—¦< 99 *-—
Izlet na Trsat
^em, da ste vže mnogokrat slišali o izletih na gore, v mesta, v tuje dežele. Bog ve, kaj ste si mislili, ko ste prvič brali nizlet." Ljudje napravljajo izlete — a vender ne morejo leteti, ker nimajo perotnic. Toraj mora po-meniti beseda izlet le toliko, da Ijudje veselo in hrepeneče pohitijo kam, kakor prost ptiček iz loga v log.
Ali vi, dragi mi prijatelji, sedaj niste prosti ptički. Šola je, šola; ta je pa vže tako urejena, da mora človek vsako urico porabiti. Sicer se mu koncem leta lahko kaj primeri -— vže veste, kaj menim — in tisto je sitna stvar. Ali ker sera prepričan, da ste vsi tisti, ki skaeete po nVrtci", bistre glavice, vem tudi, da imate kako uro prosto. In glejte, tisto uro vas povabim vse, da izletite z menoj na Trsat. In mi bomo zares izleteli — ker duh in misli lahko letijo; telo pane more letati. Toraj le v duhu za menoj! Takoj bomo zopet nazaj. Videli boste, da vam ne bo žal.
Po mnogih stopnieah smo prispeli na viii griča. E, vidi se vam, da ste mlade krvi. Tako ste jo hencano ubirali, da sera vas komaj dohajal. Sedaj se malo od-dahnimo pod košatim kostanjera. Kako kraseu razgled! Precej pod gričem trsatskim leži Eeka — trgovinsko rnesto. Ali vže vidim, da vas mesto ne zanima mnogo. Hiše so hiše: nekatere večje, nekatere manjše. Tam se kadi iz tovaren, vlak jo je prikadil s Kranjskega in precej ob naši desnici, kjer se vije voda Eeka, žvižga tovornik vozeč hrvaško in ogersko blago. Kaj takega ste vže videli drugodi. Vaši pogledi uhajajo le tje na raorje. 0 ti preljubo morje, kako si lepo! Učili ste se v šoli in iskali na zemljevidu Kvarnerski zaliv. Glejte ga sedaj pred seboj! Tam-le na desni st&ni ga zagraja ponosna Ueka gora, proti jugu ga zapira otok Orez. Preglejmo to ravnino! Velikanske ladije se zibljejo po iijej. Kadi se jim iz dim-nikov in za seboj puščajo belo cesto. To so parobrodi. Parni stroj vrti železno vreteno, ki se suče in svedra v vodi, da se ta kar peni — zato je tista bela cesta za barko. S tem vrtenjem pa odganja ladijo pred seboj, da hitro reže morsko gladino.
Upravkar je priplula ladija, katero smo gledali, v pristanišče. Plove bolj počasi in se spretno ogne velikega nasipa, ki je nasut daleč v morje zato, da se razbijajo ob njera valovi, kadar je morje viharno. Za njim so ladije v varnem za-vetji.
Parobrod stoji vže mirno. Ali slišite rožljanje verige? — Sedaj spušeajo v morje več stotov težkega maeka ali sidro; ta se usede na tla in zapiči mej skale. Tako je priklenjena ladija, da je ne zibljejo preveč valovi.
Poleg teh velikih ladij plavajo po zalivu male barčice. Te nimajo dimnikov. Narejene so še na jadra. Zato se nam zdi od daleč, kakor bi se labodje vozili po velikem ribniku. Še en pogled na lepo pristanišče, da se nara bolje vtisne v sponain lepa sJika, potem pa naprej proti cerkvi.
Le poglejte jo, kako je veličastna in pomenljiva! Na pročelji so trojna vrata, pa je le ena cerkev — ali ne poraenja to, da so tri božje osebe, pa le enBog? Nad srednjimi vrati kipi v nebo ličen zvonik. Vselej in vsak se ozre vanj, ko gre
•x 100 >¦<
v cerkev.  Ali ne pravi zvonik: Kvišku srea, k Bogu svoje misli, ko greš v hišo Gospodovo!
