo.
KATEDRA: Strokovna raven predavateljev pa je temu navkljub na zadovoljivi ravni.
PROF. TANCER: Vodstvo akademije je imelo pred sabo vedno kriterije in zahtevnosti, ki so jih predpisali visokošolski zavodi v Mariboru in tudi PA.
KATEDRA: Za razgovor se vam, tov. profesor, lepo zahvaljujemo.
V Celju sta se mudila: TONE CEH in JOŽE ZAGOŽEN
tretja
profesionalna defoRmacija ?
Z družbeno — produkcijskega vidika je nujen rezultat pridobivanja izobrazbe tudi določena raven strokovne usposobljenosti. Ko pa takšna strokovnjakar-ska plat prične dominirati v vsakovrstnem razmišljanju, ko je nekdo sposoben ocenjevati kakršnekoli pojave samo skozi prizmo obvladane stroke in tako postane ta stroka (to ni več znanost, stroka je poenostavljena znanost, prilagojena praktičnim razmeram in predvsem mnogo bolj enostranska) temelj in primarno sredstvo vrednotenja, tedaj govorimo o profesionalni deformaciji osebnosti.
N Л
Pojavi profesionalnih deformacij so v večji ali manjši meri v vsakdanjem življenju številni, tako številni, da morda prav zaradi številnosti nekritičnemu opazovalcu ostanejo neopazni. A vendar velja postati pozoren, ko npr. pravnik ocenjuje vrednost nekega pojava le po tem, koliko je v skladu z ustavo in zakoni; ko tehnik meni, da je na svetu zato, da stroji dobro tečejo in se ga drugi problemi sploh ne tičejo; ko pedagog vidi vso modrost v poenostavljenem, če ne kar dogmatičnem razlaganju; ko jezikoslovec pretirava v svoji nacionalni zavzetosti ipd ... Ekonomistom je očitati vulgarno materializacijo pri obravnavanju vseh, tudi družbenih problemov, profitar-stvo itd., tudi v javnosti potekajo razprave o tem. Problem bi veljalo raziskati, ker sicer lahko besedičimo, konkretna dejstva pa le slutimo. Z relativno majhnimi sredstvi bi lahko testirali vzorec študentov oz. diplomantov želene fakultete glede na profesionalno deformiranost. Ustrezno sredstvo je anketa s subtilnimi vprašanji. Pri tem, ko anketiranec odgovarja na vprašanja, se mora v bistvu odločiti za ozki strokovnjakarski ali široki kompleksni pristop oziroma naj bi se iz odgovora dala razbrati miselnost. Pri tem lahko posamezni odgovor uvrstimo med skrajnosti kot rezultat čiste strokovnjakar-ske miselnosti ali popolnoma kompleksne in neobremenjene micisclnosti; v večini primerov pa na katero vmesno stopnjo. Da bi bili rezultati kar se da blizu realnosti, moramo glede populacije upoštevati:
— populacijo na sj sestavljajo študentje višjih letnikov, absolventje in novi diplomantje, saj je prav v fazi končavanja študija rezultat študija najbolj očiten. Pri diplomantih ne sme miniti preveč časa od konca študija, če želimo obravnavati študij kot odločilni faktor, saj sicer utegnejo delovati tudi drugi vplivi, ki bi stvar zakomplicirali. Tudi pri ostalih moramo paziti, da ni bilo predolgih intervalov med študijem, ko so se ukvarjali s čim drugim;
- izbrati moramo takšne študente, katerih študijski uspeh je po veljavnih kriterijih dober. Takšni naj bi najbolj ustrezali zahtevam, ki jih izobraževanje formalno postavlja in zato so rezultati najbolj ustrezni glede na značaj in vpliv študija;
— glede izvenštudijske aktivnosti: v poštev pridejo tudi študentje, ki se s tem ukvarjajo, vendar moramo paziti, da jim je študij primaren. Kot primaren pa lahko jemljemo študij vse dotlej, dokler vse njegove zahteve brez problemov v redu izpolnjujejo;
- anketiranec naj po možnosti ne ve za cilj ankete;
Pričakujemo lahko nekako takšno sliko:
por^-dkU
 t
tažES&i, Sms.-.**«« !
OstbfcOklt
Naš izobraževalni sistem, ni niti nov, niti revolucionaren, razvil se je na temeljih izobraževalnih sistemov prejšnjih družb in prejšnjih obdobij. In tako smo podedovali tudi univerzo, ki sledi delitvi in razbijanju znanosti do absurdnih specializacij, vsak predal ima svoje predalčke in predalček podpredalčke, pri čem so pregrade dolga obdobja veljale kot neprebojne.
Univerza seje razvijala. Srednjeveška univerza je bila univerza izbrancev. Sploh se ni ukvarjala s tako posvetnimi rečmi kot npr. iskanje praktičnih koristi. Zadovoljevala je višje, duhovne potrebe, skrbela za razvoj izbranih osebnosti pač v smeri, kot je omogočala in narekovala raven razvitosti proizvajalnih sil vključno z znanostjo.
Nadaljnji družbeni razvoj, proizvodnja, izumi in aplikativne znanosti so nakazali novo usmeritev izobraževanja. Proizvodnja je zahtevala kadre, vedno sposobnejše, z vedno večjim obsegom znanja, celo univerzitetnega. Ozka specializacija je le posledica tega razvoja. In tukaj se je pokazala dvojnost izobraževalnega sistema, ki temelji na razredni delitvi. Eno je univerza vladajočih s funkcijo kulturnega izobraževanja, razvoja osebnosti, nosilca tradicije, drugo postaja šolstvo za industrijo s funkcijo producirati čimveč ljudi, usposobljenih za neko delo, da bi zapolnili vrzel v produkcijskem procesu. Številčno so te vrste šol kmalu krepko prevladovale, se rarigirale po raznih kriterijih, tako da se je prvotni razredni pomen zabrisal, kakor pač vsaka razredna družba želi negirati obstoj razredov. Vendar pa so do današnjih časov, do socialistične družbe, ostale metode in sistemi dela na izobraževalnih ustanovah, ko se še vedno poudarja strokovnost, čista uporabnost, produkcija. Posledica je jasna: takšni zavodi ne izobrazijo kompleksne osebnosti, temveč ji vtisnejo pečat profesionalne deformiranosti.
Pa bodimo optimisti. Z razvojem bo nova družba formirala nove razvitejše in sposobnejše študijske sisteme. V pogojih znanstveno tehnološke revolucije, kibernetskih strojev in samoupravljanja postane nujnost tudi razvita družba razvitih ljudi. Integracija znanosti in enakopravna distribucija informacij med ljudmi omogoča uresničitev družbeno-sistemskih in ekonomsko-tehničnih ciljev. Mednje pa spada — kot sredstvo in cilj v dialektičnem odnosu — tudi kompleks izobraževanja in dela, ki bo omogočalo ustvarjalni razvoj osebnosti in svobodni delovni prispevek skupnosti, oboje do maksimuma sposobnosti.
DAVORIN KRAČUN
Kaj smo in kaj nismo?
K pisanju članka s tem naslovom me je vzpodbudilo več faktorjev, ki tvorijo celotno študentsko življenje, torej vse, kar sem videl, slišal in se naučil v dveh in pol letih življenja med več kot tri tisoč študenti. Vsej tej množici je skupen cilj, da bi na čim bolj „objektiven" način doštudirala, t.j. da bi si vsi skupaj in vsak posebej nabrali v okviru objektivnih pogojev čim več znanja in izkušenj za svoje nadaljnje življenje. Namen pa je opozoriti tiste, ki se zanimajo in se kakorkoli ukvarjajo s študentsko problematiko in one, ki tega ne počnejo, na potrebo po sremembah v načinu dela, združevanja in ustvaritve enotnega plana dela.
Zaradi pestrosti in obširnosti opravil, s katerimi se pečamo vsak dan, kar tvori v bistvu naše življenje, bom pustil ob strani del tega t.j. „goli študij" in posvetil več pozornosti drugi polovici, kije s prebiranjem knjig in opravljanjem izpitov povezana nekoliko posredneje. To je tako imenovana izvenštudijska dejavnost, ki nam nudi nujno potrebno rekreacijo in kulturno izobrazbo ter je zaradi tega vsaj enako pomembna za graditev naše osebnosti kot teoretično izobraževnaje. V tem delu svoje aktivnosti spoznavamo ljudi, družbo, svet, sebe, postajamo boljši ali slabši, bolj humani ali hudobni, ustvarjamo si lastne poglede na svet. Osvajamo torej tiste dragocene življenjske iskušnje, ki se jih iz knjig ne moremo naučiti.
Vsega tega ne počnemo zaradi prestiža ali luksuza. To so zahteve današnjega življenja m pogoj, da popolneje dosežemo postavljene cilje in si poiščemo svoj najprimernejši „prostor pod soncem"
— Poštenost, humanost, izobraženost in druge moralne vrednote pričakujejo od nas naši najbližji in celotna družba.
— Vsi smo si enotni v očitanju in obsojanju tistih, ki bogatijo ali se kako drugače okoriščajo na račun drugih.
— Poglejmo samega sebe! Kakšni smo, kaj in kako delamo ter kam spadamo? Smo in bomo mi kaj boljši od njih? !
Zakaj poudarjam vse to? Iz preprostega razloga, ker so splošna in kulturna izobrazba, poznavanje gospodarskih in političnih dogodkov doma in v svetu ter fizična rekreacija (zdrav duh v zdravem telesu!) tvorci osebnosti, kakršno si želimo in potrebujemo. Brez tega si ne morem zamišljati „socialistične osebnosti", še manj pa intelektualca v demokratičnem socializmu.
S tega aspekta izražam sožalje vsem materialistom, ki si bodo nekje do štiridesetega leta naredili komfortno hišo in vikend, kupili luksuzni avto, z razsipništvom uničili svoje otroke, se naužili sladkega življenja, nato pa vztrajno in nezadržno začeli izgubljati smisel življenja. Takrat se bodo spraševali, čemu so se borili za vse to.
Nekateri mi bodo očitali romantičnost, drugi pesimizem, tretji celo starokopitnost in nesposobnost vključitve v „moderno-atomsko življenje". Na vse take in podobne pomisleke hočem odgovoriti v istem tonu in opozoriti, da ne bi gledali vse le skozi denar in materialno bogastvo, temveč bi dajali kar največ povdarka naši morali in čustvom. Hočem le skromno, na neaktivističen način opozoriti na pomen izvenštudijskih dejavnosti in pozvati vse, da najdemo čas tudi za rekreacijo v, KUD Študent, hodimo pogosteje v gledališče, se aktivneje ukvarjamo s športom in vključimo v delo študentske organizacije na šolah. To so namreč mesta, kjer bomo z izpolnjevanjem obveznosti uveljavljali svoje pravice. Na ta način bomo konkretizirali teoretična načela našega sistema, izvajali samoupravljanje, ki si ga želi vsak pošten in svoboden človek, ki noče izkoriščati in biti izkoriščen.
Na vse to bi rad navezal našo prakso, torej trenutno stanje v študentskem gibanju bodočega univerzitetnega centra v Mariboru. Preden karkoli napišem o nas vseh, poudarjam, da so to le individualne skušnje in subjektivna mnenja, do katerih sem prišel kot študent -kolega in na podlagi spoznavanj o študentski aktivnosti na ravni šole, Maribora, republike in zveze.
Za osnovno izhodišče bi lahko postavili vse objektivne in subjektivne pogoje, ki vplivajo na naše življenje in so od njih odvisne vse naše akcije in reakcije. Omenjeni pogoji se manifestirajo skozi prizmo življenja celotnega naroda, kjer zavzema posebno pomembno mesto prav vzgoja. V našem družbenopolitičnem sistemu se pomen vzgoje še poveča, ker smo vsi skupaj in vsak posebej baza in odgovorni nosilec napredka družbe.
Dalje, če predstavlja študentska populacija poseben in najnaprednejši del naroda, ki bo čez nekaj let prevzel iniciativo in postal nosilec gospodarskega in političnega življenja, zahteva tak status od nas, da smo res „mladi", elastični, radikalni in sposobni enotne akcije. Le-ta mora biti usmerjena najprej v ureditev suvjektivnih faktorjev, ki jih moremo reševati (odvisno od naše sposobnosti) sami znotraj svoje sredine. Tako bomo naredili velik korak naprej. Postali bomo sila, ki bo sposobna na konstruktiven način spreminjati, radikalno popravljati in usmerjati objektivne faktorje.
Uspeli bomo, če bomo delali vsi, če bomo razbili status funkcionarjev na eni in pasivne množice na drugi strani. Daje nesreča še večja, je delo aktivnih nepovezano in močno odtujeno širokemu krogu študentske populacije, za kar smo krivi oboji.
Neaktivni se premalo ali sploh ne zanimajo za izvenštudijske dejavnosti, funkcionarji pa ne najdemo primernih metod, s katerimi bi pritegnili tiste, ki so premalo korajžni ali preveč leni, da bi se priključili osamljenemu vodstvu. (Izgovorov, da nimajo možnosti ipd., ni).
