mu bil denar izročil?" praša sodnik nadalje. „Pod nekim drevesam", pravi mladeneč. — „Pa si djal, de nimaš nobene priče! drevo je tvoja pričaj pojdi tje in reci, de mu jez zapovem, sem priti. Starec se smeja, in mladeneč reče: „Gospod! kako bo drevo sem prišlo?" Sodnik pa: Tu imaš moj perstan. Pokaži ga drevesu, de ti verjame, de si res od mene poslan. Gotovo bo prišlo. — Mladeneč vzame perstan in gre. Nekoliko potem vpraša sodnik starca: „Ali je že mladeneč pri tistim drevesu? — „O še ne", odgovori starpc. — — Žalosten pride mladeneč nazaj-prekoč: Pokazal sim drevesu perstan, ali nT ne besedice čerhnilo, in tudi ni hotlo z menoj iti." — „Drevo je bilo že tukaj, in je popričalo, de si ti starcu denarje res dal shraniti." — „Koga?" — za-reži' starec — „jez nisim nobeniga drevesa tukaj vi-dil." Mu reče sodnik: „To se ve, de drevo ni sem prišlo. Na moje vprašanje pa, če je že mladeneč pri tistim drevesu, si djal: O, še ne. Ko bi ti ne bil denarjev pod drevesam od njega dobil, kako bi bil mogel vediti, h kterimu drevesu de je šel? 'Vidiš goljufivec, kako si se prodal?!" Goljufivi starec je svojo hudobijo obstal, je bil po postavi s hudo ječo kaznovan, in je mogel mladenču zaupane denarje nazaj dati.	j. bi.
Vii/em v Metliki.
(Konec.)
Zdaj, ko so moji predragi bravci slišali, kako Metliška mladost veseli „vüzem" obhaja, bi gotovo že tudi radi vedili izvirek besćrfe „vtizem" naiflezto „velikanoč", kakor tudi izvirek popisane navade.
„Vuzem" pomeni prav za prav spomlad ali vigred, kakor jo štajerski Slovenci imenujejo. Naredila sq Je namreč beseda „viizem^ is stariga predloga „vi1', ki pomeni in pa iz besede „zima." Imela bi se tedaj pr^v za prav glasiti „vizim"„ to je })iz, zim,e" 4li „izzimek", ker pjiio tačas iz zimei Kadar smo pa iz zim6) je spte-
mlad. Iz tega se lahko sprevidi, da ste besedi „vü-zema in „spomlad" res ene pomembe. *) Se bolj se zeriači „viizern" z besedo „Vigred'^ to je „izgred ali izhod iz zime/' **)
Naši malikovavski preddedje so v starodavnih časih začetek leta, ki se .je z našo spomladjo začelo, veselo praznovali. Gre misliti, da so posebno ta praznik „vizim" (pozneje: vazim, vazam,, vüzem, vesna, viosna) imenovali. — Ko so se bili naši preddedje pokristjanili, so prenesli nekteri irae poprejšniga veseliga praznika „vuzma" na praznik „Kristusoviga od smerti vstajenja" aH „veli-konoč", in sicer pervič zato, ker je ta dan za kristjane vesel, kot je bil poprej za malikovavske Slovane „vüzem"; drugič zato, ker je „velikanoč" zlo tisto dobo, kot. je bil poprejšni „vüzem." *)
Od tod tedaj ime „vüzem" namesto „velikanoč", ki je okoli Metlike, pa tudi štajerskim Slovencam še znano.
Sveti Ciril in Metod, perva aposteljna Slova-. nov, ki sta bila sama slovanskiga roda, sta poznala preveliko ljubezen Slovanov do starih šeg in navad njihovih starišev. Pustila sta jim tedaj vse stare šege in navade, ki niso bile same po sebi napačne. Bala sta jim samo namesto poprejšne keršansko podobo in pomembo. Tako se je pri Slovanih veliko navad iz malikovavskih časov v keršanski podobi s kako pobožno pomembo do današnjiga dne ohranilo, kar je bravcam lanskiga „Vedeža" že znano.
Stari Slovani so tedaj tudi še ko kristjaui „vüzem," veselo overševali. Poprej so se le zato veselili, da je nemila zima minila. Mislili so namreč, da je zima veliko
*) Rusi imenujejo spomlad „vesna", Poljci „viosna". Ti dve besedi ste ravno lisle korenine kot „vüzem", nämreo ip „vi" in „sima", ne pa is „ru|i slina" (van je zima), kot nekteri mislijo. „Vun je zima" (der Winter ift
' aus! preveč po nemsinf diši. — Beseda „pomlad" ali „spomlad" je izpeljana iz „pomladili, spomladiti se", ker se ta čas natora vsa pomladi, čehi, Poljci in Rozanci na Koroškim se dan danaSnji govorijo* „vi„ rjamesto „iz"| postavim: vibor namesto izbor.
***) Tako' je bilo nekdaj ludi ime „božič", ki pomeni prav za prav m a ti g a boga starih Slovanov, na Kristusovo rojsjvo preneseno,
zlo, kteriga Oernibog pošilja. Pozneje pa so se pri godbi plesaje in prepevaje veselili, da je naš nebeški odrešenik od smerti vstal, in tako ves svet prepričal, da je bil zares sin božji, da mu smemo tedaj vse brez po-mislika verjeti, kar nas je učil, i. t. d. Še pozneje se je sicer prava pomemba kake navade pozabila; ali navada je vender le ostala. Taka je tudi s popisano navado Metliške mladosti. In po tem, kar smo zgoraj slišali, ima ona svoj izvirek notri v malikovavskih časih naših preddedov. Navada pa „o vuzmi" popevaje „kolo igrati", je — po plesu in po „popevki" (pesmi) soditi —, kakor sim že rekel, berž ko ne iz Serbskiga v Metliko dospela.	J. Navratil.
Pet delov sveta. — Morje.
Seđmi pogovor.
Boštjan izdeluje pri peči toporiše za sekiro. Ptuji otroci pridejo eden za drugim. Menijo se z domačimi iskreno od poslednjiga reglanja in klepetanja. Nato se k Boštjanu obernejo, ko ravno sekiro na novo toporiše nasaja.
Kaj pa delate, stari oče?
Boštjan. Novo toporiše sim sekiri naredil. Sim že zdavno našiga Jurja (hlapca) k temu priganjal. Ali on rajši za pečjo dremlje, kot dela. (Smeh.) Sim pa sam naredil. — Otroci! le delavni mi bodite. Kdor ne dela, naj tudi ne je. (Postavi sekiro v kot.) — Kako pa, ali še veste, od česa de smo se poslednjič menili?
Tonček. Yemo: — de ima zemlja dvojni tek, okoli svoje osi, in pa okoli solnca. Perviga konča v 24 urah in napravi v tem času noč in dan. Drugiga konca v 365 dneh in to je eno leto.
B. Prav pomnite. Le tudi vprihodnje tako!
Ne&ika. Naša mati so enkrat rekli, de je vode veliko več kot suhe zemlje. Je Ii res?
B. Res. — Suhe zemlje je le ena, vode alimor-ja pa dve tretini.
Matevxek. Ali je zemlja v enim samim delu posebej, morje pa spet posebej?