Štev. 8. V Ljubljani, dne 29.?oktobra 1932. Leto I. Poštnina plačana v gotovini I7U A |A 1IC A&fA CADATA Letna naročnina 40 Din. — Uredništvo in uprava v Ljubljani, Gledališka ulica 8, telefon št. 2109 IcnAJA V3AKU 1 V/ Račun poštne hranilnice št. 16.160. — Rokopisov ne vračamo. — Inseratov ne sprejemamo! Cena 1 Din Stanovanjsko vprašanje Vsa povojna leta predstavlja najhujše breme v naši državi za malega človeka stanovanjska najemnina. Polovico ali pa še več svojih mesečnih prejemkov morajo delavci, državni in privatni uslužbcnci ter upokojenci odšteti za najemnino svojih borih stanovanj. Zaradi tega za ostalo življenje družin teh slojev našega naroda preostaja tako majhen del prejemkov, da isti ne zadostuje niti za najnujnejše življenjske potrebščine. Veliko se je že pisalo o odpravi tega zla, ki je zadnja leta po ukinitvi stanovanjske zaščite vedno 'hujše. Poskušalo se je z raznimi načini, sestavljale so se resolucije na shodih, predlagali predlogi parlamentu in vladi, a do sedaj v naši državi še ni prišlo do odgovarjajoče in pravične rešitve stanovanjskega vprašanja. Z devalvacijo denarja se je v vseh povojnih državah Evrope izvršila velika pre-grupacija gospodarske strukture posameznih slojev naroda. Oni, ki so živeli pod tako zva* nimi urejenimi predvojnimi razmerami od "Zaslužka svojih rok in duha, so po vojni bili potisnjeni na najnižji gospodarski nivo. Posamezne države, med njimi tudi naša, niso znale osigurati takih prejemkov, ki bi odgovarjali porastu cen za življenjske potrebščine. Tako se je vsa peza spremenjene gospodarske strukture v prvi vrsti prevalila na fiksne nastavljence, državne in privatne, aktivne in upokojene ter na delavce. Beati possidentes, posedujoči so branili svojo posest, ki je obdržala svojo vrednost, medtem ko je denar propadal. Neposedujoči pa so že zaradi tega, ker so zaslužili za svoje delo manj vreden denar, bili onesposobljeni za vsako večjo borbo, ki bi prinesla trajen uspeh. To smo doživeli v naši državi pri vseh akcijah, ki so bile podvzete za pobijanje draginje, kamor spada v prvi vrsti zmanjšanje previsokih najemnin. Ugotoviti pa je tudi še dejstvo, da so se v naši državi vsa gospodarska vprašanja pod tako zvanimi političnimi režimi reševala iz strankarsko političnih vidikov, ko so se vitalni državni in narodni interesi morali podrediti partijski vsemogočnosti ter partizanski samovolji in strasti. Šesti januar 1929 je prekinil s partizanstvom in začrtal nove smernice. Narodna skupščina in senat sta bila izvoljena za gospodarsko delo, da ustvarita močne temelje za razvoj in napredek vse!h slojev, torej vsega jugoslovanskega naroda. Januarja meseca t. 1. se je na poziv ministrstva za socialno politiko in narod, zdravje vršila v Beogradu anketa o stanovanjskih najemninah. Na tej anketi so bili predstavniki posedujočih in noposedujočih. Ta anketa ni mogla prinesti nobenega pozitivnega rezultata, ker so zastopniki hišnih posestnikov iznašali, da država ne sme v tem oziru ničesar podvzeti, ker bi bilo to v škodo gospodarstva. Zastopniki najemnikov pa so pokazali na vso bedo delovnega ljudstva, ki za slaba in nehigienska stanovanja mora plačevati horendne vsote in pri tem s svojimi dru- žinami stradati. Iznašlo se je, da je v Beogradu okoli 1300, v Zagrebu okoli 600, v Ljubljani okoli 300 stanovanj praznih, ker hišni posestniki zahtevajo tako visoke najemnine, da jih reflektanti ne morejo plačati. ■ Sestavljene so bile tudi komisije, ki so pripravile razne zakonske osnutke za rešitev stanovanjskih najemnin. Ti osnutki so bili predloženi vladi, kjer čakajo rešitve. Od raznih strani se iznaša, da ni misliti na to, da bi se dobila večina v narodni skupščini in senatu za nov stanovanjski zakon. Govori se, da je samo v Beogradu zazidanega denarja, ki je izposojen, v iznosu ca. 1 in pol milijarde dinarjev. Ta denar se mora obrestovati po 8% in da je že to najjačji argument, da morajo zgrajene 'hiše nositi najmanj 12%, ker sicer se hipoteka nikdar ne more amortizirati. Iznašalo se je tudi to, da bi v slučaju sprejetja stanovanjskega zakona nihče v naši državi ne gradil novih stavb, ker denar ne bi bil dobičkanosno naložen. Začela se je torej stara pesem z malo spremenjenim napevom. Zopet so na dnevnem redu isti argumenti, samo da se sedaj ne iznašajo v imeiiu partije in njenega »poslanstva« za rešitev naroda, nego v imenu in v obrambo gospodarstva. In sicer gospodarstva, ki bi še naprej osiguralo prekomerne čiste dohodke hišnim posestnikom na račun najemnikov, ki tvorijo v vseh večjih krajih naše domovine ogromno večino prebivalstva. Takega gospodarsta. ki bi z oderuškimi najemninami omogočalo amortizacijo investiranega denarja v petih ali desetih letih in s tem prekomerno in krivično bogatelo posameznike na račun splošnosti in v škodo ogromne večine delovnega ljudstva. Takega gospodarstva, ki se pri vsaki priliki sklicuje na visoko obrestno mero v denarnih zavodih samo radi tega, da bi s tem zabrisalo svoje postopanje. Država mora za vsako ceno to zlo zajeti pri korenu in z zakonom določiti obrestno mero. Tu je glavni vzrok prekomerni izrabi stanovanjskih najemnikov s strani 'hišnih posestnikov. Ako bi mi imeli zakon o obrestni meri, kjer bi bile določene tudi sankcije za zlorabo, potem je čisto sigurno, da bi se stanovanjsko vprašanje dalo lažje rešiti. Sedaj pa, ko kapitalist oziroma hišni posestnik vidi, da ni zakonskih sankcij proti oderuštvu pri obrestni meri, ko se denar izposoja z obrestmi do 25 ali pa še celo več odstotkov, je čisto jasno, da hišni posestnik skuša doseči isto obrestovanje tudi za svoj v hišah naloženi kapital. Treba se je enkrat odločiti, da sc zamujeno popravi in omogoči našemu narodu zdrav razvoj. Iz državnega vidika je nujno potrebno, da se za delavstvo, državne in privatne uslužbence zasigurajo cenena in higi-jenska stanovanja. Ne sme se dopustiti, da se družine državnih in privatnih uslužbencev in delavstva v zakotnih predmestjih v barakah in zasilnih stanovanjih fizično in duševno kakor tudi moralno ugonabljajo. Ne sme se pripustiti, da se otroci te'h stanov našega VSEH MRTVIH DAN... Vas, zabljeni grobovi, kjer križ ne kamen ne stoji, ki niste venčani s cvetovi, kjer luč nobena ne brli. Vas, zapuščeni grobovi na Suhem bajerju na Dobrudži, na Solunu in na Bazovici, se spominjamo nacionalisti. Vam, ki ste umirali za idejo jugoslovanstva in imate svoj poslednji dom v zapuščenih grobovih, je postavljen mogočen spomenik. Od Triglava do Vardarja sega, a manjkajo mu najlepši okrasi — manjka Goriška — manjka Istra — manjka naš Korotan. Ob vaših zapuščenih grobovih bomo prižigali sveče in spletali vence obljube, da bomo uporabili vse svoje moči in vse svoje sposobnosti, da bo ta spomenik mogočen, kristalno čist na znotraj in zunaj, da bo vreden vaših žrtev in našega ponosa. Spomin na vas, žrtve ideje jugoslovanstva, nam daje moč, in obljuba na vaših grobovih je bila in bo tudi v bodoče, zvezda vodnica našega dela. naroda že v najnežnejši mladosti nalezejo raznih bolezni in da poleg tega tudi duševno propadajo, ako hočemo imeti v bodočnosti zdrav naraščaj in s tem zdrav narod. Za dosego tega nobena žrtev ne more in ne sme biti prevelika. Ta žrtev pa ne sme obremenjevati samo poedince, nego splošnost, ves narod po njegovi gospodarski strukturi in moči. Res je, da je obča kriza zajela tudi naš narod in našo državo in da se sedaj najbolj nazorno kažejo posledice napačnega gospodarstva v onih povojnih letih, ko je bila tako zvana gospodarska konjunktura. Če so st takrat naredile napake, ki sedaj ogromno večino našega naroda vedno huje pritiskajo, potem mora vendar enkrat priti: do preokreta! Narodna skupščina in senat sta zopet sklicana. Napovedujejo se razni zakoni za omiljenje krize, razdolžitev kmetskega stanu itd. In vendar je odločna in korenita sprememba nujna in neodložljiva. Naše gospodarstvo je bolno, bremena niso pravilno in pravično razdeljena. Ogromna večina delovnega ljudstva komaj živi! Oderuštvo in navijanje cen zavzemata vedno večji obseg. Najbolj nujna sta zakona o obrestni meri, ki naj določa maksimalno obrestno mero in onemogoča oderuštvo in o stanovanjskih najemninah, ki določa maksimalne najemnine in onemogoča oderuštvo s stanovanjskimi najemninami! Odložitev ali zavlačevanje teh dveh vprašanj pomeni povečanje bede delovnih slojev našega-naroda. Kam