SVOBODNA SLOVENIJA
LETO CASO) XLIY (38) Štev. (No.) 20
ESLOVENIA LIBRE
BUENOS AIRES
30. maja 1985
Mrtvili ne boste nikoli premagali!
Pred nekaj dnevi pa se je dopolnilo tudi 40 let našega odhoda od doma in zatona svobode nad njim. Tedaj je bil to za nas, ki smo bili prisiljeni zapustiti rodni dom in družino, domačo zemljo in domovino — Slovenijo, siv dan, brez luči ob poti, ki bi nam bila kazala cilj. Taka izguba zaseka rane v srce, ki se ne zace’ijo vse življenje. Kar čez noč in proti svoji volji smo bili zaznamovani z bolečino vzbujajočo o-značitvijo : Brezdomec !
Primerno je, da se ob 40-letnici tistih žalostnih majskih in junijskih dni 1945. leta še prav posebej s toplo iskrenostjo spomnimo in poklonimo našim tisočerim junakom, ki so se tolkli za svobodne dni narodu, pa so končno izgubili življenje, čast in dobro ime.
Smo se mar tedaj motili? Sta se motila škofa, dr. Jeglič in dr. Rožman, ko sta po prvih gorečih zarjah svarila pred rdečo nevihto, ki bo upostošila slovensko domovino? — So se motili vaški stražarji in domobranci, ko so se odločili za neizprosen boj do konca proti tistim, ki so spremenili naše gozdove in polja in podzemske jame v grobišča brez križev Kot še nikdar v zgodovini je pelo njihovo orožje za čisto slovenske cilje — a je bilo premagano od mednarodne izdaje. Si se mogoče 'zmotil ti, slovenski kmet in tvoja družina, ki ste ljubili zemljo in komaj čakali konca vojne in svobodnih dni, ti mati slovenska, ki si rodila sinove slovenskemu narodu v čast in v službo, sem se mar zmotil jaz in tista dolga procesija brezpravne množice, katera je zapustila vse.
Odgovarjati pred pravico za svoja dejanja se nihče ni bal, pač pa srečati se s podivjano, krvi žejno drhaljo, ki si je prisvajala zmago!
Nihče nam ni ukazal stopiti' na pot begunstva, toda krvavi čas slutnje in spoznave dejanj so nas opozarjale za tako odločitev. Poznejša leta so jo potrdila za pravilno!
Ko sem v begunskem taborišču v Italiji poslušal grozno izpoved nekoga, ki se je rešil živ iz podzemske jame, v katero so ga pahnili umirat pijani zmagovalci, mi je 'tolikokrat ponovil gorečo prošnjo umirajočih: „Če se rešiš, povej svetu, kje in kako smo končali!“ To je bi’o groze polno naročilo, a svet še nit; danes ni sJopil na pot streznjenja.
Pred kratkim je papež Janez Pavel II. s tesnobo potožil: „Po 40 letih konca druge svetovne vojne so rane še vedno nezaceljene...“
Ali mi, del rešenega in razkropljenega naroda po svetu, danes ne bi imeli pravice uradno zvedeti, kje so naši „desaparecidos“ od leta 1945 pa do danes? Kako je bilo in je še vedno s „človeškimi pravicami“ v naši tako zveneče imenovani „svobodni in demokratični“ domovini Sloveniji? Ga ni junaka, ki bi zaklical v svet, da so tam tudi bili storjeni množični začini, do danes še neraziskani in nekaznovani?
Razdrobili so se okostnjaki pobitih bataljonov, toda čas jih je okronal z gloriolo nepremaganih. V neki knjigi sem našel zapisano: „Mrtvih ne boste nikoli premagali!“ Dodajam: tudi ne . duha, ki jih je vodil v njihovih bojih! Grozo lahko pozabljamo, se odrekamo maščevanju — ampak zločin ostaja, dokler pravična obsodba ne izmije krvavih rok zločincem.
Iskali smo svobodo v svetu in jo tudi našli. Nismo nehali dajati dolžne zahvale Bogu, ki je hodil z nami in' nam kazal pot. Izbral nam jo je On, zakaj, to naj ostane skrivnost njegovih načrtov.
Znašli smo se pod neznanimi zvezdami neba. Ponujale so nam svobodo in kruh ...
dr. Jože Krivec
sm	1	®	®	M V	DR. MARKO KREMŽAR
Povsod smago težave
®	jf*** ^ '	©	- ©	@
(FAZ, aprila 1985. Priredila P. D.)	spominov in upanja
Praznovanje 40-letnice konca druge svetovne vojne je' predmet dolgih razgovorov med vladami raznih republik v.Jugoslaviji. Program je pri-pravia osrednja vlada, a je naletel Aa velik odpoir predvsem pri slovenski mladini. V svojem časopisu „Mladina“ so protestirali, da bi se vršila v Beogradu velika vojaška parada. Njihovo mnenje je naletelo na krepke reakcije, ne samo v Beogradu, temveč tudi pri funkcionarjih krajevne' oblasti. V naslednji številki je morala „Mladina“ popustiti. Več kot o paradi v Beogradu pa so v Sloveniji diskutirali o pokolu 12 tisoč domobrancev, katere so komunistične oblasti dobile od Angležev in jih potem, na raznih krajih pobile. Slišali so se glasovi, zlasti med izobraženci, ki so zahtevali, da naj se ob teh praznovanjih izvrši „narodna sprava“, kjer naj se naredi črta čez vse, kar se je vršilo v preteklosti. Proti tej tezi pa so se oglasili komunistični prvaki. Zlasti sedanji predsednik slov. komunistične’ partije, Marinc, je bil v svojih besedah izredno silovit. Mladi pisatelji so odgovorili, da tak način ni sedanjemu času primeren.
Izgleda, da v Sloveniji še po 40 letih prevladuje mnenje komunistov,
da naj v deželi še vedno vlada razredna borba, ne pa narodna enotnost. .
V	enakem, položaju se nahajajo Hrvati, katerim je Tito po koncu vojne pobil čez 20.000 vojakov,, tako Ustašev, kot domobrancev. Hrvaški komunisti napadajo nadškofa Kuhariča in z njim hrvaško Cerkev.
• Napadajo pa tudi hrvaško emigracijo, predvsem „Hrvaški narodni svet“, katerega vodi Mate Meštrović. Imenujejo ga „znani, ustaški zločinec“... A Meštrović pripada mlajši, povojni generaciji in je sin pokojnega svetovno znanega kiparja Ivana Meštro-viča.
V	teh dneh se je poostrila polemika med Sovjetsko zvezo in Bolgarijo na enj strani in Jugoslavijo na drugi. Rusi namreč trdijo, da so oni in Bolgari bistveno doprinesli k „o-svoboditvi“ Jugoslavije. Pa tudi napetost med angleškimi tropami in Titovimi partizani na Primorskem in Koroškem takoj po koncu vojne — je zopet stopila v ospredje. Jugoslovani ne morejo pozabiti, da so Britanci v prvih dneh maja 1945. prisilili Titove čete k umiku, ko so le-te zasedle Trst, Gorico in so prodrle na Koroško.
RAZMIŠLJANJE ZA MESEC JUNIJ
PO N. ŠT.??? — PO KR.!!
Poročali smo že, da je v Ljubljani izšel nov prevod Nove zaveze, ki so ga oskrbeli najboljši slovenski poznavalci sv. pisma in klasičnih jezikov. Knjiga je bila takoj razprodana, kar je gotovo lep znak o potrebi take izdaje.
Kmalu pa so se začele pojavljati v listu Družina v pismih bralcev za. nimivä vprašanja, da ne rečemo pritožbe. Bralci so takoj ugotovili, da so v novem prevodu sv. pisma vsi datumi opremljeni z zelo zanimivo oznako — po n. št. to je po našem štetju. In se vprašujejo, katero je to „naše štetje“? Po svetu se navadno označuje Po Kristusu ali Anno Domini (AD) !
Znano je, da se doma vse režimske knjige, učbeniki in drugo, kar je pod nadzorstvom partije ali države,
še vedno izogibljejo imena Kristus in kar je z njim v zvezi. Tudi ne bi radi priznali, da tudi laična zgodovina upošteva Kristusovo osebnost pri urejevanju razdobij. Da pa se v katoliški knjigi, ki je podlaga vsega našega verovanja, izognemo besedi Kristus in pišemo, kot hoče ateistični režim, je pa le malo predebela. Uredniki so odgovorili precej medlo, da je pač to bilo potrebno zaradi u-sklajevanja, a niso prepričali. Protesti so bili precej' močni in končno je padel nasvet, naj se v prihodnji izdaji, ki je itak potrebna, to popravi in tudi v zgodovinskem štetju da mesto Kristusu kot tistemu, ’ki deli svet na prej 'in potlej, in ga priznavajo vsi, tudi komunisti, ko govore o „našem“ štetju, za katerega pa vemo vsi, kdaj jn zakaj se začne!
Med nas je usekalo...
40-letnici našega bégimstva
Zasliši se razbijanje, preklinjanje in divje kričanje; kot bi bil sodni dan. Pa saj za domobrance je tudi bil. Med junaškim pretepanjem razoroženih borcev nas spravijo v štiristope in peljejo skozi Kranj v taborišče, ki je bilo nekje v predmestju. Tam nas naženejo na dvorišče, kjer posedemo« na nahrbtnike in čakaimo.
Čez nekaj minut pripeljejo sedemnajstletnega domobranca, študenta K. F. med pretepanjem in vsakovrstnim mučenjem, Fant se ni pritoževal in ni rekel besede. Partizanski komandant mu veli leči na tla, nato mu nastavi brzostrelko na glavo in večkrat zaporedoma repetira; zatem pa mu z rafalom razbije glavo. Mi pa smo morali nemočni in do skrajnosti ponižani gledati krvavi prizor. „No, se da. še kdo prostovoljno ustreliti?“ nam vrže zadnji pljunek v obraz.
Truplo mrtvega domobranca so pustili ležati na dvorišču celo noč, tja do jutra. Ko se zdani, pride komandant mesta, na konju in z velikim mesarskim psom. Pes je zavohal truplo in začel lizati strjeno kri., ,Čudno se mi zdi, da sploh mara povohati izdajalsko kri,“ je cinično pripomnil, nato pa je dal skopati jamo in ga zagrebsti kar tam na dvorišču.
Vlak se na ljubljanskem kolodvoru ni ustavil, pač pa kmalu potem, po ne-
kajminutni vožnji, čeprav smo bili vajeni že marsičesa, kaj takega pa res nismo pričakovali. Kot bi se svet podiral; vrata vagonov se odpro, kričanje in vpitje je spremljalo živinsko pretepanje. Morali smo namreč prestopiti iz enega vlaka na drugega, ker je bil most čez Ljubljanico podrt. Ozirati se nisem mogel dosti okrog, vem pa, da je na. ozidju klavnice in tam okrog mrgolelo ljudi, mipa smo jim bili izročeni na milost in nemilost. Tekli smo, kolilcor je kdo mogel. Jaz sem vlekel za sabo C.P,, ki je bil v Kranju tako pretepen, da je bil s svojimi silami skoraj pri kraju, in me je že prej prosil, da bi mu pomagal. Ko smo se vnovič v največji naglici kobacali no. vagone, so nas tolkli s kopiti, opasači in palicami po rokah, če se je le ledo oprijel za ročaje. Zaklenjeni v vagonih smo čakali, da se je stemnilo. Pogreznjeni v molk smo začuli zvoniti Avemarijo sm na glas zmolili angelsko češčenje. Komunisti zunaj pa so začeli znova razbijati po vagonih, češ da nam tudi Marija ne more pomagati.