S tem bi odpravili še eno slabost, ki se izraža v tem, da so funkcionarji izvajalci in kreatorji, ne pa predvsem izvajalci. Naslednji pomemben problem, ki bi bil s tem rešen, je problem študentov, pri katerih začne zaradi obremenjenosti v študentski organizaciji trpeti kvaliteta in kvaniteta študija. Pri pravičnejši delitvi in racionalnejši razporeditvi dela do tega ne bi prihajalo.
Ne strinjam se s tistimi, ki govorijo, da študentsko gibanje ne potrebuje dolgoročnejšega programa dela, temveč si ga ustvarja sproti. Nasprotno! Potrebno bi bilo, da se enkrat združimo in ugotovimo, kje, kaj in zakai smo to, kar smo. Z drugimi besedami, morali bi povezati svoje delo, skupaj ugotoviti trenutno stanje v SFRJ, SR Sloveniji in Mariboru, poiskati pospeševalne in zaviralne faktorje delovanja naše organizacije. Zediniti bi se morali s tem, kaj smo, kaj hočemo, kaj so naše osnovne naloge in smernice, kaj in kako moramo delati.
Ko bomo rešili temeljna vprašanja, kamor spada tudi nujno potrebno aktiviranje množice, takrat bomo postali sposobni za reševanje problemov štipendiranja, kreditiranja, študijskih rekvizitov, literature, rekreacijskih prostorov ter prostorov za kulturno in zabavno življenje, s katerimi se srečujemo in jih mnogokrat le delno rešujemo. Na ta način bomo verjetno uspešneje opravičevali svoje študentsko poslanstvo v korist sebi in celotni družbi.
V zvezi s težavnostjo dela priznam, da ni lahko, ni pa tudi nemogoče in neizvedljivo. Uspeli bomo, če bomo nastopali in se borili za skupne cilje, izbirali pravilne metode in način dela, če nas bo mnogo.
Iz naše sredine bo izginilo „funkcionarjenje", samoupravljanje nam bo postalo zelo blizu, rešili bomo marsikaj, kar nas ovira pri delu. Poskušajmo!
Prihodnjič bom poskušal precej splošno navedene stvari razčleniti in konkretizirati. Se bolj pa bom vesel, če se mi bo kdo pridružil, bodisi z drugačnimi mnenji bodisi s konkretnimi predlogi, kaj bi bilo treba narediti. Lahko tri odprli tudi „akademsko razpravo" preko Katedre, v kateri bi sodelovali dosedanji dopisniki in tudi tisti, katerih sestavki sc doslej na straneh našega lista še niso pojavljali. Pri tem bi vsak brez treme in strahu pred podcenjevanjem, posmehovanjem ali norčevanjem povedal, kaj misli o študentski organizaciji v Mariboru.
Vsak začetek je težak, zato ne bi smeli stvari prehitro negativno oceniti. Prvi uspeh bo že v tem, če se bo vključilo več kolegov, če bomo začeli delati drugače, vsi nadaljnji dosežki in spoznanja pa bodo ustvarjala trdnejšo študentsko osnovo bodoče univerze.
Trop Ivan
četrta
;ehej do izraza med študenti študentskega doma. Zi mska skupnost združenju A/ V/. predlog za sodelova
med študenti študentskih domov in TVD Partizan.
Tako je bil v četrtek 7. dec. sklican sestanek oz. razgovor o ustanovitvi študentske sekcije p okviru TVD Partizan. Sestanka se je udeležil predsednik TVD Partizan, tov. Janko Lampret, ‘predsednik športne Jcomisije pri ZVZ, predstojnik katedre za obvezno telesno kulturo na PA, upravnik študentskih domov, predsednik domske skupnosti, vodja razvojnega oddelka pri ZVZ in predsednik športne komisije pri 10 SŠ MVZ. Glavna tema razgovora je bila uporaba telovadnic in igrišč TVD Partizan v neposredni bližini študentskih domov za potrebe mariborskih študentov. Predsednik TVD Partizan je bil na sodelovanje takoj pripravljen. Problem je le v tem, kako razporediti umik, da bo vsem zadovoljeno. Kapacitete teh prostorov so že sedaj močno zasedene in bo zato potreben poseben razpored.
Za igrišče ob Trubarjevi ulici je bilo dogovorjeno, da ga bodo lahko odslej koristili študentje kot glavni uporabniki. Izdan je bil tudi predlog, da bi postal študentski dom izključni
Za sodelovanje
-gospodar tega igrišča. Tudi pri novo grajenih igriščih ob gostinski šoli bo možna souporaba. Dela bodo končana spomladi. Igrišča so namenjena odbojki in košarki. Treba je organizirati le posebne športne sekcije in izdelati umik.
Nekoliko bolj komplicirano je vprašanje telovadnic, ki so zasedene vsak dan do 22. ure. Zato je dal tov. Lampret predlog, da bi se študentje priključili že formiranim skupinam TVD Par tizan. Dnga možnost pa je, da bi študentje uporabljali telovadnice 'od 22. do 23. ure. Seveda je bila disciplina študentov posebej poudarjena. Vso odgovornost in organizacijo v zvezi s tem prevzame domska skupnost oz. predsednik.
V prihodnje (točneje po novem letu) bodo ustanovljene sekcije študentov, ki bodo dobile telovadnico na voljo po urniku. S strani študentov je bila dana tudi zahteva, da bi lahko športne prostore koristili še ob nedeljah, za kar pa predsednik TVD Partizan ni bil preveč navdušen.
To je vse, kar lahko študentje pričakujemo. Problem seveda ni enostaven in bo rešen šele z -gradnjo novega študentskega naselja, ki bo zajemalo 10 ha površine z vso infrastrukturo. Združenje predvideva tudi asfaltna igrišča, telovadnice in lastni bazen. Zaenkrat pa se moramo zadovoljiti s stanjem kakršno je, kajti gradnja novega študentskega naselja je predvidena za obdobje 1974-80. Tako se našim naslednikom, ki bodo študirali v Mariboru tudi na tem področju obetajo lepe možnosti in upajmo, da jih bodo znali dobro izkoristiti.
TONE ČEH
Naraščanje produktivnosti narodnega gospodarstva zavisi ne le od kvalitete proizvodnih resursov in fonda tehnologij, ampak v veliki meri vpliva nanjo človek. Lahko bi celo rekli, da dandanes človekova strokovna usposobljenost odločilno vpliva na obstoj, še močneje pa na perspektivni razvoj nekega gospodarskega prostora. Ugotovitev, da je današnja kriza gospodarskega razvoja v bistvu boj znanosti za njeno večjo aplikativnost, je nesporna. Kriza napredka je kadrovska kriza. Enostavno je namreč sredstva plasirati v nove investicije; teže je po ekonomskih kriterijih z družbenoekonomskega vidika in z vidika regionalnih interesov določati strukturo investicij, prioritetni vrstni red, predvidevati moralno in ekonomsko bodočo obrabo, njihovo učinkovitost in podobno. S takimi vprašanji se morejo ukvaijati ustrezno podkovani kadri. Vendar je to še precej simplificiran primer, ki pa v splošnem kaže, da je zviševanje izobrazbenega nivoja delavcev izredno pomembno, kajti združevanje upravljalske in proizvajalne funkcije v eni osebi zahteva neprimerno večji kvantum strokovnega znanja, poleg tega pa tudi določen nivo vedenja o vodenju. Problem ni le jugoslovanski, ampak so se z njim srečevale družbe, ki so prerasle ekstenzivno zviševanje družbenega produkta ter vidijo napredek v močnih gospodarskih grupacijah, ki zmorejo stroške, nastale zaradi pospešenega permanentnega izobraževanja zaposlenih, štipendiranja rednih študentov in stroške raziskovalnih projektov.
Izhajajoč iz dejstva, da se je prirastek narodnega dohodka Jugoslavije v povojnem razdobju močno dvignil nad predvojno raven ter teze, da je med velikostjo družbenega produkta ter kvalifikacijsko strukturo delovne sile pozitivna povezava, bi lahko pričakovali v povojnem obdobju mnogo večje število vpisanih študentov in tudi diplomantov. Pričakovanja so upravičena. Ko primerjamo podatke o številu študirajočih na jugoslovanskih univerzah leta 1939 in leta 1969, pridemo do razmerja 16.978:231.444. Spomnimo se, da je narodni dohodek leta 1938 znašal 80 ameriških dolarjev, leta 1966 pa 548 ameriških dolarjev na prebivalca. Seveda bi bilo napačno, če bi upoštevali le ta nematerialni faktor produktivnosti; ne -moremo ostati pri silogizmu in sklepati: ker se je povečalo število študentov, se je povečal narodni dohodek. Vendar je med nematerialnimi faktorji produktivnosti prav izboljšanje kvalifikacijske strukture delovne sile eden izmed najpomembnejših. To velja upoštevati tudi v sedanjem trenutku, ker ne smemo pozabiti, da je še vedno ogromno ljudi, ki zasedajo mesta, čeprav le ta zahtevajo neprimerno višjo izobrazbo. Ker je odpor te množice „neobjektivno" zaposlenih ljudi dokaj močan, lahko pričakujemo, da se bo s sodelovanjem te kategorije začel progres gospodarstva. Miselnost, ki ni na ravni sodobnih koncepcij vodenja, upravljanja, neskladje med individualnimi in družbenimi interesi, so glavne zavore racionalizacije proizvodnega procesa in družbenih prizadevanj nasploh. Zatorej lahko z gotovostjo pričakujemo množično željo po izobraževanju na eni strani in nujno tudi velike spremembe v kvaliteti učnovzgojnega procesa. Pri tem mislim predvsem na ustrezno preoblikovanje sistema predavanj in vaj, ki naj bi v prvi vrsti aktivirala mentalne kapacitete študenta tako, da bi reproduciranje zapomnjenega gradiva prepustilo svoje mesto aktivnemu razumskemu poseganju - če hočete tudi raziskovanju v materijo. To je seveda le eden izmed vidikov, s katerih bi veljalo obravnavati vprašanje razvoja visokošolskega izobraževanja. S tem v zvezi se porajajo novi problemi — več prostorov, več pedagoških delavcev, več denarja, več . . vendar o tem kdaj drugič. Izobraževanje, pa najsi bo to na srednje ali visokošolskem nivoju, opravlja pomembne družbene funkcije. Družbo obnavlja, demokratizira, izvaja selekcijo ter jo politično organizira. Funkcijo obnavljanja družbe moremo pripisati visokošolskemu izobraževanju (in sploh izobraževanju) zategadelj, ker je ena temeljnih zahtev, ki jih družba postavlja izobraževalnemu sistemu ravno poseganje na neraziskana, nedognana področja ter induciranje tehničnih in gospodarskih sprememb, kar še posebej velja za ekonomske vede. Oplemenitenje vedenja o procesih, objektih, dogodkih, skratka, vedenja o spreminjanju univerzuma bi naj pomenila višjo strokovno raven posameznika, s tem višjo stopnjo kvalitetnega poseganja v naravne in družbene sisteme, kar naj bi se reflektiralo posredno v napredovanju določenega družbenega kompleksa. Hkrati z reprodukcijsko funkcijo opravlja izobraževanje tudi selekcijo; lahko si jo zamislimo popolnoma funkcionalno in sicer v primeru, ko ustrezna višja ali nižja izobrazba odpirata dostop do višjega ali nižjega delovnega mesta, do bolj ali manj odgovorne funkcije, do večjega ali manjšega zaslužka itd. Selektivnost pa je tudi apriorna: najbrž bi bilo treba ta problem obdelati s pomočjo podatkov o socialni strukturi študirajočih. Če pogledamo podatke o številu diplomantov v letih 1958—1966, vidimo, da je:
13.1 % diplomantov kmečkega rodu,
5.1 % diplomantov iz obrtniških družin,
9.8 % diplomantov iz delavskih družin,
49.8 % diplomantov iz družin uslužbencev ter
22,2 % diplomantov iz ostalih poklicnih kategorij.
(Podatki veljajo za SR Slovenijo.)
Naravni izbor je očitno nepomemben, važnejša je socialna komponenta. Če bi opazovali strukturo študentov in diplomantov po regijah, bi bili podatki še manj razveseljivi. Vendar to že presega okvir tega prispevka. Jasno je, da pomeni odpiranje šolskih vrat prebivalstvu iz manj razvitih območij Slovenije — verjetno to drži tudi za Jugoslavijo - velik kapital pri deagrarizaciji teh območij in pri večanju narodnega dohodka per capita.
