LIKOVNA   UMETNOST
V SVETU NAŠIH L1KOVN1C. Nastopi, kaj šele prodori, če imamo pri tem v mislih bolj aktivne posege v moderno likovno problematiko, slovenskih predstavnic, bodisi da je šlo za slikarke, kiparke ali grafičarke. so bili bolj ali manj občasne narave, ki so sicer ostali zabeleženi kot (nedorečena) opozorila, /al v večini primerov brez pravega nadaljevanja po že zastavljeni poti. Prav gotovo ni to pojav samo v našem kulturnem prostoru -- tudi izjeme zunaj slovenskih meja potrjujejo te ugotovitve. Širše hkratne predstavitve'''' kar treli slikark in dveh izrazitih grafičark, predstavnic najmlajše in prve povojne generacije, pa odpira pogled v kontinuiteto in določeno rast že znanih izrazov. na drugi strani pa je odpiranje za naše razmere eelo avantgardnih vrat. enkrat bolj. drugič manj na široko, predvsem pa z. zavestnim hotenjem (vsaj) slediti zgledom svojih   vrstnikov.
Nada l.uke/ič ne more zatajiti, da je diplomant ljubljanske grafične spe-cialke (prof. R. Debenjak): ob suverenem obvladanju barvne jedkanice in akva-tinle je zaplula zunaj nevarnih voda. da namreč izredno, tako rekoč lepotno učinkovanje površinskih efektov na grafičnem odtisu v omenjeni tehniki ni nadvladalo vsebine oziroma celo postalo del nje same. četudi je oblikovanje stila precej odvisno od tega tehničnega kuriozuma. Lukežičeva si je tudi podredila same možnosti variiranja, ki jih daje ujedkani motiv na plošči, potem ko je na njej mogoče kombinirati povsem različna barvna razmerja. V ciklični obliki  izzveni   tako  njena   lirična   nota  v  razponu   tako  rekoč  nekaj  skal        od
* Metka Krašovec, Nada l.uke/ič. Lidija Osierc. Melita Vovk-štihova so razstavljale \ mesecu aprilu v ljubljanski Mestni galeriji. Adriana Mara/, pa v maju v Mali galeriji.
664
umirjenega, utišanega začetka do žive, žgoče barvitosti, ki se zaključi v sami sebi — v belini. Osnovni vsebinski nosilec je šopek rož. ki tako doživi prek barvnili premen metamorfozo od prvotnega prenosa zunanje podobnosti do abstraktnega, \izionarnega prepleta barvnih linij. Lukežičeva, katere preokupa-eija je rastlinski svet, nakazuje torej odprto pot v poglobljeno vsebinsko problematiko mimo zgolj dekorativnega učinkovanja.
Lidiji Osterčevi. znani na področju knjižne ilustracije, kjer je tudi \ otroški svet vnesla novo intelektualno noto. ustreza predvsem format knjižnih dimenzij; tu je njena likovno-prostorninska orientacija najmočnejša, najčistejša in tudi problemsko-izpovedna v svojevrstni simboliki, ki jo sestavljajo razmerja med srednjeveškimi grafičnimi insigniji. literarnim pomenom izpisanih tekstov (in samim grafičnim učinkom le-teh) ter nadvladujočo (v večini primerov) reprodukcijo Mone Liže, ki žari iz temnega, tonsko obravnavanega ozadja. Urejenost kompozicije ne more zakriti prisotnosti lirskega momenta, zraslega iz notranje intime, navidez sicer na poti javne deklarirunosti: vendar ostaja skrivnostna ženska psiha z vso njeno prizadetostjo kljub vsemu pogreznjena sama vase. Prezentacija te introvertiranosti skupaj z moderno časovno komponento sestavlja osnovni izrazni problem Osterčinega slikarstva. Ce bi ji iskali domače duhovne vzornike, potem sta to Sttipiea in Bernik: dimenzije njenega lastnega sveta so torej razpete med intimizmom Stupice in zunanjo uglajenostjo ter likovno-prosiorsko orientacijo Bernikovega slikarstva.
Preostala trojica išče zadovoljitve v že omenjenih avantgardnejših poizkusih v razponu od poparta do novega realizma. Ti likovni fenomeni — v slovenskem slikarstvu in grafiki jih zasledimo tudi že pri drugih likovnikih — nosijo v našem prostoru specifično težo: vsekakor ne morejo nastajati iz preproste, tudi špekulativne težnje, da bi bila njihova vizija jasnejša (oprta na človeško figuro), temveč gre za smotrno aplikacijo duhovnih komponent pri omenjenih novih likovnih pojavih. Tako je tudi Melita Vovk-Štihova posegla s svojim značilnim ironičnim, satiričnim posegom v to področje: njeni likovni kolaži oziroma asemblaži se gibljejo v razponu od zavestno angažirane pripovedi (na temo Vietnama) do beleženja, kopičenja vsakdanjosti, pri čemer naj pride do veljave slikarjev nonšalantni. ironizirajoči pogled na svet. prepleten z mehanieizmom in tehnicizmom: moment čiste likovne igre je Vovkova uporabila torej kot vsebino. V tej igri nastopa sama — opazovalec se vanjo neposredno ne vključuje: prek Vovkove je dobila torej predvsem tradicija v posli-kanju ploskve in s tem štafelajno slikarstvo določeno svežino.
Adriana Maraževa je imela glede na svoj dosedanji likovni razvoj vse možnosti, da stopi v nov svet povsem prosta tradicije — v tistem smislu, ki bi jo obremenjevala. In vendar je ostala predvsem naravna v svetu baročne in umirjene klasicistične tradicije, v ni i! jej u. ki godi. ki ga čas tako rekoč ne more (ne zna) premakniti in v katerega moderna simbolika komaj kje prodre. V tem pogledu je Maraževi odlično rabila na grafične učinke preračunana tehnika barvne jedkanice in akvatinte. Nekateri listi, kot so Fragile. V času najti svoj prostor I in II, pa izzvenijo v sodobnem sozvočju, saj je Maraževa odkrila v razponu od drobne intime do najmodernejše kozmonavtske tematike splošnejšo problematiko, ki se ji velja posvetiti z vso močjo. Tu se torej mimogrede napovedujejo nove potencialne dimenzije v Maražini pnpartistični aplikaciji.
665
.\<>vi realizem slikarke Metke Krašovec nastaja v izrednem sožitju, v usklajenosti med individualno lirsko resignacijo in značilno splošno ubitostjo in monotonostjo. Prispevek Krašovčeve v tem smislu je izredno dragocena napoved, ki se ji izraziteje obrestuje zlasti v dveh. treh slikah, ko ji uspe včasi v kadriranju shematično pojmovanega renesančnega prostora, drugič brez njega in v toplo-hladni barvni skali ustvariti halucinatorično ozračje, ki pritiska na opazovalca / vso svojo breztežnostjo. V tako prikazanem prostoru živi svoje življenje tudi samo še shematična človeška figura, vendar ne v pasivizaciji. temveč \ nenehnem prizadevanju, v akciji, ki se seveda zaključuje sama vase. Krašovčina grafika (barvna litografija) v preprosti risbi znova ugotavlja podobne pnistorsko-misclue dimenzije tega homunkulusa; njegova anatomija ohranja kljub formalni redukciji svojevrstno telesnost, pogojeno \ slikarkini miselni konslelaciji.
Aleksander   B a s s i n
666