235 OCENE IN POROČILA, 233–2462022 podatki v monografiji zajetih družin. Monografija je toliko bolj uporabna, saj je dosegljiva le z nekaj kliki. Avtorjev namen pri njeni izdaji je tako v celoti do- sežen. Matjaž Grahornik Mojca Horvat: Gospostvo Negova, kot ga slikajo arhivski viri. Maribor: Pokrajinski arhiv Maribor, 2021, 204 strani. Kot pravi zgodovinarjem dobro znan latinski rek, littera scripta manet. Toda zgolj zapisati – in ohraniti v varnem zavetju arhivske škatle – še ne pomeni nuj- no tudi zares odrešiti pozabe. Bržkone vsaka arhivska ustanova hrani množico gradiva, ki že dolgo ali prav- zaprav sploh nikoli ni pritegnilo prave radovednosti raziskovalcev. Brez živega bralca, ki bi se bil priprav- ljen poglobiti v vsebino zapisanega, pa tudi skrbno arhivirani dokumenti ostanejo kvečjemu mrtva črka na papirju ali pergamentu. Marsikdaj pravi razlog za to ni pomanjkanje za- nimanja, temveč prej preplitvo poznavanje arhivskih fondov. Orientacija po njihovih globinah ni vedno preprosta, zlasti ne za ljubiteljske raziskovalce, manj vešče zgodovinopisnih znanj in metodoloških osnov. Precej preglednejša postane, kadar se lahko opremo na primerno pripravljene popise in vodnike. Od leta 2021 je uporabnikom Pokrajinskega arhiva Maribor dostopna še ena takšna publikacija, posvečena gradi- vu gospostva Negova. Ta ozemeljska enota na obrobju Slovenskih go- ric je nekdaj sodila med pomembnejša gospostva v razgibanem okolju nedaleč od ogrske meje, kjer so se križale živahne prometne poti. Njen sedež, grad Negova, je veljal za eno ključnih strateških točk, na katerih je temeljila mreža lokalne obrambe. Zato ne preseneča, da se je v zgodnjem novem veku lahko po- hvalil z dobro založeno orožarno, zaradi svoje uprav- ne funkcije pa tudi z obsežnim arhivom. Njegovo gradivo iz obdobja srednjega veka je že pred letom 1905 prevzel Štajerski deželni arhiv v Gradcu. Mlaj- še, datirano od 16. stoletja dalje, je bilo po drugi sve- tovni vojni preneseno v Pokrajinski muzej Maribor, ki je tedaj opravljal tudi arhivske naloge. Današnji fond negovskega gospostva v Pokra- jinskem arhivu Maribor obsega skupno 45 tekočih metrov gradiva iz obdobja med letoma 1533–1941. Prvič so ga uredili že v zgodnjih povojnih letih, za- poredni rodovi arhivistov pa so njegovo vsebino po- pisovali še dolga desetletja, vse do aktualnega popisa, danes dostopnega tudi v elektronski obliki, ki ga je ob pomoči še nekaterih sodelavcev sestavila Mojca Horvat. Zaradi raznovrstne vsebine in dobre ohra- njenosti negovskega fonda ne preseneča, da so ga ma- riborski arhivisti prepoznali kot izrazito pomembno celoto, zanimivo za širšo javnost. Že leta 2007 so del tega gradiva predstavili na razstavišču Archivum, osrednjem razstavnem prostoru Pokrajinskega arhi- va Maribor. Dobro obiskano razstavo je sočasno po- spremila publikacija Gospoščina Negova: izbor gradiva iz fonda za obdobje med letoma 1543–1941 avtorjev Boruta Holcmana in Mojce Horvat. Štirinajst let pozneje so negovske arhivalije do- čakale še ambicioznejšo knjižno predstavitev v obliki samostojne znanstvene monografije Mojce Horvat. Namen tega dela sega občutno dlje od klasičnega po- pisa, saj veliko podrobneje spregovori o strukturi in vsebini negovskega arhivskega fonda, tako s povzetki in analizami kot prevedenimi prepisi izbranih doku- mentov, posebej povednih za preučevanje krajevne zgodovine. Monografija Gospostvo Negova, kot ga slikajo ar- hivski viri nedvomno