Aleksandrov: Pastirjeva tožba.
327
Poslušaj me, ljubljena hčerka moja: Da bila bi. ženka mu, lepa gospa, Ta lepi mladenič te snubi; Iz srca bi rad bil zakonski ti mož, A kaj, ko ga menda hotela ne boš »A kaj da ne, očka moj ljubi ? . .
.  .« <
In pohitel je lovec k nevesti vesel
In za belo ročico je ljubo prejel
In poljubil na lica razvneta.
Zasmejal se starec in tlesknil ob dlan:
>*Ho,   hčerka,   od   kdaj   pa  je  to samostan?
No, to ste, no to ste dekleta. <«
Zor.
I
Pastirjeva tožba.
n čarovnica v resnici Draga moja bila, Ki z radostjo, tugo plamen Mi netila je srca.
Ah, bila je najkrasnejša, Kar ima jih cela vas, Skoro lepša kot Marija, Ki z oltarja zre na nas.
Ah, bila je kakor ptica, Ki se dviga pod nebo . . . In naenkrat kakor ptica Me pustila je — tako.
Videl sem jo še nevesto, Ko na gori piskal sem, Videl sem jo, ko najlepše Zadnjič tam zavriskal sem .
Aleksandrov.
&t4Ml
4
Maj.
malu maj ogrne Zemljo v novo cvetje, Kmalu spet se vrne Ptičic sladko petje . . .
Dekle, boš se v maju Enkrat vsaj vzbudila — Bode zdaj  za naju Vsaj ljubezen vzklila?
I. N. Resman.
22,