bo to privedlo, si lahko vsak jugoslovanski patriot sam izračuna. Tega naj se zavedajo naši gg. senatorji in poslanci pri svojem zakonodajnem delu. D. J. Za slovansko kulturo Zdravo, mladina! Kdor je prisostvoval sprevodu, ki se je vršil 22. t. m. v proslavo 201etnice kumanovske bitke, kdor je bil navzoč pri zaključku te manifestacije pred mestnim magistratom, ta je moral z največ* jim veseljem in zadovoljstvom ugotoviti, da je naša mladina v jedru zdrava in prepojena z nacio« nalnim čutom ravnotako, kot je bila prepojena ona revolucionarna mladina, ki je leta 1912. za* snovala Preporod in vrgla v srca naših takratnih mladcev idejo ustvaritve Jugoslavije na ruševinah Avstrije. Mestni trg je odmeval od nacionalnih vzklikov naše današnje mladine, moško in žensko srednješolsko dijaštvo se je kosalo v izražanju nacionalnega navdušenja, jedro pa so tvorili naši Preporodovci. Mladina je torej dobra, treba jo je le zainte« resirati, treba ji dati le prilike, da pokaže javno vse ono, kar nosi v svojih dušah. Ne zapirajte mla« dine v zatehle sobe, ne mučite je z globokimi problemi, ne silite je k razmišljanju o raznih brezplodnih, popolnoma nepraktičnih vprašanjih! Dajte ji vedno nove pobude in novih prilik, da se izživi in da premaga ono večini Slovencev priro« jeno sramežljivost, ki nam preprečuje javno in glasno manifestiranje svojih občutkov in dela iz nas vsaj na videz mrtvo, apatično maso. Mladina je naša bodočnost, njej posvečajmo vso pažnjo baš mi, nacionalisti, ki nam ni za po« litiko in za osebne interese, njej moramo ustvar« jati vedno znova možnosti, da se izživi tudi na zunaj in opresti vseh onih po naši suženjski pre« teklosti skovanih spon, ki nas delajo še danes za črnoglede pesimiste. Le tako se bo uresničil divni izrek generala Iliča: »Bog in mladina, čuvajta Jugoslavijo!« V imenu kulture ... Ljubljanska kulturna institucija pripravlja novo petardo proti našemu nacionalnemu ponosu. Napoveduje se nam nov film, v katerem poje sve« tovni pevec italijanske popevke v originalu. Naj« brže je hotelo vodstvo Matice podčrtati izvajanja »Pohoda« v zadnji številki o potrebi podržavljen ja vseh kinematografov. Mogoče ima vodstvo še kas ko drugo zavestno ali podzavestno namero, mi te* ga ne bomo raziskovali. Konstatiramo samo dej« stvo in pa naše odločno nacionalno stališče. V onem jeziku, v imenu katerega se je naš je« zik pregnal iz vseh naših slovenskih šol v zase« denem ozemlju — v onem jeziku* v imenu katere« ga so se naši ljudje izsesavali, sramotili, ponižali in pobijali — v onem jeziku, v imenu katerega so morali naši ljudje v kazemate in internacijo — v onem jeziku, v imenu katerega so naši rojaki, pre« ganjani radi svojega nacionalnega prepričanja mo« rali bežati preko meje — v enem jeziku, v imenu katerega so se oskrunjevale naše žene in dekleta — v onem jeziku, v katerem je bilo izrečnih na mi« lijone let zapora pred posebnim tribunalom — v onem jeziku, v imenu katerega so se postavljali naši mučeniki na morišča — v jeziku, ki je ta mo« rilska dejanja izvršil, se v naši Ljubljani ne bo in ne sme predvajati prav nobena, pa četudi kultur: na dobrina. Jezik, v katerem je bilo izrečenih v vsej naši zgodovini na naš narod največ sramotilnih psovk v pisani in govorjeni obliki, jezik, ki je zastrupljal z najbolj podlimi klevetami evropsko ozračje, sa« mo zato, da razkosa in uniči našo svobodo, ta je« zik v Ljubljani nima mesta. Naša beseda je resna in prepričani smo, da jo bodo merodajni krogi slišali in jo tudi upoštevali. Če bi pa šli preko teh naših opominov, odklanja« mo že v naprej vsako odgovornost. Vsekakor opo« zarjamo in poživljamo vse narodno čuteče Ljub« ljančane, da take filme, pa tudi, če bi se servirali v imenu kateresikoli kulturne važnosti in nujnosti, z vso odločnostjo odklanjajo. Spomnimo se do« godkov s prof. Webrom v Trstu, zamislimo si, ko« liko let težkega zapora, koliko muk in koliko sra« motenja so doživeli vsi oni, ki jim je prikipela na jezik ena sania beseda naše narodne pesmi. »Hodimo možje in ne šalobarde«,« je napisal »Po« hod«, to velja v tem primeru dvakrat. Milo za drago! u v. K članku »Kumanovo« nam piše prijatelj: Res je, da smo Slovenci dobro poznali Custozzo in Radeckega. Koliko pa je Slovencev, ki poživijo po imenu in pomenu Kumanovo in Putnika. Treba nam je še mnogo nacionalne vzgoje, da bomo po« znali in pojmovali pravilno^ svojo zgodovino. Žalostno je res poglavje o naši narodni za« vesti in našem narodnem ponosu. Človek išče raz« logov za to pomanjkanje in mora priti do zaključ« ka, da je temu krivo naše stoletno in stoletno su« ženjstvo pod tujim jarmom. Malo jih je, ki bi znali pravilno oceniti ono bivšo avstrijsko šolo, ki nam je na najrafiniranejši način vcepljala nemško mentaliteto, da se tega nismo niti zavedali. Nem« ški narod se je samega sebe po Nitschejevi filo« zofiji naduto smatral za največji in za najkultur« nejši narod na svetu. V svetovni vojni se je po'« kazalo, da je ta nemška domišljavost zrastla v ta« ko absurdnost, da so se Nemci s svojo kulturno krono zamerili vsemu svetu. Številni Slovenci, ki niso poznali drugih kultur in ne imeli potrebne te« meljitejše izobrazbe, so tem besedam verjeli in verjeli so tem rajše, ker so poznali nemški jezik, ki so ga zato smatrali za nekaj boljšega. Ravno tako so se našli Slovenci in Hrvati, ki so na obalah Jadranskega morja kaj radi lašku« tarili, četudi so bili njihovi govori jugoslovansko usmerjeni. Majhen človek se ne more otresti take misel« nosti in vedno v svoji hlapčevski naravi misli, da sta nemščina in laščina nekaj finejšega kot slo« venščina. Drugi razlog take miselnosti je treba iskati v dejstvu, da ne obvlada naš človek popol« noma slovenskega jezika, slovenske zgodovine in slovenske kulture. Kdor pozna temeljito slovenski jezik, slovensko zgodovino in slovenskp kulturo, ta zna tudi pravilno oceniti tujo kulturo in pride kaj kmalu do prepričanja, da je naš jezik mnogo lepši kot nemščina in ravno tako lep kot laščina; naša kultura pa relativno ne zaostaja za nemško in prav gotovo ne za italijansko. Zato je treba pri mladini začeti in jo vzgajati v narodni kulturi in zgodovini ter jo naučiti te« meljito lastnega jezika, kakor to delajo drugi na« rodi. V pouku zgodovine je treba pokazati mla« dini, kako je naš narod v preteklosti trpel, koliko« krat je bil ponižan in žaljen, kako so ga bičali, kako zaničevali in kako so nemški in laški listi razpravljali o balkanskih ušeh in stenicah. Dejstvo, da so slovanstvo na različnih med« narodnih sestankih prezirali, da niso dopustili nik« dar nobenega slovanskega jezika kot razpravnega jezika, dočim so dopuščali kot take jezike celo manjvredne jezike kot je španščina, mora v nas izzvati upor, ki zahteva retorzijo. Le učimo se pri Čehih, ki ne izpregovorijo nikdar nemške besedi« ce, četudi znajo nemški jezik in dosledno odkla« njajo vsak nemški odgovor. Zato so v kulturnem in gospodarskem oziru danes prvi slovanski na« rod. Poznal sem pri vojakih pred vojno akademič« no izobraženega Čeha, katerega je general nekaj vprašal v nemškem jeziku, omenjeni češki aka« Tako si je mislil neki Rittman, ki nam je prejš« nji teden predaval o smučarski tehniki in z njim menda tudi naš, sicer zelo agilni turistovski klub »Skala«, ki nam nabavlja iz tujine take domišlja« ve in komercializirane predavatelje. Ni bilo pravilno, da je Skala, ki v ostalem zelo pazi na nacionalno obeležje zimsko«sportnega udejstvovanja, za predavanje o smuški tehniki in gimnastiki segla po tujcu. Naša smučarska javnost je danes že toliko iz povojev, da ji ni tre« ba več razlagati smučarskega ABC«ja. Tako pre« davanje za začetnike, pa tudi za naprednike bi lahko z dokaj večjim uspehom opravili domači priznani in tudi mednarodno kvalificirani smučar« ski prvaki. Po pravici so lahko ti naši mojstri, ki so za ta zimski šport žrtvovali že toliko truda, bili upravi« čeno užaljeni, če slišijo takega smučarskega profe« sionalca omalovaževati ljubljansko smučarsko spo« sobnost. Ta predavateljstujec pa je napravljal utis, da ga poslušajo Egipčani, ki snega še nikdar niso videli. Sploh je dobil naš slovenski poslušalec« smučar vtis, da je gospod profesionalec prišel v Ljubljano kot akviziter za svoje smuške tečaje in kot eksponent tujsko prometnega društva v Rad« stadtu. Vse to bi še nekako razumeli, ampak, da