pomeni bistveno nadgradnjo do sedaj opravljenega dela. Knjižna objava je – naj- verjetneje zaradi omejenih finančnih sredstev – izšla v butični nakladi vsega 78 izvodov, vendar je upati, da bo še večji krog občinstva lahko dosegla v elek- tronski obliki. Za strokovni pregled vsebine sta kot recenzenta poskrbela izkušena kolega dr. Lilijana Žnidaršič Golec in dr. Dejan Zadravec. K očesu pri- jetni podobi končnega izdelka pripomore uravnote- ženo, pregledno oblikovanje preloma, podprtega z dokaj bogatim slikovnim in grafičnim gradivom, od 236 OCENE IN POROČILA, 233–246 2022 kakovostnih fotografskih posnetkov do zemljevidov, tabelarnih prikazov in grafikonov. Vse našteto bralcu ponuja nazoren vtis o pestrem gradivu iz Pokrajin- skega arhiva Maribor, ki priča o življenju gospostva Negova. Vsebinsko jedro monografije je razdeljeno na osem poglavij. Prvo in najobsežnejše, naslovljeno Dominicalia, prinaša pregled urbarjev in urbarialnih registrov, gradiva o dominikalnih zemljiščih, davčnih, finančnih in gospodarskih zadevah ter gozdnega ura- da, opisov gradu in gospostva Negova, dokumentov zemljiške odveze, popisov dokumentov lokalnega ar- hiva in pisarne. Sklop Rusticalia omogoča natančnejši uvid v ar- hivalije, kot so ščitna pisma negovskega gospostva in z njimi povezani dokumenti, zapuščinski in predajni inventarji ter cenilni zapisniki imetja pokojnih pod- ložnikov, gradivo o tlaki, deponirane listine negov- skih podložnikov in dokumenti, povezani z obrtniki ter služabniki, dejavnimi na negovskem gospostvu. Podobno število strani zavzema poglavje Ecclesiastica, pregledna obravnava dokumentov župnij Apače, Be- nedikt, Negova, Sv. Antona v Cerkvenjaku, Sv. Ane v Slovenskih Goricah in Svetinje. Dopolnjujejo ga gradivo admontskega samostana v zvezi z desetino v župniji Radgona in dokumenti, ki govorijo o financi- ranju šolstva na gospostvu Negova. Correspondentia povzema prejete normalije, dopi- se, delovodnike oziroma vložne zapisnike gospostva in pisno korespondenco Trauttmansdorffov, dolgo- letnih lastnikov gospostva Negova, s tamkajšnjimi upravitelji. Temu sledi sklop Iustitialia, ki predstavlja gradivo krajevnega sodišča, sodne zadeve gospodar- skega urada in gospoščinske pravne spore, delovanje patrimonialnega sodišča in zapisnike gorskih pravd, nazadnje še vložne knjige, delovodnike ter dokumen- tacijo o sodnih spisih in taksah. Šesto poglavje obravnava gradivo okrajne gospo- ske Negova – policijske in sodne zadeve, civilnoprav- ne pritožbe, različna potrdila in prošnje, dokumente nabornega okraja, gradivo o finančnem poslovanju, sezname priseljenih in odseljenih prebivalcev, naj- denčkov in izstavljenih potnih listin, popise škode naravnih nesreč in dokumente davčne narave. Nekaj arhivalij, ki ne sodijo v nobeno od naštetih rubrik, je umeščenih v sedmo poglavje. Za konec je vključen še skoraj šestdeset strani obsegajoč seznam gospo- ščinskih podložnikov z letnico in vrsto dokumenta, v katerem se omenja njihovo ime. Že sumarni pregled kazala dovolj ilustrativno pri- ča o naravi dokumentov, natančneje predstavljenih ali vsaj zgoščeno povzetih v posameznih poglavjih. Skrbnejše branje razkrije temeljni namen avtorice – pregledno prikazati vsebino arhivskega fonda, jo v splošnih potezah utemeljeno ovrednotiti in umestiti v razumljiv kontekst. To je posebej dobrodošlo z vi- dika nestrokovnjaka, ki nima natančnejših predstav o obsegu in strukturi negovskega gospostva, njegovi