(„Mrtvaška kronika“, Vestnik 1959, str. 66)
Te dni proslavljajo po svetu obletnico zmage nad nacističnim in fašističnim totalitarizmom ter konec trpljenja, |ki sta ga povzročila z drugo svetovno vojno.
Kljub temu, da so tedaj sovražne čete zapustile slovensko zemljo, nam konec vojne ni prinesel narodne združitve ne samostojnosti, ne resnične demokracije, ne obljubljene svobode, pač pa vrsto novih krivic, razočaranj in strahoto genocida, kakršnega naša zgodovina ni poznala.
Obletnica žalostnih dogodkov ne more biti vesela. Tudi štirideseta ne.
Čut spoštovanja in zvestobe nas prevzema ob spominu na žrtve revolucije in še posebej na tiste ne-pregledne vrste borcev za svobodo v slovenskem narodu, katere so po vojni in revoluciji zavezniki izdali, rojaki pod vodstvom komunistične partije pa razorožene na skrivaj pomorili.
Danes bi predstavniki jugoslovanskega komunizma radi naprtili krivdo za pretekle zločine temu ali onemu, če mogoče že rajnemu posamezniku. če to ne bi bilo dovolj, naj bo odgovorna za genocid skupina „stalinističnih prenapetežev“.
A ni tako.
Zločina nad izročeno slovensko narodno vojsko, prav kakor umorov ob pričetku revolucije je kriv isti sistem in ga je rodila ista ideologija, ki je organizirala kasneje „dachauske procese“, upravljala „Goli otok“ in še pred nedavnem zamislila „enotna programska jedra“ za raznarodovanje Slovencev, kar postaja skupaj z neomejenim priseljevanjem prebivalstva iz drugih republik enakovredno počasnemu, a gotovemu u-ničevanju naroda.
Proti temu sistemu in ideologiji, katerih nosilka je od vsega početka KP, so se borili med vojno vaški stražarji, četniki, domobranci in ves demokratični tabor.
Preživeli in njihovi (potomci vztrajamo na istem stališču še danes.
Žalost je prisotna med nami ne samo ob spominu na pomorjene soborce in prijatelje. Veča jo zavest, da smo bili izdani.
Izdaja zahodnih zaveznikov nad delom slovenskega naroda, ki se je na političnem, vojaškem in kulturnem polju upiral marksističnemu totalitarizmu, je znak kronične kratkovidnosti „zahoda“. Odkupovali so svoj „mir“,z našo krvjo. Enako razo-čaranje so doživeli tudi Ukrajinci, Poljaki, Srbi in Hrvati, pa tudi tisti ruski begunci, ki so preživeli nasilje nemškega nacizma.
Pričetka našega štiridesetletnega zdomstva ni iskati v izseljenstvu, ki naj bi si želelo boljše prihodnosti zunaj domovine, temveč v negotovosti begunstva. Slovenski narod, ki je poznal v teku stoletja begunce pred fašističnim preganjanjem in nacističnim divjanjem, je po drugi svetovni vojni strmel v reko slovenskih beguncev, ki so iz idejnih in političnih razlogov reševali goio življenje pred krutostjo slovenskih komunistov.
Danes je naš narod v nevarnosti za obstoj, a vzroke te nevarnosti je treba iskati v dobi, ki se je izobliko. vala pred 40. leti. Desettisoči beguncev, množice pomorjenih, nevidna in dostikrat pozabljena vrsta duševno strtih pa stotisoči nerojenih Slovencev predstavljajo praznino v narodnem telesu — pa tudi v narodni duhovnosti. Vsi ti so težak in usòden
davek, ki ga narod še vedno plačuje partiji, katera je z zvijačo in silo enostransko prevzela vso oblast v državi, a s tem tudi odgovornost za narodovo usodo.
Tiste dni niso bili zahodni zavezniki edini, ki so se obremenili z. izdajo.
Ko se spominjamo konca revolucije, ki jo „uradna“ zgodovina imenuje „Narodno-Osvobodilna Borba“, nas pretresa tudi razočaranje tistih bratov in sestra, ki so med vojno in še kasneje sodelovali s partijo v prepričanju, da gre resnično za o. hrambo naroda, pa so se končno zavedeli, da so bili izrabljani in v resnici izdani tudi oni. Komunistična stranka je izigrala in izdala njihov narodni idealizem.
Velik del partizanov na Primorskem, Štajerskem in marsikdo tudi na Gorenjskem in v ostali Sloveniji je lahkoverno zaupal v narodni značaj organizacije, ki jo je vodila KP. Želja po svobodni in družbeno pravični domovini jih je prevzemala, da niso opazili taktiziranja komunistične stranke, ki jih je vodila v nasilni oklep raznarodovalnega totalitarizma. Med revolucijo so mnogi od teh prevaranih molče dopuščali likvidacije zavednih rojakov, ljudi, ki so želeli za naš narod prav isto, a so vedeli, da ni mogoče zaupati njegove usode marksistični ideologiji in komunistični partiji. Tudi po revoluciji so dolga leta molčali, bodisi iz strahu, bodisi iz koristi, dvoma, razdvojenosti ali obupa in s tem omogočali še naprej vodilnemu „novemu razredu“ razkrojevalno delo v narodu.
Danes na Slovenskem Uvidevajo, da je „... osvobodilni boj ... postal sestavni del balkanskega krila organizirane revolucije“, čeprav je bilo to nam jasno od prvih pričetkov bratomorne vojne, čutimo z rojaki, ki spoznavajo razočarani to žalostno resnico po štiridesetih letih. V tem spoznanju je bolečina — in tudi ta bolečina je slovenska.
Celo komunisti in to tako stari kakor novi nimajo razloga za praznovanje obletnice svojega vladova-nja. Njih obljube so se izkazale za privide. Ne cenzura, ne propaganda, ne razdeljevanje koristi, ki nadomešča nekdanje surovo nasilje, jih ne morejo rešiti tragične zavesti, da-so kljub strašni ceni, ki so jo naložili narodu, dosegli komaj kaj več kot nekaj osebnih privilegijev sredi razkrajajočega se sistema.
Konec druge svetovne vojne je za slovenski narod res doba razočaranj. Pri nekaterih je to strašno doživetje pustilo morda še bolečo brazgotino, ki pa ne ovira pri delu za narod in pri iskanju slovenske poti, čeprav neprestano opominja na potrebo po razumnem in razsodnem odločanju. Drugi pa se, pod varljivim vplivom v domovini vladajočega režima še upirajo realnosti in beže pred razmišljanjem. Tem želimo in jih prosimo, naj ne zapadejo skušnjavi malodušnega molka. Ne zaradi nas, zaradi njih samih in zaradi bodočnosti slovenskega roda naj se pogumno odločijo odkrivati resnico. Zagrenjenost ob spoznanju, da so jih izrabljali, naj jim ne bo povod za umik, marveč naj z novim zagonom poprimejo pri delu za resnično svobodo v slovenskem narodu.
Za nikogar ni obletnica tega tragičnega obdobja slovenske zgodovi-(Nad. na 2. str.)
iBBr.BBBBBBBBBBBBBBB*a*aBBBBaBaBCBBBBBBBBBBaBBBBBBBBBBB«B«naaBB«BnBaBaBa*BBB*Ba^M»aaaaBBB»aB»Ba»aBBBa«BBBaBB»BBBaBBBaBBBBBB-a»BBBeaBBBi»«aBBB»BB.a»j
ROJAKI: IZPRIČAJMO ZVESTOBO IDEALOM.:
40 LET SVOBODE — 40 LET ZVESTOBE!
SPOMINSKA
PROSLAVA
BBtraaaa«BBnBB»BBB»Bi
Naši črni dnevi
Ko smo domobranci 10'. maja 1945 v borbi s partizani pred Dravo odprli pot našim civilnim beguncem in sebi, smo se znašli drugi dan na Vetrinjskem polju. Pred töm pa, smo po prehodu čez dravski most morali Angležem izročiti oroižje. Angleški vojaki pa so nam med potjo pobirali dragocenosti: ure, prstane in drugo.
Na Vetrinjskem polju smo preživeli vse dni do naše velike tragedije. Za sredo 30. maja je bil določen dan odhoda našega IV. udarnega (bataljona (Meničaninovega), ki je bil takrat že vključen v Rupnikov polk. Ker pa je odšlo z istim transportom tudi nekaj civilnih beguncev, svojcev odhajajočih vojakov, je za del naše 39. čete in težko četo zmanjkalo vozil. Vrnili smo se v taborišče. Popoldne sem, šel s prijateljem v intendanturo kjer je bil zaposlen moj starejši brat. Med potjo naju je zaustavil zelo mlad angleški vojak in nama začel praviti, da so odšli vsi naši prejšnji transporti v „kalabošh“ in je pri tem v zapestju prekrižal roki kot da jih ima zvezane. Moj prijatelj je znal nekoliko angleški, vsi trije pa smo za silo tolkli italijanščino in tako smo še za silo sporazumeli. Domobrance ne poišiljajo v Italijo, ampak jih izročajo v Titovino. Že pred tem so se med nami širile govorice, da nas bodo vse vrnili. Spominjam se, da se je govorilo o Ljotičevem sinu, ki je baje pobegnil s transporta. Pozneje je prišlo še nekaj vrnjenih vojakov, ki so isto trdili. Pa smo si med seboj dopovedovali in verovali v angleško gentle-mentstvo in dano častno besedo, da ne bo nihče nasilno vrnjen. Kljub temu se je v nas vseh vrinilo neko tiho nezaupanje. S prijateljem sva obvestila o
ČAS SPOMINOV IN UPANJA
(Nad. s 1. str.)
ne — čas praznovanja, a je opomin vsem, ki hočemo kot Slovenci živeti!
Veliki petek bo do konca časov dan žalovanja, vendar pa je tudi prag do velikonočnega slavja.
Podobno bodo dogodki med majem in junijem 1945 predmet spoštljivega spomina, dokler bo živel slovenski rod. Iz žrtev, iz spoznanja in tam, kjer je treba, tudi iz kesanja bo vzšlo Slovencem nekoč sonce novega dne. Šele ta bo za naš narod praznil' skupnega veselja, v katerega smemo zaenkrat le upati.
Daj Bog, da bi po priipr »šnji slovenskih mučencev ta dan ne bil več daleč. Do tedaj na ohranjajmo v sr-cih živo in neomajno slovensko zaupanje in globoko krščansko upanje, ki — vemo — ne bo poznalo razočaranja.
tem najinem razgovoru z angleškim vojakom vse, katere sva mogla doseči. V vojaškem taborišču je poleg, ostalega dela našega bataljona ostal samo Cofov polk, ki je bil odrejen, da pospravi zapuščeno polje. Kolikor se morem spominjati, je podpolkovnik Cof naročil svojim oficirjem, naj priporoče vojakom, kolikor nas je še ostalo v Vetri-nju, da se razbežimo in si po možnosti preskrbimo civilno obleko. Pa smo pri svojih vojakih slabo naleteli. Nekaterih oficirjev so se fantje celo nasilno lotili, češ da širimo preplah in zmedo. Večina je bila pod psihozo: „Kamor so šli vsi, gremo tudi mi.“
Drugo jutro, t.j. 31. maja sem šel spet k bratu v intendanco, da vsaj njega in tamkajišnje vojake pregovorim k pobegu. Bili so v večini bogoslovci. Šli smo skupaj k maši na Kamen, cerkvico pred Vetrinjskim poljem. Po povratku so se fantje čudovito mirno polegli po svojih pogradih in izjavili, da ne gredo nikamor, pa naj se zgodi, kar nam je usojeno. Kmalu za tem se je pojavil na dvorišču intendance neki ruski general v spremstvu svoje hčere in nas začddeno spraševal, kaj se pri nas dogaja. Oni, Rusi, ne vedo o nobenem vračanju. Med tem pregovarjanjem pa je prišel poveljnik intendanture major Fajfar že v civilni obleki in v spremstvu svoje žene. Obrnil se naravnost k mojemu bratu in ga skoro rotil, naj vendar zapusti taborišče, saj ima vendar doma mlado ženo in dva mala otroka. Vse moje in majorjevo prigovarjanje je ostalo zaman. Vrnil sem se k svoji edinici, ki se je medtem že nato-varjala na pripravljene tovornjake.