Kadri in izobraževanje pomenijo dejavnik, ki odločilno povezuje interese ne le ožjega, temveč širšega gravitacijskega območja. Vplivno območje je toliko širše, kolikor gre za višjo stopnjo izobraževanja (Razvojne težnje v prostoru severovzhodne Slovenije, raziskave Ekonomskega centra, Maribor). Vendar procesa izobtaževanja ne moremo razumeti kot dejavnost, ki bi jo bilo moč izpeljati enkrat za vselej v določenem času in prostoru. Je namreč dejavnost, ki zahteva širšo časovno opredelitev. Projekt izobraževanja je usmerjen tako, da „producira" gospodarstvu in negospodarstvu potrebne kadre. Dvoje težav: oblikovanje človeškega potenciala je dolgotrajen proces, ki ne omogoča takojšnje zadovoljitve družbenih potreb, tudi če bi jih do potankosti poznali; drugič: kadrovska politika, ki zaobsega tudi planiranje potrebnih kadrov v bodočem razvoju, je netemeljita, kar pomeni konjukturo določenega profila strokovnjakov za krajši šli daljši čas. Izobraževanje je eden najbolj pomembnih elementov infrastrukture celotnega narodnega gospodarstva. Vpliva namreč na vsa področja družbenega dela. Razvoj demokracije je pogojen z razumnostjo odločitev vsakega posameznika, tako da izobraževanje z vidika demokratizacije družbe ni le pravica ampak dolžnost državljanov.
Korelacija med nerazvito in izobraževalno strukturo in nizkim narodnim dohodkom je očitna: podatki za manj razvite slovenske pokrajine, v katerih je več kot 40% kmečkega prebivalstva, kažejo, da ta območja dajejo manj študentov, imajo nižji narodni dohodek kot je slovensko poprečje, nimajo razvite industrije, če pa jo imajo, je zastarela. Tudi podatek o številu prebivalcev, zaposlenih v terciarnih dejavnostih, nam lahko služi kot stabilna osnova za povezovanje slabše gospodarske razvitosti nekaterih predelov (Pomurje, spodnje Posavje, vzhodna Dolenjska) in negativne izobrazbene strukture zaposlenih na tem območju ter deleža študentov, ki prihajajo od tam. Razglabljanje lahko strnemo z ugotovitvijo, da so kvantitativne dimenzije visokošolskega izobraževanja odvisne in povezane s splošno gospodarsko razvitostjo ter družbenoekonomsko usmeritvijo posameznih področij. Če pogledamo iz tega relativno ozkega prostora, dobimo potrditev prejšnje teze o skladju gospodarskega razvoja in kvalifikacijsko strukturo oz. število študentov tudi v svetovnem merilu. Švicarski ekonomist Kneschaurek je ugotovil, da znašajo indeksi izobraževalne kvote (število študentov) v državah z narodnim dohodkom pod 500 dolarjev per capita med 1 in 2 %, v državah z narodnim dohodkom med 500 in 1000 dolarjev med 2 in 3 % itd. Seveda so izjeme. Mednje spadata tudi Sovjetska zveza (narodni dohodek okoli 1000 dolarjev, indeks 5,5 %) in Slovenija, ki je v času, ko je narodni dohodek na prebivalca znašal 500 dolarjev imela indeks 3,5; torej dosti več, kot bi po statističnih podatkih pričakovali. (To so podatki za leto 1960.)
V neprestani dirki za zagotovitev življenjskega prostora smo se torej morali spoprijeti z zelo važnim vprašanjem znanosti, raziskovalne dejavnosti in njune večje aplikativnosti. Zavedati se moramo, da je to vprašanje odločilno za razvoj vsake družbe in da se tega zavedajo tudi drugi...
DUŠAN ZBAŠNIK
Zdravstveno stanje študentov
NEKATERI NAJZANIMIVEJŠI REZULTATI SISTEMATSKEGA ZDRAVSTVENEGA PREGLEDA ŠTUDENTOV VZM
Pregledi so bili v času od 21. sept. 1971 — 3. julija 1972 in se je nanje odzvalo 74,(6 % vpisanih študentov. Zdravstveni delavci so ugotovili razširjenost kajenja med študenti, vendar je razpon med številom kadilcev velik: v 1. letniku VEKŠ kadi 50,86% študentov in v 3. letniku iste šole 15,66%. Pri pitju alkoholnih pijač izstopa VAŠ, najmanj jih je na PA; kroničnih pijancev niso ugotovili.
S prehrano so študentje še kar zadovoljni, vendar ni urejeno vprašanje dictalne prehrane. Tudi športna aktivnost med študenti pada. Presenetljivo nizka je uporaba kontracepcijskih tablet, saj jih uporablja le 24,7 % študentk. Najznačilnejša obolenja med študenti so: očesne bolezni in motnje vida, bolezni mišic, kosti in sklepov, obolenja živčnega sistema, podhranjenost, bolezni kože in zvišan ali znižan krvni pritisk. Na nobeni šoli niso zdravstveni delavci ugotovili spolnih bolezni.
Od vpisanih 2.449 študentov so jih fluorografirali 1.106 in ugotovili, da je zdravstveno stanje prsnih organov slikanih študentov odlično.
Udeležba zobozdravstvenih sistematičnih pregledov je bila zelo slaba, le 33,6 % vpisanih štidentov. Ugotovili so slabo stanje ustne higiene in potrebo po zobozdravstveni oskrbi z 80,7 % pregledanih študentov. Glavno krivdo so zdravstveni delavci našli v neučinkovitem varstvu preiskovancev v času pred vpisom na višje in visoke šole.
Socialna sestava študentov je zaskrbljujoča: iz kmečkih in delavskih družin študira le 17,4 % otrok.
IVAN OMAN
Tl
Pl 'flk:
lOir '
.ггШ
peta s
KRITIČNA IN SAMOKRITIČNA ocena dejavnosti KOMUNISTOV
Komite konference je v razpravi o pismu (9. oktobra) kritično in samokritično na osnovi poglobljene ocene pretresel dejavnost ZK in sprejeto oceno predložil konferenci v verifikacijo.
Konferenca, ki se je sestala 26. oktobra, je ocenila aktivnost ZK na VZM in verificirala akcijski program dela komiteja. Razpravljala je tudi „o uveljavljanju aktivnejše vloge študentov v izgradnji samoupravne socialistične družbe" in sicer na temelju tez za pripravo III. konference ZKJ in tez, ki jih je predložil komite. Po konferenci v decembru 1971 in zelo konkretnem akcijskem programu se je delo v naših organizacijah bistveno izboljšalo. BILI SMO PRlCE VEČJE AKTIVNOSTI ORGANIZACIJ IN DOBRŠNEGA DELA ČLANSTVA, IZBOLJŠALA SE JE USCIPLINA, DOSLEDNEJE SMO IZVAJALI ZASTAVLJENE NALOGE IN SKLEPE TER MOČNEJE KOT DOSLEJ OBNAVLJALI ORGANIZACIJO S SPREJEMANJEM NOVIH ČLANOV, PREDVSEM
iz vrst Študentov.
Ob teh pozitivnih ugotovitvah in oceni pa je konferenca ugotovila, da moramo samokritično priznati - vsak zase in vsi skupajda je poživljena dejavnost razkrila tudi mnoge slabosti, ki jih prej nismo videli, ker jih je bilo moč zaradi majhne aktivnosti zakriti. Pokazalo se je, da predvsem v nekaterih organizacijah kot n.pr. na višji tehniški in visoko ekonomsko komercialni šoli ni bilo vedno dovolj discipline ter ne dovolj zaostreno vprašanje odnosa posameznih članov do dela v Zvezi komunistov, kar se je kazalo tudi pri slabi udeležbi na sestankih in v razpravah o nekaterih vsebinskih vprašanjih, ki so bile čestokrat močno oportunistične. To je ustvarjalo osnove za strokovnjakarski prakticizem in tehnokratsko miselnost. Posebej so te slabosti prišle do izraza v razpravah o idejnosti pedagoško znanstvenega dela in deležu idejnopolitične vzgoje na naših šolah, v katerih so posamezniki branili sedanje stanje ter „strokovnost" z mnenji, da je za marksistično vzgojo odgovoren nekdo izven njih. Sorazmerno nizka teoretična raven razprav je z ozirom na strukturalno specifičnost v sestavi naših članov odkrila pomanjkljivo idejnopolitično usposobljenost našega članstva. Ugotovljeno je tudi bilo, da mora biti študentska mladina radikalnejši, jasnejši in odgovornejši nosilec nekaterih akcij, za kar pa bi bilo nujno preseči sedanjo prakso, ko je delo osredotočeno zgolj na nekaj posameznih članov.
SMO PRIČE VEČJE AKTIVNOSTI ORGANIZACIJ IN VEČINE ČLANSTVA
Vse osnovne oiganizacije so po obravnavi pisma in kritične ocene dosedanjega dela izdelal konkretne delovne načrte za študijsko leto. Razprava je predvsem tekla o notranjih vprašanjih visokošolskih institucij, kot so idejnopolitično izobraževanje, kadrovska politika, organizacija učvrstitev osnovnih organizacij in študentskih skupnosti ter nadaljnji razvoj posameznih visokošolskih zavodov in preraščanje visokošolskega centra v novo univerzitetno središče. OBENEM JE RAZPRAVA V DOBRŠNI MERI SEGLA V ŠIRŠO DRUŽBENOPOL1-TIČNO PROBLEMATIKO, ZLASTI V SMISLU ZAHTEV PO ODLOČNEM NASTOPU ZOPER NEGATIVNE POJAVE V CELOTNEM SISTEMU DRUŽBENIH ODNOSOV. POSTAVLJENE SO BILE ZAHTEVE PO ODLOČNEJŠI ODPRAVI NEUPRAVIČENIH SOCIALNIH RAZLIK N\ OSNOVI OPREDELITEV III. KONFERENCE ZKS IN ODLOČNEJŠEM PREPREČEVANJU GOSPODARSKEGA KRIMINALA, KORUPCIJE IN DRUGIH NESOCIALISTIČNIH POJAVOV V POSLOVNIH ODNOSIH. Prav tako je razprava poudarila potrebo po enotnem nastopu vseh družbenih dejavnikov, da omejimo vpliv-negativnih idejnopolitičnih pojavov na mladino (prodori malomeščanstva, potrošništva ter drugi), ki razvrednotijo prcnekateri pozitivni vpliv učnovzgojnega procesa. Izražena je bila pripravljenost, da se komunisti visokošolskih zavodov vključujejo v širšo družbenopolitično akcijo na mariborskem območju.
Razprava je bila veliko konkretnejša kot doslej in usmcijcna v razglabljanje o slabostih v dejavnosti. Programi dela, ki so jih organizacije sestavile, so v osnovi takšni, kot pismo zahteva: konkretni, opremljeni z nosilci nal°g *n z roki izvršitev. Vsi skupaj pa bomo morali v bodoče odločno nastopiti proti formalizaciji, v katero nas silijo nekateri posamezniki, ki jim gre le zato, da so naloge napisane in da sc formalno realizirajo, ne da bi spremenili vsebino dela. NA ODGOVORNOST JE TREBA KLICATI VSE, , KI KONKRETNIH ZADOLŽITEV V OPREDELJENIH ČASOVNIH OBDOBJIH NE URESNIČIJO. ZATO JE NUJEN NATANČEN PREGLED REALIZACIJE PROGRAMOV OSNOVNIH ORGANIZACIJ. Kadrovske spremembe v vodstvih, ki so bile opravljene na volilnih konferencah morajo prispevati k ponovni poživitvi dejavnosti. PRED VODSTVI SO NEODLOŽLJIVE NALOGE, DA SE PODROBNEJE KONKRETIZIRAJO PROGRAME DELA TER JIH DOPOLNIJO Z OBVEZNOSTMI, KI IZHAJAJO IZ RESOLUCIJE III. KONFERENCE ZKJ’ S KONKRETNIMI ZADOLŽITVAMI JE POTREBNO ZAJETI VSAKEGA ČLANA TER PREVERITI NJEGOVO PRIPRAVLJENOST ZA URESNIČEVANJE PROGRAMA ZKJ, ZAOSTRITI ODGOVORNOST ZA IZVAJANJE SKLEPOV IN UREDITI NATANČNO EVIDENCO. Aktiviranje dejavnosti študentske organizacije mora biti ena od stalnih skrbi vseh komunistov, predvsem pa vodstev.
Naloge izvirajoče iz pisma in programa Zveze komunistov na VZM so evidentirali tudi samoupravni organi šol in združenja. Sprejete so bile ocene dosedanje aktivnosti samoupravnih organov in programi dela oziroma stališča. Komunisti, člani tistih samoupravnih organov, ki doslej tega še niso štorih, so odgovorni za takojšnjo izvedbo te obveznosti.
Program dela komiteja opredeljuje za letošnje študijsko leto 36 konkretnih nalog. Od teh nalog je bilo določenih za realizacijo do 30. decembra 1972 triindvajset. Doslej je bilo v celoti realiziranih 18, 3 deloma, 2 sta pa ostali neuresničeni. Ta sicer visoka realizacija sklepov pa kaže le na doslednost v izpolnjevanju sprejetih obveznosti, v vsebinskem smislu pove zelo malo.