moramo mi to gospodo plačevati za to, da nam pokaže nekaj lepih posnetkov svoje domovine, to se nam zdi neokusno in za nas smešno, če so pohajale k Rittmanu v šolo bogate Američanke in demik pa mu je pogumno odgovoril: »frštee niht«. Nato se je nadaljeval pogovor v češkem jeziku. Ali ljudje v resnici še vedno mislijo, da brez nemške znanosti ali laške umetnosti ne morejo polnoveljavno izhajati? Za svojo osebo nisem že skoro 25 let potreboval prav nobene nemške znan« j stvene knjige in sem redno našel isto znanost pri drugih slovanskih narodih, n. pr. pri Čehih, ki ob« j delavajo zgodovino in kulturna vprašanja z našega slovanskega stališča za nas mnogo bolj objektiv« no, pravično in simpatično. Pri Čehih dobimo slo« vansko vprašanje lepo obdelano in pravičnejše ka« kor pri Nemcih, in umetnost drugih narodov je ! ravno tako velika kakor laška. Mi Jugoslovani imamo doma toliko narodnega bogastva in narod« ne kulture z velezanimivo narodno zgodovino, da nam je ni treba iskati v tujih knjigah. Samo po« znati je treba te jugoslovanske zadeve, potem bo naša narodna zavest bolj živa in naš naroden po« I nos bolj odločen. Zato proč s tujimi kulturami in tujo zgodovino, učimo se naših lastnih! Potem nas bodo tudi drugi narodi bolj cenili in spoštovali, ka« kor so nas do sedaj. Pri drugih narodih pa se uči« mo samo njihovega ponosa in njihove narodne zavesti. Učimo se slovanskih jezikov, ker enkrat mora priti za Slovane dan vstajenja in lepše bo« dočnosti. Samo Slovanstvo bo lahko prineslo člff5 veštvu lepše življenje in srčno kulturo, kajti Slo« vani smo narod ljubezni. Kdor pa potrebuje tujih jezikov, naj se jih sam nauči. Država pa naj bi skrbela, da se pouču« jejo na naših narodnih šolah slovanski jeziki. Po« litiki in narodni gospodarji pa naj iščejo boljšega stika s slovanskimi narodi. Nasproti temu bi se moglo ugovarjati, da se v trgovini potrebuje znanje nemščine in italijan« ščine. V tem primeru je treba brezdvomno goto« vega obzira. Toda kdor kupuje, naj kupuje v svo« jem jeziku, ker je interes prodajalca, da nastavi našega človeka za prodajo njegovega blaga. Če pa ! prodajamo, ne vsiljujmo svojega znanja tujih je« j zikov. Če je v družbi večina Slovanov, govorimo izključno in brezobzirno, toda v oblikah dostoj« nosti, svoj narodni jezik. Nikjer ne smemo poka« j zati naših slabosti in četudi ni vse zlato, je treba j večkrat v narodnem interesu svoje slabosti pri« j kriti in preje narodno stvar hvaliti kot grajati, j Kdor pa ne zna hvaliti, naj vsaj molči. Imamo svojo narodno državo, toda z mlačnost« I jo jo ne bomo ohranili, ampak samo z živq narod« no zavestjo in s pravim nedomišljavim ponosom. \ Tu je treba podrobnega dela, dela od osebe do osebe, vztrajnega dela, dokler ne bomo našli svoj prostorček na solncu, katerega smo že dolgo za« služili. dr. —m. Angležinje, se je v Ljubljani pač močno vrezal, če je mislil, da se bo ljubljanski smučarski kader odzval njegovim vabljivim reklamnim letakom. Če že misli Skala, da so nam tuji predavatelji potrebni, potem naj nam preskrbi idealne planin« ce, ki so jim planine v duševno razvedrilo in od« I mor, ne pa take, ki so beli kraljevski šport ukle« i nili v svojo dobičkarsko eksploatacijo. Če se Av« j strijci s takimi predavatelji zadovoljujejo, naj se, mi se ne. Še celo domačega takega akviziterja bi nagnali, toliko bolj bomo tujega, če se bo v pri« hodnje zopet pojavil na naši pozornici. Kakor moramo naši Skali in SPD čestitati za izredno zanimivo predavanje dr. Gušiča o Prokle« tijah, tako moramo ostro grajati popolen polom zadnjega predavanja o smuški tehniki in gimnasti« ki. Mi vemo, da je v Avstriji nebroj strokovnih smučarskih učiteljev brezposelnih, nimamo pa za« to nikakega razumevanja, da bi jih morali uprav mi podpirati. Med našimi smučarji imamo na srečo j še večje število prvovrstnih moči, ki bi nam lahko vse točneje in temeljiteje pojasnjevale smučar« sko tehniko in smuški šport. Tudi potrebni diapo« zitivi s strokovnimi slikami bi se našli, saj je Skala tudi na tem polju pokazala dovolj dobre vo« J lje in sposobnosti. Zato odboru kratek nasvet: Zakaj v tujini iskati stvari, ki jih imamo v domači hiši!? Smuk. Ljubljana ne pozna snega ... ■fv M Iz ribarske mreže na Ljubljanici pod irorrsostjcm —lj Izzivanje. Zopet so se pojavile nemške la« stavice na peti proti jugu. Ni dosti, da se nam s svojim ogabnim »hajlanjem« nesramno vsiljujejo, ampak zahtevajo pri našem revnem ljudstvu po delavskih predmestjih zadnji dinar. Ko jih mimo* idoči opozori, naj odidejo in se m; ra poslužiti njihovega jezika, se porogljivo obregnejo: »Na svi« denje jutri!« Nismo nestrpni in bi si tudi to za* bavo privoščili, ko bi tudi mi živeli v boljših ča« sih. Za svoje postopanje naj navedemo samo pri« mer: Ko so naši akademiki posetili svoje brate v Korotanu, niso prišli z beraško malho, kut priha« jajo k nam z dneva v dan, in niso se vsiljevali, kot se nam vsiljujejo naši »nosilci kulture«. Dos volj imamo »uvožene kulture«, ki jo plačujemo zelo drago! Kar se tiče beračenja, naj uredijo pri; stojne oblasti vse, kar je treba. Ako je prepove« dano prosjačiti domačinom, naj se to še bolj pazi pri tujcih, katerih namen ni samo beračenje, tem--več še nekaj drugega... —lj Mussolini govori. V petek 21. oktobra so vsi ljubljanski dnevniki prinesli daljše članke o pomenu kumanovske bitke. »Slovenec« je priobčil celo slike kralja Petra, Nikite in vojvode Putnika. Istočasno pa je na 6. strani prinesel tudi sliko italijanskega mogotca v govorniški pozi. Zares le; pa primera v slikah. Čudimo se, da je temu ljub = ljanskemu dnevniku, ki sicer zelo krepko zagovarja naše primorske pravice, Mussolinijeva slika ta« ko priljubljena. Pred kratkim je prinesel sliko nje« gove maske. Ne seznanjajte naše ljudstvo, poseb« no pa naše mladine s kletim sovragom. —lj V Jugoslaviji nič ne delajo. »Jutro« nas je v ponedeljek 24. oktobra informiralo, kje dela« jo filme in kakšne. Povedalo, kakšne filme delajo v Nemčiji, na Finskem, na Tirolskem in na Ma« džarskem, samo to 'ni povedalo, da v Jugoslaviji nič ne delajo. —lj Ajn tihtiger Burše. Pod to šifro se ponuja "•eki srednješolec, 23 let star, da bi dobil kako zaposlenost, v malih oglasih nedeljskega »Jutra«. Srednješolec, nisi vreden našega kruha, čeravno si tihtig. »Jutru« pa priporočamo, naj ne dela re-k'aine za take Burše. —lj Patriotizem »Slovenije«. V Ljubljano pri« de Beograjčan (tiskovna napaka »Slovenije«!), pa vpraša na cesti kogarkoli za pojasnilo. Naš človek bi mu odgovarjal, če že nc v dobri, pa vsaj v približni srbohrvaščini. Naj sedaj ta naš človek pride v Zagreb ali Belgrad (brez tiskovne napa« ke!), ali mislite, da bo vprašal slovenski? — Ču dno, kaj vse vidi slovenski kulturni list. Komar« jev pik ga bode, germanske k, lire pa ne občuti, la, kako naj jo opazi. Saj je »Slovenija« glas:!o slovenskih kulturnih ljudi, no pa te kulture krušna mati je itak na oni strani Karavank. lj Tihi razred. Pri sobotnem veličastnem ob* hodu je neki srednješolski razred (na srečo edini med stotinami) s pogrebno tišino kvitiral pripn« ročilo vodstva zavoda. Niti en sam vzklik s; ni izvil iz »discipliniranih« grl. Mi bi gospodom in« štruktorjem priporočali v razmišljanje, kaj bi sc zgodilo, če bi zmagali pri Kumanovem Turki in hi oni s svojimi današnjimi varovanci pod ger; »lanskim bičem proslavljali turško kumanovsko zmago. Naibrže bi se jim ta bič zelo prilegal na njihova suženjska pleča. —lj Kje ste bili »narodnjaki«? Pri proslavi kumanovske bitke so sodelovala najrazličnejša društva, ki so smatrala sodelovanje za narodno zadevo. Na žalost smo opazili, da med temi orga« nizacijami ni bilo oficijelno zastopanih: prvič ta« ko zvanih katoliških akademikov in drugič aka« demsko društvo, ki se šteje za napredno in ima morda največje število članstva. Tudi neko pri« morsko omladinsko društvo se ni javno pokazalo pri povorki. Čemu? ... Pa bo čez toliko let pisal ljubljanski dnevnik, kako je največ pripomogel k proslavi Kumanova. —lj »Narodna« dama. Zadnjič se je dogodil pri plesnih vajah akademskega društva »Jadran« 'značilen incident. »Ronny«jazz« je igral nek nem« ški tolkač, katerega jc spremljalo petje enega iz« med godbenikov. Razumljivo jc, da jc tako po« čotje razgrelo navzoče nacionaliste, ki so ogorče« ni protestirali nad tem škandalom. Pa jc pristo« pila k njim navzoča visoka narodna dama in hladno izjavila: »Saj je vseeno, v katerem jeziku poje= jo na plesnih vajah!