Transport se je že začel premikati. Skočil sem na zadnji tovornjak v upanju, da bom mogel rešiti vsaj brata. Nikoli ve/ ga nisem videl. Odpeljali smo se z varajočo zastavo in petjem ter vriskanjem proti Celovcu. V meni pa je neprestano vrtalo nezaupanje in tlela neka jojazen, ki si jo še danes po 40 letih ne vem razložiti. Ko smo iz Celovca krenili v povsem nasprotno smer, kakor bi morali, sem zatrdno sklenil, da ob prvi priliki skočim z voza, pa naj ie z menoj zgodi, kar mi je namenjeno. K temu sem nagovarjal tudi fante, s katerimi sem bil na tovornjaku. Nihče mi ni pritrdil niti ne odsvetoval tveganja. Pred nekim ovinkom, za katerim se je razprostiral gozd, sem zlezel z voza in se z rokama držal za stranico tovornjaka. Ko smo pripeljali do že omenjenega ovinka, je šofer zmanjšal hitrost, ki sem jo izrabil in skočil v smeri vožnje z voza. Vendar me je vrglo pod cesto v travo. Hitro sem se pobral in tekel kakor samo le enkrat preje (v črnomeljski akciji, po kateri sem se na povratku izgubil in skoro padel partizanom v roke) v bližnji gozd. Zakaj Angleži niso streljali za
Sindika’na opozicija je natrpala Majski trg z manifestanti in kruto 'kritizirala vladno politiko. Policija je prišla na sled teroristični formaciji a to obenem postavlja vprašanje, če se ne nahajamo morda pred novimi izbruhi gverile. Nove podražitve in druge gospodarske težave kalijo miren razvoj radikalne vlade. A nobena od teh zadev verjetno ni tako težko odjeknila v bližini predsednika Alfonsina, kot novica smrti obrambnega ministra. Dokončno se je poslovil v popoldnevu narodnega praznika 25. maja.
POJDEM U RUTE
Raül Borras ni bil navaden minister. Bil je predvsem tovariš in prijatelj predsednika Alfonsina. Spoznala sta s že v času Onganijeve revolucionarne vlade, oba v svojstvu članov „višjega kroga“ radikalne stranke. Uvrščena v notranji struji
menoj, sam Bog ve, saj so me morali videti, ker so v zaključku transporta vozili z oklopnim avtom in džipi.
Kje sem potem vse taval in koliko časa, še danes ne vem. Podzavestno sem se vrnil v Vetrinj in se najprej zatekel v cerkev, kjer sem poskušal zmoliti vsaj en očenaš... pa mi nr uspelo. Od naporov in duševno docela uničen sem v klopi zašpal. Spet sem se zavedel, ko sem pritaval med begunce iz Device Marije v Polju. Tam me je opazila gdč. Jakopova in me vprašala, če sem mo. relbiti lačen ali žejen. Kakor mi je pozneje pravila, sem zanikal. Vseeno pa mi je ponudila precejšen vrč črne kave, ki sem jo v dušku izpil. Zdel sem se ji popolnoma odsoten.
Ko so izpraznili po nekaj tednih tudi civilno taborišče, sem prišel v Št. Vid ob Glini. Skrajno slaba in pičla prehrana nas,je naganjala, da smo si poiskali delo, kjer je kdo dobil priliko.
H koncu bi rad omenil, da me je vsaka pot iz taborišča na kmetijo in nazaj vodila na vetrinjsko polje, pa bi se tega lahko izognil. Vleklo me je tja z nepremagljivo silo. Sedel sem pod gozdom in strmel na polje pod seboj in v duhu gledal mravljišče mladih mož in fantov domobrancev. Po meni pa se je izpreletaval srh in zajela me je neizmerna žalost.
Spominjam se pravtako živo besed dr. Basaja, ki je v svojem govoru že po naši tragediji rekel: „Mali narodi smo drobiž', s katerimi veliki poravnavajo svoje medsebojne račune.“
„Renovation y Cambio“ (Prenovitve 'in spremembe) radikalizma, sta začela pripravljati že v tistih letih po'znejši zmagoviti pohod na čelo stranke. Raül Borras je bil tisti mož, ki je spretno tkal niti sporazumov, naj'prej v provinci Buenos Aires, nato po vsej državi, ki so pripeljali do notranje pogodbe, ki je Alfonsina postavila na prvo mesto med radikali in na predsedniško kandidaturo.
Prišel je 30. oktober 1983. Govori, lo se je, da bo Borras postavljen na mesto ministra za delo. Pa ga je Alfonsin poslal na drugo, težjo fronto: obrambno ministrstvo. Tam se je znova izkazal kot spreten voditelj, ki pozna okoliščine, ljudi in politični tempo. V kratkih 17 mesecih je prebrodil številne nevarnosti, v tem obdobju je odšlo v pokoj neverjetno število generalov (50) in precej admiralov in letalskih brigadirjev. Alfonsin se je lahko mirno posvečal drugim zadevam: hrbet mu je branil zvesti prijatelj.
A izguba morda ni tako huda zaradi ministrskega mesta kot zaradi notranjih razmer v stranki. Zvestoba in sposobnost sta bili lastnosti Borrasa. Predsednik Alfonsin sedaj ostaja pod vplivom med sabo bojujočih se mož. Le poglejmo tri važne figure sedanje vlade: notranji minister Trocoli, predsednik poslanske zbornice Pugliese, senator De la Rua: vsi trije so iz Alfonsinu nasprotne struje. Potem se še dele v tehnokrate (minister Šorouille in minister Caputo) pa „stroge radikale“. Med te spada zlasti predsedniški tajnik German Lopez, ki je po Borrasovi smrti ostal kot najbolj viden Alfonsinov svetovalec. Razborit mož, oster nasprotnik zunanjega ministra, je tudi pristaš trde' roke v nastopanju do sindikalistov. Predsednik bo v bodočih mesecih pre-mnogokrat pogrešal Borrasove umirjenosti, ravnovesja in politične spretnosti.
NASLEDNJI DAN
A ne ostaja mnogo časa za solze. Okoliščine vladnega poslovanja so že take1, da se pozornost nikdar ne more obrniti od njih. Trenutno se večji del vladnih skrbi ozira na sindikalno področje. Po eni strani so sindikalisti pokazali svojo moč na dan stavke in manifestacije. Po drugi strani se tako vlada kot sindikati zavedajo, da ne morejo živeti v bojnem stanju. Alfonsinu' je potrebno privoljenje sindikatov za čim bolj
mirno 'izvedbo novega gospodarskega programa. Sindikalistom pa je tudi jasno, da ne morejo nenehno torpedirati vlade. Njen padec v sedanjih okoliščinah bi bil tudi padec celotnega sistema in dokončen kaos.
Zato ni čudno, da se že govori o skorajšnjem sestanku med Alfonsi-nom in najbolj pomembnimi sindikalnimi vodji. Na tem sestanku naj bi prerešetali obojne probleme, in verjetno bo vlada popustila v kakih delavskih zahtevah, da vsaj nekoliko ugodi razboritim možem. Ali sklic paritetnih komisij, ali kaka sprememba v sistemu povišanja plač, ali kaj podobnega. Težko je, da bi jim enostavno prepustila vodstvo u-stanov socialnega skrbstva, kar je trenutno glavna zahteva sindikalistov, akoravno oni to zanikajo. Tega aduta vlada gotovo ne bo dala iz rok. Je to njeno trenutno najvažnejše orožje proti sindikalni ofenzivi.
Opazovalci pa predvidevajo v tem novem razmerju eno „spravno žrtev“. Ta naj bi bil minister za delo Hugo Barrionuevo, katerega oseba je bila najbolj osporavana, in ki ga je res nekoliko polomil ob priliki zadnje stavke. Poleg tega se je od samega njegovega nastopa dialog s sindikalisti precej ohladil, ima še to hibo, da sedaj prinašajo na dan njegovo dobro razmerje z zadnjo vojaško vado. On sam je bil sindikalist, in ni hujšega kot spor med ljudmi, ki se preveč dobro poznajo. Za vlado je res nepotreben kamen spotike. Napovedujejo, da bo ostal na svojem mestu do potovanja v Ženevo na zasedanje Mednarodne organiza. cije za delo. Tam naj bi prejel klofute, ki jih sindikalisti namenjajo prisoliti vladi, potem pa se bo žalostno poslovil.
NA LOVU
Vsled ugrabitve in poznejše osvoboditve industrialca Pescarmona, je polcija prišla na sled desničarske teroristične organizacije. Novica sama po sebi je pozitivna, skrb pa povzroča že sama omemba dejstva gverile. Kdo si predstavlja, da je bila gverila (leva ali desna) v Argntini uničena, ta se žalostno moti. Ta zadnji primer je dovolj zgovoren, enako kot glasovi jz Tucumana (med njimi škof Mienvielle iz Concepeiona), ki svarijo pred novimi izbruhi.
Kratek oddih za vlado v vsej tej poplavi težav pa je bil ponoven o-bisk italijanskega predsednika Per-tinija. Svoj zadnji obisk, pred nekaj meseci, je ostro presekal zaradi smrti sovjetskega vodje (Semenka. Zaradi te prkinitve je doživel toliko kritik v sami Italiji, da se je znova podal na pot in zaključil tedaj začeti program. Zelo lepo, a tudi zelo tipično. Vsak po svoje...
Janez Kralj
i*rfW«»»-»*a<«<»a«»l*«'**BBBBBHIi<1«MW«»WI»»lll»i*«>l»Ma«ll«l*IBaBHWI«|itBB*BBB*BBBa»BnniBB««»IBB»BBBaBBIB«-BBBB»BiB®»BBBISBBBBBBBBB*BBBBBBBBBB*BBBBB«BBBaBBBBBBBBBB*B‘
Roza Snoj	(2)
Na tuje po svobodo
MORDA ČEZ TRI TEDNE, MORDA NIKOLI...
Nedelja, 13. maja. Zjutraj se nam bližata neki civilist in angleški vojak, ki nam povesta, kam moramo iti, da pridemo v taboriče in kjer bomo dobili hrano. Tako smo prišli na Vetrinjsko polje, kjer je bila že ogromna množica ljudi. Tisti dan seveda o kakšni hrani ni bilo sledu. K sreči smo pri Ljubelju dobili velik lonec in nekaj suhe zelenjave in suhega krompirja, da smo skuhali kar na tleh. Tudi smo spali pod milim nebom. Ljudi je bilo, da je kar mrgolelo in jih je bilo slišati kakor včasih na ljubljanskem velesejmu. Eni so molili rožni venec, na drugi strani so peli lepe Marijine pesmi. Z neha pa so nam pomažikovale svetle zvezde in pričale, da nad nami biva Nekdo, ki ve tudi za nas. S takimi mislimi sem zaspala, trdno zaspala.