JASNEJE DEFINIRATI DELOVNI IN SAMOUPRAVNI POLOŽAJ UČITELJEV IN ŠTUDENTOV
Medtem ko je samoupravljanje kot oblika produkcijskega in družbenega odnosa postalo dominantno družbeno razmerje, je razvoj samoupravljanja na visokih in višjih šolah iz različnih notranjih in zunanjih razlogov v precejšnjem zaostajanju. Ako to ugotovitev povežemo z mislijo, da je visokošolsko izobraževanje oziroma študij proces ustvarjalnega osvajanja znanja, v katerem se naj v enakopravni vlogi pojavljajo zainteresirani za rezultate izobraževanja - učitelj in študentje, nam je temeljno izhodišče za nadaljnje razmišljanje o samoupravnih odnosih prczentno.
Značaj dela na stopnji visokega šolstva je tak, da je učinkovitost tega specifičnega delovnega procesa, pedagoškega in znanstvenega, nujno vezana na aktivno vlogo vsakega posameznika v tem procesu. Graditev samoupravnih odnosov mora izvajati od tam, kjer se opravljajo konkretni
delovni - v našem primeru pedagoškoraziskovalni procesi, v študijskih skupinah, letnikih, raziskovalnih teamih in drugih oblikah, najbolj neposredne dejavnosti učiteljev in študentov. Potrebno je jasneje definirati položaj študentov v skladu z njihovim prispevkom kot tudi vseh ostalih subjektov v učnovzgojnem procesu, pri realizaciji skupnih nalog. Z reformo učnovzgojnega procesa oziroma z razvojem visokega šolstva v celoti je nujno potrebno zagotoviti, da se bo študij vedno bolj odvijal kot delovni proces, v katerem študentje izvršujejo svoje dolžnosti; istočasno iz tega procesa izhajajo tudi njihove pravice.
Poleg teh temeljnih ugotovitev na seji komiteja konference ZK VZM (9. oktobra 1972) in konferenci ZK VZM (26. oktobra), ki so bile oblikovane v zvezi z razpravo o uveljavljanju aktivnejše vloge študentov, je bilo na konferenci tudi ugotovljeno, da v razvoju samoupravnih odnosov obstajajo nekatere slabosti, predvsem pa je ponekod zaskrbljujoča pasivnost študentov, ki sicer terjajo večje pravice, vendar ne izkoriščajo dovolj tistih, ki jih že imajo, obenem pa nekateri pozabljajo, da pravice lahko rastejo le iz realizacije dolžnosti in obveznosti. Ugotovljeno je bilo, da je še vedno preveč institucionaliziranega samoupravljanja, predvsem zaradi tega, ker sc prepočasi razvijajo in poglabljajo primarni samoupravni odnosi, ki nastajajo v ožji socialni sredini, pri pedagoškoznanstvenem delu učiteljev in študentov.
DOSEŽENI SO BIU NEKATERI POMEMBNI PREMIKI V RAZVOJU SAMOUPRAVNIH ODNOSOV
Natančneje je analiziral samoupravljanje na naših šolah aktiv študentov — članov in predsednikov samoupravnih organov (24. novembra). Na njem je bilo ugotovljeno, da je bilo v tem koledarskem letu precej storjenega na področju demokratizacije in javnosti dela
NOVI VIDIKI DEJAVNOSTI
KOMITE KONFERENCE ZK NA VISOKOŠOLSKIH ZAVODIH JE NA 11. SEJI KRITIČNO PRETRESEL AKTIVNOST KOMUNISTOV OD 1. OKTOBRA OZ. PO PISMU PREDSEDNIKA ZKJ JOSIPA BROZA TITA IN IZVRŠNEGA BIROJA. IZ TE OCENfi, V KATERI SO ZAJETI TUDI NEKATERI PREDLOGI ZA NADALJNJE DELO, OBJAVLJAMO NEKATERE FRAGMENTE.
samoupravnih organov, zakaj realizirane so bile nekatere stalne oblike informiranja. Šved in pedagoško znanstveni sveti so se sestajali pogosteje, češče so obravnavali vsebinska vprašanja učnih programov in študijskega sistema, kar je seveda bistveno prispevalo k večji aktivnosti članov in njihovemu kritičnemu pristopu. Njihova vloga se je z ozirom na druge izvršne organe okrepila.
Prav tako smo dosegli nekatere uspehe na področju vzajemnega sodelovanja in povezovanja samoupravnih organov, delovnih skupnosti, študentske skupnosti in Zveze komunistov. Dosegli smo nekatere uspehe na področju usposabljanja samoupravnih subjektov za njihove funkcije kot tudi na področju samoupravnega prodora visokošolskih zavodov -združenje posameznih šol in učiteljev pa tudi študentov v družbo, v ožje in širše okolje. Pomembno je, da smo poleg organizacije široke razprave o konceptu univerze ustvarjalno sodelovali tudi pri razreševanju drugih pomembnejših problemov Maribora in Slovenije. Formirane so bile nekatere nove samoupravne forme delovanja, tu in tam so tudi zaživeli sveti letnikov in oddelkov. Ravno tako kot so bili aktivnejši člani samoupravnih organov v celoti, so sc tudi posamezni študentje pogosteje oglašali s tehtnimi prispevki. Zlasti v zadnjem času je bil močneje uveljavljen razredni značaj samoupravnih odločitev ter marksistična usmerjenost.
PREVEČ JE INSTITUCIONALIZIRANEGA SAMOUPRAVLJANJA
Naštevanje vseh teh pozitivnih premikov pa po mnenju aktiva ne sme zamegliti kritike, pomanjkljivosti, ki so se pokazale v preteklem obdobju. Med slabostmi so evidentne predvsem naslednje:
— da dohodek še vedno ni dovolj aktiven stimulator in dejavnik, ki bi povezoval samoupravno aktivnost vseh struktur na vseh nivojih v visokem šolstvu; zlasti študentje so od njega povsem odtujeni;
— da sc oddelki, letniki in druge neposredne oblike dela študentov in profesorjev še vedno niso razvili kot temeljne samoupravne celice, v katerih bi sc razrešila večina vprašanj in iz katerih bi izhajale pobude in iniciative do višjih integracijskih oblik združevanja;
— da so sc študentje neredno udeleževali sej samoupravnih organov in da njihova aktivnost ni bila ustrezna;
— da se še vedno ni razvila ustrezna aktivnost komisij pri samoupravnih organih, ki bi morale v strokovnem smislu pripravljati
gfadivo;
— da zaostajamo pri realizaciji ustavnih amandmajev, torej pri formiranju temeljnih organizacij združenega dela, čeprav je nujno, da to vprašanje razrešujemo skladno z vsebinskim in organizacijskim konceptom univerze;
— da v nekaterih sredinah še vedno obstoje konzervativne dileme ali naj študentje razpravljajo in soodločajo o vseh vprašanjih, brez kakršnihkoli omejitev ali ne;
— da je v tem obdobju prišlo do prvega preglasovanja študentov v svetu šole.
NEKAJ KONKRETNIH NALOG IN PREDLOGOV
Na osnovi teh ocen je aktiv študentov - članov samoupravnih organov in predsednikov sprejel nekaj konkretnih nalog in predlogov združenih vil točkah.
— NUJNA JF. RF.AI.IZAC1JA OSNOVNF. INTENCIJE ZAKONA O
visokem Šolstvu, ki zahteva, da se formirajo in konkretizirajo SAMOUPRAVNE OBLIKE ZDRUŽEVANJA V ODDELKIH IN LETNIKIH.
— POSTAVLJENA JE BILA ZAHTEVA, DA SE SKLIČEJO
SVETI LETNIKOV OZIROMA ODDELKOV, SI ZASTAVIJO KONKRETNE PROGRAME DELA TER OBLIKUJEJO TUDI SVOJE IZVRŠNE ORGANE.
NATANKO ‘SE NAJ OPREDE LI STATUS ŠTUDENTOV, TEMELJEČ NA STUDUU KOT DRUŽBENO POTREBNEM IN KORISTNEM DELU, TER NATANČNEJE DEFINIRA DOLŽNOSTI IN
pravice Študentov, ki iz taksnega Študija izhajajo.
- PROUCl SE NAJ VSEBINA DELA SAMOUPRAVNIH ORGANOV, DA BI UGOTOVILI, KAKŠNA JE KORELACIJA MED VSEBINO SESTANKOV IN UDELEŽBO ŠTUDENTOV NA NJIH.
- ZAGOTOVITI JE POTREBNO ENOTNOST STATUTOV VISOKOŠOLSKIH ZAVODOV V OPREDEUEVANJU SAMOUPRAVNE STRUKTURE, DOLŽNOSTI IN PRAVIC ŠTUDENTOV IN V OPREDEUEVANJU vloge Študentske skupnosti.
- V PROGRAMIH JE ZASTAVLJENIH TUDI NEKAJ NALOG NA PODROČJU DEMOKRATIZACIJE IN JAVNOSTI DELA SAMOUPRAVNIH ORGANOV IN NALOG V ZVEZI Z VOLILNIM POSTOPKOM.
V razpravah na nivoju osnovnih organizacij so prevladovala podobna vprašanja in v bistvu enake ocene. Nekatere naloge na področju razvoja samoupravnih odnosov so zajete tudi v akcijskih programih osnovnih organizacij, vendar je pristop nesistematičen, zato je toliko bolj nujna realizacija vseh točk tega programa.
NAČELNE OPREDELITVE V ZVEZI Z MARKSISTIČNIM IZOBRAŽEVANJEM PREVEDIMO V KONKRETNE SKLEPE
Prizadevanje, da idejnopolitičnemu izobraževanju komunistov, pa tudi drugih, ter deležu humanističnih ved posvetimo večjo pozornost in zagotovimo večji delež je doseglo kulminacijo v razpravah ob pismu. Komite je oblikoval konkreten sklep, da skliče posebno sejo komiteja in konferenco, na kateri bomo razpravljali o vseh vidikih marksistične vzgoje. Pomembne so bile zlasti razprave v osnovnih organizacijah, kjer je bila bistveno presežena mlačnost do teh vprašanj ter povečana idejnopolitična angažiranost članstva. V večji meri kot doslej je bilo prisotno spoznanje, da je za celovito oblikovanje osebnosti študentov nujno potreben adekvaten obseg družboslovnih znanosti, pa naj si bo to na visoki komercialni šoli, na pedagoški akademiji ah na višji tehniški šoli.
ODRAZ TAKŠNE ORIENTACIJE SO NEKATERI KONKRETNI SKLEPI V OSNOVANIH ORGANIZACIJAH, KI JIH BOMO MORALI DOSLEDNO REALIZIRATI. ZATEGADEU NAJ OSNOVNE ORGANIZACIJE DOPOLNIJO SVOJE PROGRAME DELA V TEM SMISLU, DA OBLIKUJEJO KONKRETNE DOGOVORE O REALIZACIJI SPREJETIH SKLEPOV.
Komisija za družbenopolitične odnose se je lotila realizacije te naloge >n izdelala obširno sintezo vseh mnenj o marksističnem izobraževanju ter predlog stališč. Vso zbrano gradivo bo služilo kot osnova za razpravo na seji komiteja in konferenci SVET ZDRUŽENJA JE NA POBUDO KOMITEJA USTANOVIL CENTER ZA MARKSISTIČNE ŠTUDIJE IN IMENOVAL SVET CENTRA. S TEM PA SEVEDA OSNOVNE ORGANIZACIJE IN KOMITE NISO ODVEZANE NENEHNE SKRBI ZA DEJAVNOST CENTRA, ZATO JE NUJNO, DA KOMITE TUDI POSLEJ VEČKRAT RAZPRAVLJA O DEJAVNOSTI CENTRA.
K takšnemu spremenjenemu ozračju je prispevala tudi skupna seja pedagoško-znanstvenega sveta in sveta združenja.
V TF.M TRENUTKU SE SEVEDA MORAMO Z VSO RESNOSTJO ZAVEDATI TEŽE UGOTOVITEV O TEH VPRAŠANJIH V RESOLUCIJI, SPREJETIH NA III. KONFERENCI ZKJ. TI SKLEPI NAS OBVEZUJEJO, DA VSE RAZPRAVE IN HOTENJA, KI JIH NI MALO, SPREMENIMO V UČINKOVITE SKLEPE, KI NAJ VSEBUJEJO TUDI NAČRTE POSTOPNEGA URESNIČEVANJA.
IDEJNOPOLITIČNO IZOBRAŽEVANJE UČITELJEV IN ŠTUDENTOV
Posebna pozornost je bila v razpravi posvečena idejnopolitičnemu izobraževanju pedagoških delavcev. V osnovnih organizacijah, pa tudi v nekaterih samoupravnih organih, je bilo sprejeto stališče komiteja, da je idejnopolitično izobraževanje učiteljev njihova stalna delovna obveznost, ki se bo vrednotila na enak način kot obveznosti na področju pedagoškega in raziskovalnega dela. Komite je izdelat predlog osnovnih delovnih metod in predložil nekaj tem za takšno izobraževanje na nivoju visokošolskega centra. Nujno je, da samoupravni organi sprejmejo natančne programe ter zagotovijo njihovo realizacijo.