« Maribor IZ POTNE TORBE. J. S. # Vsak ima svoje skrbi in svoja pota. Tako sem moral tudi jaz neko neprijetno jutro na pot. — Tako sem dospel na smoter svojega pota — v Senčnovas. Stisnil sem se v kot neke gostilne tik velike peči in tam počasi srkal naročeni čaj. Ob dolgi steni in vzporedni mizi pa so sedeli štirje vaški očaki, ki so molče puhaii dim iz svojih pip ter me po strani ogledovali. Moj prihod je po vsem videzu prekinil njihov pogovor, ker so bili po iz« razu lic soditi razvneti kakor od razgovora, pri katerem si najbrž niso bili povsem edini. Meni najbližji je cčividno še hotel drugemu v nečem oporekati, pri čemer ga je pa ovirala moja na« vzočnost; gledal je večkrat svojega tovariša n potem mene ter mu beseda ni hotela z jezika. Ker pa sem se jaz poglobil v neko pisanje, se je končno le odločil, pljunil na tla in še dosti glasno rekel sosedu: »Pa vendar ni prav, da so šolski zvezki tako majhni. Moj sin prihaja vsak čas po denar za nov zvezek, ker se je tistih par listov v prejšnjem takoj izpolnilo.« Drugi očak temu pritrdi, rekeč: »Pa ti taki zvezki stanejo enako ali še več kakor debelejši in boljši, kakršne smo poprej kupovali po trgovinah.« Tretji pa nato pouči oba, češ: »Monopol je monopol, vidva tega ne razumeta!« Tedaj se pa oglasi še četrti — starček kakih 70 let — z vpra« šanjem: »Kdo pa ima od tega dobiček, država ali kak mešetar? Gotovo le mešetar!« Na te besede pa so. se možje zopet spomnili, da niso sami tei sta me najbližji in četrti možak začela prav l/razilo ogledovati iznad svojih na konec nosu oprtih očal. Meni je pa že bilo tega opazovanja dovolj. Odločil sem se k odhodu, posebno, ko je tudi dež že pojenjal. Zaradi tega sem stopil ven, da po« ravnam račun z gostilničarjem — ki pa je bil pravkar namenjen v našo sobo. Preteklo torej ni več ko nekaj minut, da sem se vrnil k našim .znancem. Ti so se pa čutili po mojem odhodu docela svobodne ter so se v svo« jem pogovoru tako razvneli, da moje vrnitve niso niti opazili. Najbližjega sem tedaj slišal reči: »To ni morali časopisi obravnavati in pojasniti.« Za« vrnil pa ga je drugi, češ da se na časopise ni za« nesti, ko niti niso vsi dosledni, da bi se poslu« zevali v naši državi napravljenega papirja, tem« več si ga nabavljajo od neke inozemske firmo. »Lej k«ham to pelja, k«ham to vedi!« se ic na te besede odkašljal naš starček s pipo. Ko sem se odpravljal, sem pa le še čul čeir« tega očaka godrnjati: »Sram jih naj bo, da si ob taki kr,zi, ko .ie toliko ljudi brez posla in slabo plačanih — kupu« jejo tuj papir, ne pa domačega!!« Krasi j ŠE NEKAJ O TUJCIH. V Kranju obratuje sedem industrijskih pod« jeti j, last inozemskih kapitalistov, v katerih je zaposlenih približno 2000 ljudi plačanih toliko, da ne morejo ne živeti ne umreti. Glavni namen teh podjetij je jasen: izkoristiti, kolikor se pač da, stroje in ugodne okoliščine, delavstvo pa mate« rialno in moralno popolnoma izmozgati, potem je pa pod krinko, da ni več dela, vreči izčrpano na cesto kot nerabno raztrgano cunjo. Lahke in mast« no plačane službe so pa v rokah tujcev, ki uživajo sloves strokovnjakov, čeravno jih nadkriljujejo po svoji zmožnosti in strokovni izobrazbi, domače be« raško plačane moči, ki se skoro brezplodno žrt« ■vujejo pod pritiskom razmer, tujcu, kateremu se morajo zraven še klanjati in to v lastni svobodni državi. Ogromni dobiček proizvodnje gre skoro ves v tujino! Dovolj žalostno pa je tudi dejstvo, da se nekateri domači nameščenci, med katerimi so cclo jugoslovanski rezervni oficirji, medsebojno sporazumevajo skoro izključno le v »blagoglasni« nemščini. Uradni jezik teh tovarn je skoro iz« ključno nemški. Merodajni faktorji naj samo malo pogledajo čez plote teh tovarn, pa se bodo sami prepričali o resničnosti navedb. Vprašujemo sc: Koliko časa bo še to trpelo? Koliko časa bomo ‘še to prenašali? Koliko časa bomo še v zasmeh onim, ki nas izmozgavajo? Ni« mamo mar poklicanih činiteljev, da bi temu ne« vzdržnemu stanju napravili temeljiti red? Pa še nekaj, pri teh podjetjih je zaposlenih več tako zvanih »mojstrov«, ki radi lepšega dobivajo tu, navidez skromno plačo, preostanki se pa plaču« jejo z jugoslovenskim denarjem njihovim druži« nam v tujini. Na ta način se pa po mojem skrom« nem mnenju ne bodo nikdar sanirale narodne fi« nance! Guštanj Guštanj. Pozdravljen »Pohod!« Veseli nas, da so se našli ljudje za ustanovitev tega prevaž« nega tednika, ki bo zastopal res prave nacionalne težnje v duhu Jugoslovanske ideje. Res je, da živimo že nekaj let v naši svobodni Jugoslaviji, vendar še ni tako kakor bi moralo biti, posebno tukaj ob severni meji imamo gnilobe še dosti pre« več, imamo tukaj nekaj tako zvanih narodnih, ki se radi postavljajo za nacionalne, če jih pa bolj natanko pogledaš, so pa vse kaj drugega, naj pride enkrat kak opazovalec na kako Sokolsko zabavo, koliko čujete švabčarenja. Če srečas v trgu nara« ščajnika, zopet isto, ugleden član Sokola vzgaja svojega otroka samo nemško, imamo tukaj tudi razne gospodarske ustanove, tako posojilnico, klavnico in športna društva, toda vse pod firmo »internacional«. Ako pride tujec v Guštanj, ima vtis, da je v Prusiji. Ne zamerimo Nemcem in tudi nc nemčurjem, za katere vemo mišljenje, zamerimo pa tistim nacionalno- pokvarjenim go« spod m, ki gredo z nemčurji ramo ob rami, samo da uničijo socialno šibkejše nacionaliste. Pomislimo, tukaj v malem guštanjskem okraju imamo z družinami vred 84 inozemcev, ki vsi do« bro živijo, ne zdi se jim pa vredno naučiti se našega jezika in tudi brezposeln ni nobeden, kaj pa naši? Kakšen teror se pri nas izvaja od strani nem« čurjev, naj bo vzgled naslednji primer: Zagrizen guštanjski nemčur je napadel zavednega koroškega emigranta s psovkami na »FrisVindišer Hund«. Užaljeni je moral tožbo povleči nazaj, ker je tako zahteval njegov službodajalec Nemec inozemec, drugače bi bil lahko ob službo. Ugleden občinski funkcionar je pred kratkim javno v gostilni odobraval nastop Nemcev proti Slovencem ter se bahal, da on vsakega inozemca priporoča pri oblastvih, češ, da so potrebni. Ako hoče pri nas v Guštanju kdo priti do veljave, mora imeti tri lastnosti, Nemec, nemčur in pa malo duha po komunizmu, ako pa javno pokažeš da si nacionalno zaveden državljan, po« tem si pa vse, samo človek ne, zatorej boj vsemu, kar ni čisto jugoslovansko. Nacionalist. Črnomelj Naši brezdomovinci so začeli zopet izzivati. Znani cunjasti »konjeniki« so se zbrali v neki še bolj znani gostilni, kjer so se spravili nad sokol« sko himno ter jo takole prepevali: »zovi, zovi, zovi sviče« — tu so dobili napad kašlja — potem nadaljevali: »oj svinče, svinče« itd. Čeprav So« kolstvo od tega ne bo dobilo kašlja vendar bi tem brezdomovincem svetovali, da pustijo sokolsko himno pri miru; svojo »domoljubno« nevoljo pa stresajo nad »Giovanezzo«, katera je našim ljudem v sosednji katoliški državi mrtvaški pesmi enaka. Še bolje pa bi bilo, da zapojo kakšno žalostinko v spomin na nekatere naše narodne mučenike, kar bi pod verno krščansko streho lepše donelo. Res je, na žalost, nacionalisti mirno spimo — pazite, da nas z Vašim nočnim prepevanjem ne zbudite . .. Sokoli smo pod visoko zaščito, zato prosimo oblast, da tudi ona ščiti naša nacionalna in sokol« ska čuvstva pred žalitvami brezznačajnih brezdo« movineev. Šmartno pri Litiji Cvetka ošabnosti. Na graščini Bogensperk je že nekaj let nastavljen, kot vrtnar neki pristen nemški Čeh, ki odjeda kruh našim ljudem. Ome« njeni gospod dobiva od leta — do leta —od višje oblasti dovoljenje za tukajšnje bivanje, češ, da je dober strokovnjak. — Nc imeli bi nič proti, če ne bi temu gospodu rastel radi naše gostoljubnosti pogum, da se očitno že norčuje iz naših ljudi in jih — obdeluje s prav neokusnimi priimki. Nočemo nikomur delati krivice, toda zahte« vamo, da se ljudje, ki uživajo naše gostoljublje zavedajo, da živijo v nacionalni državi. — Ako to ne bo pomagalo, bomo primorani poseči po sredstvih, da take duhteče cvetke tudi izginejo. Celje DEJANJA NAJ GOVORE Že ves čas, od prevrata pa do danes, čitamo po našem časopisju zahteve po slovenskih nastav« ljencih na mestih, ki so jih v avstrijskih časih za* sedali tujci. Posebno v zadnjem času se ti klici stalno ponavljajo in postajajo v nekaterih krajih že obupni. V kolikor gre tu za državne name* ščence, se je kmalu po prevratu s priromanimi tujci že temlejito pomedlo. Ni se pa uporabljalo bre« zovke v privatnih podjetjih. Eno najžalostnejših poglavij v zgodovini slo« venskega gospodarstva je, da so večja podje« tja, bodisi da črpajo zemeljske zaklade, bodisi da predelujejo naše surovine, še vedno v tujih rokah. In kdo je temu kriv. Morda nesp.