Ponedeljek, 14. maja. Drugi dan bivanja v Vetrinju. Moški so postavili zasilni šotor iz vej in volnenih odej, ki so jih dobili od vojakov. Šotori so nam koristili tudi podnevi, ker je bilo sonce zelo vroče. Tako smo v čakanju preživeli nekaj dni. V začetku smo imeli mašo kar na prostem v taborišču, potem pa smo začeli hoditi k maši in šmarnicam. v opatijsko cerkev v Vetrinju.
Te dni so prišli nekateri Ježenci od doma po konje, ki so jih oddali voja-
kom. Zvedeli smo za prve novice iz domače vasi.
Torek, 18. maja. Prestavili smo šotor, v katerega nam je ob nevihti na več krajih curljalo, kakšnih sto metrov stran, kjer je bila trava in ne toliko blata.
četrtek, 20. maja. Binkošti smo preživeli bolj klavrno, tudi vreme ni bilo preveč prijazno. Te dni smo začeli prejemati hrano. ‘ Najprej tisto iz nemških skladišč. Dobivali smo prepečenec in nekaj enotne moke, čez nekaj-dni pa še belo. Rade bi kaj spekle, a kje dobiti kvas? Odkrili smo ga in zvedeli, da so že neki Gorenjci v taborišču postavili zasilno peč. Težko jé bilo priti na vrsto, čez dva dni smo pa le prišli in to pri Ižancih, ki so tudi zgradili takšno peč. Najprej smo spekle kruh iz črne moke. Vsak ga je dobil približno 30 dek. Naslednji dan smo spekle iz bele moke. Vsak ga je dobil po eno kilo. In to krasnega belega kruha!
A
Nedelja, 27. maja. Angleži so začeli odvažati domobrance in nekaj civilistov. Pravijo, da v Italijo.
Ponedeljek, 28. maja. Nov transport domobrancev, večji kot včeraj, odšel iz Vetrinja.
Torek, 29. maja. Spet so jih odpeljali nekaj kamionov. Dobivati smo začeli nekaj več hrane. Meso je bilo od mul. Dobro pripravljeno je bilo še kar okusno. Posebno, ker ni bilo drugega.
Sreda, 30. maja. Ta dan je šel tudi naš Tonček za drugimi domobranci. Bil je bolan in prepaden. Imel je črevesno vnetje. Prosila sem ga, naj ostane. Smilil se mi je. Tudi so začeli šušljati, da jih ne vozijo v Italijo, amipak v Jugoslavijo. Tonček mi je samo rekel: „Kamor so šli drugi, grem še jaz.“
Zvečer se z bliskovito naglico razširi vest, da so vsi domobranci in tu-£li civilisti, kateri so šli z njimi, izročeni Titoveem. Z veliko skrbjo in žalostjo smo šli spat. Saj je skoro v§ak imel kakšnega sorodnika pri domobrancih. Drugi so spet skrbeli, kaj bo z nami civilisti. Sama sem. mislila le na Tončka. Prosila sem Marijo zanj.
Četrtek, 31.. maja. Odpeljali so še zadnje naše fante. Praznik sv. Rešnjega Telesa. Ob 6 smo bili pri maši. Po maši sem šla takoj gledat, če bodo spet odpeljali kaj domobrancev. Spet so jih naložili 30 kamionov. Ženske, ki smo tam. okrog hodile, smo jih nagovarjale, naj rajši uidejo. Spet sem slišala, ko so fantje odgovarjali, kakor naš Tonček: „Kamor so šli drugi, gremo še mi.“ Nekateri so bili potrti, večina pa korajžni in niso hoteli verjeti govoricam.
Čez dan so bile vesti, da so domobranci vrnjeni Titu, potrjene. Čez vse taborišče se je razlila grozna žalost. Iz vseh šotorov se je slišal jok in vzdihovanje.
Oto 17 je bil zaključek šmarnic. Natrpana vetrinjska cerkev. Po rožnem
vencu je bil govor. Med govorom je vse jokalo. Po govoru so bile pete litanije in posvetitev brezmadežnemu Srcu Marijinemu. Tega dne ne bom pozabila.
Ko smo prišli iz cerkve, smo zvedeli, da bodo Angleži tudi nas poslali Titu. Vendar so se na prošnjo dr. Mer-šola v toliko usmilili, da so nam dali na izbiro, da se lahko sami odločimo, ali se vrnemo ali pa ne. Seveda je bila izbira lahka. Nihče od nas se ni odločil za vrnitev, saj je vsak vedel, da do doma ne bo prišel. Rajši v svet in negotovost, kakor v Jugoslavijo v smrt ali v dolgotrajno trpljenje.
1.	junija — prvi petek. Veliko ljudi v cerkvi. Hvala Bogu za tolažbo. Kako bi sicer prenašali žalost in skrbi, če ne bi zajemali moči pri njem? Popoldan ob 4 je bil ki ižev pot in litanije Srca Jezusovega, zvečer pa rožni venec in litanije. Premišljala sem, da bomo morali vsako leto romati k Mariji v Vetrinje — če se le kdaj vrnemo domov. Da bom šla na Brezje peš, sem obljubila že pri ljubeljskem tunelu tisti strašni večer.
2.	junija — prva sobota. Ves dan
molitve za domobrance.
3.	junija. Popoldne smo imeli Ježenci in Poljčani službo božjo v Zakanunu.
4.	junija. Feldmanša)! Alexander je obiskal naše taborišče. Dr. Meršol mu je razložil naš položaj in zakaj smo tu. Visoki gospod nam je obljubil naklonjenost. Zvečer smo zvedeli, da nikogar proti njegovi volji ne bodo poslali v Jugoslavijo, tudi vojakov ne.
5.	junija. Popravljali smo šotor in ga malo Dovečali.
6.	junija. S kolesi smo šli na romanje h Gospe sveti. Znotraj kràsna cerkev. Lepi oltarji, v cerkvi je grob škofa Modesta. Mašo je opravil kaplan g. Jakop. Po maši smo šli v gostilno na belo kavo. Sladkor in kruh smo nesli s seboj. Nekateri so šli v stolp gledat zvon, ki je težak okrog 6.000 kg. Zvonili so menda z njim samo enkrat na leto. Od leta 1938 pa nič več. Od Gospe svete smo šli še malo dalje do vojvodskega prestola.
7.	junija. Danes smo svojci domobrancev oddali njihove podatke •—■ zaradi poizvedovanja — angleškemu Rdečemu križu.
8.	junija. Danes je bila nova maša v Vetrinju. Novomašhik je doma iz cerkljanske fare. Gospod Jakop pa je praznoval prvo obletnico svoje nove maše. Naš Stanko je danes izpolnil 13' let. Jenkov Vilko je dobil pošto iz Italije iz mesta Treviso od staršev in Lojzka. Vsi smo bili z njim. veseli.
9.	junija. Ponoči je deževalo in seveda teklo prav na vračko sladkorja.
10.	junija. Ženske so pripovedovale, kako so spale pod dežnikom vso noč.
12.	junija. Nekaj posavk nas je pomivalo in čistilo prostore v graščini na vetrinjskem polju. V teh prostorih bo slovenska begunska srednja šola. V graščini je bilo nad 220 let staro pohištvo, lepo izrezljano. Starinske slike so visele po stenah. Za storjeno delo smo dobile vsaka pol štruce kruha.
13.	junij. Sv. Anton Padovanski. Tončkov god. Vsi smo žalostni, ko nič ne vemo, kaj je z njim. V Zakamnu smo imeli zanj mašo.
Stran 3
SLOVENSKI DOMOBRANCI - 40 LET ZVESTOBE
Zgoraj: Iz pesmarice: Domobranci pojemo Spodaj: Desetnija Rupnikovega bataljona
NS:
Slike na levi: Domobranci na Notranjskem

V LJUBLJANSKI POKRAJINI
SLOWENISCHE UNDESWtMR
IN UElf PROVINZ LAIBACH
Zgoraj : Domobranska izkaznica Spodaj: Domobranski grb na rokavu
Spodaj :
Maturantje — domobranci
Zgoraj: General Leon Rupnik med gorenjskimi domobranci Spodaj: Škof dr. G. Rožman med domobranskimi oficirji
Zgoraj: Oklopni vlak na Škofljici
Spodaj: Pogreb branilcev Kočevja 1943
4. NAMESTO KRIŽA NA GROB
žrtvam komunistične revolucije v Sloveniji
-j. LEON RUPNIK, general, poveljnik domobrancev, ubit 1. 1946 v Ljubljani; spominjajo se ga njegovi vojaki
■f ANTON SNOJ st. z Ježice,
ubit 1. 1948 v Ljubljani; spominjata se ga Roza in Stane Snoj
^ ANTON SNOJ ml. z Ježice,
vrnjen in ubit v Teharjah 1. 1945; spominjata se ga Roza in Stane Snoj
ANTON ROŽNAR iz Polhovega Gradca, ubit leta 1943 neznano kje; spominjajo se ga nečakinje Božnar
-[- JERNEJ BOŽNAR iz Polhovega Gradca, vrnjen in ubit 1. 1945 v Teharjah; spominjajo se ga nečakinje Božnar
f DOMOBRANSKI SOBORCI iz Trnovega v Ljubljani, ubiti leta 1945 neznano kje; spominja se jih Franc Šturm
■j- DOMOBRANCI iz Trnovega v Ljubljani, ubiti leta 1945 neznano kje; spominja se jih Janez Šturm
f JAKOB POZNIČ iz Domžal,
vrnjen in ubit leta 1945 v Teharjah; spominja se ga Katarina Prešeren
•j- LOJZE POZNIČ iz Domžal,
vrnjen in ubit 1945 v Škofji Loki; spominja se ga Katarina Prešeren
-f MARJAN KREMŽAR iz Ljubljane, ubit leta 1943 v Srbiji; spominja se ga družina Kremžar
f FRANCE KREMŽAR iz L j ubij ane, zgorel v Grahovem 1. 1943; spominja se ga družina Kremžar
^ FRANCE HRIBOVŠEK; iz Radovljice, ubit 1. 1945 v Podbrezju; spominja se ga družina Kremžar
•f IVAN HRIBOVŠEK iz Radovljice, ubit 1. 1945 neznano kje; spominja se ga družina Kremžar
j- FRANCE BALANTIČ iz Kamnika, zgorel 1. 1943 v Grahovem; spominja se ga šola Franceta Balantiča
•f- JANEZ KLANŠEK iz Simrta pri Boštanju,
vrnjen in ubit 1. 1945 v Kočevskem Rogu; spominjata se ga sestri Marica in Angelca
-f- LOJZE KLANŠEK iz Simrta pri Boštanju,
vrnjen in ubit 1. 1945 v Kočevskem Rogu; spominjata se ga sestri Marica in Angelca