Na prvem delu seminarja za študente - komuniste iz prvih letnikov je sodelovalo 28 študentov. Udeležba je bila zadovoljiva le glede študentov višje pravne in višje agronomske šole.
Med pomembnimi razlogi za slab obisk je neurejena evidenca članstva. Pred no nadaljujemo s seminarjem, je nujno, da sc natančno uredi evidenca v osnovnih organizacijah. To pa je potrebno še zlasti zaradi popisa članstva ZK v januarju 1973.
VEČJO POZORNOST KADROVSKI POLITIKI IN SPREJEMANJU V ZK
Tudi v tem obdobju je bila akcija komunistov usmerjena v prizadevanje za dolgoročno kadrovsko politiko šol, kar pomeni za številčno rast ter za uveljavljanje celovitejših kriterijev pri volitvah. KOMITE JE SPREJEL JASNO STALIŠČE, DA BOMO MORALI ODSLEJ PRI VOLITVAH PROFESORJEV, C LANOV SAMOUPRAVNIH ORGANOV ALI VODSTVENIH TELES ŠTUDENTSKE ORGANI-ZACUF. KOT ENAKOVREDEN POGOJ IN KRITERIJ POLEG VISOKE STROKOVNOSTI UPOŠTEVATI TUDI IDEJNOPOLITIČNE IN MORALNE KVALITETE. S TEM SMO ZNOVA PRITRDILI ZAHTEVI, DA UCITEU NF. MORE BITI SAMO STROKOVNJAK, TEMVEČ MORA BITI TUDI VZGOJITELJ, saj ne moremo oblikovati mlade generacije samo za strokovno delo, za ozko usmerjene visokokvalificirane kadre. V OSNOVNIH ORGANIZACIJAH PA TUDI V SAMOUPRAVNIH ORGANIH SO BILA TA STALIŠČA KOMITEJA SPREJETA. Kot posledica takšne usmeritve so že širše in kompleksnejše utemeljitve za kandidate, ki jih obravnava komisija za imenovanja in izvolitev učiteljev. V tem smislu bo potrebno tudi dopolniti nekatera statutarna določila. V razpravah je bilo večkrat opozorjeno, da sc doslej sistematično s kadrovsko politiko niso ukvarjali samoupravni organi pa tudi ne komisije ali posebej imenovane skupine. Očitno je, da bomo morali temu vprašanju odslej posvečati osredno pozornost. KOT EDF.N IZMED UKREPOV, KI BO BISTVENO PRISPEVAL K REALIZACIJI NALOG NA PODROČJU KADROVSKE POLITIKE JF. IZVOLITEV KADROVSKIH KOMISIJ PRI KONFERENCI ZK VZM IN V OSNOVNIH ORGANIZACIJAH TER IZOBLIKOVANJU KONCEPTA NJIHOVEGA DELA.
Vsi sekretariati oziroma osnovne organizacije so sc vključile tudi v evidentiranje kandidatov za predstavnike študentov v samoupravne
(Nadaljevanje na 7. strani)
šesta
NOV PROSTOR-KAKO?
Že dolg) me žeja, da sežem po peresu in jasno, odločno in odkrito, brez metanja polen pod noge, zapišem misli o mariborski študentski kulturi in sploh o nekaterih dogajanjih, ki nosijo bolj ali manj kulturni pečat. Ne zato, da bi sc postavil v vlogo razsodnika, da bi bile moje sodbe edino veljavne, pravične in objektivne. S svojim zapisom želim le opozoriti na odprto, odkrito razpravo o življenju, če mi bo tako dovoljeno označiti duhovna premikanja, ki bi naj pomenila študentsko kulturo Maribora. Rad bi le opozoril, kot je zapisal kulturni urednik Katedre Edvard Pukšič v članku „UNIVERZA MOČVIRJU*4 Katedra štev. 2 t. 1 „da študentje samo capljamo po
• .jr ■■■■,..: ■■■;.	i
' џ m -
izhojeni poti.. Jedino krči že na smrt obsojena senilna miselnost veteranov.** Rad bi, da bi prenehala teza: capljamo in se uveljavi „krčimo**.
Ta zapis tudi ni polemika, odgovor na že navedeni članek. Skoraj dve leti se že živo poglabljam v študentsko dinamiko, ji prisluškujem, toda vrtimo se v bumerangu, kjer moramo začeti znova. Zato ne bom polemiziral, se izgubjjal v besednih igrah, frazah. Zmeraj mi je bilo do pristne ustvarjalnosti, angažiranosti za oživitev kulture v Mariboru sploh. Če cilji niso bili realizirani, subjektivni dejavniki niso bili odločilni.
Sprožil bi rad le proces prebujanja, ki bi nas osamele kulturne „don kihote** različnih mnenj popeljal za okroglo mizo, kjer bi morali pozabiti na svoje ime, poudarjanje ter SPREGOVORITI V DOBRO naše in še več v dobro BODOČIH GENERACIJ na relaciji: ŠTUDENT - KULTURA -UNIVERZA in obratno, predvsem obratno! Toda ne se izgubljati v donečih polemikah, temveč zasaditi konkretne stvarne resnične temelje in PRIČETI z gradnjo. Konkretnost, odločnost, načrt in sistematičnost bi naj bili osnovna vodila.
Res je, da so v dinamiki nastajajoče univerze primarne materialne in družbenopolitične dejavnosti. Kultura je njena nadstavba. Naj bo gnila? ! Zato pa: od 10, SŠ, VZM, ŽMZVZ, IO zavodov, predsedniki komisij, Katedra, funkcionarji, literati, kritiki - ŠTUDENTJE — premišljamo o poti do skupne okrogle mize.
PRVIČ: POJAV IN OBSTOJ zavestne študentske kulture je izredno težko pojasnjevati in opredeljavati, saj ima svojo specifično družbeno usmeritev, izvor in komuniciranje. Študentje kot družbeni subjekti sc zavzemajo za taka načela in tokove, ki bodo lahko uresničili dolgoročnejše kulturne cilje, ne samo ene študirajoče generacije, ampak da utrdijo bodočim generacijam trajnejše osnove. Poudarjam pa, da študentskih oblik kulture ne smemo prezentirati ločeno od sicer splošne družbene kulture, kajti ne oziraje se na vse posebnosti študentskega življenja, so le-ti del družbene realnosti in njene problematike. Tu gre za zgolj specifično interpretiranje, prenašanje bodisi v vseh zvrsteh umetnosti ali prakticizma (sprejemanja in ustvaijanja ter reproduktivnosti).
Koliko lahko to trdimo za kulturno prizadevanje mariborskih študentov in kaj je pravzaprav mariborska študentska kultura, ne da bi pri tem odgovoru upoštevali mnoge družbene dejavnike, ki nanjo vplivajo. To bi bil nesmisel.
V opredeljevanju tega pojava ne smemo prezreti:
1.	da se Maribor razvija v drugo univerzitetno središče,
'	2. da je dosedanja aktivnost študentov bila vse preveč
izrazito usmeijena na politično družbeno torišče in ni upoštevala kulturnega orožja kot sredstva za uveljavljanje svojih zahtev,
3.	da dosedanje kulturne akcije niso vedno manifestirale kulturne klime večine študentov in da so bile le kulturne akcije trenutka.
DRUGIČ: ENA IZMED OSNOVNIH RESNIC študentske kulture je, da bi v njenem oživljanju, poglabljanju in preoblikovanju naj sodeloval VSAK študent, da jo zavestno spremlja, sprejema (ne samo z gledališkim abonmajem) in ustvarja. Je torej njen ustvarjalec.
Toda kot nasprotje tej nujnosti in kot v posmeh je za mesto ob Dravi značilna množičnost spanja. ZAKAJ?
Vzrokov je več in to objektivnih (študijska preobremenjenost, neurejene razmere itd.). Toda ali je vse to zares zmeraj opravičljivo? Če, potem bi v naši družbi zaradi take ali podobne „preobremenjenosti** spali vsi.
Trditev „spimo** bi preimenoval v hipotezo, da se „drobimo**. Namenoma nisem uporabil izraza delimo, ločujemo, razhajamo, ker ne mislim na tako vrsto ločevanja. Smo enotni bodisi kot ustvarjalci ali kot soudeleženci v snovanju. A ravno tu sc drobimo. Vsak zase snujemo in naposled smo s tem drobižem celo zadovoljni. Pozabimo na to, zajemamo iz šrišega okolja in sc nato vanj vračamo. Mislimo le poudariti in pokazati svoj drobiž, a za akcije velikih potez, ki bi zganile to množico osebkov-študente-nimamo posluha. In spanje sc nadaljuje!
TRETJIČ: MISELNI BAZEN
Nisem štel, a vem, da sem velikokrat poudaril predsedniku komisije za kulturo pri 10, ki je zdaj tudi kulturni urednik Katedre, da bi bilo dobro, če bi si za resnično življenje komisije in realizacijo njenega programa, ustvarili krog ljudi — ustvarjalcev iz študentskih vrst, se pravi nekak izven administrativni ncfunkcionarski MISELNI BAZEN, čigar naloga bi bila, pripravljati in usklajevati kulturne akcije. Ne kritiziram dela kulturne komisije niti njenega predsednika, saj mi je poznana njegova zagnanost in elastično, menim pa, da je zgolj administrativno opravljanje funkcije za resničen življenjski razvoj študentske kulture nezadovoljivo. Naj k temu prištejem še preobremenjenost! Šele krog razširjenih sodelavcev, ki pa so vendarle v sestavi te komisije lahko jamči prekinitev omrtvelosti. Menim, da vsak soudeleženec prinaša s seboj iz svojega okolja svoja hotenja. Če so ta usklajena, je uspeh več kot gotov. Gre za usmerjeno in usklajeno akcijo. V tej pomanjkljivosti je morda spet en vzrok, da se drobimo, da „spimo**. Tako so pretekle oblike študentskih kulturnih manifestacij kot n.pr. ciklus glasbenoliteramih prireditev „Iskanje izgubljenega**, likovne razstave, glasbeni cirkus in niz drugih prireditev na športnem in tudi zabavnem področju (v smislu rekreacije) bile bolj odraz kulturne akcije trenutka, nastale na pobudo posameznikov. Ko je ta dvignil roke, je vsa stvar zamrla.
Goli primer za to je neaktivnost KUPO-a (kulturno umetniško pripravljalnega odbora), ki je nastal na pobudo komisije za kulturo in iz težnje navezati plodnejše stike s srednješolci. Stvar je stekla, a delo je zamrlo. (Podobno je z Ogledalom). Pustimo ob strani določene nesporazume med posamezniki. Bistveni razlog je verjetno to, da ni bilo usmerjenosti in usklajenosti cilja akcije. Ko so posamezniki prenehali sodelovati, je stvar zamrla in se spremenila v gole črke neke ideje. Prepričan sem, da člani komisije skupno s predsednikom niso snovali le zato, da se KUPO sprelevi v mrtve črke. Z navedenim sem hotel le potrditi tezo o pobudi posameznikov in kaj se zgodi, če preneha s svojo aktivnostjo (morda prevelikim poudarjanjem svojega drobiža). Res pa je, da je šele zadnji dve leti bilo čutiti živahnejše prijeme in iskanja poti v oživljanju študentske kulture. Bilo je vsaj nekaj literarnih predstav, kar pa je vsekakor premalo. Vloga, ki jo je odigralo KUD Študent in jo še s svojo folklorno in pevsko dejavnostjo, služi lahko v oporo zavestne in stalne prisotne angažiranosti. Toda to je še daleč od resnične množičnosti v študentski kulturi.
ČETRTIČ: PIONIRSKA VLOGA ...
Katedra je odigrala pionirsko vlogo v literarnem kritično publicističnem osveščanju. S svojo kulturno rubriko je mašila večletno praznino vsaj še nekaj let v nastajanju mariborskih visokošolskih zavodov. Poleg nje so se uveljavile že tradicionalne vsakoletne študentovske prireditve (omenjal sem jih že prej) in KUD—Študent, iz česar sledi, da se je krog posameznikov širil, krog posameznikov, ki jih je problem študentske (beri lastne) kulture živo zanimal. Vendar pa Katedra kot študentski list ni v celoti okupiral študentov, saj so raziskave inštituta za sociologijo v Ljubljani pokazale, da niso popolni imuni zaoper lažjo periodiko — šund.
Poleg komisije za kulturo je Katedra pravzaprav najširši medij študentskih kulturnih dobrin. V uredniškem odboru se zbira krog študentov, ki se poglabljajo v problem lastne kulture, jo raziskujejo in analizirajo. V njenih vrstah se je razvilo več uspešnih literatov in publicistov, kar potrjuje njeno pozitivno stran.