gospodarski osnovi ali upravnih in sodnih kompe- tencah. Da se vsebinski pregled arhivskega fonda začne z gradivom gospodarske in davčne narave, je vseka- kor smiselna odločitev – ne zgolj zato, ker je njegov delež v celotnem fondu izrazito pomemben, temveč tudi, ker posebej zgovorno orisuje vsakdanje življenje zemljiškega gospostva skozi daljše časovno obdobje. Pregled letnih obračunov (str. 33–45) denimo priča o vrstah prihodkov in dejavnostih, s katerimi so se preživljali negovski podložniki. Marsikaterega bralca bodo pritegnila dragocena pričevanja o zgodnjeno- voveški materialni kulturi. Na podlagi grajskih in- ventarjev iz 18. stoletja lahko rekonstruiramo opre- mo plemiškega bivališča – od pohištva, posteljnine, oblačil, posodja in gospodinjskih pripomočkov do opreme kapele, shramb, kleti, delavnic in orožarne (str. 61–65). Kaj vse je v istem času posedoval ne- govski podložnik, razberemo iz prevedenega popisa značilnega zapuščinskega inventarja s cenitvijo ne- premičnin, posevkov, zalog pridelkov, živine, orodja in drugih premičnin (str. 74–79). Ne izostanejo niti dokumenti, ki pričajo o podobi lokalnih svetišč, kot je popis premičnega premoženja župnije Apače (str. 91). Med zbranim gradivom iz različnih vsebin- skih sklopov ne manjka tako ali drugače zanimivih drobcev, kot so izseki iz zapisnika mrliških ogledov z navedenimi vzroki smrti in podatki o zdravljenju bolezni, ki ji je pokojna oseba nazadnje podlegla (str. 99). Dokument o licitaciji premoženja kajžarskega para Wurzer iz let 1843/4 je eden od primerov, ki pričajo o precejšnji razširjenosti slovenskega jezika v uradnem oziroma upravnem poslovanju. O vsakda- njih nesoglasjih med kmečkimi podložniki govorijo izvlečki iz sodnih spisov (str. 114–115, 117). Na prvi pogled morda suhoparen abecedni seznam podložni- kov (str. 130–187) pa bo nedvomno naletel na topel sprejem pri tistih, ki jih zanimata krajevna zgodovina in genealogija. Ocenimo lahko, da monografija Mojce Horvat uspešno nagovarja različne skupine bralcev. Poklic- nim zgodovinarjem ponuja neprimerno jasnejši in tudi že vsaj v grobem ovrednoten uvid v arhivski fond gospostva Negova, še preden se sami poglobijo v njegovo vsebino. To jim navsezadnje omogoča, da se veliko hitreje in z manj napora osredotočijo na re- levantne dokumente, v katerih lahko poiščejo odgo- vore na lastna raziskovalna vprašanja. Toda v isti sapi je privlačno čtivo tudi za bolj laičnega uporabnika, ki ga zanimajo preteklost domačega kraja, življenje negovskega gospostva v preteklih stoletjih ali sestav- ljanje družinskega rodovnika. Tak avtorski pristop v slovenski strokovni lite- raturi uvaja nekoliko drugačna merila, kot smo jih vajeni iz ustaljenega formata arhivskih inventarjev. Monografska objava je namreč večplastno vsebinsko dopolnilo že pripravljenega popisa arhivskega fonda, saj je zamišljena kot zgodovinopisna študija o štiri- 237 OCENE IN POROČILA, 233–2462022 stoletnem razvoju zemljiškega gospostva, zasnovana na celovitem, izčrpnem pregledu ohranjenih doku- mentov. Zato lahko upravičeno pričakujemo, da se bo potrdila za nepogrešljivo pomagalo pri prihodnjih raziskavah zgodovine gospostva Negova, avtorici in založniku pa iskreno čestitamo za svež prispevek k slovenski krajevni zgodovini. Tomaž Lazar Boris Golec: Slovenska posebnost – dvorec Podšentjur v Podkumu. Od nenavadnega nastanka do desetih rodov rodbine Čop. Ljubljana: Založba ZRC, 2020, 297 strani (Thesaurus