►j* JOŠKO KLANŠEK iz Simrta pri Boštanju,
vrnjen in ubit h 1945 v Kočevskem Rogu; spominjata se ga sestri Marica in Angelca
■f CIRIL KLANŠEK iz Simrta pri Boštanju,
vrnjen in ubit 1. 1945 v Kočevskem Rogu; spominjata se ga sestri Marica in Angelca
-f- IVAN KiRUšIč iz Mengša,
vrnjen in ubit 1. 1945 v Teharjah; spominjajo se ga sestre Krušič
^ TONE KRUŠIČ iz Mengša,
vrnjen in ubit 1. 1945 v Teharjah; spominjajo se ga sestre Krušič
^ STANKO KLEMENČIČ iz Dola pri Ljubljani, vrnjen in ubit 1. 1945 v Kočevju; spominjata se ga brata Ivan in France
•f LOJZE KLEMENČIČ iz Dola pri Ljubljani, vrnjen in ubit 1. 1945 v Kočevju; spominjata se ga brata Ivan in France
-j- TONE KLEMENČIČ iz Dola pri Ljubljani,
ubit kot nemški vojak 1. 1944 v Bolgariji; spominjata se ga brata Ivan in France
f JOŽE PREGELJ iz Ljubljane
vrnjen in ubit 1. 1945 neznano kje; spominja se ga Iva Vivodova
-f- IVAN PREGELJ iz Ljubljane,
vrnjen in ubit 1. 1945 neznano kje; spominja se ga Iva Vivodova
f JANEZ KOVAČ iz Ljubljane,
vrnjen in ubit 1. 1945 neznano kje; spominja se ga sestra
f IVO PERŠUH iz Ljubljane,
ubit 1. 1942 v Ljubljani; spominja se ga hči Mirjam
f ANTON SLADIČ iz Mokronoga,
vrnjen in ubit 1. 1945 v Kočevju; spominjata se ga žena in hčerka
f JOŽE MEHLE iz Cikave,
vrnjen in ubit 1. 1945 v Teharjah; spominja se ga sestra Slavka
f VINKO MEHLE iz Cikave,
vrnjen in ubit 1. 1945 v Kočevju; spominja se ga sestra
•f IVAN MEHLE iz Cikave,
vrnjen in ubit 1. 1945 v Kočevju; spominja se ga sestra
-f- TONE MEHLE iz Paradisea,
ubit 1. 1945 v Kočevju; spominja se ga nečakinja
f JOŽE MEHLE iz Cikave,
vrnjen in ubit 1. 1945 v Teharjah; spominja se ga sestra Olga
•J« ANTON NOSE od Cerkve-Struge,
vrnjen in ubit 1. 1945 v Kočevju; spominja se ga Noseitova družina
-j- ANTON NOSE od Cerkve pri Strugah, vrnjen in ubit 1. 1945 v Teharjah; spominja se ga Nosetova družina
-j- LEOPOLD NOSE od Cerkve pri Strugah, vrnjen in ubit 1. 1945 neznano kje; spominja se ga Helena Malovrh
■f ALEKSANDER ZUPAN iz Ljubljane,
vrnjen in ubit 1. 1945 neznano kje; spominja se ga Herman Zupan
•J- JOŽE ŠKERLJ z Roba,
vrnjen in ubit 1. 1945 v Kočevskem Rogu; spominja se ga Stane Škerlj z družino
f FRANCE ŠKERLJ z Roba,
vrnjen in ubit 1945 v Kočevskem Rogu; spominja se ga Stane Škerlj z družino
■f DOMIN ŠKERLJ z Roba,
vrnjen in ubit 1. 1945 v Kočevskem Rogu; spominja se ga Stane Škerlj z družino
■j- IVAN LOZAR iz Ljubljane,
vrnjen in ubit 1, 1945 neznano kje; spominja se ga družina Lozar
•j- FRANC ŠKRABA iz Matene - Ig,
vrnjen in ubit 1. 1945 neznano kje; spominja se ga Stane Škraba
•f ALBIN FABJAN iz št. Jerneja - čandraže, padel 1. 1944 pri Semiču; spominja se ga sestra
■f MARTIN FABJAN iz št. Jerneja - čandraže, padel 1. 1942 pod Gorjanci; spominja se ga sestra
>j- JANEZ JERIN iz Prikrnice pri Moravčah, mučen in ubit 1. 1945 v Teharjah; spominjajo se ga sestre
-j- JAKOB OMAHNA, župnik, iz Dragatuša,
ubit 1. 1942 v Beli Krajini; spominjata se ga nečaka Jože irt Miha
■f BOŽO OSTERC iz Ljubljane,
ubit 1. 1942 v Podstenicah; spominja se ga družina Osterc
f ALOJZIJ VIDMAR iz št. Jošta, ubit 1. 1942 pri Šmihelu; spominja se ga družina Vidmar
f JANEZ CVETKO iz Rovt,
ubit 1. 1943 v Rovtah; spominja se ga družina Cvetko
■f JANEZ ŠILC iz Nemške vasi,
vrnjen in ubit 1. 1945 v Kočevju; spominja se ga družina Šilc
f ANGELA JAKOš iz Bizovika,
ubita 1. 1946 v zaporih OZNE ; spominja se je družina Lovše
■J- FILIP LOVŠE iz Bizovika, -
ranjen in ubit 1. 1945 na Toškem čelu; spominjajo se ga oče in sestre
f NIKO KOROŠEC iz Bizovika,
vrnjen in ubit 1. 1945 v Kočevskem Rogu; spominja se ga družina Korošec
•J* JOŽE KRANNER iz Device Marije v Polju, padel 1. 1943 na Mokrecu ; spominja se ga družina Hirschegger
f JOŽEFA BAJDA iz Podutika,
ubita 1. 1943 v Ključu pri Dobrovi; spominja se je družina Bajda
f FRANC KAVČIČ iz Hotavelj,
ubit 1. 1943 neznano kje; spominjajo se ga sorodniki
>J- JOŽE ROESMAN iz Device Marije v Polju, padel 1. 1943 pri Velikem Osolniku ; spominjajo se ga sorodniki
f FRANC KRAJNIK s Suhe,
vrnjen in ubit 1. 1945 neznano kje; spominja se ga Tone Kkajnik z družino
f AVGUST PRETNAR s Suhe,
vrnjen in ubit 1. 1945 neznano kje; spominja se ga Tone Krajnik
-f> GABRIJEL HOČEVAR, stotnik, iz Ljubljane, vrnjen in ubit 1. 1945 neznano kje; spominja se ga Emil Cof
f FRANC BERTONCELJ z Jesenic, ubit 1. 1945 na Jesenicah ; spominja se ga sin
f FRANCELJ KRAJNIK s Suhe pri Škofji Loki, vrnjen in ubit V 1945 v Kočevju; spominja se ga sestra
■f JANEZ RUPNIK! iz Rovt,
vrnjen in ubit 1. 1945 neznano kje; spominja se ga sestra Frančiška Oberžan
JOŽE RUPNIK iz Rovt,
vrnjen in ubit 1. 1945 neznano kje; spominja se ga brat Slavko
j- STOJAN ADAMIČ iz Ljubljane,
vrnjen in ubit 1. 1945 v Kočevskem Rogu; spominja se ga brat Ivo
IVAN MEŽNAR iz Ihana,
ubit 1. 1945 pri Tržiču;
spominja se ga družina Mežnar-Rezelj
-J- MAKS BARAGA iz Starega Trga,
vrnjen in ubit 1. 1945 neznano kje; spominja se ga Angela Ribnikar
•f* FRANC VIDIC iz Police pri Grosupljem, vrnjen in ubit 1. 1945 v Teharjah; spominjata se ga Ana in France Vidic
•J* JOŽE LOBODA iz Dola pri Ljubljani,
ugrabljen in ubit 1. 1943 v Moravških hribih; spominja se ga družina Loboda
f FRANCE KOROŠEC iz Sv. Trojice na Blokah, vrnjen in ubit 1. 1945 v Teharjah; spominja se ga brat Jože
•f LOJZE KOROŠEC iz Sv. Trojice na Blokah,
vrnjen in ubit 1. 1945 v Teharjah; spominja se ga brat Jože
-J- IVAN MARKEž z Jesenic
vrnjen in ubit 1. 1945 v Škofji Loki; spominja se ga brat Franci
■J* LOJZE KLINAR z Jesenic,
padel 1. 1944 na Dolenjskem; spominja se ga bratranec Franci
•f ANTON KAČAR iz Ljubljane,
vrnjen in ubit 1. 1945 neznano kje; spominja se ga nečakinja Marija Kačar
•f JANEZ KRALJ iz Kamnika,
vrnjen in ubit 1. 1945 neznano kje; spominja se ga Nace Fink
f FRANCE ALEŠ iz Krtine, ubit 1. 1945 v Krtini; spominja se ga brat Ciril
•j- LEON ALEŠ iz Krtine,
vrnjen in ubit 1. 1945 neznano kje; spominja se ga brat Ciril
IVAN ALEŠ iz Krtine,
padel 1. 1942 v Rusiji kot nemški vojak; spominja se ga brat Ciril
-J- CVETKO RADKO VIČ iz št. Jerneja,
vrnjen in ubit 1. 1945 neznano kje; spominja se ga sestrična Boža
f MATEVŽ KOTLUŠČEK iz Velikih Lašč,
vrnjen in ubit 1. 1945 neznano kje; spominja se ga sestra
’f* ANTON VIDMAR iz št. Jošta, ubit 1. 1942 pri Šmihelu ; spominja se ga družina Vidmar
•J* MILOŠ ŠABIČ, stotnik,
vrnjen in ubit 1. 1945 neznano kje; spominjajo se ga
otroci Meta, Brane in Božo ter prijatelji SE NADALJUJE V PRIHODNJIH ŠTEVILKAH
NOVICE IZ SLOVENIJE
i
m-
LJUBLJANA — Več prostorov kot
pa vpisanih učencev bo v prvih razredih srednjih 'šol. Seveda pa niso prostori v različnih poklicnih šolah: primanjkuje učencev za gradbeništvo, rudarstvo in agro'živilstvo, gozdarstvo, kemijo, farmacijo, nekovine in gumar-stvo, preveč jih je pa v šolah za ekonomijo, naravoslovje in matematiko ter tekstilstvo. Zato preučujejo možnost povečati razredne zmogljivosti obremenjenih šol iz 30 na 36 prostorov.
POSTOJNA — Obisk Postojnske jame bo letos po vsej verjetnosti rekorden: pričakujejo, da bodo prekoračili mejo 900 tisoč obiskovalcev. Njihov optimizem sloni na dejstvu, da so meseca marca sprejeli 14.000 turistov in da so istega meseca uvedli šest obiskov na dan, aprila pa celo devet.
AJDOVŠČINA — Vipavski vodovod,
ki je do sedaj dograjen le polovico, bo dokončan lo konca septembra. Morajo hitro dokončati, ker sedanje naprave ne zadostujejo za vso poralbo: voda ne stoji zadosti časa, da bi se zadosti klorirala.
LJUBLJANA — Naš delavec, časopis za delavce na začasnem delu, je v finančni krizi. Pravijo, da uredništvo ne ve ali bo lahko sploh še izhajal. Vsi so mnenja, da ne sme izumreti, da bi morali še celo pomnožiti stike preko tiska, TV, radija in videokaset. Verjetno pa primanjkuje v največji meri idealizma in ljubezni do slovenstva...
Vsega skupaj je rdeči petek prinesel pet milijonov dinarjev škode. (En dolar — 264,8 din.)
SLOVENSKA BISTRICA — Spomladanska pozeba bi lahko še potencirala izgube v vinogradih in sadovnjakih, ki jo je povzročil strupen mraz v pretekli zimi. Sredi aprila je v Pahorju spet zasnežilo, medtem ko je v dolinah zaznati že prvo brstenje.