Samo mi ne gremo pri velikih vratih. Stopimo raje pri levih vratih, da pri-demo v samostan.
Prančiškani stanujejo v njem ter Ijubeznivo sprejemajo popotnike in jim drage volje pokazujejo cerkvene zanimivosti. Gotovo tudi nas ne bodo odslovili. Le poskusimo!
nOingilink—tink—tink" zapoje zvonec pri samostanskih vratih. Odpro se in — glejte si no — Teobald, sivi vratar, me je spoznal. Ne bi mislil, da je mož takega spomina.. Saj je vže tri leta, kar sem bil na Trsatu.
nPozdravljeni, pozdravljeni vnovič pri Mamki božji na Trsatu! 0 jehatka no, kaj imate mladeničkov in dekličkov s seboj! Kje ste jih dobili?"
Tako me ogovarja sivi vratar.
»Ljubi brat Teobald, to so moji Vrtčarji. Vsi so pridne dušiee in bistre glavice. Zato smo napravili izlet na Trsat. Sedaj vas pa prosimo, brat Teobald, da bi nam kaj povedali o cerkvi ter razkazali njene svetinje. Itadi bi hitro kaj zvedeli in videli. Potera jo moramo pobrati doraov. Leto se nagiblje h koncu — in tedaj je dela, da nam stopa pot na čelo."
rKako me veseli, dvaguljeki moji, da ste prišli — da stele prišli! Kaj pot na čelu! To nič ne de. Sedaj pozabite ves trud in veselite se, da ste na božji poti. Zakaj, vedite najprej, da je Trsat božja pot — to se pravi, tak kraj, kateri je izbral Bog, da na njem deli posebne railosti in raje uslišuje prošnje vernikov. Ali tisti-le, ki me tako gleda, vže odpira nstnice, da bi prašal, kako je pa Bog pokazal, da bo na tem kraji delil posebne milosti. Jeli, da je tako? —Takoj zveš, ti pre-ljuba radovednost. Le za menoj! Sarao glejte tudi pod noge, da kdo ne pade. Zakaj po cerkvi so trije pragi. Zaznamujejo, da je bila hiša božja trikrat poveeana. Tukaj ni kaj posebnega, kar bi vas sedaj zanirnalo. Stopimo raje za umetno iz-delano omrežje, ki loči skrivnostno svetišče od druge cerkve. Za tem omrežjem je kapeliea — majhna cerkviea v večji cerkvi. Sedaj pa poglejte tisto-le sliko na levi steni. Krog majhne hišice je neštevilno ljudstva. Sredi mej njim pa stoji duhovnik. Vidite, kako se mu sveti obraz navdušenja in gorečnosti.
Nekaj veselega pripoveduje ljudstvu. Zakaj to ga verno posluša in na obrazi se bere Ijudem neizrečena radost. In zares je morala biti radost ne-skončna. Ta duhovnik je župnik Aleksander, ki pripoveduje Trsačanom, da je ono skrorano poslopje tista hišica, kjer je živela Marija, kjer je rastlo božje Dete in na vsak migljej slušalo svojega rednika sv. Jožefa. Le pomislite, kako se vi veselite hiše, kjer prebiva vaša dobra mati, kjer se trudi za vas skrbni oče. Veselja vriskate, ko se vračate na poeitnice ter iznova zazrete Ijubljeno domačo streho. Kako so toraj pač veseli bili srečni Trsačani, ko so imeli pred seboj hišico, v kateri je stanovala Mati vseh ljudij, v kateri je prebival sv. Jožef, varuh nebe-škega Dečka, kije odrešil vesoljni svet! Da se je preselila sveta hišica iz daljnega Nazareta na slovensko zeniljo, zgodilo se je tako-le:
Leta 1291. je privihral kruti sultan Bibars ben Dokdar iz Egipta v sveto \ deželo. Naskočil je trdnjavo Ptolemijado ter jo užugal. Nato je divjal s svojo vojsko po sveti zemlji in premagal vse krščanske posadke ter prelil potoke krvi. Svetišča je skrunil, cerkve izpreminjal v konjarne in orožarne. Cerkev v Nazaretn je imel Turek za to, da so vanjo vlaSili nesnago in inrhovino. Bog ve, kaj bi bil storil s sveto hišico? Gotovo bi jo bil razdejal. Ali Bog ni pripustil, da bi oskru-nile roparske roke mesto, kjer je bivala najeistejša Devica, kjer je stanoval Bog sarn kot ubog človek. Zato je ukazal angeljem, naj odneso svetišee drugam. Ne-be.ški krilatci so hitro izpolnili povelje ter prestavili hižico v noči 10. rnaja istpga \ leta na trsatski grič. Spustili so stavbico na ravnico, kjer je bil vrt pobožne vdove graščakinje Frankopanske. — 0 slavnih Frankopanih vam povem pri drugi sliki. — Ko zjutraj 10. maja vstatiejo Trsačani, zagledajo ves vrtec v nebe.ški svitlobi. Začudeni hitijo tja in dobe sredi vrtiea skrornuo bišico. Nihče ni vedel, odkod je^
čegava je in kaj pomeni. Ali vedeli so dobro, da je nekaj posebnega, nebeškega, prišlo s to hišico na Trsat. Zakaj kdor je molil v tej hišici, dobil je tolažbo in uslišane so bile mnoge prošnje.
Notranjščina hišice je bila podobna eerkvici. Strop je bil modro prebarvan, kakor nebo. Na tern modrera polji so se svetile zlate zvezdice. Spredaj je stal majhen oltar, in na njem je bila podoba križanega Izveliearja.
Prav takrat je ležal na smrtui postelji pobožni župnik trsatski, Aleksander. Čakali so vedno, kdaj zapoje zvonee, znanee, da je izdihnil svojo sveto dušo gospod Aleksander. Ta je tudi zvedel o čudni hišiei. Prosil je Boga in Marijo, naj rau povesta, kaj pomenja ta čudež. Prošnja je bila uslišana. Po noči se mu pri-kaže nebeška Kraljica. Vsa je bila bela kakor lilija, in krdelo angeljev jo je sprera-ljalo. Ogovorila je prijazno bolnika ter mu rekla:
BKer si prosil zaupljivo iu goreče, vedi, da je ta hišica, ki stoji na grajskem vrtiči, moj nekdanji dom. Tam me je pozdravil angelj Gabrijel, tamkaj se jfi včlo-večila druga oseba sv. Trojice;  v tej hiši sem živela s svojim božjira Sinom, v             \
njej molila in delala. V zagotovilo, da si zvedel resnico, ozdravi!"
Nebeška prikazen je izginila — župnik je pa vstal in zdrav hitel naravnost k Marijini hišici. Pokleknil je in goreče zahvaljeval nebeško Kraljico.
Ljudstvo je začudeno gledalo svojega župnika naenkrat zdravega. In tedaj se je dvignil sveti mož ter jim pravil, kaj je slišal in videl po noči — kakor vidite na sliki.
Sedaj pa hitro k drugi podobi na desni strani. Vidite hrabrega vojnika, svetlega viteza, kako pregleduje neko risarijo ter modro meri tla, na katerih se poznajo sledovi.
Ta vitez je ban in knez Nikolaj Frankopan. V roki ima načrt za kapelico, ki jo raisli sezidati na tem mestu.
Prej vara moram še povedati nekaj o slavnih Prankopanih.
Ko ste šli v cerkev, videli ste gotovo razvaline starega gradu ob levi strani gričevi. To so ostanki gradu vrlih Frankopanov. Ta rodovina je doraa v Bimu. Bila je pleraenita in bogata. Prej se je zvala Anieejska. Nekoč pa nastane v Bimu velika povodenj. Ljudje so stradali, ker so bili brez pridelka in brez strehe. Tedaj so bogati Anicejci delili kruha mej izstradane Ijudi. Ti so jim zato dali Sastni pri-imek kruholomci. (Prankopan je laška beseda in pomenja slovenski kruholomec.) Kmalu potem so Frankopani zapustili Eim ia prišli v Dalmacijo in tudi na Trsat. Iz njih rodu je bilo 12 banov, hrvaških podkraljev. Mnogo izmej njih je bilo vojskovodij in veščih poveljnikov, ki so branili krščanske dežele pred Turki.