S statusom je natanko določena vloga obeh institucij. Na vez gledam kot pristaš MISELNEGA BAZENA, kar sem že prej omenjal. Se pravi: združeno usklajeno akcijsko delo obeh institucij jamči odpravo kulturnega spanja večine. Če upoštevamo, da je tu še redna študentska oddaja Študij in glasba, pod urednikovanjem iste osebe, je vsakomur jasno, kakšen vpliv in vlogo bi odigral tak zbiralnik misli v prebujanju množice. V tej do nedavna rahli zvezi je vzrok spanja.
LEON SENGER (Konec prihodnjič)
Nova obleka, novi čevlji
23.11. so imeli Dialogi sestanek uredniškega sveta in kolegija. Razpravljali so o sedanjem uspešnem delu, o akcijah za prihodnje leto, o vprašanjih kulturnega in javnega življenja, ki zajema predvsem publicistični del revije, zahteva pa tudi notranji dialektični razvoj zavesti. V tem smislu so sc konfrontirali sodelavci in uredniki. Ugotovili so, da je redno izhajanje revije, oblikovna in vsebinska struktura, zanimivost in tematika, daje skratka ves likovni in idejni koncept uravnan v spreminjanje in dopolnjevanje na osnovi dosedanjega dela:
1. revija Dialogi bo razpisala idejno zasnovane teme za vse zainteresirane subjekte; prva tema, ki jo lahko živo in temeljno obravnavajo v Dialogih, se glasi: ODRSKI JEZIK. Tema je razpisana javno od 15. 1. do 15. 2. 73., obravnavala pa bo nalog: lektorjev, dramaturško delo, igralčev izraz in celovitejšo gledališko odrsko govorno shemo.
2. z novim letom bo spremenjena likovna oblika, ki daje možnost angažiranega delovnega likovnega procesa, tako da bo likovni koncept usmetjen v delovni program in aktualnost (fotografije).
3. izšla bo tudi komunikativna brošura v roto tisku, ki bo spregovorila o impresivnih vtisih s potovanj po zamejski Koroški, Primorski, Tržaški in Porabju. Publikacijo bo sestavilo več avtoijcv, znanih slovenskih publicistov, ki opisujejo razmere zamejskih Slovencev, njihove vsakdanje skrbi, socialne in politične norme pa njihovo širšo družbeno problematiko.
4. vse zvrsti literarne uveljavitve (bcltristika, kritika, esei-stika, publicistika) so bile in še bodo nadalje vsebinsko v ravnovesju, dasi so Dialogi dajali prednost nastajajoči mariborski uni-
verzi. To je generacija za prihodnje leto in sočasna perspektiva. Maribor bo prav z Dialogi zbral in osredotočil izobraženec in socialistično zavest v miselno središče in tako vplival tudi na širši razvoj duhovnega snovanja v slovenskem in jugoslovanskem kultumo-znanstvenem prostoru.
5. obseg revije ostane nespremenjen; pritegniti pa je treba čim več sodelavcev.
6. ob 400-letnici hrvaško-slovenskih kmečkih uporov bo uredništvo Dialogov izdalo maja prihodnje leto posebno številko, ki bo obravnavala pojem o zemlji, odnos človeka do zemlje nekdaj in danes, socialne, etične, etnične in druge poglede v slovenskem slovstvu. Tako bo revija pritegnila vrsto znanstvenih sodelavcev (geografi, sociologi, zgodovinarji...) in pisateljev, da označijo sodobni položaj industrijskega in kmečkega delavca.
Dialogi so tako izpolnili svojo družbeno nalogo zadnjih dveh let, v perspektivi družbene zgodovine pa predstavljajo del slovenskega in jugoslovanskega kulturnega in javnega življenja.
VLADIMIR GAJŠEK
EMIL LUDVVIG:
Sigmund Freud
Izdaja knjige o Siegmundu Freudu in njegovem delu (založba Obzorja) je nekoliko razburkala sicer mirne vode o problemu psihoanalize pri nas. V več člankih je bilo izraženo začudenje, kako je mogla založba Obzorja uvrstiti to v svoj program. Menim, da trditve, da je knjiga pristranska, neznanstvena in napadalna, niso povsem upravičene.
Zakaj je Emil Ludwig, ki je znan po številnih dobrih biografijah, napisal to knjigo? Napisal jo je v času, ko je bila psihoanaliza na velikem pohodu po Ameriki. Tam se je razpasla kot „modna** znanost in je omogočila številnim šarlatanom in astrologom, da so svoje početje legalizirali pod okriljem znanosti. Ludvvig je videl v tem pojavu določeno nevarnost, o kateri bi spregovorili pozneje.
Najprej se ustavimo ob vprašanju zakaj Ludwig v svoji knjigi napada Freudovo delo in posredno njegovo osebnost, kateri delno pripisuje značilnosti in lastnosti živčnih motenj. Torej nam v neki meri predstavlja Freuda kot žrtev lastne dejavnosti in lastnega odkritja. Po Freudovih teorijah skuša prikazati, da je prenesel lastno psiho na človeka, ki mu je torej služil kot predmet opazovanj in ugotavljanj lastnega jaza in komponent njegove podzavesti. Freudovo delo je torej zaključena veriga, ki se prične v Freudovi psihi (podzavest) in se konča v njegovi psihi, sedaj zavestno sprejeto, vendar ne kot fenomen lastne zavesti, marveč kot sprejemanje tuje zavesti.
Naši komentatorji očitajo Ludvvigu, da je pristranski in neznanstven. Ravno ti dve napaki pa očita avtor Freudu. In kako ju utemeljuje? Freud je bil po poklicu psihiater in ne psiholog. Kot zdravnika—psihiatra — ga Ludvvig tudi priznava in obravnava. Potrjuje, da ima velike zasluge za napredek terapije in praktične, eksperimentalne psihologije. Priznava, da je postavil osnovne temelje za analitično, kompleksno raziskovanje človeške psihe, vendar vse to naj bi veljalo za bolnega človeka. Vse je lepo in prav, dokler se ni Freud pričel vmešavati na druga področja. Vse izdelke pri raziskovanju nevroz je sedaj prenesel na zdravega človeka in pričel posploševati. Na neštetih primerih je skušal dokazati, da so v zdravem človeku prisotni isti elementi podzavesti kot pri bolnem. Po Freudu je vsak človek „kriv“, vsak trpi pod Edipovim kompleksom itd. Šel je celo tako daleč, daje s svojo znamenito metodo „intervjuja** prisilil svoje paciente, da so mu vse to priznali in potrdili (tukaj mislimo na zdrave ljudi, ki so sodelovali v njegovih eksperimentih). Na podlagi teh „raziskovanj** je nenavadno hitro posploševal in delal zaključke. Njegove dogme so veljale kot zakoni, katerim ni bilo mogoče oporekati. Sam svojih trditev ni nikoli dokazoval ali znanstveno utemeljil. Veijetno ga je zanesla gloriola velikega zdravnika. Ni dolgo trajalo in Freud seje lotil kulture, umetnosti in filozofije. Na tem področju je napravil največ zamahov v prazno. Skorajda nedopustno je, na kakšen način je reševal probleme umetnosti in filozofije. Ljubezni ni, torej tudi umetnosti ni. Sam je priznal, da se z umetnostjo ni velikokrat srečal in da je ni nikoli prav razumel. Kako more potem takšen človek podati razlago o nastanku in vzroku umetnosti in kulture? Tudi v umetnosti ne vidi drugega kot v podzavest potisnjeni spolni nagon. Pravgotovo, da v nekaterih primerih to tudi drži, vendar to še ni alfa in omega človeškega ustvaijanja, kot trdi to Freud. To je le majhen delček v kompleksni strukturi človeške psihe.
Ludwig torej ne napada zdravnika živčnih bolezni, marveč človeka, ki je zaradi lastnih duševnih motenj neupravičeno zahajal na področja, ki jih ni bil sposoben realno in znanstveno obdelati.
Kakšna je nevarnost, ki jo vidi Ludvvig? Psihoanaliza se je pričela bliskovito širiti po ZDA in po zahodni Evropi. Iz temnega, nejasnega ozadja je stopila na plan na pol kot čudež. Pričeli so jo uporabljati kot univerzalno sredstvo za reševanje raznoraznih problemov. Na samem področju psihologije je prišlo do velikih anomalij, nekatere so opazne tudi pri nas. Za vsak nenavaden pojav pri otroku se ga že pelje k psihologu; vsi tisti pojavi, ki nekoč niso nikogar vznemirjali, (pa vendar ni bilo posledic) sodijo sedaj na področje psihoterapije. Dozdeva se, da zdravniki samo iščejo priložnosti, da bi komu dokazali nenormalnost in živčno obolelost. Velikokrat moramo ugotoviti, da bi se otrok brez psiholoških procesov normalneje razvijal. Ravno tega seje bal Ludvvig, da bo psihoanaliza postala moda, sredstvo, ki se bo uporabljalo na najbolj nemogočih mestih. Vse premalo pa se zavedamo, da lahko napačne obravnave in posegi pustijo težke posledice, posebno, če gre za otroka.
ADRIAN GRIZOLD
sedma
Perpetuum mobile
Lc pol leta po formiranju Kulturnega ateljeja Slovenija je izšla že sedma številka pesniških zvezkov Perpetuum mobile. Medtem, ko so izšle prve tri številke v posameznih zvezkih, so izšle naslednje tri v obliki knjige. Tako nam pridejo v roke estetsko izoblikovane številke. Naslovno stran krasi Michelangelov kip Jutro iz grobnice Medičejcev v Firencah. Bogata notranja likovna oprema je delo akademskega slikarja Franca Berčiča. Glavni in odgovorni urednik je Vera Zaletel. Člani redakcije pa so: Jože Košir, Miro Gutman, France Berčič" in Aleksander San ca.
Težko je podati nekaj karakternih misli o tako mladi umetniški reviji, ki je iz prvotnega poetičnega programa prešla na široko, vsesplošno revijo. Tako je v zadnji številki glasbena kompozicija v notnem zapisu, mladega glasbenika Marjana Logarja.
Kakšno je mesto revije v slovenskem kulturnem prostoru? Prav gotovo ni njen namen konkurirati že ustaljenim in tradicionalnim tovrstnim zvezkom na Slovenskem. To bi bilo nesmiselno in brez pravega efekta. Pripomoglo bi le k širjenju tiste nezdrave, osebne publicistike in esejistike, omogočilo kritiko kritike itd. Tako je njena bistvena naloga na popolnoma sproščen in legalen način posredovati javnosti vse mlado, kije lahko kljub temu kvalitetno. Ravno ta status daje nekoliko več svobode tako z oblikovne kot vsebinske plati.
JELKA POLANEC
Pesem
Podala sem žarku
roke
in
vzel me je tjakaj v deželo čudes, kjer morje pluska ob marmorne stene, kjer
beli labodi pojo ob večerih, kjer
sonce v zatonu
pošilja
tovore
zlatih
pramenov
med barvasto
listje
dreves.
In
pesek blešči kakor tisoče drobnih otroških solza.
IV ЧЧЧЛИИ
\M4CUV\v
^vvrm\nvv
NOVI VIDIKI DEJAVNOSTI
(Nadaljevanje s S> strani)
organe ter pri kadrovanju v vodilne organe študentske organizacije, kar je izredno pomembno predvsem zaradi kadrovskih težav, s katerimi se je študentska organizacija ubadala v preteklem obdobju.
Stališča konference so zelo neposredno postavile pred komuniste zahtevo o nujnosti vključevanja novih članov v organizacije. To naj bi bila logična posledica vedno večje aktivnosti ZK, discipline in notranje konsolidacije. SAMOKRITIČNO PA MORAMO PRIZNATI, DA TE UGODNE KLIME DOSLEJ NISMO IZKORISTILI DOVOLJ. ZATO JF. NUJNO, DA VSE ORGANIZACIJE PA TUDI KOMITE POSLEJ NA VSAKI SEJI RAZPRAVLJA O PRIZADEVANJU POSAMEZNIH ČLANOV PRI SPREJEMANJU V ZK.
POŽIVITI JE POTREBNO DELO ŠTUDENTSKE ORGANIZACIJE
Naloge opredeljene v programu dela komiteja na področju delovanja ZK med študenti in študentskimi organizacijami so bile le deloma realizirane. Izvršni odbor SS je sicer razpravljal o pismu, vendar je bil v ocenjevanju preteklega dela premalo samokritičen, kar sc odraža tudi v dejavnosti dela študentske organizacije. Ker ni bil izdelan program razprav o pismu v širši študentski populaciji te razprave niso bile izvedene. V razpravah pred III. konferenco ZKJ so se naše organizacije pa tudi posamezniki zelo močno angažirali in smo zaradi tega tako bistveno prispevali k oblikovanju njenih sklepov. To je prišlo zlasti do izraza v javnih razpravah, ki so bile izvedene v vseh sredinah, v natančnejšem definiranju politične, programske in idejne orientacije študentskega organiziranja, ki ga je sprejela stalna skupščina študentske skupnosti in v načelni opredelitvi programske in organizacijske platforme sodelovanja med Zvezo mladine in študentsko organizacijo. Medtem ko se je vpliv ZK v študentskih domovih okrepil, pa tudi v tem obdobju nismo uspeli uveljaviti večjega vpliva v kulturnoumetniškem društvu Študent in mednarodnem klubu. V vseh teh specializiranih organizacijah in osmih pokrajinskih klubih bomo morali ustanoviti aktive komunistov.