LJUBLJANA — Tenor Anton Dermota je podaril Narodni galeriji olje ak. sl. Pavla Kiinla, ki ponazarja zadnji stolp ljubljanskih mestnih utrdb proti vodni strani, odstranjen leta 1848 (naslikano leto poprej), kot se bere na hrbtni strani slike. Podoba Ljubljane doslej še ni bila znana.
POSTOJNA — Modrijanov mlin pri
Postojnski jami so obnovili, dobil je spet svoja tri kolesa, v njem pa so u-redili poročno dvorano in vinoteko.
POSTOJNA — Primorski veterinarji so na srečanju naredili pregled njihovega področja. Kar se stekline tiče, so med 116 živalmi ugotovili steklino le pri eni lisici. Meso ni pokazalo kakih večjih problemov; bolj jih skrbi mleko. Od 620 vzorcev mleka jih je bilo kar 42% oporečnih. V eni mlekarni so morali izločiti iz prometa kar 12 tisoč litrov mleka, 15(2 kg surovega masla, 1.220 kg sirov in 100 kg skute.
UMRU SO OD 15. do 20. aprila 1985:
MARIBOR — Dolgoročno pogodbo
sta sklenila slovenski TAM in italijanski Iveco-Fiat Torino. TAM bo dobavljala Fiatu osemvaljne motorje, razdelilnike, listnate vzmeti, črpalke, ulitke in druge avtomobilske, dele, od njega pa dobi težka vozila z več kot 16 ton teže. Iveco-Fiat prvič kupuje motorje za svoja vozila izven Italije.
LJUBLJANA — Marica Zupan r Pengov; Marije Plečnik roj. Lamove Manja Kos; Marija Gospodaric roj. J ratovec; Angela Babnik, 86; Katari Korenčan roj. Vrhovec; Sonja šker nec; Miha Slišen; Stanko Kovič, 'i Ivana Zrimšek roj. Hleblš; Josip Mal vee; Ivanka Hitij roj. Klančar; Ivi ka Secmk roj. Grbec; Roza Sovre; S' mslava Pankovič; Ivanka Božičnik r Turk, 88; Ivan Silvester, 94; Luc Bezjak roj. Muhič, 83; Ivan Ramov,
KRANJ — Lovcem so precej zabelili njih posel. Na sejmu gospodarstva in kmetijstva so odprli borzo lova, na katerem so se dogovorili za odstrel in ceno. Srnjak velja 250 dolarjev, gams 700', muflon 900; najdražji pa so kozorogi: za odstrel treh živali bodo za vsako odšteli od 6 do 10 tisoč dolarjev.
LJUBLJANA — Štirje večji požari.
so v petek, 12. aprila, naredili precej škode v Sloveniji. Kmetu iz Bistrice pri Lesičnem je pogorel zgornji del gospodarskega poslopja, v katerem je bilo štiri tone krme, dve toni in pol koruze in nekaj orodja. V Stari vasi pri Krškem je zgorel čebeljnjak in z njim 70 panjev, 200 kg sladkorja in nekaj o-rodja. V Dornjavi pri Ptuju je zgorelo gospodarsko poslopje in ostrešje stanovanja. V domžalski tovarni je pa ogenj uničil bombaž v priročnem skladišču.
RAZNI KRAJI — Anton Podobnik, Kranj; Magdalena Štok-Marn, 58, Breg pri'Litiji; Marija Planer roj. Versolat-tb Laško; Ludvik Gašperut, Brežice-Jože Schweiger, Vojna vas; Ivan Oset, 64, Celje; Tereza-Ljubinka Sunesko roj Roško, Predoslje; prof. Franc Rigler OFM, Zel mlje; Alojzija Božič, Trbovlje; Fani Adam roj. Perušek, Novo mesto; Angela Zupančič roj. Piškur, Stranska vas pri Ivančni gorici; Jože Spende, 57, Okonina; Alojz Razinger, 85, _ Begunje; Frančiška Burger, Postojna; Drago Treven, Izola; Marija Jezernik (Krumpova mama), Ponikva pri Žalcu; Jože Traven, Utik pri Vo-licah; Jakob Stublar, Cerovec pri Semiču; Ivan Prošek, Šentjakob ob Savi; Ivan Gartner, Škofja Loka; Lazar Švab, Koper; Avgust Pavlič, Tomažja vas; Antonija Tonkovič, Postojna; msgr, Stanko Grims, Merlebach (Francija); Darinka Aleš roj. Kališ, Šmartno pod Šmarno goro; Albin Kavčič, škrbina; Ferdinand Vresk, Kočevje; Franc Smolič, Trebnje; Alojzija Novak roj. Gornik, Bled.
SLOVENCI v ARGENTINI
Osebne novice
Rojstvi: V torek, 30. aprila se je v družini Francija Žnidarja, in prof. Helene roj. Fink iz Carapachaya rodila hčerka Alenka.
V družini Francija Klemenčiča in Manje Snežne roj. Batagelj iz Caste-larja se je rodil v ponedeljek, 27. maja, Ivan Slavimir.
Srečnim staršem naše čestitke!
Krst: V slovenski cerkvi Marije Pomagaj je bila dne 25. maja t. 1. krščena Nataša Marjana Žerovnik, hčerka Blaža in ge. Tatjane roj. Jeločnik. Za botra sta bila ga. Marija Irena Žerovnik Roson in Ricardo Pineiro. Krstil jo je msgr. Anton Orehar. Čestitamo!
Smrti: V torek, 21. maja je umrla ga. Milka Tutovac roj. Jenko, naslednji dan pa ga. Terezija Poglajen roj. Pirnar,
obe iz Morona in Janez Hribar (68) iz Berazateguija. Naj počivajo v miru!
iPEINI©!
SESTANEK SLOVENSKIH MATER IN ŽENA
Poslovno leto organizacije je začel — kot vsako leto — msgr. Anton Orehar dne 8. maja, ko je na sestanku govoril o verskem in moralnem oblikovanju mladine. Iz njegovega govora posnemamo nekaj misli:
Mladina živi v versko odtujenem svetu in pomanjkanju osebne samostojnosti. Svet prevladuje praktični materializem, posebej mladina je pod vplivom raznih modnih tokov, svetovno nazorsko zbegana. Skeptično gleda na razvoj življenja in prihodnost in je brez prave duševne tradicije. Ne čuti se življenjsko odgovorna za bodoče oblike življenja.
Cilj vzgoje pri mladini mora biti: Globoka zakoreninjenost v veri in praktičnem življenju temelječa na resnicah o Bogu, Kristusu in Cerkvi. Vzgoji naj se v versko samostojno mladino, ki bo poslušala glas svoje vesti in se samostojno odločala. Svetovni nazor naj bo katoliški. Napreduje naj v notranji svobodi, ko zatira strasti, ki ji to branijo. Navdaja naj jo krščanski optimizem, ki naj ga širi v okolju. Prežeta naj bo z apostolskim in misijonskim duhom z odgovornostjo za druge.
Pot do tega cilja naj ji ustvari pravi pojem o Bogu, Kristusu in Cerkvi. Nauči naj se že od mladosti osebne molitve. Da bo imela čut za novo božje življenje in obvladovanje samega sebe. Janez Pavel II. priporoča letos v letu mladine, kako naj sodeluje pri delu za mir, ko ohrani pravi pojem o človeku in Bogu, da služi pravičnosti in miru.
Če pogledamo na slovensko mladino, smemo reči, da je v glavnem poskrbljeno za njeno oblikovanje v domači družini, naših šolah in organizacijah, ki so važen sestavni del oskrbovanja duše mladega človeka. Ob 40-letnici moramo vsi vzbuditi odgovornost za mia-
SLOVENIJA V SVETU
Evropa
V Franciji je izšla knjiga ,,La Foi et le credo“ prof. Draga Ocvirka, ki poučuje na bogoslovni fakulteti v Ljubljani in na Katoliškem inštitutu v Parizu, obenem pa pomaga pri slovenskem petju pri bogoslužju.
Slovenci iz Stuttgarta v Nemčiji so romali v Sveto deželo, bilo jih je za kar lepo skupino. Skupno versko življenje na poti je slovenske 'romarje skovalo v pravo krščansko družino.
Slovenska folklorna skupina na Nizozemskem je imela svojo letno prireditev v januarju. Zbralo se jih je okoli 1000. Za veselo vzdušje je poskrbel ansambel Veseli vaiški muzikantje. Slovensko šolo na tem področju obiskuje 23 odraslih, ,yškrjanček“ za mlade pa ima trenutno 8 učencev.
Materinski dan so praznovali na več krajih: V Merlebachu v Franciji se je zbralo nad 60 mater, ki so jim otroci deklamirali in se zahvalili; v Miinchnu, Nemčija,, so nastopile za ta dan tri skupine šolskega tečaja ter mešani pevski zbor mladi muzikantje in skupni nastop vseh — 80 jih je bilo. Tudi v Švici v Oltnu so pri proslavi v župnijski dvorani otroci nastopali s petjem, igranjem, prizorčki in deklamacijami. Oltenski kvartet Kranjci so lepo zape-
li in igralci iz Zürieha so odigrali kratko igrico.
Kanada
Spominska svečanost ob 25-letnici smrti kardinala Stepinca
Ob 25-letnici smrti žrtve komunističnega nasilja hrvaškega kardinala nadškofa Alojzija Stepinca so bile v Kanadi spominske svečanosti v Hamiltonu in Torontu. 17. februarja je hamilton-ski škof Anthony Tonnos v katedrali Kristusa Kralja daroval pontifikalno sveto mašo v spremstvu hrvaških duhovnikov. V nedeljo 24. februarja pa je večtisočglava množica hrvaških vernikov napolnila torontsko katedralo sv. Mihaela, kjer je kardinal Carter ob somaševanju hrvaških in slovenskih duhovnikov daroval spominsko sveto daritev. Organizatorji so zelo poudarili slovensko udeležbo, saj so dali slovenski delegaciji v katedrali zelo častno mesto. S kardinalom Carterjem pa so somaševali od slovenskih duhovnikov: Ivan Jan CM, Jože Časi CM in France Skumavce.
Priznanje uspešinemu rojaku
France Paznar, podpredsednik podjetja Mediacom je ponovno dokazal svoje organizacijske sposobnosti. Za svoje učinkovito sodelovanje pri proslavah
150-letniee mesta Toronta in organizacijo papeževega obiska v Torontu je prejel od ontarijske vlade odlikovanje „Bicentennial“. Čestitke k odlikovanju so poleg ontarijskega predsednika Wi-lliama Davisa poslali tudi poslanci: M. Scivenér, Don Blenkarn, Douglas Kennedy in Bob Horner.
Koroška
Prešernova proslava, v priredbi KKZ, je bila 6. februarja v ORF teatru v Celovcu. Program je bil izredno zanimiv, saj so vrhunski glasbeniki in pevci predstavili besedila koroških pesnikov, uglasbena za samospev s klavirjem. Med drugimi, je bila predvajana pesem „Zvedišče“ Urbana Jarnika, katero je uglasbil Franz Schubert.
Tretje mesto na 29. mednarodnem sankaškem prvenstvu na Jesenicah je
dosegla obirčanka Regina Smrtnik, ki je zastopala Avstrijo. V začetku februarja pa je dobila, tudi 8. mednarodno karavanško turnejo.