« sobnost slovenskih rok in možganov? Saj je naša žalostna zgodovina dovolj dobro znana in ni treba na tem mestu obnavljati spominov na naše tla* čanstvo in zasužnjenost, ko nismo mogli svobodno razvijati naše sposobnosti. Končno pa je tudi nam zasijalo svobodno sonce. Osvobodili smo se vsilje« nega tujega jezika, vsaj pretežni del naroda, ima« mo svoje narpdne šole od najnižjih do najvišje, svoje časopisje itd., torej dovolj sposobnosti. Ni pa tako na gospodarskem polju. Tu smo do gotove mere še vedno sužnji. Sicer se je večina podjetij od pravrata sem nacionalizirala, prešla so v narodne roke, če ne popolnoma vsaj delno. Toda nad ogromno večino kapitala gospodari še vedno tujec. Ne bomo tu razpravljali o možnosti nacionalizacije vsega naše« ga narodnega premoženja, kajti predobro vemo, da kot ubožen narod tega vsaj v doglednem času ne moremo storiti. Pač pa moramo izpregovoriti o nastavljencih v teh podjetjih. Ker so bili dolga leta gospodarji naše zemlje tujci, so se polastili tudi naših zemeljskih zakla« dov in sploh vsega našega prirodnega bogastva. Pri eksploataciji tega bogastva je zaposleval tujec nastavljence, izobražene za boljša dela in delavce za nižje posle. Ni treba poudarjati, da so lahka in boljše plačana mesta zasedli tujci. Za našega de« lavca je ostalo najslabše in najnižje delo, kjer se izključno uporablja samo surova sila človeških mišic. Do prevrata bi bilo tako razmerje še nekam razumljivo, kajti suženjstvo in slab socialni polo« žaj korakata vzporedno. Toda najžalostnejše in istočasno smešno je pri tem to, da vladajo iste razmere še danes, ko se svobodno gibamo na svoii zemlji. Sicer naraščajo pritožbe dan za dnem, toda rezultat vsega pisarenja je vedno ničla. Tujci udohs no sede še vedno na svojih mestih in nam odjedajo že itak skromno odmerjeni kruhek. Pa ne samo da zavzemajo nam pripadajoča mesta še vedno tujci iz avstrijskih časov, pač pa se nastavljaj;) znova novi tujci, bodisi da se kako mesto izprazni, bodisi da se kje kako novo sistematizira. Vse kaže, da bo ta sistem trajal v neskončnost. Koliko škode povzročajo ti priromanci narod-, nemu gospodarstvu. Prvič zasedajo mesta, kamnr hi lahko postavili svoje ljudi, drugič denar, ki <ta. Res je, da imamo tudi mi nekaj naših ljudi v tujini. Vendar pa tu ne mislim navadno delavstvo. Če pride kak tujec k nam, pride le po direktorsko plačo, po mesto inženjerja, delovodje ali vsaj pred« delavca. Takih pa v tujini mi nimamo. Izseljujejo se le bedni, najslabše plačani delavci, od katerih pa je v zunanjih državah iz drugih držav navadno mnogo več kot pa naših revežev. Mnogo so ško« dile in doprinesle k nastavitvi tujcev tudi naše inšpekcije dela, ki pri razdeljevanju dela ne upo« števajo dovolj nacionalnih interesov. Dovolj naj bo torej pisarenja o tem in preidi« mo končno že enkrat k dejanjem. Laško Uradna konferenca učiteljstva laškega sreza se je vršila v soboto, dne 8. t. m. v Zidanem mostu. Konferenco, ki je bila prva uradna konferenca v našem srezu po osvobojen ju, je otvoril in vodi1 sreski šolski nadzornik g. Ljudevit Potočnik, či« tateljem »Pohoda« znan po članku »Vzgoja nam bodi prva potreba!« v I. številki našega lista. Glav« ni referent pa je bil g. Mirko Sušnik, učitelj v Trbovljah, ki je razpravljal temo »Kako naj se udejstvuje učitelj v smislu idej sokolstva v šoli in med narodom.« — S citatom iz zgoraj orne« njenega članka je poudaril, da ... »Hočemo, da se naša mladina vzgoji v značajne, nesebične, za obči blagor žrtev zmožne, verne Jugoslovane, da postane tako naš narod zmožen za pravilno pojmovanje in razumevanje tudi idej človečanstva sploh ...« Mislim, da je predavatelj Sušnik govoril iz srca vseh tistih, ki se zavedajo, da ne morejo več reči vsakemu Sokolu :— brat. Konferenca je potekla v prisrčni domačnosti, kakršne niso poznali učitelji pri uradnih konfe« rencah bivše mačehovske Avstrije. Prekmurje V nedeljo, dne 16. t. m. je priredila podružni ca društva »Soče« spominsko svečanost v časi Vlad;mirju Gortanu in bazoviškim žrtvam. Žalost; na resnica je, da je zevala v dvorani, mnnda v ilu = straeijo naših nacionalnih razmer tukaj na meji — taka praznina, da je ne more in ne sme nihče opravičevati. In na drugih svečanostih za avstrijskimi državniki? En primer: Četrti oktober je bil za časa Avstro«Ogrske v koledarju rdeče zaznamovan. Baš 4. okt. bra pa je bila v Beltincih, srez Dolnja Lendava, svečana maša«zadušnica za nekega ;iiv« šoga avstro«ogrskega državnika Prostorna cerkev je bila kmalu polna ljudi. Vsi nameščenci - ki jih zaposluje še danes njegova hči, pa so prišli v žalnih — črnih oblekah. Pokojnik je bil menda velik dobrotnik prebivalstva. Ali ni to vzgledna hvaležnst in disciplina? Pri maši zadušnici, ki se ie brala dne 17. t. m. za našega Vladkota Gorta na, pa je bila cerkev prazna, ravno tako kakor prejšnji dan dvorana. Glede nacionalne mlačnosti naših ljudi pa naj bo za primer to«le: Ko se je na dan 17. t. m. reklo nekemu dr žavnemu uradniku, da naj se udeleži maše, ki se bo brala za Gortana, je isti smehljajoč sc odvrnil: »Ah kaj, naj v miru počiva, eden več ali manj, saj je vseeno!« Neverjetno, ampak resnično! Pa pravimo, d.i smo nacionalisti. Dol. Lendava. Da se tukajšnji trgovci poslužujejo samo mi: džarščine in nemščine, je splošno znano Saj so d;, pred kratkim imeli še dvojezične napise, t. j. v slovenščini in madžarščini. — Da pa si bo upa! napisati trgovec na račun, izstavljen za neki tu« kajšnji urad — besede »Bartvvisch« in »Seife«, si ne bi mislili in pričakovali. Kaj se jim ne zdi vred« no, da bi se po 13 letih naučili našega državnega jezika? — Bo treba ostre metle, da bo dobro in temeljito čistila take zadevščine. Gornji Cmurek ob Muri. Par korakov od meje je gostilna katere gospo« dar je Slovenec. Semkaj prihajajo nemški purgerji iz Avstrije na pohane piške. Da tem purgarjem boljše teknejo, je na zidu pribito: Baehhendl 2 Schiiing. Niti i5 korakov od tam pa naša obmejna straža. Naših ljudi gre tudi precej v nemški Cmu« j rek in tam puste marsikateri stotak, a slovenskega ; napisa ne dobiš niti enega. Posnemajmo njih! at. Jiinž ne Dolenjskem Iz dnevnega časopisja je nekaterim, kateri to zasledujejo že znano, da je bil tuk. kaplan g. Jože Zalokar vslcd raznih njegovih izjav proti delova« nju Sokola kakor tudi šoloobveznim otrokom, vela« njenim v Sokolu razrešen pouka veronauka na tuk. šoli. Ni mu dovolj, da je bil razrešen tega posla, še vedno podaja izjave, ki žalijo čut nacionalnega j dela. Primer: 13. 9. 1932. Mi (on)) se borimo za svete cilje, a kaj so Vaši cilji (naši)? Enkrat ste »centralisti, enkrat avtonomisti, torej ne vem kako bi Vam rekel (na kratko) Vi se borite za gnoj!« J Poznano nam je delovanje g. Zalokarja, po« j znane tudi razne izjave, a izjavo, katero je podal ! sedaj kakor navedeno, da je naše nacionalno de« ; lovanje gnoj, je vsekakor preveč, pa naj jo izreče j navaden človek ali maziljenec. Čas bi že bil, da se . tudi nekateri taki gospodje zavedajo, da smo v j svoji državi in, da je vsak kdor deluje proti last« nemu narodu, izdajica domovine. Ne čudimo se, da je pri takih razmerah, ka« kršne vladajo v našem kraju bilo primorano tuk. sokolsko društvo skleniti ter prositi savez za likvi« ! dacijo, kljub temu da ima društvo približno 100 telovadečih članov. Veliko je še takih, ki pričakujejo vrnitev sta« ;i rih časov, pri tem pa pozabljajo, da so ravno, oni j listi, ki uživajo že na tem svetu vse njegove dobrote, — kateri imajo dobrote pa le od celote j kakršna je danes. Dobro bi bilo za nekatere, da se zavedajo (p- sobno v Krmelju), da prenehajo z dvolično vlogo, ki jo igrajo v javnem življenju. Naj ne delajo po vetru na zunaj — po duši na znotraj. Kaj nima telo s tako močno hrbtenico samo eno dušo? Fi«Fi. Trži« Proslava 201etnice kumanovske zmage. Vsa na« rodno kulturna društva in korporacije skupno s šolami so proslavila ta p memben trenutek na najlepši in najdosto jnejši način v