Neposredne naloge, ki se kažejo v tem trenutku so predvsem organizacijska učvrstitev študentskih skupnosti na šolah, zato SO neposredno odgovorne osnovne organizacije in komunisti v stalni skupščini študentske skupnosti in izvršnem odboru, ustrezne, organizacijske, vsebinske in kadrovske priprave na vodilne študentske skupščine in zagotovitev večjega vpliva ZK v delovanju klubov in specializiranih študentskih organizacijah. Natančneje bodo te naloge opredeljene v akcijskem programu o uresničevanju resolucije III. konference ZKJ.
VEČJA KOORDINACIJA DELA
Na osnovi ugotovitve, da je potrebno sodelovanje z mestno konferenco ZKS Maribor poglobiti, pripravlja komisija za organiziranost in razvoj predloge za ustrezno organizacijsk povezavo, ki naj zagotovi, da bodo komunisti z visokošolskih zavodov imeli odločilnejši vpliv v širšem mariborskem prostoru in da zagotovimo čim enotnejšo in čimbolj koordinirano aktivnost vseh komunistov v Mariboru. Zategadelj je komite mestne konference sprejel tudi sklep o formiranju aktiva komunistov v občinski skupščini, družbenopolitičnih organizacijah in komiteju ZK VZM, ki ga sklicuje in vodi sekretar komiteja MK ZKS.
ZAGOTOVITEV ENOTNE IN ČIMBOLJ KOORDINIRANE DRUŽBENOPOLITIČNE AKTIVNOSTI VSEH KOMUNISTOV NA VISOKOŠOLSKIH ZAVODIH TERJA, DA SE TUDI V OKVIRU KOMITEJA KONFERENCE ZK VZM USTANOVI AKTIV VODILNIH KOMUNISTOV S POSAMEZNIH VISOKOŠOLSKIH ZAVODOV, KI GA SKLICUJE SEKRETAR KOMITEJA KONFERENCE ZK VZM.
Absurd in smisel človeka
Pod tem naslovom se je želel predstaviti mariborski javnosti krepko uveljajoči se pesnik LORENČIČ TEODOR —BOŽIDAR. Razstava je v priznanem mladinskem razstavišču AVLA na I. gimnaziji.
Način, s katerim približuje umetnost gledalcu je skoraj popolnoma nov. Obvezno je, da se med razstavljenimi eksponati sprehajaš z natisnjenim vodičem, ki ga je opremil razstavljalec sam, ker se drugače dokaj težko znajdeš v prostorni avli. Profesorji dijaki, študentje in vsi ostali, ki so ob razstavah stereotipnega načina bili indiferentni, so se sedaj osvestili. Mnenja o kvaliteti in kulturni vrednosti razstave so različna. Prav je tako! Vse dosedanje razstavljalce so sprejeli kot nekaj „nujnega", kar je pač prišlo v razstavni prostor. Ob Teodorjevi razstavi pa so se razvneli tudi tisti, ki so dosedaj samo prikimavali ali pa striktno molčali. Namen je bil dosežen. Naj ima vsak svoje mnenje, ker ima do tega pravico. Če je za nekoga razstava sranje, za drugega pa genialna, to dokazuje, da smo različni in da zaenkrat ne dojemamo vsi enako.
BREG DANILO
Mlada misel
Mladi in kriminal
Število kriminalnih dejanj venomer narašča, pri tem pa lahko opazimo vse večjo udeležbo mladine. To je hladna ugotovitev in prevečkrat se z njo zadovoljimo. Morda ravno zaradi tega naši vzgojitelji in učitelji mislijo, da o tem problemu ne razmišljamo, vsaj do takrat ne, dokler ne preberemo v časopisu začetnic imena in naslovov soseda, znanca, sošolca iz zgodnjih šolskih dni. ..
Med vzroki, ki privedejo mladega človeka na pot kriminala, nisem v svojih razmišljanjih našla nobenega novega: vzgojna zanemarjenost, prepustitev cesti, nedokončano osnovno šolanje, slabi zgledi. In ravno zato, ker vzroke poznamo, da rešitve niso nedosegljive.
Začnimo pri osnovni šoli, saj se stvari zapletejo navadno tu. Starši ravnajo pogosto napak: nekateri so do otrokovega neuspeha ravnodušni, drugi zaidejo v drugo skrajnost in izvajajo nad otrokom prevelik pritisk. Oboje mladega, neizoblikovanega človeka vznemirja, umika se v popolno nezainteresiranost ali pa svojo dejavnost preusmeri, najbolj pogosto seveda napačno.
Prepričljivi dokazi, da mladoletnih storilcev kaznivih dejanj glede na to, ker še niso izoblikovane osebnosti, ni mogoče enačiti ? odraslimi, s tem pa tudi ne njihovih dejanj z dejanji ljudi v zreli dobi, so vplivali na oblikovanje sodobnih načel, ki jih je sprejela tudi naša kazenska zakonodaja. Sprejeta so bila nova pravna določila, ki so upoštevala dejstvo, da je od načina obravnavanja mladoletnih storilcev kaznivih dejanj zelo odvisno njihovo vključevanje v urejeno življenje.
Poglavje zase so tudi vzgojno pobolševalni domovi. Vanje pride seveda le mladina, ki zagreši hujša kazniva dejanja, vendar teh ljudi ne smemo kar odpisati! Predvsem bi jim morali dati možnost, da se ukvarjajo s takšno dejavnostjo, kot si jo žele. In to naj ne bo le fizično delo! Če imajo voljo, naj tudi študirajo! Spremeniti bi se morala tudi naslednja stvar: kljub doseženi polnoletnosti med prestajanjem kazni, delikventa v nobenem primeru ne bi smeli premestiti kazensko pobolševalni zavod, ki je namenjen polnoletnim osebam.
Najbrž pa je najhujša stvar vrnitev iz zavoda v domače okolje. Tu lahko zasledimo dva problema: „čisto" okolje delikventa zavrne in ga izobči; če pa je okolje slabo, ga ponovno vsesa vase in mladoletnik se znajde na stari poti. Zato mislim, da bi morala biti skrb socialnih delavcev v domovih, na sodiščih in na občinah usmerjena tudi na iskanje primerne zaposlitve oziroma nadaljnega šolanja delikventa izven domačega kraja.
Naj zaključim z mislijo: „Priznamo, delamo napake, vendar nas za to ne dajajte na secirno mizo, ne vrtite izrabljenega traku, tako težko življenje ste imeli vi v mladosti in pustite nam, da se izoblikujemo v osebnosti brez prehitevanja časa!“
Irena Husel
KULTURNO USTVARJANJE MLADIH
Po večletnem zatišju oziroma slabih odnosov med gimnazijo Miloša Zidanška in 1. gimnazijo izgleda, da bo tudi na tem področju premik v pozitivno smer. Pred nedavnim je prišlo do prvega pogovora o mesebojnem delovanju na kulturnem področju. Prvi rezultat tega sodelovanja bo literarni večer v domu' JLA, predvidoma februarja. V polurnem programu bodo vse tri mariborske gimnazije pokazale, Jcaj zmorejo na literarnem (poezija in proza) in dramskem področju. Da bo srečanje še bolj zanimivo so organizatorji, dijaki gimnazije Miloša Zidanška pripravili tudi srednješolski kviz.
Uspešna sezona na mariborskem mladinskem razstavišču AVLA na I. gimnaziji se nadaljuje. Po razstavi originalnih karikatur Hinka Smrekarja, ki jo je posredovala Narodna galerija v Ljubljani, si je možno v AVLI ogledati razstavo eksponatov Teodoija Lovrenčiča. Za njim bodo kakor vsako leto, na vrsti Prešernovi nagrajenci. 17. februaija lahko pričakujemo veliko novost. AVLA je stopila v kontakt z vsemi gimnazijami v Sloveniji in tako bomo prvič imeli možnost videti razstavo letošnjih Prešernovih nagrajencev širom Slovenije. Vsekakor vzpodbudna in zanimiva zamisel!
A. GRIZOLD
LITERARNO GLASILO MKUD-a DR. FRANJO CRNEK NA I. GIMNAZIJI V MARIBORU
Konec decembra je izšla na I. gimnaziji v Mariboru 1. številka literarnega glasila Mlada misel. To glasilo ima lepo preteklost, saj se okoli njega že vrsto let zbirajo mladi ustvarjalci in pisateljski talenti. Kljub tej dolgoletni uspešni tradiciji pa je glasilo v širši javnqsti skorajda neznano. Prav gotovo to ni prav, saj se tako ne skrbi za sodelovanje na širšem nivoju. Kaj nima tudi takšno glasilo možnosti za širjenje kulture izven gimnazijskih zidov? Prav bi bilo, da bi tudi ostali izvedeli, kaj se za temi zidovi dogaja, kaj nastaja v dijaškem glasilu in obratno. Potrebno bi bilo porušiti te zidove, ki ovirajo prosto sodelovanje in komuniciranje. Zakaj ne bi na primer tudi delavska mladina spoznavala delo na gimnazijah in obratno?
Mlado misel je uredil Breg Danilo, za likovno opremo pa je poskrbela Grmek Jadranka.
V črtici Pismo s fronte razmišlja Davor Šoštar ič o nesmislu vojne v Indokini. Vživlja se v mladega vojaka, ki brez moči opazuje vsa grozodejstva, v teh okoliščinah je prisiljen tudi sam ubijati. Vprašanje te vojne je postalo mogoče preveč vsakdanje in ravno zaradi tega, bržkone ne razumemo več prave grozote tega početja.
A. G.
Zdomci
Spet je leto naokoli in vrnili so se zdomci. Razkropili so se kot mravlje po celi državi in nekaj dni so jedli, jedli in še jedli. . .
Že res, da prinašajo v domovino devize, toda njihovo ravnanje mi ni všeč. Danes je Jugoslavija že dovolj razvita, da daje dovolj kruha za vse, ki hočejo delati. Seveda, doma ti sosed gleda v lonec, ve, če se voziš z avtom, v tujini pa lahko stradaš in garaš, da se potem pred sosesko pobahaš z novim fordom! Veliko jih poznam, ki so šli na delo v tujino. In sami so priznali, da bi doma prihranili prav toliko kot v Nemčiji, Švici ali na Švedskem, če bi živeli v tako slabih razmerah. Domov se pripeljejo le ob praznikih in počitnicah ter se otovorijo s krompirjem, mastjo, prekajenim mesom in slivovko, da na tujem ni treba kupovati. Hrana je tam dražja, saj je tudi standard višji!
v Delajo od jutra do večera in tujci jih izkoriščajo, saj govorijo tuj jezik slabo. V Nemčiji dela ogromno naših ljudi. In zakaj? Ker jih je doma sram delati! V tujini lahko garajo, tam jih nihče ne vidi. Tam služijo tujemu narodu, za tujo blaginjo. Sužnji svojega pohlepa so!
Doma pa ostajajo otroci brez staršev, prepuščeni babicam ali sami sebi. V šoli se ne trudijo:
„Saj bom šel v Nemčijo!" je rekel neki deček učiteljici, ko gaje vprašala, kaj bo iz njega, ko se ničesar ne loti. V Nemčiji se verjetno cedita med in mleko! Otroci ne vedo, kaj je življenje. In starši jim ne govorijo o svojem trpljenju. Ob božiču obiščejo domovino s sposojenim avtomobilom in obdarijo otroke z barvicami. Štirienindvajset barvic v eni škatli!
„Ko bom velik, bom šel v Nemčijo!" vzklikne otrok in strmi v darilo . ..
Čas bi že bil, da se ustavi odhajanje v tujino. „Jugošvabi" niso preveč priljubljeni. V prazničnih dneh povzročijo na naših cestah prav oni največ nesreč. Kupljen izpit ne podari še znanja in izkušenj.
Torej, naj se vmejo in primejo za delo doma. Nobeno delo ni sramota, hudo pa je, če „tujina se diči z deli njihovih rok" ...
Odšla je. Za vedno je zapustila svojo klop v razredu, sošolke in sošolce, svoje knjige in zvezke, svoje nade in hrepenenja . . .Umrla je. Umrla je, ko bi morala začeti živeti, tik pred zrelostnim izpitom. Novo leto njej ni prineslo sreče. Še predno seje zdanilo, je doživela usodno nesrečo. Devet dni smo vsi trepetali za njeno življenje, trpeli z njo in upali, da zmaga mladost, da ostane živa.. .Zaman. Deveti januar je bil njen zadnji dan, zadnjič je zadihala zrak, ki že sluti bližajočo se pomlad. Umrla je! To je težko doumeti nam, ki smo tako mladi, tako življenja polni! Tudi ona je bila thka kot mi. Tudi ona je ljubila mesečino in cvetje in ptice in sonce in jasnino in tihe večere v dvoje in sanje o prihodnosti, tudi ona jy ljubila življenje! Zdaj je ni več. Nikoli več je ne bo. Ostala bo le v naših srcih, v našem spominu. Vselej!