„Graditi mostove“ je tema mladinske literarne nagrade, ki jo razpisuje krška škofija. Škofija išče tekste (v nemščini, v slovenščini in tudi v narečju) mladincev med 16. in 25. letom, ki tematizirajo gradnjo mostov med mladimi in starimi, med ljudmi, ki ne govorijo istega jezika ali nimajo iste ideologije.
Društvo slovenskih pisateljev je priredilo 8. februarja v ljubljanskem Can-
PRI MARIJI V LEJANV
Vsako leto enkrat doni po lujanski baziliki slovenska pesem, ko se Slovenci iz Velikega Buenos Airesa zberemo na najvažnejši Marijini božji poti Argentine. Tu je dobila zatočišče tudi podoba Marije Pomagaj, h kateri se posamezniki in družine tudi med letom — zasebno — zatečejo v srečnih in težkih trenutkih.
Nedelja, 12. maja je bila prijetno sončna, tako da je bilo romati pravi užitek. Ob desetih, ko je ob pesmi „Spet kliče nas venčani maj“ pristopil k oltarju msgr. Anton Orehar ob spremstvu številnih ministrantov, je bila polna rojakov, ki so s pesmijo in molitvijo sodelovali pri božji daritvi. Po vstopni pesmi je pozdravil romarje msgr. E-milio Ognjenovič, škof iz Mercedesa, kamor spada mesto Lujän. Med drugim je dejal: „Slovenci, ohranite svoje tradicije, ohranjajte svoj jezik, zavedajte se, odkod ste prišli“.
Nato je še poklical Slovence k o-brambi zakona in družine, ki sta danes v nevarnosti. In končno v znak spoštovanja poljubil podobo Brezjanske Marije in poleg stoječo slovensko zastavo.
Vodstvo maše je prevzel Janez Jereb st., berili sta pa brala voditeljica Prešernove šole Mija Marikež in lic. Marjan Schiffrer.
Dva dogodka je v pridigi poudaril msgr. Orehar: obhajanje 1100 letnice smrti sv. Metoda ter na odhod z rodne zemlje. K zahvali za vse prejete dobrote je pridružil prošnjo, da bi znali bra-
niti družinsko življenje v današnjem času, ko se vedno bolj razširja ideja o uzakonitvi razporoke in splava.
Po končani maši so rojaki napolnili okrepčevališča, pa tudi izrabili čas za osebni pogovor z Bogom.
Popoldansko pobožnost je začel Marko Cukjati CM, ko je v svojih besedah povezal begunstvo Slovencev in Marijinih podob, Brezjanske in Svetogorske. ' Poudaril je važnost in potrebo ideje Marije kot matere v racionalističnem svetu, ki v svoji zasnovi ne potrebuje tega pojma.
Sledila je procesija, v katero so se zvrstili verniki in v celoti obkrožili veliki lujanski trg. številne narodne noše — posebno majhnih otrok — so vzbujale zanimanje drugih romarjev, ki so opazovali to dolgo vrsto vernikov. (Mimogrede naj omenimo, da je pred kratkim TV kanal 2 iz La Plate predvajal tri programe o Lujanu in v enem pokazal množična romanja, med katerimi je važno mesto zasedalo slovensko), že v baziliki je skupna molitev spet napolnila prostor. Pevci pod vodstvom Ivana Rodeta in ob mogočni spremljavi orgel Gabrijela Čamemika so vodili lavretanske litanije Matere božje, katerim je sledil blagoslov z Najsvetejšim.
In romanje ne bi moglo biti drugače zaključeno kot z najljubšo pesmijo, kar jih premore slovenska cerkvena glasba. „Marija skoz’ življenje“ je bila poslovilna beseda rojakov-romarjev, napolnjenih z novo močjo za življenjske tegobe.
■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■I
dino, posebej poleg osebnega oblikovanja tudi za pripravo njenega javnega dela v skupnosti, da mirneje gledamo na bodočnost našega življenja.
Po predavanju se je razvila zelo zanimiva in koristna debata, da kar ni hotelo biti konca. Prijeten večer, ki je bil primeren uvod v delovanje Zveze.
31	Ll	III	l£	a	51	111	11	im
		SAN		MARTIN				
LIGA ŽENA MATI
Pri majskem sestanku sanmartinske Lige žena-mati je imel župnik Jože Škeribec zelo zianimivo, poučno in o-benem spominsko predavanje: V tristoletnici rojstva slavnih skladateljev Scarlattija, Bacha in Händla.
Najprej se je ustavil pri Italijanu Domenici Scarlattiju, ki se je rodil 1. 1685 in umrl 1. 1757. Iz preprostega organista, se je razvil v klavirskega virtuoza, obenem pa je postal najboljši čembalist. Njegova življenjska pot ga je povedla na Pirenejski polotok, bil je dvorni kapelnik v Lizboni, pozneje je spremljal princeso Magdaleno Terezijo, ki je postala španska kraljica in ostal na dvoru kar 25 let. Vse svoje življenje je posvetil glasbi; še sedaj očarajo njegove sonate.
karjevem domu že tradicionalni literarni večer. Tu so brali iz svojih del, poleg letošnjega Prešernovega nagrajenca Ivana Minattija, tudi Ciril Zlobec, Janez Menart, France Filipič, Tomaž Šalamun, Ervin Fritz, Dimitrij Rupel in zastopniki koroške ustvarjalnosti: Jožica Čertov, Janko Ferk in Maja Ha-derlap.
ZDA
Bivši župnik pri sv. Vidu v Clevelandu Louis Blaznik je praznoval svojo zlato maišo. Pri veliki udeležbi prijateljev in faranov je maševal skupaj s škofom E. Pevcem.
Prešernov večer v Milwaukeeju, ki
je bil meseca aprila, je bil res nekaj posebnega. Pripravila ga je Imbelle Kralj s pomočjo poklicnih umetnikov Amerikancev. Recitator Burehart je brez težav podajal Prešernove sonete v angleščini, baritonist Kieffer in sopranistka Dougherty sta pela poznane u-glalšene tekste kot Pod oknom, Kam, itd. pa tudi druge manj poznane: Strunam, Nezakonska mati in Oj Vrba. Plesalec Mason iz New Yorka je plesno prikazal Čopovo smrt v koreografiji Kraljeve, sama pa je plesala balet Nezakonska mati, na šoštakovičevo glasbo. Program je zaključila Zdravica, ki jo je podal najprej v slovenščini Lojze Arko, ki je bil poleg Kraljeve edini Slovenec na odru, in nato v angleščini. Izabelle Kralj je s to svojo visoko u-metniško stvaritvijo dosegla izreden uspeh.
Nemec Johan Sebastian Bach je bil izrazito poduhovljen in resnični smisel življenja je našel le v glasbi in svoji družini. Malo je potoval in za življenja je bil kljub svojim mogočnim skladbam množicam nepoznan. Tudi njegovi sinovi so slabo ravnali z očetovo glasbeno dediščino. Šele po petdesetih letih po njegovi smrti se je pričelo uveljavljati njegovo .monumentalno delo. Bil je iz družine glasbenikov. Sam je spisal družinsko kroniko in v njej našteje kar triinpetdeset prednikov, ki so bili že organisti, kantorji ali mestni godci. Bachovi so bili turinška protestantska družina. Sam je postal organist in velik orgelski mojster. Po njegovi smrti se je našlo 15 knjig orgelskih del in še nešteto drugega. Iskanje njegovih del je otežkočala njegova navada, da jih navadno ni podp sovah
In končno je predavatelj predstavil Georga Friedricha Händla roj. 1685 in umrlega 1. 1759. Ni izišel iz glasbene družine, njegovi predniki so bili pod-kovači. čeprav je bil namenjen pravnemu študiju, mu je okoliščina, da je sprejel službo organista, odločila njegovo življenjsko pot. Potoval je v Italijo z željo, da se glasbeno izpopolni, kasneje v Anglijo, kjer je tudi umrl. Živel je pri podeželski aristokraciji, prirejal koncerte. Spisal več oper, oratorije, z Mesijem je dosegel veliko slavo.
Bil je umirjenega duha, f;zi,čno orjak, vendar je tudi zanj bila glasba sveto opravilo. Spisal je 46 oper, 32 oratorijev, nad 100 različnih skladb. Najveličastnejša je Aleluja iz Mesije, o-hranili so se orgelski koncerti.. .
Za zaključek tako zanimivega večera je predavatelj nudil Ligi estetski užitek ob poslušanju umetnin teh slavnih mož.
Naslednji sestanek Lige bo 12. junija, ko se bomo spomnile vseh naših padlih. Lepo vabljene!
R M
Darovali so
V tiskovni sklad Svobodne Slovenije so darovali: Anton Podržaj, Villa Ballester, Sa 8.000; N. N., San Justo, Sa 700; Ivan Klemenčič, Caste’ar, Sa 700; ga. Habjan Ivanka, S. C. de Bariloche, Sa 1.000; ga. Berta Šproc, Capital Federal, $a 1.000; Ivan Mehle ml., Tabla-da, Sa 700; ga. Julija Krenner, Olivos, $a 1.000 v spomin raj. možu generalu Francu Krennerju ter Anton Avguštin, Nemčija, 100 DM.
Vsem darovalcem iskrena hvala.
Uprava Svobodne Slovenije
Mednarodni teden
BANGLA DESH, med Indijo in Pakistanom, je doživela hude nevihte, ki so vsled orjaških valov iz morja, domala opustošile obalni del. Porušena mesta in vasi, razdejane pokrajme in najmanj 40 000 smrtnih žrtev so grozna posledica teh naravnih razbesnelih sil. Znanstveniki razlagajo vzroke, mi se pa obračamo k Bogu za milost u-mrlim in k svetu, naj pomaga preživelemu obubožanemu prebivalstvu.
Stran 6
SVOBODNA SLOVENIJA
Spominska proslava
© R ŠTIRIDESETLETNI CI NAŠEGA ZDOMSTVA ŽRTEV IS. SVETOVNE VOJNE IN KOME NISTIČNE REVOEECIJE V SLOVENIJI
V SOBOTO 1. JUNIJA, OB 20. URI V SLOVENSKI HIŠI IN V NED ELJO, 2. JUNIJA, OB 10. URI V BUENOSAIREŠKI STOLNICI IN
v	. .a	NA trgu SAN MARTIN.
ROJAKI, UDELEŽBA JE NAŠA ČASTNA DOLŽNOST!
Maše v stolnici in počastitve Grala San Martina naj se udeleži čim več rojakov v narodnih nošah.
Vabi ZEDINJENA SLOVENIJA
Buenos Air®8, 30. 5. 1985 - No. 20
ESLOVENIA LIBRE
Fundador: MILOŠ STARE
REDACCION Y ADMINISTRACION:
RAMON L. FALCON 4158 1407 BUENOS AIRES ARGENTINA Telèfono: 6 9-9503 avni urednik:
Tine Debeljak ml.
„ . edniški odbor: dr. Tine Debeljak, Tone Mizerit, dr. Katica Cukjati, Gregor Batagelj
G 1
U r
NAMESTO KRIŽA NA GRDO
dragim domačim, prijateljem, znancem in soborcem, žrtvam komunizma v Sloveniji.
Osmrtnice lahko še oddate v uradu Svobodne Slovenije ob spominski proslavi.
ČLANE IN PRIJATELJE
Slovenskega doma v San Martinu lepo vabimo na
VEČER j© ,
ki jo bodo skrbno pripravila dekleta in fantje Doma v soboto 8. junija ob 20. uri.