nedeljo dne | 23. t. m. oh 11. uri dop. v tukajšnji meščanski šoli, kjer se je v telovadnici zbralo ob nabito polni dv '.rani številno narodno zavedno meščanstvo. I čenči in učenke obeh tukajšnjih šol so podali prav lepo nekaj recitacij iz življenja naših bo« jevnikov, ki so oživele spomin na junaštvo naših prednikov in marsikateremu udeležencu so se za« iskrile v očeh solze spoštovanja. Pomen kumanovske zmage pa je v prav le p'h besedah opisal gosp. AL Lajovic. Iz te mani« festacije je bila odposlana vdanostna brzojavka Ni. Vel. kralju Aleksandru L kot našemu vla« darju in prvoboritelju za ujedinjenje Jugoslovanov. Udeleženci so se spomnili tudi našega prijatelja in udeleženca vseli teh bojev Mih. Čopa in ■ mu poslali tudi pozdrav s te manifestacije. Pri proslavi pa smo pogrešali naše bivše j Jožefarje. ki pa so ob istem času priredili na trgu s svojo cerkveno godbo koncert, pri katerem pa so igrali vse druge melodije prej nego naše na« rodne, ki bi bile ob takih prilikah na mestu in | katere bi res zbudile nekoliko spomina na našo : itigosl vansko preteklost. Morda pa je bil ta koncert namenjen samo za rešitev afriških po« ganov? Zato naj gospodje tam okoli vedo, da je bi« stro oko tržiških nacionalistov vedno ostro uprto no njih delo ter da jih b> ob pravi priliki znalo tudi temu primerno pogledati. Drugič pa še kaj več. Klub jugosl. primorskih akademikov javlja, da se bo vršil v ponedeljek 31. t. m. članski sc« stanek v Gledališki ulici 8/1. s predavanjem tov. Slavoljuha Ferjančiča: O vlogi primorskega akade« mika v emigrantskem pokretu. Primorske novice Denar rabijo. Vse ceste, ki vodijo proti naši državi popravljajo Italijani z vso hitrostjo. Pri delih uporabljajo najmodernejše stroje s katerimi popolnoma razrivajo ceste. Po taki razriti cesti je te dni peljal neki kmet iz Senožeč živino. Ker ni mogel z njo hoditi čisto po desni strani, radi prevelikega jarka, ga je cestna milica kaznovala i globo 10 Lir za vsako glavo. Kazen je moral plačati kar na mestu! Naša dekleta zlorabljajo. Nasi fantje, čim doslužijo vojake, odidejo v tujino za kruhom. Va* si na Primorskem postajajo dan za dnem bolj mrke in temne. Z našimi dekleti pa se zabavajo in jih zapeljujejo karabinijerji in sploh uniformi« ranči, katerih je po primorskih vaseh na ducate. —p Ne plačajo! Pred dvemi leti so dovršili cesto SenožečesVreme. Razumljivo je, da so zato porabili mnogo zemlje naših kmetov. Kljub mno* gim intervencijam do danes še niso niti enemu kmetu izplačali centesima odškodnine. —p Italijani kupujejo slovenska posestva. Slo* venska posestva gredo radi neznosnih davkov dan za dnem na dražbe. Zanimivo je, da take dražbe ne razglašajo javno! Zato pa tem 'bolje vedo za take zadeve Italijani, ki primorska posestva kupu« jejo za smešno nizke cene. V Senožečah jim po* maga kupovati občinski tajnik, propalica Sturm. —p Vojaki pustošijo. Ves september so se vr* šile velike vaje italijanske vojske ob jugoslovan* ski meji. Vojaki so se vadili baš ob času trgatve in zrelega sadja. V Senožečah so jo vojaki ubrali na bližnje češplje, ki so rasle ob cesti. Ko je pričel gospodar vpiti čigava lastnina je to, so mu vojaki ironično odgovorili: »To je „terra nostra!”« »Naj le bo zemlja vaša, toda češplje so moje,« jim je odgovoril kmet, vzel sekiro in pred njimi posekal tri češpljeva drevesa, ki so stala ob cesti. —p Propalica. V Senožečah imajo »podestata« po imenu Medeni (Meden). Ta poturica je ljudem zelo v želodcu. Ne samo radi tega, ker je popol* noma nezmožen v opravljanju svojih poslov tem« več tudi zato, ker škoduje našim ljudem, kjer le more. Koliko mu kljub temu Italijani zaupajo se kaže v tem. da vse važne odloke daje le tamošnji živinozdravnik, tajnik fašja, ki je doma nekje z notranjosti Italije. Koroške novice —k Koroška kmečka zveza, politična* stranka gosposkih kmetov in slovenskih renegatov, se nahaja V precej neprijetnem položaju, ker ne ve, kaj bi s svojim bivšim voditeljem, g. Šumijem. Njegovo nesramno zlorabljanje gospodarske krize za politične namene — propagiral je davčni štrajk, ustavitev vseh plačil za dobo krize itd. — je dovedlo strankoskoro do razsula. Poleg' duševnega vodstva v stranki je izgubil radi upravne reforme koroškega deželnega zbora mesto namestnika deželnega glavarja. Hotel je iti nato v Rusijo, pa se je premislil, ker je upal, da bo dobil ali mesto voditelja deželne zveze poljedelskih zadrug ali pa ga bo avstrijska vlada poslala radi svojega frankofilstva z poslanika v Berlin. Vodstvo poljedelskih zadrug ga je odklonilo, ker rabi strokovnjake, ne pa politične agitatorje, Berlin pa se je za takega poslanika lepo zahvalil. —k Vzgoja nemške mladine na Koroškem. Obletnica plebiscita na Koroškem daje voditeljem pan-germanističnih društev, organizacij in korporacij ugodno priliko, da si bijejo na svoja prsa, kot da bi bili dne 10. oktobra 1920 premagali ves svet, in nanovo bruhajo iz svojih nenasitnih žrel sovraštvo Proti Slovanom kot najhujšim sovražnikom nemškega naroda. Kulturna, telovadna, športna in druga društva si podajajo ob tej priliki roke v navduše-vanju za boj proti Slovanstvu. Toda sovraštvo se ne seje samo v javnem udejstvovanju mladine, temveč sega globoko v šolske klopi, kjer se morajo otroci, ne glede na to, ali so slovenskega al> nem* škega pokolenja, učiti in prepevati pod vodstvom Šulverajnskega učitelja*renegata nomško*nacionalne Pesmi, pisali naloge o Koroški in poslušati govore o velikosti in moči nemškega naroda ter o malo-Vrednosti in brezponiembnosti Slovanstva. Da se čestokrat rabijo izrazi kot »vindiše« in »Čuš«, je razumljivo. Iz tega je tudi razuml jivo, da nemško sred* nješolsko dijaštvo, ki se pripravlja za voditeljsko službo na deželi ne pozna za slovenski narod, najmanj pa za koroške Slovence, drugih izrazov kot psovke in da so čini, ki veljajo pri Nemcih za junaštva, pri Slovencih izdajstvo. »Koroški s 1 o v e n« ski duhovniki so zaslužili, da se jih je Postrelijo«, tako se je izrazil višješolcc, ki biva v celovškem Marijanišču! In dijak, ki se celo pri* pravi ja za duhovniški stan, se je izrazil: »Starc, izdajalski f.zasluži nož med rebra«. To so slike nemške kulturne vzgoje na Koroškem! Strelske družine —st Trbovlje. Otvoritev strelišča. V nedeljo 23. oktobra t. 1. je naša mlada strelska družina imela svoj praznik, h kateremu so prihiteli tudi gostje iz ostalih zasavskih krajev, pa tudi iz Ce* lja. V povorki je občinstvo, sledeč rudarski godbi, odkorakalo izpred rudniške restavracije na novo zgrajeno strelišče. Svečana otvoritev strelišča se je izvršila z govori predsednika strelske družine, zastopnika celjskega strelskega okrožja g. polkov* nika Šarenberga in drugih zastopnikov. Tudi gosp. župnik, ki je blagoslovih strelišče, je spregovoril par toplih besed in poudaril pomenljivost dejstva, da se strelišče otvarja istočasno s proslavo dvaj* setletnice balkanske vojne. Iz ust slovenskih du* hovnikov slišimo le redkokdaj take besede. — Sle* dil je prvi, krstni strel, ki ga je oddal v polno g. polkovnik Šarenberg. Nato je bilo otvorjeno sploš* no streljanje. Strelišče se nahaja na zelo primer* nem mestu. Zgrajeno je bilo po načrtih in pod vodstvom stavbenika g. češčuta. Sedaj je dana možnost tudi Trbovljam, da razvijejo v svoji do* lini strelski šport in pomnožijo armado strelcev naših družin. —st Goriče. Pri nagradni tekmi dne 2. t. m. si je priboril prvo mesto br. Janez Mali iz Gorič (73 točk), drugo mesto br. Tavčar iz Kranja (58 točk) in tretje mesto br. Alojz Malič iz Gorič (57 tcčk). —st Dragomer — Brezovica. Na občnem zbo* ru dne 25. septembra t. 1. je bil izvoljen sledeči odbor: Preds. br. Anton Rus, podpreds. br. Vrhove Stanko, tajnik br. Ivan Filipič, blagajnik br. Zdrav* ko Mikuš. Za odbornike br. Seliškar Matija, Skod* lar Matevž, Gostiša Franc, Čamernik Filip, za pre* glednike računov br. Ivan Remškar, Franc Novak in Franc Vidmar. —st Podbrezje. Pripravljalni odbor za ustano* vitev strelske družine javlja, da se vrši v kratkem tozadevni občni zbor. Prijave sprejema br. Pretnar, pitomac*akademik vojne mornariške akademije — Podbrezje. —st Vrhnika. Že precej časa je od tega, ko je bil na Vrhniki ustanovni občni zbor strelske dru* žine. Ob tej priliki nas je posetil tudi g. polk. Novakovič, ki je imel lep govor. Pri volitvah je bil izvoljen za predsednika g. župan, mag. phar. Hočevar, za podpredsednika pa znani nacionalist g. Josip Jelovšek. Navzoča je bila večina Sokolov, kar je zelo pohvalno. Morda bi se na občni zbor odzvali tudi drugi, toda ko so čitali vabilo, da naj pridejo Sokoli — niso prišli. Dosedaj je okrog 50 članov. Težko že pričakujemo strelskih vaj. Upa* mo, da ne bomo zaspali! —st Žiri. Delovanje streljačke družine v Ži* reh je bilo letos v polnem razmahu. S skromnimi dohodki članstva smo si zgradili lastne, lične strel* ske barake, kakih 500 m oddaljene od državne meje. Z veseljem odmevajo streli na uho njim, ki se dnevno oborožujejo in manevrirajo proti nam. Naše oko je mirno, toda bistro. Nekaj opomb k resolucijam ,.