B. B.
IFIGENIJA ZAGORIČNIK
Bleda
(iz Živalskega s vej a j
laški ali riličasti gad je barvast
tako različno kot gad
po hrbtu m temno prečno progast
nekoliko prifrknjen gobec
ter oster rob nad nosnicami
anatomski prerez očesa	,
mali možgani rumeno osenčeni
črte nevrusov rdeče
maloazijski gad mnogo večji od našega
plastična očesna jabolka
in trepalnice
nosorogi gad presenetljivo lepa žival sence pravilne
očrtane z modrim svinčnikom kot nos
po kotih zelene trikotne lise s čmomodro obrobo
na smrčku šest dolgih šiljastih koničastih lusk
v gozdu preži na plen
zatika se izvir
ves veder
in tih
puhnica rjave do sive barve
in polmesečasto rumeno lisasta
zelo zavaljena in leniva
v nevarnosti glasno sika
se napihuje
in visoko dviga glavo
bleda s slonokoščenim molitvenikom
pregrešne spovedi lajajo
komaj slišno
vzela bi vrč z roč kom
nataknila bi cokle
v njih štorkljala že od rane mladosti
odkar hoče študirati
nezgodbice o snegu in travi
o času jemanja tablet
satovje je opojno
ko sije zlata svetloba nad vsemi stvarmi ko diši cvetje nepopačeno in čisto šola pri nedeljski
bledini nabori veje strupenega cvetja zamiži in se utiša mlin na veter v vetru sam mlini za gosta
goste dlani steza v goste oblake
spomladi nanosi prod v izsušeno grlo
zrnato diha
vražja melodija zdavi
ničesar ne pušča gomazdeti
mravljinci vami
stenska uš vrtoglavi
v hiši brez tal
Ф	*	*
Mariborsko javnost pretresajo zadnje čase grozne lepote čudovite popevke Bolfenk. O tem, ali je popevka dobra ali slaba, ne bomo sodili. Ne zanima nas, kdo je zakrivil požar tam gori za Bellevuejcm, tudi nas ne zanima, koliko let je stara ta relikt. Ampak če so popevko predstavili na Veseli jeseni, bi jo lahko vsaj prevedli v slovenščino. Ne spoznam se na filologijo in dialekte, vsekakor pa „hakl“ ali „helm" nimata z dialektom dosti skupnega.
*	*	*
General, ki je močno škilil, je pregledoval svoje čete. Ustavil se je pri prvem vojaku, ga pogledal in ga vprašal, kako mu je ime.
Jovanovič! je odgovoril drugi vojak.
General se besen obme k drugemu in zatu-li:
— Kdo je kaj vas vprašal, cepec?
— Saj jaz tudi nisem ničesar rekel, je protestiral tretji vojak.
Ф *
Razen rastlinojedcev bomo v Mariboru kmalu dobili novo vrsto mesojedcev — ljudožerce, ki so zaenkrat povsem neznan in še ne raziskan sociološki pojav. Analize so pokazale, da v 14 poslovalnicah podjetja X nabavijo le 1200 kg govedine in 1200 kg svinine in večjo količino perutnine dnevno. Teletine tudi v bodoče ne bo. In to naj bi nasitilo dobrih stotisoč ljudi?
•	*	*	*
Predstavniki tiska, radia in tet zije so pred nedavnim sklenili, da bodo v bližnji prihodnosti prepovedau reklame za zdravila. Prepoved naj bi veljala tudi za prostore zdravstvenih organizacij. To nas čudi, kajti napotki nas seznanijo s pravilno uporabo in pravočasno preventivo, kar zmanjša stroške morebitnega kasnejšega zdravljenja. Zato bi bilo bolj umestno vprašanje o reklamiranju cigaret in alkoholnih pijač, ki so deloma vzroki za tako veliko uporabo vseh vrst zdravil.
periskop
ZDRUŽSiHR утаокоаоижш zavodov iiuisci
Številk« • 08-76-2/75-VS-OM Det«. • 18. 1. 1975
OBVESTILO
IZVRŠITI ODBOR ВГШИКЖТ1 štUDKMIOV MARIBORSKIH YI60!®30Ii-srra ZAVODOV JE V ПPORAZUЛ 6 TRAIEIUZIJBKO POSTAJO MARIBOR ORGAiHZIRAL KRVODAJALSKO AKCIJO. KI BO PUB 22. ЧАВСА 1975 iti VIŠJI TSUMIŽKI ČOLI V MARIBORU.
smetanova ulica 17 s aiCroroa-PB
mosil® бТШЖИГЕ, DA PRISTOPIJO V VRSTE PROSTOVOLJHIH KRVODAJALCEV TER SE AKCIJE, Kt ГГЕК 'AVLJA IZRAZ HUMANIZMA lil C0LIDARS3STI, POLBOSTEViLHO UDELEŽI*).
$ VODJA JBMA SmOTRTRJE^ZADEVE
Razosebljen je - kategorični imperativ psevdoanahronizma?
Bivanjska celovitost subjekta ne rezultira morebiti zgolj iz neke fiktivne kvazimetamorfoze negacije nihilizma, marveč se intuitivno uresničuje v metodološko nedifiniranih transceden-talnih valovanjih, ki iz subjekta samega izhajajo in se vanj vračajo.
Gre torej za ovajanje primata raztelešenih idej nad angažirano mislijo ter zavračanje praznih emocionalnih spiritualizmov, kar se kaže v razgaljanju mistifikacije elitnih duhov, ki sredi strukturializacij in funkcionalnosti ne opozarjajo na osebno vredno življenje ter si ne kličejo v zavest dimenzije negotovosti in ne usklajujejo subjektivno budne iniciative z opozarjanjem na množeče se mehanizme, brezciljne in tehnične avtomatizme duhov, ki ne morejo videti vseh teh raznolikih procesov dezalienacije, pri katerih naj bi šlo predvsem za družno integracijo v eno ter isto transcedenco navzočih položajev ter položajnih resnic.
V tem smislu bi bil padec človeštva v patologijo duhovnega udobja, duhovne romantike in družbenopolitične indiference več kot usoden, kajti padec lahko poimenujemo kot utrinek v kozmično alienacijo, ki jo moremo pojmovati le kot konflikt med esenco in eksistenco subjekta. Negacija negacije, totalna dezalienacija, bi bila torej mogoča le z zmago nad časom samim.
Relativna dekadenca življa se nam tako ponuja kot objektivno dana, zakaj človeško bistvo se ne kaže le v kreativnosti, marveč zlasti destruktivnosti, in tako vidimo, da se bo zrel človek - sui generis - izoblikoval samo iz nezrelega, nedoletnega. Presoja zrelosti nujno vsebuje klice subjektivitete vrednostnega osmišljevanja, kakor tudi posledičnost kavzalnega delovanja objektivnih dejavnikov. In vice versa je maksimalizacija tehnicizma in tehnokratizma gotovo tudi nova, kvalitetna preobrazba predmetnosti težeče po sublimaciji njene biti v sfero enakovredne optimalizacije humanizma, pogojene seve z danostjo realnih možnosti ostvaritve oziroma preosnovanja te kvalitativne preobrazbe.
FRANJO ŽNIDAR
% %
Mnogi študentje smo se pred začetkom študija vprašali, ali je pametno zabiti toliko časa med knjigami? Se bodo vsa ta leta obrestovala s primerno zaposlitvijo? V Sloveniji je leta 1971 diplomiralo 1058 študentov visokih šol in 1486 študentov višjih šol. Prav verjetno, da jih večina ni dobila ustrezne zaposlitve ali pa sploh nobene. To je eden izmed vzrokov za povečano odhajanje v tujino. Saj res, devizni priliv od zdomcev je za 50 % večji od turističnega in zato nezaposlenost nikogar ne moti!
Start po jugoslovansko
V začetku januaija smo si lahko na televizijskem programu ogledali zanimiv dokumentarec iz Nemške demokratične republike, ki je, s prikazovanjem fizične aktivnosti in športnega udejstvovanja človeka od jaslic do pozne starosti, želel povedati, kako je mogoče, da je Nemška demokratična republika v skoraj vseh športnih panogah prodrla v svetovno elito.
Temu smo se dosedaj čudili, primerjali število prebivalcev NDR in Jugoslavije, primeijali osebni standard itd. V filmu smo videli, zakaj je tako. Ne želim primerjati števila osvojenih medalj na olimpiadah in svetovnih prvenstvih; tudi ne bom jokal, ker ima nek nemški okraj v 39 osnovnih šolah 57 športnih vaditeljev (!); spotaknil se bom raje ob naše domače študentske razmere. Ali ni smešno, daje telesna vzgoja na višjih šolah obvezna le v I. letniku? Ali ni žalostno, da mnogi študentje (večina) želijo gojiti vsaj eno športno panogo, pa nimajo za to primernih prostorov? Ali ni ob vseh mogočih razdelitvah in prerazdelitvah ter subvencijah mogoče zagotoviti minimalna sredstva za minimalno fizično rekreacijo študentov? Popraviti moram: možnost za športno udejstvovanje morajo dobiti vsi, ki si tega želijo, rekreacija v dvorani pa je nedvomno takšna, da ne zahteva velikih finančnih obremenitev za posameznika. Pravimo, da lahko le telesno in duhovno zdrav človek dela s polno močjo, hkrati pa si ne prizadevamo tega stanja doseči.
In še nekaj: študentska organizacija v Mariboru se lovi in ne ve kaj bi počela. Kaj, ko bi za začetek poskušala dobiti potrebna sredstva za množično fizično rekreacijo študentov, morda za novo telovadnico itd. Akcija bi nedvomno naletela na ugoden odmev.
ZOPET NOV ŠTUDENTSKI KLUB
V četrtek 11. t. m. so na ustanovni skupščini koroški študentje ustanovili svoj klub. Organizacijski oz. pripravljalni odbor je pripravil resnično dober program dela bodočega kluba, ki zajema tako marxistično izobraževanje, skrb za materialni položaj študentov, povezanost z rojaki na Avstrijskem koroškem, kakor tudi skrb za nenehno povezanostjo z gospodarskimi in družbenopolitičnimi oiganizacijami v koroških občinah. Pomembnost ustanovitve kluba so povdarili tudi gostje (družbenopolitični delavci in predstavniki gospodarskih organizacij), ter obljubili materialno pomoč klubu, v kolikor bo ta res upravičil njihovo zaupanje. Potrebe po kadrih so na koroškem velike, zato si je klub zadal nalogo, da bo skrbel za vračanje svojih članov po končanem študiju v svojo občino.	jv
„Gospa, dajte nama dinar, pa vam bo moj bratec pokazal, kako zna oponašati kokoš!"
„Kaj bo kokodakal? “
„Ne, moj bratec nima starih trikov. On bo zares pojedel črva!“
* * *
S to številko se poslavlja z mesta odgovornega urednika Katedre prijatelj Jože Zagožen. Prevzel bo nove dolžnosti, še nadalje pa bo kot član uredniškega odbora in kot plodovit pisec sodeloval pri kreaciji Katedre.
Jože je že kot bruc pričel objavljati sestavke. Sprva so bili to bolj ali manj kritični zapisi o konkretnih pojavih v življenju mariborskih študentov. Hkrati z njegovim osebnim razvojem, ob doslednem prebiranju literature družbenega značaja, pa se je uspešno lotil težjih, problemskih člankov. Logična posledica njegovega vedno kvalitetnejšega dela je bila, da smo ga v februarju 1971 sprejeli v uredniški odbor, že septembra istega leta pa je postal urednik študentske rubrike.
Ves čas svojega dela je Jože razvijal svoje sposobnosti in nagnjenja. Tako je med prijatelji v uredništvu dosegel avtoriteto in spoštovanje. Nihče se ni čudil, da je prav on kandidiral za odgovornega urednika in nihče v uredništvu ni temu nasprotoval. Tako pomeni mesto odgovornega urednika, ki gaje Jože opravljal v letu 1972, vrh njegovega povezovanja s Katedro. Sodelavci smo še posebej spoštovali Jožetovo zavzetost in odločnost, kadarkoli smo se sestajali z namenom, da bi oblikovali naš list. Hkrati je nastopal v javnosti, bil aktiven med študenti, skratka, česarkoli se je udeležil, vedno je hkrati predstavljal Katedro. V nemajhni meri je s svojim preprostim nastopom ponazarjal, kako Katedra živi med študenti.
Želimo mu nadaljevanje njegovega uspešnega dela na mestu predsednika IO SS MVZ.
Prijatelji in sodelavci s Katedre
&
d n Kietovreal
...Dft sen po svoseGA
p ouog*;?*)
L e Tocvo
... ш	m ni
Ne sefi иш PPOVOtfir/VA/fi MTVLCeMUjn.
... SPLOH AJ6
mnePfiwm n, PefiC-tiPfiTi JU