Miiimiiuimiii
■ ■■■■■■■■Da a unii*■■■■«■■■■■■■■■■*■
Društvo Slovenska Pristava
C a s t e 1 a r Monte 1851 vabi
/V nedeljo 9. junija 1985
Redni obrni zbor Zavetišča ,, dr. Gregorija Rožmana 4 4
dne 9. junija 1985 v prostorih zavetišča '	na ulici Martin Fierro 4262 — San Justo.
Začetek ob 10 uri. Če ob tem času ni zadostno število udeležbe se vrši eno uro pozneje ob vsaki navzočnosti članstva.
Odbor
Po občnem zboru na razpolago kosilo. (Prosimo, da prinesete jedilni pribor.)
FRANQUEO PAGADO Concesión N9 5775
TARIFA REDUCIDA doncesión N9 3824
Registro Nacional de la Propiedad Intelectual N9 299831
OBVCSTILfì
SOBOTA, 1. junija:
Spominska proslava žrtev II. svetovne vojne in komunistične revolucije v Sioveniji ob 40-letnici našega zdomstva ob 20. uri v Slovenski hiši.
NEDELJA, 2. junija:
Spominska maša v buenosaireški stolnici ob 10. uri ter poklonitev pred spomenikom San Martina.
SREDA, 5. junija:
Spominski sestanek Zveze slovenskih mater in žena ob 17 v Slovenski hiši.
SOBOTA, 8. junija:
Redni pouk Slov. Srednješolskega te. čaja v Slovenski hiši ob 15. uri.
Kulturni večer SKA: dr. Vinko Brumen predava ,,0 kulturi in narodu“. V Slovenski hiši ob 20. _
Otvoritev podružnice SLOGE ob 20. uri v Hladnikovem domu v Slovenski vasi.
Prijateljsko srečanje Sanmartinca-nov z večerjo ob 20 v Slov. domu.
Visokošolski tečaj od 16. do 19. ure v mali dvorani Slovenske hiše.
V	Carapachayu ob 20 igra Namišljeni bolnik.
NEDELJA, 9. junija:
Občni zbor Zavetišča dr. Gr. Rožmana.
Sestanek SDO in SFZ s predavanjem Zorka Simčiča po sv. maši v Slovenski hiši.
V	Slovenskem domu v Carapachayu
skupno družinsko kosilo.
Redni občni zbor Društva Slovenska pristava ob 10.30, nato družinsko kosilo.
NEDELJA, 16. junija:
Procesija sv. Rešnjega telesa ob 15.30
v Don Boskovem zavodu v Ramos Mediji-
SOBOTA, 22. junija:
Redni pouk Slov. Srednješolskega tečaja v Slovenski hiši ob 15. uri.
NEDELJA, 23. junija:
V	Zavetišču dr. Gregorija Rožmana cb 11.30 sv. maša za vse pobite soborce s kratko komemoracijo.
Proslava slovenskih šolskih otrok v Slovenski hiši o'b 16. uri.
SOBOTA, 6. julija:
Redni pouk Slov. Sred. tečaja v Slovenski hiši ob 15. uri.
V	Slovenskem domu v Carapachayu igra ,,Dom“.
NEDELJA, 7. julija:
V	Slovenskem domu v Carapachayu „Dom“.
NEDELJA, 14. julija:
Tombola Duhovnega življenja v Slovenski hiši.
REŠITEV KRIŽANKE
Vodoravno: 1) Urar. 5) Lišp. 9) Srd.
12) Petelin. 14) Celoten. 16) Samota. 18) Akajo. 20) Rama. 21) Ozare. 22) Grm. 24) Alah. 26) Lani. 28) Re. 29) Vdirati. 31) Kg. 32) Azil. 24) Tabu. 35) Val. 36) Iliri. 38) Elan. 40) Slovo. 41) Zlepek. 43) Nevajen. 45) Cesar. 47) Ena. 48) Itak. 49) Lepa.
Navpično: 1) Up. 2) Res. 3) Alarm. 4) Rima. 6) Ica. 7) Še. 8) Plaz. 9) Stara. 10) Rejenka. 11) Dno. 13) Nomad. 15) Okali. 17) Taliti. 19) Igra 21) Ohabel. 23) Rezilen. 25) Ara. 27) Igla. 29) Vliva. 30) Tulec. 33) Ilova. 35) Vnese. 37) Roji. 39) Apel. 40) Sne. 41) Zna. 42) Kap. 44) Et. 46) Ra.
ob 10,30 na
19. REDNI LETNI OBČNI ZBOR
s poročili
in volitvijo novega odbora.
Po občnem zboru okrog 13. ure DRUŽINSKO KOSILO
s kolinami, po družinski ceni. Koline za na dom bodo na voljo že v soboto od 18. ure naprej. — Vsi lepo povabljeni!
30. JUNIJA
Posebno1 prijetno presenečenje za vse vlagatelje, ki imajo
navadno hranilno vlogo
v MUTUAL-u SLOGA
Pazljivo berite naše oglase!
V prihodnjih tednih boste vse izvedeli !
■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■a
Ì
PORAVNAJTE NAROČNINO SVOBODNE SLOVENIJE!
NE ČAKAJTE OPOMINOV, KI POVZROČAJO STROŠKE VAM, UPRAVI PA NEPOTREBNO DELO.
V SLOVENSKEM DOMU V CARAPACHAYU
bo v nedeljo, 9. junija
SKUPNO DRUŽINSKO KOSILO
Rojaki in prijatelji Našega doma iskreno vabljeni!
Slovenska kulturna akcija
IV. KULTURNI VEČER	XXXII. SEZONA
Kultura In narodnost
dr. Vinko Brumen
Predavanje bo v gornji dvorani Slovenske hiše v soboto. 8. julija, ob 20. uri.
Jeremija Kalin
CRNA MASA
Dobi se v upravi lista in v Dušnopastirski pisarni ter stane meseca maja in junija $a. 3.000.-.
NOVA PODRUŽNICA SUOGE V SUOVENSKI VASI V UANUSU
Slovenska zadružna denarna ustanova SLOGA kljub splošnemu finančnemu neredu in ekonomskemu zastoju v Argentini •	trdno stoji in počasi — toda vztrajno raste!
V soboto 8. junija 1985 ob 20. uri bo v Slovenski vasi odprla že svojo drugo podružnico, ki bo poslovala v Hladnikovem domu v sredah ;n petkih in sicer od 19. pa do 21. ure.
Na otvoritev
toplo vabimo vse člane te vasi in zastopnike krajevnih organizacij, da skupno veselo in prepričevalno ponovno dokažemo, da „V SLOGI JE MOČ“!
Vsem prijateljem in znancem sporočam, da je v domovini umrl moj oče
Niko Korošec
kom.
Ker je trdil, da je' Slovenec, je šel skozi trpljenje fašističnih zaporov in internacije na Rabu Ker je veroval v Boga — ne čjoveka — je presta] grozote celic OZNE in bil sojen na 16 let prisilnega dela z zaplembo vse imovine,
„Postopali so z menoj slabše kot s sužnjem in vsega so me okradli .— ne vsega — slovenstva in vere mi ne bodo vzeli nikoli!“ mi je zaupal pred leti.
Hvala ti, ata! Vem, da ti je sedaj lepo pred Večnim Sodni-
Sin: Ivan z družino, hči: Zinka z družino v domovini
Buenos Aires, Ljubljana, 24. maja 1985.
PRIDOBIVAJTE
Naročnina Svobodne Slovenije za 1. 1985:
Za Argentino $a 5.300, pri pošiljanju po pošti $a 6.000; Združ. države in Kanada pri pošiljanju z letalsko pošto 60 USA dol.; obmejne države Argentine 53 USA dol.; Evropa 65 USA dol.; Avstralija, Afrika, Azija 70 USA dol.; ZDA, Kanada in Evropa za pošiljanje z navadno pošto 45 USA dol.
TALI .FEES GRAFICOS "VILKO” S.R.L., ESTA-DOS UNIDOS 425, 1101 - BUENOS AIRES -T. E. 362-7215
^Ì^AROiCNBÌe™
♦ „Nemirno je naše srce
dokler se ne odpočije v Tebi, o Bog.“
Vdani v božjo voljo, sporočamo vsem prijateljem in znancem, da nas je, po težki bolezni, zapustila 22. maja, v 64 letu starosti, naša predraga mama, stara mama, tašča, gospa
Terezija Poglajen, roj. Pirnar
Položili smo jo k večnemu počitku na pokopališče v Morón. Iskreno se zahvaljujemo p. dr. Alojziju Kukoviči za duhovno skrb in tolažbo v zadnjih težkih dnevih njenega bivanja, kakor tudi za pogrebno sveto mašo in molitve ob grobu. Zahvala naj gre tudi dr. J. Rodetu, dr. A. Starcu in p. Gregoriju za opravljene molitve ob krsti.
PrisTčno se zahvaljujemo vsem prijateljem, ki so našo drago mamo obiskovali v času njene bolezni, vsem, ki ste jo prišli kropit in jo spremili na njeni zadnji poti, ter vsem darovalcem vencev. Posebna zahvala naj gre družini Medic za stalno oporo in pomoč. Priporočamo jo v molitev.
Žalujoči :
Hčerka: Marinka z možem Tonetom Sinova: Gustelj z ženo Marijo in Lojze z ženo Ireno Svakinja: Marija Železnikar Nečakinja: Marjetka por. Selan Vnuki: Bernardka, Helenca, Andrejka, Gusti, Silvija, Klavdija, Erika, Damijan in Aleksander.
Buenos Aires, Slovenija
Dobri Bog, bodi ji milostljiv plačnik
V domovini je v Soteski pri Moravčah v 65. letu starosti 8. maja 1985 dotrpela
Angelica šmon por. Javoršek
Preminula je po dolgem bolehanju od vrnitve iz nemškega kazenskega taborišča v Mauthausenu. Uhranite jo v molitvi in blagem spominu.
MIRKO, brat z družino.
SSL
Mendoza, Soteska pri Moravčah.
Zgodi se Tvoja volja
Prekalje’h v trpljenju, okrepčan z zakramenti nas je zapustil 22. maja 1985 v 68. letu življenja naš dobri mož, oče, brat, svak in stric, gospod
Janez Hribar
Njegove zemeljske ostanke smo položili k počitku v četrtek, 23. maja 1985.
Bog plačaj g., direktorju msgr. Antonu Oreharju.'Podelitev sv. zakramentov in njegov obisk pokojnika so bili nam v veliko tolažbo, pokojniku pa so pomagali, da je vdano prenašal trpljenje. Hvala gospodoma župniku Jožetu Guštinu in Franciju Cuk-jatiju za besede vere in molitve ob krsti in g. župniku Franciju Urbaniji za duhovno tolažbo. G. Jožetu Škerbcu smo hvaležni za sv. mašo, molitve, besede vere in vodstvo pogreba.
Hvala slovenski družini iz Berazateguija, sosedom za vso pomoč, ki smo jo'prejeli v času njegove bolezni in smrti.
Hvaležni smo številnim kropilcem, ki so molili za njegovo dušo in ga spremljali na zadnji poti.
Žalujoči, v upanju na zopetno snidenje; žena Marta in s'in Tone sestra Anika por. Škerlj, svak Stane in nečakinji Andreja in Silvija svakinja Irena Fajdiga z družino in ostalo sorodstvo.
Buenos Aires, Gornje Pod Poliane.