Šole in doma11 Občni zbor društva Šola in dom je sprejel re* solucijo z 12 točkami, kjer so starši navedli nekaj svojih upravičenih želj. Mnoge teh želj so, žalibog, v ozki zvezi z »budžetsko mogočnostjo« in torej — neizipolnjive (n. pr. šolnina, obnovitev III. drž. gimnazije itd.). Če pogledamo, koliko srednjih šol je bilo reduciranih drugod, moramo priznati, da smo Slovenci še srečno rešili vse, kar je nam nujno potrebno. Gotovo je, da smo vsi za to, da imamo čim več in čim popolnejših učnih zavodov. Ni dvoma, da je to tudi želja vlade, zato »vsaka okrnitev« našega šolstva še ni izraz preziranja na* šega kulturnega napora v preteklosti. Zavedamo se vsi, da je dobro urejeno narodno šolstvo s pra* vilno nacionalno vzgojo pogoj za vsak napredek in izboljšanje naših sedanjih razmer. O teh šol* skih vprašanjih se je oglasilo tudi par podlistkar* jev v »Slovencu«. Eden teh podlistkarjev je po* udaril, da so otroci last staršev in da imajo torej starši pravico zahtevati za svoje otroke pravo ver* sko vzgojo. Mislimo, da je verske vzgoje v naših šolah dovolj in da je vse to stvar cerkve in doma, ki imata dovolj prilike, da še dodasta, če je »ve* re« v šoli premalo. Otroci so tudi last države in dolžnost šole je pred vsem — ne da vzgaja dobre vernike te ali one cerkve — ampak dobre držav* ljane in srečne ljudi, ki bodo zmožni uveljaviti svoje sile v življenju. In tu se nam zdi potrebno dodati par misli k 6. točki resolucij, s katero se bavi tudi drugi podlistkar v »Slovencu«. Ta točka govori o šolskih knjigah, češ, da morajo biti vse pisane v slovenskem jeziku. Pred vojno so bili starši tisti, ki so zahtevali čim več nemščine, češ da jo bodo otroci v življenju potrebovali. In res smo se naučili nemščine samo na ta način, da je bila učni jezik. Tudi srbohrvaščino .bodo rabili na* ši otroci v življenju, — Slovenija ne more dati kruha vsemu našemu naraščaju — zato je treba, da se je kolikor mogoče praktično naučimo. Naši otroci se tega jezika in cirilice tako igraje naučijo, da jim ne dela nikakih težkoč. Zato pri šolskih knjigah ni najvažnejše to, da so pisane slovensko, ampak da so dobre in poceni. Srbi se drže v šol* skih knjigah bolj francoskega sistema, mi pa nem* škega. Ako primerjate one z našimi, boste takoj spoznali, katere so bolje. »Slovenec« precej jasno namiguje, za katere knjige gre. Srbi imajo zelo praktične in poceni knjige za nemščino. Zato smo jih tudi pri nas vpeljali. Toda »Jugoslov. knjigar* na« je založila dražjo in slabšo' učno knjigo za nemščino in zato bi morali to rabiti. Otroku je vseeno, ali ima slovensko ali srbohrvatsko učno knjigo, glavna stvar je, da je prijetna in praktič* 'na — za starše pa je važno, še to, da je poceni. Srbske učne knjige — posebno iz založbe Geče Kona — so prav vzorne, prijetne po obliki, jasne v tisku, in so vsaj za polovico cenejše ko sloven* ske. Na občnem zboru društva »Šola in dom« se je govorilo tudi o pouku srbohrvaščine in se je zahtevala primerjalna metoda, o čemer smo tudi mi že pisali, ko smo govorili o tistih pustih »Vad* nicah«, ki se rabijo zdaj po naših srednjih šolah. Imeli smo priliko primerjati nekaj srbohrvatskih in slovenskih učnih knjig in smo mnenja, da bi bili skupni učbeniki v nekaterih predmetih zelo na mestu in da prav nič ne škodi, pač pa koristi mladini, če tudi pri drugih predmetih pridobi ne= koliko znanja v srbohrvaščini, ki jo bo pozneje pri študiju in v življenju rabila. In srednja šola je za to, da pripravlja za vseučiliški študij in življenje. Kam plovemo? Vsak iskren domoljub se je ob prevratu od* dahnil in mislil, da je s svobodo končal boj z našimi zatiralci Nemci. Prve mesece je res tako izgledalo.'Naši bivši zatiralci so se poskrili v svoja skrivališča, misleč, da se bomo držali gesla: »Zob za zob!« A mi s svojo hlapčevsko naravo, s svojimi mehkimi hrbtenicami in opojem osvobodilne zarje, nismo bili zmožni tega. In vendar bi bilo dobro, da bi si zagotovili mir pred nemčursko hidro. A prišlo je drugače. Nemci so spoznali našo slabost in so kmalu zapustili skrivališča ter prišli na dan kot vneti patriotje. A v tem svojem lažipatriotiz* mu so se spozabili in so postajali od dne do dne predrznejši in v letu 1930 je dosegla njihova pre* drznost najvišjo točko. V tem letu so se zopet lotili dela za popravilo podrtega mostu do našega Jadrana. Zbral se je njihov štab okoli »kulturbunda« in je sklenil, da mora ivhov boj biti v prvi vrs‘.i naperjen proti naši narodni šoli. Oni dobro vedo, da ima bodočnost oni, ki ima v svojih rokah mladino. Začeli so na severni meji. Tu si hočejo od Dravograda do Radgone priboriti na vsaki šoli nemške razrede, da bi tako svetu pokazali, da so ti kraji nemški. Seveda ne gre tako gladko, kakor bi oni želeli. Še imamo hvala Bogu na naši severni meji nacionaliste s trdnimi hrbtenicami, ki budno pazijo na nemško zločinsko početje. Kakor v po* kojni Avstriji kupujejo slovenske duše. Žalibog imamo na naši severni meji, odkrito povedano, še zelo nezaveden živelj. To so tisti naši ljudje, ki so jih Nemci s svojimi potujčevalnicami okužili — to so naši Nemčurji, ki še znajo naš jezik, a ga nočejo govoriti. Vse te naše mlačneže imajo Nem* ci še vedno v svojih krempljih. S temi barantajo tam, kjer čistokrvnih Nemcev ni. A t- ljudje so rojeni Slovenci, zato gospodje germanizatorji: »Roke proč od teh naših ljudi«. Največja in najodgovornejša naloga vseh iskrenih nacionalistov je, pridobiti te mlačneže, predvsem pa njihovo deco. Vlada bi morala te nas cionaliste podpirati moralno in materialno pri njis hovem delu. Mejaš. Za nacionalno gospodarsko samostojnost Ugledni češki nacionalist, redni čitatelj našega lista nam je poslal članek, ki ga v prevodu prinašamo: V sedanji gospodarski krizi bi se morali zam sliti nad dejstvom, da naša svoboda še ni popolna in da še ni tudi osigurana. Ne mislim pri tem vojaško, temveč gospodarsko. Vsaka država, dasi ji je mir milejši, ima vendar tudi za primer vojne svoje dobro premišljene načrte, kako braniti meje domovine. V ta namen imamo vojaško vedo, šole, stalno armado, ki so vsak hip pripravljene na obrambo države. Vendar zgolj vojaška pripravljenost ni zadoščala v preteklosti in ne bo v prihodnjo-sti za očuvanje narodne svobode, če ni narod, ki to državo tvori, složen, zaveden in gospodarsko močan. Mi zapadni in južni Slovani smo premajhni narodi, da bi se mogli sami na hitro osvoboditi tujega področja, toda baš zato nas mora tembolj spojiti bratsko čuvstvovanje, zaupanje enega k drugemu, kajti le v tem primeru je praktično mogoče uspešno gospodarsko sodelovanje. Dobro je dejal polkovnik Radosavljevič, predsednik Fidaca in naših borcev, ob letošnjem vsesokolskem zletu: Mi bivši bojevniki smo mnenja, da je po svetovni vojni nastala nova vojna — in to gospodarska, ki ni nič manj grozna ter zahteva združenega napora vseh zdravih moči. Politična svoboda brez gospodarske neodvisnosti in brez lastne izdatnosti ne more biti zadostno jamstvo svobode in'varnosti naroda ter države. Moja iskrena želja je, da bi sprožil sokolski zlet, ta krasna prireditev, na katerem so verni starim tradicijam nastopili skupno Čehoslovaki in Jugoslovani, tudi naša gospodarska prizadevanja, vzbudil medsebojno gospodarsko zanimanje, poglobil stike tako, da bi skupno mi oboji iz te grozne gospodarske vojne šli kot zmagovale.'