memoriae, Dissertationes 14). Republika Slovenija se lahko upravičeno ponaša z izjemno bogato grajsko zapuščino, o kateri pričajo številni ohranjeni gradovi in dvorci, njihove razvaline ali pa le še stare upodobitve in omembe v pisnih vi- rih. Zaradi neugodnih družbenopolitičnih razmer je bilo zanimanje zanjo dolgo odrinjeno na rob, zato so raziskave pravi zalet dobile šele v zadnjih desetletjih. Raziskovalci se zadnja leta v večji meri ukvarjajo s preučevanjem manj znanih grajskih objektov, tako z vidika njihovega stavbnega razvoja kot tudi gene- ze gospostva in historiata lastnikov. Pred kratkim je na tem področju pomembno delo prispeval priznani slovenski zgodovinar Boris Golec, ki je temeljito ob- delal in izčrpno predstavil strokovni in širši javnosti skoraj neznani dvorec Podšentjur v Št. Juriju pod Ku- mom, danes Podkumu. Visoko v Posavskem hribovju ležeči dvorec ima precej zanimivejšo zgodovino, kot bi lahko sodili po njegovi skromni podobi, ki prej kot na grajsko stav- bo spominja na večjo kmečko domačijo. Presenetljiv je že njegov nastanek, saj se je v drugi polovici 16. stoletja razvil iz prvotno podložniške, nato svobod- niške posesti kmetov Zavrlov. Druga posebnost je dolgotrajno lastništvo Čopov, kajti ti so danes na Slovenskem najstarejša od dveh oziroma treh rodbin graščakov neplemiškega izvora. Njihove korenine namreč segajo v leto 1748, zdaj pa na nekdanji gra- ščinski posesti gospodari že deveti rod. Obstaja pa še tretja posebnost Podšentjurja, in sicer dejstvo, da sta v prejšnjem stoletju utonila v pozabo tako spomin na njegov nekdanji grajski status kot tudi na Čope kot graščake in zemljiške gospode. Monografija je razdeljena na šest tematsko zao- kroženih poglavij. V uvodnem delu je najpomemb- nejše tretje podpoglavje, v katerem avtor na sedmih straneh strnjeno in pregledno povzema vsebino knjige. To je v veliko pomoč bralcu, ki o dvorcu in njegovih lastnikih potrebuje le osnovne informacije, za lažje razumevanje besedila pa so mu na voljo še tabela s seznamom vseh lastnikov od najzgodnejših oprijemljivih začetkov do današnjih dni in dva zem- ljevida. Naslednja štiri poglavja so jedro monografije. V prvem od njih je avtor podrobno opisal zanimiv nastanek dvorca in njegovo lokacijo ter posvetil ve- liko pozornosti obravnavi njegovega v resnici nikoli popolnoma standardiziranega imena, nazadnje pa je nekaj besed namenil še stavbnemu razvoju poslopja in predstavitvi virov. Historiatu lastnikov dvorca so odmerjena naslednja tri poglavja. Sledijo si po krono- loškem vrstnem redu, vsebinsko pa so razdeljena gle- de na stan imetnikov gospostva. V prvem sklopu se je pisec spopadel z izjemno zahtevnim vprašanjem časa in načina geneze podšentjurskega gospostva. Kot v številnih drugih primerih tudi v tem zaradi pomanj- kanja virov točnega odgovora ni bilo mogoče podati, prav tako ostaja odprto vprašanje, kdaj so se Zavrli iz podložnikov prelevili v ene največjih svobodnikov na Kranjskem. Kljub vsem preprekam je avtorju uspelo po zaslugi odličnega poznavanja arhivskega gradiva in analogij prepričljivo pojasniti vse ključne procese ter raziskati izvor rodu prvih graščakov. V naslednjem poglavju, ki pokriva obdobje od prve polovice 17. do srede 18. stoletja, so zajeti vsi plemiški lastniki dvorca. V nekaj več kot sto letih se jih je zvrstilo kar devet, večini pa je skupno, da so ga posedovali le kratek čas in da niso prebivali v njem. Med lastniki Podšentjurja srečamo več zna-