Kakor omenjeno je na sliki ban Nikolaj Frankopan. On motri sledove, ki jih je pustila Marijina hišica. Ta je namreč 10. decembra 1. 1294. zopet hipoma izginila. Sedaj si mislite silno žalost pobožnih Trsačanov. Kakor so bili poprej vsi prevzeti veselja in sreče, tako jih je sedaj ta izguba potrla tako, da so hodili glasno jokat in pretakat bridke solze na mesto, kjer je stalo preljubo Marijino svetišče. Nobena stvar jih ni mogla utolažiti. Zastonj je bilo vse prigovarjanje župnikovo. Vse selo, vsa okolica je kar plavala v silai žalosti.
Nikolaju se je smililo dobro Ijudstvo. Vedel je dobro, da jim ne more vrniti svetišča. Ali hotel je postaviti vsaj spomeuik na posvečeno mesto, kjer je stala 3
leta in 9 raesecev nazareška hišica. In prav sedaj pregleduje načrt za Marijino cerkvico, ki naj bi stala na sledovili svete hišice.
Kapelica je bila sezidana — ali kaj je senca v primeri z resnieo? Ljudstvo ni moglo pozabiti nekdanje sreče, ko je prebivala mej njim Marija.
Kar poei glas — mornarji so prinesli novico z Laškega — da je tista hišica v Loreti. Hitro se napravijo Primorci v Loreto, da se prepričajo. In zares! Tista hišica, ki je bila pri njih, bila je sedaj v Loreti. Kako so se je razveselili! Ali še hitreje so zagnali silen jok. Plazili so se po kolenih v liišico, jokali in klicali neprenehoma: »Vrni se k nam o Marija, vrni se k nam, vrni se k nana!" Vsi, ki so videli potrte slovenske romarje, srnilili so se jim v sree. Tudi sveti oče so žalovali ž njimi vred. Vedeli so, da je njih žalost opravičena. Ali hkrati ni bilo neznano Kristovemu namestniku, damolimo: ,,Zgodi se tvoja volja." Ni dobro po-segati v božje naredbe.
Zato so sklenili obdariti Trsačane s predrago svetinjo, ki so jo imeli v Eimu — s podobo Matere božje, katero je naslikal sv. evangelist Lukež.
Zato vam predstavlja tretja slika sv. Lukeža, ki drži čopič v roki in globoko zamisljen skuša obuditi v spominu rajske poteze deviško materinskega obraza Matere božje. Vidi se, da je čutil sv. slikar, da so vse barve premrtve, vsi čopiči in vsaka roka preokorna, da bi vpodobila vzor vse lepote.
In ta slika je še sedaj tukaj. Cerkev je bila veekrat prezidana; tudi pogorela je s samostanom vred. Ali dragocena svetinja nam je ostala. Mnogo čudežev se je zgodilo na priprošnjo trsatske Matere božje — mfiogo potrtih src je bilo po-krepčanili, mnogo žalostnih potolaženih.
Sedaj pa lepo pokleknite pred oltarjem. Pokažem vam čudodelno podobo. Majhna je, kaj ne, in vže začrnela, ker je tako silno stara. Ali sveta nam je in draga."
Brat Teobald pokiekne in nagne sivo glavo na prsi in goreče moli — morda za vas, moji prijatelji! Molimo še mi pred njo: MPod tvojo pomoč pribežimo," potem pa na perotih duha nazaj v domovje in iz BVrtca" zopet k delu.
Izleta nam menda ni bilo žal. Ko bode čas, potujemo zares tjakaj in tedaj si vse to še natančneje ogledamo in morda odplovemo še naprej po morji v srečni kraj, kjer stoji še sedaj sveta hišica — v Loreto. Do tedaj na svidenje, dragi moji sopotniki!                                                                                             Naum