. Film nase zemije »LJUBLJANSKI ZVON«. Ta steber, okoli katerega se je pol stoletja azvijala slovenska literatura, je prišel zadnje čase r roke ljudem, ki so pod krinko »svobodne in ob* ektivne kritike« kazali popolnoma drugačne ku,« urne in politične namene. Zato so napadali vse, :ar ni izšlo iz njih kroga in ni odgovarjalo njiho* femu političnemu mišljenju. Napadli so tudi »Zen: ;ki svet«, ki je namenjen našemu narodnemu žen« itvu in že več ko 10 let vestno izpolnjuje svojo lalogo. Nato je prišla na vrste CM družba. Neki Cošak se je spravil nad koledar CM družbe z irezobzirnostjo, ki kaže celo to družbo v pravilni uči. »Samorodna slovenska kultura« namreč zad* lje čase tako malo rodi, da se morajo »Zvonovi« critiki ukvarjati s koledarji, česar v prejšnjih ča* ;i ni bilo treba. Zaradi te kritike je odstopil dol« joletni urednik CM koledarja, ki pač ni mislil, da >o na stara leta dočakal tako zahvalo »Ljubljan« ikega zvona«. Naravno je, da so vse te stvari dis« justirale tudi naročnike, ki jim »Ljubljanski zvon« le dolgo ne nudi tega, kar bi si želeli. Popravki .Zenskega sveta« in CM družbe v »Ljubljanskem :vonu« pričajo, da je javnost zapazila, kaj se skri« ,'a za »Zvonovimi« kritikami, in sc postavila proti lagradam takih kulturnih delavcev, ki napadajo ilovensko kulturno in obrambno delo samo zato, cer ne odgovarja njihovemu političnemu prepriča« lju. Ti dogodki spravljajo tudi »Tiskovno zadru« jo« v čudno luč. \LI JE MESTNA OBČINA NEMŠKI URAD? Mestni magistrat v Ljubljani izplačuje mnogo« itevilne stalne mesečne- podpore. Te podpore uži« /ajo večinoma starejše, v Ljubljano pristojne ose« Apel bratskemu jugoslovanskemu narodu. Naša borba mora biti usmerjena k gospodarski samostojnosti. Sredstvo in najuspešneje orožje v tej borbi je — nacionalna zavednost! Brez te — borbo izgubimo! Naša narodna mlačnost je kriva, da nas obvladuje še danes tuj kapital, ki ima le prečesto tudi čisto politične cilje. Ubija narodni ponos, otopi narodno samozavest in nam vsiljuje prepričanje, da smo slaboten, reven, nesamostojen, nedozorel in manj vreden narod. V časopisju, na slavnostih in na drugih prireditvah, ki jim je namen našega zbližanja, plane na dan in vzplamti v nas bratska Iju-bav, prihajajoča čista in neskaljena naravnost iz srca. Objemamo se, poljubljamo — navdušenje ne pozna mej. Toda žalibog hitro zopet ugasne, čim odzveni poslednji glas slavnostne godbe in čim si stisnemo roke ob slovesu. To je naš slovanski značaj, ki mu primanjkuje vztrajnosti, trajnosti, stalnosti in trdne volje. Trenotki narodnega navdušenja gredo mimo nas kot krasen sen — a praktično realno življenje pa kaže povsem drugo sliko. Ne poznamo se, tuji smo si; nezaupno gleda Jugoslovan na Čeha in nasprotno, celo sami med seboj smo nezaupljivi. Kako drugače izgleda naš človek na Nemca ali Žida, to so gospodje, katerim, mislimo, je treba dajati koncesije. Naše blago, čeprav bi bilo boljše in cenejše, je v naših očeh manjvredno, mi cenimo le blago iz Nemčije, Amerike, Anglije itd. Nočem pa s tem morda klicati bojkot nad tujim blagom, ker če hočemo v tujino prodajati, moramo tudi tam kupovati. Toda izrabljanje bogastva naših zemelj bi moralo biti v naših rokah. Zadošča nam samo primerjati, koliko Slovanov ima tovarne in imetja po tujih zemljah in koliko podjetij pri nas je naših ? Pa pojdite v ta podjetja in iščite naše ljudi. Ravnatelji, inženirji in vodilno urad-ništvo — administrativno in tehniško — vse sami Nemci. Kdo naj potem vzgaja naše delavstvo v domoljubnem duhu» Kdo naj ga odvrača od komunizma? Dočim imamo uradniška mesta zasedena s tujci, je na tisoče mladih, dela voljnih in talentiranih absolventov fakultet, obrtnih šol, trgovskih akademij itd. brez kruha. Ako danes kliče nemški narod v Nemčiji: »Nemčija probudi se in ostani« —• imamo mi toliko več pravice zaklicati: »Od Jadrana do Baltika! Slovani zdramite se!« Agresivni in ofenzivni nemški kapital, ki obvlada veliko večino industrije v slovanskih državah je ovira, postavljena z namenom paralizirati poskuse osamosvojitve poedinih slovanskih podjetnikov na gospodarskem polju. Zato tudi germani zasedajo vodilna mesta in ne pripuščajo nanje naših ljudi. Bolj moramo paziti na nemške tovarne v naših državah, nego na neprijateljske trdnjave na naših mejah. Te gospodarske trdnjave, raztresene po vseh slovanskih zemljah, so za nas nevarnejše od nemških pušk in topov. Te nam vsiljujejo nemško mišljenje, poveličujejo nemško kulturo in tehniko, odnarodujejo neposredno ali posredno naše delavstvo, gonijo ga v komunizem, razširjajo zlohotno lažne vesti, ki izpodkopavajo temelje naših držav. Mi, ki smo se v svetovni vojni borili za narodno osvobojenje, se moramo zanimati tudi za gospodarsko osamosvojitev naroda. Prvi korak v tem pogledu mora biti stroga registracija vseh tujcev — nameščencev. S tem se lahko izprazni mnogo mest, ki jih zavzemajo tujci, in jih morejo zasesti naši ljudje. S tem se razbije tudi ovira, ki nam Slovanom ne daje razviti svoje podjetnosti, kajti zanjo ne zadoščajo šole, temveč praksa in vpogled v gospodarsko življenje. Zato kličem še enkrat: Slovani, zdramite se! Slovan. be, ki so postale delanezmožne in so jim te pod« pore v pomoč pri njih preživljanju. Te podpore dobivajo, kot rečeno, večinoma starejše osebe. — Med temi je pa zelo veliko takih, ki bi teh pod« por radi njihovega nacionalnega čuvstvovanja in narodnosti ne smele prejemati. Dandanes, ko vsa« ka država gleda v prvi vrsti na svoje državljane, bi tudi mestna občina ljubljanska morala imeti to zavest in zahtevati, da ji dopisujejo prcjemalci podpor v našem jeziku. Če nimajo prejemalei pod« por toliko čuvstvovanja za naš jezik in našo dr« žavo, da se niso mogli (ali hoteli) naučiti sloven« skega jezika, tudi ni naša dolžnost, da jih še na* dalje podpiramo. To naj velja hrez obzira za v Ljubljani kot tudi izven nje podporo prejemajoče osebe. Zahteva naj se, da morajo biti dopisi v pravilni slovenščini sestavljeni, sicer se ne prizna« jo. Če je uradni jezik slovenski, naj bodo tudi do* pisi v državnem jeziku. PREVISOKE PLAČE. Toliko se govori in piše o krizi, o redukcijah, o brezposelnosti in bedi. Vidimo in slišimo, kako propada naše gospodarstvo, kakšna beda je >po delavskih okrajih in rudarskih revirjih in vsepov« sod, siromaštvo vpije do neba. Medtem pa imajo naša samoupravna in privatna podjetja nastav« Ijene razne upravne svetnike, generalne direktorje, direktorje, prokuriste in razne specialiste, katerim plačujejo horendne mesečne plače. Javna tajnost je, da prejemajo ti ljudje od 15 do 60 tisoč Din na mesec poleg drugih ugodnosti in renumeracij. Medtem ko ima uboga delavska para tri do štiri kovače na dan, ako je seveda zaposlena. Delavstvo se meče na cesto v masah, češ: de« narja ni! Nikoli pa še nismo slišali, da bi bil kak generalni direktor ali tak višji gospod odžagan radi krize in radi pomanjkanja denarja. Kdo je torej kriv bede in vsega tega? Kdo goni delavske mase v obup? Kdo jih zavaja v komunizem in v protidržavno smer? Mi, ki hočemo v državi red in pravičnost, enakost in bratstvo, se bomo borili tudi proti temu razjedajočemu zlu. KRALJEVA SLIKA. V Ljubljani so odprli v zadnjem času nekaj novih lokalov, nekatere so pa renovirali. Vsi ti lokali so zelo okusno in moderno opremljeni, da delajo mestu in narodu čast. Čudno pa je, da vidimo po vseh teh lokalili sliko Nj. Vel. kralja Aleksandra, ki pa ne samo, da ni umetniška, kljub tolikim umetnikom, ki životarijo v Ljubljani, ampak so te slike take, bodisi po izdelavi, kakor po okvirju, da se mora zgražati vsak nacionalist. V nekem takem novem lokalu sem napraVil zadevno opazko natakarju. Odgovoril mi je, da je on sam, natakar, napravil kraljevo sliko in da seveda nima strokovne izobrazbe. Kraljeva slika ni slika, ki predstavlja samo neko osebo, ampak, kakor je kralj predstavnik celotnega naroda, tako njegova slika predstavlja ves narod. Zato ie čast, ki jo izkazujemo kraljevi osebi, od* nosno sliki, istovetna s častjo in s spoštovanjem do celotnega naroda. Naš kralj pa zasluži tudi kot oseba še posebno spoštovanje. Zaradi tega priporočamo lastnikom omenjenih lokalov, da čim prej zame« njajo kraljeve slike s takimi, ki bodo delale na« rodu in mestu čast; posebno še, ker je Ljubljana središče tujskega prometa. LISTNICA UPRAVE. Ker dobivajo nekateri cenjeni naročniki naš list z netočno označbo imena in poklica, jih vljudno prosimo, da pri plačevanju naročnine na položnici točno izpolnijo svoje ime in poklic. ozss Odgovorni urednik Miroslav Matelič. — Izdaja za Narodno obrambno tiskovno zadrugo, r. z. z o. z., Ciril Majcen. — Tiska Učiteljska tiskarna (predstavnik Francč Štrukelj). Vsi v Ljubljani.